018-249/2016 Slovenski državni gozdovi, d. o. o.

Številka: 018-249/2016-8

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39., 50. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter mag. Mateje Škabar in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Storitve fiksne in mobilne telefonije in prenosa podatkov z uporabo omrežja mobilnega operaterja ter dobava mobilnih naprav« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj SI.MOBIL d.d., Šmartinska cesta 134B, Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Stušek d.o.o., Trg celjskih knezov 2, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Slovenski državni gozdovi, d. o. o., Rožna ulica 39, Kočevje (v nadaljevanju: naročnik), dne 12. 1. 2017

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se razveljavi dokumentacija v zvezi z oddajo javnega naročila:
- v delu, ki se nanaša na zahtevo po konvergenci v smislu možnosti klicanja po kratkih številkah (točka 12.9.1 »Splošne zahteve« poglavja 12 »TEHNIČNE SPECIFIKACIJE«)
- v delu, ki se nanaša na merili D »Sistem varovanja informacij« in E »Sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja SUNP« (poglavje 10 »MERILA«).

2. Vlagateljeva pritožba z dne 19. 12. 2016 se zavrže.

3. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva še v višini 1.261,20 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 17. 10. 2016 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila. Obvestilo o naročilu male vrednosti je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 10. 11. 2016, pod št. objave JN007139/2016-W01.

Vlagatelj je dne 24. 11. 2016 vložil zahtevek za revizijo zoper vsebino dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, s katerim predlaga, naj naročnik oz. Državna revizijska komisija razveljavi razpisno dokumentacijo v izpodbijanih delih, oziroma podredno, naj razveljavi predmetno javno naročilo v celoti. Razpisna dokumentacija naj bi bila pripravljena na način, ki nedopustno omejuje konkurenco in ni sorazmeren s predmetom naročila, zaradi česar naj vlagatelj ne bi mogel oddati dopustne ponudbe, dobiti posla in skleniti pogodbe. Vlagatelj tako navaja, da:
- je razpisna dokumentacija nejasna, saj je naročnik na portalu javnih naročil objavil le odgovore, ne pa tudi vprašanj, na katera se ti odgovori nanašajo;
- je zahteva po predložitvi nekaterih dokazil v nasprotju z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 91/2015; v nadaljevanju: ZJN-3), saj je naročnik hkrati za izkazovanje pogojev zahteval predložitev obrazca ESPD;
- je (tehnična) zahteva po konvergenci nesorazmerna s predmetom naročila, ker za naročnika ne predstavlja nikakršne dodatne koristi, poleg tega pa je tudi diskriminatorna, saj trenutno na trgu fiksno konvergenco ponuja le ponudnik Telekom Slovenije – vlagatelj meni, da gre v primeru sporne zahteve za očitno preferiranje tega ponudnika. Zatrjuje, da je pri vseh ponudnikih omogočeno shranjevanje kontaktov v imenik mobilnih in fiksnih aparatov in s tem povezano hitro klicanje, s čimer ponudniki v celoti zadostijo potrebam naročnika, vse dodatne zahteve po konvergenci pa so zato povsem nepotrebne.
Vlagatelj kot nezakonito izpostavlja še oblikovanje meril – uvrstitev certifikatov za vzpostavljen sistem upravljanja varovanja informacij in za sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja med merila. Merila v tem delu niso oblikovana na način, ki bi bil smiselno povezan s predmetom naročila, niso sorazmerna s predmetom naročila in ne izražajo ekonomske koristi. Vlagatelj je prepričan, da sporna certifikata ne moreta biti del meril, temveč kvečjemu pogoj za ugotavljanje sposobnosti ponudnika, saj se ne nanašata na predmet storitve, temveč na sposobnost ponudnika, zaradi česar ni sorazmerja med ceno in kakovostjo. Dodaja, da so ponudniki, ki ponujajo predmetne storitve, že zakonsko zavezani k vzpostavitvi sistema upravljanja varovanja informacij (SUVI) in sistema upravljanja neprekinjenega poslovanja (SUNP) – oba sistema sta povzeta po veljavnih ISO standardih, operaterji so jih implementirali, AKOS nad tem vrši nadzor, kar pomeni, da ni razloga za dodatno certifikacijo. Meni, da imajo tako specifične zahteve izključen namen tretji osebi (družbi Telekom Slovenije d.d.) pridobiti protipravno premoženjsko korist. Na neupravičenost izpodbijanih zahtev in meril naj bi kazalo tudi skupno javno naročilo, ki ga je za vse organe državne uprave pripravilo Ministrstvo za javno upravo in ki takih zahtev ter meril ne vsebuje.

Naročnik je dne 25. 11. 2016 sprejel sklep, št. 503/JN/2016/185, o zadržanju postopka oddaje zadevnega javnega naročila.

