018-040/2017 Varstveno delovni center Krško – Leskovec

Številka: 018-040/2017-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter Boruta Smrdela in Nine Velkavrh, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Storitve rednih dnevnih prevozov uporabnikov VDC Krško-Leskovec«, v sklopu 2 »Enota Sevnica«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika Turizem, prevozi, Roman Prah s.p., Valvasorjeva ulica 20, Brežice, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki d.o.o., Barjanska cesta 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Varstveno delovni center Krško – Leskovec, Ulica Staneta Žagarja 4, Leskovec pri Krškem (v nadaljevanju: naročnik), dne 11.4.2017

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila »Storitve rednih dnevnih prevozov uporabnikov VDC Krško-Leskovec«, v sklopu 2 »Enota Sevnica«, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. JNOP/2016-2020, z dne 31.1.2017.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 2.366,22 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik razdelil na tri sklope, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 14.1.2016, pod št. objave JN290/2016, in v Uradnem listu EU dne 16.1.2016, pod št. objave 2016/S 011-015413.

Naročnik je z dokumentom »Obvestilo o oddaji javnega naročila« z dne 18.4.2016 predmetno javno naročilo v sklopu 2 oddal (sedanjemu) vlagatelju, ponudbo ponudnika Gostišče pri Francki, Jože Stare s.p., Glavna cesta 11, Mirna pa je izločil kot neprimerno. Slednji je zoper to odločitev vložil zahtevek za revizijo, ki mu je Državna revizijska komisija s sklepom, št. 018-083/2016-13 z dne 12.9.2016, ugodila in razveljavila odločitev o oddaji naročila v sklopu 2.

Po ponovnem pregledu in ocenjevanju prejetih ponudb je naročnik z dokumentom »Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb« z dne 11.11.2016 zavrnil vse prejete ponudbe v sklopu 2. Zoper navedeno odločitev je ponudnik Gostišče pri Francki, Jože Stare s.p., Glavna cesta 11, Mirna vložil zahtevek za revizijo, ki mu je Državna revizijska komisija s sklepom, št. 018-245/2016-6 z dne 16.1.2017, ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb v sklopu 2.

Naročnik je z dokumentom »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. JNOP/2016-2020, z dne 31.1.2017 (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila) predmetno javno naročilo v sklopu 2 oddal ponudniku Gostišče pri Francki, Jože Stare s.p., Glavna cesta 11, Mirna (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). V obrazložitvi izpostavljene odločitve je naročnik navedel, da je po postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb sprejel odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, ki jo je Državna revizijska komisija s sklepom, št. 018-245/2016-6 z dne 16.1.2017, razveljavila. V obrazložitvi navedenega sklepa je Državna revizijska komisija zapisala, da naj naročnik v nadaljnjem postopku oddaje javnega naročila v sklopu 2 sprejeme eno od odločitev, ki jih predvideva Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2), pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Naročnik je v obrazložitvi odločitve o oddaji naročila še zapisal »Upoštevajoč navedeno je naročnik sprejel odločitev, kot izhaja iz izreka te odločitve, saj je ponudba izbranega ponudnika popolna, po merilih iz razpisa pa najugodnejša. Do ostalih ponudb, se naročnik ni opredeljeval«.

Vlagatelj je z vlogo z dne 14.2.2017 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila in povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna, njegova ponudba pa popolna. Izbrani ponudnik ni dokazal, da ima vozilo, ki bo v primeru dodelitve javnega naročila uporabljeno za opravljanje prevoza, vgrajeno funkcijo za prostoročno uporabo telefona, kot je to zahteval naročnik. Izbrani ponudnik je na informativnem sestanku pri naročniku pojasnil, da vozniki uporabljajo slušalko za prostoročno telefoniranje. Zakon o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 109/2010 s sprem.; v nadaljevanju: ZPrCP), za razliko od Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 83/2004 s sprem.), ki je bil nadomeščen z ZPrCP, kot ene izmed izjem od uporabe naprav za prostoročno telefoniranje ne predvideva uporabe brezžične slušalke za eno uho. Vlagatelj nadalje navaja, da želi »odgovoriti na navedbe, ki jih je ponudnik Gostišče pri Francki, Jože Stare s.p., v zvezi s ponudbo vlagatelja povzdignil v svojem zahtevku za revizijo z dne 23.11.2016«. Zakon o motornih vozilih (Uradni list RS, št. 106/2010 s sprem.; v nadaljevanju: ZMV) vlagatelja ne zavezuje, da bi tehnični pregled vozila, ki bo v primeru dodelitve javnega naročila uporabljeno za opravljanje prevoza, opravil že šest mesecev po prvi registraciji. Ker naročnik v razpisni dokumentaciji ni zahteval, da ponudniki predložijo najemno pogodbo za vozilo, le-te vlagatelj v ponudbeno dokumentacijo ni predložil. Vlagatelj nadalje poudarja, da če v prometnem dovoljenju za vozilo ni izrecnega zapisa, da je vozilo namenjeno za »prevoz potnikov v cestnem prometu«, ampak je zapisano, da je namenjeno za »avtošolo«, to ne pomeni, da vozilo dejansko ni primerno za opravljanje prevoza potnikov v cestnem prometu. V prometnem dovoljenju ni mogoč hkratni zapis dveh namembnosti vozila, saj lahko pristojni organ vpiše zgolj eno namembnost. Vendar pa navedeno ne pomeni, da posameznik vozila ne sme uporabljati za več namenov (če ima seveda potrebne licence). V prometnem dovoljenju za vozilo, s katerim bo vlagatelj v primeru dodelitve javnega naročila izvajal prevoze, je sicer vpisan namen »avtošola«, vendar pa ima vozilo hkrati veljavno licenco za opravljanje prevoza potnikov v notranjem cestnem prometu, kar pomeni, da vozilo ustreza vsem zahtevam, ki jih predpisuje Zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 131/2006 s sprem., v nadaljevanju: ZPCP-2). Predpisovanje formalnega dokaznega pravila (tj. vpis v prometnem dovoljenju) predstavlja nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS (Uradni list RS/I, št. 33/91 s sprem.).

