018-258/2016 Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Uprava Republike Slovenije za pomorstvo

Številka: 018-258/2016-9

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v povezavi s 27. in 62. členom Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/2006; v nadaljevanju: ZJZP), v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter mag. Mateje Škabar in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva glede postopka za sklenitev javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva za »Opravljanje gospodarske javne službe rednega vzdrževanja objektov za varnost plovbe«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika SIRIO, d.o.o., Koper, Kvedrova cesta 16, 6000 Koper, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d.o.o., Brdnikova 44, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Uprava Republike Slovenije za pomorstvo, Ukmarjev trg 2, 6000 Koper (v nadaljevanju: naročnik), dne 13.2.2017

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 23.11.2016 se ugodi in se razveljavi odločitev o izbiri, kot izhaja iz dokumenta »Sklep«, št. 37300-4/2016/3, v povezavi z dokumentom »Odločitev o oddaji koncesije«, št. 37300-4/2016/3, ki ju je dne 27.10.2016 izdala Republika Slovenija, Vlada Republike Slovenije, Gregorčičeva 20 – 25, 1000 Ljubljana.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške postopka pravnega varstva v znesku 19.964,93 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je v postopku za sklenitev javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva za opravljanje gospodarske javne službe rednega vzdrževanja objektov za varnost plovbe za obdobje sedmih let (v nadaljevanju: javno naročilo) dne 18.1.2016 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila in dne 7.3.2016 še sklep o spremembi le-tega. Obvestilo o javnem naročilu je bilo dne 31.3.2016 pod številko JN2395/2016 objavljeno na portalu javnih naročil, dne 2.4.2016 pa pod številko 113135 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, št. 2016/S 065.

Vlada Republike Slovenije je s »Sklepom«, št. 37300-4/2016/3 z dne 27.10.2016 (v nadaljevanju: Sklep), v povezavi z dokumentom »Odločitev o oddaji koncesije«, št. 37300-4/2016/3 z dne 27.10.2016 (v nadaljevanju: Odločitev), odločila, da se za opravljanje gospodarske javne službe rednega vzdrževanja objektov za varnost plovbe za obdobje sedmih let izbere ponudnika Portval, d.o.o., Ankaranska cesta 5C, 6000 Koper (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Omenjeno Odločitev je vlagatelj prejel dne 4.11.2016, dne 7.11.2016 pa je pri naročniku vložil zahtevo za dodatno obrazložitev le-tega. Po prejemu dodatne obrazložitve (tj. dopisa naročnika, št. 430-9/2016/70 z dne 10.11.2016, vlagatelju vročenega dne 12.11.2016) je vlagatelj zoper odločitev o izbiri, kot izhaja iz Sklepa, vložil zahtevek za revizijo z dne 23.11.2016. V njem navaja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji pod poglavjem »3 Tehnični pogoji« zahteval, da mora kandidat (med drugim) razpolagati z delovnim plovilom, za katerega je v poglavju »3.1 Plovili« določil, da mora biti registrirano ter imeti dovoljenja za plovbo, nosilnost 20 t, nosilnost hidravlične roke 5 t in nosilnost vitla 20 t. Po zatrjevanju vlagatelja delovno plovilo, ki ga izbrani ponudnik navaja v svoji ponudbi, ne izpolnjuje nobene od predpisanih zahtev. Omenjeno plovilo se tudi ne sme uporabljati za namene opravljanja gospodarske dejavnosti, temveč se lahko uporablja izključno za namene civilne zaščite. Ker so bila za nakup plovila pridobljena sredstva EU, katerih pridobitev je bila nedvomno pogojena z izvajanjem netržne dejavnosti, ni dopustno spremeniti njegove namembnosti v gospodarsko, torej tržno dejavnost, posledično pa ga ni dovoljeno uporabljati v gospodarske namene. Iz javno pridobljenih podatkov, ki se nanašajo na plovilo izbranega ponudnika, je nadalje razvidno, da nosilnost slednjega ni ustrezna, saj znaša ta v coni 1 največ 4,2 t in v coni 2 največ 4,8 t. Poleg tega je iz »Navodil poveljnika« razbrati, da nosilnost hidravlične roke plovila izbranega ponudnika ni večja od 4 t, nosilnost vitla pa znaša zgolj 10 t. Naročnik je v dokumentu »Tehnične specifikacije – Redno vzdrževanje objektov za varnost plovbe v upravljanju Uprave Republike Slovenije za pomorstvo« (v nadaljevanju: »Tehnične specifikacije«), ki je del razpisne dokumentacije, v točkah »2.4.1 Boje« in »3.3 Tehnična oprema« določil, da mora imeti koncesionar na voljo zeleno in rdečo rezervno bojo ter bojo varnih voda, vse enakih karakteristik, kot jih imajo nameščeni OVP. V »Tehničnih specifikacijah« so v poglavjih od 1.8.4 do 1.8.6 natančno določene tehnične karakteristike trenutno nameščenih boj (tj. objektov za varnost plovbe oziroma OVP), te karakteristike pa morajo izpolnjevati vse boje, zato omenjene zahteve v celoti veljajo tudi za rezervne boje. Iz navedenih poglavij »Tehničnih specifikacij« tako izhaja, da mora imeti boja med drugim stolp z radar reflektorjem, prstan za dvigovanje ali privezovanje, prirobnico za montažo zvona ali gonga, luči, verigo in sidro. Iz fotografij, posnetih na ogledu, je razvidno, da izbrani ponudnik nima boj, ki bi imele enake karakteristike kot nameščeni OVP, temveč razpolaga le s sestavnimi deli boj, ki pa še niso boje, posledično pa ne morejo predstavljati boj z enakimi karakteristikami, kot jih imajo nameščeni OVP. V nadaljevanju vlagatelj zatrjuje neustreznost vseh štirih priglašenih referenc izbranega ponudnika. V zvezi z referenco podizvajalca M.P., s.p., navaja, da je podizvajalec slednjo podal samemu sebi, kar je v nasprotju tako s samim smislom referenc kot tudi z izrecnimi določbami razpisne dokumentacije, poleg tega je naročnik reference podizvajalca upošteval tudi za dela, za katera podizvajalec ni bil nominiran. Priglašeni podizvajalec tudi ni opravil 50 dvigovanj objektov, primerljivih objektom za varnost plovbe, saj boj s ploviloma, navedenima v referenčnem potrdilu, ni mogoče dvigovati. Po zatrjevanju vlagatelja izbrani ponudnik z referencama MNZ, Policijske uprave Koper, ter MZI, Uprave RS za pomorstvo, ne izpolnjuje referenčnega pogoja, saj vzdrževalna dela po vsaki posamezni referenci niso bila opravljena na skupni površini najmanj 300 m2 in tudi ne na vsaj 30 svetlobnih signalnih napravah, kot je v razpisni dokumentaciji zahteval naročnik. Izbrani ponudnik je za vzdrževalna dela na plovilu priglasil še referenco družbe A., d.o.o., s katero pa ne razpolaga, saj omenjenih del na plovilu, navedenem v referenčnem potrdilu, ni opravil. Izbrani ponudnik tudi ne ponuja delavca v stalni pripravljenosti, ki je bil zahtevan zaradi nujnih intervencij, saj je pri omenjeni postavki vpisal ceno 0,00 EUR. V kolikor bi bilo šteti, da je izbrani ponudnik ponudil delavca v stalni pripravljenosti po ceni 0,00 EUR, pa ne gre spregledati, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka, zato bi jo moral naročnik preveriti in nato izločiti. Po zatrjevanju vlagatelja izbrani ponudnik ne razpolaga niti z ustreznimi delovnimi in skladiščnimi prostori, saj je v Obrazcu 11 navedel delavnico, ki je od Marine Koper ali potniškega terminala oddaljena 6,4 km, dejansko pa gre za prostor v industrijski coni Sermin. Le-ta po mnenju vlagatelja ne omogoča popravil, ki jih mora koncedent zagotoviti intervencijsko. Glede na navedeno vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi »Odločitev o oddaji koncesije«, št. 37300-4/2016/3 z dne 27.10.2016, ter zahteva povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Izbrani ponudnik se je v vlogi z dne 16.12.2016 v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZPVPJN izjavil o navedbah vlagatelja, podanih v zahtevku za revizijo. Zatrjuje, da je delovno plovilo, navedeno v njegovi ponudbi, registrirano za opravljanje gospodarske dejavnosti, kar je razvidno iz registra plovil, iz izjave proizvajalca plovila pa izhaja, da nosilnost slednjega znaša največ 25 t, pri čemer je podatek proizvajalca plovila tisti, ki je relevanten v povezavi z njegovo nosilnostjo. Trditve vlagatelja, da je v vpisnem listu plovila navedena maksimalna obremenitev 6 t, se nanašajo na registrirano nosilnost plovila, ki se lahko na zahtevo lastnika prilagaja in se giblje znotraj meje maksimalne nosilnosti. Po zatrjevanju izbranega ponudnika znaša nosilnost hidravlične roke plovila 5 t, nosilnost vitla pa 20 t. Dalje izbrani ponudnik navaja, da ima na zalogi ustrezne boje, in sicer rdečo ter zeleno bojo in bojo varnih voda, prav tako so po njegovem mnenju ustrezne vse priglašene reference, v zvezi s katerimi opozarja na prakso Državne revizijske komisije, po kateri je navajanje lastnih referenc dopustno. Izbrani ponudnik pojasnjuje, da je kot ceno za delavca v stalni pripravljenosti navedel znesek 0,00 EUR, saj je omenjeni strošek že vračunal v ceno ostalih storitev. V zvezi z navedbami vlagatelja glede neizpolnjevanja zahtev, nanašajočih se na prostore, zatrjuje, da naročnik ni zahteval, da mora imeti izvajalec sklenjeno tudi posebno pogodbo z Luko Koper, marino ali s posamezno obalno občino za pristanek s plovilom ali za druge potrebe.

