018-201/2015 Pošta Slovenije d.o.o.

Številka: 018-201/2015-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Nine Velkavrh, kot predsednice senata, ter Tadeje Pušnar in mag. Gregorja Šebenika, kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Naprava za usmerjanje paketnih pošiljk, svežnjev in pismarnic in naprava za usmerjanje pisemskih pošiljk večjih dimenzij - AO naprava«, začetem na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Siemens Postal, Parcel & Airport Logistics GmbH, Bücklestraße 1–5, Konstanz, Nemčija, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška družba Podjed o.p.-d.o.o., Slovenska cesta 47, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Pošta Slovenije d.o.o., Slomškov trg 10, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 16. 10. 2015

ODLOČILA

1. Vlagateljev zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 18. 6. 2015 sprejel sklep št. 0019/2015/0016/JNB/6 o začetku postopka oddaje javnega naročila. Javno naročilo je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 10. 7. 2015, pod št. objave JN4649/2015, dne 15. 7. 2015 pa tudi v Dopolnilu k Uradnemu listu Evropske unije, pod oznako 2015/S 134-248543.

Vlagatelj je dne 4. 9. 2015 vložil zahtevek za revizijo zoper vsebino razpisne dokumentacije, s katerim predlaga razveljavitev zahteve, da mora biti prenos moči na paketnem usmerjevalniku popolnoma redundanten in brezstičen (brez drsnih kontaktov in šin). Vlagatelj zatrjuje, da je ta zahteva diskriminatorna, saj brez kakršnegakoli razloga razlikuje med potencialnimi ponudniki. Prenos moči na usmerjevalniku je mogoč na dva tehnično enakovredna načina, in sicer brezstično in stično. Naročnik naj bi z odgovori na Portalu javnih naročil trdil, da je brezstična tehnologija ustrezna zato, ker ne potrebuje vzdrževanja, zaradi česar naj bi bila cenejša, kar pa ne drži. Kontaktna tehnologija prenosa energije je relativno enostavna in dobro preverjena rešitev, ki je cenejša od brezstične tehnologije. Skupni stroški lastništva naprave v amortizacijski dobi so odvisni od več kriterijev, zlasti (vendar ne izključno) od števila in kompleksnosti sestavnih delov naprave in njihove cene, učinkovitosti prenosa energije, učinkovitosti delovanja (tveganja okvar in posledičnega nedelovanja), povprečnega časa med okvarami, stroškov popravila, stroškov preventivnega vzdrževanja in nevarnosti za poškodbe in zdravje ljudi. Vlagatelj za vsakega od navedenih kriterijev izpostavlja prednosti stične tehnologije v primerjavi z brezstično. Meni, da v kolikor bi naročnik resnično zasledoval cilj minimizacije vzdrževalnih stroškov in stroškov lastništva, bi moral v javnem naročilu od ponudnikov zahtevati tudi navedbo pogojev vzdrževanja, cen rezervnih delov in pričakovane stroške popravila glede na povprečen čas med okvarami, saj bi le na ta način lahko določil ekonomsko najugodnejšo ponudbo. Izpostavlja še, da sta v okviru brezstične tehnologije na trgu prisotni dve tehnični rešitvi: tehnologija, ki energijo prenaša s pomočjo indukcije in tehnologija, ki za prenos uporablja posebno vrsto dinama. Slednja prav tako zahteva redno vzdrževanje. Vlagatelj meni, da sklicevanje na stroškovno komponento naročila ne predstavlja objektivne potrebe in zahteve naročnika, ki bi upravičevala izključitev drugačne tehnične rešitve. Brezstična tehnologija s prenosom energije s pomočjo indukcije naj bi bila zaradi magnetnega polja, ki se ustvari pri prenosu energije, bistveno bolj nevarna za zdravje ljudi, ki delo opravljajo v bližini naprave. Ne drži niti, da pri okvari brezstičnega sistema naprava deluje naprej, kar naj bi izhajalo iz naročnikovih odgovorov. Vlagatelj zaključuje, da brezstična tehnologija ne ponuja nikakršne prvine ali tehnične prednosti, ki bi predstavljala objektivno potrebo oziroma zahtevo naročnika, ravno nasprotno: take naprave naj bi bile dražje, imele krajši povprečni čas med okvarami, dražje rezervne dele in višje stroške popravil zaradi kompleksnejše sestave. Vlagatelj je prepričan, da je edina funkcija spornega pogoja onemogočanje sodelovanja ponudnikom, ki ponujajo cenejšo kontaktno tehnologijo.