Izbrani ponudnik v vlogi z dne 17.2.2017, s katero se je opredelil do revizijskih navedb, zatrjuje, da je napačna vlagateljeva razlaga določb ZPrCP v zvezi z napravo za prostoročno telefoniranje in podaja svojo razlago. Izbrani ponudnik zatrjuje, da so slušalke za prostoročno telefoniranje, ki jih uporabljajo njegovi vozniki, v skladu z razlago pojma »naprava za prostoročno telefoniranje« iz ZPrCP. Izbrani ponudnik kot neutemeljene zavrača tudi revizijske navedbe o popolnosti vlagateljeve ponudbe

Naročnik je dne 21.2.2017 zavrnil zahtevek za revizijo in vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik navaja, da je izpodbijana odločitev o oddaji naročila v skladu z odločitvijo Državne revizijske komisije, št. 018-245/2016-6 z dne 16.1.2017, v kateri je Državna revizijska komisija ugotovila, da bi naročnik moral ponudbo (sedanjega) vlagatelja izločiti iz postopka kot nepopolno, ker vlagatelj ni izkazal razpolaganja z vozilom, ki ima v prometnem dovoljenju vpisan ustrezen namen uporabe oz. obliko nadgradnje. Naročnik je bil pri sprejemu odločitve vezen na pravnomočno ugotovitev in odločitev Državne revizijske komisije. Naročnik nadalje navaja, da vlagatelju ni mogoče priznati aktivne legitimacije. Vlagatelj sicer izkazuje interes za oddajo predmetnega javnega naročila, ni pa izkazal, da bi mu zaradi naročnikove odločitve lahko nastala škoda. Skladno z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije in skladno s stališčem 2. obče seje Državne revizijske komisije se ponudniku, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila izločena kot nepopolna, ne prizna drugega elementa aktivne legitimacije, to je realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Da bi vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel, bi moral izkazati, da bi ob enaki obravnavi njegove ponudbe v odnosu do ponudbe izbranega ponudnika tudi njegova ponudba morala biti označena kot popolna, česar pa vlagatelj niti ne zatrjuje. Naročnik še navaja, da v celoti sprejema izjasnitev izbranega ponudnika, saj je določila zakona, ki se nanašajo na napravo za prostoročno telefoniranje, potrebno razlagati tako, da se naprava ali oprema ne sme uporabljati na način, ki bi zmanjševal voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladanja vozila, za kar v konkretni zadevi ne gre.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 21.2.2017 odstopil dokumentacijo v zvezi z oddajo predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj v vlogi z dne 27.2.2017, s katero se je opredelil do navedb naročnika, vztraja pri revizijskih navedbah. Vlagatelj še navaja, da je naročnik vezan na pravnomočno ugotovitev o razveljavitvi odločitve o oddaji naročila, medtem ko napotki, ki jih je dala Državna revizijska komisija, po naravi ne morejo imeti narave »pravnomočne odločitve«, saj gre za »napotke« in ne npr. za »obvezna navodila«.

Državna revizijska komisija je vlagatelja pozvala na doplačilo takse za predrevizijski in revizijski postopek (iz potrdila o plačilu takse, priloženega zahtevku za revizijo, namreč izhaja, da je vlagatelj slednjo plačal v skladu s pravnim poukom naročnika, ki pa je bil glede višine takse napačen). Vlagatelj je v zahtevanem roku doplačal takso v manjkajočem znesku ter Državni revizijski komisiji posredoval dokazilo o doplačilu takse.

Po pregledu odstopljene dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila v sklopu 2 do roka za oddajo ponudb (tj. dne 23.2.2016 do 13:00 ure) prejel šest ponudb (razvidno iz Zapisnika o odpiranju ponudb z dne 24.2.2016). Skladno z drugim odstavkom 41. člena ZJN-2 (ki določa, da lahko naročnik v odprtem postopku razvrsti pravočasne ponudbe glede na merila in nato preveri, ali je ponudba, ki je bila ocenjena kot najugodnejša ponudba, popolna) je naročnik prejete ponudbe najprej razvrstil glede na merilo.

