018-255/2016 SŽ - Potniški promet, d.o.o.

Številka: 018-255/2016-9

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Mateje Škabar, kot predsednice senata, ter mag. Gregorja Šebenika in Nine Velkavrh, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Uvedba in vzdrževanje informacijskega sistema za prodajo vozovnic (ticketing)«, na podlagi zahtevkov za revizijo, ki sta ju vložila družba S&T Slovenija, d.d., Leskoškova 6, Ljubljana (v nadaljevanju: prvi vlagatelj) in družba Četrta pot, d.o.o., Kranj, Planina 3, Kranj (v nadaljevanju: drugi vlagatelj), zoper ravnanje naročnika SŽ - Potniški promet, d.o.o., Kolodvorska ulica 11, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 14.2.2017

ODLOČILA

1. Obravnavanje zahtevkov za revizijo prvega vlagatelja in drugega vlagatelja se združi v en revizijski postopek.

2. Zahtevku za revizijo prvega in drugega vlagatelja se ugodi tako, da se naročniku naloži odprava kršitve na način, da:

– preko portala javnih naročil seznani gospodarske subjekte z informacijami o operacijskem sistemu mobilnih terminalov, s katerimi razpolaga naročnik, in z informacijami o dostopnosti do razvojnih orodij.

V preostalem delu se zahtevek za revizijo prvega vlagatelja in zahtevek za revizijo drugega vlagatelja zavrneta kot neutemeljena.

3. Naročnik je dolžan prvemu vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 269,23 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva prvega vlagatelja se zavrne.

4. Naročnik je dolžan drugemu vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 700,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva drugega vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 17.10.2016, pod št. objave JN006391/2016-E01, in v Uradnem listu EU dne 18.10.2016, pod št. objave 2016/S 201-363585.

Prvi vlagatelj je z vlogo z dne 6.12.2016 (pred potekom roka za predložitev prijav) pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev postopka oddaje predmetnega javnega naročila in povrnitev stroškov pravnega varstva. Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da
– ni jasno, ali naročnik predmetno javno naročilo oddaja po odprtem postopku ali po postopku s pogajanji z objavo; v slednjem primeru pa je naročnik nepravilno opredelil način zmanjševanja kandidatov, ki bodo povabljeni k oddaji ponudbe;
– je naročnik tehnične zahteve oblikoval v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in četrtim odstavkom 68. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-3). Gospodarski subjekti zaradi nejasnih določil v zvezi z urgentnim servisom, razpoložljivostjo stacionarnih prodajnih mest in programske opreme, prodajo mednarodnih kart, infrastrukturo za komunikacije, vmesnikom/napravo za mobilno plačevanje, AZTEC kodo, integracijo z Interrail oz. Eurail sistemom in mobilnimi terminali ne morejo oblikovati dopustnih konkurenčnih ponudb in ponudbene cene, prejete ponudbe pa posledično ne bodo primerljive. Naročnikova zahteva v zvezi s stalno telefonsko pomočjo v živo je v nasprotju z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti;
– je naročnik kršil določbe razpisne dokumentacije in načelo transparentnosti s tem, ko je na vprašanje v zvezi z referenčnim pogojem odgovoril po poteku roka, ki si ga je sam določil, in po poteku roka za postavljanje vprašanj. S spremembo referenčnega pogoja je naročnik razširil krog zainteresiranih ponudnikov, ki pa, glede na rok za oddajo ponudb, ponudb ne bodo mogli predložiti. Zaradi spremembe referenčnega pogoja naročnik ne bo pridobil ponudbe, ki bi izkazovala sposobnost ponudnika za izvedbo celovitega sistema;
– protokol verifikacijskega testa preferira tiste ponudnike, ki že razpolagajo z lastno ali licenčno rešitvijo, zato naročnik ne naroča razvoja, ampak končni izdelek oz. omejuje konkurenco tako, da z nemogočim časovnim pogojem predstavitve rešitve »zapira« vrata tistim ponudnikom, ki bodo rešitev razvijali. Neistočasnost izvajanja verifikacijskega testa pomeni kršitev načela transparentnosti in enakopravne obravnave ponudnikov, saj ponudniki zoper izvedbo verifikacijskega testa ne bodo mogli uveljavljati pravnega varstva, poleg tega bodo »dražji« ponudniki imeli več časa za pripravo na izvedbo testa.

Drugi vlagatelj je z vlogo z dne 9.12.2016 (pred potekom roka za predložitev prijav) pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev postopka oddaje predmetnega javnega naročila in povrnitev stroškov pravnega varstva. Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da
– naročnikova zahteva, da je referenčni projekt v uporabi vsaj zadnjih 12 mesecev pred dnem objave tega razpisa, izloča vse sisteme z najnovejšo tehnologijo, kar je nedopustno omejevanje nabora ponudnikov in v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja. Čeprav je naročnik »v zadnjem hipu« bistveno spremenil referenčni pogoj (drugi vlagatelj sumi, da je naročnik prilagodil zahteve določenemu ponudniku), ni podaljšal roka za oddajo ponudb, zato naročnik ni določil razumnega časa za pripravo ponudb in optimalno oblikovanje konzorcijev;
– je naročnik določil podroben in izključujoč verifikacijski test sposobnosti ponudnikove rešitve, ki je neustrezen in v nasprotju s prakso javnih naročil v Republiki Sloveniji in EU. Verifikaciji test podvaja dokazila o strokovni usposobljenosti, omogoča subjektivno naročnikovo ocenjevanje ter onemogoča enakopravno obravnavo ponudnikov in učinkovito pravno varstvo. Verifikacijski test zahteva od ponudnika, da ima celotno rešitev pripravljeno že ob oddaji ponudbe, poleg tega odpira korupcijska tveganja, saj se izvaja v zaprtem krogu (tj. naročnik-ponudnik) in omogoča, da naročnik pri izvajanju verifikacijskega testa neenakopravno obravnava ponudnike. Naročnik bo preverjal 30 nalog, ki so opisane splošno in onemogočajo realno pripravo ponudb, poleg tega so merila za izpolnitev teh nalog splošna in neeksaktna. Naloge za mednarodni promet so preveč podrobne, kar vzbuja sum o prirejenosti teh zahtev za določenega ponudnika;
– je naročnik v zvezi z mobilnimi terminali podal le splošne podatke, pri čemer je pojasnil, da gre za mobilne terminale PAX S910, ki ne obstajajo niti na spletni strani proizvajalca. Ponudniki ne vedo, kateri operacijski sistem deluje na terminalu, kar je ključno za načrtovanje razvoja ali prenosa aplikacije, in nimajo niti vzorcev terminalov niti razvojnih orodij za terminal. S tem naročnik neenakopravno obravnava ponudnike, saj (razen pri dobavitelju teh terminalov) obstaja tveganje, ali bodo ponudniki pridobili zadostne informacije, posledično pa zaradi vključitve tega tveganja v ponudbeno ceno niso konkurenčni domnevno preferiranemu ponudniku;
– naročnik zahteva, da morajo mobilni terminali sprejemati bančne kartice, pri tem pa bo pridobivanje zahtevanih certifikatov naloga naročnika. Naročnik ni pojasnil, kdaj bo certifikacija na voljo in v kakšni obliki, zato obstaja tveganje za izbranega ponudnika, ki ga veže pogodbeni rok s pogodbenimi kaznimi. Certifikacijo bo najbrž izvedel dobavitelj teh terminalov, ki je s tem v bistveno boljšem položaju kot drugi ponudniki, saj so mu znane vse informacije;
– naročnik zahteva aplikacijo z uporabo podatkovne baze Microsoft SQL, čeprav bi lahko določeno blagovno znamko zahteval le z dodatkom »ali enakovredno«.

Naročnik je dne 16.12.2016 zavrnil zahtevek za revizijo prvega vlagatelja in posledično zahtevo prvega vlagatelja za povračilo stroškov pravnega varstva. Istega dne je naročnik zavrnil tudi zahtevek za revizijo drugega vlagatelja in zahtevo drugega vlagatelja za povračilo stroškov pravnega varstva.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 21.12.2016 odstopil dokumentacijo o postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Prvi vlagatelj v vlogi z dne 23.12.2016, s katero se je opredelil do navedb naročnika, vztraja pri revizijskih navedbah.

Drugi vlagatelj v vlogi z dne 29.12.2016, s katero se je opredelil do navedb naročnika, vztraja pri revizijskih navedbah.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb prvega in drugega vlagatelja ter naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Skladno s prvim odstavkom 300. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN uporabljajo v revizijskem postopku glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, se lahko v primeru, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da sta prvi in drugi vlagatelj vložila zahtevek za revizijo v istem postopku oddaje javnega naročila, zato je, zaradi pospešitve obravnavanja, obravnavanje zahtevkov za revizijo združila v en revizijski postopek in sprejela skupno odločitev.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Po pregledu odstopljene dokumentacije Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik po dne 12.12.2016 sprejel sklep, s katerim je predmetni postopek oddaje javnega naročila zaradi vloženih zahtevkov za revizijo zadržal do odločitve Državne revizijske komisije. Nadalje Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik prijav, prejetih do roka za predložitev prijav (tj. do dne 12.12.2016), ni odprl (razvidno iz Zapisnika z dne 12.12.2016).

V obravnavanem primeru sta oba vlagatelja vložila zahtevka za revizijo zoper posamezne določbe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila. Državna revizijska komisija je revizijske navedbe obravnavala posamično in po vrsti, v delu, kjer so navedbe prvega in drugega vlagatelja vsebinsko enake oz. se nanašajo na enake oz. podobne kršitve naročnika, pa je obravnavo navedb prvega in drugega vlagatelja združila.
Prvi vlagatelj najprej zatrjuje, da ni jasno, po katerem postopku naročnik oddaja predmetno javno naročilo, ker je v obvestilu o naročilu označil, da predmetno javno naročilo oddaja po postopku s pogajanji z objavo, medtem ko je na naslovni strani dokumenta »Razpisna dokumentacija za oddajo javnega naročila po odprtem postopku« (v nadaljevanju: razpisna dokumentacija), ki je del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, zapisal, da oddaja predmetno javno naročilo po odprtem postopku. Po pregledu vprašanj in odgovorov, ki so bila objavljena na Portalu javnih naročil, Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da naročnik na domnevno nejasnost v zvezi z vrsto postopka, po katerem oddaja predmetno javno naročilo, predhodno ni bil opozorjen. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju petega odstavka 5. člena ZPVPJN gre ugotoviti, da zahteva za pravno varstvo v izpostavljeni vsebini ni dopustna, saj bi lahko prvi vlagatelj (ali drug morebitni ponudnik) preko Portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano (domnevno) kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Ne glede na navedeno gre še dodati, da v obravnavanem primeru iz obvestila o naročilu in (vsebine) razpisne dokumentacije jasno izhaja, da naročnik predmetno javno naročilo oddaja po postopku s pogajanji z objavo (45. člen ZJN-3) in da je zapis naročnika na naslovni strani razpisne dokumentacije napaka. Iz točke IV.1.1) obvestila o naročilu (ki je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil in v Uradnem listu EU) izhaja, da naročnik oddaja predmetno javno naročilo po postopku s pogajanji z objavo, prav tako je naročnik v razpisni dokumentaciji navedel, da javno naročilo oddaja v skladu s 45. členom ZJN-3 po postopku s pogajanji z objavo (točka 1.2 razpisne dokumentacije). Tudi iz naročnikovega opisa postopka oddaje predmetnega naročnika (točka 1.12 in 1.14 razpisne dokumentacije) izhaja, da naročnik predmetnega javnega naročila ne oddaja po odprtem postopku, ampak po postopku s pogajanji z objavo.

Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje zatrjuje, da naročnik število ustreznih kandidatov, ki bodo povabljeni k sodelovanju, zmanjšuje v nasprotju z določbami ZJN-3. Na tem mestu bo Državna revizijska komisija presojala revizijske navedbe prvega vlagatelja zgolj z vidika določb 45. in 82. člena ZJN-3 (83. člen ZJN-3, na katerega se sklicuje prvi vlagatelj in ki ureja zmanjševanje števila ponudb in rešitev, v obravnavanem primeru ni relevanten, ker naročnik ne zmanjšuje števila ponudb ali rešitev), do revizijskih navedb prvega (in drugega vlagatelja) v zvezi s testiranjem in verifikacijo referenčnih projektov (tudi do s tem povezanih očitkov o kršitvi načela transparentnosti javnega naročanja in načela enakopravne obravnave ponudnikov) pa se bo Državna revizijska komisija opredelila v nadaljevanju tega sklepa.

V postopku s pogajanji z objavo, ki je urejen v 45. členu ZJN-3, lahko naročnik omeji število ustreznih kandidatov, ki bodo povabljeni k oddaji ponudbe (glej četrti odstavek 45. člena ZJN-3 in prvi odstavek 82. člena ZJN-3). V tem primeru mora naročnik v obvestilu o javnem naročilu ali povabilu k potrditvi interesa navesti objektivna in nediskriminatorna merila ali pravila, ki jih namerava uporabiti za zmanjšanje števila ustreznih kandidatov, ter najmanjše, in po potrebi največje, število kandidatov, ki jim namerava povabiti k sodelovanju (drugi odstavek 82. člena ZJN-3). Število povabljenih kandidatov mora zadostovati za zagotovitev prave konkurence (tretji odstavek 82. člena ZJN-3).

Kot že navedeno, naročnik predmetno javno naročilo oddaja po postopku s pogajanji z objavo. Naročnik je predvidel zmanjševanje števila ustreznih kandidatov, ki bodo povabljeni k oddaji ponudbe, in sicer bo naročnik k oddaji ponudbe povabil dva kandidata (glej točko II.2.9 obvestila o naročilu in točko 1.14. »Pogajanja (protokol)« razpisne dokumentacije). Naročnik bo zmanjšal število kandidatov, ki izpolnjujejo pogoje za sodelovanje in bodo povabljeni k oddaji ponudbe, na podlage »ponudbene« cene (glej točko 1.14. »Pogajanja (protokol)« razpisne dokumentacije). Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da naročnik v postopku s pogajanji ne bi smel vključiti zmanjševanja števila ustreznih kandidatov, ki bodo povabljeni k pogajanjem, niti ne zatrjuje, da število povabljenih kandidatov ne zadošča za zagotovitev prave konkurence, prav tako prvi vlagatelj ne nasprotuje merilu oz. pravilu (tj. »ponudbena« cena), ki ga naročnik namerava uporabiti za zmanjševanje števila ustreznih kandidatov. Državna revizijska komisija zato navedb prvega vlagatelja v vlogi z dne 23.12.2016, da je »izbrani postopek […] diskriminatoren, ker se k […] pogajanjem istočasno povabi samo dva ponudnika z najnižjo ceno«, vsebinsko ni obravnavala, saj so le-te, skladno s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN, prepozne. Prvi vlagatelj namreč izpostavljenih očitkov ni uveljavljal v zahtevku za revizijo, uveljavljanja novih kršitev v vlogi z dne 23.12.2016 pa prvi vlagatelj tudi ni opravičil.

Pač pa prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da bi moral naročnik pregledati vse prejete prijave in ne »le tistih, ki jih naročnik sam izbere«. Z izpostavljenimi navedbami prvi vlagatelj v bistvu nasprotuje načinu (oz. vrstnemu redu) pregledovanja prijav, ki ga je naročnik vnaprej določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. V zvezi z načinom oz. vrstnim redom pregledovanja prejetih prijav je naročnik določil, da bo prejete prijave najprej razvrstil glede na »ponudbeno« ceno in jih preveril z vidika zagotavljanja naročnikovih zahtev glede predmeta javnega naročila. Nato pa bo naročnik (»od najcenejše do najdražje«) pregledal toliko prijav, vezano na protokol pogajanj, da bo pridobil dve »dopustni« prijavi. To pomeni, da bo najprej preveril prvi dve prijavi, po potrebi še tretjo, četrto… (glej točko 1.12. »Pregled ponudbe« razpisne dokumentacije). Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da morata kandidata, ki ju bo naročnik povabil na pogajanja, pred izvedbo pogajanj uspešno opraviti testiranje in verifikacijo referenčnih projektov (točka G.2.4 razpisne dokumentacije), gre ugotoviti, da bo naročnik na testiranje in verifikacijo referenčnih projektov (v nadaljevanju: verifikacijski test) povabil kandidata, ki bosta oddala prijavi, iz katerih bo izhajalo izpolnjevanje naročnikovih zahtev in bosta »najcenejši«. Če kandidat verifikacijskega testa ne bo uspešno opravil, bo naročnik pregledal prijavo, ki je po kriteriju »ponudbena« cena naslednja »najcenejša« prijava. Če bo iz te prijave izhajalo izpolnjevanje naročnikovih zahteve, bo naročnik kandidata povabil k opravljanju verifikacijskega testa, v nasprotnem primeru po naročnik pregledal naslednjo prijavo, ki je po kriteriju »ponudbena« cena naslednja »najcenejša« prijava. Navedeno ravnanje bo naročnik ponavljal, dokler ne bosta dva kandidata uspešno opravila verifikacijskega testa (v tem smislu tudi odgovor naročnika na Portalu javnih naročil, objavljen dne 18.11.2016 ob 13:56 uri, ki, skladno s prvim odstavkom 67. člena ZJN-3, šteje kot del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila).

