018-049/2016 Javno podjetje Komunala d.o.o. Sevnica

Številka: 018-049/2016-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata ter mag. Mateje Škabar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Sukcesivna dobava vodovodnega in kanalizacijskega materiala«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Alpro d.o.o., Jama 12, 1234 Mengeš, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Čeledin d.o.o., Tomšičeva ulica 1, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Javno podjetje Komunala d.o.o. Sevnica, Naselje heroja Maroka 17, 8290 Sevnica (v nadaljevanju: naročnik), 9. 5. 2016

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo vlagatelja se ugodi tako, da
- se naročniku naloži odprava kršitve, ki izhaja iz njegove odločitve, da se javno naročilo »Sukcesivna dobava vodovodnega in kanalizacijskega materiala« odda kot enovito javno naročilo, brez razdelitve na sklope,
- se razveljavi razpisna dokumentacija postopka javnega naročanja »Sukcesivna dobava vodovodnega in kanalizacijskega materiala« v delu, ki se nanaša na referenčni pogoj in
- se razveljavi razpisna dokumentacija postopka javnega naročanja »Sukcesivna dobava vodovodnega in kanalizacijskega materiala« v delu, ki se nanaša na (pod)merilo »dežurna služba«.

2. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške pravnega varstva v znesku 2.636,76 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik na podlagi Sklepa o začetku postopka, št. NMV-1/2016, z dne 17. 2. 2016 in Obvestila o naročilu male vrednosti, št. objave NMV1145/2016, ki je bilo na Portalu javnih naročil objavljeno 25. 2. 2016, izvaja postopek oddaje naročila male vrednosti z namenom izbire dobavitelja za sukcesivno dobavo vodovodnega in kanalizacijskega materiala za obdobje od podpisa pogodbe do 28. 2. 2019.

Vlagatelj je, pred potekom roka za prejem ponudb, vložil Zahtevek za revizijo zaradi razveljavitve razpisne dokumentacije z dne 8. 3. 2016, ki ga je naročnik prejel 9. 3. 2016, v katerem predlaga razveljavitev treh delov razpisne dokumentacije in zahteva povračilo nastalih stroškov.

Kot prvi revizijski razlog vlagatelj zatrjuje nezakonitost razpisne dokumentacije, ker ne dovoljuje oddaje ponudbe po sklopih, ampak je predvideno enovito javno naročilo. V zvezi s tem navaja, da je naročnik v točki 2 razpisne dokumentacije določil, da je predmet javnega naročila sukcesivna dobava vodovodnega in kanalizacijskega materiala, skladno z okvirnimi količinami in vrstami ter minimalnimi tehnično tehnološkimi zahtevami naročnika iz priloge številka 1 ter da iz omenjene priloge izhaja, da je potrebno v enem sklopu oddati ponudbo tako za vodovodni kot tudi za kanalizacijski material.

Vlagatelj nadaljuje, da je naročnika preko Portala javnih naročil opozoril, da le-ta z oblikovanjem javnega naročila na način, da je ves material vsebovan v enem sklopu, nezakonito oži konkurenco, kar bo posledično vplivalo na višjo ponudbeno (oziroma pogodbeno) ceno ter da Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 72/2011-UPB, s sprem.; v nadaljevanju: ZJNVETPS) v drugem odstavku 12. člena določa, da mora naročnik oddati javno naročilo po sklopih, če ga je mogoče razdeliti na sklope in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila in s tem hkrati zagotovi nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom. Vlagatelj zatrjuje, da bi naročnik moral, glede na naravo javnega naročila in raznovrstnost razpisanih materialov, dopustiti delitev naročila na sklope, s čemer bi zagotovil bistveno večjo učinkovitost javnega naročila, gospodarnost pri izbiri ponudnika in enakopravnost ter konkurenčnost med ponudniki.

Vlagatelj dalje zatrjuje, da ima v svoji redni ponudbi in ceniku zgolj materiale, navedene v treh točkah iz Obrazca 3, zato ponudbe v predmetnem postopku sploh ne more oddati, in to kljub temu, da je specialist za kanalizacijski material. Dodaja, da naročnik ni navedel nobenega tehtnega razloga, zakaj se je pripravljen takim ponudnikom odpovedati oziroma kateremu naročnikovemu cilju služi opisano omejevanje konkurence med ponudniki, temveč je navedel zgolj, da imajo ponudniki možnost podati skupno ponudbo ali ponudbo s podizvajalci. Tak razlog je po mnenju vlagatelja ne le pomanjkljiv, ampak krši tudi ustavno pravico vlagatelja do svobodne gospodarske pobude. Vlagatelj navaja tudi več odločitev Državne revizijske komisije (št. 018-070/2009, 018-122/2009) iz katerih izhaja, da je Državna revizijska komisija že večkrat zavzela stališče, da je namen zakona usmerjati naročnike, da predmet javnega naročanja oblikujejo v sklope, pri čemer je »sklop« del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto in ga je mogoče oddati ločeno. Vlagatelj meni, da je potrebno v primeru javnega naročila, ki se nanaša na nakup blaga, upoštevati vrsto in količino razpisanega blaga, vsebinsko povezanost posameznih delov javnega naročila, konkurenco na trgu in običajno poslovno prakso pri naročanju razpisanega blaga oziroma razpisu posameznih enot, pojasnjuje pa tudi, da je oblikovanje več ločenih sklopov običajna praksa pri naročanju vodovodnega in kanalizacijskega materiala in navaja več javnih naročnikov in postopkov javnega naročanja, iz katerih navedeno izhaja.

Kot drugi revizijski razlog vlagatelj zatrjuje nezakonitost razpisne dokumentacije glede referenčnega pogoja. V zvezi s tem navaja, da je naročnik v točki 5 razpisne dokumentacije, v okviru ugotavljanja sposobnosti, kot pogoj za tehnično in kadrovsko sposobnost ponudnika določil, da mora ponudnik navesti vsaj tri reference, ki dokazujejo, da je ponudnik v zadnjih šestintridesetih (36) mesecih pred rokom za oddajo javnega naročila že izvajal primerljivo dobavo vodovodnega in kanalizacijskega materiala, kjer je letni promet (obdobje 12 mesecev) znašal najmanj 200.000,00 EUR brez DDV, reference pa se morajo nanašati na pretekle dobave istovrstnega blaga, ki ga ponudnik ponuja v ponudbi ter da bodo upoštevane le reference z enako ali višjo vrednostjo, kot znaša ponudba ponudnika.

