018-184/2016 Splošna bolnišnica Murska Sobota, Rakičan

Številka: 018-184/2016-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Tadeje Pušnar kot predsednice senata, Boruta Smrdela kot člana senata in Nine Velkavrh kot članice senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »aparat za umetno ventilacijo« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Medicotehna, d. o. o., Zadobrovška cesta 42A, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Splošna bolnišnica Murska Sobota, Rakičan, Ulica dr. Vrbnjaka 6, Murska Sobota (v nadaljevanju: naročnik), 27. 10. 2016

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini

Obrazložitev

Naročnik je v postopku oddaje naročila male vrednosti (objava 2. 12. 2015 na portalu javnih naročil, pod št. objave NMV7725/2015) z dokumentom »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 19. 2. 2016 ponudnike obvestil, da je izbral ponudbo ponudnika Ram 2, d. o. o., Bratislavska cesta 7, Ljubljana. Zoper to odločitev sta ponudnik Dräger Slovenija, servis in prodaja, d. o. o., Nadgoriška cesta 19, Ljubljana - Črnuče in vlagatelj vložila zahtevka za revizijo, ki jima je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016 ugodila in jo razveljavila. Naročnik je nato sprejel odločitev, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016, da »zavrača vse ponudbe«, saj »ni prejel popolne ponudbe«.

Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 15. 9. 2016 in predlagal razveljavitev odločitve, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016, uveljavljal pa je tudi povrnitev stroškov. Vlagatelj je navedel, da naročnik ni obrazložil odločitve o oddaji javnega naročila, da je nepravilno upošteval stopnjo DDV za potrošni material in da ni upošteval zahtevka za povračilo stroškov predujma za izvedenca.

