018-072/2017 Osnovna šola Vič

Številka: 018-072/2017-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter mag. Mateje Škabar in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva glede oddaje naročila male vrednosti »Dobava okolju prijaznih univerzalnih čistil« (v sklopih številka 1: »ČISTILA: OBJEKTNA HIGIENA«, številka 2: »PRALNA SREDSTVA-KUHINJA«, številka 3: »PAPIRNA GALANTERIJA« in številka 4: »HIGIENA PERILA, ROK IN PROSTOROV«) in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Kimi, d. o. o., Planjava 1, Trzin (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d. o. o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana, zoper ravnanje naročnika OSNOVNA ŠOLA VIČ, Abramova ulica 26, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 15. 5. 2017

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo, z dne 22. 3. 2017, se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika v sklopih številka 1, 2, 3 in 4, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA«, z dne 16. 3. 2017.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 1.571,18 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 5. 1. 2017 sprejel sklep o pričetku postopka oddaje javnega naročila za dobavo okolju prijaznih univerzalnih čistil (v nadaljevanju: naročilo male vrednosti), obvestilo o naročilu za oddajo tega naročila po postopku naročila male vrednosti pa je bilo dne 18. 1. 2017 (s številko objave JN000291/2017-W01) objavljeno na Portalu javnih naročil.

Naročnik je dne 16. 3. 2017 sprejel »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA« (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), iz katere izhaja, da se zadevno naročilo male vrednosti v sklopih številka 1: »ČISTILA: OBJEKTNA HIGIENA« (v nadaljevanju: sklop številka 1), številka 2: »PRALNA SREDSTVA-KUHINJA« (v nadaljevanju: sklop številka 2) in številka 3: »PAPIRNA GALANTERIJA« (v nadaljevanju: sklop številka 3) odda ponudniku »INTER KOOP d.o.o.«, v sklopu številka 4: »HIGIENA PERILA, ROK IN PROSTOROV« (v nadaljevanju: sklop številka 4) pa se odda ponudniku »Exim Ex d.o.o.«, katerih ponudbo je naročnik v posameznih sklopih izbral kot najugodnejšo.

Odločitev o oddaji zadevnega naročila male vrednosti je bila na Portalu javnih naročil (s številko objave JN000291/2017-ODL01) objavljena dne 19. 3. 2017, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.

Naročnik je dne 23. 3. 2017 prejel Zahtevek za revizijo, z dne 22. 3. 2017, skupaj s prilogama (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo), v katerem vlagatelj predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji naročila v delih, ki se nanašajo na sklope številka 1, 2, 3 in 4, obenem pa zahteva tudi, da mu naročnik povrne stroške postopka. Vlagatelj ob tem zatrjuje, da »ne ve in ne more vedeti (ugibati), zakaj je bila njegova ponudba« […] »v sklopih 1, 2, 3 in 4« […] »izločena, saj naročnik svoje odločitve ni obrazložil niti v najmanjši meri«, prepričan pa je tudi, da »je njegova ponudba za sklope 1, 2, 3 in 4 dopustna in je naročnik ne bi smel izključiti«. Kot zatrjuje vlagatelj tako »ne more bolj podrobno utemeljiti dopustnosti svoje ponudbe v« sklopih številka 1, 2, 3 in 4, »saj naročnik ni substancirano utemeljil, niti dokazal, zakaj naj bi bila po njegovem mnenju« […] »ponudba v teh sklopih nedopustna«. V nadaljevanju vlagatelj še zatrjuje, da »je naročnikova odločitev v sklopu 4 nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju«, v posledici pa »ne more ugibati, kakšna je bila resnična volja naročnika glede opredelitve njegove ponudbe«, saj je naročnik njegovo ponudbo kljub zapisu, da jo je v sklopu številka 4 predhodno izločil, vseeno »uvrstil tudi v tabelo ponudb«. Vlagatelj kot slednje zatrjuje, da v pravnem pouku odločitve o oddaji naročila naročnik ni navedel nekaterih podatkov, ki jih določa druga alinea enajstega odstavka 90. člena ZJN-3.

Naročnik je dne 18. 4. 2017 sprejel »ODLOČITEV o zahtevku za revizijo«, številka 430 – 1/ 2017 / 25, s katero je zahtevek za revizijo zavrnil (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik zatrjuje, da je »povsem jasno zapisal in v dovoljšni meri zapisal zakaj je« ponudbo vlagatelja »izločil. Iz same ponudbe vlagatelja je torej razvidna neustreznost le te, saj ni ponudil zahtevanih artiklov«. Naročnik v nadaljevanju dodaja, da je bila vlagateljeva ponudba, predložena v sklopu številka 4, pravilno »označena, kot da ni izpolnjevala tehničnih zahtev naročnika. Glede na tako označeno vlagateljevo neustrezno ponudbo in glede na oddano javno naročilo za ta sklop, je povsem razumljivo, da vlagateljeva ponudba ni dopustna«. Naročnik še navaja, da bi »nedvomno omogočil vpogled vsem ponudnikom, ki bi vpogled zahtevali – tudi vlagatelju«, enako pa »velja za morebitno zahtevo po dodatni obrazložitvi vlagatelja«.

Naročnik je z dopisom z dne 21. 4. 2017, ki ga je Državna revizijska komisija prejela istega dne, odstopil dokumentacijo o oddaji naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka v zvezi s postopkom oddaje tega naročila male vrednosti v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je dne 21. 4. 2017 prejela tudi vlagateljevo »OPREDELITEV DO NAVEDB NAROČNIKA«, z dne 20. 4. 2017 (v nadaljevanju: opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo), v kateri se vlagatelj opredeljuje do naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo, naročnikova naziranja zavrača, v posledici pa v »celoti vztraja pri vseh svojih navedbah, dejstvih, dokazih in kršitvah iz zahtevka za revizijo, o katerih naj odloči Državna revizijska komisija«.