Naročnik je dne 7. 12. 2016 sprejel sklep, št. 503-JN/2016/185-4-SKL, s katerim je delno ugodil vlagateljevemu zahtevku za revizijo in zahtevi za povrnitev stroškov (te je odmeril s sklepom z dne 12. 12. 2016, št. 503-JN/2016/185-5-SKL). Naročnik je zahtevku tako ugodil v delu, ki se nanaša na neobjavo vprašanj potencialnih ponudnikov na portalu javnih naročil, in v delu, ki se nanaša na predložitev nekaterih dokazil. V preostalem delu je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Pri tem navaja, da vlagatelj ni izkazal, da zahtevo po konvergenci izpolnjuje le en ponudnik; prejel je tudi pravočasno ponudbo ponudnika, ki ni Telekom Slovenije. Zatrjevano (vendar nedokazano) dejstvo, da konvergenčna zahteva ni bila postavljena v skupnem javnem naročilu in da skupno javno naročila ne vsebuje spornih meril, ni relevantno, saj lastne delovne potrebe in lastne nevarnosti poslovanja pozna vsak naročnik. Pojasnjuje, da ima podjetje naročnika 164 zaposlenih, od tega 97 zaposlenih, ki svoje delo večinoma opravljajo na terenu, v gozdu. Zaradi narave dela je komunikacije izredno veliko. Pritrjuje vlagatelju, da bi se morebiti dalo v telefonske aparate vnesti kontakte, vendar je to zelo zamudno in v današnji dobi tehničnega napredka tudi nepotrebno. Zaradi dejstva, da je ta možnost za naročnika potrebna in mu resnično pomeni veliko poenostavitev vsakdanjega poslovanja, je bila postavljena zahteva, da so klici med uporabniki stacionarnih priključkov in GSM priključkov brezplačni. Dodaja, da ni omejil načina, kako potencialni ponudnik doseže konvergenco. V zvezi z obema certifikatoma v okviru meril naročnik meni, da sta za naročnika pomembna: predložitev ustreznega certifikata izkazuje, da je sistem varovanja informacij zelo zanesljiv, naročnik pa preferira poslovati s ponudnikom, ki posluje na kvalitetni ravni poslovanja tudi z vidika varnosti, kar je povsem legitimna potreba. Izkaz ustreznega sistema upravljanja neprekinjenega poslovanja SUNP je za naročnika izredno pomemben element ponudbe, še posebej ob upoštevanju specifik njegovega poslovanja – prepričan je, da potrebni nivo kvalitete poslovanja na področju neprekinjenega poslovanja lahko naročniku prepreči nastanek škode zaradi padca nivoja storitev. Vlagatelj naj niti ne bi zatrjeval, da ne razpolaga z (enakovrednimi) certifikati. Naročnik še navaja, da deloma držijo navedbe vlagatelja o tem, da so ponudniki predmetnih storitev dolžni zagotavljati določene standarde in nivo poslovanja, ob čemer so izpostavljeni možnosti občasnih kontrol pristojne institucije. Vendar pa ob tem poudarja, da so predlagani (ali enakovredni) standardi še toliko strožji izkaz zahteve glede varovanja informacij in sistema neprekinjenega poslovanja. S poznavanjem poslovanja naročnika in iz tega izvirajočih rizikov je mogoče opredeliti posredni ekonomski učinek obeh zadevnih meril.

Vlagatelj je dne 12. 12. 2016 naročniku posredoval predlog za začetek revizijskega postopka, z isto vlogo pa se je tudi opredelil do navedb naročnika. Kot brezpredmetne označuje naročnikove ugotovitve o tem, koliko ponudb je prejel, saj te sploh še niso bile odprte. Pojasnjuje, da se njegovi očitki v zvezi s konvergenco ne nanašajo na zahtevo po brezplačnih klicih med uporabniki stacionarnih in GSM priključkov (to lahko zagotavlja več ponudnikov na trgu), pač pa na zahtevo po konvergenci v smislu možnosti klicanja po kratkih številkah. Ta zahteva pa je popolnoma nesmiselna, brezpredmetna in neekonomična, vključena pa naj bi bila zgolj z namenom omejevanja konkurence in preferiranja ponudnika Telekom Slovenije. V primeru obsega zaposlenih, kot ga navaja naročnik, si vsak (klicatelj) hitreje zapomni osebo, ki jo želi kontaktirati, po imenu ali priimku in ne po kratkih številkah. Argumentacija, da vnos kontaktov predstavlja zamudno delo, je povsem nesmiselna, saj je tudi kratke številke potrebno shraniti v aparate. V zvezi s spornimi certifikati vlagatelj meni, da naročnikova pojasnila še bolj potrjujejo njegove očitke iz zahtevka za revizijo o tem, da v konkretnem primeru spornih certifikatov ni mogoče uvrstiti med merila, temveč kvečjemu med pogoje, saj se nanašajo na sposobnost ponudnika. Vlagatelj je sicer prepričan, da sporni certifikati ne kot pogoj in ne kot merilo niso povezani s predmetom javnega naročila, naročnik pa ni uspel niti prepričljivo pojasniti, zakaj sta ta certifikata potrebna, niti konkretizirati, v čem so razlike med zahtevami veljavne zakonodaje (ki jih izpolnjujejo vsi operaterji) in zahtevami standardov, na katere se nanašajo zahtevani certifikati. Naročnik ni opredelil niti obsega, ki naj bi ga certifikati dosegali. Zahtevo po standardih naj bi vključil, ne da bi se zavedal, kaj navedeni certifikati sploh pomenijo in kakšno dodano korist naj bi mu prinašali. Zaradi tako oblikovanih meril naročnik ne bo pridobil boljših storitev, jih bo pa zagotovo plačal dražje, saj med certifikati in storitvijo ni nobene neposredne povezave.

Naročnik je z vlogo z dne 12. 12. 2016 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Državna revizijska komisija je po prejemu zahtevka za revizijo opravila predhodni preizkus v skladu z 31. členom ZPVPJN ter ugotovila, da izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, zato ga je sprejela v obravnavo.