Naročnik je s sklepom z dne 28. 9. 2016 zahtevek za revizijo in zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil in navedel, da:
 je v dokumentu »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016 navedel, da ga je izdal na podlagi sklepa Državne revizijske komisije v zadevi št. 018-51/2016, v katerem se je ta opredelila o obračunu davčne stopnje za ventilator in potrošni material, ki se nanaša na ventilator,
 vlagatelj pri navedbi davčnih stopenj ni navedel dokazil Finančne uprave RS ali Državne revizijske komisije, temveč je navedel le tarifne oznake proizvajalca, ki pa niso pogoj za določanje stopnje DDV,
 je vlagatelj v predloženem računu proizvajalca navedel seznam brez konsistentnih tarifnih oznak 9019.2000, pri potrošnem materialu prav tako ni dal dokazil o znižani stopnji DDV,
 je bakterijski filter lahko uporaben na ventilatorjih, pa tudi na anestezijskih aparatih in drugih aparatih z možnostjo antibakterijske filtracije, kar pušča dvome v pravilnost davčne stopnje, še posebej zato, ker dosedanja praksa javnih naročil kaže, da ponudniki respiratornega potrošnega materiala ponujajo take antibakterijske filtre, kjer upoštevajo 22 % DDV, čeprav imajo tarifno oznako 9019.2000,
 se napačna davčna stopnja ne nanaša le na potrošni material, temveč tudi na ventilator,
 je vlagatelj ponudil tudi dodatni računalnik – monitor z nosilcem, ki ni medicinski pripomoček, zato je treba upoštevati 22 % DDV,
 ne more biti pravno odgovoren za naročanje materiala in ugotavljanje pravilne davčne stopnje, saj za to ni pooblaščen, temveč bi moral to biti ponudnik blaga,
 »zaradi ponudbe enakovrednega materiala in potrošnega materiala ter na temelju odločitve Državne revizijske komisije štev. 018-51/2016-18 in FURS-a štev. 06.05.2016 (vezano na dopis Dkom štev. 018-51/2016-9 z dne 06.05.2016) lahko« »upravičeno domneva, da enaka zakonodaja velja za vse ponudnike, tako mora veljati tudi davčna stopnja za enakovreden potrošni material«,
 zaradi dosedanjih zahtevkov za revizijo in potencialno dodatnih zahtevkov za revizijo »se naročnik odloča, da zaustavi NMV in razpiše novega s povišano količino aparatov ter navedbo med izjavami, da bodo ponudniki odgovorni za pravilno uvrstitev davčnih stopenj in bodo morali predložiti pisna dokazila o uvrstitvi DDV s strani FURS-a«,
 je že poravnal stroške za predujem izvedenca, povrnitev stroškov pa sicer ni predmet zahtevka za revizijo, ampak se nanaša na sklep št. 018-51/2016-18 in drugo zakonsko podlago.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. NMV07/2015 z dne 29. 9. 2016 Državni revizijski komisiji posredoval zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 5. 9. 2016 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Naročnik je za naročilo blaga [8. točka prvega odstavka 2. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2)], ki ga je oddajal po postopku oddaje naročila male vrednosti (objava in prvi odstavek Povabila k oddaji ponudbe, str. 2; 28. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), prejel ponudbe štirih ponudnikov (zapisnik o javnem odpiranju ponudb z dne 12. 1. 2016). Naročnik je po merilu najnižja cena (točka I.8 objave; 7. člen Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe, str. 8) sprva izbral najugodnejšo ponudbo (dokument »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 19. 2. 2016). Vendar je Državna revizijska komisija to odločitev na podlagi obravnave zahtevkov za revizijo dveh vlagateljev razveljavila (sklep št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016). Naročnik je nato sprejel odločitev, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016, s katero je – s sklicevanjem na ZJN-2, objave na portalu javnih naročil, prejem sklepa št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016 in ponovni pregled ponudb – kljub navedbi, da »zavrača vse ponudbe«, kar je ravnanje, ki ga ureja tretji odstavek 80. člena ZJN-2), vse ponudbe izločil v smislu prvega odstavka 80. člena ZJN-2, saj »ni prejel popolne ponudbe«. Naročnik je v dokumentu »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016 za ponudbo vsakega izmed ponudnikov navedel, katerega elementa popolnosti, kot jih določa 16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2, njegova ponudba ne izpolnjuje, in pojasnilo za tako pravno kvalifikacijo. Tako je naročnik za vlagateljevo ponudbo navedel:
»Po pregledu ponudbe je bilo ugotovljeno, da je ponudba formalno popolna, pravočasno vložena in pravilno označena. Pri pregledu ponudbe je bilo ugotovljeno, da je ponudba nepravilna, saj ni pravilno obračunana davčna stopnja za potrošne materiale.«

Naročnik je v 2. členu Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 3) določil, da morajo ponudniki za popolnost ponudbe predložiti »Predračun (OBR-8) in/ali lastni predračun«, v 8. členu Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (str. 8) pa je določil, da ponudniki izpolnijo obrazec predračuna tako, da vpišejo cene in jih pomnožijo s količinami, k obrazcu predračuna pa morajo predložiti še (prve tri alinee):
 »Lasten predračun za ponujen aparat iz katerega bo viden tip opreme in proizvajalec ter cena brez DDV, znesek DDV in znesek skupaj (z vsemi popusti in rabati).«,
 »Lasten predračun za potrošne materiale (npr. Flow senzor za 1 x uporabo, Kivete za merjenje CO2 za 1 x uporabo), v katerega vključite in navedete ves potreben potrošni material za 600 ventilacij (150 letno).« in
 »V lastnem predračunu navedite vsaj komercialno ime artikla, ceno na enoto brez DDV, DDV in znesek skupaj (z DDV).«