Naročnik je z »Odločitvijo o zahtevku za revizijo«, št. 430-9/2016/89 z dne 21.12.2016, zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, prav tako je zavrnil vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva. Zatrjuje, da je izbrani ponudnik k izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo priložil dokazilo o nosilnosti čolna (ki izkazuje nosilnost 25 t), vitla (dokazilo izkazuje nosilnost 20 t) in hidravlične roke (dokazilo izkazuje nosilnost 5,5 t), zato se naročnik ne strinja z navedbo vlagatelja, da delovno plovilo ne izpolnjuje zahtev iz razpisne dokumentacije. »Navodila poveljnika«, na katera se sklicuje vlagatelj, po mnenju naročnika vsebujejo zgolj splošne smernice izdajatelja navodil, dejansko zmogljivost plovila pa izkazujejo podatki proizvajalca. V izjasnitvi izbranega ponudnika je navedeno, da je plovilo lahko registrirano v razponu med minimalno ter maksimalno vrednostjo nosilnosti, odvisno od namena uporabe plovila. Naročnik ob sklicevanju na pogodbo o sofinanciranju dejavnosti za opravljanje nalog zaščite in reševanja, sklenjeno med M.P., s.p., ter Ministrstvom RS za obrambo, Upravo RS za zaščito in reševanje, ter na drugo pridobljeno dokumentacijo zatrjuje, da uporaba delovnega plovila izbranega ponudnika v gospodarske namene ni izključena. Dalje navaja, da so bile v točkah 1.8.5 in 1.8.6 »Tehničnih specifikacij« opredeljene zahteve za kategorijo standardnih boj, v točki 1.8.4 pa so bile določene zahteve za kategorijo nestandardnih boj (takih, kot so nameščeni OVP). Pod pojmom »rezervna boja« je potrebno razumeti zlasti opornik oziroma trup boje, ki se ga v primeru vzdrževalnih del na trupu pritrdi na obstoječe sidro z verigo ter se nanj prestavi svetilo s prvotne boje. Pri rezervnih bojah so zato relevantne zlasti fizične lastnosti trupa boje, na trup pa se nanaša tudi zahteva, da mora izbrani ponudnik razpolagati z rezervnimi bojami enakih karakteristik, kot jih imajo nameščeni OVP. Za naročnika je torej pomembno, da izbrani ponudnik razpolaga z rezervnimi trupi boj, ki so ustrezne barve in velikosti. Naročnik je pri izbranem ponudniku na podlagi preverjanja ugotovil, da ima le-ta na zalogi 3 standardne boje, ki so ustrezne barve in velikosti, poleg tega je k izjasnitvi izbranega ponudnika priložena tudi izjava o skladnosti razpoložljivih rezervnih boj z IALA standardi. Po oceni naročnika so priglašene reference izbranega ponudnika ustrezne. Ker v razpisni dokumentaciji ni bilo določeno, da gospodarski subjekt ne sme sam sebi potrditi izvedbe ter uspešnosti referenčnega posla, je naročnik (upoštevajoč prakso Državne revizijske komisije) lastne reference podizvajalca ocenil kot ustrezne. V zvezi z referencama MNZ, Policijske uprave Koper, ter MZI, Uprave RS za pomorstvo, naročnik navaja, da je potrebno pri presoji izpolnjevanja referenčnega pogoja upoštevati vse priglašene reference kumulativno in ne vsake posamezne reference samostojno. Izbrani ponudnik je na podlagi naročnikovega poziva k pojasnitvi stroška delavca v stalni pripravljenosti navedel, da le-ta znaša 0,00 EUR, iz česar je naročnik sklepal, da bo izbrani ponudnik omenjeni strošek pokrival z drugimi stroški dela. Navedba zneska 0,00 EUR v postavki stalne pripravljenosti torej ne pomeni, da izbrani ponudnik slednje ne bo zagotavljal, temveč da je ne bo zaračunaval. Naročnik je pri preverjanju ponudbene vrednosti izbranega ponudnika ugotovil, da je le-ta za manj kot 20 % nižja od naslednje uvrščene ponudbe ter za manj kot 50 % nižja od povprečne vrednosti pravočasnih ponudb, zato je ni obravnaval kot neobičajno nizke. Po zatrjevanju naročnika izbrani ponudnik razpolaga z ustreznim upravnim in delovnim prostorom, pri čemer predložitev pogodbe z marino, Luko Koper ali s posamezno obalno občino v razpisni dokumentaciji ni bila predpisana, zato naročnik omenjenih listin od izbranega ponudnika ni zahteval. Glede na navedeno zahtevku za revizijo po oceni naročnika ni mogoče ugoditi, posledično pa je potrebno zavrniti tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka pravnega varstva.

Vlagatelj se je v skladu s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN v vlogi z dne 27.12.2016, ki jo je Državna revizijska komisija prejela dne 28.12.2016, izjavil o navedbah naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo in jih kot neutemeljene zavrnil. V omenjeni vlogi navaja, da naročnik dokumentov, na katere se sklicuje v odločitvi o zahtevku za revizijo, k le-tej ni priložil, zato se do njih ne more substancirano opredeliti. Vlagatelj k vlogi prilaga še izpis iz vpisnika morskih čolnov za čoln, ki ga je kot delovno plovilo v ponudbi navedel izbrani ponudnik. Iz izpisa je po zatrjevanju vlagatelja razvidno, da je omenjeno plovilo registrirano le za nosilnost 6 t. V nadaljevanju vlagatelj vztraja pri že podanih trditvah in dokaznih predlogih.

Državna revizijska komisija je v obravnavani zadevi dne 19.1.2017 na podlagi prvega odstavka 37. člena ZPVPJN podaljšala rok za sprejem odločitve.

Uvodoma velja pojasniti, da predstavlja koncesija gospodarske javne službe rednega vzdrževanja objektov za varnost plovbe v skladu s tretjim odstavkom 1. člena Uredbe o načinu in pogojih opravljanja gospodarske javne službe rednega vzdrževanja objektov za varnost plovbe (Uradni list RS, št. 36/2013; v nadaljevanju: Uredba) javnonaročniško javno-zasebno partnerstvo po ZJZP in se na podlagi prvega odstavka 12. člena Uredbe podeli v postopku sklenitve javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva po 27. členu ZJZP. Kadar se javno-zasebno partnerstvo, ne glede na poimenovanje oziroma ureditev v posebnem zakonu, za namene ZJZP ne šteje za koncesijsko, temveč za javnonaročniško, se namesto določb o javnem razpisu, neposredni podelitvi in pravnem oziroma/ter sodnem varstvu v postopku podelitve koncesije za izbiro izvajalca javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva in pravnega varstva v tem postopku skladno z drugim odstavkom 27. člena ZJZP uporabljajo predpisi o javnih naročilih. Tako razmerje se po omenjeni določbi ZJZP šteje za javnonaročniško partnerstvo.

V primeru, ko se za sklenitev javno-zasebnega partnerstva uporabljajo pravila o javnih naročilih ali koncesijah gradenj, se pravno varstvo zagotavlja v skladu z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) in ZPVPJN (smiselno 62. člen ZJZP).

Ker gre v danem primeru za sklenitev javnonaročniškega javno-zasebnega partnerstva, se pravno varstvo v tem postopku zagotavlja skladno z ZPVPJN, ki v 2. členu določa, da pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja v revizijskem postopku poteka pred Državno revizijsko komisijo.

Državna revizijska komisija je po pregledu dokumentacije o javnem naročilu, preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika ter po presoji izvedenih dokazov iz razlogov, navedenih v nadaljevanju, na podlagi 39. in 70. člena ZPVPJN v povezavi s 27. in 62. členom ZJZP odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Med strankama revizijskega postopka je spor o tem, ali je naročnikova ocena o popolnosti ponudbe izbranega ponudnika skladna s predpisi s področja javnega naročanja in je posledično njegova odločitev o izbiri najugodnejšega ponudnika zakonita ali ne.

Naročnik sme namreč javno naročilo oddati zgolj ponudniku, čigar ponudba je popolna, tj. pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), ponudbe, ki niso popolne, pa mora v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 izločiti iz nadaljnjega postopka oddaje javnega naročila. Vendar ne gre spregledati, da sme naročnik formalno nepopolne ponudbe, torej ponudbe, ki so pravočasne in niso popolne ali vsebujejo napake v delih, ki ne vplivajo na njihovo razvrstitev glede na merila ter se ne vežejo na tehnične specifikacije predmeta naročanja v smislu zamenjave prvotno ponujenega z novim predmetom naročanja, zaradi česar jih je dopustno pod pogoji, določenimi v ZJN-2, dopolniti ali spremeniti, v skladu s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 izločiti šele po opravljenem pregledu in dopolnitvi oziroma spremembi ponudb, kot sta urejena v 78. členu ZJN-2. Določila omenjenega člena namreč v primeru formalno nepopolne ponudbe naročniku (pod pogojem, da določenega dejstva ne more preveriti sam) nalagajo, da od ponudnika zahteva, naj ponudbo v ustreznem roku spremeni ali dopolni v delu, v katerem ni popolna. V kolikor ponudnik v roku, ki ga določi naročnik, ponudbe ustrezno ne dopolni oziroma spremeni, mora naročnik tako ponudbo izločiti. Ponudnik pa v skladu s tretjim odstavkom 78. člena ZJN-2 ne sme dopolnjevati ali spreminjati svoje cene na enoto, vrednosti postavke, skupne vrednosti ponudbe in ponudbe v okviru meril, tistega dela ponudbe, ki se veže na tehnične specifikacije predmeta javnega naročila v smislu zamenjave prvotno ponujenega z novim predmetom naročanja, kot tudi ne tistih elementov ponudbe, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na drugačno razvrstitev njegove ponudbe glede na preostale ponudbe, ki jih je naročnik prejel v postopku javnega naročanja.