Vlagatelj je na naročnika in Državna revizijska komisija dne 19. 12. 2016 naslovil še vlogo »PREDLOG ZA IZDAJO SKLEPA O POPRAVI stroškovnega sklepa naročnika opr. št. 503/JN/2016-185-5-SKL, z dne 12. 12. 2016 podredno: PRITOŽBA«, kjer pojasnjuje, da je pri priglasitvi stroškov v zahtevku za revizijo prišlo do očitne pisne oz. računske pomote. Vlagatelj predlaga, naj naročnik na podlagi 13. člena ZPVPJN in 328. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.) izda sklep o popravi sklepa št. 503-JN/2016/185-5-SKL, podredno pa, v kolikor naročnik predlogu vlagatelja ne bi sledil, naj se ta vloga smiselno šteje kot pritožba zoper navedeni (materialnopravno zmoten) stroškovni sklep naročnika.

Naročnik je na Državno revizijsko komisijo dne 19. 12. 2016 naslovil »PRVO PRIPRAVLJALNO VLOGO«, št. 503/JN/2016/185-7-SKL. Pojasnjuje, da je možnost klicanja po kratkih številkah zaradi narave poslovanja naročnika koristna – vnos kratke številke je za naročnika mnogo ugodnejši oz. priročnejši ter pomeni časovni prihranek primerjaje najprej z vnosom in potem še z iskanjem po imeniku. Naročnik zato to možnost ocenjuje kot prednost, ki bo olajšala poslovanje, pomenila časovni prihranek in v končni fazi v součinkovanju pomenila tudi ekonomsko korist za naročnika. Prav zavedanje, da je določen nivo kontrole poslovanja prek uporabe splošno veljavnih aktov in kontrole AKOS že zagotovljen, naj bi narekovalo, da naročnik zahtevanih certifikatov ni uvrstil med pogoje, temveč med merila. Za sporna standarda je naročnik prepričan, da izkazujeta nivo poslovanja oz. kvalitete na obeh zadevnih področjih, kar za naročnika pomeni prednost. Splošno znano naj bi bilo namreč dejstvo, da so pristojnosti in kontrole, ki jih pristojni organi vršijo na podlagi splošno veljavnih pravnih predpisov, sicer res predpisane, da pa je večina institucij ali organov, ki urejajo in nadzirajo trg, zasuta z opravili, kadra je premalo. Standardi ISO so plačljivi mednarodni standardi, katerih pogoji so prav zaradi tega dejstva konstantno preverjani.

Vlagatelj je dne 22. 12. 2016 Državni revizijski komisiji posredoval pripravljalno vlogo, s katero se opredeljuje do navedb naročnika v vlogi z dne 12. 12. 2016. Klicanje po kratkih številkah označuje za obskurno funkcionalnost, ki jo iz zgodovinskih razlogov podpira zgolj Telekom Slovenije d.d. Meni, da je naročnik tisti, ki mora v zvezi z merili, kakršna je sam postavil, v primeru zahtevka za revizijo izkazati, da so merila sorazmerna in povezana s predmetom naročila, česar pa naročnik v tem primeru ni storil. Vlagatelj vztraja pri tem, da med spornimi certifikati in kakovostjo storitev ni prav nobene povezave.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Naročnik je o vlagateljevem zahtevku za revizijo odločil tako, da mu je (delno) ugodil v delu, ki se nanaša na zatrjevane kršitve v zvezi z neobjavo vprašanj na portalu javnih naročil ter nekaterih zahtevanih dokazil, v preostalem delu pa ga zavrnil kot neutemeljenega.

Med strankama tako najprej ostaja nerazrešeno sporno vprašanje glede tehnične zahteve v zvezi s konvergenco.

Skladno z načelom sorazmernosti (8. člen ZJN-3) se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu, predvsem glede izbire, določitve ter uporabe pogojev, zahtev in meril, ki morajo biti smiselno povezani s predmetom javnega naročanja. Tehnične specifikacije v primeru javnih naročil blaga ali storitev pomenijo specifikacijo v dokumentu, ki opredeljuje zahtevane značilnosti proizvoda ali storitve, kot so ravni kakovosti, okoljskih in podnebnih vplivov, zahteve v zvezi z oblikovanjem, prilagojenim vsem uporabnikom (vključno z dostopnostjo za invalide), ter ocenjevanje skladnosti, zahteve v zvezi z delovanjem, uporabo proizvoda, varnostjo ali dimenzijami, vključno z zahtevami v zvezi s proizvodom glede imena, pod katerim se prodaja, izrazoslovjem, simboli, preizkušanjem in preizkusnimi metodami, pakiranjem, označevanjem, uporabo znakov, navodili za uporabnike, proizvodnimi postopki in metodami na posamezni stopnji življenjske dobe blaga ali storitve, ter postopki ocenjevanja skladnosti (23. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-3).

Skladno s prvim odstavkom 68. člena ZJN-3 se tehnične specifikacije navedejo v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ter določajo zahtevane značilnosti gradnje, storitve ali blaga. Te značilnosti se lahko nanašajo tudi na točno določen postopek ali način proizvodnje ali zagotavljanja zahtevanih gradenj, blaga ali storitev ali na točno določen postopek za kakšno drugo stopnjo v njihovi življenjski dobi, tudi če takšni dejavniki fizično niso del njih, a pod pogojem, da so značilnosti povezane s predmetom javnega naročila ter sorazmerne z vrednostjo in cilji naročila. Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZJN-3 – če tega ne upravičuje predmet javnega naročila – v tehničnih specifikacijah ne smejo biti navedeni določena izdelava ali izvor ali določen postopek, značilen za proizvode ali storitve določenega gospodarskega subjekta, ali blagovne znamke, patenti, tipi ali določeno poreklo ali proizvodnja, ki dajejo prednost nekaterim podjetjem ali proizvodom ali jih izločajo. Take navedbe so izjemoma dovoljene, če v skladu s petim odstavkom 68. člena ZJN-3 ni mogoče dovolj natančno in razumljivo opisati predmeta naročila; te navedbe morajo vsebovati tudi besedi »ali enakovredni«. Tehnične specifikacije morajo vsem gospodarskim subjektom zagotavljati enak dostop do postopka javnega naročanja in neupravičeno ne smejo ovirati odpiranja javnih naročil konkurenci (četrti odstavek 68. člena ZJN-3).