Državna revizijska komisija je vlagatelja s pozivom, z dne 26. 4. 2017, pozvala na doplačilo takse, dne 9. 5. 2017 pa je od vlagatelja prejela vlogo »Doplačilo takse«, z dne 8. 5. 2017, s prilogo »Pregled opravljenega plačila« (iz tega izhaja, da je vlagatelj doplačal takso v dolžnem znesku).

Po proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje in predrevizijski postopek postopka oddaje naročila male vrednosti, po proučitvi navedb vlagatelja in naročnika, pa tudi po proučitvi predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo izpostavlja med drugim, da v pravnem pouku odločitve o oddaji naročila naročnik »ni navedel, kakšno takso morajo plačati ponudniki (vlagatelj) ob vložitvi zahtevka za revizijo za posamezen sklop oziroma kako je s seštevanjem takse pri vložitvi zahtevka za revizijo za več sklopov, niti ni navedel, na kateri transakcijski račun se plača taksa, niti kateri sklic se pri tem navede«, v posledici česar je »kršil drugo alinejo enajstega odstavka 90. člena ZJN-3« (peti in šesti odstavek na strani 10). Vlagatelj dodaja, da je bil zato primoran višino takse izračunati sam, pri čemer ob odsotnosti dolžne informacije s strani naročnika ne more biti prepričan, da je ta izračun pravilen.

Neodvisno od odgovora na vprašanje, ali je naročnik s tem, ko se je v pravnem pouku odločitve o oddaji naročila skliceval na spletno povezavo http://www.djn.mju.gov.si/sistem-javnega-narocanja/pravno-varstvo (iz katere je razbrati podatek o transakcijskem računu, na katerega se vplača taksa za predrevizijski in revizijski postopek, pa tudi navodilo za sestavo reference (sklica), ki se pri tem navede), kršil drugo alineo enajstega odstavka 90. člena ZJN-3, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj takso plačal na pravi transakcijski račun s pravim sklicem. Ker pravni pouk v delu, ki se nanaša na »višino takse za postopek pravnega varstva v postopku javnega naročanja« (druga alinea enajstega odstavka 90. člena ZJN-3), ki ni jasen, vlagatelju »ne more iti v škodo«, je Državna revizijska komisija vlagatelja (saj se je »izkazalo, da je plačal takso v napačni višini« – prvi odstavek na strani 11 zahtevka za revizijo) na podlagi prve alinee četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN (v povezavi z uvodno povedjo istega odstavka istega člena) s pozivom, z dne 26. 4. 2017, pozvala, da doplača takso za predrevizijski in revizijski postopek v še neplačanem znesku 18,47 EUR, kar je vlagatelj tudi storil in o tem z vlogo »Doplačilo takse«, z dne 8. 5. 2017 (s prilogo »Pregled opravljenega plačila«), obvestil Državno revizijsko komisijo.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da v predstavljenih okoliščinah zatrjevana domnevna kršitev druge alinee enajstega odstavka 90. člena ZJN-3 tudi v primeru, če bi bila dejansko ugotovljena, v ničemer ni vplivala na položaj vlagatelja v postopku pravnega varstva, saj je Državna revizijska komisija po opravljenem predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo v revizijskem postopku, kot izhaja iz 31. člena ZPVPJN, tega sprejela v vsebinsko obravnavo (drugi odstavek 31. člena ZPVPJN).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo (že pri utemeljevanju svoje aktivne legitimacije v postopku pravnega varstva po določbah ZPVPJN) zatrjuje, da »ne ve in ne more vedeti (ugibati), zakaj je bila njegova ponudba« […] »v sklopih 1, 2, 3 in 4« […] »izločena, saj naročnik svoje odločitve ni obrazložil niti v najmanjši meri« (drugi odstavek na strani 2), prepričan pa je tudi, da »je njegova ponudba za sklope 1, 2, 3 in 4 dopustna in je naročnik ne bi smel izključiti« (četrti odstavek na strani 2, vsebinsko primerljivo pa tudi prvi in drugi odstavek IV. točke na strani 4). Kot zatrjuje vlagatelj »ne more bolj podrobno utemeljiti dopustnosti svoje ponudbe v« sklopih številka 1, 2, 3 in 4, »saj naročnik ni substancirano utemeljil, niti dokazal, zakaj naj bi bila po njegovem mnenju« […] »ponudba v teh sklopih nedopustna« (drugi odstavek IV. točke na strani 4 zahtevka za revizijo).

V zvezi z navedenim Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v odločitvi o oddaji naročila v sklopih številka 1, 2, 3 in 4 zapisal, da »[p]onudba spodaj navedenih ponudnikov ni izpolnjevala vseh zahtev (tehnične specifikacije) naročnika:« […] »Kimi d.o.o.«, v posledici česar je vlagateljevo ponudbo v teh sklopih izločil (strani 3 in 4 odločitve o oddaji naročila). Kot sklepno je naročnik v odločitvi o oddaji naročila zapisal: »S tem je naročnikova odločitev utemeljena«.

Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v sklepu, številka 018-069/2017-6, z dne 25. 4. 2017, pa tudi v sklepu, številka 018-061/2017-5, z dne 11. 4. 2017, iz prvega odstavka 6. člena ZJN-3 (načelo transparentnosti javnega naročanja) kot ena od zahtev, ki je uvrščena med načela, na katerih temelji javno naročanje, izhaja zahteva, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku. Navedena zahteva je ena od ključnih zahtev ZJN-3, ki je konkretizirana (in implementirana) med drugim tudi v tretjem odstavku 90. člena ZJN-3, iz katerega izhaja, da mora odločitev o oddaji naročila vsebovati:
– razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran, in v primeru iz sedmega, osmega in devetega odstavka 68. člena ZJN-3 tudi razloge za odločitev o neenakovrednosti oziroma da gradnje, blago ali storitve ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo;
– značilnosti in prednosti izbrane ponudbe ter ime uspešnega ponudnika ali podpisnikov okvirnega sporazuma;
– razloge za zavrnitev prijave vsakega neuspešnega kandidata k sodelovanju;
– v primeru izvedbe pogajanj ali dialoga, kratek opis poteka pogajanj in dialoga s ponudniki.
Norma, ki naročniku nalaga, da svojo odločitev obrazloži v skladu z določbami 90. člena ZJN-3, je zapisana tudi v drugi povedi desetega odstavka 90. člena ZJN-3.

Zahteva po tem, da odločitev o oddaji naročila vsebuje razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran, v primeru iz sedmega, osmega in devetega odstavka 68. člena ZJN-3 pa tudi razloge za odločitev o neenakovrednosti, oziroma, da gradnje, blago ali storitve ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo, je v določbah ZJN-3 (v povezavi s prvim odstavkom 6. člena) izrecno poudarjena, saj ZJN-3 ne vsebuje instituta zahteve za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila oziroma dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila, kot sta ga normirala tretji odstavek 83. člena Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.) in tretji odstavek 79. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.). Na podlagi omenjenih dveh zakonov, ki sicer ne veljata več, je namreč lahko ponudnik, ki ni bil izbran, pri naročniku vložil zahtevo za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila v primeru, če odločitev o oddaji naročila ni vsebovala razlogov za zavrnitev ponudbe ponudnika, ki ni bil izbran, in prednosti sprejete ponudbe v razmerju do ponudnika, ki ni bil izbran. Ponudnik (ki ni bil izbran) te možnosti (pravice) po določbah ZJN-3 nima (več), kar v posledici (ob upoštevanju prvega odstavka 6. člena ZJN-3) še toliko bolj pomeni, da mora biti odločitev o oddaji naročila ob sprejemu in odpremi naslovnikom ustrezno obrazložena. Kot ustrezna se šteje obrazložitev, ki zadosti normi tretjega odstavka 90. člena ZJN-3. V navedenem smislu je tako upravičeno zatrjevanje vlagatelja, da »ZJN-3 (drugače kot prej ZJN-2 oziroma ZJNVETPS) ne pozna instituta dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila, zato vlagatelj take obrazložitve tudi ni zahteval« (tretji odstavek na strani 4 zahtevka za revizijo).

Državna revizijska komisija je že v več odločitvah zapisala, da ni nujno, da bi obrazložitev odločitve morala biti vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti (detajle) posameznih razlogov, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve (primerjaj na primer odločitev Državne revizijske komisije, številka 018-071/2015-9, z dne 13. 5. 2015). Iz sodbe Splošnega sodišča Evropske unije, dne 8. 7. 2015 sprejete v zadevi številka T 536/11, European Dynamics Luxembourg SA, European Dynamics Belgium SA, Evropaïki Dynamiki – Proigmena Systimata Tilepikoinonion Pliroforikis kai Tilematikis AE proti Evropski komisiji, ECLI:EU:T:2015:476, točka 53, tako izhaja, da od naročnika v okviru posredovanja značilnosti in relativnih prednosti izbrane ponudbe ni mogoče zahtevati natančne primerjalne analize izbrane ponudbe in ponudbe zavrnjenega ponudnika (Uredba številka 2342/2002, z dne 23. 12. 2002, o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe številka 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropske unije – Uradni list EU, št. L 357/2002, in sprem. – ob upoštevanju katere je bila sprejeta zadevna sodba, obveščanje kandidatov in ponudnikov normira primerljivo členu 75 Direktive 2014/25/EU, z dne 26. 2. 2014, o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES, pa tudi primerljivo členu 55 Direktive 2014/24/EU, z dne 26. 2. 2014, o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES – obe Uradni list EU, št. L 94/2014). Vendar pa mora, kot ključno, obrazložitev odločitve o oddaji naročila jasno in nedvoumno izražati razlogovanje naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve (s ciljem, da bi lahko uveljavljali in zaščitili svoje pravice ter preverili, ali je odločitev o oddaji naročila utemeljena ali ne), pa tudi do mere, ki sodišču omogoča izvajanje nadzora zakonitosti navedene odločitve. Ali je povzetek ustreznih razlogov v odločitvi o oddaji naročila zadosten, je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej in sicer glede na vse okoliščine primera. Primerljivo sta Sodišče Evropske unije in Splošno sodišče Evropske unije zapisali že v številnih sodbah, ki sta jih sprejeli, navedeno pa sovpada tudi z razlago drugega odstavka člena 296 Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica – Uradni list EU, št. C 202/2016). Šele po tem, ko je bil ponudnik obveščen o razlogih, zaradi katerih v postopku oddaje javnega naročila ni uspel, si lahko ustvari jasno razlago o morebitnem obstoju kršitve upoštevnih določb in o možnosti vložitve zahtevka za revizijo (primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije, dne 28. 1. 2010 sprejeto v zadevi številka C-406/08, Uniplex (UK) Ltd proti NHS Business Services Authority, ECLI:EU:C:2010:45, točka 31). Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da je (kot sta Sodišče Evropske unije oziroma Splošno sodišče Evropske unije zapisali že v več svojih sodbah) obveznost obrazložitve postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta. V zvezi s tem je Državna revizijska komisija tako že v svojem sklepu, številka 018-033/2017-9, z dne 24. 4. 2017, zapisala, da se pri vprašanju obsega obrazložitve »odpira vprašanje, ali je naročnik ponudnikom v zvezi s sprejeto odločitvijo« […] »navedel informacije, za katere ZJN-3 določa, da jim jih mora sporočiti (tj. razloge), pri vprašanju utemeljenosti obrazložitve pa se odpira vprašanje, ali so te informacije (tj. razlogi) take (tj. taki), da lahko utemeljijo, da je naročnik odločitev« […] »tudi sprejel zakonito (tj. ali je ta naročnikova odločitev glede na razloge, ki jih je naročnik navedel v obrazložitvi, tudi skladna z ZJN-3)«.