Če naročnik meni, da je pri posameznem naročilu glede na njegove predhodno določene zahteve ponudba neobičajno nizka ali v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila, mora v skladu s prvim odstavkom 49. člena ZJN-2 preveriti, ali je ponudba neobičajno nizka. Naročnik mora preveriti, ali je ponudba neobičajno nizka tudi, če je vrednost ponudbe za več kot 50 % nižja od povprečne vrednosti pravočasnih ponudb in za več kot 20 % nižja od naslednje uvrščene ponudbe, vendar le, če je prejel vsaj štiri pravočasne ponudbe. Kadar naročnik v postopku javnega naročanja preveri popolnost vseh ponudb, v skladu s prejšnjim stavkom preveri, ali je ponudba neobičajno nizka glede na popolne ponudbe. Preden naročnik izloči neobičajno nizko ponudbo, mora od ponudnika pisno zahtevati podrobne podatke in utemeljitev o elementih ponudbe, za katere meni, da so odločilni za izpolnitev javnega naročila oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb. Naročnik mora v skladu z drugim odstavkom 49. člena ZJN-2 preveriti te postavke ob posvetovanju s ponudnikom, upoštevajoč predložena dokazila. V kolikor ugotovi, da je ponudba neobičajno nizka, tako ponudbo izloči.

V obravnavani zadevi je Državna revizijska komisija najprej obravnavala navedbe vlagatelja o tem, da izbrani ponudnik ne ponuja delavca v stalni pripravljenosti, kot je to zahteval naročnik, saj je v ponudbenem predračunu pri postavki »PR 1.1 Pripravljenost« za vsako posamezno leto trajanja koncesije namesto cene vnesel črto (tj. »-«), v stolpca, kamor je bilo pri omenjeni postavki potrebno vpisati ceno za vseh 7 let trajanja koncesije brez DDV in z DDV, pa je vpisal »0,00 EUR«.

Naročnik je v dokumentu »TEHNIČNE SPECIFIKACIJE – REDNO VZDRŽEVANJE OBJEKTOV ZA VARNOST PLOVBE V UPRAVLJANJU UPRAVE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA POMORSTVO« (v nadaljevanju: »Tehnične specifikacije«) pod točko »2.5.3 Intervencije«, vključeno v poglavje »2.5 Tekoče vzdrževalno delo«, določil, da mora imeti izbrani ponudnik zaradi nujnih intervencij v stalni pripravljenosti delavca, ki bo sposoben nemudoma odpraviti napake.

Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v obrazec ponudbenega predračuna (Obrazec 21), ki je bil del razpisne dokumentacije, ugotavlja, da je naročnik v slednjem pri postavki »PR 1.1 Pripravljenost« predvidel vpis cen brez DDV za enega delavca v stalni pripravljenosti v trajanju 128 ur/teden (v nadaljevanju tudi: strošek dela) za vsako posamezno od skupno sedmih let trajanja koncesije ter vpis cene brez DDV in cene z DDV za celotno sedemletno obdobje trajanja koncesije.

Naročnik je v dokumentu »RAZPISNA DOKUMENTACIJA ZA IZBIRO KONCESIONARJA PO ODPRTEM POSTOPKU« (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija) pod točko »5. Sestavni deli vloge«, zajeto pod »Poglavjem 2 (Navodila kandidatom za izdelavo vloge)«, določil, da je potrebno ponudbeni predračun oddati tako v tiskani kot v elektronski obliki (.xls datoteka).

V obrazec ponudbenega predračuna je bilo potrebno v preglednico v elektronski obliki, ki so jo morali ponudniki izpolnjeno natisniti, pri postavki »PR 1.1 Pripravljenost« vpisati cene brez DDV za delavca v stalni pripravljenosti za vsako posamezno leto trajanja koncesije. Te cene so se v celici stolpca »znesek za 7 let brez DDV« na podlagi prednastavljene računske formule samodejno seštevale na način, da se je z vpisom posamezne cene brez DDV za vsako leto trajanja koncesije le-ta prištela k vsoti predhodno že vpisanih cen brez DDV za posamezna leta trajanja koncesije, kar pomeni, da je cena v stolpcu »znesek za 7 let brez DDV« predstavljala seštevek cen brez DDV za vsa posamezna leta trajanja koncesije. Poleg tega so morali ponudniki pri postavki »PR 1.1 Pripravljenost« sami izračunati ceno z DDV za 7 let trajanja koncesije ter slednjo vpisati v stolpec »znesek za 7 let z DDV«.

Med strankama revizijskega postopka ni sporno, da je v ponudbenem predračunu izbranega ponudnika pri postavki »PR 1.1 Pripravljenost« v stolpcu, ki je bil namenjen opredelitvi cene omenjenega stroška dela brez DDV za celotno obdobje trajanja koncesije, naveden znesek 0,00 EUR, o čemer se je z vpogledom vanj prepričala tudi Državna revizijska komisija.

Vendar Državna revizijska komisija ni mogla slediti navedbi vlagatelja, da cena omenjene ponudbene postavke ne more biti 0,00 EUR, kot tudi ne vlagateljevemu zatrjevanju, da zapis cene v znesku 0,00 EUR pomeni, da izbrani ponudnik delavca v stalni pripravljenosti ne zagotavlja in predmeta javnega naročila ne ponuja v celoti.

V skladu s prakso Državne revizijske komisije (gl. npr. odločitev v zadevi, št. 018-005/2014) namreč zapisa cene v znesku 0,00 EUR ne gre razlagati na način, da cena ni podana ali da ponudnik predmeta naročila oziroma predmeta posamezne ponudbene postavke, ovrednotenega s takšno ceno, ne ponuja, temveč zapis cene 0,00 EUR pomeni, da ga ponuja brezplačno. Iz navedenega izhaja, da je neutemeljena tako trditev vlagatelja, da cena postavke »PR 1.1 Pripravljenost« ne more biti 0,00 EUR, kot tudi njegova navedba, da (že zgolj) navedba cene v znesku 0,00 EUR pomeni, da izbrani ponudnik delavca v stalni pripravljenosti ne bo zagotavljal.

Pri tem ne gre spregledati, da predpisi s področja javnega naročanja načeloma ne prepovedujejo nizkih cen (in v tem okviru tudi ne brezplačnosti posameznih ponudbenih postavk), nasprotnega pa ob zatrjevanju, da je cena v omenjeni postavki neobičajno nizka, ne navaja niti vlagatelj. Nizka cena je namreč eden bistvenih elementov konkurenčnosti posamezne ponudbe, konkurenčnost ponudb pa predstavlja poglavitni interes naročnika in obenem tudi smisel javnega naročanja. (Pre)nizka cena je v določenih okoliščinah sicer lahko tudi posledica protipravnega ravnanja ponudnika in je kot taka prepovedana. V kolikor je namreč ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence, je ponudba v skladu z 19. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 nepravilna in s tem nepopolna, nepopolne ponudbe pa mora naročnik na podlagi prvega odstavka 80. člena ZJN-2 izločiti iz postopka javnega naročanja.

Ker pa vlagatelj v zvezi z oblikovanjem cene pri postavki »PR 1.1 Pripravljenost«, za katero navaja, da je neobičajno nizka, kršitev pravil poštene konkurence ne zatrjuje in tudi ne dokazuje, ni mogoče zaključiti, da je naročnik ravnal v nasprotju s predpisi s področja javnega naročanja, ko ponudbe izbranega ponudnika zaradi cene 0,00 EUR brez DDV, navedene pri omenjeni postavki, ni ocenil kot nepravilne in nepopolne ter je ni izločil iz postopka javnega naročanja, kar sicer kot eno od kršitvenih ravnanj naročnika v zahtevku za revizijo navaja vlagatelj.

Državna revizijska komisija na podlagi navedenega ugotavlja, da naročnik ni kršil predpisov s področja javnega naročanja, ko je (kot navaja, tudi na podlagi pojasnila izbranega ponudnika) štel, da cena 0,00 EUR, v ponudbenem predračunu izbranega ponudnika navedena za delavca v stalni pripravljenosti za sedemletno obdobje trajanja koncesije, pomeni, da bo izbrani ponudnik v celotnem obdobju trajanja koncesije omenjeni strošek dela zagotavljal brezplačno.

Predstavljenega zaključka ne more spremeniti niti navedba vlagatelja, da je izbrani ponudnik preostale storitve delavcev v ponudbenem predračunu ovrednotil po cenah, višjih od 0,00 EUR (npr. stroški dela v postavki RPK 1.1.2 »1 delavec 8 ur« za redne tedenske preglede objektov na kopnem, 52x na leto, 832 EUR, v postavki D 2.3.1 »2 delavca 3 ure« za menjavo akumulatorjev, 96 EUR). Državna revizijska komisija namreč pritrjuje prepričljivemu pojasnilu naročnika, da je izbranemu ponudniku prav ovrednotenje stroškov dela v preostalih postavkah po cenah, višjih od 0,00 EUR, utegnilo omogočiti, da je strošek dela za delavca v stalni pripravljenosti prelil oziroma ga vračunal v cene preostalih stroškov, posledično pa je lahko omenjeni strošek dela ponudil brezplačno.

Iz obrazca ponudbenega predračuna izhaja tudi, da predstavlja cena brez DDV za delavca v stalni pripravljenosti za celotno obdobje trajanja koncesije seštevek cen brez DDV omenjenega stroška dela za vsako posamezno leto trajanja koncesije. Ker pa je bilo ugotovljeno, da bo izbrani ponudnik omenjeni strošek dela zagotavljal brezplačno (tj. po ceni v znesku 0,00 EUR) v celotnem obdobju trajanja koncesije, se kot edini logičen kaže zaključek, da bo tudi v vsakem posameznem letu trajanja koncesije omenjeni strošek dela zagotavljal brezplačno (tj. po ceni v znesku 0,00 EUR).