Državna revizijska komisija je že v odločitvi, št. 018-083/2016-13 z dne 12.9.2016 in v odločitvi, št. 018-245/2016-6 z dne 16.1.2017, opozorila, da sta se, glede na vnaprej določeno merilo za izbiro ponudbe, in sicer najnižja cena (točka 10 »Merila za ocenjevanje ponudb« razpisne dokumentacije), na prvo mesto uvrstili dve ponudbi, in sicer vlagateljeva ponudba in ponudba izbranega ponudnika. Iz obrazca »Ponudba – Predračun«, ki se nahaja v vlagateljevi ponudbi, in iz obrazca »Ponudba – Predračun«, ki ga je predložil izbrani ponudnik naknadno (po poteku roka za predložitev ponudb) na podlagi naročnikovega poziva (naročnik je namreč z dopisom z dne 9.3.2016 pozval izbranega ponudnika na predložitev obrazca »Ponudba – Predračun«, ki bo izpolnjen skladno z zahtevami razpisne dokumentacije, ker je izbrani ponudnik, kot to izhaja iz dopisa z dne 9.3.2016, obrazec »Ponudba – Predračun« izpolnil ročno, čeprav je bilo predvideno, da ponudniki v excelovo datoteko vpišejo zgolj ceno za km brez DDV, program pa sam izračuna ostale vrednosti) izhaja, da sta tako vlagatelj kot izbrani ponudnik ponudila enako ceno za km brez DDV in (štiri)letno ponudbeno vrednost brez in z DDV za sklop 2.

Glede na navedeno in glede na dejstvo, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni predvidel, na kakšen način bo oddal naročilo, če se bo glede na merilo na prvo mesto uvrstilo več ponudb, lahko naročnik predmetno javno naročilo odda v izvedbo le, (1) če je ena izmed ponudb, uvrščenih na prvo mesto, popolna, druga pa je nepopolna, posledično pa mora naročnik slednjo izločiti iz postopka, ali (2) če nobena izmed ponudb, uvrščenih na prvo mesto, ni popolna, naslednje uvrščena ponudba glede na merila pa je popolna. Zato mora naročnik v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb, skladno z drugim odstavkom 41. člena ZJN-2, preveriti popolnost obeh ponudb, ki sta bili ocenjeni kot najugodnejši ponudbi, torej tako popolnost vlagateljeve ponudbe kot ponudbe izbranega ponudnika. Ugotovitev o (ne)popolnosti vlagateljeve ponudbe in ponudbe izbranega ponudnika mora naročnik tudi predstaviti v odločitvi o oddaji naročila, saj mora naročnik skladno s tretjim odstavkom 79. člena ZJN-2 v odločitvi o oddaji naročila navesti razloge za zavrnitev ponudbe ponudnika, ki ni bil izbran, in prednosti sprejete ponudbe v razmerju do ponudnika, ki ni bil izbran.

V obravnavanem postopku oddaje javnega naročila je Državna revizijska komisija s sklepom, št. 018-245/2016-6 z dne 16.1.2017, razveljavila naročnikovo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb z dne 11.11.2016. Po razveljavitvi izpostavljene naročnikove odločitve je bil predmetni postopek oddaje javnega naročila vrnjen v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb. To pomeni, da bi moral naročnik v ponovljeni fazi pregleda in ocenjevanja ponudb preveriti (ne)popolnost (vsaj) vlagateljeve ponudbe in ponudbe izbranega ponudnika. V primeru ugotovljene nepopolnosti vlagateljeve ponudbe, bi moral naročnik, le-to skladno s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, izločiti, pri tem pa v odločitvi o oddaji navesti razloge za njeno izločitev.

Iz obrazložitve odločitve o oddaji naročila izhaja, da je naročnik v ponovljeni fazi pregleda in ocenjevanja ponudb preverjal zgolj popolnost ponudbe izbranega ponudnika, ne pa tudi (ne)popolnosti vlagateljeve ponudbe. Naročnik je namreč v odločitvi o oddaji naročila navedel, da »je ponudba izbranega ponudnika popolna, po merilih razpisa pa najugodnejša. Do ostalih ponudb se naročnik ni opredeljeval«. Prav tako naročnik v odločitvi o oddaji naročila ni navedel nobenih razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe, ki je, prav tako kot ponudba izbranega ponudnika, »po merilih iz razpisa najugodnejša«. V obrazložitvi izpodbijane odločitve je naročnik sicer pojasnil predhodni postopek pravnega varstva (ki ga je Državna revizijska komisija vodila pod opravilno številko 018-245/2016) in povzel navodila Državne revizijske komisije iz sklepa, št. 018-245/2016-6 z dne 16.1.2017, vendar navedenega ni moč razumeti na način, da je naročnik pri (ponovnem) pregledu ponudb presojal popolnost vlagateljeve ponudbe, niti da je naročnik vlagateljevo ponudbo izločil iz postopka kot nepopolno, prav tako iz izpostavljenih navedb naročnika ni mogoče razbrati razlogov za zavrnitev vlagateljeve ponudbe. Dejstvo, da je Državna revizijska komisija v predhodnem postopku pravnega varstva ugodila zahtevku za revizijo sedanjega izbranega ponudnika in razveljavila naročnikovo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, naročnika ne odveže dolžnosti, da v ponovljeni fazi pregleda in ocenjevanja ponudb ponovno preveri popolnost ponudb, da izloči nepopolne ponudbe in da svojo novo odločitev o oddaji naročila obrazloži z navedbo jasnih in konkretnih razlogov ter z njimi seznani vse ponudnike.

