018-234/2015 FABCE, letalske storitve, d.o.o.

Številka: 018-234/2015-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami, v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika kot predsednika senata ter Nine Velkavrh in mag. Mateje Škabar kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »FAB CE Programme Support Office (PSO)«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik APAC Computer Software Development GmbH, Unterstinkenbrunn 78, Unterstinkenbrunn, Avstrija (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika FABCE, letalske storitve, d.o.o., Zgornji Brnik 130N, Brnik - Aerodrom (v nadaljevanju: naročnik), 23. 11. 2015

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika o oddaji naročila, kot izhaja iz dokumenta številka št. 273 1/2015 36 z dne 8. 7. 2015.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan plačati 25.000,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Obvestilo o javnem naročilu, ki ga naročnik oddaja po odprtem postopku, je bilo 23. 3. 2015 objavljeno na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN1827/2015, 25. 3. 2015 pa še v Uradnem listu Evropske Unije pod številko objave 2015/S 059-104144. Dne 24. 4. 2015, 29. 4. 2015 in 12. 5. 2015 so bili na portalu javnih naročil objavljeni še popravki oziroma dodatne informacije pod številkami objav JN2586/2015, JN2705/2015 in JN2985/2015, 29. 4. 2015, 2. 5. 2015 in 15. 5. 2015 pa še v Uradnem listu Evropske Unije pod številkami objav 2015/S 083-147656, 2015/S 085-152288 in 2015/S 093-167170.
Naročnik je 8. 7. 2015 izdal dokument »Sklep o oddaji naročila«, številka 273-1/2015-36 (v nadaljevanju: sklep o oddaji naročila), iz katerega izhaja, da je javno naročilo oddal ponudniku Helios Technology, 29 Hercules Way, Aerospace, Boulevard AeroPark, Farnborough, Hampshire GU14 6UU, Združeno kraljestvo (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).
Zoper naročnikov sklep o oddaji naročila je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo z dne 30. 7. 2015. Vlagatelj navaja, da odločitev ni obrazložena, saj razlogi za ocenjevanje po merilu konceptualnega dokumenta niso bili razvidni iz izpodbijanega sklepa. Naročnik ocenjevanja konceptualnega dokumenta in dodeljevanja točk ni obrazložil, ampak je do črke natančno prekopiral merila za ocenjevanje konceptualnega dokumenta iz razpisne dokumentacije iz točke 23.2. in podtočk. Naročnik je ocenjevalne kriterije razpisne dokumentacije zgolj prepisal, v ničemer pa ni pojasnil uporabe teh kriterijev pri ocenjevanju obeh konceptualnih dokumentov. Tudi naročnikov odgovor na zahtevo za dodatno obrazložitev je brez obrazložitve in je vsebinsko prazen. Vlagatelj zatrjuje še, da ponudba izbranega ponudnika ni niti popolna niti ekonomsko najugodnejša in da bi moral naročnik kot ekonomsko najugodnejšo popolno ponudbo izbrati ponudbo vlagatelja; da je naročnik neenakopravno obravnaval ponudnika in da je kršil vlagateljevo pravico do vpogleda. Primarno zahteva razveljavitev sklepa o oddaji naročila in povrnitev stroškov revizijskega postopka, podredno pa vpogled v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika in naročnikovo dokumentacijo ter povrnitev stroškov revizijskega postopka.
Vlagatelj je posebej zahteval povračilo stroškov za primer, če bi Državna revizijska komisija v zadevi št. 018-100/2015 delno ali v celoti razveljavila postopek javnega naročanja, zaradi česar bi postalo odločanje o predmetnem zahtevku za revizijo nepotrebno. Vlagatelj navaja, da se je naročnik, po tem ko je bil vložen zahtevek za revizijo v zvezi z zadevo št. 019-100/2015, odločil, da bo nadaljeval postopek javnega naročanja, saj je sprejel izpodbijani sklep o oddaji naročila. Zaradi teka rokov po prejemu odločitve o oddaji naročila pa je bil vlagatelj prisiljen zavarovati svoj pravni položaj z vložitvijo tega zahtevka za revizijo. Zato meni, da bi v primeru razveljavitve postopka javnega naročanja šlo za stroške vlagatelja, ki jih je naročnik povzročil po svoji krivdi ali naključju, ki se je njemu primerilo.