Naročnik bo torej k pogajanjem povabil dva kandidata, ki bosta oddala »najcenejši« prijavi, skladni z zahtevami naročnika, in ki bosta uspešno opravila verifikacijski test, medtem ko naročnik prijav drugih kandidatov ne bo pregledal, niti kandidatov ne bo povabil k verifikacijskemu testu. Vendar zgolj zaradi predstavljenega predvidenega načina (oz. vrstnega reda) pregledovanja prijav naročniku ni mogoče očitati, da število ustreznih kandidatov, ki bodo povabljeni k sodelovanju, zmanjšuje v nasprotju z določbami ZJN-3, kot to zatrjuje prvi vlagatelj. V postopku s pogajanji z objavo naročnik načeloma sicer res, kot to zatrjuje prvi vlagatelj, pregleda vse prejete prijave, saj lahko naročnik k pogajanjem povabi le tiste kandidate, ki so oddali prijave, skladne z zahtevami naročnika. Vendar v obravnavanem primeru ne gre spregledati, da je naročnik predvidel zmanjševanje števila kandidatov, ki bodo povabljeni k oddaji ponudbe, zato dejstvo, da naročnik ne bo pregledal vseh prejetih prijav, ne more vplivati na vprašanje, katera kandidata bosta povabljena k pogajanjem oz. k oddaji ponudb. Tudi če bi naročnik prejete prijave pregledal na način oz. po vrstnem redu, za katerega se zavzema prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo, in bi naročnik najprej pregledal vse prejete prijave (in bi tiste kandidate, ki so oddali prijave, iz katerih izhaja izpolnjevanje naročnikovih zahtev, povabil k opravljanju verifikacijskega testa) ter šele nato razvrstil prijave (tiste, ki so skladne z zahtevami naročnika in so torej kandidati uspešno opravili verifikacijski test) glede na merilo oz. pravilo, predvideno za zmanjševanje števila kandidatov, bi naročnik povabil k pogajanjem ista kandidata, kot če naročnik pregleda prijave na način (oz. vrstni red), predviden v razpisni dokumentaciji. Dva kandidata, ki bosta oddala »najcenejši« prijavi, skladni z zahtevami naročnika (in bosta torej uspešno opravila verifikacijski test), bosta povabljena k pogajanjem, medtem ko ostali kandidati ne bodo povabljeni, ne glede na vprašanje, ali iz njihovih prijav izhaja izpolnjevanje naročnikovih zahtev in ne glede na vprašanje, ali so oz. bi uspešno opravili verifikacijski test.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija presojala revizijske navedbe prvega in drugega vlagatelja, ki se nanašajo na tehnične specifikacije.

Tehnične specifikacije, ki se skladno s prvim odstavkom 68. člena ZJN-3 navedejo v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, v primeru javnih naročil blaga ali storitev pomenijo specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti (23. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3). Tehnične specifikacije morajo vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci (četrti odstavek 68. člena ZJN-3). Na kakšen način naročnik določi tehnične specifikacije je urejeno v petem odstavku 68. člena ZJN-3.

Naročnik torej s tehničnimi specifikacijami opiše oziroma določi predmet naročila, kar je ena od ključnih nalog naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Z njimi namreč naročnik potencialnim ponudnikom predstavi zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila, potencialni ponudniki pa se na podlagi opisa predmeta naročila seznanijo s pričakovanji naročnika in ocenijo, ali lahko sami ponudijo ustrezen predmet z ustrezno kvaliteto. Načelo enakopravne obravnave med ponudniki zahteva, da imajo vsi ponudniki pri oblikovanju svojih ponudb enake možnosti, in torej zahteva, da za vse konkurente veljajo enaki pogoji. Z načelom enakega obravnavanja ponudnikov je povezano načelo transparentnosti, ki zahteva, da so (tehnične) zahteve, določene v dokumentaciji zvezi z javnim naročilom, oblikovane jasno, natančno in enopomensko, tako da se vsem razumno obveščenim in običajno skrbnim ponudnikom omogoči, da jih razumejo v pravilnem obsegu in jih razlagajo na enak način, in da se naročniku omogoči učinkovit preizkus, ali ponudbe ponudnikov ustrezajo zahtevam. Tehnične zahteve, ki se nanašajo na predmet naročila, so zato nujne informacije, ki jih ponudniki potrebujejo za pripravo dopustnih, medsebojno primerljivih in konkurenčnih ponudb.

Predmet javnega naročila, ki ga je naročnik opredelil v 3. poglavju razpisne dokumentacije, in sicer v »razpisnem obrazcu 8c: Tehnične zahteve/ Uvedba informacijskega sistema« (v nadaljevanju: Tehnične zahteve) in v »razpisnem obrazcu 9a: Vzorec vzdrževalne pogodbe« (v nadaljevanju: Vzorec vzdrževalne pogodbe), je uvedba in vzdrževanje informacijskega sistema za prodajo vozovnic. Naročnik je predmet javnega naročila razdelil na dva zaporedna dela, in sicer: (1) uvedbo informacijskega sistema in (2) vzdrževanje uvedenega informacijskega sistema. V okviru uvedbe informacijskega sistema naročnik naroča (1) sistemsko in aplikativno programsko opremo za prodajo vozovnic, to je aplikacije za prodajo vozovnic (na mobilnih terminalih, stacionarnih prodajnih mestih ter za mobilno in internetno prodajo) ter sistemsko integracijo in (2) strojno opremo za prodajo vozovnic, to je strežniške licence in stacionarna prodajna mesta z vso zahtevano strojno in programsko opremo. Po uvedbi informacijskega sistema bo izvajalec naslednjih 60 mesecev vzdrževal programsko opremo za prodajo vozovnic (torej uvedeni informacijski sistem), prav tako bo vzdrževal strojno opremo na stacionarnih prodajnih mestih (glej str. 66 razpisne dokumentacije).

Prvi vlagatelj najprej zatrjuje, da naročnik ni zagotovil dovolj informacij v zvezi z zahtevanim urgentnim servisom, zato gospodarski subjekti ne morejo oblikovati ponudbene cene. Kot izhaja iz točke 8.35 Vzorca vzdrževalne pogodbe, bo izvajalec v fazi vzdrževanja uvedenega sistema (za pavšalni znesek, ki predstavlja del ponudbene cene) dolžan izvajati navadni servis, standardni servis in urgentni servis, slednjega bo izvajalec dolžan zagotavljati 24 ur na dan, 365 dni v letu (glej točko 8.20 Vzorca vzdrževalne pogodbe). Iz točke 8.35 Vzorca vzdrževalne pogodbe nadalje izhaja, da bo izvajalec dolžan izvajati urgentni servis »v primeru delnega ali popolnega izpada strojne in/ali sistemske programske opreme in/ali aplikacij sistema«. Naročnik je v zvezi z urgentnim servisom preko Portala javnih naročil prejel vprašanje »Urgentni servis: potrebno je definirati natančneje, ker se zahteva 24x7. V kakšnih primerih je napaka urgentna? Ali je to takrat, ko gre za popolno nedelovanje sistema? Ali nam javlja napake vaš helpdesk? Ali je izpad oziroma nedelovanje posamezne mobilne naprave ali blagajne napaka, ki potrebuje urgentni servis? […]«, na katerega je naročnik odgovoril »Zahteva se, kot je zapisano v razpisni dokumentaciji« (vprašanje in odgovor sta bila objavljena na Portalu javnih naročil dne 18.11.2016 ob 13:56 uri).

Državna revizijska komisija ne more slediti navedbam prvega vlagatelja, da naročnik ni opredelil obsega urgentnega servisa in da naročnik ni opredelil »katere napake oz. njihovo morebitno posledico« naj gospodarski subjekti upoštevajo pri oblikovanju ponudbene cene. Iz citiranega dela razpisne dokumentacije izhaja, da bo izvajalec dolžan izvajati urgentni servis »v primeru delnega ali popolnega izpada strojne in/ali sistemske programske opreme in/ali aplikacij sistema«, iz česar jasno izhaja obseg zahtevanega urgentnega servisa. Izvajalec bo tako dolžan izvajati urgentni servis v primeru delnega ali popolnega nedelovanja strojne opreme, v primeru delnega ali popolnega nedelovanja (sistemske) programske opreme ter v primeru delnega ali popolnega nedelovanja aplikacij. Državna revizijska komisija tudi ne more slediti navedbam prvega vlagatelja, da bi naročnik moral natančneje opredeliti pomen besedne zveze »celotna ali delna neoperativnost sistema«, uporabljene v točki 8. 7 Vzorca vzdrževalne pogodbe (»V okviru mesečnega pavšala mora izvajalec odpraviti vse motene in nepravilnosti v delovanju aplikacij in sistemske programske opreme na terenu (on-site), ki zahtevajo urgentno pomoč zaradi celotne ali delne ne-operativnosti sistema«). Iz izpostavljene določbe (ki je uvrščena v oddelek z naslovom »Vzdrževanje programske opreme za prodajo vozovnic s stacionarnimi in mobilnimi terminali«) jasno izhaja, da bo izvajalec v primeru delnega ali popolnega nedelovanja aplikacij ali sistemske programske opreme, ki bo imelo za posledico kakršnokoli nedelovanje uvedenega informacijskega sistema, zagotovil urgentni servis. V zvezi z navedbami prvega vlagatelja, da je naročnik šele v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo navedel primer napake (in sicer, omogočena je prodaja vozovnic v notranjem prometu, medtem ko prodaja mednarodnih vozovnic ni omogočena), za katero zahteva zagotavljanje urgentnega servisa, gre še dodati, da od naročnika ni mogoče zahtevati, da bi vnaprej primeroma navedel vse ali nekatere napake strojne opreme, vse ali nekatere napake sistemske programske opreme in vse ali nekatere napake aplikacij, za katere zahteva zagotavljanje urgentnega servisa. Naročnik namreč ne more vnaprej predvideti vseh možnih napak informacijskega sistema, ki ga uvede izvajalec (in ne naročnik), do katerih lahko pride v prihodnje. Državna revizijska komisija tudi ne more slediti navedbam prvega vlagatelja, da bi naročnik moral vnaprej določiti »frekventnost urgentnega servisa«, saj ni mogoče vnaprej predvideti pogostosti napak informacijskega sistema (ki ga uvede izvajalec in ne naročnik), ki zahtevajo urgentni servis.

Prvi vlagatelj nadalje zatrjuje, da naročnik urgentnega servisa ni opredelil »kakovostno« oz. da naročnik ni določil zahtev v zvezi s kadrom, ki bo izvajal urgentni servis. Ne da bi Državna revizijska komisija presojala, ali je bil naročnik na Portalu javnih naročil opozorjen na izpostavljeno (domnevno) kršitev, in posledično, ali je mogoče prvemu vlagatelju v izpostavljenem delu priznati aktivno legitimacijo (glej drugi odstavek 14. člena v povezavi s petim odstavkom 5. člena ZPVPJN), gre pojasniti, da je naročnik v razpisni dokumentaciji določil pogoje za sodelovanje, ki se nanašajo na tehnično in strokovno sposobnost gospodarskih subjektov (glej točka 2.4.F razpisne dokumentacije), prav tako je naročnik vnaprej pripravil »razpisni obrazec 9c: Seznam vseh prijavljenih kadrov«, v katerega gospodarski subjekti vpišejo prijavljeni kader za vzdrževanje uvedenega informacijskega sistema, ki bo sodeloval pri izvedbi pogodbenih obveznosti. Naročnik je nadalje v točki 8.5 Vzorca vzdrževalne pogodbe določil, da mora raven znanja in število razpoložljivih strokovnjakov ustrezati naročnikovim potrebam. Z navedenim je naročnik po presoji Državne revizijske komisije dovolj natančno določil zahteve v zvezi s kadrom, ki bo izvajal urgentni servis, saj sta raven znanja in število potrebnih strokovnjakov odvisna od vrste in pogostosti napak, česar pa, kot že navedeno, naročnik vnaprej ne more natančno opredeliti.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahteve v zvezi z urgentnim servisom določil v nasprotju s 5. členom ZJN-3 (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki) in v nasprotju s četrtim odstavkom 68. člena ZJN-3 oz. da naročnik v izpostavljenem delu ni podal dovolj informacij za pripravo »dopustnih, primerljivih in konkurenčnih ponudb«.

V fazi vzdrževanja uvedenega informacijskega sistema naročnik zahteva 95% razpoložljivost stacionarnih prodajnih mest skupaj z njihovo periferno računalniško opremo (točka 8.37 Vzorca vzdrževalne pogodbe) in 99,99 % razpoložljivost programske opreme za prodajo vozovnic (točka 8.38 Vzorca vzdrževalne pogodbe). V primeru neustrezne mesečne razpoložljivosti programske opreme za prodajo vozovnic je naročnik predvidel tudi pogodbeno kazen [»V primeru, da mesečna razpoložljivost programske opreme za prodajo vozovnic pade pod 99%, se zmanjša vrednost mesečnega pavšala v prvem naslednjem mesecu, in sicer se za vsak 1% pod 99% zniža za 5% vrednosti mesečnega pavšala, vendar največ 15% vrednosti mesečnega pavšala« (točka 9.7. Vzorca vzdrževalne pogodbe)].

V kolikor gre navedbe prvega vlagatelja, da je naročnik »postavil izredno visoke zahteve, ki jih izvajalec (ob tako nejasnih in neopredeljenih zahtevah tehničnih specifikacij naročnikove razpisne dokumentacije) ne bo mogel dosegati«, razumeti na način, da se zavzema za zmanjšanje pogodbenih obveznosti (tj. za nižjo razpoložljivost stacionarnih prodajnih mest in programske opreme), prvi vlagatelj z njimi ne more uspeti. Naročnik namreč samostojno identificira svoje (objektivne) potrebe, nato pa jih s pomočjo zahtev tehničnih specifikacij predmeta javnega naročila izrazi na takšen način, da bodo po njegovi strokovni presoji kar najbolj ustrezale procesom njegovega poslovanja, za katerega je odgovoren. Zato zgolj (domnevno) dejstvo, da je naročnik določil »izredno visoke zahteve« v zvezi z delovanjem uvedenega informacijskega sistema, še ne more dokazati naročnikovih kršitev ZJN-3.

Pritrditi gre navedbam prvega vlagatelja, da naročnik ni izrecno pojasnil, na kakšen način bo meril razpoložljivost stacionarnih prodajnih mest in razpoložljivost programske opreme za prodajo vozovnic (ki vpliva tudi na pogodbeno kazen), navedenega naročnik tudi ni izrecno pojasnil na Portalu javnih naročil, saj je na vprašanje »Kako bo naročnik meril zahtevani SLA oziroma na kakšen način bo izveden izračun doseganja SLA?« odgovoril »Zahteva se, kot je zapisano v razpisni dokumentaciji« (vprašanje in odgovor sta bila objavljena na Portalu javnih naročil dne 18.11.2016 ob 13:56 uri). Vendar pa iz citiranih točk Vzorca vzdrževalne pogodbe jasno izhaja naročnikova zahteva, da izvajalec vzdržuje sistem na takšnem nivoju, ki bo naročniku omogočal uporabo stacionarnih prodajnih mest 95% časa in uporabo programske opreme za prodajo vozovnic 99,99% časa. Kot to smiselno pojasnjuje tudi naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, stacionarna prodajna mesta oz. programska oprema za prodajo vozovnic niso razpoložljiva, ko jih zaradi napak ni mogoče uporabljati, kar pomeni, da naročnik zahteva, da stacionarna prodajna mesta delujejo 95% časa brez napak in da programska oprema za prodajo deluje 99,99% časa brez napak. Če bo programska oprema za prodajo vozovnic delovala manj kot 99% časa brez napak, bo naročnik izvajalcu obračunal pogodbeno kazen. Kot to smiselno pojasnjuje tudi naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, stacionarna prodajna mesta oz. programska oprema za prodajo vozovnic ne deluje oz. ni razpoložljiva v časovnem obdobju od pravilno prijavljene napake do zaključka odprave napake. Na kakšen način bo naročnik prijavil napako in kdaj začne teči odzivni čas, je naročnik opredelil v Vzorcu vzdrževalne pogodbe (od točke 8.26 do 8.31). Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da čeprav naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni izrecno navedel, kako bo v fazi vzdrževanja uvedenega sistema meril razpoložljivost stacionarnih prodajnih mest in razpoložljivost programske opreme za prodajo vozovnic ter kako bo obračunaval pogodbeno kazen, predviden »izračun« razpoložljivosti stacionarnih prodajnih mest, razpoložljivosti programske opreme za prodajo vozovnic in pogodbene kazni jasno izhaja iz določb razpisne dokumentacije, zato je potrebno navedbe prvega vlagatelja v izpostavljenem delu zavrniti kot neutemeljene.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahteve v zvezi z razpoložljivostjo stacionarnih mest in razpoložljivostjo programske opreme ter v zvezi z pogodbeno kaznijo določil v nasprotju s 5. členom ZJN-3 in v nasprotju s četrtim odstavkom 68. člena ZJN-3 oz. da naročnik v izpostavljenem delu ni podal dovolj informacij za pripravo »dopustnih, primerljivih in konkurenčnih ponudb«.