Naročnik je na str. 27 razpisne dokumentacije pripravil obrazec OBR-8 Predračun, ki ga sestavlja tabela, ki vsebuje vrstici »Aparat za umetno ventilacijo« in »Potrošni material« ter stolpce »Naziv«, »Kom«, »Vrednost brez DDV (za kom/kpl)«, »DDV«, »Vrednost z DDV (za kom)« in »Skupna vrednost z DDV«, v nadaljevanju pa še vrstice »Skupaj brez DDV«, »Vrednost DDV« in »Skupna vrednost z DDV«. Naročnik je pod to tabelo zapisal, da sta obrazca »Lastni predračun za ponujeno opremo« in »Lastni predračun za potrošni material« prilogi obrazca OBR-8 Predračun, pri čemer »Ponudnik lahko oblikuje ponudbo na lastnih obrazcih tako, da bodo v njej zajete vse postavke iz predračuna. Prav tako naj ponudnik v svoji ponudbi izkaže cene in vrednosti brez davka na dodano vrednost, stopnjo davka ter skupno vrednost za plačilo z DDV.«

Naročnik je gospodarskim subjektom posredoval tudi dodatne informacije. Tako je naročnik med drugim prek portala javnih naročil na vprašanje:
»[…] vprašanje se nanaša na Strokovne zahteve - Dodatne zahteve v alineji - Cena potrošnega materiala na 600 ventiliranih bolnikov (za obdobje 4. leta od dobave aparata).
Vprašanje:
Ali naj ponudniki navedemo ceno potrošnega materiala za enkratno uporabo za enega bolnika (dihalni sistem z ogrevanjem obeh cevi, posoda vlažilca za vodo, inspiratorni ventil, inspiratorni filter, pretočni senzor in senzor za CO2) z zavezo, da vam bomo le tega dobavljali po ponujeni ceni za količino 600 kompletov, v kolikor bomo izbrani?
Če je odgovor da, vas pozivamo, da ceno predhodno opisanega kompleta točkujete in upoštevate kot merilo za izbor. Cena potrošnega materiala je bistveni element ekonomičnosti ponudbe, ne samo najnižja cena aparata. Prav tako morate prejeti zagotovilo ponudnika, da vam bo zahtevane količine po navedeni ceni tudi dobavljal, sicer je zahteva odn. navedba cene potrošnega material nerelevantna.«,
odgovoril (objava 29. 12. 2015 ob 8.39):
»Ponudniki v lasnem predračunu, ki se navezuje na potrošne materiale (in je priloga OBR-8 – Predračun) navedete potrošne materiale za enkratno uporabo za enega bolnika z zavezo, da boste le tega dobavljali po ponujeni-fiksni ceni za količino 600 kompletov (cca. 4. Leta).
Merilo za izbor je
-cena aparata in
- potrošni material za enkratno uporabo za 600 ventilacij (kot je vidno iz OBR-8 Predračun).
V razpisni dokumentaciji je poleg vzorca pogodbe za aparat priložen tudi vzorec pogodbe za potrošne materiale, torej bo naročnik z izbranim ponudnikom sklenil pogodbo s katero se bo zavezal, da bo dobavljal materiale po ceni ponujeni v ponudbi.«,
s čimer je ta odgovor postal del razpisne dokumentacije (tretja poved iz drugega odstavka 71. člena ZJN-2).

Državna revizijska komisija je vpogledala v vlagateljevo ponudbo in ugotovila, da je vlagatelj predložil izpolnjen in potrjen (podpis in žig) obrazec OBR-8 Predračun, v katerem je izpolnil vse razdelke tabele, pri čemer v razdelka iz stolpca »DDV« ni vpisal stopnje DDV, temveč znesek DDV za postavki, kot sta bili opredeljeni v stolpcu »Naziv«. Vlagatelj je predložil tudi prilogi, pri čemer je v prilogi »Ponudba za Aparat za umetno ventilacijo« št. 00003-P16 z dne 6. 1. 2016 navedel dve postavki, ki imata različni davčni stopnji (ena 9,5 % DDV, druga pa 22 % DDV), v prilogi »Ponudba za Aparat za umetno ventilacijo - Potrošni material« št. 00004-P16 z dne 6. 1. 2016 pa je navedel štiri postavke, od česar je za tri postavke navedel, da znaša DDV 9,5 % DDV, za eno postavko pa je navedel, da DDV znaša 22 %.

