018-229/2015 Elektro Ljubljana, Podjetje za distribucijo električne energije d.d.

Številka: 018-229/2015-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Mateje Škabar, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Redno in izredno vzdrževanje službenih vozil« - 3. in 4. sklop in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba TPV AVTO d.o.o., Kandijska cesta 60, Novo mesto, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Stušek d.o.o., Trg celjskih knezov 2, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Elektro Ljubljana, Podjetje za distribucijo električne energije d.d., Slovenska cesta 58, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 10.11.2015.

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev o zavrnitvi vseh ponudb v sklopu 3 in 4, kot izhaja iz dokumenta Odločitev o oddaji naročila št. 1177/15-MB, z dne 17.09.2015.


2. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške pravnega varstva v znesku 3.702,34 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu dne 20.04.2015 objavil na Portalu javnih naročil, pod št. objave NMV 2139/2015. Naročnik je dne 18.06.2015 sprejel Odločitev o oddaji naročila, št. 941/15-MB, s katero je javno naročilo v 3. in 4. sklopu oddal v izvedbo ponudniku PETER BOŽIČ s.p., Verdun 20, Novo mesto.

Zoper navedeno odločitev v 3. in 4. sklopu je vlagatelj dne 03.07.2015 vložil zahtevek za revizijo, ki mu je Državna revizijska komisija ugodila in razveljavila izpodbijano odločitev (sklep št. 018-131/2015-5).

Naročnik je dne 17.09.2015 sprejel Odločitev o oddaji naročila, št. 1177/15-MB, s katero je vse ponudbe v obeh izpodbijanih sklopih zavrnil. Iz obrazložitve je razvidno, da mu je od treh prispelih ponudb v obeh sklopih ostala le ena popolna ponudba - to je vlagateljeva ponudba. Ker v takšnih okoliščinah formalno ne more več primerjati cen ali drugih značilnosti ponudb, hkrati pa je z vpogledom v ostale ponudbe dobil vpogled v cene razpisanih storitev na trgu in (posledično) ugotovil, da je razpisano storitev v obeh sklopih mogoče oddati tudi po nižji ceni, je zavrnil vse ponudbe.

Zoper navedeno odločitev je vlagatelj dne 02.10.2015 pravočasno vložil zahtevek za revizijo. Predlaga, da se izpodbijana odločitev v 3. in 4. sklopu razveljavi, zahteva pa tudi povračilo stroškov pravnega varstva. Ugotavlja, da je naročnik v obeh izpodbijanih sklopih vse prejete ponudbe zavrnil na podlagi določila tretjega odstavka 84. člena Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZJNVETPS). Zatrjuje, da je utemeljitev naročnikove odločitve v 3. in 4. sklopu zgolj navidezna. Opozarja na določilo četrtega odstavka 84. člena ZJNVETPS in zatrjuje, da naročnik v konkretnem primeru nima pravice izvajati novega postopka javnega naročila, saj se okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe, niso v ničemer bistveno spremenile. Navaja še, da obe preostali izločeni ponudbi v obeh izpodbijanih sklopih nista zgolj formalno nepopolni (saj bi bila sicer mogoča njuna sanacija), temveč sta nepopolni v delu, ki se nanaša na ponujene cene in kot takšni neprimerljivi. Vlagatelj še zatrjuje, da je naročnik kršil načelo enakopravnosti, saj so njegovi razlogi za zavrnitev vseh ponudb podani izključno z namenom, da bi se mu naročnik (zaradi predhodno vloženega zahtevka za revizijo) maščeval. Da so razlogi naročnika izmišljeni, potrjuje njegova odločitev, št. 941/15-MB, z dne 18.06.2015, s katero je naročnik v istem postopku, v sklopu 5, izbral ponudnika Adria Plus d.o.o., čeprav je bila to edina ponudba, ki jo je prejel v tem sklopu, in kljub temu, da je znašala cena tega ponudnika 30,00 EUR, ponudbeni ceni vlagatelja v 3. in 4. sklopu pa zgolj 17,67 EUR. Vlagatelj se sklicuje na sklep Državne revizijske komisije, št. 018-117/2015 in navaja, da je tudi takratni naročnik v obrazložitvi odločitve o zavrnitvi vseh ponudb podal zgolj navidezne, oziroma splošne in nekonkretizirane razloge. Vlagatelj navaja, da je naročnik njegovo ponudbo označil kot popolno, v obrazložitvi pa je navedel, da naj bi bile cene na trgu, upoštevaje druge ponudbe, nižje. Če je naročnik menil, da je vlagateljeva ponudba nesprejemljiva, bi jo moral izločiti kot nesprejemljivo in nepopolno. Naročnik tega ni storil, pač pa je raje uporabil tretji odstavek 84. člena ZJNVETPS in njegovo ponudbo zavrnil. Kljub širokim možnostim, ki jih naročniku daje navedeno določilo, pa je v konkretnem primeru naročnik ta institut zlorabil z navedbo zgolj navideznih razlogov. V sklopu 5 je bila namreč izbrana skoraj še enkrat dražja ponudba, poleg tega zgolj ena prejeta ponudba ni razlog za zavrnitev vseh ponudb. Če je vlagateljeva cena previsoka, bi morala biti izločena kot nesprejemljiva. Naročnik je v tem primeru nezakonito uporabil institut zavrnitve vseh ponudb, upajoč, da vlagatelj potem ne bo imel več učinkovitega pravnega varstva, ker naročniku zlorabljeno določilo daje širši manevrski prostor. Vlagatelj še navaja, da tudi sicer ni razloga, da njegova ponudba ne bi bila izbrana kot najugodnejša. Postopek oddaje javnega naročila v 3. in 4. sklopu bi bil tako pravnomočno končan, saj so ponudbe ostalih ponudnikov nepopolne. Gospodarnost izbire vlagateljeve ponudbe v 3. in 4. sklopu bo naročnik enostavno opravičil pred katerikoli organom, saj so v sklopih 2, 5, 6 in 7, kjer je že opravljena izbira, ponujene cene višje od cene, ki jo je ponudil vlagatelj. Zagotovo najtežje pa bo naročnik opravičil izbiro v 5. sklopu.