Naročnik naroča informacijski sistem, ki bo omogočal prodajo vozovnic v notranjem prometu in mednarodnih vozovnic. Navedeno med strankama ni sporno, prvi vlagatelj pa zatrjuje, da ni jasno »kako si je naročnik zamislil prodajo mednarodnih kart in natančno katerih«. Ob upoštevanju, da prvi vlagatelj izpostavljene navedbe utemeljuje s sklicevanjem na vprašanje in odgovor naročnika, ki sta bila objavljena na Portalu javnih naročil dne 18.11.2016 ob 13:56 uri (naročnik je na vprašanje »Ali se na spletu in mobilnih telefonih prodajajo NRT mednarodne karte, ki ne potrebujejo rezervacije? Ali se prodajajo tudi kakšne druge mednarodne karte?« odgovoril »Da«), je Državna revizijska komisija v nadaljevanju presojala, ali je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila jasno določil, ali mora informacijski sistem omogočati prodajo mednarodnih vozovnic preko spleta in preko mobilnih telefonov, in če, prodajo katerih mednarodnih kart mora omogočati sistem preko spleta in preko mobilnih telefonov.

Pritrditi gre sicer navedbam naročnika v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, da pri specifikacijah mobilne in spletne prodaje ni zapisal, da določenih vozovnic ne bo prodajal. Naročnik je namreč zahteval, da aplikacija za spletno in mobilno prodajo omogoča »nakup produktov za notranji in mednarodni promet« (opis spletne in mobilne ponudbe, str. 57 razpisne dokumentacije), iz česar izhaja naročnikova zahteva, da uvedeni informacijski sistem omogoča prodajo (oz. nakup) mednarodnih vozovnic preko spleta in mobilnih telefonov. Vendar pa je naročnik v zvezi s funkcionalnostjo tipov vozovnic v razpisni dokumentaciji zapisal »Mednarodna vozovnica – mednarodno vozovnico je možno kupiti le na izbranih stacionarnih prodajnih mestih SŽ, ki so opremljene z ustrezno opremo (tiskalnik) in tudi preko spleta, pri čemer mora uporabnik prevzeti-natisniti vozovnico na blagajni. Mednarodne vozovnice se tiskajo le na predhodno natisnjen papir, ki ustreza mednarodnim predpisom. Dobava papirja ni del tega razpisa« (str. 56 razpisne dokumentacije), iz česar izhaja naročnikova zahteva, da uvedeni informacijski sistem omogoča prodajo (oz. nakup) mednarodnih vozovnic preko stacionarnih prodajnih mest in preko spleta, ne pa tudi preko mobilnih terminalov in mobilnih telefonov. Glede na navedeno gre ugotoviti, da iz objavljene razpisne dokumentacije jasno izhaja naročnikova zahteva, da uvedeni sistem omogoča prodaja mednarodnih vozovnic preko spleta, medtem ko je objavljena razpisna dokumentacija v delu, ki se nanaša na prodajo mednarodnih vozovnic preko mobilnih telefonov, ni jasna. Izpostavljeno nejasnost je naročnik s citiranim odgovorom na Portalu javnih naročil, ki, skladno s prvim odstavkom 67. člena ZJN-3, šteje kot del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, odpravil. Iz naročnikove potrditve, da »se na spletu in na mobilnih telefonih prodajajo NRT mednarodne karte«, namreč izhaja naročnikova zahteva, da uvedeni informacijski sistem omogoča prodajo (oz. nakup) mednarodnih vozovnic (tudi) preko mobilnih telefonov. V zvezi z vprašanjem, prodaja katerih mednarodnih vozovnic mora biti omogočena preko spleta in mobilnih telefonov, gre pritrditi naročniku, da prodaje mednarodnih vozovnic ni omejeval glede na vrsto mednarodnih vozovnic, kar pomeni, da naročnik zahteva, da je omogočena prodaja vseh vrst mednarodnih vozovnic. Tudi z izpostavljenim odgovorom na Portalu javnih naročil je naročnik potrdil, da mora prodaja preko spleta in mobilnih telefonov omogočati prodajo NRT mednarodnih kart brez rezervacije in tudi »druge mednarodne karte«, le-te pa je naročnik opredelil v razpisni dokumentaciji (glej str. 61-63 razpisne dokumentacije). Državna revizijska komisija zato navedbam prvega vlagatelja, da izpostavljen odgovor naročnika na Portalu javnih naročil »pušča odprto vprašanje, kako si je naročnik zamislil prodajo mednarodnih kart in natančno katerih«, ne more slediti.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahteve v zvezi s prodajo mednarodnih kart (preko spleta in mobilnih telefonov) določil v nasprotju s 5. členom ZJN-3 in v nasprotju s četrtim odstavkom 68. člena ZJN-3 oz. da naročnik v izpostavljenem delu ni podal dovolj informacij za pripravo »dopustnih in konkurenčnih ponudb«.

Naročnik nadalje zahteva, da v okviru informacijskega sistema zaledni sistem omogoča komunikacijo s posameznimi komponentami po različnih kanalih, in sicer GRPS omrežje, MPLS, VPN/IPSec in preko interneta (str. 83 razpisne dokumentacije). Navedeno med strankama ni sporno. Prvi vlagatelj pa zatrjuje, da ni jasno, kdo zagotovi infrastrukturo za komunikacijo oz. da ni jasno, »ali je predmet projekta (tj. javnega naročila) tudi dobava komunikacijske opreme, 3G SIM kartic z ustreznimi komunikacijskimi paketi, ostala komunikacijska oprema ali morda celotno omrežje«. Pritrditi gre navedbam naročnika v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, da je v razpisni dokumentaciji opredelil opremo, ki jo zagotovi izvajalec (npr. str. 71 in 76 razpisne dokumentacije), pri tem pa naročnik ni zahteval, da izvajalec zagotoviti tudi komunikacijsko infrastrukturo oz. opremo, potrebno za zahtevano komunikacijo. Razpisna dokumentacija zato v delu, ki se nanaša na zagotavljanje opreme za komunikacijo ni bila nejasna. Nejasnosti v izpostavljenem delu naročnik tudi ni povzročil z odgovorom »Ne« na vprašanje »Projekt predvideva, da vso komunikacijo zagotovi naročnik. Ali bo naročnik zagotovil tudi povezavo med APN omrežjem izbranega izvajalce 3G omrežja in IP omrežjem SŽ, ki ga bo koristil tudi zaledni sistem ponudnika? Podobno vprašanje velja tudi za MPLS, VPN/Ipsec in internet« (vprašanje in odgovor sta bila objavljena na Portalu javnih naročil dne 18.11.2016 ob 13:56 uri), kot to zatrjuje prvi vlagatelj. Zastavljenega vprašanja niti ni mogoče razumeti na način, da se le-ta nanaša na vprašanje, kdo (naročnik ali ponudnik) zagotovi opremo, potrebno za komunikacijo. Poleg tega (ob upoštevanju zastavljenega vprašanja) iz odgovora naročnika izhaja zgolj, da naročnik ne bo vzpostavil povezave med omrežjem izvajalca telekomunikacijskih storitev in IP omrežjem naročnika in da te povezave ne bo zagotavljal naročnik (kot to smiselno navaja tudi prvi vlagatelj, jo bo zagotavljal izvajalec telekomunikacijskih storitev). Ob upoštevanju, da pa mora zaledni sistem omogočati komunikacijo s posameznimi komponentami, bo povezavo med omrežjem izvajalca telekomunikacijskih storitev in IP omrežjem naročnika vzpostavil izvajalec, tako kot tudi ostale zahtevane povezave (internet, MPLS, VPN/IPSec).

Naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo navaja, da mobilni terminali omogočajo neposredno komunikacijo z zalednim sistemom (SIM kartice), vzpostavitev povezave pa je prepuščena izvajalcu. V zvezi z navedbami prvega vlagatelja v vlogi z dne 23.12.2016, da naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, nikjer ni navedel, da bo zagotovil (500) SIM kartic z ustreznim zakupom paketnega prenosa podatkov (posledično se prvemu vlagatelju postavlja vprašanje ali mora izvajalec zagotoviti SIM kartice, vključno s stroški paketnih prenosov, ali jih bo naročnik zagotovil, izvajalec pa bo vzpostavil povezavo z zalednim sistemom, ali pa bo naročnik prevzel odgovornost za izvedbo povezave z zalednim sistemom), gre ugotoviti, da naročnik na Portalu javnih naročil na očitano (domnevno) kršitev ni bil predhodno opozorjen. Izpostavljenega vprašanja namreč ni mogoče razumeti na način, da se le-ta nanaša na vprašanje, ali naročnik razpolaga s SIM karticami. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju petega odstavka 5. člena ZPVPJN zahteva za pravno varstvo v izpostavljeni vsebini zato ni dopustna. Naročnik je omogočil, da gospodarski subjekti zahtevo za pojasnilo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila posredujejo najkasneje do 11.11.2016 do 12:00 (točka VI.3 obvestila o javnem naročilu), zato bi lahko prvi vlagatelj (ali drug morebitni zainteresirani gospodarski subjekt) preko Portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano (domnevno) kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Navedenega ne morejo spremeniti navedbe prvega vlagatelja, da je (oz. naj bi) naročnik določil »neustrezno in neutemeljeno kratek rok za postavitev vprašanj«, ob ugotovitvi, da je bilo obvestilo o javnem naročilu objavljeno dne 17.10.2016.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v okviru izpostavljenih revizijskih navedb ni izkazal, da je naročnik zahteve v zvezi s komunikacijo zalednega sistem s posameznimi komponentami določil v nasprotju s 5. členom ZJN-3 in v nasprotju s četrtim odstavkom 68. člena ZJN-3 oz. da naročnik v izpostavljenem delu ni podal dovolj informacij za pripravo »dopustnih in konkurenčnih ponudb«.

Prvi vlagatelj nadalje zatrjuje, da so v razpisni dokumentaciji naročila nejasnosti v zvezi z vmesnikom/napravo za mobilno plačevanje. Naročnik zahteva, da uvedeni informacijski sistem (med drugim) omogoča prodajo vozovnic preko stacionarnih prodajnih mest, pri čemer naročnik zahteva, da sistem omogoča plačilo z gotovino, plačilnimi karticami in mobilnimi telefoni (četrta alineja na strani 73 razpisne dokumentacije). Naročnik zahteva, da se stacionarna prodajna mesta opremijo z zahtevano terminalsko/računalniško opremo (str. 71 razpisne dokumentacije), poleg PC računalnika, monitorja, tiskalnika, itd. bo moral izvajalec zagotoviti tudi »vmesnik za prenos/komunikacijo ali dodaten terminal za mobilno plačevanje« (tretja alineja na str. 72 razpisne dokumentacije). Naročnik je na Portalu javnih naročil dne 18.11.2016 ob 13:56 uri na zastavljeno vprašanje »Med potrebno opremo za ST je naročnik navedel tudi vmesnik za prenos/komunikacijo ali dodatni terminal za mobilno plačevanje. Kaj je predmet dobave in kaj ter kako si je naročnik zamislil uporabo. Prosimo za primer« odgovoril »Dodatni mobilni terminal za plačevanje z plačilnimi karticami zagotovi naročnik, za mobilno plačevanje vmesnik/napravo zagotovi ponudnik«.

Iz citiranega odgovora izhaja, da je naročnik pojasnjeval zahteve v zvezi s plačevanjem s plačilnimi karticami (prvi del odgovora) in zahteve v zvezi z mobilnim plačevanjem (drugi del odgovora). V zvezi z mobilnim plačevanjem je naročnik ponovil zahtevo, določeno na str. 72 razpisne dokumentacije, in sicer da vmesnik (za prenos/komunikacijo) ali dodatni terminal za mobilno plačevanje zagotovi izvajalec (»za mobilno plačevanje vmesnik/napravo zagotovi ponudnik«). Po presoji Državne revizijske komisije iz navedenega jasno izhaja, da mora uvedeni informacijski sistem omogočati mobilno plačevanje, za navedeno pa bo izvajalec moral zagotoviti ali dodatni terminal (v smislu strojne opreme) ali vmesnik za prenos (v smislu spletne rešitve (npr. PayPal), ki strojne opreme ne potrebuje), kaj konkretno bo izvajalec zagotovili pa je odvisno od uvedenega informacijskega sistema. Pri tem gre še dodati, da bi lahko tudi prvi vlagatelj, za katerega se domneva, da je strokovnjak na svojem področju, »vmesnik za prenos/komunikacijo« razumel v smislu spletne rešitve in ne nujno strojne opreme. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ne more slediti navedbam prvega vlagatelja, da zaradi citiranega odgovora naročnika zainteresirani gospodarski subjekti (oz. prvi vlagatelj) ne vedo »ali moramo ponuditi samo vmesnik, na katerega se priključi naparava, ali tudi napravo samo«. Ob upoštevanju, da naročnik ne zahteva, da je mobilno plačevanje omogočeno le z uporabo terminalov, ampak dopušča, da je mobilno plačevanje omogočeno (tudi) preko vmesnika za prenos v smislu spletne rešitve, ki »priključevanja neke naprave« ne predvideva, je potrebno navedbe prvega vlagatelja, da naročnik z izpostavljenim odgovorom »prejudicira, da mora biti rešitev mobilnega plačevanja izvedena na način, ki predvideva priključevanje neke naprave«, zavrniti kot neutemeljene. Posledično se navedbe prvega vlagatelja, da njegova rešitev za mobilno plačevanje ne potrebuje »dodatne naprave niti vmesnika«, in domneve prvega vlagatelja, da naročnik preferira določeno tehnično rešitev, izkažejo za pravno nerelevantne za rešitev konkretnega sporna.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahteve v zvezi z vmesnikom/napravo za mobilno plačevanje določil v nasprotju s 5. členom ZJN-3 in v nasprotju s četrtim odstavkom 68. člena ZJN-3 oz. da naročnik v izpostavljenem delu ni podal dovolj informacij za pripravo »dopustnih in posledično konkurenčne ponudbe«.

Naročnik je določil zahteve v zvezi z obliko (medijem) vozovnic, in sicer mora informacijski sistem omogočati izdajo papirnatih vozovnic ter izdajo vozovnic, naloženih na brezstične pametne kartice in na mobilne telefone (glej str. 56 razpisne dokumentacije). Izdajo papirnatih vozovnic naročnik zahteva tako za notranji promet kot tudi za mednarodni promet (str. 61-65 razpisne dokumentacije). Papirnate vozovnice za notranji promet morajo biti opremljene z AZTEC kodo, ki je skladna z UIC 918-2, papirnate vozovnice za mednarodni promet pa morajo biti opremljeno z AZTEC kodo, ki ustreza standardom predpisov GTT-CIV in UIC 918-2 ter 914, AZTEC koda pa mora omogočati elektronsko odčitavanje papirnatih vozovnic (str. 54 in 56 razpisne dokumentacije). Naročnik je na Portalu javnih naročil (vprašanje in odgovor sta bila objavljena dne 18.11.2016 ob 13:56 uri) na vprašanje »Ali se za notranji promet predvideva uporaba AZTEC kode in certifikata generiranjega znotraj IJPP sistema ali se postavi lastni SŽ PKI sistem?« odgovoril »Lastni PKI SŽ sistem. AZTEC format je format prikaza«, istega dne ob 13:58 uri pa je naročnik na vprašanje »ali bosta AZTEC kodi po dveh standardih: IJPP standard za NPP in IJPP produkte in EU (SŽ) standard za mednarodne vozovnice« odgovoril »Podpora standardom, ki so veljavni oziroma se uporabljajo sedaj (na primer IJPP)«.

