018-083/2016-13 Varstveno delovni center Krško – Leskovec

Številka: 018-083/2016-13

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Tadeje Pušnar, kot predsednice senata, ter Boruta Smrdela in Nine Velkavrh, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Storitve rednih dnevnih prevozov uporabnikov VDC Krško-Leskovec«, v sklopu 2 »Enota Sevnica«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Gostišče pri Francki, Jože Stare s.p., Glavna cesta 11, Mirna, ki ga zastopa Odvetniška družba Grošelj, o.p., d.o.o., Cesta 9. avgusta 8b, Zagorje ob Savi (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Varstveno delovni center Krško – Leskovec, Ulica Staneta Žagarja 4, Leskovec pri Krškem (v nadaljevanju: naročnik), dne 12.9.2016

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila »Storitve rednih dnevnih prevozov uporabnikov VDC Krško-Leskovec«, v sklopu 2 »Enota Sevnica«, kot izhaja iz dokumenta »Obvestilo o oddaji javnega naročila«, št. 1-JNOP/2016-2020/prevozi, z dne 18.4.2016.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 2.705,57 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, ki ga naročnik razdelil na tri sklope, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 14.1.2016, pod št. objave JN290/2016, in v Uradnem listu EU dne 16.1.2016, pod št. objave 2016/S 011-015413.

Po prejemu ponudb in pred sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila je naročnik vlagatelja in ponudnika Turizem, prevozi, Roman Prah s.p., Brežice, povabil na informativni sestanek, ki je bil organiziran dne 12.4.2016 na lokaciji naročnika, udeležiti pa se ga je moral voznik, ki je bil naveden v ponudbeni dokumentaciji, z vozilom, prav tako navedenim v ponudbeni dokumentaciji. Kot izhaja iz uradnega zaznamka o izvedenem informativnem sestanku z dne 12.4.2016 (v nadaljevanju: uradni zaznamek), je bil njegov namen preveriti izjave povabljenih ponudnikov iz ponudbenega obrazca št. 8 »Navedba voznega parka in kadrov, ki bodo pri gospodarskem subjektu sodelovali pri izvedbi javnega naročila« (v nadaljevanju: obrazec št. 8) ter zapisati stanje vozil na podlagi strokovnih zahtev dela D »Strokovne zahteve naročnika« razpisne dokumentacije.

Naročnik je z dokumentom »Obvestilo o oddaji javnega naročila«, št. 1-JNOP/2016-2020/prevozi z dne 18.4.2016 (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), predmetno javno naročilo v sklopu 2 »Enota Sevnica« oddal ponudniku Turizem, prevozi, Roman Prah s.p., Valvasorjeva ulica 20, Brežice (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), vlagateljevo ponudbo pa izločil kot neprimerno. V obrazložitvi navedene odločitve je naročnik navedel, da je iz uradnega zaznamka razvidno, da vozilo, ki ga je na informativni sestanek pripeljal vlagatelj, ni ustrezalo vsem zahtevam razpisne dokumentacije, saj ni imelo nameščene pomične stopnice.

Naročnik je dne 28.4.2016 sprejel dokument »Sklep o vračanju postopka v fazo ponovnega ocenjevanja«.

Vlagatelj je z vlogo z dne 29.4.2016 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem predlaga razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila v sklopu 2 ter povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj zatrjuje, da
– bi naročnik moral ponudbo ponudnika Prevozi Fortuna, Fortuna Peter s.p., izločiti iz postopka oddaje javnega naročnika, ker navedeni v zahtevanem roku ni posredoval zahtevane finančne kalkulacije za sklop 2,
– je bil šele na vpogledu 26.4.2016 seznanjen z uradnim zaznamkom, iz katerega izhaja, da naj njegovo vozilo ne bi imelo pomične stopnice in naprave za prostoročno telefoniranje, nestrinjanje z njegovo vsebino pa je naročniku izrazil že na samem vpogledu (navaja, da je njegovo vozilo na dan informativnega sestanka 12.4.2016 imelo vgrajeno pomično stopnico, vsi vozniki pa uporabljajo slušalko za prostoročno telefoniranje),
– je uradni zaznamek naredil naročnik naknadno in enostransko, o čemer se vlagatelj ni imel možnosti izjaviti, zaradi česar uradni zaznamek nima in ne more imeti nobene dokazne vrednosti v predmetnem postopku,
– iz uradnega zaznamka izhaja, da je njegovo vozilo prilagojeno za prevoz gibalno oviranih oseb, saj je imelo klančino za invalidski voziček, kar je zahtevnejši in dražji dodatek kot zgolj pomična stopnica, zato je nelogično, da bi vozilo imelo klančino za invalidski voziček, ne pa tudi pomične stopnice,
– je vgrajena pomična stopnica razvidna iz priloženih fotografij, izjave serviserja vozila S.M. in voznika D.P.,
– si odločitve naročnika, da informativnih sestankov s ponudniki ne bo izvedel istočasno, ni mogoče razlagati drugače, kot da očitno naročnik ni želel, da posamezni ponudnik vidi vozilo drugega ponudnika,
– je že na informativnem sestanku predstavnik vlagatelja J.S. naročniku oziroma prisotnim (to je ravnatelju naročnika, uslužbenki naročnika in vodji naročnikove enote) samoiniciativno povedal, da njegovo vozilo ima pomično stopnico in povedal, da ima iz razloga, ker je taka stopnica pozimi lahko nevarna uporabniku zaradi drsenja, še dodatno prenosno stopnico in da na ogledu vozila stopnice nihče ni omenil,
– je menil, da naročnik šteje njegovo vozilo kot ustrezno, saj na informativnem sestanku glede vozila ni imel nobenih pripomb oziroma ni izrazil nikakršnih pomislekov,
– vozilo izbranega ponudnika ni primerno za izvajanje predmetnega javnega naročila, saj je v prometnem dovoljenju kot namen uporabe navedeno »šola vožnje«, ne pa promet potnikov, poleg tega se prometno dovoljenje ne glasi na izbranega ponudnika, ampak na drug gospodarski subjekt, izbrani ponudnik pa ni izkazal, da ima pravico do uporabe vozila,
– izbrani ponudnik nima licence za prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu, pa bi jo moral imeti,
– sklepa o vračanju postopka v fazo ponovnega ocenjevanja ni mogoče šteti za meritorno odločitev, ki predstavlja spremembo in sprejem nove odločitve, s katero se nadomesti prejšnja odločitev na podlagi petega odstavka 79. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2), temveč za procesno odločitev, zato naročnik odločitve o oddaji naročila ni spremenil.