Naročnik je dne 14.10.2015 sprejel sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil in (posledično) zavrnil tudi zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik navaja, da je vlagateljeva trditev o tem, da je sprejel izpodbijano odločitev iz razloga, da se vlagatelju maščuje zaradi vloženega zahtevka za revizijo, neosnovana in žaljiva. Edini namen izvedbe postopka oddaje predmetnega javnega naročila je zagotoviti ekonomično porabo razpoložljivih denarnih sredstev za storitve, ki jih potrebuje naročnik. Naročnik se strinja z vlagateljem, da je njegova ponudba popolna, zato vlagateljeve ponudbe (kot nepopolne) tudi ni izločil. Namen določbe 84. člena ZJNVETPS je ravno v tem, da naročnik v primeru, ko bi javno naročilo sicer lahko oddal, zaradi spremenjenih okoliščin ali razlogov na njegovi strani tega ne stori in zavrne vse ponudbe. Naročnik navaja, da je v konkretnem primeru ocenil, da rezultat izvedenega postopka v izpodbijanih sklopih ne omogoča pridobitve primerljivih ponudb in s tem rezultata, ki bi ga zadovoljil. Zato je iz razlogov na njegovi strani postopek zaključil z zavrnitvijo vseh ponudb. Navaja še, da niti ZJNVETPS niti drugi predpisi ne določajo kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost ali dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez odločitve o oddaji, prav tako teh kriterijev ni oblikovala praksa. Navedeno pa pomeni, da ni mogoče kot neskladne z zakonodajo opredeliti praktično nobene odločitve naročnika o zavrnitvi ponudb, pri kateri so bila spoštovana temeljna pravila Evropske skupnosti o javnem naročanju. Presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku torej ne more posegati v preverjanje utemeljenosti posameznih razlogov za takšno odločitev, temveč zgolj preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu odločitve ravnal v skladu s temeljnimi pravili prava Evropske skupnosti, oziroma zlasti, ali je naročnik ravnal diskriminatorno oziroma ali je ponudnike obravnaval enakopravno. Naročnik zatrjuje, da mu kršitve načela enakopravnosti ponudnikov ni mogoče očitati, saj edinega ponudnika, ki ostane v postopku oddaje javnega naročila, že po naravi ni mogoče obravnavati neenakopravno (naročnik se sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-374/2013). Naročnik ponovno poudarja, da ima pri zavrnitvi vseh ponudb široko polje proste presoje, pri čemer navaja, da so v konkretnem primeru za takšno odločitev podani utemeljeni razlogi. Ostala mu je le ena popolna ponudba, zato ne more primerjati različnih ponudb in s tem zagotoviti načela gospodarnosti. Naročnik še navaja, da je razloge za zavrnitev jasno ter popolno obrazložil, zato vlagateljevo sklicevanje na odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-117/2015 ni relevantno. Naročnik se sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-282/2014 in navaja, da je Državna revizijska komisija v tej revizijski zadevi poudarila, da naročnik ni zavezan, da zaključi postopek in odda naročilo, tudi če mu ostane edini ponudnik. Naročnik namreč v takih okoliščinah ne more več primerjati cen ali drugih značilnosti različnih ponudb, zato ni zavezan oddati naročila edinemu ponudniku. Državna revizijska komisija je pri tem opozorila, da kršitve načela enakopravnosti ponudnikov naročniku ni mogoče očitati, saj edinega ponudnika ni mogoče obravnavati neenakopravno, ter tudi navedla, da zgolj dejstvo, da naročnik kot edinega preostalega ponudnika ni izbral takratnega vlagatelja, še ne izkazuje diskriminatorne obravnave takratnega vlagatelja. Naročnik tudi navaja, da ni zavezan odločiti enako v različnih sklopih, temveč je dolžan vsak sklop presojati kot posamično naročilo. Naročnik še dodaja, da bo v ponovljenem postopku upošteval tudi spremenjene okoliščine, ki se sicer ne kažejo v spremembah na trgu (kot to nepravilno navaja vlagatelj), temveč bo ponovno preučil primernost razpisanih sklopov, obseg razpisanih del, območje, na katerem se bodo dela opravljala, in podobno. Naročnik tudi navaja, da bodoči razpis ni predmet revizijskega postopka, zato so vlagateljeve navedbe v zvezi s tem brezpredmetne.