Že na tem mestu Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v zadevi št. 018-100/2015 s sklepom z dne 5. 8. 2015 zavrnila zahtevek za revizijo in ni (niti delno) razveljavila postopka javnega naročanja, zato je posebno zahtevo vlagatelja štela za brezpredmetno.
Izbrani ponudnik je z vlogo z dne 11. 8. 2015 podal odgovor na zahtevek za revizijo, v katerem je najprej zavrnil očitke vlagatelja, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna in da so bili pogoji konkuriranja neenaki. Navedel je še, da je prepričan, da je bila ocena obeh ponudb opravljena s strani izkušenih in priznanih strokovnjakov na področju ATM, ki so najbolj sposobni podati oceno o skladnosti ponudb s kriteriji, ki jih je postavil naročnik. V nadaljevanju pa je podal odgovor na navedbe vlagatelja v zvezi s posameznimi poglavji konceptualnega dokumenta izbranega ponudnika.
Naročnik je s sklepom št. 273-1/2015-76 z dne 23. 10. 2015 zavrnil zahtevek za revizijo kot neutemeljen. V obrazložitvi te odločitve je najprej navedel, da niso bile izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje zahtevka za revizijo, in sicer potrdilo o plačilu takse za zahtevek za revizijo ni bilo predloženo zahtevku za revizijo, saj dokument družbe Sparkasse Korneuburg ni bil v slovenskem jeziku, taksa za zahtevek za revizijo pa ni bila plačana na dan vložitve zahtevka za revizijo, ampak kasneje. Naročnik je še navedel, da vlagatelj izpodbija merila za izbor oziroma dele razpisne dokumentacije in da je s takšnimi očitki prepozen. Poleg tega po navedbah naročnika kakršnakoli dodatna obrazložitev (izpodbijane odločitve) v konkretnem primeru ni niti mogoča niti potrebna, ker je vlagatelj imel možnost v celoti pregledati konceptualni dokument izbranega ponudnika, in je bil seznanjen z zahtevami, ki jih mora izpolniti vsako poglavje konceptualnega dokumenta, da prejme število točk, kot to določa razpisna dokumentacija, ter ker je kot eden od ponudnikov za izvedbo predmetnega javnega naročila strokovnjak s področja predmeta javnega naročanja. V nadaljevanju je naročnik podal odgovore na navedbe vlagatelja o naročnikovemu dodeljevanju točk po merilu ocena konceptualnega dokumenta po posameznih poglavjih.
Naročnik je z dopisom z dne 27. 10. 2015, ki ga je Državna revizijska komisija prejela 28. 10. 2015, v odločanje odstopil zahtevek za revizijo, skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila.
Vlagatelj se je z vlogo z dne 29. 10. 2015, ki ga je Državna revizijska komisija prejela po pošti 2. 11. 2015, opredelil do naročnikovih navedb iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. Dodatno navaja, da je na podlagi podatkov v dokumentu Sparkasse Korneuburg vsakomur, ki je kadarkoli vodil postopek javnega naročanja, jasno, da dokument predstavlja potrdilu o plačilu takse, in da je naročnik vedel, za kateri dokument gre. Vlagatelj še dodaja, da je na potrdilu naveden datum izvedbe 30. 7. 2015. Izpostavlja tudi, da želi naročnik predstaviti dodatno obrazložitev, ki bi jo moral podati v postopku javnega naročanja, v postopku pravnega varstva, kar predstavlja samostojno kršitev naročnika, saj vlagatelj pred vložitvijo zahtevka za revizijo s temi razlogi ni bil seznanjen.