Vendar pa vlagatelj zatrjuje, da je izbrani ponudnik v ponudbenem predračunu pri postavki »PR 1.1 Pripravljenost« v stolpcih, namenjenih vpisu cen stroška dela brez DDV za vsako posamezno leto trajanja koncesije, navedel črtico (tj. »-«), o čemer se je z vpogledom vanj prepričala tudi Državna revizijska komisija. Glede na zatrjevanje naročnika, da je izbrani ponudnik pojasnil, da strošek dela v omenjeni postavki (tako za celotno obdobje kot za vsako posamezno leto trajanja koncesije) ponuja brezplačno, torej po ceni 0,00 EUR, in glede na dejstvo, da je takšna cena postavke za vsako posamezno leto trajanja koncesije ob upoštevanju cene postavke za celotno obdobje trajanja koncesije (0,00 EUR) tudi edina logična, je Državna revizijska komisija vpogledala v obrazec ponudbenega predračuna v elektronski obliki, kot ga je pripravil naročnik. Na podlagi preizkusa, opravljenega z večkratnim poskusom vpisa cene 0,00 EUR v stolpce, ki so bili namenjeni navedbi cene omenjenega stroška dela za vsako posamezno leto trajanja koncesije, je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik obrazec ponudbenega predračuna pripravil tako, da se je v primeru, ko se je vanj vpisala cena v znesku 0,00 EUR, le-ta ob pritisku na tipko »enter« samodejno spremenila v znak »-«.

Glede na navedeno je ugotoviti, da je naročnik obrazec ponudbenega predračuna pripravil na način, da vanj za posamezna leta trajanja koncesije ni bilo mogoče vpisati cene v znesku 0,00 EUR (takšna cena sicer ne nasprotuje določilom ZJN-2, naročnik pa je v razpisni dokumentaciji tudi ni prepovedal), ne da bi se ta ob prehodu na izpolnjevanje preostalih delov predračuna v elektronski obliki neodvisno od volje ponudnika spremenila v znak »-«, ki je bil posledično naveden tudi v tiskani različici predračuna. Ker je bil torej naročnik tisti, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da v ponudbeni predračun v elektronski in posledično v tiskani obliki ni bilo mogoče (trajno, brez naknadne spremembe) vnesti sicer dopustne cene v znesku 0,00 EUR, omenjene nemožnosti vpisa ter iz nje izhajajočih posledic nikakor ni mogoče šteti v škodo ponudnikom.

Ob upoštevanju dejstva, da iz ponudbenega predračuna izbranega ponudnika izhaja seštevek cen brez DDV za posamezna leta trajanja koncesije (tj. cena za celotno obdobje trajanja koncesije) v znesku 0,00 EUR in ob sočasnem upoštevanju ugotovitve, da se je vpisana cena brez DDV za vsako posamezno leto trajanja koncesije v znesku 0,00 EUR na predstavljeni način ne glede na voljo ponudnika spremenila v znak »-«, ta znak pa je naveden v ponudbenem predračunu izbranega ponudnika pri postavki »PR 1.1 Pripravljenost« v stolpcih, namenjenih vpisu cen brez DDV za posamezna leta trajanja koncesije, Državna revizijska komisija zaključuje, da je utemeljena naročnikova navedba, da izbrani ponudnik tudi omenjeni strošek dela za vsako posamezno leto trajanja koncesije ponuja brezplačno (tj. po ceni 0,00 EUR). Navedeni zaključek dodatno potrjuje dejstvo, da iz ponudbenega predračuna izbranega ponudnika pri omenjeni postavki tudi iz stolpca »znesek za 7 let z DDV« (tj. cena za celotno obdobje trajanja koncesije z DDV) izhaja cena 0,00 EUR (in ne morebiti znak »-«). Vanj so namreč morali ponudniki ceno vpisati sami, Državna revizijska komisija pa je na podlagi preizkusa vpisa cene 0,00 EUR v omenjeni stolpec ugotovila, da se le-ta ob pritisku na tipko »enter« ne spremeni v znak »-«, iz česar izhaja, da izraža dejansko voljo izbranega ponudnika. V kolikor torej cena za celotno obdobje trajanja koncesije znaša 0,00 EUR, potem tudi cene za vsako posamezno leto trajanja koncesije, iz katerih je cena za celotno obdobje sestavljena, glede na specifične okoliščine konkretnega primera znašajo 0,00 EUR, kar nenazadnje potrjuje tudi izvedeni preizkus.

Ker je izbrani ponudnik omenjeni strošek dela (tudi) za vsako posamezno od sedmih let trajanja koncesije vseskozi ponujal brezplačno in se cena v postavki »PR 1.1 Pripravljenost« nikoli ni spremenila, ni mogoče slediti navedbi vlagatelja, da je pojasnilo izbranega ponudnika o brezplačnosti navedene postavke nedopustno. Četudi se je strinjati z vlagateljem, da je ponudbeni predračun eden najpomembnejših delov ponudbe, pri izpolnjevanju katerega morajo ponudniki ravnati s posebno skrbnostjo, sicer tvegajo, da bo njihova ponudba zaradi napak, ne glede na ekonomsko ugodnost, izločena, pa vendarle ne gre prezreti, da v konkretnem primeru zapisa znaka »-« (namesto cene 0,00 EUR) v ponudbenem predračunu ne gre pripisati neskrbnosti izbranega ponudnika pri izpolnjevanju ponudbenega predračuna, temveč ravnanju naročnika pri pripravi le-tega.

Iz tega razloga je irelevantna trditev vlagatelja, da sta natančnost in skrbnost pri pripravi ponudbene dokumentacije ter njena skladnost z vsemi naročnikovimi zahtevami v postopku oddaje javnega naročila temeljni interes in dolžnost vsakega (razumno obveščenega ter povprečno skrbnega) ponudnika, prav tako pa je irelevantna tudi vsa, v tej zvezi s strani vlagatelja predstavljena praksa Državne revizijske komisije, saj slednja obravnava dejansko podlago, v okviru katere je bil ponudnik (in ne naročnik) tisti, ki mu je bilo očitati neskrbnost oziroma malomarnost pri pripravi ponudbene dokumentacije, kar pomeni, da temelji na bistveno drugačnem dejanskem stanju od obravnavanega.

Vlagatelj tudi zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka, zato bi moral naročnik preveriti, ali lahko izbrani ponudnik javno naročilo izpolni po cenah, navedenih v ponudbenem predračunu.

Institut neobičajno nizke ponudbe je urejen v 49. členu ZJN-2, ki poleg samega pojma neobičajno nizke ponudbe določa tudi ravnanje naročnika z njo. Državna revizijska komisija je že večkrat zapisala, da je namen določbe o postopku izločitve neobičajno nizke ponudbe v zagotovitvi varstva ponudnika, čigar ponudbo želi naročnik izločiti na temelju instituta neobičajno nizke ponudbe. Naročnik namreč slednje ne sme izločiti samovoljno, temveč mora predhodno izvesti postopek preverjanja ponudbe ter od ponudnika zahtevati pojasnila v zvezi z njo. Šele na podlagi preučitve ponudnikove obrazložitve se lahko naročnik odloči, ali bo njegovo ponudbo izločil ali pa jo bo uvrstil v nadaljnji postopek pregledovanja in ocenjevanja ponudb.

V skladu z 49. členom ZJN-2 mora naročnik izvesti postopek preverjanja posamezne ponudbe, ko tako določa zakon ali ko naročnik dvomi o možnosti izpolnitve javnega naročila pod ponujenimi pogoji in želi zato ponudbo izločiti iz nadaljnjega postopka oddaje javnega naročila. Zakon naročniku nalaga dolžnost izvedbe postopka preverjanja ponudbe z vidika neobičajno nizke ponudbe, kadar so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: naročnik je prejel vsaj štiri pravočasne ponudbe, vrednost posamezne ponudbe je za več kot 50 % nižja od povprečne vrednosti pravočasnih ponudb in za več kot 20 % nižja od naslednje uvrščene ponudbe.

Iz »Zapisnika o odpiranju ponudb«, št. 430-9/2016/16 z dne 10.5.2016, izhaja, da je naročnik prejel tri pravočasne ponudbe, pri čemer je ponudbena cena vlagatelja znašala 1.297.834,00 EUR brez DDV, drugi ponudnik je ponudbo oddal po ceni 748.467,00 EUR brez DDV, tretji ponudnik pa po ceni 879.121,13 EUR brez DDV.

Glede na dejstvo, da je naročnik prejel zgolj tri pravočasne ponudbe, Državna revizijska komisija zaključuje, da pogoji za obligatorno preverjanje ponudb v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni. Naročnik je namreč prejel le tri in ne vsaj štirih ponudb, zato ni bil dolžan preverjati, ali je izbrani ponudnik s ponujeno ceno sposoben izvesti zadevno javno naročilo.

Naročnik pa lahko v skladu z določbo 49. člena ZJN-2 preveri ponudbo tudi tedaj, ko dvomi o možnosti izpolnitve javnega naročila pod ponujenimi pogoji. Vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije obravnavanega postopka oddaje javnega naročila ne izhaja naročnikova ocena o ponudbi izbranega ponudnika kot neobičajno nizki, ki bi jo želel naročnik kot takšno izločiti. Prav nasprotno – iz spisovne dokumentacije je razvidno, da želi naročnik ponudbo izbranega ponudnika izbrati kot najugodnejšo, kar je nenazadnje z izpodbijanim sklepom tudi že storil.

Ker je v skladu z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije (gl. npr. odločitve v zadevah, št. 018-238/2011, 018-422/2011, 018-111/2013, 018-347/2013) v primeru, ko torej niso izpolnjeni pogoji za obligatorno preverjanje ponudb, odločitev o tem, ali bo začel postopek ugotavljanja neobičajno nizke ponudbe, predmet naročnikove avtonomne presoje, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje, je neutemeljena navedba vlagatelja, da bi moral naročnik izvesti postopek preverjanja ponudbe izbranega ponudnika in slednjo kot neobičajno nizko izločiti iz nadaljnjega postopka javnega naročanja. V posledici navedenega so za odločitev v dani zadevi irelevantne tako odločitve Državne revizijske komisije kot tudi odločitve Sodišča Evropske unije, ki jih v tej zvezi v zahtevku za revizijo navaja vlagatelj.

