018-061/2017 Elektro Maribor, d.d.

Številka: 018-061/2017-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter Boruta Smrdela in Nine Velkavrh, kot članov senata, v postopku pravnega varstva glede oddaje naročila »KABELSKE OMARICE« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj DRUŽINSKO PODJETJE KOSIČ, d. o. o., Ruperče 13, Pernica (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika ELEKTRO MARIBOR, d. d., Vetrinjska ulica 2, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 11. 4. 2017

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo, z dne 20. 2. 2017, se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, številka 2201-35/2016-16, z dne 7. 2. 2017.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 23.788,91 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 19. 10. 2016 sprejel Sklep o objavi javnega naročila za kabelske omarice (v nadaljevanju: naročilo). Obvestilo o naročilu za oddajo predmetnega naročila po odprtem postopku je bilo dne 21. 10. 2016 (s številko objave JN006620/2016-E01) objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 22. 10. 2016 pa (s številko dokumenta 371359) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2016/S 205.

Naročnik je dne 7. 2. 2017 sprejel »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, številka 2201-35/2016-16 (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), iz katere izhaja, da se to naročilo odda ponudniku »SCHRACK TECHNIK d.o.o.«, čigar ponudbo je izbral kot najugodnejšo (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Odločitev o oddaji naročila je bila na Portalu javnih naročil (s številko objave JN006620/2016-ODL01) objavljena dne 7. 2. 2017, v posledici česar se na podlagi tretje povedi desetega odstavka 90. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3) z omenjenim dnem objave šteje za vročeno ponudnikom.

Vlagatelj je dne 20. 2. 2017 na pošto priporočeno oddal zahtevek za revizijo, z dne 20. 2. 2017, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). V njem predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi odločitev o oddaji naročila, zahteva pa tudi, da mu naročnik povrne stroške postopka. Vlagatelj zatrjuje, da naročnik svoje odločitve o oddaji naročila »ni pojasnil« oziroma v njej ni navedel razlogov za zavrnitev njegove ponudbe, s čimer je ravnal nezakonito, to je v nasprotju s tretjim odstavkom 90. člena ZJN-3 in v nasprotju z načeli, na katerih temelji javno naročanje. Vlagatelj izpostavlja zlasti, da mu v odločitvi o oddaji naročila naročnik »ni pojasnil, točno katerih dokumentov« […] »v svoji ponudbi ni predložil oziroma zakaj« […] »ocenjuje, da dokumentacija, ki jo je predložil« […] »v ponudbi in dopolnitvi ponudbe, ne ustreza vsem zahtevam iz razpisne dokumentacije«, ter zaključuje, da mu tako ni bila »zagotovljena možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega varstva«. V nadaljevanju vlagatelj zatrjuje, da je naročnik njegovo ponudbo neupravičeno označil za nedopustno in jo izločil, opozarja pa tudi, da »je naročnik zahtevani standard SIST EN 4892-2 napačno označil«, saj je njegova pravilna oznaka SIST EN ISO 4892-2. V posledici slednje navedene napačne označitve standarda vlagatelj meni, da je zahteva »zato nejasna oziroma nasprotujoča si«.

Naročnik je dne 2. 3. 2017 prejel »IZJASNITEV IZBRANEGA PONUDNIKA«, z dne 28. 2. 2017 (v nadaljevanju: izjasnitev o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo). Izbrani ponudnik v njej meni, da »vlagatelj poskuša umetno ustvarjati problem neobrazložitve odločitve o oddaji naročila, saj je bila ta odločitev jasno in nedvoumno obrazložena, iz obrazložitve pa je bilo točno razvidno, zakaj je ponudba vlagatelja nedopustna«. V nadaljevanju izbrani ponudnik podaja razloge, zaradi katerih po njegovi oceni vlagateljeva ponudba ni dopustna, v navezavi na opozorilo vlagatelja, da »je naročnik zahtevani standard SIST EN 4892-2 napačno označil«, pa navaja, da je vlagatelj (upoštevaje četrti odstavek 25. člena ZPVPJN) z »grajanjem določil« dokumentacije v zvezi z oddajo naročila prepozen. Tudi sicer pa naj bi bilo iz ravnanj »vlagatelja v postopku javnega naročanja razvidno, da se je zavedal, skladnost s katerim standardom je zahteval naročnik«.