Šele iz naročnikovih navedb v odločitvi, s katero je zavrnil zahtevek za revizijo, bi bilo mogoče sklepati, da naročnik šteje vlagateljevo ponudbo za nepopolno, ker vlagatelj ni izkazal razpolaganja z vozilom, ki ima v prometnem dovoljenju vpisan ustrezen namen oz. obliko nadgradnje. Državna revizijska komisija je že večkrat zapisala (med drugim tudi v odločitvi, št. 018-083/2016-13 z dne 12.9.2016), da lahko neizbrani ponudnik uveljavlja učinkovito pravno varstvo le v primeru, če je seznanjen z razlogi naročnika za sprejem odločitve o oddaji v trenutku vložitve zahtevka za revizijo. Zato naročnik kasneje, ko neizbrani ponudnik že zahteva pravno varstvo zoper naročnikovo odločitev o oddaji naročila, ne more navajati (novih) razlogov, ki jih v obvestilu o oddaji javnega naročila ni navajal. Neizbrani ponudnik namreč v primeru, ko naročnik nove razloge navaja šele v odločitvi o zahtevku za revizijo, takšnim razlogom nima možnosti nasprotovati, s tem pa je ogrožena učinkovitost njegovega pravnega varstva zoper naročnikovo odločitev, sprejeto v postopku oddaje javnega naročila.

Ker torej izpodbijana odločitev o oddaji naročila temelji zgolj na naročnikovi ugotoviti o popolnosti ponudbe izbranega ponudnika, ne pa tudi na ugotovitvi o nepopolnosti vlagateljeve ponudbe, je naročnik, ob upoštevanju, da se je tudi vlagateljeva ponudba uvrstila na prvo mesto, s sprejemom izpodbijane odločitve kršil drugi odstavek 41. člena ZJN-2 in načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2). Izpodbijano odločitev o oddaji naročila je zato potrebno razveljaviti že iz navedenega razloga.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna ter da so (bile) neutemeljene navedbe sedanjega izbranega ponudnika v zvezi z njegovo ponudbo v predhodnem postopku pravnega varstva, ki se je s sklepom Državne revizijske komisije, št. 018-245/2016-6 z dne 16.1.2017, pravnomočno zaključil. Naročnik je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljenega z obrazložitvijo, da vlagatelj ni izkazal aktivne legitimacije, ker je že bilo pravnomočno ugotovljeno, da je vlagateljeva ponudba nepopolna.

V skladu s prvim in drugim odstavkom 14. člena ZPVPJN se aktivna legitimacija prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila in ki ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda. Šteje se, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo. Vlagatelj je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila predložil pravočasno ponudbo, zato nedvomno izkazuje interes za dodelitev naročila. Ker naročnik popolnosti vlagateljeve ponudbe (sledeč odločitvi o oddaji naročila) ni preverjal, bi lahko bil vlagatelj, če bi se njegove navedbe o nepopolnosti ponudbe izbranega ponudnika izkazale za utemeljene (glede na dejstvo, da se je njegova ponudba skupaj z vlagateljevo ponudba uvrstila na prvo mesto) v ponovljenem postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb izbran kot najugodnejši ponudnik, zato bi mu lahko zaradi (domnevnih) kršitev naročnika, ki jih zatrjuje v zahtevku za revizijo, nastala škoda. To pomeni, da je treba vlagatelju, ki je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila predložil pravočasno ponudbo, pri kateri naročnik ni ugotovil pomanjkljivosti, priznati aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo, v katerem vlagatelj zatrjuje (domnevne) naročnikove kršitve pri presoji popolnosti ponudbe izbranega ponudnika. Vlagatelju pa v obravnavanem primeru za priznanje aktivne legitimacije tudi ni potrebno zatrjevati, da je njegova ponudba popolna, saj (izhajajoč iz izpodbijane odločitve o oddaji naročila) naročnik v zvezi z vlagateljevo ponudbo ni ugotovil pomanjkljivosti.