Vsebinsko primerljivo je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah. V odločitvi številka 018-163/2016-4, z dne 22. 9. 2016, je Državna revizijska komisija na primer zapisala, da je določba »tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, v skladu s katero je naročnik dolžan v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila (med drugim) navesti razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran«, ki odraža tudi »načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3),« […] »ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti kot enega temeljnih načel pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil (9. člen ZPVPJN v povezavi s 7. členom ZPVPJN). (Šele) izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Da pa bi mogli ponudniki sprejeti odločitev o (ne)uveljavljanju pravnega varstva, morajo biti v zadostni meri seznanjeni s konkretnimi ter jasnimi (in ne le z abstraktnimi ter pavšalnimi) razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve«.

Kot je bilo to ugotovljeno že doslej, je naročnik v odločitvi o oddaji naročila v sklopih številka 1, 2, 3 in 4 zapisal, da »[p]onudba spodaj navedenih ponudnikov«, med katerimi je naštet tudi vlagatelj, »ni izpolnjevala vseh zahtev (tehnične specifikacije) naročnika«. V postopku oddaje tega naročila male vrednosti je naročnik v Povabilu k oddaji ponudbe ponudnike povabil, da podajo »ponudbo na ta javni razpis v skladu z navodili za izdelavo ponudbe« (drugi odstavek Obrazca 1), v šestem odstavku 1. točke Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe pa je zapisal, da mora ponudnik »izpolnjevati vse splošne in vse specifične zahteve naročnika za vsak posamezen sklop oziroma izdelek, še posebej pa mora upoštevati določila Uredbe o zelenem javnem naročanju in s tem povezane temeljne okoljske zahteve«. Naročnik je v 1. točki Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe med splošnimi zahtevami zapisal, da morajo »vsi artikli, brez izjeme,« […] »ustrezati vsem zahtevam naročnika«, v nadaljevanju je podal tudi razne temeljne okoljske zahteve in določil način njihovega dokazovanja, opis sredstva (strokovne zahteve) za vsak artikel pa je podal v dokumentu »PONUDBA /PREDRAČUN« (Obrazec 3). V posledici je pritrditi vlagatelju v zatrjevanju, da »naročnik ni postavil le ene zahteve oziroma tehnične specifikacije, temveč jih je postavil več« (peti odstavek na strani 4 zahtevka za revizijo), pa tudi naročniku v navedbi, da »je v razpisni dokumentaciji podrobno opredelil tehnične zahteve ponudb« (drugi odstavek na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da razlogi za zavrnitev vlagateljeve ponudbe v odločitvi o oddaji naročila niso pojasnjeni tako, da bi obrazložitev odločitve o oddaji naročila jasno in nedvoumno izražala razlogovanje naročnika do te mere, da bi se vlagatelj lahko seznanil z utemeljitvijo odločitve (s ciljem, da bi lahko uveljavljal in zaščitil svoje pravice ter preveril, ali je odločitev o oddaji naročila utemeljena ali ne), niti niso pojasnjeni do mere, da bi to Državni revizijski komisiji omogočalo izvajanje nadzora zakonitosti navedene odločitve. Naročnik je namreč v zvezi z vsakim artiklom, po katerem v sklopih številka 1, 2, 3 in 4 povprašuje (oziroma ga v postopku oddaje tega naročila male vrednosti naroča), v dokumentaciji v zvezi z oddajo tega naročila male vrednosti (zlasti še v rubriki »Opis sredstva (strokovne zahteve naročnika)« dokumenta »PONUDBA /PREDRAČUN« – Obrazec 3), zapisal (podal) različne posamezne strokovne zahteve, katerim naj bi »vsi artikli, brez izjeme, mora[li] ustrezati« (1. točka Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe), v odločitvi o oddaji naročila pa sploh ni konkretizirano navedel, kateri so (v sklopih številka 1, 2, 3 in 4) tisti artikli, ki ne izpolnjujejo »zahtev (tehnične specifikacije) naročnika«, niti ni konkretizirano navedel, katere so tiste posamezne »zahtev[e] (tehnične specifikacije) naročnika«, ki jih artikli, ponujeni v sklopih številka 1, 2, 3 in 4, ne izpolnjujejo. Na dejstvo, da iz odločitve o oddaji naročila »ni razvidno, katere so tiste konkretne zahteve (tehnične specifikacije), ki bi jih morala izpolnjevati dopustna ponudba, pa jih vlagateljeva ponudba v skladu z naročnikovimi ugotovitvami v sklopih 1, 2, 3 in 4 naj ne bi izpolnjevala«, tako v zahtevku za revizijo (tretji odstavek na strani 6) upravičeno opozarja tudi vlagatelj. Strokovne zahteve naročnika, katerih naj bi posamezni artikli, ki jih je vlagatelj v ponudbi v sklopih številka 1, 2, 3 in 4 ponudil naročniku, ne izpolnjevali, so sicer (domnevno) razvidne iz dveh dokumentov »Zahteva za vzorce 23.2.2017«, ki se nahajata v dokumentaciji, katero je naročnik odstopil Državni revizijski komisiji, vendar pa iz odločitve o oddaji naročila ne izhaja, da bi bila omenjena dokumenta njen sestavni del (in bi z njima naročnik ob upoštevanju tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 in načela transparentnosti javnega naročanja, kot ga določa 6. člen ZJN-3, seznanil ponudnike, tudi vlagatelja). Česa takega v postopku (v odločitvi o zahtevku za revizijo) ne zatrjuje niti naročnik. Dokumenta »Zahteva za vzorce 23.2.2017« tako ne zadostita določbi prve alinee tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, saj razlogov za zavrnitev