Naročnik je dne 14. 3. 2017 sprejel sklep, številka 2201-35/2016-20, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnil, zavrnil pa je tudi zahtevo za povrnitev stroškov (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). Naročnik zatrjuje, da je odločitev o oddaji naročila obrazložil v skladu z določbami ZJN-3, pa tudi, da je vlagateljevo ponudbo upravičeno označil za nedopustno in jo izločil. Naročnik »priznava prisotnost očitne tipkarske napake« pri zapisu standarda SIST EN (ISO) 4892-2, zatrjevanja vlagatelja, povezana s tem, pa zavrača »že na podlagi dejstva, da je imel vlagatelj možnost oporekati morebitno neupravičenost« te »zahteve v fazi objave predmetnega naročila«, pa tega ni storil.

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj, kot zatrjuje, prejel dne 15. 3. 2017, naročnik pa je z dopisom z dne 16. 3. 2017, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 20. 3. 2017, odstopil dokumentacijo o oddaji naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka v odločanje Državni revizijski komisiji.

Vlagatelj je dne 20. 3. 2017 na pošto priporočeno oddal »OPREDELITEV DO NAVEDB NAROČNIKA«, z dne 20. 3. 2017 (v nadaljevanju: opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo), v kateri se opredeljuje do naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo. Vlagatelj ponavlja nekatera zatrjevanja, kot izhajajo iz zahtevka za revizijo, navaja nekatere dodatne razloge in podaja nekatere nove dokazne predloge, s katerimi utemeljuje zaključek, da bi naročnik njegovo ponudbo moral označiti za dopustno. Vlagatelj v posledici »vztraja pri pravovarstvenem predlogu iz zahtevka za revizijo«.

Po proučitvi vse odstopljene dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje tega naročila in predrevizijski postopek, po proučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, pa tudi po proučitvi predlaganih in izvedenih dokazov je Državna revizijska komisija iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo (poglavje A, strani od 6 do 14) najprej zatrjuje, da naročnik svoje odločitve o oddaji naročila »ni pojasnil« oziroma v njej ni navedel razlogov za zavrnitev njegove ponudbe, s čimer je ravnal nezakonito, to je v nasprotju s tretjim odstavkom 90. člena ZJN-3 in v nasprotju z načeli, na katerih temelji javno naročanje. Vlagatelj izpostavlja zlasti, da mu v odločitvi o oddaji naročila naročnik »ni pojasnil, točno katerih dokumentov« […] »v svoji ponudbi ni predložil oziroma zakaj« […] »ocenjuje, da dokumentacija, ki jo je predložil« […] »v ponudbi in dopolnitvi ponudbe, ne ustreza vsem zahtevam iz razpisne dokumentacije« (drugi odstavek na strani 7), ter zaključuje, da mu tako ni bila »zagotovljena možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega varstva« (drugi odstavek na strani 10).

V zvezi z navedenim Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v odločitvi o oddaji naročila naročnik glede vlagateljeve ponudbe zapisal, da je pri njenem pregledu ugotovil, da je ta »nepopolna ter ponudnika pozval, da dopolni nepopolno ponudbo«, pri čemer je vlagatelj »v zahtevanem času posredoval dopolnitev ponudbe, vendar je naročnik pri pregledu dopolnitev ugotovil da niso ustrezne«. Vlagatelj »namreč niti v ponudbi, niti v dopolnitvi ponudbe ni izkazal v celoti (za vse proizvode v ponudbi) izpolnjevanje konkretne tehnične zahteve iz razpisne dokumentacije glede odpornosti površine proti UV sevanju.
Vsled navedenega, naročnik ponudbe« vlagatelja »ni označil kot dopustne«.