Dodati še gre, da naročnik ne more utemeljevati neobstoja vlagateljeve aktivne legitimacije na ugotovitvi Državne revizijske komisije iz predhodnega postopka pravnega varstva, in sicer, da naročnik ni imel podlage za ugotovitev, da je vlagateljeva ponudba popolna. V predhodnem postopku je Državna revizijska komisija namreč razveljavila odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, s čimer se je, kot že navedeno, postopek vrnil v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb. V ponovljenem postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb naročnik ponovno preveri oziroma oceni (ne)popolnost ponudb, pri čemer lahko naročnik ugotovi katerekoli nepravilnosti. Naročnik na podlagi ponovne ocene ponudb sprejeme novo odločitev o zaključku postopka oddaje javnega naročila. Zoper novo odločitev naročnika lahko ponudniki uveljavljajo pravno varstvo z vložitvijo zahtevka za revizijo iz vseh razlogov, saj se lahko zahteva za pravno varstvo vloži v vseh stopnjah postopka oddaje javnega naročila zoper vsako ravnanje naročnika (prvi odstavek 5. člena ZPVPJN). V obravnavanem primeru, ko je odločitev o zavrnitvi vseh ponudb (ki je bila rezultat prvotnega ocenjevanja in vrednotenja ponudb) razveljavljena, naročnik pa sprejme novo odločitev o oddaji naročila (ki je rezultat novega ocenjevanja in vrednotenja ponudb), lahko vlagatelj novo odločitev o oddaji naročila izpodbija zaradi (domnevnih) kršitev naročnika, ki naj bi jih ta storil pri sprejemu nove odločitve o oddaji naročila. V primeru, da bi naročnik z novo odločitvijo o oddaji naročila vlagateljevo ponudbo izločil iz postopka, predmetno javno naročilo pa oddal izbranemu ponudniku, bi lahko vlagatelj to naročnikovo odločitev izpodbijal in zatrjeval, da naročnik ni imel podlage za izločitev njegove ponudbe in da je tudi ponudba izbranega ponudnika nepopolna. Šele če bi Državna revizijska komisija (in ne naročnik, ker njegova odločitev o zavrnitvi zahtevka za revizijo ni pravnomočna) ugotovila, da naročniku ni mogoče očitati kršitev v zvezi z izločitvijo vlagateljeve ponudbe, bi bilo mogoče, skladno s prakso Državne revizijske komisije, na katero se sklicuje naročnik, in skladno s stališčem 2. obče seje Državne revizijske komisije, vlagatelju odreči aktivno legitimacijo za vsebinsko presojo revizijskih očitkov v zvezi z nepopolnostjo ponudbe izbranega ponudnika (razen če bi, kot to navaja tudi naročnik, vlagatelj zatrjeval, da bi ob enaki obravnavi njegove ponudbe in ponudbe izbranega ponudnika tudi njegova ponudba morala biti označena kot popolna).

Kot že navedeno, vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna. Skladno s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 naročnik iz postopka izloči ponudbo, ki ni popolna. Popolna ponudba je tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (16. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2).

Predmet konkretnega javnega naročila je izvajanje dnevnih prevozov uporabnikov (odrasle osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju) med krajem bivanja uporabnikov in enotami Varstveni delovnega centra, in sicer na območju občine Sevnica (glej točka 1 »Predmet javnega razpisa« razpisne dokumentacije). V razpisni dokumentaciji je naročnik zahteval, da ponudniki v ponudbenem obrazcu 8 navedejo vozila, s katerimi bodo izvajali razpisano storitev, pri čemer je naročnik določil tudi zahteve v zvezi z vozili. Med drugim je naročnik v delu D »Strokovne zahteve naročnika« razpisne dokumentacije zapisal »vozila morajo imeti vgrajeno funkcijo za prostoročno uporabo telefona«.

V ponudbeni dokumentaciji izbranega ponudnika se nahaja izpolnjen in podpisan ponudbeni obrazec št. 8, v katerem je izbrani ponudnik navedel dve vozili, in sicer VW Transporter, leto izdelave 2013, in VW Transporter, leto izdelave 2014. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je naročnik z dopisom z dne 6.4.2016 povabil izbranega ponudnika na informativni sestanek. V izpostavljenem dopisu je naročnik navedel, da naj se na informativni sestanek »pripelje voznik, ki je bil naveden v ponudbeni dokumentaciji z vozilom, prav tako navedenim v ponudbeni dokumentaciji«. Naročnik je o izvedenem informativnem sestanku sestavil uradni zaznamek, iz katerega izhaja naročnikova ugotovitev, da vozilo izbranega ponudnika »VW Transporter, reg. X […] nima naprave za prostoročno telefoniranje«. Druge ugotovitve naročnika v zvezi z napravo za prostoročno telefoniranje v vozilu izbranega ponudnika iz uradnega zaznamka ne izhajajo.

Vlagatelj zatrjuje, da (po navedbah izbranega ponudnika) vozniki izbranega ponudnika med vožnjo uporabljajo slušalke za prostoročno telefoniranje. Navedenemu naročnik ne nasprotuje, izbrani ponudnik pa pritrjuje, ko v vlogi z dne 17.2.2017 navaja, da »vozniki izbranega ponudnika, ki operirajo z vozilom, ki je predmet razpisa, pri vožnji uporabljajo slušalko za prostoročno telefoniranje« in da »uporaba tovrstne slušalke, kot jo uporabljajo njegovi vozniki v izbranem vozilu, je v skladu z razlago pojma naprava za prostoročno telefoniranje«. Državna revizijska komisija je zato v nadaljevanju štela, da vozniki vozila »VW Transporter, reg. X […]« med vožnjo (kadar telefonirajo) uporabljajo slušalke za prostoročno telefoniranje.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da »slušalka za prostoročno telefoniranje ne predstavlja rešitve, ki zadosti pogoju: vozila morajo imeti vgrajeno funkcijo za prostoročno uporabo telefona«. Vlagatelj tudi opozarja, da uporaba slušalk za prostoročno telefoniranje med vožnjo ni skladna z določbo 35. člena ZPrCP, ki v prvem odstavku določa, da voznik in učitelj vožnje med vožnjo ne sme uporabljati opreme ali naprav na način, ki bi zmanjševale njegovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozila (maska, slušalke, telefon itd.), v tretjem odstavku pa določa da sme ne glede na prvi odstavek tega člena voznik, razen kandidat za voznika, ki ga učitelj vožnje uči vožnje motornega vozila, kandidat za voznika, ki vozi osebni avtomobil, v spremstvu spremljevalca, učitelj vožnje ter spremljevalec, med vožnjo telefonirati, vendar le ob uporabi naprave za prostoročno telefoniranje.