Naročnik je izbranemu ponudniku 6.5.2016 posredoval kopijo zahtevka za revizijo, ki jo je izbrani ponudnik prejel 9.5.2016. Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz posredovane spisovne dokumentacije naročnika ne izhaja, da bi se izbrani ponudnik o vsebini zahtevka za revizijo izjasnil.

Naročnik je s sklepom z dne 13.5.2016 zavrnil zahtevek za revizijo in vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik meni, da vlagateljeva ponudba ni popolna, saj je bila zaradi neizpolnjevanja pogojev, vezanih na vsebino predmeta (tehnična sposobnost) – neopremljenost vozila s pomično stopnico, izločena iz nadaljnje obravnave in ocenjevanja. V zvezi z izvedenim informativnim sestankom naročnik pojasnjuje, da je bil zastopnik vlagatelja (g. J.S.) vprašan, ali ima vozilo stransko pomično stopnico, odgovoril pa je, da »oni raje uporabljajo prenosno stopnico »pručko«, ker ob zmrzali in pozimi takšne pomične stopnice drsijo«. Ob ogledu vozila stranske stopnice ni videla nobena od treh oseb naročnika, zato so sklepali, da pomične stopnice vozilo na dan informativnega sestanka ni imelo. Naročnik meni, da vlagatelj obstoj pomične stopnice lahko izkaže z datumom homologacije in računom za vgradnjo stopnice. Naročnik prav tako navaja, da vozilo ni imelo vgrajene naprave za prostoročno telefoniranje in da mu je na informativnem sestanku g. J.S. pojasnil, da njegovo vozilo naprave niti serijsko niti dodatno nima vgrajene, da pa vozniki uporabljajo slušalke. Naročnik dodaja, da je tako rešitev v strokovnih zahtevah opredelil kot motečo med vožnjo. Naročnik poudarja, da je ponudnika izločil iz postopka izključno zato, ker vozilo ob ogledu ni imelo obvezne pomične stopnice in vgrajene funkcije za prostoročno uporabo telefona. V zvezi z ostalimi navedbami naročnik zaključuje, da so pavšalne, da gre za predvidevanja in obtožbe, ki nimajo argumentirane podlage, zato v zvezi z njimi ne želi dajati izjav in odgovorov.

Naročnik je z vlogo z dne 18.5.2016 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj z vlogo z dne 18.5.2016, s katero se je opredelil do navedb naročnika, vztraja pri revizijskih navedbah in dodaja, da naročnik v sklepu o zahtevku za revizijo ne oporeka navedbam vlagatelja, da si tiste strani vozila, na kateri je bila nameščena pomična stopnica, na informativnem sestanku ni ogledal, temveč je zapisal le, da sklepa, da vozilo pomične stopnice takrat ni imelo. Vlagatelj opozarja, da je iz naročnikove izjave razvidno, da dejansko ne ve, ali je vlagateljevo vozilo na informativnem sestanku pomično stopnico imelo ali ne. Vlagatelj dalje navaja, da je nedopustno, da naročnik šele v sklepu o zahtevku za revizijo od vlagatelja pričakuje, da s homologacijo in računom za vgradnjo stopnice dokazuje njen obstoj, čeprav je vlagatelj to izkazal že z zahtevku za revizijo priloženimi fotografijami in izjavami prič. V zvezi z omenjeno vgrajeno funkcijo za prostoročno uporabo telefona vlagatelj opozarja, da naročnik tega razloga v obvestilu o oddaji javnega naročila ni omenil, temveč ga je nedopustno omenil šele v sklepu o zahtevku za revizijo, zaradi česar so te njegove navedbe prepozne in za predmetni postopek neupoštevne.

Vlagatelj je z vlogo z dne 16.6.2016 posredoval dodatna dokazila z obrazložitvijo, in sicer tri izvode licenc za različne vrste prevozov ter naročnikov dokument »Obvestilo št. 2 o oddaji javnega naročila«, z dne 13.6.2016, v zvezi s katerim navaja, da iz njega izhaja, da izbrani ponudnik ni izpolnjeval razpisnih pogojev, to pa utemeljuje njegov zahtevek za revizijo.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.