Iz prvega odstavka 6. člena ZJN-3 (načelo transparentnosti javnega naročanja) kot ena od zahtev, ki je uvrščena med načela, na katerih temelji javno naročanje, izhaja zahteva, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku. Navedena zahteva je ena od ključnih zahtev ZJN-3, ki je konkretizirana (in implementirana) med drugim tudi v tretjem odstavku 90. člena ZJN-3, iz katerega izhaja, da mora odločitev o oddaji naročila vsebovati:
– razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran, in v primeru iz sedmega, osmega in devetega odstavka 68. člena ZJN-3 tudi razloge za odločitev o neenakovrednosti oziroma da gradnje, blago ali storitve ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo;
– značilnosti in prednosti izbrane ponudbe ter ime uspešnega ponudnika ali podpisnikov okvirnega sporazuma;
– razloge za zavrnitev prijave vsakega neuspešnega kandidata k sodelovanju;
– v primeru izvedbe pogajanj ali dialoga, kratek opis poteka pogajanj in dialoga s ponudniki.

Zahteva po tem, da odločitev o oddaji naročila vsebuje razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran, v primeru iz sedmega, osmega in devetega odstavka 68. člena ZJN-3 pa tudi razloge za odločitev o neenakovrednosti, oziroma, da gradnje, blago ali storitve ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo, je v določbah ZJN-3 (v povezavi s prvim odstavkom 6. člena) izrecno poudarjena, saj ZJN-3 ne vsebuje instituta zahteve za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila oziroma dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila, kot sta ga normirala tretji odstavek 83. člena Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.) in tretji odstavek 79. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.). Na podlagi omenjenih dveh zakonov, ki sicer ne veljata več, je namreč lahko ponudnik, ki ni bil izbran, pri naročniku vložil zahtevo za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila v primeru, če odločitev o oddaji naročila ni vsebovala razlogov za zavrnitev ponudbe ponudnika, ki ni bil izbran, in prednosti sprejete ponudbe v razmerju do ponudnika, ki ni bil izbran. Ponudnik (ki ni bil izbran) te možnosti (pravice) po določbah ZJN-3 nima več, kar v posledici (ob upoštevanju prvega odstavka 6. člena ZJN-3) še toliko bolj pomeni, da mora biti odločitev o oddaji naročila ob sprejemu in odpremi naslovnikom ustrezno obrazložena. Kot ustrezna se šteje obrazložitev, ki zadosti normi tretjega odstavka 90. člena ZJN-3.

Državna revizijska komisija je že v več odločitvah zapisala, da ni nujno, da bi obrazložitev odločitve morala biti vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti (detajle) posameznih razlogov, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve (primerjaj na primer odločitev Državne revizijske komisije, številka 018-071/2015-9, z dne 13. 5. 2015). Iz sodbe Splošnega sodišča Evropske unije, dne 8. 7. 2015 sprejete v zadevi številka T 536/11, European Dynamics Luxembourg SA, European Dynamics Belgium SA, Evropaïki Dynamiki – Proigmena Systimata Tilepikoinonion Pliroforikis kai Tilematikis AE proti Evropski komisiji, ECLI:EU:T:2015:476, točka 53, tako izhaja, da od naročnika v okviru posredovanja značilnosti in relativnih prednosti izbrane ponudbe ni mogoče zahtevati natančne primerjalne analize izbrane ponudbe in ponudbe zavrnjenega ponudnika (Uredba številka 2342/2002, z dne 23. 12. 2002, o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe številka 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropske unije – Uradni list EU, št. L 357/2002, in sprem. – ob upoštevanju katere je bila sprejeta zadevna sodba, obveščanje kandidatov in ponudnikov normira primerljivo členu 75 Direktive 2014/25/EU, z dne 26. 2. 2014, o javnem naročanju naročnikov, ki opravljajo dejavnosti v vodnem, energetskem in prometnem sektorju ter sektorju poštnih storitev ter o razveljavitvi Direktive 2004/17/ES – Uradni list EU, št. L 94/2014). Vendar pa mora, kot ključno, obrazložitev odločitve o oddaji naročila jasno in nedvoumno izražati razlogovanje naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve (s ciljem, da bi lahko uveljavljali in zaščitili svoje pravice ter preverili, ali je odločitev o oddaji naročila utemeljena ali ne), pa tudi do mere, ki sodišču omogoča izvajanje nadzora zakonitosti navedene odločitve. Ali je povzetek ustreznih razlogov v odločitvi o oddaji naročila zadosten, je potrebno presojati v vsakem konkretnem primeru posebej in sicer glede na vse okoliščine primera. Primerljivo sta Sodišče Evropske unije in Splošno sodišče Evropske unije zapisali že v številnih sodbah, ki sta jih sprejeli, navedeno pa sovpada tudi z razlago drugega odstavka člena 296 Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica – Uradni list EU, št. C 202/2016). Šele po tem, ko je bil ponudnik obveščen o razlogih, zaradi katerih v postopku oddaje javnega naročila ni uspel, si lahko ustvari jasno razlago o morebitnem obstoju kršitve upoštevnih določb in o možnosti vložitve zahteve za revizijo (primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije, dne 28. 1. 2010 sprejeto v zadevi številka C-406/08, Uniplex (UK) Ltd proti NHS Business Services Authority, ECLI:EU:C:2010:45, točka 31). Ob tem ne gre prezreti niti dejstva, da je (kot sta Sodišče Evropske unije oziroma Splošno sodišče Evropske unije zapisali že v več svojih sodbah) obveznost obrazložitve postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta.