Vlagatelj je najprej očital, da odločitev o izločitvi njegove ponudbe ni obrazložena in je zato ni mogoče preizkusiti, s čimer se Državna revizijska komisija strinja.

Naročnika zavezujejo določbe ZJN-2 o obveščanju ponudnikov o odločitvah v postopku javnega naročanja tudi v primeru, ko oddaja naročilo male vrednosti. V četrti alinei prvega odstavka 95.a člena ZJN-2 je namreč določeno, da dokumentacijo o oddaji naročila male vrednosti, ki jo mora naročnik voditi, med drugim sestavlja tudi odločitev o oddaji naročila, iz druge povedi iz 95.b člena ZJN-2 pa je posredno razvidno, da mora naročnik ponudnike tudi seznaniti s to svojo odločitvijo (prim. izrecno zahtevo iz drugega odstavka 79. člena ZJN-2), saj zoper njo lahko uveljavljajo pravno varstvo (gl. tudi šesti odstavek 25. člena ZPVPJN).

V drugi povedi iz prvega odstavka 80. člena ZJN-2 je v delu, ki je relevanten za rešitev spora, določeno, da mora naročnik v odločitvi, s katero ponudnika izloči iz postopka oddaje javnega naročila, navesti podatke iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2, vključno z razlogi za izločitev. Naročnikovo upoštevanje te obveznosti je bistveno v postopku oddaje javnega naročila male vrednosti, saj skladno s prvo povedjo iz 95.b člena ZJN-2 zahteva za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji javnega naročila ne glede na tretji odstavek 79. člena ZJN-2 v postopku oddaje javnega naročila male vrednosti ni dopustna. Glede na prvo poved iz 95.b člena ZJN-2 ponudnik v postopku oddaje javnega naročila male vrednosti ni upravičen pridobiti dodatne obrazložitve odločitve o oddaji javnega naročila, zato mora naročnik ponudnika primerno seznaniti z razlogi za izločitev njegove ponudbe že »v odločitvi, s katero se ponudnika izloči iz postopka oddaje javnega naročila« (prva poved iz prvega odstavka 80. člena ZJN-3). S tem bo naročnik omogočil ponudniku, da učinkovito uveljavlja pravno varstvo po ZPVPJN, saj bo ponudnik (kot vlagatelj) v zahtevku za revizijo lahko navajal dejstva in predlagal dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN), le, če bo tudi seznanjen z razlogi, zaradi katerih je naročnik zaključil, da ponudba ni popolna in jo je treba izločiti.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da se je naročnik v dokumentu »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016 sicer skliceval na sklep št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016 in da je s tem, ko je navedel, da je vlagatelj nepravilno obračunal davčno stopnjo za potrošne materiale, pojasnil, zakaj je zaključil, da je vlagateljeva ponudba nepravilna in da s tem ni popolna, vendar pa je treba upoštevati, da spor med vlagateljem in naročnikom v zadevi št. 018-051/2016 ni bil o višini DDV za ponujeno blago, temveč o tem, ali je vlagatelj s predloženo ponudbo izpolnil zahteve iz tehničnih specifikacij, in torej o tem, ali njegova ponudba ni neprimerna (21. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). V zadevi št. 018-051/2016 je bil spor o pravilni višini DDV za ponujeno blago zgolj med ponudnikom Dräger Slovenija, servis in prodaja, d. o. o., Ljubljana - Črnuče in naročnikom. Iz sklepa št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016 je tudi razvidno, da je Državna revizijska komisija prejela pojasnilo Finančne uprave RS (dopis št. 0920-6164/2016-2 z dne 30. 