Vlagatelj se je z vlogo, z dne 19.10.2015, izjasnil o navedbah naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Opozarja na odločitvi Državne revizijske komisije, št. 018-109/2015 in 018-282/2014 ter zatrjuje, da so razlogi, ki jih je naročnik navedel v obrazložitvi izpodbijane odločitve, fiktivni. Navaja, da je naročnik odločitev o zavrnitvi ponudb argumentiral z navedbo, da ne more ugotoviti, ali je ravnal gospodarno, saj edine preostale popolne ponudbe v obeh izpodbijanih sklopih ne more primerjati z drugimi ponudbami ter posledično ne more preveriti sprejemljivosti ponudbene cene. Vlagatelj zatrjuje, da je takšna utemeljitev neresnična, saj so razpisane storitve v vseh sklopih identične in istovrstne, razlikujejo se izključno v lokaciji (območju izvajanja). V 5. sklopu je naročnik izbral (edino prejeto) ponudbo družbe Adria Plus d.o.o., pri čemer znaša cena navedenega ponudnika 30,00 EUR, vlagateljeva ponudba v 3. in 4. sklopu pa le 17,67 EUR. Logično bi bilo, da bi tudi v obeh izpodbijanih sklopih (še toliko lažje) izbral vlagateljevo ponudbo, saj je njegova cena za skoraj polovico nižja. Ob predpostavki, da bi naročnik ravnal enakopravno v vseh sklopih, bi tudi njegovo ponudbo izbral kot najugodnejšo. Naročnik želi zavrniti vse ponudbe izključno zato, da bo v ponovljenem postopku »saniral« nepopolne ponudbe, s čimer je izpolnjena predpostavka neenakopravne obravnave vlagateljeve ponudbe

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor v tem, ali je naročnik upravičeno zavrnil vse ponudbe. Kot zatrjuje vlagatelj, so naročnikovi razlogi za zavrnitev vseh ponudb zgolj navidezni in fiktivni, oziroma je naročnik zavrnil vse ponudbe zato, da bi se izognil izbiri vlagateljeve ponudbe.