Vsebinsko primerljivo je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah. V odločitvi številka 018-163/2016-4, z dne 22. 9. 2016, je Državna revizijska komisija na primer zapisala, da je določba »tretjega odstavka 90. člena ZJN-3, v skladu s katero je naročnik dolžan v odločitvi o (ne)oddaji javnega naročila (med drugim) navesti razloge za zavrnitev ponudbe vsakega neuspešnega ponudnika, ki ni bil izbran«, ki odraža tudi »načelo transparentnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-3),« […] »ključnega pomena za zagotavljanje učinkovitosti kot enega temeljnih načel pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil (9. člen ZPVPJN v povezavi s 7. členom ZPVPJN). (Šele) izpolnjena dolžnost naročnika, da obrazloži svojo odločitev o (ne)oddaji javnega naročila, zagotovi ponudnikom možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega sredstva, saj jim omogoči, da se seznanijo s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, preverijo njihovo logično in pravno vzdržnost ter se na podlagi preizkusa razumnosti omenjene odločitve po lastni presoji odločijo, ali jo bodo morebiti izpodbijali v postopku pravnega varstva. Da pa bi mogli ponudniki sprejeti odločitev o (ne)uveljavljanju pravnega varstva, morajo biti v zadostni meri seznanjeni s konkretnimi ter jasnimi (in ne le z abstraktnimi ter pavšalnimi) razlogi, ki so naročnika vodili pri sprejemu njegove odločitve«.

V postopku oddaje tega naročila je naročnik med ostalimi tehničnimi pogoji ponudbenega predračuna v 8. točki določil, da mora biti površina ohišja omarice »odporna proti UV sevanju (lakirana površina ali zaščitni sloj UV zaščite) ter staranju zaradi vremenskih vplivov (v garancijski dobi ne sme priti do luščenja površinskega materiala ali izstopanja steklenih vlaken).
Pri novi omarici steklena vlakna ne smejo biti vidna (brez svetlikanja na površini).
Ponudnik mora priložiti:
- tehničen opis izvedbe UV zaščite izdan s strani proizvajalca,
- poročilo o izvedenem preizkusu staranja v skladu s standardom SIST EN 4892-2 ali SIST EN 4892-3 izdanim pri akreditiranem organu za preizkušanje priznanemu v EU. Preizkus mora biti uspešen (trajanje preizkusa najmanj 700 h, brez vidnih steklenih vlaken na površini materiala)«.