Vlagatelj torej kot nezakonito izpostavlja zahtevo, ki jo je naročnik navedel v točki 12.9.1 »Splošne zahteve« poglavja 12 »TEHNIČNE SPECIFIKACIJE« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila:

»Ponudnik mora zagotoviti mobilno – fiksno povezavo, oz storitev, ki omogoča povezavo med stacionarnim priključkom (interni telefon) in GSM/UMTS priključkom, oz. naročniškimi razmerji SIDG. Uporabniki, tako stacionarni kot mobilni, se medsebojno kličejo po določenih karakterističnih dodeljenih kratkih številkah. Osnovna značilnost konvergence je združitev stacionarne in mobilne telefonije v navidezno zasebno omrežje, ki mora, kot končni rezultat, omogočiti enostavnejše medsebojno pozivanje in cenejše klice.

Osnovne lastnosti:
SIDG od konvergence pričakuje naslednje osnovne lastnosti, ki jih želi uporabljati znotraj svojega navideznega telefonskega omrežja:
1. Izbiranje in pozivanje po kratkih številkah med stacionarnimi in mobilnimi telefonskimi priključki, oz. naročniki.
2. Kratko oštevilčenje v mobilnem in stacionarnem omrežju naj bo enako, dosegljivost na eni številki.
3. Prikazovanje identitete kličočega iz stacionarnega v mobilno omrežje in obratno, in sicer po kratki številki.
4. Možnost povratnega klica.
5. Brezplačni klici med uporabniki stacionarnih priključkov (interni telefon) in GSM priključkov

Medsebojno klicanje stacionarnih in mobilnih naročnikov je izvedljivo z:
• dolgo številko,
• prefiksom [8] in kratko štirimestno številko v obe smeri.«

Med strankama ni sporno, da je vlagatelj na naročnika preko portala javnih naročil naslovil vprašanje v zvezi z vsebino citiranega pogoja oz. pobudo po spremembi pogoja:
»7. Vprašanje: V razpisni dokumentaciji, točka 12.9.1, Splošne zahteve, str. 46, zahtevate: »SIDG od konvergence pričakuje naslednje osnovne lastnosti, ki jih želi uporabljati znotraj svojega navideznega telefonskega omrežja: Izbiranje in pozivanje po kratkih številkah med stacionarnimi in mobilnimi telefonskimi priključki, oz. naročniki. Kratko oštevilčenje v mobilnem in stacionarnem omrežju naj bo enako, dosegljivost na eni številki. Prikazovanje identitete kličočega iz stacionarnega v mobilno omrežje in obratno, in sicer po kratki številki. Možnost povratnega klica. Brezplačni klici med uporabniki stacionarnih priključkov (interni telefon) in GSM priključkov. Zahteva po konvergenci med mobilno in fiksno telefonijo je nerazumna, saj naročnik od navedene zahteve nima koristi v takšnem obsegu, da bi s tem pridobil dodatne prednosti, si olajšal delo, tako da lahko naročnik »živi brez njih«, saj ni nujno, da jih ponudniki sploh ponudijo. Pri vseh ponudnikih je omogočeno shranjevanje kontaktov v imenik mobilnih in fiksnih aparatov in s tem povezano hitro klicanje. Trenutno na trgu fiksno konvergenco ponuja le ponudnik Telekom Slovenije, tako da bi takšna zahteva bila nezakonita, saj bi bila neracionalna in bi neupravičeno diskriminirala ponudnike. Predlagamo umik zahteve (sicer bomo prisiljeni ali vložiti revizijski zahtevek, ali pa bo naročnik prejel občutno višjo ceno od Telekoma Slovenije kot bi jo lahko dobil na trgu, saj navedenih funkcionalnosti ne zagotavlja nihče drug). Opozarjamo tudi na sorazmernost – 10 točk za takšne funkcionalnosti pomeni, da je naročnik v točkovanju cen 45 točk pripravljen plačati 22% večji račun, kar je nesmisel.«

Naročnik citiranega vprašanja na portalu javnih naročil ni objavil (Državna revizijska komisija se do tega ne opredeljuje posebej, saj je naročnik že ugodil zahtevku za revizijo v delu, kjer je vlagatelj problematiziral neobjavo vprašanj), je pa dne 18. 11. 2016 ob 14:44 objavil odgovor:
»7. Konvergenčne storitve, ki jih ponudnik našteva v svojem vprašanju, za naročnika predstavljajo poenostavitev pri uporabi izvajanja storitev. Glede na množičnost uporabe storitev telefonije v vsakdanjem poslovanju je naročnik mnenja, da je upravičen dodatno nagrajevati ponudnike, ki mu ponujajo enostavnejšo in s tem višjo kvaliteto uporabe storitev. Pravica zahtevati konvergenčne«.