Državna revizijska komisija na podlagi odstopljene spisovne dokumentacije najprej ugotavlja, da je naročnik po sprejemu izpodbijanje odločitve o oddaji naročila in pred vložitvijo ter prejemom predmetnega zahtevka za revizijo sprejel dokument »Sklep o vračanju postopka v fazo ponovnega ocenjevanja« z dne 28.4.2016. Sklicujoč se na prakso Državne revizijske komisije vlagatelj zatrjuje, da naročnik z navedenim sklepom odločitve o oddaji naročila ni razveljavil oziroma spremenil, ker lahko naročnik na podlagi petega odstavka 79. člena ZJN-2 odločitev o oddaji naročila spremeni le, če sprejme novo (meritorno in ne postopkovno) odločitev, s katero nadomesti prejšnjo odločitev. V zvezi z izpostavljenimi navedbami vlagatelja gre pojasniti, da je stališče Državne revizijske komisije v zadevi, št. 018-239/2012, na katero se sklicuje vlagatelj, opuščeno. Državna revizijska komisija je namreč že v zadevi, št. 018-189/2014 (glej tudi stališče 8. občne seje Državne revizijske komisije v letu 2014) zavzela stališče, da lahko naročnik na podlagi petega odstavka 79. člena ZJN-2 odločitev o razveljaviti odločitve o oddaji naročila in odločitev o zaključku postopka oddaje javnega naročila sprejme ločeno. Ne glede na navedeno pa gre v obravnavanem primeru ugotoviti, da na podlagi vsebine sklepa o vračanju postopka v fazo ponovnega ocenjevanja ni mogoče zaključiti, da je naročnik sprejel odločitev, da odločitev o oddaji naročila ne obstaja več, da jo je torej odpravil (razveljavil). Naročnik je namreč v izpostavljenem sklepu navedel, da bo »z namenom odprave nezakonitosti […] ponovno preveril navedbe ponudnikov, ki sta uveljavljala pravico do vpogleda konkurenčnih ponudnikov […] ter na podlagi novih javno dostopnih podatkov iz evidenc […] po predhodnih ugotovitvah utemeljenosti, spremenil svojo odločitev, o čemer bo obvestil vse udeležence iz postopka oddaje javnega naročila«. Ob upoštevanju izpostavljenega dela gre pritrditi vlagateljevem zaključku, da naročnik z izpostavljenim sklepom izpodbijane odločitve o oddaji naročila ni spremenil oziroma razveljavil. Iz citiranega dela sklepa namreč izhaja, da bo naročnik svojo odločitev o oddaji naročila (razveljavil in) spremenil, če bo ugotovil utemeljene razloge za spremembo odločitve oziroma da naročnik, izhajajoč iz tega pa je potrebno sklepati, da če utemeljenih razlogov za spremembo odločitve ne bo ugotovil, svoje odločitve o oddaji naročila ne bo (razveljavil in) spremenil in bo ostala v veljavi. Državna revizijska komisija zato pritrjuje zaključku vlagatelja (ne glede na to, da se vlagatelj sklicuje na opuščeno stališče Državne revizijske komisije), da naročnikova odločitev v sklopu 2 še vedno obstaja, zoper njo pa je vložen zahtevek za revizijo.

V zvezi z navedbami naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, da »ugovarja navedbam vlagatelja v procesnih predpostavkah […] domnevne kršitve naročnika nikakor niso mogle ogroziti pričakovanega vlagateljevega dobička od izgube posla že iz predpostavke, da le-temu predložena licenca (tj. licenca za opravljanje prevozov, ki so predmet konkretnega javnega naročila, opomba Državne revizijske komisije) v ponudbeni dokumentaciji poteče pred začetkom izvedbe storitev prevozov, tj. pred 1.7.2016«, gre pojasniti, da se skladno z drugim odstavkom 14. člena ZPVPJN aktivna legitimacija prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila in ki ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda. Šteje se, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo. Vlagatelj je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila predložil pravočasno ponudbo, zato nedvomno izkazuje interes za dodelitev naročila. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da sta se vlagateljeva ponudba in ponudba izbranega ponudnika, glede na merilo za izbiro ponudbe (to je najnižja ponudbena cena, glej točka 10 »Merila za ocenjevanje ponudb« razpisne dokumentacije), uvrstili na prvo mesto (navedbe vlagatelja, da se je njegova ponudba uvrstila na drugo mesto, za ponudbo izbranega ponudnika, so protispisne), saj sta vlagatelj in izbrani ponudnik ponudila enako ponudbeno ceno. V primeru, če bi se vlagateljeve navedbe, da naročnik ni imel podlage za izločitev njegove ponudbe iz postopka oddaje javnega naročila, izkazale za utemeljene, bi lahko bil v ponovljenem postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb izbran kot najugodnejši ponudnik, zato bi mu lahko zaradi (domnevnih) kršitev naročnika, ki jih zatrjuje v zahtevku za revizijo, nastala škoda. V posledici navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelju aktivne legitimacije v konkretnem primeru ni mogoče odreči. Pri tem gre še poudariti, da naročnik vlagateljeve ponudbe, v kateri se nahaja licenca za opravljanje prevozov z veljavnostjo do dne 15.6.2016 (torej na dan oddaje ponudbe veljavna licenca), ni izločil zaradi poteka veljavnosti licence za opravljanje prevozov pred začetkom izvedbe storitev prevozov (naročnik v razpisni dokumentaciji tudi ni zahteval predložitev licence za opravljanje storitev prevoza z veljavnostjo za celotno obdobje izvajanja predmetnega naročila). Naročnik pomanjkanja vlagateljevega procesnega upravičenja za vodenje predmetnega postopka pravnega varstva ne more utemeljevati na podlagi bodočih hipotetičnih situacij, in sicer da vlagatelj po 1.7.2016 ne bo imel veljavne licence za opravljanje prevozov.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je naročnik ravnal nezakonito, ker je njegovo ponudbo kot neprimerno izločil iz postopka oddaje javnega naročila, javno naročilo pa oddal ponudniku, ki je predložil nepopolno ponudbo.