V pozivu številka 2201-35/2016-5, z dne 17. 1. 2017 (v nadaljevanju: poziv z dne 17. 1. 2017), je naročnik citiral omenjeno zahtevo in zapisal, da je po »pregledu ponudbene dokumentacije« ugotovil, da je vlagatelj v ponudbi za omarice proizvajalca E. (ob upoštevanju 67. člena ZPVPJN je firmo proizvajalca na prvo črko okrajšala Državna revizijska komisija) predložil preizkusno poročilo v nemškem jeziku, za omarice proizvajalca I. pa »ni priložil ustreznega poročila o izvedenem preizkusu staranja, ki bi se nanašala« na ponujene omarice. Naročnik je v posledici vlagatelja pozval, da »v skladu z zahtevami razpisne dokumentacije dopolni formalno nepopolno ponudbo s:
- predložitvijo slovenskega prevoda predloženega preizkusnega poročila, ki ga mora pripraviti oseba usposobljena za prevajanje (sodno zapriseženi tolmač, uradni prevajalci idr.) v Republiki Sloveniji
in
- predložitvijo ustreznega preizkusnega poročila« za omarice I..

Državna revizijska komisija ugotavlja, da razlogi za zavrnitev vlagateljeve ponudbe oziroma razlogi za odločitev o neenakovrednosti (oziroma, da blago, ki ga v svoji ponudbi ponuja vlagatelj, ne izpolnjuje zahtev v zvezi z delovanjem ali funkcionalnostjo) v odločitvi o oddaji naročila niso pojasnjeni tako, da bi obrazložitev odločitve o oddaji naročila jasno in nedvoumno izražala razlogovanje naročnika do te mere, da bi se vlagatelj lahko seznanil z utemeljitvijo odločitve (s ciljem, da bi lahko uveljavljal in zaščitil svoje pravice ter preveril, ali je odločitev o oddaji naročila utemeljena ali ne), niti niso pojasnjeni do mere, da bi to Državni revizijski komisiji omogočalo izvajanje nadzora zakonitosti navedene odločitve. Naročnik namreč ni konkretizirano navedel tistih ključnih podatkov oziroma dejstev, ki so ga vodili do zaključka, da vlagatelj »niti v ponudbi, niti v dopolnitvi ponudbe ni izkazal v celoti (za vse proizvode v ponudbi) izpolnjevanje konkretne tehnične zahteve iz razpisne dokumentacije glede odpornosti površine proti UV sevanju«. Naročnik tako v obrazložitvi odločitve o oddaji naročila ni naštel artiklov, v zvezi s katerimi naj v ponudbi izbranega ponudnika (upoštevaje njeno dopolnitev) ne bi bilo izkazano »izpolnjevanje konkretne tehnične zahteve iz razpisne dokumentacije glede odpornosti površine proti UV sevanju«, niti ni konkretiziral ključnih podatkov v dokumentu »Dopolnitev ponudbene dokumentacije«, številka K17/00011, z dne 30. 1. 2017 (s katerim je vlagatelj na poziv naročnika, z dne 17. 1. 2017, dopolnil svojo ponudbo), ki so narekovali zaključek, da vlagatelj »niti v ponudbi, niti v dopolnitvi ponudbe ni izkazal v celoti (za vse proizvode v ponudbi) izpolnjevanje konkretne tehnične zahteve iz razpisne dokumentacije glede odpornosti površine proti UV sevanju«. Iz obrazložitve odločitve o oddaji naročila sicer izhaja, da vlagatelj (tudi v dopolnitvi ponudbe) ni izkazal izpolnjevanja »tehnične zahteve iz razpisne dokumentacije glede odpornosti površine proti UV sevanju«, vendar pa iz nje ni razvidno, glede katerih posameznih konkretnih zahtev je ni izpolnil (na primer: ker ni priloženo ustrezno poročilo o izvedenem preizkusu staranja v skladu s standardom SIST EN 4892-2 ali SIST EN 4892-3; ker poročilo o izvedenem preizkusu staranja v skladu s tema standardoma ni izdano pri akreditiranem organu za preizkušanje, priznanemu v Evropski uniji; ker preizkus ni bi uspešen, saj ni trajal najmanj 700 ur; ker preizkus ni bi uspešen, saj po njem ni bilo ugotovljeno, da je ponujeno blago brez vidnih steklenih vlaken na površini materiala) in zaradi česa je ni izpolnil (zaradi katerih dokumentov oziroma podatkov v njih). Naročnik je ključne podatke, ki so narekovali zaključek, da vlagatelj (tudi v dopolnitvi ponudbe) ni izkazal izpolnjevanja zahteve »glede odpornosti površine proti UV sevanju«, konkretiziral šele v odločitvi o zahtevku za revizijo (zlasti na sedmi strani), s čimer vlagatelju ni omogočil, da bi se ob prejemu odločitve o oddaji naročila (in pred morebitno vložitvijo zahtevka za revizijo) lahko seznanil z njeno utemeljitvijo in preveril, ali je ta utemeljena ali ne, Državni revizijski komisiji pa ni omogočil izvajanja nadzora njene zakonitosti.