Kot izhaja (še zlasti) iz vloge z dne 12. 12. 2016, s katero se je vlagatelj opredelil do navedb naročnika, je za vlagatelja sporna zahteva po konvergenci v smislu možnosti klicanja po kratkih številkah, ne pa tudi glede ostalih lastnosti, ki jih naročnik pričakuje od konvergence (brezplačni klici med uporabniki stacionarnih in GSM priključkov, možnost povratnega klica, prikazovanje identitete kličočega itd.). Državna revizijska komisija ob upoštevanju navedenega zato presoja zakonitost tehničnih specifikacij v zvezi s konvergenco le glede lastnosti, ki se nanašajo na izbiranje in pozivanje po kratkih številkah.

Iz zatrjevanj vlagatelja izhaja, da zaradi sporne zahteve ne more na konkurenčen način ponuditi razpisanih storitev, saj naj bi zahtevane funkcionalnosti trenutno omogočal le en ponudnik. Vendar pa Državna revizijska komisija pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da vlagatelj razpisanih storitev ne more ponuditi, še ne zadostuje za zaključek, da so naročnikove tehnične zahteve zato diskriminatorne. Namreč, v kolikor naročnik, ne glede na dejstvo, da določeno zahtevo morebiti lahko izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov oziroma posameznemu ponudniku onemogoči konkuriranje, uspe izkazati, da so zahteve povezane s predmetom in objektivno opravičljive, mu ravnanja v nasprotju z zakonom še ni mogoče očitati. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju storitev, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakopravnost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve namreč je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot ustrezno in dopustno, ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo. Dejstvo, da določen ponudnik izpolnjuje zahteve in lahko sodeluje v postopku oddaje javnega naročila, medtem ko drugi ponudnik tega ne more, mora biti posledica objektivnih okoliščin, ki se na eni strani nanašajo na objektivno utemeljene in opravičljive potrebe naročnika, na drugi strani pa na prednosti, ki jih konkurenčno pravo dopušča in do katerih ponudniki pridejo z vlaganjem v razvoj, investicijami, raziskavami, razvijanjem novih produktov, izboljšavami, pridobivanjem referenc itd. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

Vendar pa v obravnavanem primeru Državna revizijska komisija ocenjuje, da naročnik ni izkazal utemeljenih razlogov, ki bi opravičevali postavitev izpodbijane tehnične zahteve. Sporna zahteva sicer je povezana s predmetom naročila (storitvami telefonije), vendar pa v obravnavanem primeru ni izkazana sorazmernost s cilji naročila. Naročnikova želja po funkcionalnosti enostavnega klicanja in posledični poenostavitvi pri izvajanju storitev, kot jo je predstavil v odgovoru na portalu javnih naročil in v vlogah v postopku pravnega varstva, je sicer razumljiva in tudi opravičljiva, vendar pa po oceni Državne revizijske komisije naročnik ni izkazal, da je mogoče želeno funkcionalnost doseči izključno na način, kot ga je zahteval – s kratkim oštevilčenjem oziroma izbiranjem in pozivanjem po kratkih številkah. Nesporno med strankama je, da fiksni in mobilni aparati vsebujejo funkcionalnost imenika, v katerega je mogoče shraniti kontakte. Ob tem je prepričljiva tudi navedba vlagatelja (do katere se naročnik ni posebej opredelil) o možnosti hitrega klicanja (izbranih številk) ob uporabi teh imenikov. Že ob upoštevanju navedenega je torej mogoče ugotoviti, da je mogoče želene funkcionalnosti doseči na različne načine – glede na navedbe vlagatelja vsaj še na način uporabe imenikov in možnosti hitrega klicanja, kar (lahko) omogočajo že sami aparati. Pri tem so navedbe naročnika o zamudnosti vnosa vseh kontaktov v vsakega od aparatov za rešitev zadeve nebistvene, saj se nanašajo le na situacijo, v kateri kontakte vnašajo uporabniki storitev pri naročniku, ne pa tudi na situacijo, kjer kontakte uporabnikov navideznega zasebnega omrežja v aparate vnese ponudnik storitev (in so aparati z uporabniškega vidika torej že prednastavljeni). Ob upoštevanju navedenega zato Državna revizijska pritrjuje vlagatelju v tem, da je naročnik tehnične specifikacije predmetnega naročila pripravil v nasprotju z določili (prvega odstavka) 68. člena ZJN-3.

V kolikor je zakonitost naročnikove zahteve mogoče presojati tudi z vidika šestega odstavka 68. člena ZJN-3 v smislu, da je možnost klicanja po kratkih številkah značilna le za storitve določenega gospodarskega subjekta (tj. operaterja Telekom Slovenije d.d.), pa v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, da enostavnega in učinkovitega postopka klicanja (kot želene funkcionalnosti) ne bi bilo mogoče opisati na drugačen način kot le z določitvijo izključne tehnične zahteve v izpodbijani vsebini; tudi v kolikor bi bil to edini način za natančen in razumljiv opis predmeta naročila pa Državna revizijska komisija pripominja, da bi naročnik (upoštevaje določilo šestega odstavka 68. člena ZJN-3) v takem primeru moral dopustiti enakovredne rešitve.

Med strankama ostaja nerazrešeno tudi sporno vprašanje glede načina oblikovanja meril za izbiro najugodnejšega ponudnika.

Zahteve določil ZJN-3, ki se nanašajo na opis meril za izbiro najugodnejše ponudbe, so namenjene zagotavljanju načela transparentnosti (6. člen ZJN-3) tudi v tistih fazah postopka oddaje javnega naročila, v kateri je javnost s strani ponudnikov izključena, kot tudi zagotavljanju načela enakopravne obravnave ponudnikov (7. člen ZJN-3), ki med drugim nalaga naročniku, da vse ponudnike, ki predložijo ponudbo in izpolnjujejo razpisne pogoje, obravnava enakopravno, ter da opravi izbiro med njimi na objektivni osnovi.