Med strankama ni sporno, da naročnik zahteva papirnate vozovnice z AZTEC kodo, ki mora ustrezati določenim standardom. Prvi vlagatelj pa zatrjuje, da na podlagi odgovorov naročnika ni jasno, ali se »AZTEC z ustreznimi certifikati vzpostavlja na nivoju naročnikove organizacije ali integriranega javnega potniškega prometa«, zato bodo nekateri gospodarski subjekti upoštevali vzpostavitev na nivoju naročnika, nekateri pa na nivoju integriranega javnega potniškega prometa (v nadaljevanju: IJPP). Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz citiranega naročnikovega odgovora na Portalu javnih naročil (dne 18.11.2016 ob 13:56 uri) jasno izhaja, da naročnik predvideva, da se ATZEC koda generira znotraj naročnikovega PKI (»public key infrastructure«) sistema in ne znotraj IJPP sistema. Državna revizijska komisija tudi ne more slediti navedbam prvega vlagatelja v vlogi z dne 23.12.2016, da so naročnikove navedbe v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo »v nasprotju z odgovorom«, objavljenim na Portalu javnih naročil dne 18.11.2016 ob 13:56 uri. Naročnik je v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo namreč zgolj pojasnil, da zahteva, da imajo tudi papirnate vozovnice, prodane v okviru IJPP, zahtevano AZTEC kodo. Iz naročnikovih navedb v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo pa ne izhaja, da zahteva, da se AZTEC koda generira znotraj sistema IJPP. Glede na navedeno je potrebno navedbe prvega vlagatelja o nejasnosti dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v izpostavljenem delu zavrniti kot neutemeljene. Ker naročnik ne zahteva, da se ATZEC koda generira znotraj IJPP sistema, so navedbe prvega vlagatelja, da v okviru izvedbe predmetnega naročila ni mogoča vzpostavitev na nivoju IJPP, pravno nerelevante za rešitev predmetnega spora.

Poudariti gre, da morajo imeti kršitve, ki jih zatrjuje vlagatelj v zahtevku za revizijo, za posledico verjeten nastanek škode, ki se kaže kot posledica nezakonitega onemogočanja pri pridobitvi konkretnega javnega naročila. Skladno s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN se aktivna legitimacija prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali sistem ugotavljanja sposobnosti in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda. Vlagatelj z vložitvijo zahtevka za revizijo torej zavaruje svoj pravni položaj, ne more pa uveljavljati objektivnih naročnikovih kršitev, ki neposredno ne posegajo v njegov položaj v konkretnem postopku oddaje javnega naročila tako, da mu onemogočajo oziroma otežujejo sodelovanje v postopku. Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj z navedbami v vlogi z dne 23.12.2016, da »v kolikor bo naročnik vzpostavil sistem za generiranje certifikatov (PKI sistem) zgolj v svojem Ticketing sistemu, potem te karte ne bodo čitljive ostalim uporabnikom IJPP sistema, katerega nosilec je pristojno ministrstvo« ne varuje svojega položaja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila (prvi vlagatelj niti ne pojasni, kako bi lahko (domnevno) dejstvo, da vozovnice oz. AZTEC koda ne bo »berljiva« (drugim) uporabnikom IJPP sistema vplivalo na njegov pravni položaj v postopku oddaje javnega naročila oz. kakšna škoda mu je nastala oz. bi mu lahko nastala), ampak interes predmetnega naročnika oz. interes ostalih uporabnikov IJPP sistema. Državna revizijska komisija zato izpostavljenih navedb prvega vlagatelja vsebinsko ni presojala.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahteve v zvezi z AZTEC kodo določil v nasprotju s 5. členom ZJN-3 in v nasprotju s četrtim odstavkom 68. člena ZJN-3 oz. da naročnik v izpostavljenem delu ni podal dovolj informacij za pripravo »dopustnih in posledično konkurenčne ponudbe«.

Kot že navedeno, naročnik zahteva, da informacijski sistem omogoča tudi prodajo mednarodnih vozovnic, in sicer NRT vozovnic brez rezervacij, IRT vozovnic preko mednarodnega rezervacijskega sistema EPA in prodajo Interrail/Eurail vozovnic (str. 61-63 razpisne dokumentacije). V zvezi s slednjimi vozovnicami je naročnik na Portalu javnih naročil dne 16.11.2016 ob 15:30 uri na vprašanje »Ali je povezava/integracija z Interrail oz. Eurorail sistemom tudi že definirana? Je na voljo dokumentacija za integracijo?« odgovoril »Da«. Navedeno med strankama ni sporno, prav tako med strankama ni sporno, da naročnik dokumentacije v zvezi z integracijo z Interrail oz. Eurorail sistemom ni objavil.

Prvi vlagatelj zatrjuje, da zaradi neobjavljene dokumentacije v zvezi z integracijo Interrail oz. Eurorail sistemom gospodarski subjekti »ne vedo, kako naj oblikujejo ponudbeni predmet in za kakšno ceno«. Državna revizijska komisija ugotavlja, da revizijske navedbe v izpostavljenem delu ne vsebujejo zadostne trditvene podlage, da bi jih sploh bilo mogoče preizkusiti. Dolžnost (prvega) vlagatelja je, da v zahtevku za revizijo navede očitane (konkretne) kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (5. in 6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN). Skladno s pravilom o trditveno-dokaznem bremenu, ki izhaja iz 7. in 212. člena ZPP v povezavi s 13. členom ZPVPJN, mora tista stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, le-tega tudi dokazati in zanj predlagati dokaze. Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ne pojasni, zakaj brez dokumentacije v zvezi z integracijo Interrail oz. Eurorail ne more »oblikovati ponudbenega predmeta in ponudbene cene« oz. ne pojasni, katere podatke (ki naj bi se nahajali v navedeni dokumentaciji) v zvezi s prodajo Interrail/Eurail vozovnic bi potreboval, da bi lahko »oblikoval ponudbeni predmet in ponudbeno ceno«. Prvi vlagatelj v vlogi z dne 23.12.2016 navaja, da določena dokumentacija ni javno dostopna in kot primer navaja mednarodni standard EPA in specifikacije, potrebne za integracijo tega sistema. Državna revizijska komisija se do teh navedb ni mogla opredeliti, saj so le-te, skladno s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN, prepozne. Prvi vlagatelj je namreč šele v opredelitvi do navedb naročnika zatrjeval, da za pripravo prijave potrebuje tudi »mednarodni standard EPA in specifikacije, potrebne za integracijo tega sistema« (v zvezi dokumentacijo, ki se nanaša na mednarodni rezervacijski sistem EPA naročnik na Portalu javnih naročil tudi ni prejel nobenega vprašanja), pri tem pa ni navajal (in dokazal), zakaj teh navedb ni mogel brez svoje krivde podati že v zahtevku za revizijo.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, da je naročnik zahteve v zvezi z integracijo Interrail oz. Eurorail sistemom določil v nasprotju s 5. členom ZJN-3 in v nasprotju s četrtim odstavkom 68. člena ZJN-3 oz. da naročnik v izpostavljenem delu ni podal dovolj informacij za pripravo »dopustnih in posledično konkurenčne ponudbe«.

Prvi vlagatelj nadalje zatrjuje, da je naročnik z zahtevami v zvezi s stalno telefonsko podporo in v zvezi z vzpostavitvijo prvega nivoja podpore kršil načelo gospodarnost, učinkovitosti in uspešnosti, saj bo naročnik »poleg zahtevanega usposabljanja njegovih lastnih zaposlenih delavcev, plačal še delo izvajalčevega kadra za isto aktivnost«. Državna revizijska komisija je že večkrat zapisala, da ponudnikom ni mogoče priznati aktivne legitimacije za uveljavljanje kršitve načela gospodarnost, učinkovitosti in uspešnosti, saj so gospodarnost, učinkovitost in uspešnost praviloma v javnem interesu. Zahtevek za revizijo, ko je ta vložen s strani ponudnika, je namenjen varovanju lastnih pravic in interesov v postopku oddaje javnega naročila, ne pa varovanju javnega interesa. Iz dikcije 4. člena ZJN-3 (načelo gospodarnost, učinkovitosti in uspešnosti) je razvidno, da načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa (ki ga varujejo subjekti navedeni v drugem odstavku 6. člena ZPVPJN), ki se kaže v racionalni porabi javno-finančnih sredstev. Že po sami naravi stvari se zato posamezen ponudnik v revizijskemu postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov, ki je v tem, da se na enakopravnih izhodiščih poteguje za izvedbo konkretnega javnega naročila, ne da bi ga pri tem ovirale možne kršitve pravil javnega naročanja. Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ni mogla presojati utemeljenost revizijskih navedb, da je (oz. naj bi) naročnik z zahtevami v zvezi s stalno telefonsko podporo in v zvezi s prvim nivojem podpore kršil načelo gospodarnost, učinkovitosti in uspešnosti.

Prvi vlagatelj tudi zatrjuje, da so zahteve v zvezi s stalno telefonsko podporo in v zvezi s prvim nivojem podpore v nasprotju s četrtim odstavkom 68. člena ZJN-3 in načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki, ker onemogočajo pripravo dopustne in posledično konkurenčne ponudbe vsem zainteresiranimi gospodarskim subjektom. Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj izpostavljenih očitkov ni z ničimer utemeljil, saj prvi vlagatelj razlogov, ki naj bi utemeljevali naročnikovo kršitev 5. in 68. člena ZJN-3 v zahtevku za revizijo ni navedel. Ob upoštevanju, da je prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo navedel zgolj pravno kvalifikacijo dejanskega stanja (ki je v domeni organa pravnega varstva glede na ugotovljeno dejansko stanje), ni pa navedel dejstev in okoliščin, ki bi izkazovale dejansko stanje, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti naročnikovo kršitev 5. in 68. člena ZJN-3, je potrebno revizijske očitke, da je naročnik pri oblikovanju zahtev v zvezi s stalno telefonsko podporo in v zvezi s prvim nivojem podpore kršil 5. in 68. člena ZJN-3, zavrniti kot neutemeljene.

Tako prvi kot drugi vlagatelj zatrjujeta, da naročnik ni zagotovil zadostnih informacij v zvezi z mobilnimi terminali. Naročnik zahteva, da informacijski sistem deluje tudi na mobilnih terminalih (str. 54 razpisne dokumentacije). Aplikacija na mobilnih terminalih mora omogočati prodajo, branje, validacijo in kontrolo vozovnic (papirnatih in vozovnic v obliki brezstičnega medija), tiskanje papirnatih vozovnic (z AZTEC kodo), potrdil, sankcij in poročil, rezervacije v notranjem prometu, sankcioniranje in pridobivanje informacij potrebnih uporabniku mobilnih terminalov (npr. prikaz voznega reda, obvestil o delovnem času blagajn, prikaz obvestil sprevodnikom…). Prav tako mora aplikacija na mobilnem terminalu omogočati izvedbo plačila, in sicer gotovinsko in brezgotovinsko (kontaktne kartice, mobilno plačevanje in on-line avtorizacija plačilnih kartic) Uporabljanje mobilnega terminala (validacija, kontrola, sankcije, branje sporočil) se mora beležiti v zalednem sistemu (str. 57 in 68-70 razpisne dokumentacije). Iz razpisne dokumentacije nadalje izhaja, da bo mobilne terminale zagotovil naročnik, za katere je naročnik navedel podatke o procesorju, delovnem spominu, spominski kartici, ekranu, tipkovnici, tiskalniku, napajanju… (str. 68 razpisne dokumentacije).

V zvezi z mobilnimi terminali je naročnik prek Portala javnih naročil prejel več vprašanj. Naročnik je na podlagi poziva gospodarskega subjekta, da naročnik objavi tip in proizvajalca mobilnih terminalov, tehnične specifikacije (user manual, technical manual, service manual), tip operacijskega sistema in da naročnik vsem zagotovi razvojna orodja, dostop do podpornega kanala za strojno in programsko opremo, testne terminale… odgovoril »IJPP terminal PAX S910, prilagojen za IJPP projekt (mobilni terminal oziroma MT). Naročnik je le uporabnik teh MT. Tehnične specifikacije tega MT so navedene v razpisni dokumentaciji. Ta MT bo izročen v uporabo le tistim ponudnikom, ki bodo povabljeni k verifikacijskem testu. Vzdrževanje teh MT vrši gospodarski subjekt, ki ni naročnik. Verifikacijski test se lahko opravi na kateremkoli MT, končna, implementirana rešitev pa mora delovati na naročnikovih MT« (vprašanje in odgovor objavljena na Portalu javnih naročil dne 16.11.2016 ob 15:16 uri).

V kolikor gre navedbe naročnika v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo (prvega in drugega vlagatelja), da »nikjer ne izključuje možnost, da naročnik zagotovi svojo terminalsko opremo, ki bo zahtevam razpisne dokumentacije ustrezala« razumeti na način, da naročnik zatrjuje, da v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ni izključil možnosti, da mobilne terminale zagotovi izvajalec, so takšne navedbe protispisne. Naročnik je namreč na Portalu javnih naročil navedel, da »implementirana rešitev pa mora delovati na naročnikovih MT« (odgovor, objavljen dne 16.11.2016 ob 15:16 uri). Državna revizijska komisija je zato v nadaljevanju štela, da naročnik zahteva, da informacijski sistem deluje tudi na mobilnih terminalih, s katerimi razpolaga naročnik, in sicer na mobilnih terminalih PAX S910.

V zvezi s predlogom drugega vlagatelja, da »naročnik spremeni zahtevo o uporabi teh terminalov«, gre pojasniti, da sodi določanje potreb naročnika, na podlagi katerih le-ta oblikuje predmet javnega naročila, v sfero njegovih poslovnih odločitev. Potrebe javnih naročnikov so vezane na izvajanje njihovih funkcij, ki so jim bile poverjene s predpisi, ki urejajo njihovo ustanovitev, organizacijo in obseg izvrševanja poverjenih jim dejavnosti oziroma njihovo poslovanje. Z identifikacijo in opredeljevanjem potreb naročnik prevzame tudi odgovornost za svoje poslovanje oz. izvrševanje nalog, zaradi katerih je ustanovljen. Identifikacija potreb zato sodi v domeno naročnika, saj le naročnik pozna svoje delovanje in specifične zahteve, ne pa v domeno ponudnikov. Ugotoviti gre, da z izpostavljenim predlogom drugi vlagatelj želi doseči spremembo predmeta javnega naročila na način, da informacijski sistem ne bi omogočal prodaje vozovnic (in ostalih funkcionalnosti, ki jih je naročnik zahteva) preko mobilnih terminalov. Državna revizijska komisija naročnikove odločitve, da naročani informacijski sistem deluje tudi preko mobilnih terminalov, s katerimi razpolaga naročnik, ne more tehtati, saj gre (kot že rečeno) pri določitvi predmeta javnega naročila za avtonomno odločitev naročnika, v katero ne gospodarski subjekt ne Državna revizijska komisija ne moreta poseči. Ob upoštevanju navedenega so naročnikove navedbe o tem, zakaj zahteva delovanje informacijskega sistema na mobilnih terminalih in naročnikov sklicevanje na odločitvi Državne revizijske komisije št. 018-108/2015 in št. 018/63-2016, pravno nerelevantne za rešitev konkretnega spora.

Drugo pa je vprašanje, ali je naročnik gospodarskim subjektom zagotovil ustrezne tehnične informacije v zvezi z mobilnimi terminali, s katerimi razpolaga. Kot že navedeno, je naročnik na Portalu javnih naročil pojasnil, da razpolaga z mobilnimi terminali PAX S910. Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da mobilni terminal PAX S910 »sploh ne obstaja niti na spletni strani proizvajalca«, prav tako tudi prvi vlagatelj v vlogi z dne 23.12.2016 navaja, da »tak terminal pri proizvajalcu PAX ne obstaja«. Državna revizijska komisija izpostavljenim navedbam prvega in drugega vlagatelja ne more slediti, saj je iz spletne strani proizvajalca PAX, na katero se sklicuje tudi drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo (http://www.pax.com.cn/bfcp_list_other.aspx?CateID=124#S910), razvidno, da mobilni terminal z oznako PAX S910 obstaja. Pri tem gre še dodati, da iz naročnikovih navedb v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, da je »za uporabo – izvajanje prodaje IJPP kart dobil v uporabo mobilne terminale IJPP (tip opreme je PAX serija S900), nadgrajene z določeno strojno opremo, kot je GPS modul (zato ime S910, na spletu je možno pridobiti vso potrebno specifikacijo za serijo PAX S9XX terminalov)«, izhaja, da naročnik razpolaga z mobilnimi terminali PAX S910 (kot je to naročnik pojasnil že na Portalu javnih naročil), pri čemer je naročnik še dodatno pojasnil, da so sporni mobilni terminali serije PAX S900 oz. PAX S9XX. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene navedbe prvega vlagatelja v vlogi z dne 23.12.2016, da naročnik z navedbami v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo »vnaša dodatno zmedo glede dejanskega tipa ponujenega terminala«, kot tudi očitki drugega vlagatelja v vlogi z dne 27.12.206, da naročnik »ne more jasno odgovoriti ali gre za napravo z oznako PAX S900 ali PAX S910 ali PAX S9XX«.

Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo smiselno zatrjuje, da bi naročnik moral gospodarskim subjektom omogočiti razpolaganje v vzorci mobilnih terminalov. Med strankama ni sporno, da naročnik gospodarskim subjektom ni izročil vzorca mobilnih terminalov. Kot je pojasnil naročnik že na Portalu javnih naročil, bo naročnik (kljub temu, da lahko kandidati verifikacijski test izvajajo na lastnih mobilnih terminalih) vzorce mobilnih terminalov izročil v uporabo kandidatom, ki bodo povabljeni k opravljanju verifikacijskega testa. Po presoji Državne revizijske komisije lahko naročnik zainteresiranim gospodarskim subjektom dovolj natančno opiše predmet javnega naročila (oz. mobilne terminale) tudi, če zainteresiranim gospodarskim subjektom ne izroči vzorca mobilnega terminala. Naročnik lahko namreč navede tehnične lastnosti mobilnih terminalov, s katerimi razpolaga, na podlagi katerih lahko zainteresirani gospodarski subjekti (za katere se domneva, da so strokovnjaki na svojem področju) predvidijo obseg storitev, potrebnih za izvedbo javnega naročila, in temu primerno oblikujejo ponudbeno ceno. Državna revizijska komisija zato navedbam drugega vlagatelja, da bi naročnik moral zainteresiranim gospodarskim subjektom že pred potekom roka za oddajo zagotoviti vzorce mobilnih terminalov, ne more slediti.

V zvezi z navedbami drugega vlagatelja, da gospodarski subjekti »nimajo na voljo prav nobene tehnične ali uporabniške dokumentacije o tem terminalu, razen 20 splošnih podatkov navedenih v točki 4.3.2.1. razpisne dokumentacije«, gre ponoviti, da mora, skladno s pravilom o trditveno-dokaznem bremenu, ki izhaja iz 7. in 212. člena ZPP v povezavi s 13. členom ZPVPJN, tista stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, le-tega tudi dokazati in zanj predlagati dokaze. Državna revizijska komisija zato v nadaljevanju ni presojala, ali je naročnik »na splošno« zagotovil dovolj tehničnih informacij v zvezi s spornimi mobilnimi terminali, ampak je presojala zgolj, ali bi naročnik moral zagotoviti (tudi) tiste tehnične informacije, ki jih drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo konkretno izpostavlja, in sicer podatke o operacijskem sistemu in razvojnih orodjih. Da bi naročnik moral zagotoviti podatke o operacijskem sistemu in razvojnih orodjih, zatrjuje tudi prvi vlagatelj.

Najprej gre ponoviti, da naročnik na Portalu javnih naročil na izrecno zastavljeno vprašanje glede vrste operacijskega sistema na mobilnih terminalih ni odgovoril. Tudi v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo (prvega in drugega vlagatelja) naročnik ni pojasnil, s katerim operacijskim sistemom razpolaga oz. kateri operacijski sistem je na mobilnih terminalih, s katerimi razpolaga. Ob upoštevanju, da bo v okviru izvedbe predmetnega javnega naročila izvajalec zavezan na mobilnih terminalih vzpostaviti aplikacijo z obsežno funkcionalnostjo, prav tako bo izvajalec zavezan za nadgradnjo te aplikacije, morajo biti gospodarski subjekti seznanjeni z lastnostmi mobilnih terminalov. Ne le zato, da lahko v tej fazi presodijo ali lahko ponudijo izvedbo predmetnega naročila, ki bo skladna z naročnikovimi zahtevami, temveč tudi zato, da lahko predvidijo obseg in vsebino del, potrebnih za izvedbo predmetnega javnega naročila v spornem delu, in strokovni kader, ki bo sodeloval pri izvedbi naročila, ter posledično oblikujejo ponudbeno ceno, s katero bodo pokrili stroške izvedbe predmetnega javnega naročila. Naročnik navedbam drugega vlagatelja, da je vrsta operacijskega sistema ključna za načrtovanje razvoja ali prenosa mobilne aplikacije, ni ugovarjal oziroma ni navajal morebitnih razlogov, ki bi kazali na drugačen zaključek. Država revizijska komisija je zato štela, da bi lahko poznavanje vrste operacijskega sistema mobilnih terminalov vplivalo na obseg in vsebino potrebnih del, za izvedbo predmetnega javnega naročila, ter posledično na oblikovanje ponudbene cene. Ob upoštevanju, da naročnik na izrecno zastavljena vprašanja v zvezi z operacijskim sistemom ni odgovoril, in ob upoštevanju, da s temi podatki razpolaga (vsaj) dobavitelj spornih terminalov, se je po presoji Državne revizijske komisije prvemu in drugemu vlagatelju tudi upravičeno vzbudil dvom v enakopravno obravnavo gospodarskih subjektov oziroma vtis, da naročnik privilegira dobavitelja spornih mobilnih terminalov. Pri tem gre še dodati, da po presoji Državne revizijske komisije naročnik z navedbami v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo (prvega in drugega vlagatelja) da ne razvija programov za terminalsko opremo, in da je (smiselno) le uporabnik spornih mobilnih terminalov, ne more opravičiti, da zainteresiranim gospodarskim subjektom ne posreduje tehničnih informacij v zvezi z mobilnimi terminali, ki so potrebni za pripravo prijav.

Podobno gre ugotoviti tudi glede zagotavljanja informacij v zvezi z razvojnimi orodji za mobilne terminale. Naročnik v odločitvi o zavrnitvi zahtevka (prvega in drugega vlagatelja) ne zatrjuje, da na obseg in vsebino potrebnih del, za izvedbo predmetnega javnega naročila, ter posledično na oblikovanje ponudbene cene, razvojna orodja ne vplivajo. Naročnik na Portalu javnih naročil na zastavljeno vprašanje glede razvojnih orodij ni vsebinsko odgovoril, pač pa je šele v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo drugega vlagatelja zagotovil informacije o dostopnosti do razvojnih orodij, s tem ko je pojasnil, na kakšen način lahko zainteresirani ponudniki pridobijo potrebna razvojna orodja. Naročnik je namreč navedel, da je (na podlagi zahtevka za revizijo drugega vlagatelja) »preveril in po zagotovilih s strani proizvajalca PAX terminalske opreme sporoča, da je mogoče pridobiti vsa potrebna razvojna orodja (SDK…) brezplačno pri vseh zastopnikih/prodajalcih PAX terminalske opreme v SLO in EU«. Z izpostavljenimi navedbami pa naročnik po vsebini odgovarja na vprašanje, ki mu je bilo zastavljeno na Portalu javnih naročil, in na katerega vsebinsko ni odgovoril. Izpostavljenih navedb naročnika v tej fazi postopka oddaje javnega naročila ni mogoče upoštevati. Takšne informacije namreč ne štejejo za del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, saj po poteku roka za prejem ponudb naročnik ne sme več spreminjati ali dopolnjevati dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (drugi odstavek 67. člena ZJN-3), prav tako pa tudi niso bile na ustrezen način posredovane vsem gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, saj naročnik dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila objavi na portalu javnih naročil ali prek njega (prvi odstavek 67. člena ZJN-3).

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da sta prvi vlagatelj in drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo izkazala, da naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (niti po prejemu vprašanja prek Portala javnih naročil) ni zagotovil potrebnih informacij o operacijskem sistemu mobilnih terminalov PAX S910, s katerimi razpolaga, in ni zagotovil informacij o dostopnosti do potrebnih razvojni orodjih. Posledično je naročnik zagotovil premalo podatkov glede mobilni terminalov, s katerimi razpolaga, in posledično premalo podatkov glede izvedbe predmeta javnega naročila. S tem je naročnik vplival na možnost oblikovanja ponudbene cene prvega in drugega vlagatelja, s tem pa na konkurenčnost njune prijave in zagotavljanje enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3). Različnost razumevanja vsebine dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila v delu, ki se nanaša na enega izmed bistvenih delov posla (tj. predmet pogodbe), lahko vpliva na to, da si prijave v vrednostnem smislu niso primerljive. V ostalem delu pa so revizijske navedbe prvega in drugega vlagatelja v zvezi z mobilnimi terminali neutemeljene.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala navedbe prvega in drugega vlagatelja v zvezi s »certificiranjem« mobilnih terminalov. Kot že navedeno, naročnik zahteva, da mobilni terminali omogočajo plačevanje s plačilnimi karticami (str. 69 razpisne dokumentacije). V opisu mobilnega terminal (str. 68 razpisne dokumentacije) je naročnik navedel »bralnik (pametne kartice) EMV L1 certified« in »bralnik (brezkontaktne kartice) 13.56MHZ, ISO / IEC 14443 Type A/B, Mifare®, Felica, NFC«. Naročnik je na Portalu javnih naročil na vprašanje »čigava naloga je pridobiti certifikate EMV L2, Visa, Mastercard itd. in integralne teste proti banki naročnika, saj je navedeno, da ima mobilni terminal naročnika samo osnovni EMV L1 certifikat« odgovoril »Pridobitev omenjenih certifikatov za naročnikove MT je naloga naročnika« (vprašanje in odgovor sta bila objavljena dne 16.11.2016 ob 15:19 uri).

Prvi in drugi vlagatelj smiselno zatrjujeta, da ob upoštevanju, da je izvajalec zavezan za izvedbo pogodbenih obveznosti (tj. vzpostavitev informacijskega sistema z zahtevano funkcionalnostjo), izpolnitev le teh pa ne bo odvisna le od ravnanja izvajalca, ampak tudi od naročnikovega ravnanja (tj. uspešne certifikacije mobilnih terminalov), obstaja tveganje za pravočasno izvedbo pogodbenih obveznosti (v primeru nepravočasne izvedbe pogodbenih obveznosti je naročnik predvidel pogodbeno kazen, glej točko 10.1. Vzorca pogodbe o uvedbi informacijskega sistema). Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnikovo pojasnilo, da bo naročnik odgovoren za pridobitev potrebnih certifikatov (brez katerih uvedeni sistem ne bo mogel zagotavljati zahtevane funkcionalnosti), ne posega v pravni položaj prvega ali drugega vlagatelja predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Očitki prvega in drugega vlagatelja se ne nanašajo na naročnikove zahteve, ki jih morajo izpolniti gospodarski subjekti v fazi postopka oddaje javnega naročila, temveč se njuni očitki nanašajo na fazo izvajanja predmeta javnega naročila oz. na obligacijsko razmerje, ki bo med naročnikom in izvajalcem šele nastalo po zaključku postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Državna revizijska komisija se zato do izpostavljenih navedb prvega in drugega vlagatelja vsebinsko ni opredeljevala. Pri tem gre še dodati, da bo lahko prvi oz. drugi vlagatelj, če bo menil, da mu je naročnik neupravičeno zaračunal pogodbeno kazen, ker pogodbenih obveznosti ni bilo mogoče izpolniti v dogovorjenem roku zaradi razlogov na strani naročnika, pravno varstvo uveljavljal v postopku pred sodiščem, če bo izbran kot najugodnejši ponudnik, če bo z naročnikom sklenil pogodbo, če naročnik ne bo pravočasno priskrbel potrebne certifikacije mobilnih terminalov in integralnih testov proti banki naročnika, in če bo naročnik na podlagi kršitev določb pogodbe o uvedbi informacijskega sistema uveljavljal pogodbeno kazen.

Ob upoštevanju navedenega se Državna revizijska komisija tudi do navedb naročnika v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo (drugega vlagatelja), da je informacijo o certifikatih za mobilne terminale PAX serije S9XX mogoče pridobiti na spletni strani proizvajalca Pax (http://paxtechnology.us/en/product/index.aspx?n=119002001002&i=100000047243424#1) in da so zato serijo uspešno pridobljeni vsi zahtevani certifikati: PCI PTS 3.x, SRED, EMV L1 &L2, EMV Contactless L1, MasterCard Contactless, Visa payWave, American Express ExpressPay in Discover DPAS, ni vsebinsko opredeljevala. Poleg tega izpostavljene informacije ne štejejo za del dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, saj po poteku roka za prejem ponudb naročnik ne sme več spreminjati ali dopolnjevati dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila (drugi odstavek 67. člena ZJN-3), prav tako pa tudi niso bile na ustrezen način posredovane vsem gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, saj naročnik dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila objavi na portalu javnih naročil ali prek njega (prvi odstavek 67. člena ZJN-3),

Državna revizijska komisija je nadalje presojala navedbe drugega vlagatelja v zvezi z zahtevami glede podatkovne baze. Med strankama ni sporno, da naročnik zahteva delovanje uvedenega informacijskega sistema z uporabo podatkovne baze Microsoft SQL (glej tudi str. 85 razpisne dokumentacije), prav tako med strankama ni sporno, da lahko informacijski sistem deluje tudi z uporabo katere druge podatkovne baze (npr. Oracle, MySQL). Med strankama pa je sporno, ali je naročnik ravnal skladno z ZJN-3, ko je v predmetnem postopku javnega naročnika zahteval, da uvedeni informacijski sistem deluje z uporabo podatkovne baze Microsoft SQL, ne da bi dopustil, da deluje z uporabo katere druge (enakovredne) podatkovne baze.

Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 v tehničnih specifikacijah, če tega ne upravičuje predmet javnega naročila, ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo, razen če tega ne upravičuje predmet javnega naročila. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če predmeta naročila ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati na način, kot je predviden v petem odstavku 68. člena ZJN-3. Te navedbe morajo vsebovati tudi besedi »ali enakovredni«.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da drugi vlagatelj ne zatrjuje, da mu izpostavljena zahteva onemogoča sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila, ampak da mu je zaradi sporne naročnikove zahteve oteženo sodelovanje. Navedbe drugega vlagatelja gre namreč razumeti na način, da drugi vlagatelj (tako kot, po navedbah drugega vlagatelja, »večina ponudnikov Ticketing sistemov«) pri vzpostavljanju sistemov uporablja podatkovno bazo Oracle, »predelava aplikacije na drugo podatkovno bazo« pa, po navedbah drugega vlagatelja, pomeni »veliko dela in posledično višje stroške in nekonkurenčno ponudbo«. Drugi vlagatelj torej ne zatrjuje, da ne more ponuditi informacijskega sistema z uporabo podatkovne baze Microsoft SQL, ampak da ga lahko ponudi, vendar za višjo ponudbeno ceno, kot gospodarski subjekti, ki so že vzpostavili informacijski sistem z uporabo podatkovne baze Microsoft SQL.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah zapisala, da zgolj dejstvo, da eden od ponudnikov določene zahteve ne izpolnjuje, oziroma jo izpolnjuje le določen krog ponudnikov, še ne daje zadostne podlage za zaključek, da je naročnikova zahteva neupravičeno diskriminatorna. Namreč, kolikor naročnik, ne glede na dejstvo, da določeno zahtevo morebiti lahko izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov oziroma posamezni ponudnik, uspe izkazati, da so zahteve objektivno opravičljive, mu kršitve ni mogoče očitati. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil sicer varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju predmeta javnega naročila, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo ter na tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo, saj ni dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

Po presoji Državne revizijske komisije je naročnik navedel objektivno opravičljive razloge za določitev sporne zahteve. Naročnik je že na Portalu javnih naročil (odgovor objavljen na Portalu javnih naročil dne 16.11.2016 ob 15:18 uri) pojasnil, da »Slovenske železnice« kot glavno platformo za podatkovne baze uporablja Microsoft SQL in da na njej teče večina ključnih IT storitev. Tudi v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo je naročnik navedel, da družbe v skupini »Slovenske železnice« kot rešitev za podatkovne baze uporabljajo Microsoft SQL, na njej se shranjujejo tudi podatki ključnih programov skupine »Slovenske železnice«. Naročnik je nadalje (na Portalu javnih naročil in v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo) navedel, da kot programsko opremo za zavarovanje podatkov (backup) uporablja Microsoft DPM, ki omogoča zavarovanje Microsoft SQL podatkovnih baz. Naročnik je še (na Portalu javnih naročil in v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo) navedel, da ima za platformo Microsoft SQL Server izkušen in izšolan kader, kar naročniku zagotavlja zelo visok nivo stopnje zaščite informacijskih rešitev.

Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo ni zatrjeval, da naročnik (oz. skupina »Slovenske železnice«) trenutno ne uporablja podatkovne baze uporablja Microsoft SQL, prav tako ni zatrjeval, da naročnik ne razpolaga z Microsoft DPM oz. da s slednjim ni mogoče zavarovanje podatkovne baze uporablja Microsoft SQL. Državna revizijska komisija navedb drugega vlagatelja v vlogi z dne 27.12.2016, da »povezljivost in kompatibilnost posameznih tehnologij v letu 2017 ne bi smela biti problem za nobenega naročnika« vsebinsko ni obravnavala, saj so le-te povsem pavšalne in nedokazane, ampak, skladno s petim odstavkom 29. člena ZPVPJN, tudi prepozne. Drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da se naročnik neopravičeno sklicuje na usposobljenost svojih zaposlenih. Z navedbami, da je naročnik usposobljen za Oracle podatkovno bazo (ker se projekt IJPP, katerega vodilni izvajalec je bil naročnik, izvaja na Oracle podatkovni bazi) in da naročnik »zahteva licence za podatkovno bazo«, drugi vlagatelj ne more izkazati, da naročnik nima objektivno opravičljivih razlogov za določitev sporne zahteve. Pritrditi gre sicer navedbam drugega vlagatelja, da naročnik naroča informacijski sistem »na ključ« in da bo izvajalec uvedeni informacijski sistem tudi vzdrževal naslednjih pet let, vendar pa ne gre spregledati, da bo naročnik oz. njegov kader že v obdobju vzdrževanja informacijskega sistema zagotavljal prvi nivo podpore.

Glede na navedeno, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik izkazal, da je sporno tehnično zahtevo določil ob upoštevanju njegovih dejanskih okoliščin, povezanih s predmetom javnega naročila oz. da predmet javnega naročila upravičuje, da naročnik zahteva delovanje uvedenega informacijskega sistema na podlagi podatkovne baze Microsoft SQL brez dodatka »ali enakovredno«. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da drugi vlagatelj v okviru revizijskih navedb ni izkazal, da je naročnik z zahtevo, da uvedeni informacijski sistem deluje na podlagi podatkovne baze Microsoft SQL, kršil šesti odstavek 68. člena ZJN-3.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala revizijske navedbe prvega in drugega vlagatelja v zvezi z referenčnim pogojem.

Naročnik je v točki 2.4.F »Pogoji za sodelovanje« razpisne dokumentacije, ki jo je objavil na Portalu javnih naročil dne 16.10.2016, kot pogoj za sodelovanje določil:
»Ponudnik mora izkazati, da je v zadnjih 10 letih pred dnevom objave tega razpisa uspešno vzpostavil in vzdrževal informacijski sistem za prodajo vozovnic (v nadaljevanju »referenčni projekt«), ki:
a) je namenjen prodaji vozovnic z rezervacijskim sistemom s kapaciteto vsaj 5 milijonov prevoženih potnikov letno pri izvajalcu javnega ali zasebnega potniškega prometa,
b) je namenjen prodaji vozovnic javnega ali zasebnega železniškega potniškega prometa z vključeno prodajo v mednarodnem prometu in aktivno povezavo s sistemom EPA ter vzpostavljeno stacionarno prodajo na blagajniškem okencu in mobilno prodajo,
c) je namenjen prodaji vozovnic pri izvajalcu javnega ali zasebnega potniškega prometa in je uspešno povezan z informacijskim sistemom SAP,
d) je v uporabi vsaj zadnjih 12 mesecev pred dnevom objave tega razpisa, ravno tako ga izvajalec vzdržuje vsaj zadnjih 12 mesecev pred dnevom objave tega razpisa.
Pri tem se ponudnik lahko sklicuje na en referenčni projekt, ki izpolnjuje vse zgoraj navedene tehnične pogoje naročnika (a, b in c) ali več referenčnih projektov, pri čemer posamezni referenčni projekt izpolnjuje enega ali več zgoraj navedenih tehničnih pogojev, vsi referenčni projekti skupaj pa izpolnjujejo vse tehnične pogoje naročnika. Vsi referenčni projekti pa morajo izpolnjevati pogoj d.«
V izpostavljeni točki je naročnik določil, da gospodarski subjekti kot dokazilo o izpolnjevanju izpostavljenega pogoja predložijo izpolnjen, podpisan in žigosan ESPD obrazec. Naročnik je v razpisni dokumentaciji pripravil tudi obrazec 6a »Izjava o izpolnjevanju pogojev za priznanje tehnične sposobnosti ponudnika«, katerega izpolni in potrdi referenčni naročnik, ter katerega pred izvedbo pogajanj predložita kandidata, ki bosta povabljena na pogajanja (v tem smislu točka 2.4.G razpisne dokumentacije).

Naročnik je na Portalu javnih naročil prejel opozorilo, da referenčni pogoj in referenčni obrazec nista usklajena (dne 16.11.2016 ob 15:06 in dne 29.11.2016 ob 15:23 uri) ter poziv na omilitev referenčnega pogoja (dne 18.11.2016 ob 14:00 uri). Naročnik je na Portalu javnih naročil dne 24.11.2016 objavil spremenjeno razpisno dokumentacijo, v okviru katere je spremenil obrazec 6a »Izjava o izpolnjevanju pogojev za priznanje tehnične sposobnosti ponudnika« in referenčni pogoj, in sicer tako, da se glasi:
»Ponudnik mora izkazati, da je v zadnjih 10 letih pred dnevom objave tega razpisa uspešno vzpostavil in vzdrževal informacijski sistem za prodajo vozovnic (v nadaljevanju »referenčni projekt«), ki:
a) je namenjen prodaji vozovnic z rezervacijskim sistemom s kapaciteto vsaj 5 milijonov prevoženih potnikov letno pri izvajalcu javnega ali zasebnega potniškega prometa,
b) je namenjen prodaji vozovnic javnega ali zasebnega železniškega potniškega prometa z vključeno prodajo v mednarodnem prometu in aktivno povezavo s sistemom EPA,
c) je namenjen prodaji vozovnic javnega ali zasebnega železniškega potniškega prometa z vzpostavljeno stacionarno prodajo na blagajniškem okencu,
d) je namenjen prodaji vozovnic javnega ali zasebnega železniškega potniškega prometa z vzpostavljeno mobilno prodajo,
e) ter vzpostavljeno stacionarno prodajo na blagajniškem okencu in mobilno prodajo,
f) je namenjen prodaji vozovnic pri izvajalcu javnega ali zasebnega potniškega prometa in je uspešno povezan z informacijskim sistemom SAP,
g) je v uporabi vsaj zadnjih 12 mesecev pred dnevom objave tega razpisa, ravno tako ga izvajalec vzdržuje vsaj zadnjih 12 mesecev pred dnevom objave tega razpisa.
Pri tem se ponudnik lahko sklicuje na en referenčni projekt, ki izpolnjuje vse zgoraj navedene tehnične pogoje naročnika (a, b, c, d, e in f) ali več referenčnih projektov, pri čemer posamezni referenčni projekt izpolnjuje enega ali več zgoraj navedenih tehničnih pogojev, vsi referenčni projekti skupaj pa izpolnjujejo vse tehnične pogoje naročnika. Vsi referenčni projekti pa morajo izpolnjevati pogoj g«.

Naročnik je na Portalu javnih naročil dne 29.11.2016 ob 15:23 uri pojasnil, da je v razpisni dokumentaciji, objavljeni dne 24.11.2016, prišlo do »slovnične napake«. V nadaljevanju je naročnik citiral referenčni pogoj, in sicer:
»Ponudnik mora izkazati, da je v zadnjih 10 letih pred dnevom objave tega razpisa uspešno vzpostavil in vzdrževal informacijski sistem za prodajo vozovnic (v nadaljevanju »referenčni projekt«), ki:
a) je namenjen prodaji vozovnic z rezervacijskim sistemom s kapaciteto vsaj 5 milijonov prevoženih potnikov letno pri izvajalcu javnega ali zasebnega potniškega prometa,
b) je namenjen prodaji vozovnic javnega ali zasebnega železniškega potniškega prometa z vključeno prodajo v mednarodnem prometu in aktivno povezavo s sistemom EPA,
c) je namenjen prodaji vozovnic javnega ali zasebnega potniškega prometa z vzpostavljeno stacionarno prodajo na blagajniškem okencu,
d) je namenjen prodaji vozovnic javnega ali zasebnega potniškega prometa z vzpostavljeno mobilno prodajo,
e) je namenjen prodaji vozovnic pri izvajalcu javnega ali zasebnega potniškega prometa in je uspešno povezan z informacijskim sistemom SAP,
f) je v uporabi vsaj zadnjih 12 mesecev pred dnevom objave tega razpisa, ravno tako ga izvajalec vzdržuje vsaj zadnjih 12 mesecev pred dnevom objave tega razpisa.

Pri tem se ponudnik lahko sklicuje na en referenčni projekt, ki izpolnjuje vse zgoraj navedene tehnične pogoje naročnika (a, b, c, d in e) ali več referenčnih projektov, pri čemer posamezni referenčni projekt izpolnjuje enega ali več zgoraj navedenih tehničnih pogojev, vsi referenčni projekti skupaj pa izpolnjujejo vse tehnične pogoje naročnika. Vsi referenčni projekti pa morajo izpolnjevati pogoj f«.

Prvi vlagatelj najprej zatrjuje, da je naročnik kršil načelo transparentnosti in določila lastne razpisne dokumentacije, ker je naročnik spremenil referenčni pogoj po poteku roka za objavo naročnikovih odgovor (tj. do dne 25.11.2016), ki ga je naročnik določil v razpisni dokumentaciji. Izpostavljenih navedb prvega vlagatelja Državna revizijska komisija ni presojala, saj gre ugotoviti, da prvi vlagatelj ne izkazuje, kako je ta (domnevna) kršitev naročnika posegla v njegov pravni položaj oz. kakšna škoda mu je ali bi mu lahko nastala z zatrjevano kršitvijo naročnika (prva alineja prvega odstavka 14. člena ZPVPJN). Prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja zgolj, da zaradi izpostavljenega ravnanja naročnika »gospodarski subjekti, ki bi želeli oddati ponudbe, […] ne morejo več zastavljati vprašanj ter pripraviti dopustnih konkurenčnih ponudb«, ne zatrjuje pa, da je naročniku želel postaviti vprašanje v zvezi s spremenjenim referenčnim pogojem in tega ni mogel storiti, niti ni pojasnil, v katerem delu spremenjenega referenčnega dela bi za pripravo »dopustne konkurenčne ponudbe« potreboval naročnikova dodatna pojasnila. Ne glede na navedeno pa gre še dodati, da je po presoji Državne revizijske komisije v obravnavanem primeru bistveno, da je naročnik spremembo referenčnega pogoja objavil na transparenten način. Naročnik je namreč spremembo referenčnega pogoja objavil na Portalu javnih naročil (pred potekom roka za oddajo prijav), s čimer je vsem zainteresiranim gospodarskim subjektom (tudi prvemu vlagatelju) omogočil, da se seznanijo s spremenjenim referenčnim pogojem.

Pritrditi gre prvemu in drugemu vlagatelju, da je naročnik s spremembami referenčnega pogoja razširil krog možnih ponudnikov. Naročnik je namreč najprej (dne 17.10.2016) zahteval, da gospodarski subjekti izkažejo, da so v okviru enega referenčnega projekta vzpostavili in vzdrževali sistem, ki je namen prodaji vozovnic javnega ali zasebnega železniškega potniškega prometa, z vključeno prodajo v mednarodnem prometu in aktivno povezavo s sistemom EPA ter vzpostavljeno stacionarno prodajo na blagajniškem okencu in mobilno prodajo (točka b) referenčnega pogoja). S prvo spremembo referenčnega pogoja (dne 24.11.2016) je naročnik omogočil, da izpostavljeno zahtevo gospodarski subjekti izkažejo v okviru treh referenčnih projektov (točke b), c) in d) referenčnega pogoja). Z zadnjo spremembo (dne 29.11.2016) pa je naročnik omogočil, da gospodarski subjekti v okviru enega referenčnega posla izkažejo vzpostavitev in vzdrževanje sistem, ki je namen prodaji vozovnic javnega ali zasebnega železniškega potniškega prometa z vključeno prodajo v mednarodnem prometu in aktivno povezavo s sistemom EPA, medtem ko lahko gospodarski subjekti vzpostavitev (in vzdrževanje) sistema z vzpostavljeno mobilno prodajo vozovnic in vzpostavitev (in vzdrževanje) sistema z vzpostavljeno stacionarno prodajo vozovnic izkažejo za katerikoli potniški promet (točke b), c) in d) referenčnega pogoja).

Prvi vlagatelj (smiselno) zatrjuje, da bi naročnik moral določiti strožji referenčni pogoj oz. da ne bi smel dovoliti »drobljenja referenčnih poslov«. Z izpostavljenimi navedbami prvi vlagatelj izraža bojazen, da bo zaradi referenčnega pogoja oškodovan naročnik, saj naj le-ta naročniku ne bi omogočal izbire izvajalca, usposobljenega za izvedbo predmetnega javnega naročila. Ugotoviti gre, da prvi vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ne izkazuje, kako je ta (domnevna) kršitev naročnika posegla v njegov pravni položaj oz. kakšna škoda mu je ali bi mu lahko nastala z zatrjevano kršitvijo naročnika (prva alineja prvega odstavka 14. člena ZPVPJN). Poudariti gre, da škoda, ki bi lahko gospodarskemu subjektu nastala zato, ker naročnik ne določi strožjega referenčnega pogoja, in se zaradi tega poveča krog potencialnih kandidatov, praviloma ne more biti relevantna z vidika ugotavljanja obstoja aktivne legitimacije. Prvemu vlagatelju zato v izpostavljenem delu ni mogoče priznati aktivne legitimacije. Ne glede navedeno, gre še pojasniti, da referenčni pogoj, s katerim je naročnik omejil sodelovanje gospodarskim subjektom, ni zakonsko obvezen pogoj za sodelovanje, ki bi bil določen v ZJN-3. Gre za fakultativen pogoj, ki ga lahko naročnik določi, če presodi, da je potreben za zagotovitev tehnične sposobnosti gospodarskih subjektov v konkretnem postopku oddaje javnega naročila, in pod pogojem, da ga določi v skladu z določbami ZJN-3. Naročnik se prav tako lahko tudi odloči, da takega pogoja ne bo določil. Zato naročnik zgolj z omilitvijo referenčnega pogoja ne krši 76. člena ZJN-3. Ker omilitev referenčnega pogoja širi konkurenco (in je ne oži), omiljevanje pogojev ni v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (5. člen ZJN-3). Prav tako omilitev referenčnega pogoja ne predstavlja kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3). Omiljeni pogoji veljajo za vse gospodarske subjekte na enak način in v enakem obsegu, saj nobenemu izmed njih ni treba dokazati drugačne ali več vsebine kot drugim gospodarskim subjektom. Tako niti prvemu vlagatelju ni treba dokazati česa drugega ali več kot njegovim konkurentom.

Prvi vlagatelj in drugi vlagatelj nadalje zatrjujeta, da je naročnik kršil pravila javnega naročanja, ker je naročnik (po mnenju prvega in drugega vlagatelja) bistveno spremenil referenčni pogoj, ne da bi tudi podaljšal rok za predložitev prijav.

Revizijske navedbe, ki se nanašajo na vprašanje zakonitosti roka za predložitev ponudb, je treba presojati z vidika prvega odstavka 74. člena ZJN-3, ki določa, da naročnik pri določanju rokov za prejem ponudb in prijav za sodelovanje upošteva kompleksnost javnega naročila in čas, potreben za pripravo ponudb ali prijav, pri tem pa ne sme posegati v minimalne roke iz 40. do 45. člena ZJN-3. Ker naročnik predmetno naročilo oddaja po postopku s pogajanji z objavo, je treba glede vprašanja minimalnega roka upoštevati tretji odstavek 45. člena ZJN-3, ki določa, da je minimalni rok za prejem prijav za sodelovanje praviloma najmanj 30 dni od datuma, ko je bilo poslano v objavo obvestilo o javnem naročilu.

Iz dokumentacije predmetnega postopka oddaje javnega naročila je razvidno, da je naročnik obvestilo o javnem naročilu poslal v objavo dne 13.10.2016 (točka VI.5 obvestila o javnem naročilu), in da je bil rok za predložitev ponudb (sprva) določen na dan 28.11.2016. To pomeni, da je bil v predmetnem postopku oddaje javnega naročila prvotni rok za predložitev prijav dolg 46 dni. Iz dokumentacije je nadalje razvidno, da je naročnik dvakrat podaljšal rok za predložitev prijav, in sicer prvič (dne 16.11.2016) na dan 5.12.2016, drugič (dne 24.11.2016) na dan 12.12.2016. Upoštevaje navedene spremembe to pomeni, da je naročnik rok za predložitev prijav podaljšal na 60 dni. Na podlagi navedenega je mogoče ugotoviti, da je rok za predložitev prijav skladen s tretjim odstavkom 45. člena ZJN-3, saj je daljši, kot je zakonsko določen minimalni rok.