5. 2016), da je mogoče za potrošni material upoštevati različne davčne stopnje, zato Državna revizijska komisija ni sledila navedbam ponudnika Dräger Slovenija, servis in prodaja, d. o. o., Ljubljana - Črnuče, da bi moral tedanji izbrani ponudnik za vse blago upoštevati 22 % DDV. Ker spor med vlagateljem in naročnikom v zadevi št. 018-051/2016 ni bil v stopnji DDV za potrošni material, Državna revizijska komisija pojasnila Finančne uprave RS (dopis št. 0920-6164/2016-2 z dne 30. 5. 2016) ni vročala vlagatelju, temveč naročniku, ponudniku Dräger Slovenija, servis in prodaja, d. o. o., Ljubljana - Črnuče in tedanjemu izbranemu ponudniku. Iz sklepa št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016 pa sicer tudi ne izhaja, da bi Državna revizijska komisija s konkretnimi podatki opisala potrošni material tedanjega izbranega ponudnika oziroma da bi navedla take podatke (npr. kataloške številke), da je mogoče že iz obrazložitve razbrati, kateri konkretni potrošni material je ponudil tedanji izbrani ponudnik, niti taki podatki ne izhajajo iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 19. 2. 2016, ki je bil sicer razveljavljen s sklepom št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016, niti iz sklepa z dne 18. 3. 2016, s katerim je naročnik zavrnil zahtevka za revizijo, ki sta ju vložila ponudnik Dräger Slovenija, servis in prodaja, d. o. o., Ljubljana - Črnuče in vlagatelj zoper odločitev, kot je izhajala iz dokumenta Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 19. 2. 2016. Iz odstopljene dokumentacije tudi ne izhaja, da je vlagatelj vpogledal v ponudbo tedanjega izbranega ponudnika. Iz navedenega je tako treba zaključiti, da vlagatelj ne v postopku oddaje naročila male vrednosti ne v predhodnem postopku pravnega varstva ni bil konkretno seznanjen s podatki o potrošnem materialu tedanjega izbranega ponudnika, zato tudi ni mogoče šteti, da je bil vlagatelj – če bi bilo seveda mogoče narediti takšen sklep kljub pravilu iz druge povedi iz prvega odstavka 80. člena ZJN-2 – seznanjen s podatki (torej dejanskim stanjem), ki bi mu omogočali primerjavo s podatki (torej dejanskim stanjem), kot izhaja(jo) iz njegove ponudbe. Navedeno pomeni, da bi moral vlagatelj o primerljivosti dejanskega stanja iz ponudbe tedanjega izbranega ponudnika in svoje ponudbe ugibati in izhajajoč iz takega ugibanja sklepati na pravne posledice glede obračunavanja DDV. Iz sklepa št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016 (str. 6, zaključno besedilo v drugem odstavku) je tudi razvidno, da ni mogoče samega po sebi uporabiti pojasnila Finančne uprave RS (dopis št. 0920-6164/2016-2 z dne 30. 5. 2016) za vsakršno dejansko stanje, zato Državna revizijska komisija pojasnila Finančne uprave RS (dopis št. 0920-6164/2016-2 z dne 30. 5. 2016), ki ga je prejela v zadevi št. 018-051/2016, ni uporabila tudi v postopku pravnega varstva, ki ga je vodila pod številko 018-043/2016. To pomeni, da opiranje dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016 na sklep št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016 vlagatelju še ne zagotavlja primerne utemeljitve odločitve o izločitvi njegove ponudbe, saj ga ne seznanja z dejanskim stanjem, ki bi se nanašalo na njegov položaj, pač pa mu nudi le določena izhodišča za pravno sklepanje.