V fazi pregledovanja in ocenjevanja ponudb mora naročnik presojati popolnost ponudb le glede na vnaprej izrecno določene in objavljene zahteve. Naročnik se mora ravnati strogo v skladu z zahtevami, ki jih je sam določil, kar velja tudi za presojo izpolnjevanja sporne zahteve. Nasprotno ravnanje naročnika bi pomenilo kršitev tretjega odstavka 71. člena ZJN-2, kršitev načela transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2) ter enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2). Glede na navedeno in glede na naročnikovo zahtevo »vozila morajo imeti vgrajeno funkcijo za prostoročno uporabo telefona«, torej, da mora biti v vozilih vgrajena naprava za prostoročno telefoniranje, je v obravnavani zadevi bistveno, ali je mogoče slušalko za prostoročno telefoniranje šteti za napravo za prostoročno telefoniranje, ki je vgrajena v vozilo.

Iz navedb strank in izbranega ponudnika izhaja, da je med njimi predvsem sporno, ali je slušalko za prostoročno telefoniranje mogoče šteti za napravo za prostoročno telefoniranje. Vendar ne glede na odgovor na vprašanje, ali je mogoče slušalko za prostoročno telefoniranje šteti za napravo za prostoročno telefoniranje (oz. tudi če bi sledili razlagi izbranega ponudnika, da je mogoče slušalko za prostoročno telefoniranje šteti za napravo za prostoročno telefoniranje), pa po presoji Državne revizijske komisije slušalke za prostoročno uporabo telefona, ni mogoče šteti za v vozilu »vgrajeno« napravo za prostoročno telefoniranje. Pojem vgraditi namreč pomeni »ob graditvi česa narediti, da pride kaj kam kot sestavni del« oz. »z namestitvijo, pritrditvijo narediti, da pride kaj v kaj kot sestavni del; npr. vgraditi kad v kopalnico; vgraditi motor v stroj; vgraditi stikala« (Slovarja slovenskega knjižnega jezika, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, DZS, Ljubljana, 1997). Da je slušalka za prostoročno telefoniranje, ki jo med vožnjo uporablja voznik vozila, »vgrajena« v vozilo oz. da je njegov sestavni del, ne zatrjujeta niti naročnik niti izbrani ponudnik. Izbrani ponudnik (zgolj) zatrjuje, da je »uporaba tovrstne slušalke, kot jo uporabljajo njegovi vozniki v izbranem vozilu« skladna z razlago pojma »naprava za prostoročno telefoniranje« iz 35. člena ZPrCP, medtem ko ne zatrjuje, da »uporaba tovrstne slušalke, kot jo uporabljajo njegovi vozniki v izbranem vozilu« izpolnjuje naročnikovo zahtevo »vozila morajo imeti vgrajeno funkcijo za prostoročno uporabo telefona«. Tudi naročnik v odločitvi, s katero je zavrnil zahtevek za revizijo, ne zatrjuje, da slušalke za prostoročno telefoniranje izpolnjujejo sporno zahtevo (naročnik je sicer v sklepu z dne 3.5.2016, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo sedanjega izbranega ponudnika, zatrjeval, da vozilo sedanjega izbranega ponudnika nima (niti serijsko niti dodatno) »vgrajene« naprave za prostoročno telefoniranje), pač pa zgolj pritrjuje mnenju izbranega ponudnika, da je potrebno določbe ZPrCP, razumeti na način, da se naprave za prostoročno telefoniranje oz. slušalke med vožnjo ne smejo uporabljati na način, ki bi zmanjševal voznikovo slušno ali vidno zaznavanje ali zmožnost obvladovanja vozil. Vendar ob upoštevanju, da mora naročnik v fazi pregledovanja in ocenjevanja ponudb presojati popolnost ponudb le glede na vnaprej izrecno določene in objavljene zahteve, v obravnavani zadevi ni relevantno, ali je uporaba slušalk za prostoročno telefoniranje skladna z določbo 35. člena ZPrCP (in posledično tudi ni relevantno, ali uporaba slušalk za prostoročno telefoniranje med vožnjo predstavlja prekršek), ampak je relevantno, ali vozilo, ki ga je izbrani ponudnik navedel v ponudbeni dokumentaciji, izpolnjuje (sporne) zahteve razpisne dokumentacije, torej da ima vgrajeno napravo za prostoročno telefoniranje.

Ker po presoji Državne revizijske komisije slušalk za prostoročno uporabo telefona, ni mogoče šteti za v vozilu »vgrajeno« napravo za prostoročno telefoniranje, gre ugotoviti, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo izkazal, da naročnik ni imel podlage za ugotovitev, da ponudba izbranega ponudnika izpolnjuje zahtevo razpisne dokumentacije »vozila morajo imeti vgrajeno funkcijo za prostoročno uporabo telefona«. S tem ko je naročnik štel, da izbrani ponudnik izpolnjuje izpostavljeno zahtevo, je kršil določbe lastne razpisne dokumentacije, prav tako pa je kršil tudi 80. člen ZJN-2, saj je izbral ponudbo, ki ni popolna.