Državna revizijska komisija je najprej obravnavala vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano nezakonito ravnanje naročnika v zvezi z izločitvijo vlagateljeve ponudbe kot neprimerne in posledično nepopolne. Skladno z 20. točko 2. člena ZJN-2 je neprimerna tista ponudba, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtev naročnika, določenih v razpisni dokumentaciji, posledično pa je taka ponudba skladno s 16. točko istega člena ZJN-2, nepopolna, zato jo mora naročnik, upoštevaje prvi odstavek 80. člena ZJN-2, izločiti iz postopka.

Naročnik je v odločitvi o oddaji naročila navedel, da je vlagateljeva ponudba neprimerna, ker vlagateljevo vozilo (VW Transporter, reg. št. X) nima nameščene pomične stopnice. Šele kasneje, v odločitvi o zahtevku za revizijo, je naročnik navedel, da poleg tega, da vlagateljevo vozilo ni opremljeno z dodatno pomično stransko stopnico, prav tako nima vgrajene naprave za prostoročno telefoniranje. Ugotovitve, da vozilo vlagatelja nima vgrajene naprave za prostoročno telefoniranje, ki izhaja iz uradnega zaznamka, torej naročnik v odločitvi o oddaji naročila ni navedel kot (dodaten) razlog za izločitev vlagateljeve ponudbe.

Skladno s prvim odstavkom 79. člena ZJN-2 mora naročnik svojo odločitev obrazložiti in navesti ugotovitve ter razloge zanjo. Državna revizijska komisija pojasnjuje, da mora naročnik razloge, s katerimi utemeljuje svojo odločitev o oddaji javnega naročila, navesti že v odločitvi o oddaji javnega naročila. Namen odločitve o oddaji naročila je namreč predvsem seznanitev ponudnikov z zadostnimi informacijami, potrebnimi za učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Obrazložitev ni nujno vseobsežna, mora pa vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika, na podlagi katerih se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve, zaščitijo svoj položaj in preverijo, ali je odločitev o oddaji naročila zakonita ali ne. Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnikovi argumenti glede nevgrajene naprave za prostoročno telefoniranje, navedeni šele v okviru predrevizijskega postopka, ne predstavljajo dopustnih (dodatnih) argumentov v prid odločitvi o izločitvi vlagateljeve ponudbe. Ker vlagatelj v postopku pravnega varstva po tem, ko naročnik že odloči o njegovem zahtevku za revizijo, (praviloma) ne sme navajati novih kršitev (peti odstavek 29. člena ZPVPJN), tudi naročnik v sklepu, s katerim odloči o zahtevku za revizijo, ne sme navajati novih razlogov za nepopolnost vlagateljeve ponudbe, ki jih ni navedel že v odločitvi o oddaji naročila. S tem bi bil tak vlagatelj namreč onemogočen v možnosti učinkovitega pravnega varstva. Državna revizijska komisija zato navedb naročnika v zvezi z nevgrajeno napravo za prostoročno uporabo telefona ni vsebinsko presojala, pač pa je pri ugotavljanju zakonitosti naročnikovih ravnanj upoštevala zgolj razlog, ki ga je naročnik podal že v odločitvi, s katero je vlagateljevo ponudbo izločil – da vozilo, ki ga je vlagatelj navedel v ponudbeni dokumentaciji in s katerim bi izvajal javno naročilo, nima nameščene pomične stopnice.

Predmet konkretnega javnega naročila je izvajanje rednih dnevnih prevozov uporabnikov Varstveno delovnega centra Krško – Leskovec od kraja njihovega bivanja do enot centra. Naročnik je strokovne zahteve v zvezi z izvajanjem predmeta naročila opredelil na več mestih v razpisni dokumentaciji, med drugim je v prvi alineji četrtega odstavka dela D. »Strokovne zahteve naročnika« navedel, da morajo vozila (med drugim) izpolnjevati tudi pogoj »obvezna pomična stopnica«. Naročnik je v razpisni dokumentaciji pripravil tudi obrazec št. 8, v katerega so ponudniki vpisali vozila, s katerimi nameravajo izvesti predmet javnega naročila (glej 5. alinejo obrazca št. 8). S podpisom izpostavljenega obrazca so ponudniki med drugim izjavili »da imajo vozila pomično stopnico za lažji vstop in izstop težje gibljivih« (druga alineja obrazca št. 8).

V vlagateljevi ponudbeni dokumentaciji, kar med strankama ni sporno, se nahaja izpolnjen in podpisan obrazec št. 8, v katerem je vlagatelj navedel dve vozili, in sicer VW Transporter, leto izdelave 2013, in VW Transporter, leto izdelave 2013. S predložitvijo podpisanega obrazca št. 8 je vlagatelj (med drugim) izjavil, da »imajo vozila pomično stopnico za lažji vstop in izstop težje gibljivih« oziroma da imata navedeni vozili, s katerima namerava vlagatelj izvesti predmet javnega naročila, pomično stopnico za lažji vstop in izstop težje gibljivih oseb. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da je naročnik v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb skladno s 77. členom ZJN-2 preverjal podatke, navedene v ponudbi vlagatelja (in v ponudbi izbranega ponudnika) v zvezi z (voznikom) in vozilom. Naročnik je namreč vlagatelja in izbranega ponudnika z dopisom z dne 6.4.2016 povabil na informativni sestanek (in sicer vlagatelja dne 12.4.2016 ob 8:00 uri, izbranega ponudnika pa istega dne ob 10:00 uri), v katerem je navedel, da na informativni sestanek »naj se pripelje voznik, ki je bil naveden v ponudbeni dokumentaciji z vozilom, prav tako navedenim v ponudbeni dokumentaciji«. Naročnik je o izvedenem informativnem sestanku sestavil uradni zaznamek, iz katerega izhaja naročnikova ugotovitev, da vlagateljevo vozilo »VW Transporter, reg. X […] nima pomične stopnice«, medtem ko iz navedb v uradnem zaznamku potek informativnega sestanka ni razviden. Na podlagi izpostavljenega uradnega zaznamka je naročnik sprejel izpodbijano odločitev o oddaji naročila.