Državna revizijska komisija je v obravnavani zadevi že enkrat odločala, in sicer je s sklepom, št. 018-131/2015-5, z dne 31.07.2015, ugodila vlagateljevemu zahtevku za revizijo in razveljavila Odločitev o oddaji javnega naročila, št. 941/15-MB, z dne 18.06.2015, v sklopih 3. in 4. V obrazložitvi je zapisala, da je ponudba (tedaj) izbranega ponudnika nepopolna, saj so pomanjkljivosti v njegovi ponudbi takšne, da brez dodatnih in z ZJNVETPS prepovedanih posegov v obstoječo ponudbeno vsebino, ne omogočajo ugotovitve prave ponudbene cene, oziroma da bi pojasnjevanje spornega dela ponudbe izbranega ponudnika pomenilo nedovoljeno spremembo ponudbe (iz enakih razlogov je Državna revizijska komisija ugodila tudi zahtevku za revizijo, ki ga je vložil eden izmed sodelujočih ponudnikov zoper odločitev v 1. sklopu).

Kot je razvidno iz dokumentacije o oddaji obravnavanega javnega naročila, je naročnik v ponovljenem postopku presoje ponudb v obeh izpodbijanih sklopih zavrnil vse ponudbe (enako je storil tudi v 1. sklopu). V obrazložitvi je navedel, da mu je v teh sklopih ostala le (po) ena popolna ponudba (v 3. in 4. sklopu vlagateljeva ponudba), v takšnih okoliščinah pa ne more primerjati cen in drugih značilnosti ponudb, oziroma naročila ne more oddati ekonomsko najugodnejšemu ponudniku. Naročnik je tudi navedel, da je z vpogledom v ostale ponudbe dobil vpogled v cene na trgu razpisanih storitev, in ugotovil, da je mogoče razpisana dela oddati tudi po nižji ceni.

V prvem in tretjem odstavku 84. člena ZJNVETPS sta urejena dva različna položaja - v prvem si naročnik prizadeva oddati javno naročilo in skleniti pogodbo, vendar zaradi razlogov na strani ponudnikov oziroma zaradi nepopolnih ponudb tega ne more storiti, v drugem pa bi naročnik javno naročilo sicer lahko oddal, vendar zaradi spremenjenih okoliščin oziroma utemeljenih razlogov na njegovi strani tega ne stori. Ker sta odločitev o izločitvi vseh ponudb in odločitev o zavrnitvi vseh ponudb utemeljeni z različnimi razlogi, sta v ZJNVETPS ta dva položaja urejena različno, različne pa so tudi posledice obeh naročnikovih odločitev.

Kadar naročnik zavrne ponudbe zaradi razlogov na njegovi strani, mora o razlogih, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe, in o svoji odločitvi, ali bo začel nov postopek, obvestiti vse ponudnike in vlado oziroma svoj nadzorni organ. Niti ZJNVETPS niti drugi predpisi s področja javnega naročanja ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost oziroma dopustnost naročnikovih razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez njegove oddaje. Tudi iz prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da imajo naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka možnost širokega preudarka. Evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer sodba zadeve, številka C-27/98, Metalmeccanica Fracasso SpA, z dne 16. 9. 1999, točki 23 in 25, pa tudi sodba zadeve, številka C-244/02, Kauppatalo Hansel Oy, z dne 16. 10. 2003, točka 29). Vendar pa je Sodišče Evropske unije ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja razen dolžnosti obveščanja ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (glej na primer sodbo zadeve številka C-92/00, Hospital Ingenieure Krankenhaustechnik Planungs - GmbH (HI), z dne 18. 6. 2002, točka 42).

Naročnik torej lahko vedno prekine postopek oddaje javnega naročila in ga zaključi brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi njegove lastne napake, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave. Iz pravila četrtega odstavka 83. člena ZJNVETPS, ki določa, da lahko naročnik po zavrnitvi vseh ponudb izvede nov postopek le v primeru, če se bistveno spremenijo okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe, pa vendarle izhaja, da morajo biti razlogi za neizbiro taki, da zaradi določenih objektivnih okoliščin ne omogočajo oddaje naročila in je ponovna oddaja mogoča šele v primeru, ko ti razlogi ne obstajajo več oziroma ko se okoliščine tako spremenijo, da je izbira spet mogoča. Izvedba novega postopka oddaje javnega naročila za isti predmet je torej v tem primeru omejena. Namen takšne ureditve je preprečevanje morebitnih zlorab, saj bo naročnik zaradi omejitev pri izvedbi novega postopka ponudbe praviloma zavrnil le zaradi objektivno utemeljenih razlogov, ne pa zaradi razlogov, ki bi lahko pomenili neenakopravno ali arbitrarno obravnavo ponudnikov.