Merila za oddajo javnega naročila so urejena v 84. členu ZJN-3. Skladno s prvim in drugim odstavkom tega člena naročnik odda javno naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe – ta se določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti, na primer z izračunom stroškov v življenjski dobi, kot ga določa ta zakon, in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske ali socialne vidike, povezane s predmetom javnega naročila. V zvezi z izbiro meril je v petem odstavku 84. člena ZJN-3 določeno še, da morajo biti merila za oddajo javnega naročila nediskriminatorna, sorazmerna in povezana s predmetom javnega naročila. Šteje se, da so merila povezana s predmetom javnega naročila, če se nanašajo gradnje, blago ali storitve, ki jih je treba zagotoviti v skladu z javnim naročilom, in sicer v katerem koli pogledu in na kateri koli stopnje njihove življenjske dobe, vključno z dejavniki, povezanimi s posebnim postopkom proizvodnje, zagotavljanja ali trženja teh gradenj, blaga ali storitev, ali s posebnim postopkom za drugo stopnjo njihove življenjske dobe, tudi če takšni dejavniki niso del njih. V skladu s šestim odstavkom 84. člena ZJN-3, merila za oddajo javnega naročila tudi ne smejo biti določena tako, da je z njimi naročniku podeljena neomejena svoboda pri izbiri najugodnejše ponudbe. Merila za izbiro morajo zagotoviti možnost učinkovite konkurence, spremljati pa jih morajo podrobni opisi, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki, da se oceni, kako ponudba izpolnjuje merila za oddajo javnega naročila.

Naročnik je merila določil v poglavju 10 »MERILA« dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila; pri tem je navedel, da bo izbrana ekonomsko najugodnejša ponudba, ki bo po določenih merilih (A+B+C+D+E+F) prejela največje skupno število točk. Kot merila je tako določil skupno ponudbeno vrednost, pokritost ozemlja s signalom LTE/4G v Sloveniji, skupno število lastnih baznih postaj in notranjih repetitorjev v Sloveniji, največji procent ponujenega popusta na akcijsko ceno aparatov, poleg tega pa pod točkama D in E še:

»D. Sistem varovanja informacij – maksimalno število točk je 5
V primeru, da ponudnik zagotavlja izvajanje storitve na način, da ima vzpostavljen sistem upravljanja varovanja informacij (ISMS) po standardu ISO 27001 ali z drugim enakovrednim certifikatom, prejme 5 točk.
Ponudniki za pridobitev dodatnih točk predložijo fotokopijo pridobljenega certifikata ISO 27001 ali enakovrednega certifikata.

E. Sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja SUNP – maksimalno število točk je 10
Ponudnik, ki dokazuje, da ima kakovostno vzpostavljen in ustrezno vzdrževan sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja (BCMS) svojih storitev in procesu po standardu ISO 22301 ali z drugim enakovrednim certifikatom, prejme 10 točk.
Ponudniki za pridobitev dodatnih točk predložijo fotokopijo pridobljenega certifikata ISO 22301 ali enakovrednega certifikata.«

Med strankama ni sporno, da je vlagatelj v zvezi z vsebino citiranih določb na naročnika preko portala javnih naročil naslovil dve vprašanji oziroma pobudi po spremembi meril:
»5. V točki 10.1 D poglavja A je naveden pogoj zagotavljanja certifikata, ki diskriminira med ponudniki, ki so certifikat pridobili in tistimi, ki certifikata sicer niso pridobili, vendar pa pogoje, določene v točki D izpolnjujejo ne glede na to, da certifikata niso pridobili (morda celo v večji meri, kot ponudniki, ki so certifikat pridobili). Primerno bi bilo spremeniti besedilo točke D na način, da bi omogočala dokazovanje izpolnjevanja tudi na druge načine, ne zgolj s predložitvijo certifikata. Prav tako ni jasni kaj pomeni »enakovreden certifikat«, prosimo pojasnite.
Dodatno navedeno merilo ni v ničemer povezano s kakovostjo izvajanja storitev, temveč se nanaša na pogoje iz poglavja C, točke 4. Tehnična sredstva in ukrepi za zagotovitev kakovosti – ali eventuelno točke D: Sheme za zagotavljanje kakovosti in standardi za okoljsko ravnanje, v obrazcu ESPD. Navedeni certifikati se torej ne nanašajo na predmet storitve temveč na sposobnost ponudnika (naročnik meša predmet naročila s sposobnostjo ponudnika), zaradi česar ni sorazmerja med ceno in kakovostjo. Naročnik bi lahko, v kolikor bi izkazal, da je to nujno za ponudnikovo sposobnost izvajanja storitev (za katere dokazovanje pa ni mogoče zahtevati zgolj predložitve certifikatov), tak pogoj zahteval IZKLJUČNO KOT POGOJ, ne pa kot merilo, zato predlagamo, da ga v izogib nepotrebnemu revizijskemu zahtevku merilo D.Sistem varovanja informacij po ISO 27001, umaknete.
6. V točki 10.1 E poglavja A je naveden pogoj zagotavljanja certifikata, ki diskriminira med ponudniki, ki so certifikat pridobili in tistimi, ki certifikata sicer niso pridobili, vendar pa pogoje, določene v točki E izpolnjujejo ne glede na to, da certifikata niso pridobili (morda celo v večji meri, kot ponudniki, ki so certifikat pridobili). Primerno bi bilo spremeniti besedilo točke E na način, da bi omogočala dokazovanje izpolnjevanja tudi na druge načine, ne zgolj s predložitvijo certifikata. Prav tako ni jasno kaj pomeni »enakovreden certifikat«, prosimo pojasnite.
Enako kot zapisano pri vprašanju glede merila v točki 10.1 D poglavja A tudi tukaj merilo E. Sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja SUNP nima zveze s kakovostjo storitev, temveč s sposobnostjo ponudnika, in kot tako ne more biti merilo, saj ne izraža ekonomske koristi. Nanašalo bi se lahko na pogoje iz poglavja C, točke 4. Tehnična sredstva in ukrepi za zagotovitev kakovosti – ali eventuelno točke D: Sheme za zagotavljanje kakovosti in standardi za okoljsko ravnanje, v obrazcu ESPD. Navedeni certifikati se torej ne nanašajo na predmet storitve temveč na sposobnost ponudnika (naročnik meša predmet naročila s sposobnostjo ponudnika), zaradi česar ni sorazmerja med ceno in kakovostjo). Naročnik bi lahko, v kolikor bi izkazal, da je to nujno za ponudnikovo sposobnost izvajanja storitev (za katere dokazovanje pa ni mogoče zahtevati zgolj predložitve certifikatov), tak pogoj zahteval IZKLJUČNO KOT POGOJ, ne pa kot merilo, zato predlagamo, da ga v izogib nepotrebnemu revizijskemu zahtevku merilo E umaknete.«