Naročniku je pritrditi, da je v pozivu z dne 17. 1. 2017 »navedel v katerih delih vlagateljeva ponudba ni popolna in jo je potrebno dopolniti«, pa tudi, da iz poziva z dne 17. 1. 2017 »izhaja pomanjkljivost vlagateljeve ponudbe« (oboje peti odstavek na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo). Vendar pa je potrebno ugotoviti, da poziv z dne 17. 1. 2017 po vsebini predstavlja zgolj povzetek ugotovljenih pomanjkljivosti vlagateljeve ponudbe, ne pa konkretiziranih ugotovitev naročnika o pomanjkljivostih ponudbe po prejemu vlagateljeve dopolnitve ponudbe (dokumenta »Dopolnitev ponudbene dokumentacije«, številka K17/00011, z dne 30. 1. 2017). Četudi bi se iz obrazložitve odločitve o oddaji naročila po vsebini dalo razumeti, da je bil vlagatelj v njej »seznanjen, da« […] »z dopolnitvijo« ni »ustrezno dopolnil« ponudbe »pod točko 3, kjer ga je naročnik pozval po dopolnitvi v dveh točkah«, to je na »predložitev slovenskega prevoda že predloženega preizkusnega poročila za proizvajalca« E. »in priložitev ustreznega preizkusnega poročila proizvajalca« I. (zadnji odstavek na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo), pa to še ne pomeni, da je iz nje razvidno, glede katerih posameznih konkretnih zahtev je ni izpolnil (glej predzadnji odstavek prejšnjega odstavka obrazložitve tega sklepa) in zaradi česa je ni izpolnil (zaradi katerih dokumentov oziroma podatkov v njih). Glede na navedeno je prepričljivo zatrjevanje vlagatelja, da iz poziva z dne 17. 1. 2017 »ni mogel sklepati, v čem (zakaj) tudi po dopolnitvi ponudbe njegova ponudba ni dopustna oziroma zakaj dokumentacija, ki jo je predložil« v »dopolnitvi ponudbe, (še vedno) ne ustreza vsem zahtevam« […] »razpisne dokumentacije« (drugi odstavek na strani 4 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, v zvezi s tretjim odstavkom na isti strani), upravičeno pa je tudi zatrjevanje vlagatelja, da poziv z dne 17. 1. 2017 »ne more nadomestiti obrazložitve v odločitvi o oddaji javnega naročila o razlogih za ne-označitev ponudbe najugodnejšega ponudnika kot dopustne« (zadnji odstavek na strani 4 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo).