Tako v primeru odločitve o izločitvi ponudb, kot tudi v primeru odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, mora naročnik natančno obrazložiti razloge za svojo odločitev in ponudnike opozoriti na možnost uveljavljanja pravnega varstva. Vendar bo ponudnik v primeru izločitve ponudb izpodbijal ugotovitev o nepopolnosti njegove ponudbe, v primeru zavrnitve vseh ponudb pa bo ugovarjal zoper utemeljenost razlogov na strani naročnika ali neenakopravno obravnavo v primerjavi z ostalimi ponudniki. Vse navedeno pomeni, da sta odločitev o izločitvi vseh ponudb ter odločitev o zavrnitvi vseh ponudb dve različni odločitvi o zaključku postopka oddaje javnega naročila, ki ju utemeljujejo različni razlogi in imata različne posledice, zaradi česar ju ni mogoče sprejeti istočasno. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v odločitvah, št. 018-312/2012-4 in 018-87/2015-4, pomeni prepletanje obeh možnih odločitev o zaključku postopka nejasnost nadaljnjega postopanja naročnika, oziroma možnost njegovega arbitrarnega ravnanja. V tem smislu pomeni združevanje obeh odločitev tudi obid določb ZJNVETPS, ki v primeru zavrnitve vseh ponudb z namenom preprečevanja arbitrarne in neenakopravne obravnave ponudnikov omejuje nadaljnjo izvedbo postopka oddaje javnega naročila. Poleg tega združevanje odločitev vpliva tudi na pravico do uveljavljanja pravnega varstva, saj morajo ponudniki izpodbijati tako razloge za zavrnitev vseh ponudb, kot tudi razloge za izločitev njihove ponudbe, ne da bi bili seznanjeni, kateri izmed njih so bili (s stališča naročnika) odločilni.

Čeprav naročnik v predmetnem postopku pravnega varstva navaja, da je zavrnil vse ponudbe na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJNVETPS, pa je bil sklep o zavrnitvi vseh ponudb sprejet na podlagi prvega odstavka 83. člena ZJNVETPS. Kot namreč izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je naročnik presojal, ali so prejete ponudbe popolne (naročnik je v obeh izpodbijanih sklopih prejel po tri ponudbe). Pri presoji popolnosti ponudb ponudnikov Adria Plus d.o.o., Ljubljana in Peter Božič s.p. se je oprl na predhodno odločitev Državne revizijske komisije. Navedel je, da sta ponudbi v obeh izpodbijanih sklopih nepopolni, saj brez dodatnih in z ZJNVETPS prepovedanih posegov v obstoječo ponudbeno vsebino, ne omogočata ugotovitve prave ponudbene cene. Za vlagateljevo ponudbo je ugotovil, da je popolna. Navedel je tudi, da je z vpogledom v obe (nepopolni) ponudbi dobil vpogled v cene na trgu razpisanih storitev in ugotovil, da je razpisano storitev v sklopu 3 in 4 mogoče oddati tudi po nižji ceni, zato mu načelo gospodarnosti narekuje sprejem izpodbijane odločitve.

Poglavitni razlog, zaradi katerega je naročnik sprejel odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, je torej dejstvo, da je vlagateljeva (sicer popolna) ponudba dražja od obeh preostalih nepopolnih ponudb. Navedba naročnika, da je pri vpogledu v ostale ponudbe dobil vpogled v cene na trgu razpisanih storitev, in da je razpisano storitev v 3. in 4. sklopu mogoče oddati tudi po nižji ceni, pa pomeni (kvečjemu) ugotovitev o nesprejemljivosti ponudbe, ki vsebuje višjo ceno v primerjavi z obema preostalima ponudnikoma. V skladu z 22. točko 2. člena ZJNVETPS je nesprejemljiva ponudba tista, katera ponudbena cena bodisi presega naročnikova zagotovljena sredstva bodisi je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Navedenega naročnikovega pojasnila si torej ni mogoče razlagati drugače, kot da gre dejansko za ugotovitev preseganja cen, ki veljajo na trgu, in da gre torej posledično lahko le za ugotovitev o nesprejemljivosti vlagateljeve ponudbe.