Vlagatelj nadaljuje, da je naročnika preko Portala javnih naročil opozoril, da je navedeni pogoj nezakonit, saj naročnik zahteva vrednostno previsoke reference ter da je pogoj dodatno nezakonit tudi zato, ker naročnik reference pogojuje z vrednostjo same ponudbe. Ponudnik z višjo ponudbeno ceno mora namreč ponuditi višje reference in obratno, s tem pa naročnik krši načelo enake obravnave ponudnikov, saj vrednosti referenc ne bi smel vezati na višino ponujene cene. Vlagatelj dodaja, da so reference vrednostno previsoke tudi zato, ker ni možna oddaja ponudbe po sklopih. Vlagatelj namreč zaradi enovitosti javnega naročila, referenc v višini svoje ponudbene cene ne more izkazati in je posledično neenakopravno obravnavan. Po mnenju vlagatelja je naročnikovo stališče, da so reference sorazmerne predmetu naročila, pavšalno, saj naročnik noče razkriti ocenjene vrednosti javnega naročila. Vlagatelj v zvezi s tem predlaga Državni revizijski komisiji, da ugotovi ocenjeno vrednost javnega naročila in odloči, ali je postavljeni pogoj dejansko sorazmeren s predmetom javnega naročila.

Kot tretji revizijski razlog vlagatelj zatrjuje nezakonitost razpisne dokumentacije glede merila za izbor ponudbe. V zvezi s tem navaja, da je naročnik v točki 7 razpisne dokumentacije določil, da se bo ekonomsko najugodnejša ponudba izračunala na podlagi podmerila »najnižja vrednost ponudbenega predračuna brez DDV«, pri katerem bo ponudnik, ki bo ponudil najnižjo ceno na ponudbenem predračunu, prejel 70 točk in podmerila »dežurna služba«, pri katerem bo ponudnik, ki zagotavlja dežurno službo in odzivni čas dve uri prejel 30 točk, za daljši odzivni čas pa nobene točke.

Vlagatelj nadaljuje, da je naročnika preko Portala javnih naročil opozoril, da je navedeno merilo nezakonito, saj naročnik prevelik del merila točkuje z zagotovitvijo dežurne službe. Za odzivni čas zgolj 2 uri od prejetega naročila naročnik nima argumentov in tako oblikovano merilo ni smiselno povezano z vsebino javnega naročila. Vlagatelj dodaja, da s pripisovanjem tolikšnega pomena (oziroma dela merila) odzivnemu času naročnik odkrito preferira lokalne ponudnike, ki skladiščijo material v njegovi bližini. Vlagatelj pojasnjuje analizo razdalj od petih največjih slovenskih krajev in Mengša, kjer posluje sam, do sedeža naročnika, s katero izkazuje, da je le Celje oddaljeno od naročnika manj kot eno uro vožnje, pri čemer je upoštevana hitrost vožnje z osebnim vozilom, ne kombiniranim ali tovornim, upoštevati pa je potrebno tudi čas od prejema naročila do naročila priprave blaga v skladišču, tovorjenja na transportno vozilo, administrativne postopke, razmere na cesti ipd. Vlagatelj zatrjuje, da so kljub maksimalni skrbnosti, tako on sam, kot ostali ponudniki iz petih največjih slovenskih mest, diskriminirani, saj za dobavo minuto kasneje od dveh ur ne prejmejo nobene dodatne točke. Vlagatelj navaja, da bi moral naročnik, v kolikor bi res želel zagotoviti enakopravno obravnavo ponudnikov, določiti daljši interval odzivnega časa ali pa določiti vsaj točkovno lestvico, na način, kot je to storil glede najnižje vrednosti ponudbenega predračuna. Vlagatelj dodaja še, da dejanske sposobnosti ponudnika za zagotavljanje dežurne službe objektivno sploh ni mogoče preveriti z naključnim enkratnim testiranjem, zato gre v tem primeru za merilo, ki ima preveč možnih spremenljivk, ki lahko vplivajo na odzivni čas, da bi se naročnik lahko v tolikšni meri oprl nanj.

V zvezi s tem revizijskim razlogom vlagatelj zaključuje, da je naročnik za zagotavljanje odzivnega časa znotraj dveh ur pripravljen sprejeti precej višjo ponudbeno ceno, a glede na sistem planiranja dobav, ki bi ga naročnik moral imeti, v večini primerov dobavni rok dveh ur gotovo ni potreben.

Naročnik je dne 17. 3. 2016 sprejel Sklep, št. NMV 1145/2016, s katerim je zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnil kot neutemeljen, zavrnil pa tudi zahtevo vlagatelja za povrnitev stroškov.

V zvezi z revizijskimi navedbami glede nezakonitosti razpisne dokumentacije zaradi enovitosti javnega naročila je naročnik navedel, da je vlagatelj zanemaril vrsto okoliščin, zaradi katerih razdelitev naročila na posamezne sklope ni mogoča in bi pomenila negospodarno ravnanje ter neučinkovito izvajanje nalog naročnika na področju izvajanja obvezne lokalne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo ter odvajanja in čiščenja odpadnih voda. Naročnik navaja, da je bil najpomembnejši razlog za oddajo enotnega naročila zlasti v organiziranosti naročnika in njegove službe in da vlagatelj napačno izhaja iz predpostavke, da naročnik izvaja izključno vnaprej predvidena dela. Naročnik pojasnjuje, da v primeru izpadov ali okvar zagotavlja 24-urno dežurno službo, saj vsaka okvara pomeni izjemno škodo tako za naročnika, kot za okolje, zaradi optimizacije poslovanja pa na zalogi nima posameznih kosov, ki so predmet javnega naročila. Na celotnem območju občine Sevnice je cca 450 km vodovodnih napeljav, v okviru 32 javnih vodovodov, zaradi izgradnje sistemov v različnih obdobjih in dejanske medsebojne ločenosti, je večina teh vključena v sedem večjih vodovodnih sistemov, kar pomeni, da so na vsakem od njih vgrajeni različni materiali in tipi posameznega blaga, zaradi česar bi moral imeti naročnik za zagotavljanje nemotenega izvajanja gospodarske javne službe ves čas na voljo material za odpravo morebitnih napak na vseh delih celotnega sistema. V občini Sevnica so prav tako štirje kanalizacijski sistemi in enako bi moral imeti naročnik tudi tukaj, po mnenju vlagatelja, ves čas na zalogi vse kose opreme, ki bi jih potreboval pri izvajanju svojih nalog. Naročnik navaja, da bi bilo takšno njegovo ravnanje povsem negospodarno, saj bi moral za zagotavljanje zalog imeti na voljo ustrezen prostor, hkrati pa bi zaloge pomenile zanj obremenitev tudi v smislu cene zagotavljanja storitev za uporabnike. Za naročnika je nepojmljivo tudi, da bi moral v primeru okvare, napake ali drugega interventnega dogodka naročati blago pri potencialno celo 11 različnih ponudnikih, s čemer bi se namesto z dejansko napako, ukvarjal z administracijo in naročanjem blaga, ob tem pa bi nastajala vedno večja škoda. Naročnik se v zvezi s tem revizijskim razlogom v celoti sklicuje na kasneje navedeni del svoje odločitve, v kateri pojasnjuje pomen dežurne službe in iz katere je razviden pomen hitrega reakcijskega časa ter potencialne škode, ki lahko nastane zaradi konfiguracije terena v Občini Sevnica.