Državna revizijska komisija je 17. 11. 2015 prejela še izjasnitev naročnika do vlagateljevih navedb z dne 29. 10. 2015, v kateri dodatno navaja, da bi moral vlagatelj skladno s pravilom o trditvenem in dokaznem bremenu navesti skupno število točk in število točk za vsako poglavje svojega konceptualnega dokumenta, ki bi jih moral prejeti.
Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa, zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju.
Državna revizijska komisija je najprej opravila predhodni preizkus zahtevka za revizijo v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZPVPJN in je istočasno obravnavala navedbe naročnika, da niso izpolnjene procesne predpostavke za obravnavanje zahtevka za revizijo.
V skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPVPJN mora vlagatelj zahtevku za revizijo priložiti potrdilo o plačilu takse iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 71. člena tega zakona. V prvem, drugem in tretjem odstavku 71. člena ZPVPJN so določene višine taks, glede na to, na kaj se nanaša zahtevek za revizijo.
Tretji odstavek 26. člena ZVPVPJN pa določa, da naročnik najpozneje v treh delovnih dneh od prejema zahtevka za revizijo tega s sklepom zavrže, če (med drugim) ugotovi, da vlagatelj v skladu z drugim odstavkom 15. člena tega zakona ni predložil potrdila o plačilu takse iz prve alineje prvega odstavka 70. člena tega zakona (taksa za predrevizijski in revizijski postopek) ali da ni bila plačana ustrezna taksa.
ZPVPJN ne določa, katero listino je mogoče šteti kot potrdilo o plačilu takse oziroma kakšne sestavine mora ta imeti, in je zato treba ob vsakokratni presoji konkretne listine ugotoviti, ali gre za potrdilo o plačilu takse.
V zvezi s tem Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj zahtevku za revizijo priložil dokument z dne 30. 7. 2015 ob 12:19, iz katerega izhaja, da je bilo uspešno knjiženo naročilo za plačilo 25.000,00 EUR, torej zneska, ki je bil določen v pravnem pouku izpodbijane odločitve. Iz dokumenta izhaja tudi, da je bilo plačilo izvedeno na račun in s sklicem, ki sta bila navedena v pravnem pouku izpodbijane odločitve. Kot namen plačila pa je bil v dokumentu naveden še naziv javnega naročila, kot ga je določil naročnik.
Glede na navedeno, so neutemeljene navedbe naročnika, da vlagatelj ob vložitvi zahtevka za revizijo ni predložil potrdila o plačilu takse. Na tak zaključek ne vpliva dejstvo, da je v konkretnem primeru potrdilo v nemškem jeziku in da je naročnik prevod potrdila prejel 8. 10. 2015, po izteku roka za vložitev zahtevka za revizijo. Pri tem Državna revizijska komisija še ugotavlja, da med strankama ni spora o temu, da je vlagatelj na naročnikov poziv pravočasno posredoval prevod potrdila o plačilu takse. V konkretni zadevi tako ne gre za naknadno posredovanje potrdila o plačilu takse, ampak zgolj za posredovanje prevoda tega potrdila, medtem ko je sam dokument, ki predstavlja potrdilo o plačilu takse, naročnik prejel že z zahtevkom za revizijo, torej pravočasno. Brezpredmetne so tudi navedbe naročnika o prevajanju zahtevka za revizijo, saj je v konkretnem primeru zahtevek za revizijo v slovenskem jeziku.
Državna revizijska komisija še ugotavlja, da med strankama ni sporno, da iz potrdila o plačilu takse izhaja, da je bilo naročilo za plačilo posredovano in uspešno knjiženo že 30. 7. 2015, torej v roku za vložitev zahtevka za revizijo, tako kot ni sporno, da je ustrezna taksa dejansko bila plačana. Pri tem Državna revizijska komisija še pojasnjuje, da je treba drugi odstavek 15. člena ZPVPJN interpretirati v korist uveljavljanja pravice do pravnega varstva in da v konkretnih dejanskih okoliščinah ne gre tolmačiti ZPVPJN na način, ki nesorazmerno omejuje možnost uveljavljanja pravnega varstva.