Vse navedeno pa pomeni, da je naročnik v sklepu o zavrnitvi vseh ponudb združil dve različni odločitvi, kar, kot je Državna revizijska komisija zapisala že v sklepih, št. 018-312/2012-4 in 018-87/2015-4, ni dopustno.

Vlagatelj tudi pravilno ugotavlja, da so razpisane storitve (ki jih naročnik razpisuje v 7 sklopih) identične in istovrstne, oziroma da se razlikujejo le po lokaciji (območju izvajanja) in številu vozil, ki jih je potrebno vzdrževati. V obravnavanem primeru predstavlja predmet javnega naročila redno in izredno vzdrževanje službenih vozil naročnika za dvoletno obdobje, ki ga sestavljajo avtomehanična dela, kleparska dela in ličarska dela. Naročnik je predmet razdelil na sedem sklopov, od katerih se vsak izmed njih nanaša na določeno območje (območje Ljubljane - 1. sklop, območje Cerknice - 2. sklop, območje Trebnjega - 3. sklop, območje Novega mesta - 4. sklop, območje Črnomlja - 5. sklop, območje Trbovelj - 6. sklop in območje Žiri - 7. sklop). Naročnik je v točki 1.20 Splošnih določb naročila (Merila za izbiro najugodnejšega ponudnika) napovedal, da bo ponudnike (po posameznih sklopih) izbral na podlagi naslednjih meril: 1. Cena povprečne delovne ure za delo po tovarniških normativih (ta cena je izračunana na podlagi treh cen, in sicer povprečne cene delovne ure za avtomehanična dela, povprečne cene delovne ure za kleparska dela in povprečne cene delovne ure za ličarska dela), 2. Popust na cenik originalnih nadomestnih delov 3. Popust na cenik ostalega materiala in 4. Oddaljenost servisne delavnice ponudnika za območje, za katerega kandidira. Prvo merilo je uteženo s 40 točkami, drugi dve s 15 točkami in četrto merilo s 30 točkami.

Natančnejši pregled ponujenih cen izbranih ponudnikov (naročnik je opravil izbiro v štirih sklopih) pokaže, da je naročnik v 2. sklopu (redno in izredno vzdrževanje 6 službenih vozil na območju Cerknice) izbral ponudnika, ki je ponudil ceno povprečne delovne ure v višini 20,00 EUR, v 5. sklopu (redno in izredno vzdrževanje 17 službenih vozil na območju Črnomlja) je izbrani ponudnik ponudil ceno v višini 30,00 EUR, v 6. sklopu (redno in izredno vzdrževanje 57 službenih vozil na območju Trbovelj) ceno v višini 19,00 EUR in v 8. sklopu (redno in izredno vzdrževanje 8 službenih vozil na območju Žiri) ceno v višini 19,33 EUR. Vlagatelj je ponudil najugodnejšo ceno izmed vseh izbranih ponudnikov, saj je v obeh izpodbijanih sklopih (3. sklop se nanaša na redno in izredno vzdrževanje 16 službenih vozil na območju Trebnjega, 4. sklop pa na redno in izredno vzdrževanje 48 službenih vozil na območju Novega mesta) ponudil ceno povprečne delovne ure v višini 17,67 EUR. Ob navedenem se je pri vlagatelju upravičeno vzbudil dvom v enakopravno in nediskriminatorno obravnavo ponudnikov, oziroma vtis o tem, da je naročnik sprejel izpodbijano odločitev zgolj navidezno, oziroma iz razloga, da bi na ta način kaznoval vlagatelja, ker je v postopku oddaje predmetnega javnega naročila (predhodno že) vložil zahtevek za revizijo (ki mu je Državna revizijska komisija, kot že izhaja iz te obrazložitve, ugodila). Dvom v naročnikovo enakopravno in nediskriminatorno obravnavo ponudnikov je v konkretnem primeru še toliko večji, saj je naročnik v 5. sklopu izbral edino prispelo ponudbo, v izpodbijani sklep pa je (kot enega izmed poglavitnih razlogov za zavrnitev vseh ponudb) navedel, da mu v obeh izpodbijanih sklopih ostala le ena popolna (vlagateljeva) ponudba, v takšnih okoliščinah pa ne more primerjati cen in drugih značilnosti ponudb, oziroma ne more ravnati gospodarno in javnega naročila oddati ekonomsko najugodnejšemu ponudniku. Kljub temu, da je naročnik torej izrecno navedel, da vlagateljeve cene ne more primerjati z drugimi (nepopolnimi) ponudbami, pa je zapisal tudi, da je vlagateljevo ceno primerjal s cenama, ki sta ju ponudila preostala dva sodelujoča ponudnika, torej ponudnika, čigar ponudbi sta nepopolni prav v delu, ki se nanaša na ponujeno ceno. Kot je zapisala Državna revizijska komisija v svojem sklepu, št. 018-131/2015-5, ponudba (prvotno) izbranega ponudnika (to je ponudba ponudnika Peter Božič s.p., Novo mesto) ne omogoča ugotovitve prave ponudbene cene, enako ugotovitev pa je v izpodbijani odločitvi naročnik navedel tudi za ponudnika Adria Plus d.o.o. Nenazadnje je naročnik v 5. sklopu razpisano storitev za primerljivo število vozil oddal ponudniku, ki je ponudili ceno povprečne delovne ure v višini 30,00 EUR, medtem ko je vlagateljeva cena skoraj polovica nižja in znaša le 17,67 EUR. Državna revizijska komisija se sicer strinja z naročnikom v tem, da je dolžan vsak sklop razpisanih del presojati ločeno, a ostaja dejstvo, da so razpisane storitve v vseh sklopih identične in da so posledično primerljive tudi ponujene cene.