V zvezi z revizijskimi navedbami o nezakonitosti razpisne dokumentacije glede referenčnega pogoja je naročnik navedel, da vlagatelj same višine zahtevanih referenc dejansko sploh ne izpodbija, ampak jo izpodbija le v primeru, da bi bilo javno naročilo razdeljeno na sklope. Dodaja, da je ocenil vrednost javnega naročila na 230.000,00 EUR brez DDV, zaradi česar je določil minimalni obseg referenc, ki se zahteva od ponudnikov, minimalni nivo, ki zagotavlja usposobljenost ponudnika, pa je ocenil na 200.000,00 EUR. Opozarja tudi, da je zaradi okoliščine, da določeni ponudniki zaradi nižjih cen, ki jih ponujajo, ne morejo pridobiti referenc v tolikšni vrednosti, čeprav je obseg naročila lahko povsem primerljiv, določil tudi korekcijo, in sicer, da se ponudniki izkažejo z najmanj takšnimi referencami, kot je vrednost njihove ponudbe. V primeru, da ponudnik ponuja svoje blago po višjih cenah, se mora izkazati s temu primernimi referencami, saj bo le tako naročnik lahko preveril, ali je sposoben izvesti tudi predmetno javno naročilo. Naročnik vse navedbe vlagatelja glede neenakopravne obravnave ponudnikov v tem delu zavrača in navaja, da je bistvo referenc dokazati, da je ponudnik sposoben izvesti svojo ponudbo v ponujenem obsegu.

V zvezi z revizijskimi navedbami o nezakonitosti razpisne dokumentacije glede merila je naročnik navedel, da je glede na možne primere, do katerih lahko pride (npr. izliv vode, ki ima lahko, če ni saniran v najkrajšem možnem času, za posledico plazenje ali vdor zemljine), neutemeljen očitek vlagatelja, da je naročnik pripravljen plačati več za primer hitre reakcije in dobave blaga, potrebnega za sanacijo. Naročnik poudarja, da je hitrost odprave napake izrednega pomena, ker vsaka napaka na omrežju pitne vode lahko pomeni, da je določen čas brez vode med 100 in 1000 ljudi, med odjemalci pa so tudi javni zavodi (šole, vrtci, lekarna, zdravstveni dom itd.), kjer so normativi za doseganje nivoja higiene še višji kot pri ostalih odjemalcih. Očitek o zveznem točkovanju ali točkovanju z lestvico naročnik zavrača kot neutemeljen, ker potencialna škoda predstavlja bistveno večje breme za naročnika, zato je ta pripravljen plačati tudi višjo ceno za takojšnjo dobavo blaga in čim hitrejšo odpravo napake. Naročnik je zato določil, da je po preteku dveh ur, ko ima tudi sam pripravljeno vse potrebno za ustrezno ukrepanje, nujno potrebno imeti na lokaciji tudi ustrezno opremo. Naročnik dodaja, da pomembnost izvajanja gospodarskih javnih služb potrjuje tudi dejstvo, da ima naročnik vzpostavljeno 24-urno dežurno službo. Naročnik zaključuje, da je glede na vlagateljev prikaz potovalnega časa iz petih največjih krajev v Sloveniji in Mengša obravnaval le slednjega, saj vlagatelj nima aktivne legitimacije za izpodbijanje določb razpisne dokumentacije v imenu drugih ponudnikov ali v javnem interesu. Ker iz izpisa izhaja, da je njegov čas potovanja 1h 15 min, naročnik meni, da vlagatelj nima aktivne legitimacije za izpodbijanje navedene določbe, saj zgolj pavšalno navaja, da potrebuje še določen čas za pripravo blaga, tovorjenje in razmere na cesti, pri tem pa ne navede, koliko časa potrebuje za samo tovorjenje blaga in njegovo pripravo. Naročnik zaključuje, da vlagatelj ni navedel niti, da je skupen čas, ki ga lahko zagotovi, manjši od dveh ur, ker bi ostali postopki trajali več kot 45 minut, še manj pa je specificirano navedel, kolikšna je poraba časa za posamezno opravilo ali postopek.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 22. 3. 2016 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Vlagatelj je dne 4. 4. 2016 v Opredelitvi vlagatelja do navedb naročnika navedel, da vztraja pri navedenem v zahtevku za revizijo, da navedbe naročnika iz odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo v celoti prereka in Državni revizijski komisiji predlagal, da sledi njegovemu zahtevku za revizijo.

Vlagatelj v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo razpisne dokumentacije, ker ne dovoljuje oddaje ponudbe po sklopih, dodaja, da je naročnik šele po vložitvi zahtevka za revizijo obrazložil, zakaj postopek ni bil razdeljen na sklope, in pri tem navaja okoliščine, ki izhajajo iz naročnikove sfere, za katere vlagatelj ni vedel niti ni mogel vedeti, vlagatelj pa jih v opredelitvi prereka kot neresnične. Vlagatelj zatrjuje, da bi moral naročnik (ne)utemeljenost zahtevka za revizijo presojati glede na dejstva in okoliščine, ki so bile vlagatelju znane v trenutku vložitve zahtevka za revizijo. Dalje zatrjuje, da bi lahko, v kolikor bi s temi informacijami seznanil že z naročnikovim odgovorom na vprašanje na Portalu javnih naročil, presodil tudi, ali je varstvo smiselno zahtevati ali ne, posredno pa je bil prikrajšan tudi za možnost oddaje ponudbe v tem postopku, saj bi v primeru, da bi presodil, da naročnik javno naročilo upravičeno oddaja enovito, pravočasno poiskal podizvajalce ali partnerje za skupno ponudbo. Dalje pojasnjuje, da naročnik napačno razume njegove navedbe, da bi moralo biti javno naročilo razdeljeno na enajst različnih sklopov, saj je vlagatelj pojasnil, da je specialist za kanalizacijski material in bi lahko oddal samostojno ponudbo, če bi bil kanalizacijski material v enem (ali več) posebnih sklopih, tako pa je ni mogel in v tem je bistvo zatrjevane kršitve naročnika. Vlagatelj poudarja, da se naročnik o tem v odločitvi o zahtevku za revizijo ni izrekel, zaradi česar gre šteti, da navedbam vlagatelja pritrjuje. V zvezi s predmetno kršitvijo vlagatelj dodaja še, da navedbe naročnika, da je nabava vsega blaga od istega ponudnika optimalnejša, če je na relevantnem trgu dovolj konkurenčnih ponudnikov, ni mogoče preveriti, ker naročnik ni pojasnil, ali sta obe prejeti ponudbi popolni oziroma s čim je konkurenca dejansko izkazana in zagotovljena. Vlagatelj dodaja, da glede na širok asortiman razpisanega blaga in relevantnost trga,dve prejeti ponudbi pomenita očitno zelo nizko število prejetih ponudb in skoraj nično konkurenčnost med ponudniki, zato navedbe naročnika ne morejo držati in jih je potrebno zavrniti. Glede na navedeno vlagatelj vztraja, da je razpisna dokumentacija glede razdelitve na sklope, skupaj z naknadno objavljenim pojasnilom naročnika (ki se šteje za del razpisne dokumentacije), nezakonita, saj je neobrazložena in je ni bilo mogoče pravočasno preizkusiti, posledično pa jo je potrebno razveljaviti.