Naročnik je dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila (zadnjič) spremenil dne 29.11.2016. Ob upoštevanju navedenega gre ugotoviti, da je naročnik referenčni pogoj oz. dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila dne 29.11.2016 spremenil prej kot šest dni pred iztekom roka za predložitev prijav, kar a fortiori enako pomeni za vse tiste spremembe dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, ki so bili objavljene pred 29.11.2016. Zato že glede na navedeno (ne glede na vprašanje, ali je spremembo referenčnega pogoja v obravnavanem primeru potrebno šteti kot bistveno spremembo dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila) naročniku ni mogoče očitati kršitve tretjega odstavka 74. člena ZJN-3, s tem ko je spremenil referenčni pogoj, ne da bi tudi podaljšal rok za predložitev prijav.

Odgovoriti pa je potrebno še na vprašanje, ali je po spremembi referenčnega pogoja rok za predložitev prijav primerno dolg glede na kompleksnost naročila in čas, potreben za pripravo prijav, upoštevaje pri tem tudi spremembe referenčnega pogoja. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, je osnovna naročnikova dolžnost v zvezi z določitvijo dolžine roka za prejem prijav, da gospodarskim subjektom omogoči dovolj časa, da se seznanijo z vsemi potrebnimi informacijami in da zberejo vso zahtevano dokumentacijo ter pripravijo prijavo, skladno z zahtevami naročnik. Ustreznost rokov za predložitev ponudb oz. prijav in primernost njihove dolžine je treba presojati v vsakem posameznem postopku oddaje javnega naročila, upoštevajoč pri tem konkretne okoliščine posameznega primera.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi bil, po spremembi referenčnega pogoja, rok za predložitev prijav prekratek. Iz revizijskih navedb prvega vlagatelja pa tudi ne izhaja, kako bi lahko omilitev referenčnega pogoja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila vplivala na zmožnost prvega vlagatelja predložiti pravočasno ponudbo. Kot je mogoče razumeti navedbe prvega vlagatelja, je izpolnjeval referenčni pogoj že pred (prvo) spremembo, torej že od same objave obvestila o naročilu (prvi vlagatelj se namreč zavzema za določitev strožjega referenčnega pogoja), pri tem pa prvi vlagatelj niti ne pojasni, zakaj po objavljeni spremembi referenčnega pogoja ne more več pravočasno predložiti prijave. Z revizijskimi navedbami, da je naročnik »razširil krog zainteresiranih ponudnikov, ki pa glede roke, ki jih je postavil naročnik […] dopustnih in konkurenčnih ponudb ne bodo mogli predložiti« prvi vlagatelj ne uveljavlja pravnega varstva v lastnem interesu, temveč v interesu tistih potencialnih gospodarskih subjektov, ki bi lahko po spremembi referenčnega pogoja izpolnjevali pogoje za sodelovanje in sodelovali v postopku. Zahtevek za revizijo, ki ga vloži gospodarski subjekt, ki je zainteresiran za pridobitev javnega naročila, ni namenjen varovanju interesov drugih gospodarskih subjektov ali varovanju javnega interesa. Dejstvo, da so določeni gospodarski subjekti po spremembi referenčnega pogoja morda imeli premalo časa za predložitev prijav, tako v ničemer ne vpliva na možnost nastanka škode prvemu vlagatelju.

Drugi vlagatelj zatrjuje, da mu je bilo, ob upoštevanju, da sprememba referenčnega pogoja »bistveno spremeni možne sestave konzorcijev, ki jih sploh z mednarodno udeležbo partnerjev ni mogoče uskladiti v času 2 tednov pred objavo«, onemogočeno enakopravno sodelovanje v predmetnem postopku in oblikovanje ustreznega konzorcija partnerjev. Državna revizijska komisija sicer pritrjuje drugemu vlagatelju, da spremenjen referenčni pogoj lahko vpliva na »možne sestave« konzorcijev, vendar pa ni mogla potrditi, da je ravno rok, ki ga je naročnik določil na dan 12.12.2016, tisti, ki drugemu vlagatelju onemogoča »optimalno oblikovanje konzorcijev«, kot to zatrjuje drugi vlagatelj. Smiselne navedbe drugega vlagatelja, da v dveh tednih ne more uskladiti možne sestave konzorcija, so namreč pavšalne in nedokazane, čeprav mora, skladno s pravilom o trditveno-dokaznem bremenu (ki izhaja iz 7. in 212. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), tista stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, le-tega tudi dokazati oz. zanj predlagati dokaze. Kot je razvidno iz zahtevka za revizijo, drugi vlagatelj ni navedel nobenih konkretnih trditev in ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je zaradi spremembe referenčnega pogoja drugi vlagatelj začel iskati (nove) poslovne povezave, prav tako ni navedel nobenih konkretnih trditev in ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da je bil drugi vlagatelj pri iskanju (novih) poslovnih povezav neuspešen ravno iz razloga, ker naročnik ni podaljšal roka za predložitev prijav. Podobno je treba ugotoviti tudi za revizijske navedbe drugega vlagatelja v delu, v katerem navaja, da je naročnik s spremembo referenčnega pogoja »v zadnjem hipu« pogoje prilagodil preferiranemu ponudniku in s tem neenakopravno obravnaval ponudnike. Drugi vlagatelj zgolj splošno navaja, da naj bi naročnik pogoje prilagodil določenemu gospodarskemu subjektu, ne da bi ob tem konkretno navedel, kdo naj bi bil ta gospodarski subjekt, in ne da bi pri tem predložil kakršnekoli dokaze. Kot je bilo že zapisano, mora skladno s pravilom o trditveno-dokaznem bremenu tista stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, le-tega tudi dokazati oz. zanj predlagati dokaze.

Na podlagi navedena Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi vlagatelj in drugi vlagatelj v okviru revizijskih navedb nista izkazala naročnikovih kršitev v zvezi z določitvijo roka za predložitev prijav.

Drugi vlagatelj še zatrjuje, da naročnikova zahteva, da je referenčni sistem »v uporabi vsaj zadnjih 12 mesecev pred dnevom objave tega razpisa«, nedopustno omejuje krog ponudnikov in je v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja. Izpostavljene navedbe drugi vlagatelj utemeljuje z navedbami, da so bili ravno v zadnjem letu implementirani ali nadgrajeni Ticketing sistemi nemških, poljskih, čeških in hrvaških železnic.

Ne glede na vprašanje, ali drugi vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo sploh ščiti svoj pravni položaj v predmetnem postopku (iz navedb drugega vlagatelja namreč ne izhaja, da sporna zahteva prav njemu onemogoča sodelovanje v predmetnem postopku javnega naročanja oz. da je ravno drugi vlagatelj v zadnjem letu vzpostavil informacijski sistem za »nemške, poljske, češke in/ali hrvaške železnice«), gre pojasniti, da naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila vsebinsko opredeli pogoje za sodelovanje (tudi referenčni pogoj). Pri tem naročnik ni povsem avtonomen; omejujejo ga pravila in temeljna načela javnega naročanja. V okviru temeljnih načel velja omeniti načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki iz 5. člena ZJN-3, načelo enakopravne obravnave ponudnikov iz 7. člena ZJN-3 in predvsem načelo sorazmernosti iz 8. člena ZJN-3. Iz temeljnih načel javnega naročanja izhaja, da morajo biti pogoji za sodelovanje oblikovani na način, ki zagotavlja enakopravno obravnavo vseh ponudnikov in pošteno konkurenco v postopku pridobivanja naročila, zlasti pa morajo biti oblikovani v skladu z načelom sorazmernosti – naročnik mora glede na vrsto, količino ali pomembnost predmeta naročila določiti take zahteve, ki so z njim povezane in katerih izpolnjevanje izkazuje takšno stopnjo ponudnikove sposobnosti za izvedbo naročila, ki je sorazmerna s kompleksnostjo predmeta. Kot je Državna revizijska komisija že zapisala, zagotavljanje enakopravne obravnave ne pomeni, da mora naročnik svoje zahteve oblikovati tako, da sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila omogoči prav vsem gospodarskim subjektom na relevantnem trgu. Naročnik namreč prav z določanjem posameznih pogojev gospodarske subjekte razvrsti na tiste, ki pogoje izpolnjujejo in zato lahko sodelujejo v postopku, ter tiste, ki enega ali več posameznih pogojev ne izpolnjujejo in zato v postopku ne morejo sodelovati. Naročniki so zato upravičeni postavljati pogoje, ki imajo za posledico omejevanje kroga potencialnih ponudnikov za izvedbo javnega naročila oziroma njihovo razlikovanje, vendar morajo za takšno omejevanje oziroma razlikovanje imeti objektivno opravičljive razloge, povezane s predmetom javnega naročila.

V obravnavanem primeru naročnik zahteva, da gospodarski subjekti izkažejo, da so v obdobju zadnjih deset let pred objavo obvestila o javnem naročilu vzpostavili in vzdrževali informacijski sistem (oz. več informacijskih sistemom, naročnik je namreč dopustil, da gospodarski subjekti referenčni pogoj izpolnijo z več referenčnimi projekti) z lastnostmi in funkcionalnostmi, določenimi od točke a) do točke e) referenčnega pogoja. Pri tem naročnika zahteva, da je (vsak) referenčni sistem »v uporabi vsaj zadnjih 12 mesecev pred dnevom objave tega razpisa, ravno tako ga izvajalec vzdržuje vsaj zadnjih 12 mesecev pred dnevom objave tega razpisa« (točka f) referenčnega pogoja). Če gospodarski subjekt izkazuje izpolnjevanje referenčnega pogoja z več referenčnimi projekti, mora vsak referenčni projekt izpolnjevati citirano točko f) referenčnega pogoja. Naročnik torej zahteva, da gospodarski subjekti izkažejo, da so v zadnjih desetih letih vzpostavili informacijski sistem, z lastnostmi določenimi v referenčnem pogoju, ki deluje zadnjih 12 mesecev od dneva objave obvestila o naročilu in ki ga gospodarski subjekti teh zadnjih 12 mesecev od dneva objave obvestila o naročilu tudi vzdržuje.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je naročnik z zahtevo, da gospodarski subjekti izkažejo vzpostavitev referenčnega sistema v desetih letih od dneva objave obvestila o naročilu, določil daljše časovno obdobje za izkazovanje referenc, kot ga določa točka b) osmega odstavka 77. člena ZJN-3, in s tem omogočil sodelovanje širšemu krogu potencialnih izvajalcev v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Nadalje Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik s spornim referenčnim pogojem ne zahteva zgolj, da so gospodarski subjekti v določenem časovnem obdobju vzpostavili informacijski sistem, določenih lastnosti in funkcionalnosti, pač pa z zahtevo, da je referenčni sistem »v uporabi vsaj zadnjih 12 mesecev pred dnevom objave tega razpisa« zahteva tudi, da je vzpostavljeni informacijski sistem v uporabi določeno časovno obdobje oz. zahteva, da so gospodarski subjekti vzpostavili referenčni sistem, ki (že) deluje določeno časovno obdobje. To pomeni, da naročnik zahteva izkazane izkušnje z vzpostavitvijo uspešnega, stabilnega in preizkušenega informacijskega sistema, določenih lastnosti in funkcionalnosti. Drugi vlagatelj ne zatrjuje, da naročnik ne bi smel zahtevati izkazovanja izkušenj z vzpostavitvijo referenčnega sistema, ki ga referenčni naročnik določeno časovno obdobje že uporablja. Takšna zahteva naročnika pa sama po sebi, ob upoštevanju kompleksnosti in pomembnosti javnega naročila, tudi ni v nasprotju ni v nasprotju z načeli javnega naročanja. Glede na dejstvo, da je naročnik omogočil, da gospodarski subjekti izkažejo vzpostavitev informacijskega sistema v zadnjih desetih letih od dneva objave obvestila o naročilu, po presoji Državna revizijske komisije tudi ni v nasprotju s pravili javnega naročanja naročnikova zahteva v zvezi s časovnim obdobjem (tj. 12 mesecev), v katerem je moral delovati vzpostavljeni informacijski sistem. Smiselne navedbe drugega vlagatelja, da sporna referenčna zahteva »dopušča sum o prirejenosti javnega naročila določenemu ponudniku«, so povsem pavšalne in nedokazane in kot takšne niso sposobne vsebinske obravnave. Drugi vlagatelj zgolj splošno navaja, da naj bi referenčne zahteve prilagodil določenemu gospodarskemu subjektu, ne da bi ob tem konkretno navedel, kdo naj bi bil ta gospodarski subjekt, in ne da bi pri tem predložil kakršnekoli dokaze. Kot je bilo že zapisano, mora skladno s pravilom o trditveno-dokaznem bremenu tista stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, le-tega tudi dokazati oz. zanj predlagati dokaze.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da drugi vlagatelj v okviru revizijskih navedb ni izkazal, da je naročnik pri določanju vsebine referenčnega pogoja ravnal v nasprotju z določbami ZJN-3.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presojala revizijske navedbe prvega in drugega vlagatelja v zvezi z verifikacijskim testom. Že na tem mestu gre pojasniti, da je Državna revizijska komisija dokazni predlog drugega vlagatelja, da »Državna revizijska komisija, v kolikor dvomi v strokovne navedbe vlagatelja, le te preveri pri neodvisnem sodnem izvedencu s področja informacijskih tehnologij«, ki ga je drugi vlagatelj podal v vlogi z dne 29.12.2016, (ne da bi presojala, ali je dokazni predlog sploh ustrezno substanciran) kot prepoznega zavrnila, saj drugi vlagatelj ni izkazal, da izpostavljenega predloga brez svoje krivde ni mogel predlagati do poteka roka za vložitev zahtevka za revizijo.

Kot že navedeno, naročnik je določil, da bo k pogajanjem povabil dva kandidata, ki bosta uspešno opravila verifikacijski test in ki bosta oddala prijavi, iz katerih bo izhajalo izpolnjevanje naročnikovih zahtev in bosta »najcenejši«. Pravila oz. protokol verifikacijskega testa je naročnik določil v točki 2.4.G razpisne dokumentacije (str. 19-21 razpisne dokumentacije). Na verifikacijskem testu bo kandidat (brez prisotnosti ostalih kandidatov) izvedel 30 nalog (oz. elementov verifikacije), ki jih je naročnik navedel v dokumentu »Razpisni obrazec 6b – Zapisnik verifikacijskega testa« (v nadaljevanju: Zapisnik verifikacijskega testa), in sicer 12 nalog v zvezi z mednarodnim prometom in 18 nalog v zvezi z notranjim prometom. Kandidat uspešno opravi verifikacijski test, če na prikazu vsi zahtevani elementi verifikacije delujejo brezhibno. Za prikaz vsakega elementa verifikacije oz. naloge bo kandidat imel na razpolago tri poizkuse, ki se izvedejo zapovrstjo. Če kandidatu ne uspe prikaz brezhibnega delovanja posameznega elementa verifikacije oz. naloge v prvem poizkusu, bo naročnik kandidatu omogočil pet minut za ugotovitev in odpravo morebitne napake, po petih minutah pa mora prikaz ponoviti. V kolikor kandidatu prikaz brezhibnega delovanja ne uspe v drugem poizkusu, bo naročnik kandidatu omogočil deset minut za ugotovitev in odpravo morebitne napake, po desetih minutah pa mora kandidat prikaz ponoviti. V kolikor je ponudnik neuspešen tudi v tretjem poizkusu, bo izločen iz nadaljnjega postopka javnega naročanja. Tekom izvedbe verifikacijskega testa bo verifikacijska komisija naročnika v Zapisnik verifikacijskega testa sproti zapisovala rezultate verifikacije vsakega posameznega elementa verifikacije.

Prvi vlagatelj zatrjuje, da naročnik z verifikacijskim testom prefereira tiste gospodarske subjekte, ki že razpolagajo z lastno (ali licenčno) rešitvijo, in da »z nemogočim časovnim pogojem predstavitve rešitve »zapira« vrata vsem tistim ponudnikom, ki bodo rešitve skladno z opisom predmeta javnega naročanja razvijali«. Drugi vlagatelj zatrjuje, da naročnik z verifikacijskim testom podvaja dokazila o strokovni usposobljenosti izvajalca (ker naročnik dokazilo o strokovni usposobljenosti izvajalca zahteva že z referenčno zahtevo) in da naročnik z verifikacijskim testom zahteva, da ima kandidat pripravljeno celotno rešitev že ob oddaji prijave in pred podpisom pogodbe.