Naročnik je zahtevek za revizijo s sklepom z dne 15. 9. 2015 zavrnil kot neutemeljen. Pojasnjuje, da po ponovni preveritvi utemeljenosti zahteve tudi s pripravljavcem projektne naloge (Univerza v Mariboru) ter projektantom ugotavlja, da z razpisanim pogojem ni neupravičeno ožil trga, saj pogoj izpolnjujejo vsi večji proizvajalci opreme (Beumer/Crisplant, Selex ES, Fives Intralogistic, Van Dear Lande Industries, Dematic, GBI Intralogistic), vključno z vlagateljem. V nadaljevanju navaja in primerja obe tehnologiji, pri čemer izpostavlja, da je pri uporabi brezstičnega prenosa energije sistem preprostejši in lažji za vzdrževanje, nima delov, ki bi se obrabljali, in ima lahko daljšo življenjsko dobo kot sistem z drsnimi kontakti. Rešitev tudi ni občutljiva na umazanijo, prah in vlago ter je varna pred motnjami zaradi delov, ki padajo na napravo. Tehnologija ima sicer nižjo energetsko učinkovitost, vendar je vrednost izgubljene energije približno 2 kW, kar nima pomembne vrednosti za obrat. Sistem zagotavlja delovanje usmerjevalnika brez prekinitve dela, razen v redkem primeru napake na razsmerniku (čas odprave napake pribl. 10 minut) ali potrebe po menjavi poškodovanega ali uničenega posebnega kabla z zelo nizko upornostjo (čas odprave napake več kot eno uro). Težava s kablom se lahko zmanjša z ustrezno postavitvijo v sistem – z odmikom kablov od enot za pobiranje energije, kar pri tirnicah in prevodnih kontaktih ni mogoče. Tudi glede rešitve s prevodnimi tirnicami in drsnimi kontakti naročnik ugotavlja, da je možno napake hitro odpraviti, pri čemer je verjetnost zloma več drsnih odjemnikov (kot edine napake, ki ustavi sistem) mogoče zmanjšati z ustreznim preventivnim vzdrževanjem. Vendar pa je življenjska doba odjemnikov omejena na eno leto ali 30.000 kilometrov, tirnic pa vsaj 10 let. Naročnik kot pavšalne označuje navedbe vlagatelja o večji nevarnosti brezstične tehnologije za ljudi in dodaja, da po drugi strani stični sistem prenosa moči zaradi iskrenja (z leti obrabe drsnih stikov in virov) predstavlja potencialno nevarnost zaposlenim in vnetljivim predmetom dela na delovni površini naprave. Iz primerjave stroškov med obema tehnologijama naj bi izhajalo, da je nabavna vrednost paketnega usmerjevalnika z uporabo brezstične tehnologije višja, vendar se prednost izkazuje v vseh nadaljnjih letih uporabe – stroški naj bi se izenačili v desetih letih. V primeru uporabe stične tehnologije naj bi se v tem času tudi iztekla življenjska doba prevodnih palic z drsnimi kontakti, ki predstavljajo ključni element te tehnologije. Naročnik navaja, da bo nov poštni usmerjevalnik uporabljal dalj časa (15 let), zaradi česar ob upoštevanju nižjih stroškov po desetih letih meni, da je zahteva po uporabi brezstične tehnologije upravičena.