Vlagatelj je torej zahtevku za revizijo predložil ustrezno potrdilo o plačilu takse in je plačal ustrezno takso. Poleg tega je Državna revizijska komisija že v sklepu št. 018-160/2015-23 z dne 29. 9. 2015 ugotovila, da je bil zahtevek za revizijo vložen pravočasno. Glede na to, da je vlagatelj pravočasno oddal ponudbo, je v skladu z drugim odstavkom 14. člena ZPVPJN izkazan njegov interes za dodelitev javnega naročila, s tem pa se mu v skladu s prvim odstavkom istega člena prizna aktivna legitimacija. Tako Državna revizijska komisija zaključuje, da niso podani pogoji iz tretjega odstavka 26. člena oziroma tretjega odstavka 31. člena ZPVPJN za zavrženje zahtevka za revizijo.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo očita naročniku, da njegove odločitve ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov glede ocenjevanja ponudb po merilu ocena konceptualnega dokumenta.
Prvi odstavek 79. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s spremembami, v nadaljevanju: ZJN-2) zahteva od naročnika, da svojo odločitev o oddaji naročila obrazloži in navede ugotovitve ter razloge zanjo. Podobno izhaja iz tretjega odstavka 79. člena ZJN-2, saj lahko neizbrani ponudnik zahteva izdajo dodatne obrazložitve odločitve, če odločitev o oddaji naročila ne vsebuje razlogov za zavrnitev ponudbe ponudnika, ki ni bil izbran in prednosti sprejete ponudbe v razmerju do ponudnika, ki ni bil izbran.
Naročnik razloge, s katerimi utemeljuje svojo odločitev o oddaji naročila, mora torej navesti že v odločitvi (obvestilu) o oddaji naročila oziroma najkasneje v morebitni dodatni obrazložitvi te odločitve, s čimer zagotovi transparentnost (8. člen ZJN-2), ki je minimum zagotavljanja enake obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2), in možnost uveljavljanja učinkovitega pravnega varstva (9. člen ZPVPJN). Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah mora obrazložitev odločitve vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve, da lahko zaščitijo svoje pravice in preverijo, ali je odločitev o oddaji naročila zakonita ali ne. Pri tem sicer ni nujno, da bi bila obrazložitev odločitve vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve o oddaji naročila, vendar pa morajo biti v povezavi z odločitvijo jasno in nedvoumno navedena glavna pravna in dejanska dejstva.
Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da naročnikove navedbe, navedene šele v okviru predrevizijskega postopka, ne predstavljajo dopustnih argumentov v prid izpodbijane odločitve. Ker v opredelitvi vlagatelja do navedb naročnika v postopku pred Državno revizijsko komisijo praviloma ni dopustno navajati novih kršitev (peti odstavek 29. člena ZPVPJN), tudi naročnik v sklepu, s katerim odloči o zahtevku za revizijo, ne sme navajati novih razlogov za utemeljitev svoje odločitve o oddaji naročila, ki jih ni navedel že v sami odločitvi (oziroma obvestilu o odločitvi ponudnikom) ali dodatni obrazložitvi te odločitve; s tem bi bili ponudniki namreč onemogočeni v možnosti učinkovitega pravnega varstva. Iz tega razloga Državna revizijska komisija pri presoji ustreznosti obrazložitve izpodbijane odločitve ni upoštevala dodatnih navedb naročnika v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, in v kasnejši izjasnitvi do navedb vlagatelja, ampak je presojala, ali je naročnik ustrezno obrazložil izpodbijano odločitev in navedel razloge za to odločitev, zgolj na podlagi navedb v izpodbijani odločitvi in v dodatni obrazložitvi št. 273 1/2015 45 z dne 20. 7. 2015.