Med strankama je sporno, ali je naročnik na informativnem sestanku pravilno ugotovil, da vlagateljevo vozilo ni imelo pomične stopnice oziroma ali je vlagateljevo vozilo na dan informativnega sestanka imelo pomično stopnico. Že na tem mestu gre opozoriti na trditveno-dokazno breme, ki izhaja iz določil 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s 13. členom ZPVPJN. Razpravno načelo, določeno v 7. členu ZPP, od strank zahteva, da navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagajo dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Skladno z 212. členom ZPP pa mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je na informativnem sestanku predstavnik vlagatelja J.S. naročniku pojasnil, da ima vozilo pomično stopnico, da si naročnik vlagateljevega vozila ni ustrezno ogledal in da je imelo vozilo, katerega je pripeljal na informativni sestanek (to je VW Transporter, reg. št. X), na dan informativnega sestanka vgrajeno pomično stopnico. Navedeno vlagatelj v zahtevku za revizijo dokazuje s fotografijami, »Potrdilom – Izjavo« serviserja motornih vozil S. M. z dne 26.4.2016 ter »Izjavo« D.P, ki naj bi, po navedbah vlagatelja, večkrat vozil sporno vozilo. Iz fotografij, ob katerih je zapisano »posnete na dan 26.4.2016 (enako stanje glede pomične stopnice, kot ob informativnem sestanku dne 12.4.2016)«, je razvidno vozilo reg. št. X, ki ima na desni strani (na delu, ki je predviden za vstop v vozilo) stopnico. V »Potrdilu – Izjavo« je serviser motornih vozil S.M. izjavil, da že od leta 2014 servisira in vzdržuje motorna vozila vlagatelja, in »od navedenega leta 2014 servisiram tudi motorno vozilo VW Transporter, rg. št. X in izjavljam, da ima od tega leta vgrajeno tudi klančino za prevoz invalidov in stransko pomično stopnico«. Iz »Izjave«, ki jo je vlagatelj predložil zahtevku za revizijo, izhaja: »D. P. […] izjavljam, da ima vozilo rg. št. X montirano pomično stopnico že od leta 2013«. Vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje predlaga zaslišanje S.M., D.P. in J.S., ki naj bi vsi smiselno izpovedali, da ima sporno vozilo vlagatelja od leta 2013 oziroma 2014 oziroma na dan informativnega sestanka (montirano) pomično stopnico.

Na drugi strani naročnik zatrjuje, da vlagateljevo vozilo na dan informativnega sestanka ni imelo nameščene pomične stopnice, kar v odločitvi o oddaji naročila naročnik utemeljuje s sklicevanjem na uradni zaznamek, v odločitvi o zahtevku za revizijo pa še navaja, da je bil v okviru pogovora zastopnik ponudnika J.S. »vprašan, ali ima vozilo stransko pomično stopnico, odgovoril je, da oni raje uporabljajo prenosno stopnico »pručko«, ker ob zmrzali in pozimi takšne pomične stopnice drsijo. Ob ogledu vozila stranske stopnice ni videla nobena od treh oseb naročnika, zato sklepamo, da pomične stopnice takrat vozilo ni imelo«. Že na tem mestu gre opozoriti, da naročnik v zvezi s potekom informativnega sestanka in ugotovitvami na informativnem sestanku ne predlaga zaslišanja oseb, ki so bile prisotne na informativnem sestanku, in ki bi lahko izpovedale o poteku informativnega sestanka, pač pa navaja, da bi lahko vlagatelj svoje navedbe (torej da je na informativnem sestanku vlagateljevo vozilo imelo pomično stopnico) dokazal z »datumom homologacije in računom vgradnje stopnice«. Državna revizijska komisija je na podlagi 32. člena ZPVPJN v zvezi z vprašanjem, ali ima vlagateljevo vozilo homologirano pomično stopnico, zaprosila Upravno enoto Trebnje. Iz pridobljenega pojasnila izhaja, da iz uradne računalniške evidence registriranih vozil niso razvidne predelave vlagateljevega vozila v zvezi s pomično stopnico. Brez, da bi se Državna revizijska komisija opredelila do vprašanja o obveznosti homologacije v primeru vgradnje pomične stopnice, glede katerega se vlagatelj in naročnik ne strinjata in vprašanja, ali razpisna dokumentacija tako dokazovanje sploh zahteva, Državna revizijska komisija pojasnjuje, da je naročnik izpodbijano odločitev o oddaji naročila utemeljeval s sklicevanjem na uradni zaznamek in ne z navedbami, da vlagateljevo vozilo ni imelo homologirane pomične stopnice.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da glede na trditveno-dokazno breme navedbam naročnika ni mogoče slediti. Naročnik navedbe, da vlagateljevo vozilo na dan informativnega sestanka ni imelo pomične stopnice, namreč utemeljuje zgolj s sklicevanjem na uradni zaznamek, ki ga je naredil on sam, pri tem pa med strankama niso sporne le ugotovitve naročnika na informativnem sestanku, pač pa tudi potek informativnega sestanka. V zvezi s potekom pogovora na informativnem sestanku vlagatelj zatrjuje, da je predstavnik vlagatelja J.S. samoiniciativno povedal, da ima njegovo vozilo pomično stopnico in da, ker je takšna stopnica pozimi zaradi zdrsa lahko nevarna, imajo v vozilu še dodatno prenosno stopnico, medtem ko naročnik na drugi strani v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo zatrjuje, da je bil zastopnik ponudnika J.S. »vprašan, ali ima vozilo stransko pomično stopnico, odgovoril je, da oni raje uporabljajo prenosno stopnico »pručko«, ker ob zmrzali in pozimi takšne pomične stopnice drsijo«. Ponoviti gre, da iz uradnega zaznamka, katerega je sestavil naročnik, potek pogovora med naročnikom in predstavnikom vlagatelja na informativnem sestanku, ni razviden, zato izpostavljenih navedb naročnika in vlagatelja ni mogoče preveriti. Vendar pa gre, ne glede na vprašanje, kako je potekal pogovor med naročnikom in predstavnikom vlagatelja na informativnem sestanku oziroma ne glede na vprašanje, ali je predstavnik vlagatelja izrecno povedal, da ima pripeljano vozilo sporno stopnico, kot to zatrjuje vlagatelj, ugotoviti, da tudi če bi v celoti sledili navedbam naročnika (da je bil zastopnik ponudnika J.S. »vprašan, ali ima vozilo stransko pomično stopnico, odgovoril je, da oni raje uporabljajo prenosno stopnico »pručko«, ker ob zmrzali in pozimi takšne pomične stopnice drsijo«), to ne bi moglo pripeljati do prepričljivega zaključka, da vlagateljevo pripeljano vozilo ni imelo pomične stopnice. Iz navedb naročnika namreč ne izhaja, da bi predstavnik vlagatelja J.S. zanikal obstoj sporne stopnice, pač pa da je pojasnjeval način vstopa v vozilo, katerega raje uporablja (vsaj) pozimi. Ne da bi se Državna revizijska komisija opredeljevala, ali bi bilo potrebno zahtevo razpisne dokumentacije »da imajo vozila pomično stopnico« razlagati zgolj na način kot ga razumeta vlagatelj in naročnik, in sicer da so vozila morala imeti »vgrajeno« oziroma »nameščeno« pomično stopnico (ne pa morebiti na način, da bi bilo mogoče kot »pomično stopnico« šteti tudi »prenosno stopnico – pručko«), zgolj dejstvo, da je predstavnik vlagatelja J.S. na informativnem sestanku pojasnil, da imajo prenosno stopnico, ne omogoča sklepanja, da vozilo nima zahtevane pomične stopnice.