Pritrditi gre sicer navedbam drugega vlagatelja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji predvidel, da morata kandidata, ki ju bo naročnik povabil na pogajanja, pred pogajanji uspešno opraviti testiranje in verifikacijo »referenčnih projektov« (točka 2.4.G razpisne dokumentacije), prav tako je naročnik v Zapisniku verifikacijskega testa predvidel, da gospodarski subjekti vpišejo »Predmet verifikacije (referenčni projekt)«. Vendar navedenega ni mogoče razumeti na način, da bo naročnik testiral informacijski sistem, s katerimi kandidati izkazujejo izpolnjevanje referenčnega pogoja in ki, kot to navaja tudi drugi vlagatelj v vlogi z dne 27.12.2016, je v uporabi že vsaj 12 mesecev in ki ga bo potrdil referenčni naročnik. Pač pa gre navedeno razumeti na način, da naročnik pričakuje, da bodo kandidati za potrebe izvajanja verifikacijskega testa informacijski sistem, s katerim izkazujejo izpolnjevanje referenčnega pogoja, prilagodili naročnikovim zahtevam, določenim v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Da bo na verifikacijskem testu kandidat predstavil delovanje ponujenega informacijskega sistema in da posledično naročnik z verifikacijskim testom ugotavlja delovanje ponujenega informacijskega sistema, izhaja tudi iz navedb naročnika v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Navedenemu pritrjuje tudi drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo, ko zatrjuje, da »verifikacijski test dejansko zahteva od ponudnika, da ima celotno rešitev pripravljeno že ob oddaji ponudbe«. Glede na navedeno je potrebno navedbe drugega vlagatelja, da naročnik z verifikacijskim testom »podvaja dokazila o strokovni usposobljenosti« zavrniti kot neutemeljene. Državna revizijska komisija tudi ni mogla slediti smiselnim navedbam prvega vlagatelja in navedbam drugega vlagatelja, da morajo imeti kandidati zaradi verifikacijskega testa pripravljeno že celotno rešitev oz. celoten informacijski sistem, kot ga zahteva naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Naročnik bo namreč na verifikacijskem testu preverjal 30 nalog oz. elementov, ostale tehnične zahteve, ki jih je naročnik določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, pa bo moral izbrani izvajalec zagotoviti v roku, določenem v Vzorcu pogodbe o uvedbi informacijskega sistema.

Prvi in drugi vlagatelj nadalje zatrjujeta, da je protokol verifikacijskega testa, določen v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov in načelom transparentnosti javnega naročanja. Državna revizijska komisija je že večkrat zapisala, da mora naročnik postopek ocenjevanja in vrednotenja ponudb (oz. prijav) izvesti po določenih kriterijih ter pri tem ravnati v skladu z načelom preglednosti in enakopravne obravnave vseh ponudnikov (oz. kandidatov), zagotoviti pa mora tudi možnost naknadne preverljivosti postopka ocenjevanja. Z drugimi besedami: naročnik mora postopek ocenjevanja in vrednotenja prijav ustrezno dokumentirati, tudi ko ugotavlja skladnost ponujenega predmeta z naročnikovimi zahtevami. Naročnik mora zato verifikacijski test izvesti na način, kot ga je vnaprej določil v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila, pri izvedbi verifikacijskega testa pa mora kandidate obravnavati enakopravno in ocenjevati na enak način ter na podlagi enakih kriterijev za vse kandidate. Naročnik mora postopek izvajanja verifikacijskega testa ustrezno dokumentirati in zagotoviti možnost naknadne preverljivosti izvedbe verifikacijskega testa. Iz dokumentacije mora biti razvidno, na kakšen način je naročnik izvedel verifikacijski test, kaj je naročnik ugotavljal, katere (konkretne) naloge so bile dane kandidatu oz. kakšna navodila je kandidat prejel, rešitev posamezne naloge oz. prikaz zahtevanega elementa verifikacije, koliko časa je kandidat potreboval za rešitev (posamezne) naloge (drugi in tretji poskus opravljanja sta časovno omejena), katera dejstva je naročnik pri tem ugotovil itd, vsi ti podatki pa morajo biti objektivno preverljivi (npr. računalniški izpis, zajem zaslonske slike, snemanje izvedbe verifikacijskega testa…). Ugotovitev naročnika o (ne)uspešno opravljenem verifikacijskem testu mora biti objektivno preverljiva, saj mora naročnik kandidate v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZJN-3 obvestiti o svoji odločitvi, ponudniki (oz. kandidati) pa morajo imeti možnost (tudi v postopku pravnega varstva) preveriti, ali je naročnik odločitev sprejel v skladu z določili dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila in pravili javnega naročanja.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ne more slediti navedbam drugega vlagatelja, da verifikacijski test (ker se bo le-ta izvedel zgolj ob prisotnosti naročnika in zadevnega kandidata, torej brez prisotnosti ostalih kandidatov) »odpira korupcijska tveganja, saj je lahko naročnik naklonjen enemu od ponudnikov in mu podaja lažje naloge«. Dejstvo, da pri izvajanju verifikacijskega testa ne bodo prisotni vsi kandidati, še ne pomeni, da bo naročnik neenakopravno obravnaval kandidate in da bo kandidatom dajal naloge različnih težavnosti. Enakopravno obravnavo kandidatov lahko naročnik namreč zagotovi na način, da vsem kandidatom, ki se bodo udeležili verifikacijskega testa, poda identične naloge oz. enaka navodila. Pojasniti gre, da je naročnik vnaprej predvidel »okvirne« naloge, ne da bi pri tem vnaprej navedel vse potrebne podatke za izvedbo naloge (npr. za nakup vozovnice ni vnaprej opredelil relacije oz. vstopne in izstopne postaje). Vendar navedenega in naročnikovega odgovora na Portalu javnih naročil, objavljenega dne 18.11.2016 ob 13:56 uri, da bo »sproti oblikoval zahteve oziroma določal relacije, zahteve za vnos novih ponudb, vstopne izhodne postaje in podobne zadeve, ki bodo zagotavljale aktivno delovanje aplikacije« ni mogoče razumeti na način, da bo naročnik kandidatom dajal naloge različnih težavnosti, pač pa na način, da bo naročnik kandidata šele na izvajanju verifikacijskega testa seznanil z vsemi potrebnimi podatki za izvedbo naloge. Prav tako Država revizijska komisija ne more slediti navedbam prvega in drugega vlagatelja, da zaradi predvidenega verifikacijskega testa ne bo omogočeno pravno varstvo. Čeprav izpostavljenega zatrjevanja niti prvi niti drugi vlagatelj nista utemeljila, gre pojasniti, da bodo kandidati zoper izvedbo verifikacijskega testa oz. zoper ugotovitev naročnika o (ne)uspešno opravljenem verifikacijskem testu imeli zagotovljeno pravno varstvo v skladu z določbami ZPVPJN.

Prvi vlagatelj še zatrjuje, da je verifikacijski test v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov in načelom transparentnosti javnega naročanja, ker naročnik k izvedbi verifikacijskega testa ne bo povabil vseh kandidatov istočasno. Kot že navedeno, bo naročnik k opravljanju verifikacijskega testa najprej povabil dva kandidata, ki bosta oddala prijavi, iz katerih bo izhajalo izpolnjevanje naročnikovih zahtev in bosta »najcenejši«. Če kandidat verifikacijskega testa ne bo uspešno opravil, bo naročnik k verifikacijskem testu povabil naslednjega kandidata, ki je oddal prijavo, ki je po kriteriju »ponudbena« cena naslednja »najcenejša« prijava in je skladna z zahtevami naročnika. Po navedbam prvega vlagatelja kandidati nimajo enakih izhodiščnih pogojev (časa za pripravo na izvedbo verifikacijskega testa), saj bo (»dražji«) kandidat, če prva dva povabljena kandidata ne bosta uspešno opravila verifikacijskega testa, imel več časa »za pripravo na izvedbo verifikacijskega testa«, kot kandidat, ki je bil najprej povabljen. Pritrditi gre sicer navedbam prvega vlagatelja, da kandidati ne bodo istočasno povabljeni k izvajanju verifikacijskega testa, vendar gre najprej ponoviti, da naročnik pričakuje, da bodo kandidati za potrebe izvajanja verifikacijskega testa informacijski sistem, s katerim izkazujejo izpolnjevanje referenčnega pogoja, prilagodili naročnikovim zahtevam, določenim v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. To pomeni, da kandidati za potrebe izvajanja verifikacijskega testa, ponujenega informacijskega sistema ne bodo razvijali »od začetka«. Poleg tega se bo kandidat s povabilom na verifikacijski test seznanil šele z obvestilom naročnika, naročnik pa bo vsakega posameznega kandidata posamezno povabil na opravljanje verifikacijskega testa.

Drugi vlagatelj še zatrjuje, da naročnik naloge oz. elemente verifikacije v zvezi z mednarodnim prometom določil zelo podrobno. Po presoji Državne revizijske komisije je naročnik v zavrnitvi zahtevka za revizijo prepričljivo pojasnil, da ima mednarodni promet za naročnika velik pomen, zato »nobeno detajliziranje pri mednarodnih vozovnicah ni odveč«. Dodati še gre, da naročnik pričakuje, da bodo kandidati za potrebe izvajanja verifikacijskega testa informacijski sistem, s katerim izkazujejo izpolnjevanje referenčnega pogoja, prilagodili naročnikovim zahtevam, določenim v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila. Izpolnjevanje referenčnega pogoja pa gospodarski subjekti izkazujejo tudi z uvedenim (in delujočim) informacijskim sistemom, ki je namenjen prodaji vozovnic železniškega potniškega prometa, z vključeno prodajo v mednarodnem prometu in aktivno povezavo s sistemom EPA, torej z informacijskim sistemom, ki omogoča prodajo mednarodnih vozovnic. Navedbe drugega vlagatelja, da so naloge (oz. elementi verifikacije) v zvezi z mednarodnim prometom prirejene za določenega ponudnika, ki to isto nalogo že opravlja pri naročniku, so povsem pavšalne in nedokazane in kot takšne niso sposobne vsebinske obravnave. Drugi vlagatelj zgolj splošno navaja, da naj bi naročnik naloge prilagodil določenemu gospodarskemu subjektu, ne da bi ob tem konkretno navedel, kdo naj bi bil ta gospodarski subjekt, in ne da bi pri tem predložil kakršnekoli dokaze. Kot je bilo že zapisano, mora skladno s pravilom o trditveno-dokaznem bremenu tista stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, le-tega tudi dokazati oz. zanj predlagati dokaze.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi in drugi vlagatelj v okviru revizijskih navedb nista izkazala naročnikovih kršitev, s tem ko je naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila predvidel, da bo izvedel verifikacijski test, niti naročnikovih kršitev v zvezi z določitvijo protokola verifikacijskega testiranja.

Na podlagi vsega navedenega gre zaključiti, da sta prvi in drugi vlagatelj v zahtevku za revizijo izkazala, da je naročnik kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3) s tem, ko naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila (niti po prejemu vprašanja prek Portala javnih naročil) ni zagotovil potrebnih informacij o operacijskem sistemu mobilnih terminalov PAX S910, s katerimi razpolaga, in ni zagotovil informacij o dostopnosti do razvojni orodjih. Državna revizijska komisija je zahtevku za revizijo prvega vlagatelja in zahtevku za revizijo drugega vlagatelja na podlagi druge alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila tako, da se naročniku naloži odprava kršitve na način, da preko portala javnih naročil seznani gospodarske subjekte z informacijami o operacijskem sistemu mobilnih terminalov, s katerimi razpolaga naročnik, in z informacijami o dostopnosti do razvojnih orodij. V preostalem delu je Državna revizijska komisija na podlagi prve alineje 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo prvega vlagatelja in zahtevek za revizijo drugega vlagatelja zavrnila.

Glede na ugotovljeno kršitev, ki vpliva na položaj prvega in drugega vlagatelja, Državna revizijska komisija ni razveljavila celotnega postopka oddaje javnega naročila, kot sta to predlagala prvi in drugi vlagatelj, temveč je kršitev le ugotovila in naročniku naložila, da jo odpravi (druga alinea prvega odstavka 39. člena ZPVPJN), saj jo je mogoče odpraviti že na način, da naročnik zagotovi take podatke, ki bodo omogočali, da bodo gospodarski subjekti pripravili prijave, ki bodo medsebojno primerljive (napotek po tretjem odstavku 39. člena ZPVPJN). Ker je ugotovljeno kršitev mogoče odpraviti le v razpisni fazi postopka oddaje javnega naročila in torej pred rokom, ki je določen za predložitev prijav, bo moral naročnik določiti nov rok za predložitev prijav, če se bo odločil, da s postopkom oddaje javnega naročila nadaljuje. Naročnik mora pri svojih ravnanjih upoštevati, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku (prvi odstavek 6. člena ZJN-3), zagotoviti pa mora tudi enakopravno obravnavo ponudnikov (7. člen ZJN-3).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Prvi vlagatelj zahteva povrnitev s stroškov pravnega varstva, in sicer 3.500,00 EUR za plačilo takse. Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je prvemu vlagatelju upoštevaje 70. člen ZPVPJN kot potreben strošek priznala strošek vplačane takse v višini 3.500,00 EUR. Ker pa je vlagatelj z zahtevkom za revizijo delno uspel, je Državna revizijska komisija odločila, da se prvemu vlagatelju, v sorazmerju z doseženim uspehom v postopku, ki ga glede na postavljeni zahtevek ocenjuje na 1/13 (prvi vlagatelj je zatrjeval kršitve v zvezi z vrsto postopka oddaje javnega naročila, desetimi tehničnimi zahtevami (prvi vlagatelj je izkazal le kršitve v zvezi z mobilnimi terminali), referenčnim pogojem in verifikacijskim testom), povrne tudi le 1/13 potrebnega stroška takse, tj. 269,23 EUR (drugi odstavek 154. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je skladno s 313. členom ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, določila 15-dnevni rok za plačilo priznanih stroškov, ki teče od vročitve (prejema) tega sklepa naročniku (in ne 15-dnevni rok od pravnomočnosti odločitve, kot je to predlagal prvi vlagatelj) ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od izteka navedenega roka. Skladno s 313. členom ZPP namreč rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Naročnik zato ne more izpolniti obveznosti oziroma priti v zamudo z njeno izpolnitvijo preden ne prejme odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo (ta je na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZPVPJN pravnomočna), s katero se odloči o njegovi obveznosti povračila stroškov.

Državna revizijska komisija je tako prvemu vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 269,23 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti naročnik v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višjo stroškovno zahtevo prvega vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


Tudi drugi vlagatelj zahteva povrnitev s stroškov pravnega varstva. Državna revizijska komisija je drugemu vlagatelju upoštevaje 70. člen ZPVPJN kot potreben strošek priznala strošek vplačane takse v višini 3.500,00 EUR. Ni pa Državna revizijska komisija drugemu vlagatelju priznala priglašenega stroška »nagrada za postopek« v višini 1.400,00 EUR, povečano za 22% DDV. Drugi vlagatelj izpostavljenega zneska ni opredeljeno navedel, kot to zahteva peti odstavek 70. člena ZPVPJN, niti v postopku pravnega varstva ni nastopal s pooblaščencem, ki bi bil upravičen do nagrade po predpisih o odvetništvu, zato Državna revizijska komisija ugotavlja, da do povračila teh stroškov drugi vlagatelj ni upravičen.

Ker je drugi vlagatelj z zahtevkom za revizijo delno uspel, je Državna revizijska komisija odločila, da se drugemu vlagatelju, v sorazmerju z doseženim uspehom v postopku, ki ga glede na postavljeni zahtevek ocenjuje na 1/5 (drugi vlagatelj je zatrjeval kršitve v zvezi z oblikovanjem treh tehničnih zahtev (drugi vlagatelj je izkazal le kršitve v zvezi z mobilnimi terminali), referenčnim pogojem in verifikacijskim testom), povrne tudi le 1/5 potrebnega stroška takse, tj. 700,00 EUR (drugi odstavek 154. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je skladno s 313. členom ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, določila 15-dnevni rok za plačilo priznanih stroškov, ki teče od vročitve (prejema) tega sklepa naročniku (in ne 15-dnevni rok od odločitve o zahtevku za revizijo, kot je to predlagal drugi vlagatelj) ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od izteka navedenega roka.

Državna revizijska komisija je tako drugemu vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 700,00 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti naročnik v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višjo stroškovno zahtevo drugega vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 14.2.2017
Predsednica senata:
mag. Mateja Škabar,
članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- S&T Slovenija, d.d., Leskoškova 6, 1000 Ljubljana,
- Četrta pot, d.o.o., Kranj, Planina 3, 4000 Kranj,
- SŽ - Potniški promet, d.o.o., Kolodvorska ulica 11, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.