Naročnik citiranega vprašanja na portalu javnih naročil ni objavil (kot že pojasnjeno se Državna revizijska komisija do tega ne opredeljuje posebej, saj je naročnik že ugodil zahtevku za revizijo v delu, kjer je vlagatelj problematiziral neobjavo vprašanj), je pa dne 18. 11. 2016 ob 14:44 objavil odgovor:
»5. Enakovreden certifikat je vsak certifikat, izdan s strani zunanje neodvisne organizacije, iz katerega je razvidno, da ima ponudnik sprejete ukrepe, s katerimi ima zagotovljen vsaj enak ali bolj strog sistem upravljanja varovanja informacij, kot je predpisan z ISO 27001.
6. Certifikat po mnenju naročnika izrazito vpliva na varnost podatkov, kar bi po mnenju naročnika vsaka družba, ki se ukvarja s takšnim obsegom pretoka informacij, kot so telekomunikacijske družbe, morala imeti. Kljub temu je naročnik v izogib omejevanju konkurence zahtevo predpisal zgolj kot merilo, s čimer le dodatno nagrajuje ponudnika, ki mu bo zagotovil višjo varnost informacij pri izvajanju storitve, ne preprečuje pa oddaje ponudnikom, ki certifikata nimajo pridobljenega.«

Vlagatelj v zahtevku za revizijo problematizira merili D in E zlasti iz vidika nesorazmernosti in nepovezanosti s predmetom naročila; merili naj bi nedopustno preferirali ponudnika Telekom Slovenije d.d.

Med strankama je nesporno, da so operaterji že skladno s predpisi – Splošnim aktom o varnosti omrežij in storitev ter delovanjem v izjemnih stanjih (Uradni list RS, št. 75/2013 s sprem.) v povezavi z Zakonom o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/2012 s sprem.) – dolžni vzpostaviti in vzdrževati dokumentiran sistem upravljanja varovanja informacij in sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja ter da v zvezi s tem obstaja nadzor s strani pristojnih institucij in organov.

Ne glede na to, ali se standardi in certifikati ISO 27001 ter ISO 22301 ali enakovredni sploh nanašajo na predmet javnega naročila – storitve telefonije, prenosa podatkov ipd. – ali pa se morda nanašajo na osebni status ponudnika oziroma na splošno poslovno politiko operaterja (ob čemer bi bil utemeljen pomislek vlagatelja o tem, da se že iz tega razloga ne morejo šteti kot dejavnik, smiselno povezan s predmetom tega javnega naročila), pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni mogoče ugotoviti, kakšna naj bi bila povezava med domnevno strožjimi zahtevami iz standardov in predmetom naročila. Naročnik namreč ne preko odgovorov na portalu javnih naročil ne v postopku pravnega varstva ni pojasnil, v čem naj bi se kazala večja strogost zahtev standardov, katerih izpolnjevanje naj za dodelitev dodatnih točk v okviru merila z ustrezajočimi certifikati izkažejo ponudniki, posledično pa niti tega, v čem naj bi se sploh kazala kakršnakoli prednost oziroma vpliv izpolnjevanja teh (po navedbah naročnika) »strožjih« zahtev na predmet javnega naročila. Zgolj splošne in neobrazložene naročnikove navedbe o tem, da gre v primeru izkaza ustreznega (zahtevanega) sistem upravljanja neprekinjenega poslovanja za »izredno pomemben element ponudbe« oziroma da certifikat za standard ISO 27001 ali enakovreden »izrazito vpliva na varnost podatkov«, upoštevanih argumentov v tej zvezi ne morejo predstavljati. Naročnik v vlogi z dne 19. 12. 2016 sicer navaja, da so pristojnosti in kontrole pristojnih organov sicer res predpisane, da pa je »večina institucij ali organov, ki urejajo in nadzirajo trg zasuta z opravili, kadra je premalo«, mednarodno uveljavljeni standardi ISO pa so plačljivi in ravno zaradi tega naj bi bili konstantno preverjani. Navedbe naročnika o neustreznem delovanju pristojnih organov v predstavljeni vsebini so po oceni Državne revizijske komisije zgolj pavšalne, neizkazane in neprepričljive, kot take pa ne opravičujejo postavitve merila, ki bi dodatno nagrajevalo tiste ponudnike, ki imajo v zvezi z (obvezno) vzpostavljenima sistema upravljanja varovanja informacij in upravljanja neprekinjenega poslovanja pridobljene še dodatne certifikate o skladnosti sistema z zahtevanim ali zahtevanemu enakovrednem standardu.