Naročnik je Državni revizijski komisiji v prilogi dopisov z dne 18. 9. 2015 odstopil dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Državna revizijska komisija je po prejemu zahtevka za revizijo opravila predhodni preizkus v skladu z 31. členom ZPVPJN ter ugotovila, da izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, zato ga je sprejela v obravnavo.

Vlagatelj je z vlogo z dne 23. 9. 2015 podal opredelitve do navedb naročnika v sklepu o zahtevku za revizijo. Uvodoma izpostavlja, da se naročnik ni opredelil do navedb o tem, da med brezžične tehnologije spada tudi rešitev z dinamom, ki prav tako zahteva vzdrževanje v primerljivem obsegu (tudi stroškovnem) kot kontaktna tehnologija. Pojasnjuje, da sam brezstične tehnologije ne ponuja. Pojasnjuje sestavo sistema z drsnimi kontakti, zanesljivost sistema glede na prakso pri svojih strankah ter ugotavlja, da naročnik ni prerekal trditev o krajšem času med okvarami pri brezstični tehnologiji. Poudarja, da življenjska doba drsnih kontaktov znaša 15.000 ur (135.000 km pri hitrosti traku 2,5 m/s) ali približno 5 let pri povprečnem delovanju 16 ur na dan, in ne le 30.000 km, kar trdi naročnik. Tehnologija, ki jo ponuja vlagatelj, naj bi predvidevala pregled in čiščenje drsnih kontaktov dvakrat letno. Življenjska doba tirnic je 50.000 ur in njihova menjava v pričakovani življenjski dobi ni potrebna. Razliko med energetsko učinkovitostjo obeh tehnologij (pri kontaktni tehnologiji izgub praktično ni) v konkretnem primeru vlagatelj vrednoti na 600 EUR letno, kar naj bi presegalo strošek zamenjave kontaktov po petih letih delovanja. Tudi sicer je pri brezstični tehnologiji znana omejitev razpoložljive energije na traku, zaradi česar je omejeno število sočasnih raztovarjanj paketov s traku. Vlagatelj meni, da je naročnikov primerjalni izračun začetnih stroškov in stroškov vzdraženja napačen. Izpostavlja, da naročnik niti z odločitvijo o zahtevku za revizijo ni navedel objektivne potrebe, ki bi opravičevala izključitev ponudnikom kontaktne tehnologije, saj ostaja le pri sklicevanju na stroškovno komponento. Strošek oz. cena ne more biti razlog za utemeljevanje tehničnih omejitev, še posebej zato, ker že tako predstavlja ločen (in celo odločilen) kriterij izbora najugodnejšega ponudnika. Vlagatelj meni, da neka pavšalna ocena naročnika o tem, da je kontaktna tehnologija dražja za vzdrževanje, ne more biti objektiven razlog za njeno izključitev iz javnega razpisa.