ponudbe vlagatelja (in v primeru iz sedmega, osmega in devetega odstavka 68. člena ZJN-3 tudi razlogov za odločitev o neenakovrednosti oziroma da gradnje, blago ali storitve ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo) ne vsebuje odločitev o oddaji naročila, temveč domnevno (le interni) dokument naročnika, o vsebini katerega vlagatelj ni bil obveščen v skladu z drugim in tretjim odstavkom 90. člena ZJN-3 (v povezavi s 6. členom ZJN-3). Glede na navedeno ni ne pravilen in ne ustrezen zaključek naročnika, da je v odločitvi o oddaji naročila »povsem jasno zapisal in v dovoljšni meri zapisal zakaj je« ponudbo vlagatelja izločil (tretji odstavek na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo). Kot zatrjuje vlagatelj je naročnik v odločitvi o oddaji naročila namreč dejansko »podal zgolj zaključek svojih ugotovitev, katerega pravna posledica se je odrazila v oceni o nedopustnosti ter posledični zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, ni pa navedel konkretnih dejstev oziroma konkretnih okoliščin danega primera, ki so ga vodili k sprejemu omenjenega zaključka« (tretji odstavek na strani 6 zahtevka za revizijo). V obrazložitvi odločitve o oddaji naročila naročnik prav tako ni konkretiziral ključnih podatkov in dejstev v vlagateljevi ponudbi (v navezavi na posamezne tehnične in druge zahteve, kot so določene v dokumentaciji v zvezi z oddajo naročila male vrednosti), na podlagi katerih je zaključil, da artikli, ponujeni v sklopih številka 1, 2, 3 in 4, ne izpolnjujejo »zahtev (tehnične specifikacije) naročnika«. V posledici naročnik vlagatelju ni omogočil, da bi se ob prejemu odločitve o oddaji naročila (in pred morebitno vložitvijo zahtevka za revizijo) lahko seznanil z njeno utemeljitvijo in preveril, ali je utemeljena ali ne. Glede na navedeno je upravičeno zatrjevanje vlagatelja, da »ne more bolj podrobno utemeljiti dopustnosti svoje ponudbe v« sklopih številka 1, 2, 3 in 4, »saj naročnik ni substancirano utemeljil, niti dokazal, zakaj naj bi bila po njegovem mnenju« […] »ponudba v teh sklopih nedopustna« (drugi odstavek na strani 4 zahtevka za revizijo), upravičeno pa je tudi zatrjevanje vlagatelja, da »ne more ugibati, zakaj je bila njegova ponudba izločena, niti ne more na zalogo utemeljevati vseh vidikov dopustnosti svoje ponudbe oziroma skladnosti z razpisnimi zahtevami (tehničnimi specifikacijami) naročnika« (peti odstavek na strani 4 zahtevka za revizijo). Ker je osnovna (in temeljna) pravica vsakega ponudnika, da se že s prejeto odločitvijo o oddaji naročila seznani z razlogi za zavrnitev njegove ponudbe (v primeru iz sedmega, osmega in devetega odstavka 68. člena ZJN-3 pa tudi z razlogi za odločitev o neenakovrednosti oziroma da gradnje, blago ali storitve ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo), nato pa (s ciljem, da bi lahko uveljavljal in zaščitil svoje pravice) v primeru, če oceni to za potrebno, vloži zahtevek za revizijo po določbah ZPVPJN, Državna revizijska komisija tudi ni sledila predlogu vlagatelja, da naj »preveri zakonitost domnevno obstoječih razlogov za izločitev njegove ponudbe« (četrti odstavek na strani 8 zahtevka za revizijo). Očitane morebitne kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se bodo morebitne kršitve naročnika dokazovale (5. in 6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), bo namreč vlagatelj v morebitnem novem zahtevku za revizijo lahko navedel šele, ko bo prejel obrazložitev odločitve o oddaji naročila, katera bo skladna z določbo tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 in bo jasno ter nedvoumno izražala razlogovanje naročnika do te mere, da se bo vlagatelj lahko seznanil z razlogi za zavrnitev svoje ponudbe (v zvezi s tem glej tudi 10. člen ZPVPJN). Glede na to je upravičeno zavedanje vlagatelja, da to, da bi Državna revizijska komisija (že sedaj) preverila »zakonitost domnevno obstoječih razlogov za izločitev njegove ponudbe«, »ni mogoče, saj naročnik« v odločitvi o oddaji naročila »ni pojasnil, kateri naj bi ti razlogi sploh bili« (četrti odstavek na strani 8 zahtevka za revizijo).

Naročnik v odločitvi o oddaji naročila tudi ni z ničemer izrazil in izkazal, da se je odločil, da nekaterih informacij o oddaji naročila iz drugega in tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 ni objavil, ker bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakona ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, ker bi škodilo upravičenim poslovnim interesom javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta ali ker bi lahko vplivalo na pošteno konkurenco med gospodarskimi subjekti (četrti odstavek 90. člena ZJN-3). Tega, da bi objava ustreznih informacij ovirala izvajanje zakona ali bi bila sicer v nasprotju z javnim interesom, Državna revizijska komisija ni ugotovila, Državna revizijska komisija pa ni ugotovila niti, da odločitve o oddaji naročila v okoliščinah konkretnega dejanskega stanja ne bi bilo mogoče obrazložiti ustrezno tretjemu odstavku 90. člena ZJN-3 (v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3) na takšen način, da to ne bi škodilo upravičenim poslovnim interesom posameznega javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta, oziroma na takšen način, da to ne bi vplivalo na pošteno konkurenco med gospodarskimi subjekti.