Vlagatelj v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo razpisne dokumentacije glede referenčnega pogoja dodaja, da naročnik tudi v tem delu določene okoliščine iz svoje sfere glede referenc pojasnjuje prepozno, šele v odgovoru na zahtevek za revizijo, s čemer je vlagatelju onemogočil učinkovito pravno varstvo.

Vlagatelj v zvezi z zatrjevano nezakonitostjo razpisne dokumentacije glede merila za izbor ponudbe dodaja, da se naročnik prepozno sklicuje na okoliščine, ki naj bi opravičevale zahtevano merilo, le-teh sploh ne obrazloži v zadostni meri in tudi ne dokaže z nobenim dokazom, zato jih je potrebno obravnavati kot neresnične. Vlagatelj dodaja še, da se naročnik po eni strani sklicuje na potencialno škodo in izjemen pomen pravočasnega ukrepanja, po drugi strani pa dopušča tudi daljši čas ukrepanja od dveh ur (ki se sicer točkuje z manj točkami). Če bi bil odzivni čas oziroma dostava materiala v največ dveh urah zanj dejansko ključnega pomena, bi moral to biti pogoj v postopku, ne pa merilo. Dodaja še, da naročnikova obrazložitev hkrati ne dosega potrebnega standarda obrazloženosti, saj bi moral naročnik vsaj opisno, če že ne z ustreznimi listinami, pojasniti, kakšna je njegova pretekla statistika obravnave izrednih oziroma nepredvidenih dogodkov, česar pa ni storil in je ostal zgolj pri pavšalnem naštevanju potencialnih izrednih situacij, ki se lahko zgodijo. Vlagatelj poudarja, da se naročnik ni izrekel o bistvu zatrjevane kršitve, ki je v tem, da naročnik preferira lokalne ponudnike (kamor vlagatelj ne sodi) in s tem neutemeljeno oži konkurenco.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je preverila dopustnost pravnega varstva v postopkih oddaje javnih naročil skladno s 5. členom ZPVPJN, predhodno preizkusila zahtevek za revizijo skladno z 31. členom ZPVPJN in po uradni dolžnosti preverila obstoj procesnih predpostavk. Po ugotovitvi, da so izpolnjene vse procesne predpostavke ter da je zahtevek za revizijo dopusten, pa ga je sprejela v meritorno obravnavo.

Prvo, med vlagateljem in naročnikom sporno vprašanje je, ali bi moral naročnik predmetno naročilo razdeliti na več sklopov. Vlagatelj očita naročniku, da bi moral, glede na naravo javnega naročila in raznovrstnost razpisanih materialov, dopustiti delitev naročila na sklope, s čemer bi zagotovil bistveno večjo učinkovitost javnega naročila, gospodarnost pri izbiri ponudnika in enakopravnost ter konkurenčnost med ponudniki, in da je naročnik z vsebino odgovora na vprašanje na Portalu javnih naročil kršil vlagateljevo ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude.

Naročnik je v točki 2 razpisne dokumentacije Predmet javnega naročila določil, da je predmet javnega naročila »sukcesivna dobava vodovodnega in kanalizacijskega materiala za naročnika, skladno z okvirnimi količinami in vrstami ter minimalno tehnično tehnološkimi zahtevami naročnika iz priloge številka 1«. V prilogi 1 Tehnična specifikacija je naročnik določil, da mora ponudnik zagotavljati vse postavke na ponudbenem predračunu ter določil tehnične specifikacije za 11 skupin vodovodnega in kanalizacijskega materiala. Glede na navedeno iz razpisne dokumentacije izhaja, da je javno naročilo oblikovano kot enovito javno naročilo, na to pa je vezano tudi merilo za izbor v točki 7 razpisne dokumentacije Merilo za izbor, to je ekonomsko najugodnejša ponudba, v okviru katerega je kot prvi del merila točkovana »najnižja vrednost ponudbenega predračuna brez DDV«, kot drugi del merila pa »dežurna služba«.

V zvezi z zatrjevano nezakonitostjo razpisne dokumentacije, ker ne dovoljuje oddaje ponudbe po sklopih, je naročnik na Portalu javnih naročil prejel vprašanje, ki se je glasilo: »Naročnika ponovno pozivamo, da oblikuje več sklopov. Zaradi dejstva, da je ves material v enem sklopu, naročnik nezakonito oži konkurenco, kar bo posledično vplivalo na višjo ponudbeno (oz. pogodbeno) ceno. ZJNVETPS v 2. odst. 41. čl. namreč določa, da morajo tehnične specifikacije omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Dodatno 2. odst. 12. čl. ZJNVETPS določa, da mora naročnik oddati javno naročilo po sklopih, če ga je mogoče razdeliti na sklope in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila in s tem hkrati zagotovi nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom. Če naročnik ne bo oblikoval več sklopov, bomo primorani vložiti zahtevek za revizijo.«, na katerega je 3. 3. 2016 ob 7:59 odgovoril »Naročnik ne bo spreminjal pogojev iz razpisne dokumentacije. Ponudniki imajo možnost oddati tudi skupno ponudbo oz. ponudbo s podizvajalci.«