Po pregledu prejete dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med naročnikom in vlagateljem je sporna tehnična zahteva, ki se nanaša na način prenosa energije na paketnem usmerjevalniku. Med naročnikom in vlagateljem ni sporno, da je del razpisne dokumentacije tudi s strani Fakultete za logistiko Univerze v Mariboru pripravljena projektna naloga »Poštni logistični center Ljubljana«, v kateri so določene tehnične zahteve za paketni usmerjevalnik. Skladno s točko 4.1 »Predmet naročila« razpisne dokumentacije morajo biti projekti izvedeni skladno z razpisno dokumentacijo in zahtevami naročnika iz projektne naloge. Sporno zahtevo vsebuje projektna naloga v prilogi 1 »Tehnične zahteve opreme«, pod točko 3.2.9 poglavja 3.0 »ZAHTEVE PAKETNI USMERJEVALNIK«: »Prenos moči na usmerjevalniku mora biti popolnoma redundanten in brezstičen (izvedba brez drsnih kontaktov in šin)«. Iz odgovorov naročnika na vprašanja gospodarskih subjektov, objavljenih dne 5. 8. 2015 in 26. 8. 2015 na Portalu javnih naročil, je razvidno, da naročnik od citirane zahteve ni odstopil.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da se sporne naročnikove zahteve nanašajo na vsebino predmeta javnega naročila, katerega naročniki določijo (opišejo) z določenimi (lahko minimalnimi) tehničnimi specifikacijami. Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJNVETPS) v drugem odstavku 41. člena nalaga naročnikom, da v okviru predmeta javnega naročila določijo takšne tehnične specifikacije, ki omogočajo enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Iz navedene določbe izhaja, da je naročnik pri postavljanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen in določi zanj najbolj primerne in potrebne tehnične specifikacije, vendar pa naročnik pri tem, skladno z zakonsko omejitvijo, ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom, ali bi jim onemogočale udeležbo. Pravila javnega naročanja torej naročnika zavezujejo, da pogoje (in v tem okviru tudi tehnične specifikacije) določi na način, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki in zagotavljajo njihovo enakopravno obravnavo (13. in 15. člen ZJNVETPS), hkrati pa morajo biti zahteve določene v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom predmeta naročila (16. člen ZJNVETPS).

Iz navedb v zahtevku za revizijo je mogoče razbrati, da vlagatelj ne more ponuditi paketnega usmerjevalnika z zahtevano rešitvijo brezstične tehnologije prenosa energije, pri čemer pa ne nasprotuje ugotovitvi naročnika, da brezstični prenos energije ponujajo vsi drugi večji proizvajalci tovrstnih usmerjevalnikov, oziroma ne navaja, da bi bila ta tehnologija vezana na morebitne licence ali blagovne znamke. Tudi sicer zgolj dejstvo, da eden od gospodarskih subjektov (ponudnikov) določene zahteve ne izpolnjuje, oziroma jo izpolnjuje le en ponudnik ali določen krog ponudnikov, še ne zadostuje za zaključek, da je naročnikova zahteva nedopustno diskriminatorna. Če namreč naročnik, ne glede na dejstvo, da določeno zahtevo morebiti lahko izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov, oziroma da z njo posameznemu ponudniku onemogoči konkuriranje, uspe izkazati, da so zahteve objektivno opravičljive, mu ravnanja v nasprotju z zakonom še ni mogoče očitati. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil sicer varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju predmeta javnega naročila, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že nedopustno diskriminatorna. V naravi zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot primerno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje, oziroma izločanje ponudnikov, pa mora biti objektivno opravičljivo, saj ni dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

Iz vlagateljevih in naročnikovih navedb izhaja, da je mogoče prenos energije za električni motorni pogon sortirnih celic (ki so del paketnega usmerjevalnika) izvesti na dva načina: stično (kontaktno) in brezstično, pri čemer sta obe tehnologiji tudi (že) v uporabi pri različnih izvajalcih poštnih in logističnih storitev.

Naročnik določitev sporne tehnične zahteve utemeljuje z več razlogi. Iz vseh navedb naročnika je mogoče razbrati, da se je za brezstično in ne za kontaktno tehnologijo odločil (tudi) zato, ker:
- je tak sistem preprostejši in lažji za vzdrževanje (potrebno je le omejeno preventivno vzdrževanje);
- sistem nima delov, ki bi se obrabljali, menjava delov pa posledično ni potrebna;
- ima lahko tak sistem daljšo življenjsko dobo;
- je mogoče nameščene kable umakniti od enot za pobiranje energije (kar pri tirnicah oz. prevodnih palicah in drsnih kontaktih ni mogoče), s čimer se onemogoči motnje;
- rešitev ni občutljiva na umazanijo, prah in vlago ter je varna pred motnjami zaradi delcev, ki padejo na napravo;
- v nasprotju s stičnim načinom prenosa energije ne pride do obrabe, ki bi rezultirala v iskrenju, kar predstavlja potencialno nevarnost;
- so stroški rednega in preventivnega vzdrževanja nižji, zaradi česar so stroški uporabe usmerjevalnika – ob upoštevanju sicer višje nabavne cene – po preteku desetih let nižji od stroškov uporabe usmerjevalnika s stičnim sistemom.