V zvezi z naročnikovimi navedbami v odločitvi o zahtevku za revizijo, da »ob ogledu vozila stranske stopnice ni videla nobena od treh oseb naročnika, zato sklepamo, da pomične stopnice takrat vozilo ni imelo«, gre najprej ponoviti, da iz uradnega zaznamka ni razvidno, na kakšen način je potekal ogled vlagateljevega vozila. V zvezi s potekom ogleda vozila vlagatelj zatrjuje, da je »ravnatelj le odprl vrata na šoferski (torej levi) strani, česa drugega pa si pri kombiju ni ogledoval« in da je bil kombi »parkiran bočno, tako da bi moral iti ravnatelj okrog kombija, če bi si ga hotel ogledati še z desnega boka, vendar ni šel«. Naročnik na drugi strani poteka ogleda vozila ni pojasnil niti v odločitvi o oddaji naročila niti v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Pri tem ne gre spregledati, da niti iz uradnega zaznamka niti iz navedb naročnika ne izhaja, da je naročnik zahteval na samem ogledu vozila (katerega namen je bil preverjanje, ali vozila izpolnjujejo zahteve razpisne dokumentacije), da mu predstavnik vlagatelja J.S. pokaže sporno stopnico in da mu le-ta sporne ni želel ali mogel pokazati. Poleg tega naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da vlagateljevo vozilo pomične stopnice ni imelo, ampak na podlagi dejstva, da stranske stopnice ni videla nobena od treh oseb naročnika, »sklepa«, da vlagateljevo vozilo ni imelo pomične stopnice. Vendar samo dejstvo, da predstavniki naročnika na ogledu vozila niso videli pomične stopnice, še ne pomeni, da vlagateljevo vozilo ni imelo pomične stopnice, saj je bila ta lahko »shranjena na njenem mestu« (npr. pod vozilom).