Naročnik je v 23. točki razpisne dokumentacije določil, da bo javno naročilo oddal ponudniku, ki bo predložil ekonomsko najugodnejšo ponudbo, in da je ekonomsko najugodnejša ponudba tista ponudba, ki prejme največ točk v skladu z merilom cena (točka 23.1) in merilom ocena konceptualnega dokumenta (točka 23.2). Ponudba lahko v skladu s posameznim merilom prejme največ 50 točk, skupno lahko torej prejme največ 100 točk.
Kot vlagatelj pravilno opozarja, v konkretni zadevi ne gre za izpodbijanje samega merila, ampak za očitke o pomanjkljivi obrazložitvi uporabe (sicer nespornega) merila, tako da zahtevek za revizijo ni nedopusten. V konkretnem primeru je med strankama sporna obrazložitev uporabe merila ocena konceptualnega dokumenta.
V skladu s točko 23.2 razpisne dokumentacije je to merilo razdeljeno na pet podmeril (točke od 23.2.1 do 23.2.5 razpisne dokumentacije), s katerimi se ocenjujejo ustrezajoča poglavja konceptualnega dokumenta, pri vsakem podmerilu pa je naročnik opisal, po kakšnem ključu se dodelijo točke.
Državna revizijska komisija je vpogledala v izpodbijano odločitev in ugotovila, da je naročnik v 2. točki obrazložitve – v zvezi z merilom ocena konceptualnega dokumenta – izbranemu ponudniku dodelil skupaj 47,50 točk, vlagatelju pa 25 točk. Seštevek ocen je pridobil na podlagi ocen posameznih poglavij konceptualnega dokumenta. Glede same vsebine obrazložitve pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik navedel število točk, ki ga je za posamezno poglavje dodelil posameznemu ponudniku, in nato dobesedno prepisal besedilo iz razpisne dokumentacije, ki ustreza posameznemu poglavju oziroma podmerilu in številu točk.
Eden izmed pomembnih elementov, ki ga mora naročnik upoštevati v postopku ocenjevanja ponudb, je element medsebojne primerljivosti ponudb na podlagi posameznih meril, s katerimi so ponudbe ocenjene. Iz samega vrednotenja ponudb mora biti torej razvidno, zakaj in na kakšen način je naročnik nekemu segmentu ponudbe na podlagi posameznega merila dodelil določeno število točk. V skladu s petim odstavkom 48. člena ZJN-2 pa mora naročnik pri ocenjevanju ponudb uporabiti le tista merila, ki so bila navedena v obvestilu o javnem naročilu ali razpisni dokumentaciji in način, kot so bila opisana in ovrednotena.
Sicer je res, da naročniku pri ocenjevanju ni bilo treba neposredno primerjati obeh konceptualnih dokumentov, vendar bi moralo tudi iz takšnega (ločenega) ocenjevanja, na podlagi primerjave razlogov pri oceni enega in drugega konceptualnega dokumenta, izhajati, zakaj je enemu dal več točk, drugemu pa manj. Odločitev o oddaji naročila mora namreč vsebovati tudi (obrazložitev) prednosti sprejete ponudbe v razmerju do ponudnika, ki ni bil izbran (prvi odstavek v zvezi s tretjim odstavkom 79. člena ZJN-2).
Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v izpodbijani odločitvi ni navedel razlogov zanjo. Naročnik je s tem, ko je navedel število dodeljenih točk in prepisal besedilo razpisne dokumentacije, navedel zgolj rezultat (zaključek, koliko točk je dodelil) in opis (pod)merila, ki je predvideval dodelitev takšnega števila točk oziroma takšen zaključek, ni pa v ničemer konkretiziral, kako, na podlagi katerih ugotovitev, je prišel do takšnega zaključka. Navedel je torej abstraktno pravilo (merilo oziroma podmerilo) in pravno posledico (število točk), ni pa navedel niti ugotovljenega konkretnega dejanskega stanja niti razlogov za to, da je za tako ugotovljeno dejansko stanje uporabil navedeno pravilo in prišel do posledice. V izpodbijani odločitvi namreč ni pojasnil, iz česa konkretno izhaja npr., da je bila v prvem poglavju pri izbranemu ponudniku tema »ustrezno obdelana« in upoštevan »najnovejši razvoj na področju ATM«, medtem ko je pri vlagatelju tema zgolj »obdelana« in so upoštevani zgolj »posamezni elementi najnovejšega razvoja na področju ATM«. Glede na to, da v skladu s tem merilom obstaja kvalitativna razlika med ustrezno obdelano in zgolj obdelano temo, bi moral naročnik navesti, na podlagi katerih konkretnih dejstev je prišel (posredno ali neposredno) do zaključka, da obstaja med ponudbo izbranega ponudnika in vlagatelja takšna razlika. Navesti bi moral tudi npr., kateri elementi najnovejšega razvoja na področju ATM niso bili upoštevani v vlagateljevi ponudbi oziroma iz česa konkretno izhaja, da je v ponudbi izbranega ponudnika upoštevan najnovejši razvoj na tem področju. Državna revizijska komisija še ugotavlja, da je na takšen način, torej brez konkretnih razlogov za dodelitev določenega števila točk izbranemu ponudniku in določenega števila točk vlagatelju, naročnik dodelil točke pri vseh petih poglavjih konceptualnega dokumenta. Tudi če je bila ocena obeh konceptualnih dokumentov opravljena s strani izkušenih in priznanih strokovnjakov na področju ATM, kot je v to prepričan izbrani ponudnik, je treba takšno oceno ustrezno obrazložiti. Pri tem Državna revizijska komisija opozarja naročnika, da ni dovolj, da ta prepiše ali se sklicuje na del konceptualnega dokumenta, na podlagi katerega dodeli določeno število točk, ampak mora tudi konkretizirati, zakaj ta del izpolnjuje kriterije merila za takšno število točk.
Državna revizijska komisija ugotavlja še, da je naročnik vlagatelju posredoval dodatno obrazložitev z dne 20. 7. 2015, v kateri je navedel: »da je v svojem sklepu o oddaji naročila pojasnil prednosti sprejete ponudbe glede na merila iz razpisne dokumentacije tako z opisnim delom kot z dodeljenimi točkami. Naročnik nadalje izpostavlja, da je vlagatelj na podlagi izvedenega vpogleda, pridobil dodatne informacije, in sicer konceptualni dokument ponudnika HELIOS, na podlagi katerega je naročnik dodeljeval točke izbranemu ponudniku HELIOS. Naročnik se tako v predmetni dodatni obrazložitvi v celoti sklicuje in povzema vsebino konceptualnega dokumenta ponudnika HELIOS, ki ga je vlagatelj APAC na vpogledu pridobil in je z njim seznanjen, in je bil izključna podlaga za naročnikovo točkovanje po opisnih in številčnih točkah merila konceptualni dokument«.
Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik svoje odločitve tudi v dodatni obrazložitvi ni obrazložil na način, da bi navedel razloge zanjo. V dodatni obrazložitvi je zgolj navedel, da je razloge za svojo odločitev črpal iz konceptualnih dokumentov izbranega ponudnika in vlagatelja (kar ni izkazal s konkretnimi dejstvi), in tudi v tem dokumentu ni konkretiziral razlogov za sprejeto odločitev.