V povzetku zapisanega gre ugotoviti, da je naročnik v izpodbijani odločitvi v neskladju z določili ZJNVETPS združil dve različni odločitvi (o izločitvi ter zavrnitvi ponudb), hkrati pa v postopku ni zagotovil enakopravne in nediskriminatorne obravnave ponudnikov.

Ob vsem navedenem je Državna revizijska komisija v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila zahtevku za revizijo in razveljavila odločitev naročnika, kot je razvidna iz dokumenta »Odločitev o oddaji naročila« št. 1177/15-MB, z dne 17.09.2015.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročnika napotuje, da v nadaljevanju postopka oddaje javnega naročila sprejme eno izmed odločitev, ki jih dopušča ZJNVETPS. Če bo naročnik ugotovil, da postopka ne more zaključiti z izbiro najugodnejšega ponudnika, naj takšno odločitev ustrezno utemelji in pri tem upošteva ugotovitve iz tega sklepa. V primeru, če bo naročnik prejete ponudbe zavrnil na podlagi tretjega odstavka 84. člena ZJNVETPS, pa mora tudi upoštevati, da bo lahko v skladu s četrtim odstavkom 84. člena ZJNVETPS nov postopek oddaje javnega naročila za isti predmet izvedel le, če se bodo bistveno spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.
Ker je zahtevek za revizijo utemeljen je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov postopka pravnega varstva. Državna revizijska komisija je skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa) vlagatelju kot potrebne stroške priznala naslednje stroške: stroške odvetniške storitve za sestavo zahtevka za revizijo v priglašeni višini 3000 točk (prva točka Tarifne številke 40), kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 1.679,94 EUR, izdatke po 11. členu Odvetniške tarife v višini 40 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 22% DDV znaša 22,40 EUR ter stroške plačane takse v višini 2.000,00 EUR. Ostale stroške, ki jih je drugi vlagatelj priglasil v okviru zahtevka za revizijo je zavrnila, saj je ocenila, da ti stroški niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife). Državna revizijska komisija je prav tako ocenila, da odvetniški stroški, ki jih je vlagatelj priglasil v zvezi z opredelitvijo do navedb naročnika, v konkretnem primeru niso bili potrebni. Navedbe v vlogi vlagatelja, z dne 19.10.2015, v katerih vlagatelj povečini ponavlja navedbe iz zahtevka za revizijo, namreč niso bile bistvene in niso pripomogle ne k hitrejši ne k enostavnejši rešitvi zadeve. Državna revizijska komisija je tako vlagatelju kot potrebne priznala stroške v višini 3.702,34 EUR.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 10.11.2015

predsednik senata:
Borut Smrdel, univ.dipl.prav.
predsednik Državne revizijske komisije









Vročiti:

- Elektro Ljubljana, Podjetje za distribucijo električne energije d.d., Slovenska cesta 58, Ljubljana
- Odvetniška pisarna Stušek d.o.o., Trg celjskih knezov 2, Celje
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana


Vložiti:

- v spis zadeve, tu