V posledici Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da naročnik »svoje odločitve podrobneje ni pojasnil«, pač pa je »podal zgolj zaključek svojih ugotovitev, katerega pravna posledica se je odrazila v oceni o nedopustnosti ter posledični zavrnitvi vlagateljeve ponudbe, ni pa navedel konkretnih dejstev oziroma konkretnih okoliščin danega primera, ki so ga vodili k sprejemu omenjenega zaključka«. Vlagatelju je pritrditi tudi v zatrjevanju, da naročnik »ni pojasnil, točno katerih dokumentov vlagatelj v svoji ponudbi ni predložil oziroma zakaj naročnik ocenjuje, da dokumentacija, ki jo je predložil vlagatelj v ponudbi in dopolnitvi ponudbe, ne ustreza vsem zahtevam iz razpisne dokumentacije« (oboje drugi odstavek na strani 7, v povezavi s prvim odstavkom na strani 10, zahtevka za revizijo), v posledici pa mu »ni zagotovljena možnost uresničitve pravice do učinkovitega pravnega varstva« (drugi odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo). Vlagatelj mora namreč že v zahtevku za revizijo navesti očitane kršitve, dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (5. oziroma 6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), vlagatelj pa tega ne more navesti na ustrezen (in primeren) način, če se »ne more seznaniti s poglavitnimi razlogi naročnikove odločitve, in tako preveriti logično in pravno vzdržnost naročnikove odločitve, ter se na podlagi preizkusa razumnosti odločitve naročnika po lastni presoji odločiti, ali bo odločitev naročnika morebiti izpodbija[l] v postopku pravnega varstva« (drugi odstavek na strani 10 zahtevka za revizijo). Iz zahtevka za revizijo (v nasprotju s stališčem naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo in v nasprotju s stališčem izbranega ponudnika v petem in sedmem odstavku na strani 2 izjasnitve o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo) tudi ni razvidno, da se je vlagatelj dobro zavedal prav vseh razlogov, zaradi katerih (tudi v dopolnitvi ponudbe) ni izkazal izpolnjevanja zahteve »glede odpornosti površine proti UV sevanju«. Za takšen zaključek (v nasprotju s stališčem izbranega ponudnika in naročnika) iz razlogov, pojasnjenih v drugi povedi prejšnjega odstavka obrazložitve tega sklepa, ne zadostuje dejstvo, da vlagatelj »v zahtevku za revizijo celo dobesedno citira naročnikov poziv k dopolnitvi ponudbe« (drugi odstavek, v povezavi s tretjim odstavkom, na strani 2 izjasnitve o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo). Prepričljivo in izkazano je tako zatrjevanje vlagatelja, da je »šele v točki 3.2.2. na strani 7« odločitve o zahtevku za revizijo naročnik konkretiziral razloge za zavrnitev njegove ponudbe, kar pomeni, da se je »šele s prejemom Sklepa naročnika o vloženem zahtevku za revizijo lahko seznanil z domnevnimi pomanjkljivostmi svoje ponudbe« (tretji odstavek na strani 5 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo). To zgolj dodatno potrjuje tudi vsebina opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo.

Upoštevaje vse doslej navedeno se naročnik upravičeno »strinja, da odločitev o oddaji res ni bila zelo podrobno obrazložena«, vendar pa neupravičeno zatrjuje, da »to nima vpliva in ni imelo vpliva na vprašanje dopustnosti ponudbe vlagatelja«, pa tudi, da vlagatelju »s tem« […] »ni bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, na katero se vlagatelj sklicuje v svojem zahtevku« (vse četrti odstavek na četrti strani odločitve o zahtevku za revizijo). Prav tako iz razlogov, predstavljenih doslej, ni slediti izbranemu ponudniku v njegovem zatrjevanju, da »vlagatelj poskuša umetno ustvarjati problem neobrazložitve odločitve o oddaji naročila, saj je bila ta odločitev jasno in nedvoumno obrazložena, iz obrazložitve pa je bilo točno razvidno, zakaj je ponudba vlagatelja nedopustna« (drugi odstavek na strani 2 izjasnitve o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo).

Naročnik se v odločitvi o oddaji naročila tudi ne sklicuje na četrti odstavek 90. člena ZJN-3 v smislu, da se je odločil, da nekaterih informacij o oddaji naročila iz drugega in tretjega odstavka 90. člena ZJN-3 ni objavil, ker bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakona ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, ker bi škodilo upravičenim poslovnim interesom posameznega javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta ali ker bi lahko vplivalo na pošteno konkurenco med gospodarskimi subjekti.