Skladno z 31. točko 2. člena ZJNVETPS je sklop del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto in ga je mogoče oddati ločeno. Kako bo naročnik oblikoval predmet javnega naročila, je primarno njegova poslovna odločitev, pri kateri mora, upoštevajoč lastne potrebe in specifične značilnosti predmeta naročila, izbrati tako rešitev, ki bo zagotovila gospodarno, učinkovito in uspešno porabo javnih sredstev. Namen ZJNVETPS namreč ni, da bi posegal v objektivno opravičljive poslovne odločitve naročnika, pri katerih je le-ta (v okviru določil ZJNVETPS) avtonomen, a je potrebno zakon interpretirati tudi v smislu omejitev in zahtev, ki izhajajo iz temeljnih načel javnega naročanja, to je v obravnavanem primeru načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (13. člen ZJNVETPS), načela enakopravne obravnave ponudnikov (15. člen ZJNVETPS) in načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (12. člena ZJNVETPS), ki v drugem odstavku usmerja naročnike k oddaji javnega naročila po sklopih, če ga je mogoče razdeliti na sklope in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila in s tem hkrati zagotovi nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom.

Odločitev o tem, ali se bo posamezno javno naročilo oddalo po sklopih ali ne, tako ni povsem stvar proste presoje naročnika, saj mora le-ta pri odločitvi, ob upoštevanju okoliščin vsakega posameznega primera, presojati, ali je (ne)oddaja po sklopih morebiti diskriminatorna do ponudnikov oziroma, ali jih takšna odločitev ovira ali celo onemogoča pri sodelovanju v posameznem postopku oddaje javnega naročila. Pri tem mora upoštevati tako vrsto in količino razpisanih storitev, kot tudi vsebinsko povezanost posameznih delov javnega naročila, konkurenco na trgu in običajno poslovno prakso pri naročanju razpisanega predmeta oziroma razpisu posameznih enot. Gre torej za vprašanje, ali ima naročnik utemeljene razloge, da izvedbo posameznih elementov naročila pričakuje kot enovit posel (ki ga sicer lahko izpolni tudi več subjektov, ki nastopajo v okviru ene ponudbe), ali pa je možno posamezne elemente znotraj naročila razdružiti v samostojne celote in jih oddati ločeno, ne da bi to negativno vplivalo na gospodarnost in racionalnost izvedbe naročila.

Naročnikovo ravnanje je potrebno tako presojati s stališča gospodarnosti, učinkovitosti izvedbe javnega naročila in nediskriminatorne obravnave v smislu večje dostopnosti javnega naročila gospodarskim subjektom. Po mnenju Državne revizijske komisije sama navedba naročnika, da imajo ponudniki možnost, da podajo skupno ponudbo ali ponudbo s podizvajalci, ne more biti dovolj tehten razlog, da javno naročilo ni razdeljeno na sklope, prav tako pa tudi preostali naročnikovi razlogi, v konkretnem primeru ne upravičujejo izvedbe enovitega javnega naročila, upoštevaje njegovo naravo in predmet javnega naročanja. Naročnik se namreč sklicuje na organiziranost svoje službe, nezmožnost hranjenja zalog in finančne obremenitve za uporabnike, naročanje blaga pri 11 različnih ponudnikih in zagotavljanje 24-urne dežurne službe, kar utemeljuje s škodo, ki v primeru izpadov ali okvar lahko nastane in z dolžino vodovodnih napeljav ter številom vodovodnih in kanalizacijskih sistemov, pri vsem tem pa ne pojasni, kolikokrat je npr. v preteklosti prišlo do nujnih primerov, kolikokrat je bila potrebna aktivacija dežurne službe, koliko je predvidenega rednega vzdrževanja. Pri tem naročnik ne navede niti, zakaj (razen zaradi administrativnih postopkov), v primeru razdelitve javnega naročila na sklope, ne bi bilo mogoče zagotoviti učinkovitega izvajanja dežurne službe. Glede na to, da ponudnikom za oddajo popolne ponudbe sploh ni potrebno predvideti zagotavljanja dežurne službe (kot je ugotovljeno in pojasnjeno v nadaljevanju), Državna revizijska komisija ugotavlja, da so naročnikove navedbe neutemeljene in jim ni mogoče slediti. Če namreč izbrani ponudnik (teoretično) dežurne službe sploh ne bi zagotavljal, bi moral naročnik zagotavljanje dežurne službe v vsakem primeru organizirati drugače, torej izven predmetnega javnega naročila, s tem pa odpadejo tudi okoliščine, ki jih veže na utemeljitev izvedbe enovitega naročila.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija pritrjuje navedbam vlagatelja, da bi moral naročnik javno naročilo razdeliti na sklope, in ugotavlja, da naročnik ni uspel v zadostni meri izkazati razlogov gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe enovitega javnega naročila ter zagotavljanja nediskriminatorne obravnave ponudnikov pri izvedbi takega javnega naročila.

Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, naročniku naložila odpravo kršitve, ki izhaja njegove odločitve, da se javno naročilo »Sukcesivna dobava vodovodnega in kanalizacijskega materiala« odda kot enovito javno naročilo, brez razdelitve na sklope.

Ker je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo v zvezi s prvim revizijskim razlogom ugodila, se do vlagateljevih navedb glede naročnikovega posega v njegovo, z ustavo zagotovljeno pravico do svobodne gospodarske pobude, ni opredelila, saj ugotovitve v nobenem primeru ne bi vplivale na odločitev Državne revizijske komisije v zvezi z obravnavanim revizijskim razlogom.

Drugo, med vlagateljem in naročnikom sporno vprašanje je, ali je razpisna dokumentacija v delu, ki se nanaša na referenčni pogoj zakonita.