Po zaključku, da naročnik ni ravnal v nasprotju s predpisi s področja javnega naročanja, ko je štel, da izbrani ponudnik strošek dela v postavki »PR 1.1 Pripravljenost« tako za posamezna leta kot za celotno obdobje trajanja koncesije ponuja po ceni 0,00 EUR (tj. brezplačno), in tudi ne, ko ni izvedel postopka preverjanja ponudbe izbranega ponudnika ter slednje ni izločil iz nadaljnjega postopka oddaje javnega naročila kot neobičajno nizke, je Državna revizijska komisija obravnavala revizijske navedbe o (ne)izpolnjevanju tehnične sposobnosti izbranega ponudnika.

Določila 45. člena ZJN-2 naročniku omogočajo, da v postopku oddaje javnega naročila določi pogoje za presojo tehnične sposobnosti gospodarskih subjektov, ki jo le-ti v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZJN-2 med drugim lahko izkažejo z izjavo o orodjih, obratni, tehnični ali drugi opremi, ki je na voljo ponudniku storitev za izvedbo naročila, kakor tudi s seznamom najpomembnejših opravljenih storitev v zadnjih treh letih, skupaj z zneski, datumi in navedbo javnih ali zasebnih naročnikov.

Državna revizijska komisija je v konkretni zadevi najprej obravnavala revizijske navedbe v zvezi s tehnično sposobnostjo izbranega ponudnika za izvajanje rednega vzdrževanja objektov za varnost plovbe, ki mu jo je naročnik med drugim priznal na podlagi ocene o izpolnjevanju pogojev glede zahtevane opreme (dveh plovil, tehnične opreme, tj. rezervnih boj, in ustreznih prostorov) vnaprej določenih lastnosti ter na podlagi ocene o ustreznosti priglašenih referenc.

Pogoji za presojo tehnične sposobnosti ponudnikov so bili v razpisni dokumentaciji navedeni pod »Poglavjem 2 (Navodila kandidatom za pripravo vloge)«, kjer je bilo v točki »1.2 Tehnični pogoji« določeno:

»Kandidat mora razpolagati z ustrezno tehnično opremo, vsaj dvema ploviloma (delovnim in intervencijskim), ustreznim upravnim in delovnim prostorom ter skladiščem, ki omogočajo izvajanje rednega vzdrževanja objektov za varnost plovbe in so glede na okvirni obseg vzdrževalnih del na voljo v ustrezni kvaliteti in v brezhibnem stanju za njihovo uporabo. Podrobneje so zahteve za tehnično opremo, plovili, ustrezne upravne in delovne prostore ter skladišče določene v Poglavju 5 Tehnične specifikacije.«

V dokumentu »Tehnične specifikacije« je bila v »Poglavju 5« v okviru točke »3 Tehnični pogoji« zajeta podtočka »3.1 Plovili«, v kateri so bile poleg značilnosti intervencijskega plovila opredeljene tudi minimalne zahtevane lastnosti delovnega plovila. Le-to je moralo biti registrirano ter imeti veljavna dovoljenja za plovbo, njegova nosilnost je morala znašati 20 t, nosilnost hidravlične roke 5 t in nosilnost vitla 20 t.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da delovno plovilo oziroma čoln izbranega ponudnika (podatke o slednjem je izbrani ponudnik v ponudbi označil z oznako »ZAUPNO«) ne izpolnjuje nobene od navedenih zahtev, poleg tega pa ga ni dopustno uporabljati v gospodarske namene, saj je namenjen izključno uporabi za izvrševanje nalog s področja civilne zaščite.

Državna revizijska komisija je v zvezi z omenjenim čolnom, za katerega med strankama revizijskega postopka ni sporno, da ga bo izbrani ponudnik kot delovno plovilo uporabljal pri izvajanju javnega naročila, nenazadnje pa slednje izhaja tudi iz navedbe izbranega ponudnika v Obrazcu 11 (»Seznam objektov, plovil in tehnične opreme«), najprej obravnavala trditve vlagatelja v zvezi z (ne)izpolnjevanjem zahteve glede nosilnosti plovila, ki mora v skladu z razpisno dokumentacijo znašati 20 t.

Da pa bi Državna revizijska komisija lahko ugotovila, ali čoln izbranega ponudnika izpolnjuje omenjeno zahtevo, je morala uvodoma razrešiti med strankama revizijskega postopka sporno vprašanje o tem, ali se le-ta nanaša na registrirano ali morebiti na splošno nosilnost delovnega plovila v smislu največje možne, za varnost potnikov in tovora še dopustne nosilnosti, ki hkrati določa tudi najvišjo zgornjo mejo registrirane nosilnosti.

Iz točke »2.4.1 Boje«, v dokumentu »Tehnične specifikacije« zajete pod poglavjem »2.4 Redna vzdrževalna dela«, je razbrati, da je naročnik uporabo delovnega plovila predvidel zlasti v okviru procesa rednih vzdrževalnih del na bojah. Kot izhaja iz omenjene točke »Tehničnih specifikacij«, bo potrebno za opravo rednih vzdrževalnih del na posamezni boji le-to prepeljati z morja na kopno, kar v skladu z navedenim v »Tehničnih specifikacijah« pomeni, da bo potrebno z uporabo delovnega plovila pripluti do boje, jo dvigniti nanj ter jo po zamenjavi z rezervno bojo po morju prepeljati na kopno.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da poglavitni namen uporabe delovnega plovila v skladu z razpisno dokumentacijo predstavlja predvsem pomorska plovba s ciljem prevoza boj. Zaključek, da se bo delovno plovilo uporabljalo za plovbo po morju in bo potemtakem udeleženo v pomorskem prometu, je dodatno podprt z zahtevo naročnika, da mora imeti delovno plovilo veljavna dovoljenja za plovbo. Ker pa so lahko v pomorskem prometu udeležena le registrirana plovila, opredeljena s karakteristikami (vključno z nosilnostjo), kot so registrirane, Državna revizijska komisija ni mogla slediti naročnikovi navedbi, da je za delovno plovilo v konkretnem primeru relevantna njegova splošna (tj. največja možna) in ne registrirana (tj. pravno dopustna) nosilnost. Slediti naročniku bi namreč pomenilo, da se sme v pomorskem prometu udeleženo plovilo obremeniti z večjo težo, kot znaša njegova registrirana nosilnost, kar pa ni le kaznivo, temveč utegne v določenih okoliščinah celo ogrožati varnost udeležencev pomorskega prometa.

Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da se zahteva v zvezi z nosilnostjo delovnega plovila nanaša na registrirano nosilnost. Podatek o registrirani nosilnosti se za čolne, med katere je po karakteristikah šteti tudi delovno plovilo izbranega ponudnika, vpisuje v vpisnik čolnov, ki je v skladu s prvim odstavkom 208. člena Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 62/16 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: PZ) del slovenskega ladijskega registra. Slednji ima na podlagi prej omenjenega določila PZ naravo javne knjige, potrdila o stanju vpisov v register pa so skladno s četrtim v povezavi s tretjim odstavkom 208. člena PZ javne listine.

Ker je bil med strankama revizijskega postopka spor o tem, ali čoln izbranega ponudnika izpolnjuje razpisno zahtevo v zvezi z nosilnostjo delovnega plovila, je Državna revizijska komisija na podlagi prvega odstavka 32. člena ZPVPJN vpogledala v vpisnik morskih čolnov, ki ga vodi Uprava RS za pomorstvo, tj. naročnik, saj je ocenila, da bo izvedeni dokaz pripomogel k zakoniti ter pravilni odločitvi o zahtevku za revizijo. Glede na to, da je vlagatelj k izjasnitvi o navedbah naročnika v zahtevku za revizijo že sam priložil izpis iz vpisnika morskih čolnov za delovno plovilo izbranega ponudnika in se je v omenjeni vlogi tudi izjavil o iz vpisnika izhajajoči registrirani nosilnosti, je Državna revizijska komisija presodila, da je bila vlagatelju v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZPVPJN zagotovljena možnost izjave o pridobljenem dokazu. Enako velja za izbranega ponudnika, ki je v izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo sam predlagal vpogled v omenjeni register plovil, kakor tudi za naročnika, ki omenjeni register na podlagi drugega odstavka 207. člena PZ tudi vodi ter se je imel o omenjenem dokazu (glede na dokazni predlog izbranega ponudnika) možnost izjaviti v odločitvi o zahtevku za revizijo.

Po opravljeni presoji, da je bila vsem udeležencem postopka pravnega varstva v zvezi s pridobljenim podatkom o registrirani nosilnosti delovnega plovila izbranega ponudnika, kot izhaja iz ladijskega registra oziroma iz vpisnika morskih čolnov, zagotovljena možnost izjave, je Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v omenjeni vpisnik ugotovila, da znaša registrirana nosilnost v primeru delovnega plovila izbranega ponudnika 6 t.

Ob sočasnem upoštevanju dejstva, da je naročnik v razpisni dokumentaciji zahteval delovno plovilo z nosilnostjo 20 t, Državna revizijska komisija zaključuje, da delovno plovilo izbranega ponudnika navedene zahteve ne izpolnjuje.

Omenjeni zaključek dodatno potrjuje navedba vlagatelja, da znaša nosilnost delovnega plovila izbranega ponudnika v skladu z »Navodili poveljnika« v coni 1 največ 4,2 t in v coni 2 največ 4,8 t, kar je torej manj ne le od zahtevane nosilnosti (20 t), marveč tudi od registrirane nosilnosti čolna izbranega ponudnika (6 t). O utemeljenosti omenjene navedbe se je Državna revizijska komisija prepričala z vpogledom v relevantne dele dokumenta »Navodila poveljnika«, ki jih je predložil vlagatelj in za katere med strankama revizijskega postopka ni bilo sporno, da se nanašajo na delovno plovilo izbranega ponudnika. Ne da bi se Državna revizijska komisija opredeljevala do pravne narave »Navodil poveljnika« (obravnava omenjenega vprašanja namreč ni bila potrebna, saj je naročnik trditve o nezavezujoči naravi navedenega dokumenta podal zgolj v povezavi z zatrjevanjem o zavezujoči naravi izjave proizvajalca glede splošne nosilnosti čolna izbranega ponudnika, za katero pa je Državna revizijska komisija predhodno že ugotovila, da ni relevantna za presojo vprašanja o izpolnjevanju zahteve glede nosilnosti delovnega plovila, posledično pa je kot nepotreben zavrnila dokaz z vpogledom v izjavo proizvajalca), pa vendarle ne gre spregledati, da je tudi iz »Navodil poveljnika« razvidno, da delovno plovilo izbranega ponudnika (za primere plovbe tako v coni 1 kot v coni 2) zahteve po nosilnosti 20 t ne izpolnjuje.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da izbrani ponudnik z delovnim plovilom, ki ga je navedel v ponudbi, ne izpolnjuje pogojev za priznanje tehnične sposobnosti za izvedbo javnega naročila.