Primerne utemeljitve odločitve o izločitvi vlagateljeve ponudbe pa ne zagotavlja niti navedba, da vlagatelj ni pravilno obračunal davčne stopnje za potrošni material, saj iz dejanskega stanja zadeve izhaja, da predstavlja zgolj splošno navedbo, ki je zaobjela vse postavke iz priloge »Ponudba za Aparat za umetno ventilacijo - Potrošni material« št. 00004-P16 z dne 6. 1. 2016. Državna revizijska komisija namreč ugotavlja, da je naročnik v dokumentu »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016 tudi za ponudbi nekdanjega izbranega ponudnika in še četrtega sodelujočega ponudnika navedel enako pojasnilo, ta ponudnika pa sta za potrošni material navedla le DDV 9,5 %. Izhajajoč iz naročnikovega pojasnila bi to pomenilo, da bi naročnik štel, da bi ta ponudnika morala obračunati za potrošni material 22 % DDV. Le ponudnik Dräger Slovenija, servis in prodaja, d. o. o., Ljubljana – Črnuče je za potrošni material navedel 22 % DDV, naročnik pa v dokumentu »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016 za njegovo ponudbo ni navedel nič o DDV za potrošni material. To pa omogoča sklepanje, da je naročnik štel, da je ta ponudnik navedel pravilen DDV za potrošni material. Izhajajoč iz naročnikovega pojasnila glede vlagateljeve ponudbe bi to pomenilo, da bi naročnik štel, da bi moral vlagatelj za edino postavko, ki jo je obračunal z 22 % DDV, obračunati 9,5 % DDV, za preostale tri postavke pa obračunati 22 % DDV in ne 9,5 % DDV. Vendar takega zaključka o naročnikovih stališčih ne bi podpiral niti naročnik sam, saj je v sklepu z dne 28. 9. 2016 navedel, da vlagatelj k zahtevku za revizijo »pri potrošnem materialu prav tako ne dodaja nobenih dokazil o znižani davčni stopnji«. Iz tega naročnikovega stališča bi bilo mogoče sklepati, da naročnik kot sporne izpostavlja le tri postavke, pri katerih je vlagatelj obračunal 9,5 % DDV in ne 22 % DDV. Vendar hkrati niti do takega stališča ni mogoče zavzeti enoznačnega stališča, saj je naročnik v sklepu z dne 28. 9. 2016 obrazložil spornost višine DDV le za eno postavko, hkrati pa se v sklepu z dne 28. 9. 2016 sklicuje na sklep št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016 in pojasnilo Finančne uprave RS, kar bi bilo možno razumeti, da bi se celo strinjal z možnostjo različnega obračunavanja DDV za posamezen potrošni material.

V predstavljenih dejanskih okoliščinah Državna revizijska komisija ugotavlja, da pojasnila, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016, v delu, ki se nanaša na vlagateljevo ponudbo, ni mogoče tolmačiti kot razloga za izločitev v vsebini, ki jo določa druga poved iz prvega odstavka 80. člena ZJN-2. To pojasnilo zato ne omogoča nadzora preglednosti (8. člen ZJN-2) naročnikovega pregleda vlagateljeve ponudbe in njene izločitve (prva poved iz prvega odstavka 80. člena ZJN-2), vlagatelju pa tudi ne omogoča uveljavljanja pravnega varstva na učinkovit način. Že te ugotovitve kršitev ZJN-2 so zadostna podlaga, da Državna revizijska komisija skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodi zahtevku za revizijo in razveljavi odločitev, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016.

Državna revizijska komisija se ni izrekala o drugih vlagateljevih očitkih, saj odločitev o njih ni bistvena za rešitev zadeve. Državna revizijska komisija sicer še dodaja, da naročnik ne more šele v sklepu z dne 28. 9. 2016 navajati novih pomanjkljivosti iz vlagateljeve ponudbe (napačna davčna stopnja za ventilator zaradi vpliva dodatnega PC računalnika – monitorja z nosilcem na davčno stopnjo), saj bi to moral glede na drugo poved iz 80. člena ZJN-2 storiti že v »odločitvi, s katero se ponudnika izloči iz postopka oddaje javnega naročila«.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.