Naročnik je v točki 5 razpisne dokumentacije Ugotavljanje sposobnosti ponudnikov določil, da mora ponudnik navesti vsaj tri reference, ki dokazujejo, da je ponudnik v zadnjih šestintridesetih (36) mesecih pred rokom za oddajo javnega naročila že izvajal primerljivo dobavo vodovodnega in kanalizacijskega materiala, kjer je »letni promet (obdobje 12 mesecev)« znašal »najmanj 200.000,00 EUR brez DDV«, ter navedel tudi: »Upoštevane bodo le reference z enako ali višjo vrednostjo, kot je ponudba ponudnika.«

V zvezi z zatrjevano nezakonitostjo razpisne dokumentacije glede referenčnega pogoja je naročnik na Portalu javnih naročil prejel vprašanje, ki se je glasilo: »Referenčni pogoj (točka 5 razpisne dokumentacije) zahteva, da ponudnik izkaže najmanj 3 reference, da je v zadnjih 36 mesecih pred rokom za oddajo javnega naročila že izvajal primerljivo dobavo vodovodnega in kanalizacijskega materiala, kjer je letni promet znašal najmanj 200.000,00 EUR brez DDV. Nadalje naročnik določa, da bo upošteval zgolj reference z enako ali višjo vrednostjo, kot je ponudba ponudnika. Navedeni pogoj je nezakonit, saj naročnik zahteva vrednostno previsoke reference. Naročnika pozivamo, da navedeni referenčni pogoj zniža in tako omogoči več podjetjem, da oddajo ponudbo na javno naročilo. Dodatno je pogoj nezakonit, saj naročnik reference pogojuje z vrednostjo same ponudbe - torej višja kot bo ponudba, višje reference mora ponudnik predložiti. Gre torej očitno za pogoj, ki je nesorazmeren s predmetom javnega naročila, kar pa je prepovedano. Če naročnik ne bo znižal zahtevanih referenc in ne bo črtal dela razpisne dokumentacije, kjer navaja, da bo upošteval zgolj reference z enako ali višjo vrednostjo, kot je ponudba ponudnika, bomo primorani vložiti zahtevek za revizijo.«, na katerega je 3. 3. 2016 ob 8:45 odgovoril »Reference so sorazmerne predmetu naročila. Naročnik ne bo spreminjal pogojev iz razpisne dokumentacije.«

Na podlagi 48. člena ZJNVETPS mora naročnik v postopku oddaje naročila male vrednosti pri določitvi pogojev za ugotavljanje sposobnosti zagotoviti, da so le-ti objektivni. Ob tem mora naročnik upoštevati tudi 16. člen ZJNVETPS, načelo sorazmernosti, ki določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila, iz česar izhaja, naj zahteve razpisne dokumentacije (poleg drugih, tudi glede določanja referenčnih zahtev) ne bodo strožje, kot to opravičuje njihov namen. Uveljavitev načela sorazmernosti torej pomeni, da naročnik oblikuje pogoje na način, da nabor postavljenih pogojev pomeni pričakovano raven, ki jo mora doseči vsaka ponudba, pri čemer pa pogoji ne smejo biti postavljeno prezahtevno, izključujoče ali omejevalno glede na potencialno konkurenco. Naročnik namreč ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti pa ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence, kar izhaja iz prvega odstavka 13. člena ZJNVETPS.

Državna revizijska komisija je najprej obravnavala vlagateljevo navedbo, da naročnik noče razkriti ocenjene vrednosti naročila in njegov predlog, da Državna revizijska komisija za namen ugotovitve sorazmernosti referenčnega pogoja s predmetom javnega naročila, iz naročnikove dokumentacije ugotovi ocenjeno vrednost javnega naročila. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik na Portalu javnih naročil prejel vprašanje, ki se je glasilo: »Prosimo za podatek, koliko znaša ocenjena vrednost javnega naročila.«, na katerega je 3. 3. 2016 ob 7:55 odgovoril »Naročnik ne bo objavil ocenjene vrednosti naročila.«, ob vpogledu v sklep o začetku predmetnega postopka, ki se nahaja v dokumentaciji naročnika pa je ugotovila, da znaša ocenjena vrednost javnega naročila 230.000,00 EUR brez DDV (enako je naročnik navedel v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo). Skladno s prvim odstavkom 18. člena ZJNVETPS, mora naročnik izračunati ocenjeno vrednost javnega naročila upoštevaje celotno skupno vrednost plačil brez DDV, vključno z možnostjo povečanja obsega naročila in katerimkoli povečanjem vrednosti pogodbe zaradi izbire pravilnega postopka javnega naročanja, pri čemer se ocenjena vrednost določi tako, da je njena višina primerljiva cenam na trgu, ki veljajo za predmet javnega naročila, če je dostopen na trgu in ni prilagojen posebnim potrebam naročnika. Upoštevaje navedeno je pri obravnavi zatrjevane nezakonitosti potrebno upoštevati, da se naročnikova ocenjena vrednost naročila, kot izhaja iz sklepa o začetku postopka, nanaša na celotno predvideno trajanje javnega naročila, torej na obdobje od (kot je predvidel naročnik) 1. 3. 2016 do 28. 2. 2019 (kot izhaja iz Priloge 1 Tehnična specifikacija).

Naročnik je v sklepu o zahtevku za revizijo navedel, da je vrednost javnega naročila ocenjena na 230.000,00 EUR brez DDV, zaradi česar je določil minimalni obseg referenc v višini 200.000,00 EUR brez DDV, kar po njegovi oceni predstavljajo minimalni nivo, ki zagotavlja usposobljenost ponudnikov.

V zvezi z navedenim Državna revizijska komisija ugotavlja, da je tako naročnikovo pojasnilo glede ustreznosti zahtevane višine referenc nepopolno in v neskladju z določbami razpisne dokumentacije glede referenčnega pogoja in trajanja sklenitve okvirnega sporazuma, saj ne upošteva dveh bistvenih okoliščin: da je vrednost referenčnega posla (200.000,00 EUR brez DDV) vezal na obdobje 12 mesecev v primerjavi z ocenjeno vrednostjo javnega naročila (230.000,00 EUR brez DDV), ki je vezana na triletno obdobje (1. 3. 2016 - 28. 2. 2019), ter da ni zahteval le ene reference v vrednosti 200.000,00 EUR brez DDV, ampak »vsaj tri«.

Ker naročnik z ničemer ni utemeljil ali pojasnil pomena tako zahtevnega referenčnega pogoja in ker je enoletno vrednost vsake od najmanj treh zahtevanih posameznih referenc vezal na ocenjeno triletno vrednost javnega naročila, Državna revizijska komisija ugotavlja, da so vlagateljeve revizijske navedbe o nesorazmernosti referenčnega pogoja s predmetom javnega naročila utemeljene.

Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, razpisno dokumentacijo postopka oddaje predmetnega javnega naročila v delu, ki se nanaša na referenčni pogoj, razveljavila.

Ker je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo v zvezi z drugim revizijskim razlogom ugodila že zaradi ugotovljene kršitve načela sorazmernosti, se do vlagateljeve navedbe glede nezakonitega pogojevanja referenčne vrednosti z vrednostjo ponudbe ter navedbe, da so reference vrednostno previsoke zato, ker ni mogoča oddaja ponudbe po sklopih, ni opredelila, saj ugotovitve v nobenem primeru ne bi vplivale na odločitev Državne revizijske komisije v zvezi z obravnavanim revizijskim razlogom.