V izogib morebitnim nadaljnjim sporom Državna revizijska komisija v zvezi z navedbami vlagatelja, da je njegova ponudba popolna, opozarja na sklep Državne revizijske komisije, št. 018-245/2016-6 z dne 16.1.2017, v katerem je Državna revizijska komisija ugotovila, da (takratni) naročnikov razlog za zavrnitev vseh ponudb, in sicer da sta se glede na merilo za oddajo ponudb na prvo mesto uvrstili dve popolni ponudbi, ne obstoji, saj bi naročnik moral vlagateljevo nepopolno ponudbo, skladno s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, izločiti iz postopka. Razlogi, ki so narekovali takšen zaključek, so navedeni v obrazložitvi sklepa Državne revizijske komisije ter so vlagatelju znani. Kljub navedenemu Državna revizijska komisija v nadaljevanju navaja temeljne razloge, ki so utemeljevali njeno odločitev v predhodnem revizijskem postopku.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji zahteval, da ponudniki že v trenutku poteka roka za oddajo ponudb razpolagajo z vozili, »ki ustrezajo predpisom, ki urejajo področje vozil v cestnem prometu in prevoza potnikov v cestnem prometu«, kar so v ponudbeni dokumentaciji dokazovali z lastno izjavo oz. s podpisanim obrazcem št. 8. Ob upoštevanju navedenega, predmeta javnega naročila, prvega in tretjega odstavka 50. člena ZMV ter 54 člena ZPCP-2 so morali ponudniki že v trenutku poteka roka za oddajo ponudb razpolagati z vozili, ki imajo v prometnem dovoljenju vpisan (ustrezen) namen uporabe oziroma obliko nadgradnje. Niti iz fotokopije prometnega dovoljenja, ki jo je vlagatelj predložil na podlagi naročnikovega poziva z dne 9.3.2016, niti iz fotokopije prometnega dovoljenja, ki jo je vlagatelj predložil na podlagi naročnikovega poziva z dne 20.10.2016, ne izhaja, da je v prometnem dovoljenju za vozilo Peugeot Boxer, ki ga je vlagatelj vpisal v obrazcu št. 8, vpisan ustrezen namen uporabe oz. oblika nadgradnje, torej javni prevoz potnikov. Pač pa iz fotokopij prometnega dovoljenja izhaja, da je v prometnem dovoljenju kot oblika nadgradnje vpisano »AF večnamensko vozilo« in kot namen uporabe »šola vožnje« oz. da namen uporabe ni vpisan. Državna revizijska komisija je v odločitvi, št. 018-245/2016-6 z dne 16.1.2017, pojasnila, da med strankama ni (bilo) sporno, da je v prometnem dovoljenju kot namen uporabe navedeno »šola vožnje«, ampak je (bilo) sporno, da v prometnem dovoljenju kot namen uporabe ni navedeno »javni prevoz potnikov«, kar je predmet konkretnega javnega naročila.

V zvezi z navedbami vlagatelja, da bi predpisovanje formalnega dokaznega pravila – t.j. da se namembnost vozila dokazuje z vpisom namembnosti v prometnem dovoljenju, predstavljalo nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, gre opozoriti na četrti odstavek 25. člena ZPVPJN, ki določa, da vlagatelj po poteku roka, ki je določen za predložitev ponudb, ne more navajati kršitev, ki so mu bile ali bi mu morale biti znane pred potekom tega roka, razen če to dopušča ZPVPJN in v primerih, ko dokaže, da zatrjevanih kršitev objektivno ni bilo mogoče ugotoviti pred tem rokom. V obravnavanem primeru vlagatelj šele v zahtevku za revizijo, vloženim po poteku roka, določenim za predložitev ponudb, navaja (domnevne) kršitve naročnika pri pripravi razpisne dokumentacije, ki so mu bile znane z objavo javnega naročila na Portalu javnih naročil. V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da je vlagateljevo vozilo dejansko primerno za opravljanje prevoza potnikov, ker ima »veljavno licenco za opravljanje prevoza potnikov v notranjem prometu«, gre še pojasniti, da ZPCP-2 razlikuje med licenco kot dovoljenjem za izvajanje prevozov potnikov, ki se nanaša na osebo ponudnika, in izvodom licence, ki se nanaša na vozila, s katerimi prevoznik opravlja prevoze (glej 15. in 20. točko prvega odstavka 3. člena ZPCP- 2 in 28. člena ZPCP-2). Vlagatelj je predložil kopijo izvoda licence za sporno vozilo, iz katere je razvidno, da izvod licence ni bil izdan vlagatelju, ampak prevozniku A.P., s.p.. V zvezi z navedenim gre opozoriti na tretji in četrti odstavek 28. člena ZPCP-2, ki določata, da izdajatelj izda prevozniku izvod licence za toliko vozil, kolikor jih uporablja za izvajanje prevozov v cestnem prometu in za kolikor vozil izpolnjuje pogoj primernega finančnega položaja. Licence in izvodi licence za posamezna vozila niso prenosljivi na drugega prevoznika.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija, na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo vlagatelja ugodila in razveljavila odločitev naročnika o oddaji javnega naročila »Storitve rednih dnevnih prevozov uporabnikov VDC Krško-Leskovec«, v sklopu 2 »Enota Sevnica«, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. JNOP/2016-2020, z dne 31.1.2017.