Ker omenjenega zaključka ne bi več mogle spremeniti navedbe vlagatelja o neizpolnjevanju preostalih zahtev naročnika glede delovnega plovila (tj. zahtev v zvezi z nosilnostjo hidravlične roke ter vitla), kakor tudi ne trditve o tem, da delovnega plovila izbranega ponudnika ni dopustno uporabljati v gospodarske namene in da Obrazec 11 v izbrani ponudbi ni izpolnjen v delu, v katerem je potrebno navesti vpisnik za delovno plovilo, jih Državna revizijska komisija ni meritorno obravnavala, posledično pa je kot nepotrebne zavrnila dokazne predloge vlagatelja z vpogledom v odločbo o sofinanciranju delovnega plovila izbranega ponudnika iz evropskih sredstev, katere predložitev naj bi zahtevala od izbranega ponudnika oziroma njegovega podizvajalca, z vpogledom na spletno stran Uprave RS za zaščito in reševanje ter s preučitvijo prispevkov »Dvanajst zaključenih projektov obalne akcijske skupine ribič« in »Intervencija v Piranskem zalivu«. Iz istega razloga je Državna revizijska komisija kot nepotrebne zavrnila tudi dokazne predloge naročnika z vpogledom v pogodbo o sofinanciranju dejavnosti za zaščito in reševanje, sklenjeno med Republiko Slovenijo, Ministrstvom za obrambo, Upravo RS za zaščito in reševanje, ter gospodarskim subjektom M.P., s.p., z vpogledom v načrt aktiviranja plovil in drugih tehničnih sredstev ter v dokumentacijo, iz katere naj bi po zatrjevanju naročnika izhajalo, da je bilo plovilo izbranega ponudnika sofinancirano iz sredstev evropskih skladov (omenjene listine tudi sicer niso bile priložene k odločitvi o zahtevku za revizijo).

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija presojala navedbe vlagatelja o tem, da izbrani ponudnik ne razpolaga z rezervnimi bojami enakih karakteristik, kot jih imajo v morju nameščeni objekti za varnost plovbe (v nadaljevanju: OVP).

Naročnik je v dokumentu »Tehnične specifikacije« pod točko »2.4.1 Boje« navedel, da mora imeti koncesionar na razpolago zeleno in rdečo rezervno bojo enakih karakteristik, kot jih imajo nameščeni OVP, nadalje pa je pod točko »3.3 Tehnična oprema«, vsebovano v poglavju »3 Tehnični pogoji«, določil:

»Koncesionar mora imeti na voljo dve rezervni boji, ki izpolnjujeta naslednje pogoje:
- zelena in rdeča boja enakih karakteristik kot nameščeni OVP,
- boja varnih voda (fair way bouy) enakih karakteristik kot nameščeni OVP.«

Iz šeste alineje prvega odstavka 2. člena Uredbe o načinu in pogojih opravljanja gospodarske javne službe rednega vzdrževanja objektov za varnost plovbe (Uradni list RS, št. 36/2013; v nadaljevanju: Uredba), ki je v skladu z drugim odstavkom 1. člena tudi koncesijski akt za koncesijo izvajanja rednega vzdrževanja objektov za varnost plovbe na plovnih poteh v teritorialnem morju in notranjih morskih vodah Republike Slovenije, izhaja, da je pod besedno zvezo »objekti za varnost plovbe na plovnih poteh« (OVP) razumeti svetilnike, obalne luči, boje ter druga znamenja in naprave za varno plovbo po morju, plovnih poteh ter v pristaniščih.

Ker torej OVP med drugim pomeni tudi boje, je navedeno zahtevo glede rezervnih boj potrebno razlagati tako, da je naročnik za rezervne boje zahteval enake karakteristike, kot jih imajo nameščene boje, kar med strankama revizijskega postopka ni sporno.

Na podlagi navedbe naročnika (ki ji vlagatelj ne nasprotuje), da so v morju nameščene nestandardne boje kategorije I, Državna revizijska komisija ugotavlja, da morajo imeti rezervne boje, da bi bile skladne z razpisno zahtevo, enake karakteristike, kot jih imajo nestandardne boje kategorije I.

Naročnik je zahteve za nestandardne boje kategorije I v »Tehničnih specifikacijah« opredelil v točki »1.8.4 Zahteve za kategorijo I nestandardnih boj«, zajeti v poglavju »1.8 Boje in oprema – pritrjevanje na dno«, kjer je navedel:

»Trup boje: mora biti varjene konstrukcije. /…/
Stolp (turen): turen mora imeti radar reflektor. Noge turna, ki so na telo boj pritrjene z vijaki, morajo biti zavarjene, da bi se preprečila izguba turna.
Pokrov na žepih za baterijo: standardni pokrov ima 6 metulj vijakov. /…/
Prstan za dviganje boje ali privezovanje boje:
a) standardni prstan je narejen iz jeklene plošče in zunaj navarjen za telo boje.
b) sprejemljivi so tudi ostali obstoječi prstani od litega železa, ki so znotraj ali od zunaj zavarjeni na telo boje.
Prirobnica za montažo zvona ali gonga: standardna prirobnica za zvon ali gong mora biti nameščena na vseh osvetljenih bojah, razen 1,5X3, 4LR in 1,1X2, 4R, da se omogoči montaža škatle za baterijo.«

Na podlagi navedenega gre ugotoviti, da rezervne boje ustrezajo razpisni zahtevi in imajo enake karakteristike kot nameščene boje, v kolikor sestojijo vsaj iz trupa, stolpa (turna), ki ima radar reflektor ter noge, pokrova na žepih za baterijo, prstana za dvigovanje ali privezovanje boje in prirobnice za montažo zvona ali gonga (med zahtevanimi lastnostmi pri zeleni ter rdeči rezervni boji je tudi zelena oziroma rdeča barva), kar pomeni, da so utemeljene vlagateljeve navedbe v delu, v katerem se nanašajo na zahtevane karakteristike rezervnih boj.

Ob upoštevanju omenjene ugotovitve Državna revizijska komisija ni mogla slediti navedbi naročnika, da je pod pojmom »rezervna boja« potrebno razumeti zlasti opornik oziroma trup boje, posledično pa so z vidika izpolnjevanja obravnavane razpisne zahteve pomembne zlasti fizične lastnosti trupa boj, ki mora biti ustrezne barve in velikosti. Glede na dejstvo, da predstavlja trup kot posamezni sestavni del boje zgolj eno od karakteristik nameščenih boj, naročnik pa ni zahteval le rezervnega posameznega sestavnega dela boje (tj. trupa), temveč je zahteval rezervne boje enakih karakteristik, kot jih imajo nameščeni OVP (tj. boje kot celoto vseh omenjenih sestavnih delov), Državna revizijska komisija ni mogla pritrditi naročniku, da so za presojo izpolnjevanja obravnavane razpisne zahteve relevantne zlasti fizične lastnosti trupa boj, to sta njegova barva ter velikost.

Ker pa je naročnik glede na navedbe v odločitvi o zahtevku za revizijo kot edini relevantni za oceno o izpolnjevanju zahtev, vezanih na rezervne boje, štel barvo in velikost trupa boj, ni mogel ugotoviti, ali izbrani ponudnik razpolaga z bojami, ki izpolnjujejo zahteve iz razpisne dokumentacije.

Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da je naročnik preuranjeno zaključil, da imajo rezervne boje izbranega ponudnika enake karakteristike kot nameščeni OVP, posledično pa je izbranemu ponudniku v tem delu tudi preuranjeno priznal tehnično sposobnost za izvedbo javnega naročila.

Ker je Državna revizijska komisija ocenila, da je dejansko stanje v zadevi že ugotovljeno popolno ter pravilno, je kot nepotrebna zavrnila dokazna predloga vlagatelja z vpogledom v prospekte boj vlagatelja in z imenovanjem strokovnjaka oziroma izvedenca stroke pomorskega prometa, iz istega razloga pa je kot nepotreben zavrnila dokazni predlog naročnika z vpogledom v izjavo o skladnosti razpoložljivih rezervnih boj z IALA standardi.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zatrjeval tudi, da delavnica, ki jo je izbrani ponudnik navedel v Obrazcu 11 (podatki iz slednjega in s tem tudi podatki o delavnici so bili označeni z oznako »ZAUPNO«), ne izpolnjuje zahtev, ki jih je naročnik določil v dokumentu »Tehnične specifikacije«, v katerem je bilo pod točko »3.2 Prostori«, vsebovano v poglavju »3 Tehnični pogoji«, navedeno:

»Delovni in skladiščni prostori morajo izpolnjevati naslednje pogoje:
- ne smejo biti oddaljeni več kot 100 km od sedeža koncedenta,
- morajo omogočati pravilno in varno shranjevanje rezervnih boj in drugega rezervnega materiala,
- morajo omogočati popravila, ki jih mora koncedent zagotoviti intervencijsko.«

Naročnik je v zvezi s prostori v točki »1.2 Tehnični pogoji« določil še, da se šteje, da ponudnik razpolaga z ustreznim delovnim prostorom ter skladiščem, v kolikor ima prostore v lasti ali ima za čas trajanja koncesije zagotovljeno njihovo uporabo na drugi pravni podlagi (npr. najemna pogodba, stavbna pravica).