Naročnik v odločitvi o oddaji naročila zatrjuje tudi, da »je pa povsem običajno in celo po pravilu, da vozila, ki imajo klančino za prevoz oseb na invalidskih vozičkih, nimajo dodatnih stopnic, saj jih invalidi na vozičku ne potrebujejo, ker jih ne morejo uporabljati«. Vendar na podlagi nespornega dejstva, da je vlagateljevo vozilo na dan informativnega sestanka imelo klančino za prevoz oseb na invalidskih vozičkih, ni mogoče napraviti prepričljivega zaključka, da vlagateljevo vozilo ni imelo pomične stopnice. Tudi če bi bilo »običajno in celo po pravilu«, da vozila s klančino za prevoz oseb na invalidskih vozičkih nimajo dodatnih stopnic, kot to zatrjuje naročnik, to še ne pomeni, da tudi vlagateljevo vozilo ni imelo pomične stopnice. Poleg tega pa so izpostavljene navedbe naročnika tudi nelogične, saj je naročnik v razpisni dokumentaciji (tretja alineja obrazca št. 8) zahteval, da ponudniki »v primeru potrebe« razpolagajo z ustrezno opremljenim vozilom za prevoz uporabnika na invalidskem vozičku. Prav tako je naročnik v razpisni dokumentaciji (del D »Strokovne zahteve naročnika«) zapisal »prevoz uporabnikov se nanaša na prevoze z vozili, po potrebi ustrezno prilagojenimi za prevoze z invalidskim vozičkom, ki morajo izpolnjevati še naslednje pogoje: obvezna pomična stopnica«. Iz predstavljenega dela razpisne dokumentacije tako izhaja naročnikova zahteva, da se v primeru potrebe opravlja prevoz z vozili, ki so opremljena tako za prevoze z invalidskim vozičkom kot tudi s pomično stopnico.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi če bi v zvezi s potekom informativnega sestanka v celoti sledila navedbam naročnika, na podlagi dejstev, ki jih je naročnik predstavil v odločitvi o zavrnitvi zahtevka za revizijo, in sicer (1) da predstavnik vlagatelja ni izrecno odgovoril na zastavljeno vprašanje v zvezi s pomično stopnico, (2) da predstavniki naročnika niso videli pomične stopnice in (3) da ima vlagateljevo vozilo klančino za prevoz invalidov, naročnik ni mogel napraviti prepričljivega zaključka, da pripeljano vozilo vlagatelja na dan informativnega sestanka ni imelo pomične stopnice. Ker je že na podlagi navedenega potrebno zaključiti, da je bilo (glede na navedbe naročnika) sklepanje naročnika, da pripeljano vozilo na dan informativnega sestanka ni imelo pomične stopnice, preuranjeno, je Državna revizijska komisija dokazne predloge vlagatelja za zaslišanje prič in predlog za sklic razjasnjevalnega sestanka zavrnila kot nepotrebne. Ob upoštevanju navedega gre ugotoviti, da je naročnik preuranjeno in posledično neutemeljeno izločil vlagateljevo ponudbo kot nepopolno iz postopka oddaje javnega naročila, s tem pa je naročnik kršil 80. člen ZJN-2.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje naročnikove kršitve pri presoji, da je ponudba izbranega ponudnika popolna in naročnikove kršitve pri ravnanju s ponudbo ponudnika Prevozi Fortuna, Fortuna Peter s.p., ki se je glede na merila izbiro ponudbe uvrstila za vlagateljevo ponudbo. Izpostavljenih navedb Državna revizijska komisija ni vsebinsko presojala, saj ne glede na njihovo (ne)utemeljenost, to na odločitev Državne revizijske komisije, kot izhaja iz izreka te odločitve, ne bi vplivalo. Izpodbijano odločitev o oddaji naročila je namreč potrebno razveljaviti že ob upoštevanju, da se je vlagateljeva ponudba (skupaj s ponudbo izbranega ponudnika) glede na merilo za izbiro uvrstila na prvo mesto, in ob upoštevanju, da naročnik ni imel podlage za izločitev vlagateljeve ponudbe (iz obravnavanega razloga) iz postopka oddaje javnega naročila.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija, na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, ugodila zahtevku za revizijo in je razveljavila odločitev naročnika o oddaji javnega naročila »Storitve rednih dnevnih prevozov uporabnikov VDC Krško-Leskovec«, v sklopu 2 »Enota Sevnica«, kot izhaja iz dokumenta »Obvestilo o oddaji javnega naročila«, št. 1-JNOP/2016-2020/prevozi, z dne 18.4.2016