Ker se z razveljavitvijo odločitve o oddaji naročila postopek oddaje javnega naročila vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2, v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN), Državna revizijska komisija naročniku (z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen), na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN, daje napotke.

V primeru nameravane izdaje nove odločitve o oddaji naročila mora naročnik pri ponovnem pregledu in ocenjevanju ponudb upoštevati, da sta se glede na merilo za izbiro ponudbe na prvo mesto uvrstili dve ponudbi. Naročnik mora zato, skladno z drugim odstavkom 41. člena ZJN-2, preveriti popolnost obeh ponudb. Pri presoji popolnosti ponudbe izbranega ponudnika naj naročnik (med drugim) upošteva tudi ugotovitve Državne revizijske komisije iz tega sklepa, in sicer, da slušalke za prostoročno uporabo telefona ni mogoče šteti kot naprave za prostoročno telefoniranje, ki je vgrajena v vozilo, in da posledično ponudba izbranega ponudnika ne izpolnjuje tehničnih zahtev naročnika, zaradi česar je ni mogoče šteti kot popolne ponudbe. Pri presoji popolnosti vlagateljeve ponudbe naj naročnik upošteva (med drugim) ugotovitve Državne revizijske komisije iz tega sklepa in sklepa, št. 018-245/2016-6 z dne 16.1.2017, in sicer, da vlagatelj ni izkazal razpolaganja z vozili, ki imajo v prometnem dovoljenju vpisan (ustrezen) namen uporabe oziroma obliko nadgradnje, in da posledično vlagateljeva ponudba ne izpolnjuje naročnikove zahteve, določene v peti alineji ponudbenega obrazca št. 8, zaradi česar je ni mogoče šteti kot popolne ponudbe. Navedeno ne pomeni, da mora naročnik predmetno javno naročilo oddati, saj mora v primeru, če ugotovi, da so vse prejete ponudbe nepopolne, izločiti vse ponudbe. Prav tako se lahko naročnik iz utemeljenih razlogov na njegovi strani odloči, da javnega naročila ne odda in vse ponudbe zavrne (tretji odstavek 80. člena ZJN-2). Pri sprejemu odločitve o zaključku postopka naj naročnik upošteva dolžnost obrazložitve, kot jo določa prvi odstavek 79. člena ZJN-2. Naročnik mora jasno in natančno navesti razloge, ki so ga vodili k sprejemu odločitve, s čimer bo naročnik ponudnikom omogočil učinkovito uveljavljanje (morebitnega) pravnega varstva.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva.

Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT), kot potrebne priznala naslednje priglašene stroške:
– strošek dolžne vplačane takse za revizijski zahtevek v višini 1.681,92 EUR,
– strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo v višini 671,98 EUR (1.200 točk), ki ga je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju 1. točke tarifne številke 40 OT, ob upoštevanju vrednosti točke in ob upoštevanju 22% DDV,
– izdatke v pavšalnem znesku po 11. členu OT v višini 12,32 EUR (22 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena OT, ob upoštevanju vrednosti točke in ob upoštevanju 22% DDV.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala presežka nad priznanimi stroški odvetniške storitve za zahtevek za revizijo, saj glede na vrednost spora (vrednost ponudbe izbranega ponudnika z DDV znaša 84.096,00 EUR) za njegovo priznanje ni podlage v OT. Nadalje Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala priglašenega stroška »proučitev odločbe o oddaji javnega naročila z dne 31.1.2017 in ostale dokumentacije« po tar. št. 39/2 OT in priglašenega stroška »sestanek s stranko dne 7.2.2017 zaradi priprave zahtevka za revizijo« po tar. št. 39/1/1 OT. Tarifna številka 39 OT določa, da odvetnik obračuna stroške storitev, ki so navedene v tej tarifni številki le, če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila (npr. zadevi št. 018-083/2016-13 in 018-218/2016-6), da priprava zahtevka za revizijo ni mogoča brez predhodnega sestanka s stranko in pregleda dokumentacije, zato izpostavljenih priglašenih stroškov ni mogoče priznati kot samostojne storitve, ki ni zajeta v 1. točki tarifne številke 40 OT (zahtevek za revizijo). Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ni priznala priglašenega stroška odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika, saj ta v konkretnem primeru ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena OT). Navedbe vlagatelja v izpostavljeni vlogi niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ni priznala priglašenega presežka nad priznanimi stroški za izdatke v pavšalnem znesku po 11. členu OT, saj za njihovo priznanje ni podlage v OT.

Državna revizijska komisija je skladno s 313. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, določila 15-dnevni rok za plačilo priznanih stroškov, ki teče od vročitve (prejema) tega sklepa naročniku (in ne 15-dnevni rok od pravnomočnosti odločitve o zahtevku za revizijo, kot je to predlagal vlagatelj) ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od izteka navedenega roka.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 2.366,22 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti naročnik v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, 11.4.2017



Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije


Vročiti:
- Varstveno delovni center Krško – Leskovec, Ulica Staneta Žagarja 4, 8273 Leskovec pri Krškem,
- Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d.o.o., Barjanska cesta 3, 1000 Ljubljana,
- Gostišče pri Francki, Jože Stare s.p., Glavna cesta 11, 8233 Mirna,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.