Tretje med vlagateljem in naročnikom sporno vprašanje pa je, ali je naročnik kršil načelo gospodarnosti in enakopravne obravnave s tem, ko je kot del merila določil točkovanje zagotavljanja dežurne službe in odzivnost v roku dveh ur od prejema naročila s 30 točkami. Vlagatelj očita naročniku, da s tako oblikovanim merilom odkrito preferira lokalne ponudnike, ki material skladiščijo v njegovi bližini, kar pojasnjuje tudi z analizo razdalj petih največjih slovenskih mest in Mengša do naročnika; da je za zagotovitev enakopravne obravnave ponudnikov potrebno določiti daljši časovni interval odzivnega časa ali drugače oblikovati točkovanje merila; da dejanske sposobnosti ponudnika za zagotavljanje dežurne službe sploh ni mogoče preveriti; da je naročnik pripravljen na račun dežurne službe sprejeti precej višjo ceno, čeprav v večini primerov rok dveh ur sploh ne bi bil potreben; da se naročnik sklicuje na potencialno škodo in izjemen pomen pravočasnega ukrepanja, hkrati pa dopušča tudi daljši odzivni čas na račun nižjega točkovanja merila; da naročnik zgolj pavšalno našteva potencialne izredne situacije, ne predstavi pa pretekle statistike takih dogodkov ter da se naročnik o bistvu zatrjevane kršitve v sklepu, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo, to je, da naročnik preferira lokalne ponudnike, sploh ni izrekel.

Naročnik je v točki 7 razpisne dokumentacije Merilo za izbor določil, da se kot drugi del merila točkuje »dežurna služba« ter da 30 točk dobi ponudnik, »ki zagotavlja dežurno službo in odzivni čas 2 uri« in 0 točk ponudnik, »ki zagotavlja dežurno službo in odzivni čas več kot 2 uri, vendar ne več kot tri ure«, pri tem pa določil še, da bo ponudba ponudnika izločena, če »ne dobavi ustreznega blaga oziroma ga dostavi kasneje kot v treh urah.« Slednja določba je bila z odgovorom na vprašanje potencialnega ponudnika 3. 3. 2016 ob 8:49 spremenjena: »Naročnik ponudnika ne bo izločil v primeru, da ne dobavi v 3 urah.«

V zvezi z zatrjevano nezakonitostjo razpisne dokumentacije glede referenčnega pogoja je naročnik na Portalu javnih naročil prejel vprašanje, ki se je glasilo: »Naročnik je kot merilo določil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, pri čemer kar 30 točk (torej 30% merila) predstavlja zagotavljanje dežurne službe. Skladno s 3. odst. 49. čl. ZJNVETPS merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila, kar pa v konkretnem primeru niso. Navedeno merilo je nezakonito, saj naročnik prevelik del merila točkuje z zagotovitvijo dežurne službe, pri čemer je odzivni čas zgolj 2 uri od prejetega naročila, čeprav za tako kratek dobavni rok naročnik nima argumentov in torej tako oblikovano merilo ni smiselno povezano z vsebino javnega naročila. Nadalje naročnik za dobavo v 3 urah od prejetega naročila ne dodeli nobene točke. Menimo namreč, da ni nobene razlike, ali se blago dobavi v 2 ali v 3 urah od prejetega naročila, še posebej ne tako pomembne razlike, da se dobava v 2 urah točkuje s 30 točkami, dobava v 3 urah pa z 0 točkami (oz. celo še več: če ponudnik ne dobavi v 3 urah, naročnik njegovo ponudbo izloči). Glede na navedeno naročnika pozivamo, da navedeno merilo spremeni tako, da ne bo diskriminatorno, v nasprotnem primeru bomo vložili zahtevek za revizijo.«, na katerega je 3. 3. 2016 ob 8:49 odgovoril »Naročnik ponudnika ne bo izločil v primeru, da ne dobavi v 3 urah. V ostalih delih naročnik ponudbe ne bo spreminjal.«

ZJNVETPS v prvem odstavku 49. člena določa, da lahko naročnik (poleg najnižje cene), naročilo odda tudi na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe z uporabo različnih meril v povezavi s predmetom naročila, kot so na primer kakovosti, cene, tehničnih prednosti, estetskih in funkcionalnih lastnosti, okoljskih lastnosti, stroškov poslovanja, stroškovne učinkovitosti, poprodajnih storitev in tehnične pomoči, datuma dobave ter roka za dobavo ali dokončanje del.

Iz navedenega izhaja, da zakon daje naročniku široke možnosti avtonomnega oblikovanja in izbora meril, kljub podeljeni avtonomiji, pa mora naročnik spoštovati določene omejitve. Merila morajo namreč biti v smiselni povezavi s predmetom naročila in ne smejo biti diskriminatorna (druga poved tretjega odstavka 49. člena ZJNVETPS), kar izhaja tudi iz temeljnega načela enakopravne obravnave ponudnikov iz 15. člena ZJNVETPS. Le-ta naročniku nalaga, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ne sme biti razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik prav tako ne sme ustvarjati okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik ali drugo diskriminacijo. Hkrati, pa skladno s 13. členom ZJNVETPS (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki) naročnik v postopku javnega naročanja ne sme niti omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju z zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence.

Kdaj je merilo smiselno povezano z javnim naročilom, oziroma kdaj naj naročnik določen element opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določenem elementu tudi resnično zagotavljalo prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oziroma prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila. To pomeni, da mora biti merilo komercialne narave in povezano s konkretno izvedbo javnega naročila, ne pa z osebnimi lastnostmi ponudnika. S tega vidika je zato treba razlikovati med pogoji za ugotavljanje sposobnosti posameznih ponudnikov in merili za izbiro najugodnejše ponudbe. Medtem ko so pogoji izločitvene narave in so namenjeni ugotavljanju splošne, finančne, tehnične in kadrovske usposobljenosti ponudnika, morajo biti merila oblikovana tako, da merijo dejansko ekonomsko ugodnost ponudbe.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da ni mogoče zanikati smiselne povezane podmerila »dežurna služba« s predmetom javnega naročila, kot to zahteva del prvega odstavka 49. člena ZJNVETPS, saj se sporno podmerilo veže na izvajanje javnega naročila v primeru izrednih situacij oziroma nesreč. Krajši odzivni čas dobavitelja ima namreč za naročnika v primeru omenjenih situacij lahko odločilno prednost, tako v finančnem smislu kot tudi v smislu varovanja ljudi in premoženja. Merilo je torej povezano z okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se bo odražalo pri večji ali manjši ekonomski koristi oziroma prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila. Tudi sicer vlagatelj, kot je to mogoče razbrati iz revizijskih navedb, ne nasprotuje podmerilu po vsebini, pač pa nasprotuje načinu točkovanja omenjenega podmerila. Pri tem ne gre spregledati, da vlagatelj kot najpomembnejšo kršitev zatrjuje diskriminatornost merila, in sicer, da naročnik s tako določenim podmerilom odkrito preferira lokalne ponudnike, ki material skladiščijo v bližini naročnika, kar utemeljuje z analizo razdalj med Sevnico, sedežem naročnika in Mengšem, sedežem vlagatelja (čas vožnje 1h 15min), Ljubljano (čas vožnje 1h 11min), Mariborom (čas vožnje 1h 16min), Kranjem (čas vožnje 1h 25min), Celjem (čas vožnje 43min) in Velenjem (čas vožnje 1h 7min), ob upoštevanju hitrosti vožnje osebnega vozila. Vlagatelj zatrjuje, da kombinirana ali tovorna vozila do Sevnice praviloma potujejo več kot dve uri, sploh, če se upošteva še čas od prejema naročila do priprave naročila blaga v skladišču, tovorjenja na transportno vozilo, administrativnih postopkov in razmer na cesti.