Ker se z razveljavitvijo odločitve o oddaji naročila postopek oddaje javnega naročila vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2, v povezavi z drugo alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN), Državna revizijska komisija naročnika (z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen), na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN, napotuje, da v primeru nameravane izdaje nove odločitve o oddaji naročila v sklopu 2, pri ponovnem pregledu in ocenjevanju ponudb upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije in sprejme eno izmed odločitev, ki jih dopušča ZJN-2. V izogib morebitnim nadaljnjim sporom naj naročnik izpolnjeni ponudbeni obrazec št. 6 »Izjava o poklicni sposobnosti pod kazensko in materialno odgovornostjo«, ki se nahaja v ponudbeni dokumentaciji izbranega ponudnika, in fotokopijo licence za mednarodni avtobusni prevoz potnikov za najem ali plačilo, katero je izbrani ponudnik naknadno predložil na podlagi poziva naročnika, ponovno preveri ob upoštevanju zahteve razpisne dokumentacije, da morajo ponudniki imeti za opravljanje dejavnosti, ki je predmet javnega naročila ustrezno dovoljenje (licenco) (točka B ponudbenega obrazca št. 6). Naročnik naj nadalje izpolnjen obrazec št. 8, ki se nahaja v ponudbeni dokumentaciji izbranega ponudnika, in fotokopijo prometnega dovoljenja za vozilo, katerega je izbrani ponudnik pripeljal na informativni sestanek, ponovno preveri ob upoštevanju zahteve razpisne dokumentacije, da morajo biti vozila v skladu z vsemi predpisi, ki urejajo področje vozil v cestnem prometu in prevoz potnikov v cestnem prometu (6. alineja obrazca št. 8). Če bo naročnik ob ponovnem pregledu in ocenjevanju ponudb presodil, da sta ponudba izbranega ponudnika in vlagateljeva ponudba popolni, naj preuči, ali je na podlagi obstoječe razpisne dokumentacije sploh mogoče oddati javno naročilo ob enakopravni obravnavi ponudnikov. Če bo naročnik ugotovil, da tega ni mogoče storiti, mora prav tako ravnati v skladu z ZJN-2, zlasti pa upoštevati obveznosti iz 80. člena ZJN-2, ki naročniku omogočajo zaključek postopka oddaje javnega naročila brez izbire ponudbe.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da je vlagatelj preplačal zakonsko določeno višino takse za vložitev zahtevka za revizijo. Drugi odstavek 71. člena ZPVPJN določa, da znaša taksa v primerih, ko se zahtevek za revizijo ne nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, dva odstotka od cene najugodnejše popolne ponudbe (z davkom na dodano vrednost) za sklop ali javno naročilo, vendar ne manj kot 500,00 EUR in ne več kot 25.000,00 EUR. V obravnavanem primeru se zahtevek za revizijo nanaša na naročnikovo odločitev o oddaji naročila za sklop 2. Ob upoštevanju, da ponudbena cena z DDV za sklop 2 izbranega ponudnika znaša 84.096,00 EUR (razvidno iz ponudbenega predračuna, ki se nahaja v ponudbeni dokumentaciji izbranega ponudnika), bi moral vlagatelj za zahtevek za revizijo plačati 1.681,92 EUR takse in ne 1.873,92 EUR, kot je dejansko plačal. Državna revizijska komisija bo zato na podlagi 2. alineje četrtega odstavka 72. člena ZPVPJN ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila vračilo preveč plačane takse.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija je vlagatelju, skladno s 70. členom ZPVPJN in skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: OT), kot potrebne priznala naslednje stroške:
– strošek dolžne vplačane takse za revizijski zahtevek v višini 1.681,92 EUR,
– strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo v višini 671,98 EUR (1.200 točk), ki ga je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju 1. točke tarifne številke 40 OT in ob upoštevanju 22% DDV,
– strošek odvetniške storitve za sestavo vloge z dne 11.7.2016 v višini 335,99 EUR (600 točk), ki ga je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju 2. točke tarifne številke 40 OT in ob upoštevanju 22% DDV,
– izdatke po 11. členu OT v višini 15,68 EUR (28 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena OT in ob upoštevanju 22% DDV.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 2.705,57 EUR. Državna revizijska komisija vlagatelju ne priznava presežka nad priznanimi stroški (1) za strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo, (2) za strošek odvetniških storitev za sestavo vloge z dne 11.7.2016 in (3) za izdatke po 11. členu OT, saj glede na vrednost spora (vrednost ponudbe izbranega ponudnika z DDV znaša 84.096,00 EUR) za njihovo priznanje ni podlage v Odvetniški tarifi. Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala priglašenega stroška »proučitev obvestila o oddaji javnega naročila ter ostale dokumentacije o zadevi (tar. št. 39/2 OT)«. Tarifna številka 39 OT določa, da odvetnik obračuna stroške storitev, ki so navedene v tej tarifni številki (med drugim stroške za preglede spisov, listin in druge dokumentacije po drugi točki) le, če storitve iz te tarifne številke niso zajete v drugih tarifnih številkah, ker gre za samostojno storitev. Državna revizijska komisija je že večkrat pojasnila (npr. zadevi št 018-140/2015-8 in 018-169/2015-5), da vlagatelj do priglašene nagrade za storitev pregleda spisa, listin druge dokumentacije po 2. točki tarifne številke 39 OT ni upravičen, ker slednja nima narave samostojne storitve, ki ne bi bila že vključena v osnovno storitev, v konkretnem primeru v sestavo zahtevka za revizijo. Priprava zahtevka za revizijo namreč brez predhodne »proučitve obvestila o oddaji javnega naročila ter ostale dokumentacije o zadevi« ni mogoča. Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ni priznala priglašenih stroškov (1) »sestanek s stranko dne 26.4.2016 zaradi priprave na vpogled ponudbene dokumentacije (tar. št. 39/1/1 OT)«, (2) »sodelovanje pri vpogledu v ponudbeno dokumentacijo pri naročniku dne 26.4.2016 (tar. št. 39/1/2)«, (3) »odsotnost iz pisarne v času potovanja na vpogled v ponudbene dokumentacije dne 26.4.2016 […] člen 6/4 OT)« in (4) »kilometrina za potovanje na vpogled v ponudbene dokumentacije dne 26.4.2016«, saj stroški, nastali z vpogledom v spisovno dokumentacijo naročnik in v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika pred vložitvijo revizijskega zahtevka, ne predstavljajo stroškov predrevizijskega oziroma revizijskega postopka (glej tudi odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-25/2016-11). Državna revizijska komisija vlagatelju tudi ne priznava priglašenega stroška odvetniške storitve za opredelitev do navedb naročnika (vloga z dne 5.4.2016) in priglašenega stroška odvetniške storitve za sestavo vloge z dne 16.6.2016, v kateri je vlagatelj Državni revizijski komisiji predložil dodatna dokazila, saj navedena stroška v konkretnem primeru nista bila potreben (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Navedbe in dokazila v izpostavljenih vlogah niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Državna revizijska komisija je skladno s 313. členom ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, določila 15-dnevni rok za plačilo priznanih stroškov, ki teče od vročitve (prejema) tega sklepa naročniku, in ne 15-dnevni rok od pravnomočnosti predmetne odločitve, kot je to predlagal vlagatelj.

Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne stroške priznala stroške v višini 2.705,57 EUR, ki mu jih je dolžan povrniti naročnik v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 12.9.2016



predsednica senata:
Tadeja Pušnar, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
- Varstveno delovni center Krško – Leskovec, Ulica Staneta Žagarja 4, 8273 Leskovec pri Krškem
- Odvetniška pisarna Grošelj, o.p., d.o.o., odvetnik mag. Igor Grošelj, Cesta 9. avgusta 8b, 1410 Zagorje ob Savi
- Turizem, prevozi, Roman Prah s.p., Valvasorjeva ulica 20, 8250 Brežice
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana


V vednost:
- finančno-računovodska služba Državne revizijske komisije, tu.


Vložiti:
- v spis zadeve, tu