Glede na navedeno je slediti zatrjevanjem vlagatelja, po katerih
– je »naročnik dolžan v postopku pregledovanja in ocenjevanja ponudb te popolno pregledati in najkasneje v odločitvi o dodelitvi naročila« [… ] »navesti vse razloge, zaradi katerih je ponudbo določenega ponudnika izločil kot nedopustno« (tretji odstavek na strani 7 zahtevka za revizijo, vsebinsko primerljivo pa tudi četrti odstavek na isti strani)
– naročnik ob upoštevanju »odsotnosti obrazložitve odločitve« o oddaji naročila »vlagatelju tudi krš[i] pravico do učinkovitega pravnega varstva«, saj »ne more izpodbijati domnevnih razlogov za izločitev njegove ponudbe, ki so mu sploh neznani« (peti odstavek na strani 4 zahtevka za revizijo)
– »izpodbijana odločitev vsebinsko ne vsebuje niti črke razlogov glede izločitve vlagateljeve ponudbe v sklopih 1, 2, 3 in 4. "Odločitve" naročnika torej sploh ni mogoče preizkusiti, s tem pa je naročnik posegel tudi v vlagateljevo pravico do pravnega varstva« (tretji odstavek na strani 8 zahtevka za revizijo).

Čeprav navedeno v ničemer ne vpliva na predmetno odločitev Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo, Državna revizijska komisija pripominja, da naročnik niti v odločitvi o zahtevku za revizijo ni konkretizirano navedel, katerih tehničnih zahtev »vlagatelj pri svoji ponudbi ni upošteval« (drugi odstavek na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo). V posledici je razumeti zatrjevanje vlagatelja, da »še zdaj ne ve in ne more vedeti, zakaj je bila njegova ponudba zavrnjena« (zadnji odstavek na strani 2 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo), pa tudi, da v okoliščinah konkretnega dejanskega stanja »niti približno« ne more »sklepati (ugibati), kakšni so bili razlogi za zavrnitev« njegove ponudbe (peti odstavek na strani 2 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo).

Vlagatelj je tako dokazal, da je naročnik z (neustrezno) vsebino odločitve o oddaji naročila v delu, ki se nanaša na vlagateljevo ponudbo v sklopih številka 1, 2, 3 in 4, kršil tretji odstavek 90. člena ZJN-3 (v njegovi prvi alinei), v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3. Naročnik namreč v odločitvi o oddaji naročila v sklopih številka 1, 2, 3 in 4 ni navedel oziroma obrazložil razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe v vsebini, kot od njega to zahteva prva alinea tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 (v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3), s tem pa tudi ni zagotovil, da bi bil ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku.

V nadaljevanju zahtevka za revizijo vlagatelj še zatrjuje, da »je naročnikova odločitev v sklopu 4 nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju«, v posledici pa »ne more ugibati, kakšna je bila resnična volja naročnika glede opredelitve njegove ponudbe« (predzadnji odstavek na strani 8), saj je naročnik njegovo ponudbo kljub zapisu, da jo je v sklopu številka 4 predhodno izločil, vseeno »uvrstil tudi v tabelo ponudb« (zadnji odstavek na strani 8).

Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju v njegovem zatrjevanju, da »je naročnikova odločitev v sklopu 4 nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju«. Iz odločitve o oddaji naročila na strani 2 (besedilo pod tabelo) namreč izhaja, da »je naročnik prispele ponudbe predhodno preveril z vidika ustreznosti zagotavljanja naročnikovih zahtev glede predmeta javnega naročila« (prvi odstavek pod tabelo), šele nato pa »je nadaljeval z izračunom točk glede na merilo ekonomsko najugodnejše ponudbe« (tretji odstavek pod tabelo). Kljub temu, da je v zvezi s sklopom številka 4 v odločitvi o oddaji naročila naročnik ugotovil, da vlagateljeva ponudba »ni izpolnjevala vseh zahtev (tehnične specifikacije) naročnika« (prvi stavek pod tabelo sklopa številka 4 na strani 4) in je vlagateljevo ponudbo »za ta sklop« […] »izločil« (zadnji stavek pod tabelo sklopa številka 4 na strani 4), je vlagateljevo ponudbo kljub temu (in nasprotno z izpostavljeno lastno ugotovitvijo) uvrstil v tabelo in jo točkoval po merilu za oddajo naročila male vrednosti (ponudba vlagatelja je v tabeli sklopa številka 4 uvrščena na četrto mesto). Česa primerljivega naročnik s ponudbo vlagatelja, ki jo je ta predložil v sklopih številka 1, 2 in 3, ni storil, niti tega, da bi ponudbo, ki po njegovi presoji ne izpolnjuje »vseh zahtev (tehnične specifikacije) naročnika«, uvrstil v tabelo in jo obenem točkoval po merilu za oddajo naročila male vrednosti, ni storil s ponudbo katerega od ostalih ponudnikov, predloženih v sklopih številka 1, 2, 3 in 4. V posledici (ob upoštevanju vsebine odločitve o oddaji naročila) torej ni mogoče napraviti jasnega in gotovega zaključka, ali je naročnik ponudbo vlagatelja, predloženo v sklopu številka 4, kljub zapisu, da »ni izpolnjevala vseh zahtev (tehnične specifikacije)«, ocenil za dopustno (29. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3), saj je upravičeno pričakovati, da je v nasprotnem primeru ne bi točkoval po merilu za oddajo naročila male vrednosti in je uvrstil v ocenjevalno tabelo. Glede na navedeno je upravičen zaključek vlagatelja, da je naročnik njegovo ponudbo kljub zapisu, da jo je v sklopu številka 4 predhodno izločil, vseeno »uvrstil tudi v tabelo ponudb« (zadnja dva odstavka na strani 8 zahtevka za revizijo), ni pa pravilen zaključek naročnika, da je iz odločitve o oddaji naročila v sklopu številka 4 »povsem razumljivo, da vlagateljeva ponudba ni dopustna« (peti odstavek na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo). Ob upoštevanju zapisanega ni zaznati, da bi se vlagatelj »posluž[eval] svojih pravic z neiskrenim namenom« (šesti odstavek na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo), niti ni zaznati, da bi šlo »zgolj za slabo veren poskus vlagatelja, da izkaže pravni interes, ki pa ga ne more imeti« (šesti odstavek na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo).