V končni posledici navedenega zato Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju v tem, da sta obravnavani merili določeni v nasprotju s 84. členom ZJN-3 in z načelom sorazmernosti, nista v povezavi s predmetom naročila, ponudnike pa lahko neupravičeno diskriminirata.

Ker je vlagatelj v zahtevku za revizijo uspel izkazati, da je naročnik s postavitvijo sporne tehnične zahteve in z določitvijo izpodbijanih meril v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila ravnal neskladno z določbami ZJN-3, je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila sporna določila dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, kot to izhaja iz izreka tega sklepa.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Ker je Državna revizijska komisija razveljavila posamezne dele dokumentacije v zvezi z oddajo javnega naročila, naročnika napotuje, naj v primeru, da bo s postopkom oddaje zadevnega javnega naročila nadaljeval, dokumentacijo v zvezi z oddajo javnega naročila ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije ustrezno spremeni, spremembe pa objavi v skladu z določbami ZJN-3.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je z vlogo z dne 19. 12. 2016 vložil tudi pritožbo zoper odločitev o stroških predrevizijskega postopka.

Revizijski postopek se skladno s prvim odstavkom 30. člena ZPVPJN začne takrat, ko Državna revizijska komisija od naročnika prejme zahtevek za revizijo. Državna revizijska komisija v revizijskem postopku odloča o (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo. Odločitev o povrnitvi stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, deli usodo odločitve o glavni stvari (tj. o zahtevku za revizijo). Povrnitev stroškov je namreč skladno s 70. členom ZPVPJN odvisna od (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo (načelo uspeha), iz česar izhaja da je odločitev o stroških akcesorne narave. Ker revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo vključuje tudi odločitev o stroških, je vložitev pritožbe v obravnavanem primeru nedopustna, zato jo je Državna revizijska komisija zavrgla. Pritožba zoper odločitev naročnika o stroških je dopustna le v primeru, če se revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo ne začne, vlagatelj pa se ne strinja le z naročnikovo stroškovno odločitvijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo, vlogi z dne 12. 12. 2016, pritožbi z dne 19. 12. 2016 in vlogi z dne 22. 12. 2016 zahteval povrnitev priglašenih stroškov pravnega varstva – za stroške odvetniškega zastopanja (za pripravo vlog, za pregled spisa, listin in druge dokumentacije ter za posvet), materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa), vse povečano za 22% DDV, ter za strošek plačane takse.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN) priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek odvetniških storitev za sestavo zahtevka za revizijo v višini 1.000 točk (prva točka tar. št. 40 Odvetniške tarife, ob upoštevanju višine točk, kot jih je v zahtevku za revizijo navzgor zamejil vlagatelj), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 559,98 EUR;
- strošek odvetniških storitev za sestavo vloge za nadaljevanje postopka v višini 400 točk (tretja točka tar. št. 40 Odvetniške tarife), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 223,99 EUR;
- izdatke v pavšalnem znesku v višini 24 točk (in sicer 2 % od 1.000 točk ter 1 % od 400 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife (ker vlagatelj v postopku pravnega varstva ni specificiral in izkazal dejanskih materialnih stroškov oziroma izdatkov v dejanski višini je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala izdatke v pavšalnem znesku), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 13,44 EUR;
- strošek plačane takse za zahtevek za revizijo v višini 1.500,00 EUR.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 2.297,41 EUR. Ker je naročnik vlagatelju že priznal stroške v višini 1.036,21 EUR, je Državna revizijska komisija odločila, da je naročnik dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva še v višini 1.261,20 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala presežka priglašenih odvetniških stroškov za zahtevek za revizijo, saj vlagatelj tega stroška, nastalega v predrevizijskem postopku, skladno s petim odstavkom 70. člena ZPVPJN ni priglasil v roku petih delovnih dni od vložitve zahtevka za revizijo (v zvezi s tem ni mogoče slediti navedbam vlagatelja o tem, da je bila naročnikova odločitev v sklepu št. 503-JN/2016/185-5-SKL materialnopravno napačna oziroma da je v tem sklepu naročnika prišlo do očitne pisne ali računske pomote). Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala niti presežka stroškov za sestavo vloge za nadaljevanje postopka, saj glede na vrednost spora (ocenjena vrednost javnega naročila v konkretnem primeru znaša 150.000,00 EUR brez DDV) za njegovo priznanje ni podlage v Odvetniški tarifi, niti stroškov odvetniških storitev za posvet s stranko ter za pregled spisa, listin in druge dokumentacije, saj navedenih storitev ni mogoče priznati kot samostojnih storitev, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah Odvetniške tarife (Tarifna številka 39). Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala stroškov za sestavo pritožbe z dne 19. 12. 2016, saj vlagatelj s pritožbo ni uspel, pa tudi ne priglašenega stroška odvetniške storitve za sestavo vloge z dne 22. 12. 2016, saj v konkretnem primeru ta strošek ni bil potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN, v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Navedbe v vlagateljevi vlogi z dne 22. 12. 2016 niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 12. 1. 2017

Predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.
predsednik Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetniška pisarna Stušek d.o.o., Trg celjskih knezov 2, 3000 Celje
- Slovenski državni gozdovi, d. o. o., Rožna ulica 39, 1330 Kočevje
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.