Z razveljavitvijo odločitve, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 7. 9. 2016, se postopek oddaje javnega naročila pri naročniku znova znajde v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb (gl. 7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2). Če se naročnik odloči, da bo izločil vse ponudbe, mora zaradi omejitev iz prve povedi iz 95.b člena ZJN-2 upoštevati prvi odstavek 80. člena ZJN-2 in zagotoviti obrazložitev že v dokumentu, s katerim ponudnike seznani s svojo odločitvijo. Če pa se naročnik odloči, da bo zavrnil vse ponudbe, mora v zvezi z obrazložitvijo upoštevati tretji odstavek 80. člena ZJN-2. Če pa naročnik ugotovi, da bi bilo mogoče izbrati najugodnejšo ponudbo in najugodnejšo ponudbo tudi izbere, mora zaradi omejitev iz prve povedi iz 95.b člena ZJN-2 upoštevati dolžnost obrazložitve, kot jo določa prvi odstavek 79. člena ZJN-2.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je priglasil povrnitev stroškov, in sicer takse v višini 1.091,12 eurov in celotnega zneska predujma za izdelavo strokovnega mnenja v zadevi št. 018-051/2016.

Strošek predrevizijskega in revizijskega postopka je med drugim taksa (prva alinea prvega odstavka 70. člena ZPVPJN), naročnik pa mora skladno s prvo povedjo iz tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, iz lastnih sredstev povrniti potrebne stroške in ne vsakršnih stroškov.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je vlagatelj takso preplačal.

V obravnavanem primeru je treba upoštevati, da naročnik javnega naročila ni oddal in tudi ni ugotovil, da bi bila katera ponudba popolna. Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da je treba ta primer obravnavati kot primer, ki ga določa 74. člen Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2016 in 2017 (Uradni list RS, št. 96/2015; ZIPRS1516), zato taksa znaša 1.000 eurov. Državna revizijska komisija bo zato na podlagi druge alinee četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila vračilo preveč plačane takse v znesku 91,12 eurov.

Vlagatelj je uspel z zahtevkom za revizijo, zato mu Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN ter 74. člen ZIPRS1516 kot potrebne priznava stroške takse v višini 1.000 eurov, ki jih je naročnik dolžan povrniti vlagatelju v 15 dneh po vročitvi tega sklepa. Zahteva, da mora naročnik vlagatelju povrniti še stroške takse nad priznano višino, se zavrne.

V zvezi z vlagateljevo zahtevo za povrnitev celotnega zneska plačanega predujma za izdelavo strokovnega mnenja v zadevi št. 018-051/2016 pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je s sklepom št. 018-51/2016-5 z dne 21. 4. 2016 vlagatelju na podlagi drugega odstavka 36. člena ZPVPJN naložila, da za izdelavo strokovnega mnenja založi predujem v višini 1.300 eurov, kar je vlagatelj tudi storil. Državna revizijska komisija je strokovnjaku v zadevi št. 018-051/2016 priznala stroške v višini 929,73 eurov. Ta znesek torej predstavlja dejanske stroške izdelave strokovnega mnenja. Kar pomeni, da je ostalo neporabljenih 370,27 eurov od založenega zneska predujma, zato je s sklepom št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016 odločila, da se to razliko vrne vlagatelju, saj ta ni predstavljala stroškov postopka pravnega varstva. Iz navedenega bi bilo tako mogoče razbrati, da vlagatelj uveljavlja vračilo 929,73 eurov, kar je znesek, ki vlagatelju ni bil vrnjen na podlagi sklepa št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016. Državna revizijska komisija še ugotavlja, da je naročnik k sklepu z dne 28. 9. 2016 predložil dokument »Potrdilo o bremenitvi podračuna«, iz katerega je razvidno, da je 26. 9. 2016 vlagatelju nakazal 559,46 eurov kot »vračilo stroškov predujma za izdel«. Kar bi pomenilo, da je naročnik vlagatelju povrnil del od zneska 929,73 eurov, saj bi ostala še razlika 370,27 eurov. Vendar pa vlagatelj ne more uspeti s tem, da bi Državna revizijska komisija naložila naročniku, da mu vrne bodisi 929,73 eurov bodisi le še razliko v višini 370,27 eurov. Tudi stroški za izdelavo strokovnega mnenja so eni izmed stroškov revizijskega postopka (druga alinea prvega odstavka 70. člena ZPVPJN), povrnitev potrebnih stroškov, nastalih v revizijskem postopku, pa lahko vlagatelj zahteva le do odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo (peti odstavek 70. člena ZPVPJN).