Dosledna izpolnitev zahteve, da odločitev o oddaji naročila vsebuje razloge, kot jih predvideva tretji odstavek 90. člena ZJN-3, vključno z jasno navedbo o tem, ali naročnik posamezno ponudbo šteje za dopustno ali ne in iz katerih razlogov (primerjaj zapis, da mora odločitev vsebovati »razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran«), je za ponudnike zelo pomembna tudi z vidika petega odstavka 35. člena ZJN-3, na kar v zahtevku za revizijo (peti odstavek na strani 9) in v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo (prvi odstavek na strani 6) upravičeno opozarja vlagatelj.

Na dosedanje zaključke že vsaj iz razloga, ker tega za nazaj z gotovostjo ni mogoče preveriti, v ničemer ne vpliva zatrjevanje naročnika, da bi vlagatelju »nedvomno omogočil vpogled«, če bi ga ta zahteval (drugi odstavek na zadnji strani odločitve o zahtevku za revizijo), tudi sicer pa vpogled ne more odpraviti opustitve obrazložitve odločitve o oddaji naročila z razlogi, kot jih predvideva tretji odstavek 90. člena ZJN-3. V navezavi na zatrjevanje naročnika, da »[e]nako velja za morebitno zahtevo po dodatni obrazložitvi vlagatelja«, saj bi vlagatelju na njegovo zahtevo izdal dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila (drugi odstavek na zadnji strani odločitve o zahtevku za revizijo), pa zadostuje ponoviti zatrjevanje vlagatelja, da »ZJN-3 (drugače kot prej ZJN-2 oziroma ZJNVETPS) ne pozna instituta dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila, zato vlagatelj take obrazložitve tudi ni zahteval« (tretji odstavek na strani 4 zahtevka za revizijo). Izpostavljeno zatrjevanje naročnika je tudi sicer neprepričljivo, saj je težko zaključiti, da bi naročnik vlagatelju podal dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila, če obenem: 1) meni, da je »povsem jasno zapisal in v dovoljšni meri zapisal zakaj je« ponudbo vlagatelja »izločil. Iz same ponudbe vlagatelja je torej razvidna neustreznost le te, saj ni ponudil zahtevanih artiklov« (tretji odstavek na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo); 2) niti v odločitvi o zahtevku za revizijo ni konkretizirano navedel, katerih tehničnih zahtev »vlagatelj pri svoji ponudbi ni upošteval« (drugi odstavek na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo), oziroma, v katerih strokovnih zahtevah vlagateljeva ponudba v sklopih številka 1, 2, 3 in 4 ne ustreza potrebam in zahtevam naročnika (ter iz katerih razlogov). Poleg tega je povsem na mestu pomislek vlagatelja, da bi lahko v primeru, če bi »podal zahtevo za dodatno obrazložitev, med čakanjem na morebiten odgovor naročnika zamudil rok za vložitev zahtevka za revizijo« (prvi odstavek na strani 7 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo). ZJN-3, kot je bilo to poudarjeno že doslej, ne vsebuje instituta zahteve za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila oziroma dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila, zato ni mogoče šteti, da v primeru, ko ponudnik vloži zahtevo za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila, teče rok za uveljavitev pravnega varstva v postopku javnega naročanja od dneva prejema odločitve o tej zahtevi. Drugače namreč, kot »po ZJN-2 oziroma ZJNVETPS tudi, če bi naročnik podal dodatno obrazložitev, ta ne bi povzročila ponovnega štetja roka za vložitev revizijskega zahtevka« (prvi odstavek na strani 7 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo), saj rok za vložitev zahtevka za revizijo teče od prejema odločitve o oddaji naročila (»po odločitvi o oddaji javnega naročila« – peti odstavek 25. člena ZPVPJN) in »v primeru postopka oddaje naročila male vrednosti« znaša »pet delovnih dni od prejema te odločitve« (šesti odstavek 25. člena ZPVPJN).

Glede na doslej navedeno ni slediti naročniku niti v njegovem zaključku, da so vlagateljeve navedbe v zahtevku za revizijo »najmanj neresnične in neizkazane« (tretji odstavek na zadnji strani odločitve o zahtevku za revizijo).

Državna revizijska komisija iz doslej navedenih razlogov zaključuje, da je vlagatelj dokazal tudi, da »je naročnikova odločitev v sklopu 4 nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju«, saj je naročnik njegovo ponudbo kljub zapisu, da jo je v sklopu številka 4 predhodno izločil, vseeno »uvrstil tudi v tabelo ponudb«. Vlagatelj je v posledici dokazal, da je naročnik z (neustrezno) vsebino odločitve o oddaji naročila v delu, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti njegove ponudbe v sklopu številka 4, tudi na doslej predstavljeni način kršil tretji odstavek 90. člena ZJN-3 (v njegovi prvi alinei), v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3. Naročnik namreč v odločitvi o oddaji naročila v sklopu številka 4 ni na jasen način navedel oziroma v njej ni na jasen način obrazložil, ali ponudbo, ki mu jo je vlagatelj v tem sklopu predložil, šteje za dopustno ali ne, v posledici pa odločitve o oddaji naročila v sklopu številka 4 tudi iz tega razloga ni obrazložil v vsebini, kot od njega to zahteva prva alinea tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 (v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3). S tem naročnik tudi ni zagotovil, da bi bil ponudnik v sklopu številka 4 izbran na pregleden način in po predpisanem postopku.