Državna revizijska komisija argumentom naročnika, da vlagatelj zgolj pavšalno navaja, da potrebuje še določen čas za pripravo blaga, tovorjenje in razmere na cesti, pri čemer pa specificirano ne navede, kolikšna je poraba časa za posamezno opravilo ali postopek, niti, da je skupen čas, ki ga lahko zagotovi, manjši od dveh ur, ker bi ostali postopki trajali več kot 45 minut, ne more slediti. Že samo dejstvo, da je naročnik predvidel možnost točkovanja (z nič točkami) za dostavni čas blaga med dvema in tremi urami, ter da je določbo glede izločitve ponudbe v primeru ponujenega daljšega dostavnega roka kot treh ur brisal, ni pa je nadomestil z novo določbo, kaže na to, da je teoretično mogoče, da bo naročilo oddano ponudniku, katerega ponujene cene so toliko nižje od preostalih ponudnikov, da kljub odsotnosti 30 točk pri merilu »dežurna služba«, vseeno odda ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Navedeno pa pomeni, da naročnikovo pojasnjevanje razlogov nujnosti dobave v dveh urah ne vzdrži presoje utemeljenosti takšne zahteve. V kolikor bi bilo zagotavljanje dežurne službe za naročnika tako pomembno, da je na račun potencialno ponujene višje ponudbene cene točkoval s 30 odstotki vseh možnih točk dostavni čas dveh ur, bi po mnenju Državne revizijske komisije sporno določbo razpisne dokumentacije naročnik moral oblikovati drugače oziroma brisano določbo glede izločitve ponudbe, ki ponuja daljši odzivni čas od treh ur, nadomestiti z ustreznejšo. Ker tega ni storil in je s tem dopustil tudi predložitev ponudb, v katerih zagotavljanje dežurne službe sploh ni ponujeno (v prid dejstvu, da zagotavljanje dežurne službe in odzivnega časa ni obvezen element ponudbe govori tudi zadnja poved drugega odstavka točke 7 razpisne dokumentacije Merilo za izbor, ki določa: »…v kolikor je v ponudbi navedeno, da zagotavlja dežurno službo…«), Državna revizijska komisija ugotavlja, da je tako oblikovano podmerilo diskriminatorno ne le po svoji vsebini, ampak tudi glede na (pre)velik delež točk, ki jih je podmerilu naročnik namenil, upoštevaje konkretne okoliščine primera in navedbe strank. Brez, da bi se Državna revizijska komisija opredelila do preostalih revizijskih navedb v okviru zatrjevanja nezakonitosti razpisne dokumentacije glede merila, Državna revizijska komisija pritrjuje navedbam vlagatelja o nezakonitosti določitve omenjenega (pod)merila »dežurna služba«, jih šteje za utemeljene.

Državna revizijska komisija je zato, na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, razpisno dokumentacijo postopka oddaje predmetnega javnega naročila v delu, ki se nanaša na (pod)merilo »dežurna služba«, razveljavila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN naročnika napotuje, da pri pripravi razpisne dokumentacije v razveljavljenem delu (oz. v delu, kjer mu je naložena odprava kršitve) upošteva tudi določbe 12., 16., 48. in 49. člena ZJNVETPS.

Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov za sestavo zahtevka za revizijo v višini 3.000 točk, pavšalni znesek za plačilo izdatkov v višini 13,77 EUR, 22% DDV ter takso v višini 1.500,00 EUR, v opredelitvi do navedb naročnika pa tudi povrnitev stroškov za sestavo obrazložene vloge v višini 2.000 točk, izdatke za PTT storitve in fotokopiranje v višini 13,77 EUR ter 22% DDV.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN) priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
- strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo v znesku 918,00 EUR (2.000 točk), ki ga je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju 1. točke Tarifne številke 40 Odvetniške tarife in ob upoštevanju pojasnila Odvetniške zbornice Slovenije o uporabi Odvetniške tarife z dne 24. 5. 2015, skladno s katerim se pri zahtevkih za revizijo, vloženih (med drugim) zoper razpisno dokumentacijo, kot vrednost spora upošteva ocenjena vrednost javnega naročila, torej znesek brez DDV, in sicer zaradi posebne določbe 18. člena ZJNVETPS glede metode za izračun ocenjene vrednosti javnih naročil, povečan za 22% davek na dodano vrednost, kar skupaj znese 1.119,96 EUR,
- izdatke v pavšalnem znesku 13,77 EUR (30 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju tretjega odstavka 11. člena Odvetniške tarife, povečane za 22% davek na dodano vrednost, kar skupaj znese 16,80 EUR,
- strošek vplačane takse za zahtevek za revizijo v višini 1.500,00 EUR.

Državna revizijska komisija vlagatelju ne priznava priglašenega stroška odvetniške storitve za sestavo obrazložene vloge – opredelitev do navedb naročnika, izdatkov za PTT storitve in fotokopiranje in DDV, saj navedeni stroški v konkretnem primeru niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena). Navedbe v vlagateljevi vlogi z dne 4. 4. 2016 niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve.

Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 2.636,76 EUR, ki jih je naročnik vlagatelju dolžan povrniti v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, 9. 5. 2016




predsednik senata:
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Javno podjetje Komunala d.o.o. Sevnica, Naselje heroja Maroka 17, 8290 Sevnica
- Odvetniška pisarna Čeledin d.o.o., Tomšičeva ulica 1, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.