V drugi alinei 2. člena ZPVPJN je določeno, da je pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja zagotovljeno v revizijskem postopku, ki poteka pred Državno revizijsko komisijo. Državna revizijska komisija je o zahtevku za revizijo, ki ga je vlagatelj vložil zoper odločitev, kot je izhajala iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 19. 2. 2016, odločila s sklepom št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016, zato bi vlagatelj glede na peti odstavek 70. člena ZPVPJN lahko zahteval pred Državno revizijsko komisijo povrnitev stroškov v višini, kolikor so znašali dejanski stroški izdelave strokovnega mnenja, le do 4. 7. 2016. Vlagatelj teh stroškov ni zahteval pred Državno revizijsko komisijo do 4. 7. 2016, zato Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-51/2016-18 z dne 4. 7. 2016 ni mogla naložiti naročniku, da vrne vlagatelju (poleg takse) še 929,73 eurov. Čeprav Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj k tokratnemu zahtevku za revizijo kot prilogo predložil dopis z dne 25. 4. 2016, poimenovan »Dopolnitev zahtevka za revizijo«, iz katerega izhaja, da je zahteval tudi vračilo stroškov za predujem v višini 1.300 eurov, pa je treba upoštevati, da je vlagatelj dopis z dne 25. 4. 2016 naslovil na Ministrstvo za javno upravo in ga v vednost poslal naročniku, ni pa tega dopisa naslovil na Državno revizijsko komisijo niti ji ga poslal v vednost. Vlagatelj z dopisom z dne 25. 4. 2016 torej pred Državno revizijsko komisijo ni zahteval povrnitve stroškov za izdelavo strokovnega mnenja. Iz petega odstavka 70. člena ZPVPJN v povezavi z drugo alineo 2. člena ZPVPJN pa izhaja, da bi moral vlagatelj zahtevo za povrnitev stroškov za izdelavo strokovnega mnenja uveljavljati pred Državno revizijsko komisijo, ne pa pred naročnikom ali Ministrstvom za javno upravo. Državna revizijska komisija dodaja, da dopisa z dne 25. 4. 2016 ni prejela niti od naročnika niti od Ministrstva za javno upravo. Državna revizijska komisija v času odločanja o zahtevku za revizijo, s katerim je vlagatelj izpodbijal odločitev, kot je izhajala iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. NMV-027/2015 z dne 19. 2. 2016, tako ni bila seznanjena z dopisom z dne 25. 4. 2016.

Upoštevajoč vse navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj pred njo zahteval povrnitev še 929,73 eurov po roku, ki ga določa peti odstavek 70. člena ZPVPJN, zato v tem sklepu ne more naložiti naročniku, da jih vrne vlagatelju. Zahteva, da mora naročnik vlagatelju povrniti še stroške v višini dejanskih stroškov izdelave strokovnega mnenja, se zato zavrne. Ob takem zaključku Državna revizijska komisija ni tudi ugotavljala, ali bi morala vlagateljevo zahtevo za povrnitev teh stroškov sicer zavreči zaradi prepozne vložitve, saj se vlagateljev položaj v zvezi s tem vprašanjem pred Državno revizijsko komisijo ne bi mogel spremeniti, saj bodisi po eni podlagi bodisi po drugi podlagi ne bi uspel.

Državna revizijska komisija pripominja, da na njeno odločitev v ničemer ne vpliva naročnikovo ravnanje 26. 9. 2016, ko je vlagatelju nakazal 559,46 eurov, saj je Državna revizijska komisija dolžna upoštevati pravila, ki jih določa ZPVPJN.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 27. 10. 2016

Predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije































Vročiti:
 Splošna bolnišnica Murska Sobota, Rakičan, Ulica dr. Vrbnjaka 6, 9000 Murska Sobota,
 Medicotehna, d. o. o., Zadobrovška cesta 42A, 1260 Ljubljana,
 Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
 v spis zadeve, tu.

V vednost:
 finančna služba, tu.