Naročnik ne more uspeti s stališčem, da je odločitev ustrezno obrazložena, ker je bil vlagatelj seznanjen s konceptualnim dokumentom, saj s tem v nasprotju s prvim odstavkom 79. člena ZJN-2 prelaga dolžnost obrazložitve odločitve o oddaji naročila na vlagatelja. Naročnik je tisti, ki mora odločitev obrazložiti in navesti ugotovitve ter razloge zanjo. Poleg tega ni mogoče slediti navedbam naročnika, da je pri dodeljevanju točk upošteval izključno in samo določila konceptualnih dokumentov ter razpisne dokumentacije in da ni dodajal ničesar. Državna revizijska pojasnjuje, da je smisel ustrezne obrazložitve med drugim tudi v temu, da naročnik z navedbo konkretno ugotovljenih dejstev (v sami odločitvi) upraviči takšne navedbe. Kar vlagatelj utemeljeno zatrjuje je namreč tudi to, da naročnik, s tem ko svoje odločitve ni podprl s konkretnimi razlogi in dejstvi, ni uspel izkazati (oziroma ni mogoče preveriti), kaj (konkretno) je in česa ni upošteval pri dodeljevanju točk. Ocenjevanje naročnika je tako arbitrarno, saj ga ni mogoče preizkusiti. Na to ne vpliva dejstvo, da vlagatelj v zahtevku za revizijo podaja trditve o posameznih poglavjih konceptualnega dokumenta izbranega ponudnika, saj to ne pomeni, da je bil seznanjen z dejanskimi razlogi, na podlagi katerih je naročnik točkoval konceptualna dokumenta, ampak podaja lastne argumente, zakaj bi moral naročnik drugače dodeliti točke v zvezi s tem merilom.
Prav tako je zmotno stališče naročnika, da dodeljevanja točk konceptualnim dokumentom pri tem javnem naročilu ni treba obrazložiti. Prav vsako odločitev o oddaji naročila je treba ustrezno obrazložiti, ocenjevanje ponudb pa je del te odločitve in zato mora biti tudi ta del ustrezno obrazložen. Poleg tega se ni mogoče strinjati s stališčem naročnika, da gre pri uporabi merila ocena konceptualnega dokumenta za »matematični« proces. Ne gre namreč za merilo kvantitativne, temveč kvalitativne narave, zato mora naročnik izkazati še posebej natančne in kar se da objektivne razloge, na osnovi katerih oceni ponudbe.
Državna revizijska komisija še pojasnjuje, da naročnik izjemo strogo interpretira trditveno (in dokazno) breme vlagatelja, saj slednjemu pri očitkih o pomanjkljivi obrazložitvi odločitve o oddaji naročila ni treba navesti niti koliko točk bi moralo prejeti posamezno poglavje konceptualnega dokumenta vlagatelja in izbranega ponudnika niti kje je naročnik isto okoliščino iz teh dveh konceptualnih dokumentov vrednotil različno. Vlagatelj utemeljeno zahteva od naročnika, da sploh poda konkretne razloge za izpodbijano odločitev. Če bi naročnik v odločitvi oziroma njeni obrazložitvi podal takšne razloge, bi vlagatelj lahko izpodbijal njihovo pravilnost oziroma utemeljenost, vendar tudi v takšnem primeru ne bi bilo mogoče šteti, da trditvenemu bremenu ni zadoščeno, če vlagatelj ne bi navedel točno koliko točk bi moralo prejeti posamezno poglavje konceptualnega dokumenta vlagatelja in izbranega ponudnika.
Državna revizijska komisija tako ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane odločitve, tudi ob upoštevanju dodatne obrazložitve, v konkretnem primeru ne vsebuje razlogov naročnika, da bi se vlagatelj lahko seznanil z utemeljitvijo odločitve o oddaji naročila, da bi lahko zaščitil svoje pravice in preveril, ali je odločitev o oddaji naročila zakonita ali ne. Niso namreč navedena glavna pravna in dejanska dejstva v smislu ustreznih informacij vlagatelju, ki so bistvenega pomena pri uveljavljanju pravnega varstva.
Glede na vse doslej navedeno, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik kršil določbo prvega odstavka 79. člena ZJN-2 s tem, ko v izpodbijani odločitvi in njeni dodatni obrazložitvi ni podal razlogov zanjo. Naročnik v svoji odločitvi ni navedel razlogov, ki bi pojasnjevali, zakaj in na podlagi kakšnega konkretno ugotovljenega dejanskega stanja je izbranemu ponudniku dodelil 47,50 vlagatelju pa 25 točk pri merilu ocena konceptualnega dokumenta. S takšnim ravnanjem naročnik tudi ni zagotovil, da je bil ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku. Prav tako je onemogočil vlagatelju, da bi se seznanil z utemeljitvijo odločitve o oddaji naročila, da bi lahko zaščiti svoje pravice in preveril, ali je odločitev o oddaji naročila zakonita ali ne.