Glede na navedeno je vlagatelj v zahtevku za revizijo dokazal, da je naročnik s tem, ko svoje odločitve o oddaji naročila »ni pojasnil« oziroma v njej ni na ustrezen način navedel razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe, kršil tretji odstavek 90. člena ZJN-3 v njegovi prvi alinei, v povezavi s prvim odstavkom 6. člena ZJN-3.

Že v posledici dosedanjih ugotovitev in zaključkov je Državna revizijska komisija tako na podlagi druge alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, številka 2201-35/2016-16, z dne 7. 2. 2017.

Državna revizijska komisija v nadaljevanju (tudi ob upoštevanju načela hitrosti in učinkovitosti – 9. člen ZPVPJN) ni odločala o tem, ali je naročnik kršil določbe ZJN-3 še iz katerega od ostalih razlogov, ki jih v zahtevku za revizijo zatrjuje vlagatelj. Vsebinska presoja zahtevka za revizijo v njegovih preostalih delih namreč ne bi več vplivala na predmetno odločitev Državne revizijske komisije. Glede na to Državna revizijska komisija kot nepotrebnega ni izvedla niti dokaznega predloga »imenovanje strokovnjaka oziroma izvedenca kemijske stroke«, ki ga je izbrani ponudnik podal v izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo (rubrika »Dokazi:« na strani 7).

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka oddaje naročila v delu, v katerem je bil razveljavljen, naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje tega naročila sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-3, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Državna revizijska komisija naročnika še zlasti napotuje, da pri preverjanju obstoja in vsebine podatkov oziroma drugih navedb v ponudbi vlagatelja (posebej v njeni dopolnitvi), z namenom ugotavljanja njene dopustnosti, pazljivo in natančno prouči tudi navedbe v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, zlasti še na straneh od 8 do 10, v zvezi s tem pa izvede tudi vse pravno relevantne dokazne predloge.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva tudi, da mu naročnik povrne stroške takse »za zahtevek za revizijo 23.788,91 EUR« in »vse morebitne dodatne nastale stroške«, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi vred.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del prve povedi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Ker je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila, je vlagatelju kot potreben in opredeljeno naveden strošek, nastal v tem postopku pravnega varstva (osmi odstavek 70. člena ZPVPJN, v povezavi s prvim, tretjim in petim odstavkom istega člena), priznala strošek dolžne plačane takse v znesku 23.788,91 EUR.

V skladu s petim odstavkom 70. člena ZPVPJN mora vlagatelj v zahtevi za povračilo stroškov opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo, kar pomeni, da vlagateljeva zahteva, da se mu povrnejo tudi vsi (ostali) morebitno dodatno nastali stroški, ne zadostuje, temveč bi bil posamezne stroške, ki so mu morebiti v postopku odločanja o zahtevku za revizijo še dodatno nastali, vlagatelj dolžan specificirati. Ker vlagatelj v postopku pravnega varstva ni opredeljeno navedel, kateri morebitni ostali stroški so mu v postopku odločanja o zahtevku za revizijo poleg tistih, o katerih je Državna revizijska komisija že odločila, še nastali, je Državna revizijska komisija vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov v izpostavljenem delu zavrnila (peti odstavek 70. člena ZPVPJN, v povezavi z drugo povedjo osmega odstavka istega člena).

Državna revizijska komisija je rok za povračilo stroškov vlagatelju določila v 15 dneh od prejema tega sklepa (in ne »v roku 15 dni po pravnomočnosti odločitve«) ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od izteka navedenega roka. Skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in sprem.), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, namreč rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Naročnik ne more izpolniti obveznosti oziroma priti v zamudo z njeno izpolnitvijo preden ne prejme odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo, s katero se odloči o njegovi obveznosti povračila stroškov.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 23.788,91 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 11. 4. 2017


Predsednica senata
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
– ELEKTRO MARIBOR, d. d., Vetrinjska ulica 2, 2000 Maribor
– DRUŽINSKO PODJETJE KOSIČ, d. o. o., Ruperče 13, 2231 Pernica
– SCHRACK TECHNIK, d. o. o., Pameče 175, 2380 Slovenj Gradec
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
– v spis zadeve, tu