Vlagatelj v zvezi z neizpolnjevanjem zahtev glede delovnega prostora izbranega ponudnika sicer navaja, da je slednji v Obrazcu 11 navedel delavnico, ki je od Marine Koper ali potniškega terminala oddaljena 6,4 km, dejansko pa gre za prostor v industrijski coni Sermin. Ker pa je naročnik v zvezi z oddaljenostjo prostorov zahteval, da slednji ne smejo biti oddaljeni več kot 100 km od sedeža koncedenta, v tem smislu pa vlagatelj neustreznosti prostorov izbranega ponudnika ni niti zatrjeval niti dokazoval, so neutemeljene vlagateljeve navedbe glede neizpolnjevanja zahteve, nanašajoče se na oddaljenost delavnice izbranega ponudnika.

Prav tako so neutemeljene tudi navedbe vlagatelja, da bi moral izbrani ponudnik v ponudbi predložiti pogodbo z marino, Luko Koper ali s posamezno obalno občino, na podlagi katere bi skladno s predpisi lahko opravil pristanek plovila, izkrcanje boje in njen prevoz do prostorov, saj predložitev pogodbe s predstavljeno vsebino v razpisni dokumentaciji ni bila zahtevana, vlagatelj pa nasprotnega tudi ni zatrjeval.

Državna revizijska komisija tudi ni mogla slediti vlagateljevi navedbi, da izbrani ponudnik s prostorom, ki ga ima na razpolago, ne bo mogel opravljati popravil, ki jih bo potrebno zagotoviti intervencijsko. Vlagatelj namreč ni pojasnil, zakaj prostor izbranega ponudnika po njegovem mnenju teh popravil ne omogoča, in tako razlogov za navedbo o neizpolnjevanju omenjene zahteve ni konkretiziral, poleg tega pa za ugotavljanje njene resničnosti tudi ni predlagal nobenih dokazov.

Na podlagi navedenega je ugotoviti, da vlagatelj v zvezi z zatrjevanjem o neizpolnjevanju zahtev, ki jih je naročnik določil glede delovnih in skladiščnih prostorov, ni zadostil ne svojemu trditvenemu ne dokaznemu bremenu (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ni mogla pritrditi vlagateljevi navedbi, da je naročnik kršil predpise s področja javnega naročanja s tem, ko je prostore izbranega ponudnika ocenil kot ustrezne in je posledično v tem delu izbranemu ponudniku priznal tehnično sposobnost za izvedbo naročila.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala revizijske navedbe glede (ne)ustreznosti referenc, navedenih v ponudbi izbranega ponudnika.

Naročnik je tehnično sposobnost ponudnikov za izvedbo javnega naročila presojal tudi na podlagi referenčnih pogojev, v razpisni dokumentaciji določenih pod »Poglavjem 2 (Navodila kandidatom za pripravo vloge)«:

»1.5 Reference

Kandidat mora izkazati s potrdili svojih referenčnih naročnikov, da je v zadnjih treh letih pred rokom za oddajo ponudbe uspešno izvedel istovrstna referenčna dela, in sicer, da je opravil:
- vzdrževalna dela (npr.: čiščenje obrasti in rje, struganje, peskanje in barvanje) na objektih za varnost plovbe ali objektih, primerljivih z objekti za varnost plovbe, na skupni površini najmanj 300 m2 (v nadaljevanju tudi: referenčna dela pod št. 1; op. Državne revizijske komisije);
- vzdrževalna dela na vsaj 30 svetlobnih signalnih napravah, ki so na plovilih, objektih za varnost plovbe ali drugih plavajočih napravah (v nadaljevanju tudi: referenčna dela pod št. 2; op. Državne revizijske komisije);
- vzdrževalna dela na podvodnih objektih, pritrdilnih verigah ali sidrnih betonskih blokih (v nadaljevanju tudi: referenčna dela pod št. 3; op. Državne revizijske komisije);
- na morju vsaj 15 dvigovanj objektov za varnost plovbe ali primerljivih objektov z uporabo plovila (v nadaljevanju tudi: referenčna dela pod št. 4; op. Državne revizijske komisije) in
- potapljaška dela (npr.: pregled pritrdilnih verig, pilotov, sidrnih betonskih blokov, plovil; v nadaljevanju tudi: referenčna dela pod št. 5; op. Državne revizijske komisije).

DOKAZILO: Kandidat mora predložiti izpolnjen Obrazec 18a – Podatki o referenčnem delu, v katerem izkaže izpolnjevanje referenčnih pogojev, za vsak naveden referenčni posel pa mora kandidat priložiti originalno izpolnjeno referenčno potrdilo Obrazec 18b – Izjavo referenčnega naročnika.«

Pod isto točko razpisne dokumentacije je naročnik določil še, da se reference subjektov, ki nastopajo v ponudbi, upoštevajo kumulativno, pod točko »1.8 Izpolnjevanje pogojev s podizvajalci« omenjenega poglavja razpisne dokumentacije pa je navedel, da se lahko ponudnik, ki v postopku javnega naročanja nastopa s podizvajalci, glede izkazovanja pogojev iz točke »1.5 Reference« sklicuje na zmogljivosti oziroma referenčna potrdila podizvajalcev, ki jih navede v ponudbi, v kolikor le-ti izpolnjujejo pogoje iz točke »1.1(c)« omenjenega poglavja.

Izbrani ponudnik je v ponudbi na Obrazcih 18a ter 18b navedel skupno štiri reference referenčnih naročnikov Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policijske uprave Koper (v nadaljevanju: MNZ, Policijska uprava Koper), Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo, Uprave RS za pomorstvo (v nadaljevanju: MNI, Uprava RS za pomorstvo), gospodarskega subjekta M.P., s.p., ter gospodarske družbe A., d.o.o. Četudi so bile vse navedene reference označene z oznako »ZAUPNO«, pa je ugotoviti, da sta v konkretnem primeru dva od štirih referenčnih naročnikov, Policijska uprava Koper in Uprava RS za pomorstvo, obenem tudi javna naročnika, zato reference, ki sta jih potrdila, v skladu s stališčem Državne revizijske komisije (gl. npr. odločitev v zadevi, št. 018-312/2013) ne morejo biti opredeljene kot poslovna skrivnost.

Vlagatelj v zvezi z referenco M.P., s.p., navaja, da slednja predstavlja lastno referenco omenjenega gospodarskega subjekta (torej referenco, ki si jo je M.P., s.p., potrdil sam). Četudi je slednji po zatrjevanju vlagatelja v ponudbi izbranega ponudnika nominiran kot podizvajalec zgolj za določena dela, je naročnik izbranemu ponudniku priznal tehnično sposobnost za izvedbo javnega naročila tudi na podlagi referenc podizvajalca za dela, za katera ta ni nominiran, kar pa je po mnenju vlagatelja nedopustno.

Državna revizijska komisija pojasnjuje, da lastne reference gospodarskih subjektov, ki si jih slednji potrdijo sami, na podlagi ZJN-2 niso prepovedane, prav tako pa v skladu z njeno prakso niso nedopustne same po sebi (gl. npr. odločitvi v zadevah, št. 018-358/2013 in 018-154/2014). V kolikor je to utemeljeno, pa jih lahko naročnik prepove v razpisni dokumentaciji.

Reference so namreč, kot ugotavlja tudi vlagatelj, dokazilo, da je ponudnik sposoben izvesti javno naročilo v zahtevanem obsegu ter kvaliteti, saj z njimi izkazuje, da je istovrstno gradnjo ali storitev v preteklosti že (večkrat) uspešno izvedel ali da je pod podobnimi pogoji že uspešno dobavil istovrstno blago. Naročnik lahko torej na podlagi prejetega dokazila, da je ponudnik (vsaj) enkrat že uspešno izvedel primerljivo naročilo, utemeljeno sklepa, da ima tak ponudnik ustrezno znanje ter izkušnje, potrebne za izvedbo javnega naročila.

Državna revizijska komisija na podlagi preučitve razpisne dokumentacije ugotavlja, da naročnik lastnih referenc gospodarskih subjektov v razpisni dokumentaciji ni izrecno prepovedal, kot to zatrjuje vlagatelj, prav tako pa iz določil razpisne dokumentacije ne izhaja, da bi bile v konkretnem postopku javnega naročanja za izkazovanje tehnične sposobnosti lastne reference neustrezne (na drugačen zaključek po oceni Državne revizijske komisije ne kaže niti zahteva, da morajo biti reference potrjene s strani referenčnega naročnika). Zgolj na podlagi dejstva, da gospodarski subjekt M.P., s.p., ki ga je izbrani ponudnik v ponudbi nominiral kot podizvajalca, ne more predložiti referenc, ki bi jih potrdil tretji subjekt kot pogodbeni partner, pa še ni mogoče zaključiti, da izbrani ponudnik z referencami podizvajalca M.P., s.p., ne more izkazovati sposobnosti za izvedbo javnega naročila.

Vendar pa Državna revizijska komisija pritrjuje vlagateljevi navedbi, da lahko ponudniki tehnično sposobnost za izvedbo javnega naročila izkazujejo z referencami podizvajalca samo za tista konkretna dela, za katera je podizvajalec v ponudbi nominiran. V skladu s stališčem Državne revizijske komisije, zavzetim npr. v odločitvah, št. 018-082/2013 ter 018-077/2014, mora vsak subjekt, ki v ponudbi nastopa bodisi kot glavni izvajalec, skupni izvajalec ali podizvajalec, usposobljenost za del posla, ki ga prevzema v ponudbi, dokazovati z lastnimi referencami. Dejstvo, da je referenčna dela morebiti že uspešno izvedel določen gospodarski subjekt, ki pa v okviru konkretnega javnega naročila ne bo izvajal istovrstnih del, naročniku ne daje nobene informacije o stopnji tehnične sposobnosti samega ponudnika.