V posledici dosedanjih ugotovitev in zaključkov je Državna revizijska komisija tako na podlagi druge alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev naročnika v sklopih številka 1, 2, 3 in 4, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI NAROČILA«, z dne 16. 3. 2017. Kot je Državna revizijska komisija poudarila že v svojem sklepu, številka 018-033/2017-9, z dne 24. 4. 2017, je namreč le tako mogoče doseči primerljiv položaj, ki bi vlagatelju omogočil učinkovito uveljavljanje pravnega varstva, saj taka odločitev naročniku nalaga pripravo ustrezne obrazložitve odločitve o oddaji naročila, vlagatelju pa omogoča seznanitev z razlogi, da bo lahko (če se tako odloči) uveljavljal pravno varstvo v roku iz 25. člena ZPVPJN. Ker je vlagatelj časovno in vsebinsko omejen z uveljavljanjem novih kršitev in dejstev ter predlaganjem novih dokazov v postopku pravnega varstva (peti odstavek 29. člena ZPVPJN), je potrebno upoštevati, da je naročnikova dolžnost informiranja ponudnikov pomembna še pred začetkom pravnega varstva po ZPVPJN.

Iz razloga, ker to v ničemer ne vpliva na navedene zaključke Državne revizijske komisije, se Državna revizijska komisija ni opredelila do navedb vlagatelja v zahtevku za revizijo (primerjaj prvo poved tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN), v katerih ta zatrjuje, da je naročnik v sklopu številka 4 »kumuliral odločitev« (zadnji odstavek na strani 8 in prva dva odstavka na strani 9), niti se ni opredeljevala do predvidevanj vlagatelja, kaj naj bi si naročnik dejansko zagotovil »z nejasno, dvoumno, kontradiktorno in odprto opredelitvijo do dopustnosti vlagateljeve ponudbe v sklopu 4« (četrti odstavek na strani 9). V posledici dosedanjih zaključkov (ker odločitev o oddaji naročila v sklopu številka 4 ni obrazložena v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZJN-3, v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3) Državna revizijska komisija tudi ni odločala o tem, ali ponudbe treh ponudnikov v sklopu številka 4 »ne izpolnjujejo vseh zahtev iz razpisne dokumentacije in veljavne zakonodaje« (tretji odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo).

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka oddaje tega naročila male vrednosti v delu, v katerem je bil razveljavljen (v sklopih številka 1, 2, 3 in 4), naročnika na podlagi druge povedi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje naročila male vrednosti v sklopih številka 1, 2, 3 in 4 sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, to ob upoštevanju določb 90. člena ZJN-3 (v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3) ustrezno obrazloži, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V zahtevku za revizijo vlagatelj zahteva, da mu naročnik povrne »taks[o] za postopek revizije« v znesku 981,53 EUR, strošek »zahtev[ka] za revizijo (Odv. tarifa, tar. št. 40)« v znesku 688,50 EUR, izdatke »(Odv. tarifa, 3. odst. 11. člena)« v znesku 18,36 EUR, vse »povečano za 22% DDV« in vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vred. V opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo vlagatelj zahteva, da mu naročnik povrne še strošek »obr. vlog[e] med post. – opredelitev do navedb naročnika« v znesku 688,50 EUR.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del prve povedi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vlagatelju (upoštevaje predvsem 70. člen ZPVPJN) priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
– strošek dolžne plačane takse za postopek pravnega varstva v znesku 1.000,00 EUR,
– strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo v znesku 459,00 EUR (1.000 točk), ki ga je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju 1. točke tarifne številke 40 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa),
– izdatke za zahtevek za revizijo v pavšalnem znesku 9,18 EUR (20 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife,
– 22 % davek na dodano vrednost v znesku 103,00 EUR na strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo in izdatke, izračunan na podlagi drugega odstavka 2. člena (v povezavi z drugim odstavkom 12. člena) Odvetniške tarife, ob upoštevanju prvega odstavka 41. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006 in sprem.). Iz »Seznam[a] davčnih zavezancev – pravne osebe«, dostopnega na spletni strani Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Finančne uprave Republike Slovenije, je namreč razbrati, da je pooblaščena odvetniška družba, ki zastopa vlagatelja, na seznamu davčnih zavezancev vpisana kot davčni zavezanec,
skupaj torej 1.571,18 EUR.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da ostali stroški, za katere je vlagatelj v tem postopku pravnega varstva zahteval povračilo, v konkretnem primeru niso potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN, v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife) oziroma za priznanje njihovega povračila v Odvetniški tarifi ni najti ustrezne pravne podlage. V navezavi na stroške, priglašene v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ti niso bili potrebni iz razloga, ker v zadevnem primeru prispevek vlagatelja k rešitvi zadeve v vsebini, kot izhaja iz opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, ni bil bistven in ni pripomogel ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Dejstva, ki so narekovala ugoditev zahtevku za revizijo, v celoti izhajajo že iz dokumentacije, ki jo je Državni revizijski komisiji odstopil naročnik.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 1.571,18 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 15. 5. 2017


Predsednik senata
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije


Vročiti:
– OSNOVNA ŠOLA VIČ, Abramova ulica 26, 1000 Ljubljana
– ODVETNIŠKA PISARNA MUŽINA, ŽVIPELJ IN PARTNERJI, d. o. o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana
– INTER KOOP, d. o. o., Zrkovska cesta 97, 2000 Maribor
– EXIM EX, d. o. o., Letališka cesta 27, 1000 Ljubljana
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
– v spis zadeve, tu