Državna revizijska komisija je zato na podlagi 2. alineje prvega odstavka 39. člena vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev naročnika, kot izhaja iz dokumenta številka št. 273 1/2015 36 z dne 8. 7. 2015.
Ker je vlagateljev zahtevek za revizijo utemeljen že zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločitve, se Državna revizijska komisija ni opredelila do drugih navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, ki se nanašajo na nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika in kršitve pravice do vpogleda.
Z razveljavitvijo naročnikove odločitve o oddaji naročila se postopek namreč vrne v fazo pregleda in ocenjevanja ponudb (7. točka prvega odstavka 70. člena). V skladu z 79. členom ZJN-2 bo lahko naročnik sprejel tudi drugačno odločitev o oddaji naročila oziroma ima v skladu z 80. členom ZJN-2 pravico sprejeti tudi odločitev o izločitvi ponudb, ustavitvi postopka, zavrnitvi vseh ponudb ali odstopu od izvedbe javnega naročila. Državna revizijska komisija pa lahko v okviru svojih pristojnosti zgolj preverja zakonitost naročnikovega ravnanja (prvi odstavek 5. člena ZPVPJN) in ne more namesto naročnika izbrati, katero izmed možnih odločitev naj ta sprejme.
Ker je Državna revizijska komisija v celoti ugodila vlagateljevemu primarnemu zahtevku, ni obravnavala podrednega zahtevka za dovolitev vpogleda v ponudbeno dokumentacijo izbranega ponudnika in v dokumentacijo, ki jo o predmetnem javnem naročilu vodi naročnik.
Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka oddaje zadevnega javnega naročila v delu, ki je bil razveljavljen, naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v postopku oddaje tega javnega naročila sprejme katero od odločitev, ki jih predvideva ZJN-2, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa. Naročnik mora zagotoviti obrazložitev odločitve o (ne)oddaji naročila v obsegu, kot ga zahteva zakon.
S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.
Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov revizijskega postopka, in sicer takso za postopek revizije v višini 25.000,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Poleg tega je vlagatelj v pritožbenem postopku št. 018-160/2015 v zvezi s predmetnim revizijskim postopkom zahteval tudi stroške pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Državna revizijska komisija je v navedeni zadevi s sklepom št. 018-160/2015-23 z dne 29. 9. 2015 ugodila pritožbi in pridržala odločitev o stroških do odločitve o zahtevku za revizijo.
Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).
Državna revizijska komisija zato vlagatelju priznava strošek plačane takse za revizijski zahtevek v višini 25.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker pa vlagatelj v pritožbeni zadevi št. 018-160/2015 do odločitve Državne revizijske komisije o pritožbi ni opredeljeno navedel stroškov, za katere je zahteval povračilo (peti odstavek 70. člena ZPVPJN), mu Državna revizijska komisija ni priznala stroškov, nastalih v tem pritožbenem postopku.
Na podlagi vsega navedenega Državna revizijska komisija nalaga naročniku, da vlagatelju povrne stroške pravnega varstva v višini 25.000,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja pa se zavrne.
S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.
V Ljubljani, 23. 11. 2015
predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije






Vročiti:
- FABCE, letalske storitve, d.o.o., Zgornji Brnik 130N, 4210 Brnik - Aerodrom
- APAC Computer Software Development GmbH, Unterstinkenbrunn 78, 2154 Unterstinkenbrunn, Avstrija
- Odvetniška družba Fašun, Melihen, Milač, Strojan, o.p., d.o.o., Slovenska cesta 56, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana
Vložiti:
- v spis zadeve