Državna revizijska komisija ob upoštevanju navedenega zaključuje, da je potrebno določila razpisne dokumentacije glede referenčnih pogojev v obravnavanem primeru razlagati na način, da lahko ponudniki tehnično sposobnost z referencami podizvajalcev izkazujejo zgolj za tiste dele posla, za katere so podizvajalci tudi nominirani.

Iz »Seznama morebitnih podizvajalcev, katerim lahko kandidat zaupa delno izvedbo koncesije« (Obrazec 14) in iz »Vzorca koncesijske pogodbe« (Obrazec 20a), ki sta bila v ponudbi izbranega ponudnika oba označena z oznako »ZAUPNO«, je razbrati, da je izbrani ponudnik podizvajalca M.P., s.p., nominiral za dela, ki so primerljiva referenčnim delom pod št. 3, 4 ter 5. Ker je bil torej podizvajalec nominiran le za dela, primerljiva referenčnim delom pod št. 3, 4 in 5, je mogoče tehnično sposobnost izbranega ponudnika na podlagi referenc podizvajalca ugotavljati le z referencami za dela pod št. 3, 4 ter 5, ne glede na to, da je izbrani ponudnik reference podizvajalca priglasil tudi za referenčna dela pod št. 1 in 2.

Vlagatelj med upoštevnimi referencami podizvajalca zatrjuje neustreznost le za referenco pod št. 5, v zvezi s katero navaja, da podizvajalec ni opravil tolikšnega števila dvigovanj objektov za varnost plovbe ali primerljivih objektov z uporabo plovila, kot izhaja iz referenčnega potrdila. Ker pa vlagatelj zgolj pavšalno navaja, da boj, ki so predmet vzdrževalnih del po razpisu, s ploviloma podizvajalca zaradi njunih lastnosti ni mogoče dvigniti, pri tem pa konkretno ne navede, katere so te lastnosti omenjenih plovil, ki onemogočajo dvigovanje boj in zakaj, Državna revizijska komisija trditvam vlagatelja v zvezi z neustreznostjo reference pod št. 5 ni mogla slediti. Pri tem ne gre prezreti, da se referenca pod št. 5 ne nanaša samo na dvigovanje boj, kot to zatrjuje vlagatelj, temveč tudi na dvigovanje drugih objektov, primerljivih objektom za varnost plovbe. Ker vlagatelj s podanimi navedbami o neustreznosti reference pod št. 5 ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu in navedb ni konkretiziral, je Državna revizijska komisija kot nepotrebna zavrnila njegova dokazna predloga z vpogledom v vpisnik morskih čolnov in z imenovanjem izvedenca klasifikacijskega zavoda Bureau Veritas.

Državna revizijska komisija je na podlagi navedenega zaključila, da izbrani ponudnik (z referencami podizvajalca) izkazuje tehnično sposobnost za izvedbo javnega naročila za referenčna dela pod št. 3, 4 in 5.

Vlagatelj je zatrjeval tudi neustreznost referenc izbranega ponudnika za referenčna dela pod št. 1 in 2.

Po navedbi vlagatelja izbrani ponudnik ne izpolnjuje referenčnega pogoja za dela pod št. 1, v skladu s katerim so morala biti zahtevana vzdrževalna dela opravljena na skupni površini najmanj 300 m2.

Kot navaja vlagatelj, o tem pa se je prepričala tudi Državna revizijska komisija, iz referenčnega potrdila (Obrazca št. 18a in 18b) referenčnega naročnika MNZ, Policijska uprava Koper, izhaja, da je izbrani ponudnik opravil vzdrževalna dela na skupni površini 130 m2 + 130 m2, iz referenčnega potrdila referenčnega naročnika MNI, Uprava RS za pomorstvo, pa, da je izbrani ponudnik dela opravil na skupni površini 50 m2 + 50 m2 + 25 m2 + 20 m2 + 20 m2. Iz predloženih referenčnih potrdil je torej razvidno, da je izbrani ponudnik zahtevana vzdrževalna dela izvedel na skupni površini 425 m2 (reference subjektov, ki nastopajo v ponudbi, se namreč v skladu z določbo pod točko »1.5 Reference«, v razpisni dokumentaciji zajeto pod »Poglavjem 2«, upoštevajo kumulativno), kar pomeni, da naročnik ni kršil predpisov s področja javnega naročanja s tem, ko je izbranemu ponudniku na podlagi referenčnih del pod št. 1 priznal tehnično sposobnost za izvedbo javnega naročila.

Ob upoštevanju ugotovitve, da izbrani ponudnik referenčni pogoj v zvezi z referenčnimi deli pod št. 1 izpolnjuje že z referencama referenčnih naročnikov MNZ, Policijska uprava Koper, in MNI, Uprava RS za pomorstvo, Državna revizijska komisija ni presojala navedb vlagatelja o neustreznosti reference za referenčna dela pod št. 1, ki jih je kot referenčni naročnik potrdila gospodarska družba A., d.o.o., saj slednje ne bi več mogle spremeniti omenjenega zaključka. Posledično je Državna revizijska komisija kot nepotrebne zavrnila v tej zvezi podane dokazne predloge vlagatelja z vpogledom v račun družbe Fincantieri, št. 20052748/2015 z dne 25.6.2015, ter v obračun del družbe IMS S.r.L., prav tako je kot nepotreben zavrnila dokazni predlog z zaslišanjem zakonitih zastopnikov družb Fincantieri in A., d.o.o.

Vlagatelj je navajal tudi, da izbrani ponudnik ne izpolnjuje referenčnega pogoja za dela pod št. 2, v skladu s katerim so morala biti opravljena vzdrževalna dela na vsaj 30 svetlobnih signalnih napravah, ki so na plovilih, objektih za varnost plovbe ali na drugih plavajočih napravah.

Po zatrjevanju vlagatelja, o utemeljenosti katerega se je z vpogledom v predloženi referenčni potrdili prepričala tudi Državna revizijska komisija, je referenčni naročnik MNZ, Policijska uprava Koper, potrdil, da je izbrani ponudnik opravil dela na 4 svetlobnih signalnih napravah, referenčni naročnik MNI, Uprava RS za pomorstvo, pa, da je izbrani ponudnik opravil dela na 6 svetlobnih signalnih napravah. Ker torej iz predloženih referenčnih potrdil izhaja, da je izbrani ponudnik referenčna dela pod št. 2 opravil na skupno 10 svetlobnih signalnih napravah (reference subjektov, ki nastopajo v ponudbi, se namreč v skladu z določbo pod točko »1.5 Reference«, v razpisni dokumentaciji zajeto pod »Poglavjem 2«, upoštevajo kumulativno), Državna revizijska komisija (ob upoštevanju, da se reference podizvajalca za referenčna dela pod št. 2 ne priznajo) zaključuje, da naročnik ni ravnal zakonito, ko je izbranemu ponudniku na podlagi referenc za referenčna dela pod št. 2 priznal tehnično sposobnost za izvedbo javnega naročila.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da so reference izbranega ponudnika ustrezne za referenčna dela pod št. 1, 3, 4 ter 5, ne pa tudi za referenčna dela pod št. 2.

Ob upoštevanju vsega navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnik kršil 45. člen ZJN-2, v povezavi s 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 ter prvim odstavkom 79. člena ZJN-2, ko je ugotovil, da izbrani ponudnik izpolnjuje pogoje za priznanje tehnične sposobnosti in je njegovo ponudbo ocenil za popolno ter ga posledično izbral kot najugodnejšega ponudnika.

V posledici navedenega je Državna revizijska komisija na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev o izbiri, kot izhaja iz dokumenta »Sklep«, št. 37300-4/2016/3, v povezavi z dokumentom »Odločitev o oddaji koncesije«, št. 37300-4/2016/3, ki ju je dne 27.10.2016 izdala Republika Slovenija, Vlada Republike Slovenije, Gregorčičeva 20 – 25, 1000 Ljubljana.
Z razveljavitvijo izpodbijane odločitve se postopek oddaje javnega naročila pri naročniku vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb. Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen, naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v nadaljevanju sprejme eno od odločitev, ki jih predvideva ZJN-2, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. V kolikor bo naročnik s postopkom oddaje javnega naročila nadaljeval, pa naj bo še posebej pozoren pri presoji izpolnjevanja pogojev za priznanje tehnične sposobnosti ponudnikov, pri čemer mora v primeru ugotovitve, da je posamezna ponudba formalno nepopolna, ravnati v skladu z določili 78. člena ZJN-2.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik v skladu s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso.

Državna revizijska komisija je glede na navedeno vlagatelju na podlagi 70. člena ZPVPJN kot potrebne priznala naslednje opredeljeno navedene stroške:
- 3.000 točk za sestavo zahtevka za revizijo (tar. št. 40/1 OT), kar ob vrednosti odvetniške točke v višini 0,459 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) znaša 1.377,00 EUR,
- izdatke v pavšalnem znesku 18,36 EUR (20 točk + 20 točk), izračunane v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT, višjo stroškovno zahtevo v višini 13,77 EUR pa je zavrnila, saj za njeno priznanje ni pravne podlage,
- 22% DDV (pooblaščena odvetniška družba je zavezanka za plačilo DDV) od omenjenih stroškov, kar skupaj znaša 306,98 EUR, ter
- takso za predrevizijski in revizijski postopek v višini 18.262,59 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v skupni višini 19.964,93 EUR, ki mu jih je naročnik v skladu z drugim in tretjim odstavkom 313. ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN dolžan povrniti v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala stroškov odvetniških storitev za opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo po tar. št. 40/2 OT, saj omenjena vloga, posledično pa tudi z njo povezani stroški, niso bili potrebni. Navedbe v omenjeni vlogi z dne 27.12.2016 namreč niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 13.2.2017

Predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije







Vročiti:
- Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d.o.o., Brdnikova 44, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Uprava Republike Slovenije za pomorstvo, Ukmarjev trg 2, 6000 Koper,
- Portval, d.o.o., Ankaranska cesta 5C, 6000 Koper,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.


Vložiti:
- v spis zadeve.