Vlagatelj vsem navedenim razlogom niti ne oporeka, ampak se osredotoča le na stroškovni vidik oz. s tem povezanimi vprašanji učinkovitosti delovanja sistema in stroškov vzdrževanja – v vlogi z dne 23. 9. 2015, s katero se je opredelil do navedb naročnika v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo, celo izrecno navaja, da je »edina predstavljena podlaga za vključitev spornega pogoja v razpisno dokumentacijo stroškovna komponenta in ne tehnične lastnosti kontaktne tehnologije«. V kolikor gre vlagateljeve tozadevne navedbe oz. navedbe o stroškovni upravičenosti ene ali druge tehnologije razumeti kot očitke naročniku o kršitvi načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (12. člen ZJNVETPS), Državna revizijska komisija pojasnjuje, da navedeno načelo sicer nalaga naročniku, da mora javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev, vendar pa gre iz vsebine omenjene določbe sklepati, da načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa (slednjega skladno z drugim odstavkom 6. člena ZPVPJN varujejo zagovorniki javnega interesa), ki se kaže v racionalni porabi javno-finančnih sredstev ter zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno in kvaliteto kupljenega blaga, storitev in gradenj. Že po naravi stvari (o čemer se je Državna revizijska komisija izrekla že v več svojih odločitvah) se zato posamezni ponudnik v predrevizijskem oziroma revizijskemu postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov, ki je v tem, da se na enakopravnih izhodiščih potegujejo za izvedbo konkretnega javnega naročila, ne da bi jih pri tem ovirale možne kršitve pravil javnega naročanja.

Kot že navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da se naročnik pri utemeljevanju razlogov za izbiro brezstične tehnologije prenosa energije ne sklicuje le na stroškovni vidik ene in druge možne tehnologije, kot zatrjuje vlagatelj, ampak izpostavlja tudi nekatere druge zanj upoštevne razlike med obema tehnologijama. Vlagatelj tako niti v vlogi z dne 23. 9. 2015 ne nasprotuje navedbam o tem, da je brezstični sitem prenosa energije preprostejši in lažji za vzdrževanje, ampak se zgolj opredeljuje do naročnikovih navedb o življenjski dobi drsnih kontaktov ter načinu in potrebni količini vzdrževanja kontaktnega sistema. Vlagatelj tudi ne nasprotuje navedbam naročnika o tem, da je brezstični sistem prenosa energije neobčutljiv na umazanijo, prah in vlago ter varen pred motnjami zaradi delcev, ki padejo na napravo in tudi ne navedbi, da (v nasprotju s kontaktnim načinom prenosa energije) ne prihaja do obrabe, ki bi rezultirala v iskrenju, kar predstavlja potencialno nevarnost. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je Državna revizijska komisija zavrnila izvedbo dokaza z izvedencem elektrotehnične in strojne stroke, saj njegova izvedba ni potrebna za rešitev zadeve – izvedenec ne more nadomestiti vlagateljeve trditvene podlage, ki je v konkretnem primeru v predstavljeni vsebini izostala.

Prav tako se Državna revizijska komisija ne opredeljuje posebej do navedbe vlagatelja o tem, da naj bi v okviru brezstične tehnologije poleg rešitve z indukcijsko zanko obstaja tudi možnost izvedbe s posebnim dinamom, ki potrebuje vzdrževanje v primerljivem obsegu kot kontaktna tehnologija (izvedba z drsnimi kontakti in tirnicami). Ne glede na to, ali je mogoče tako izvedbo prenosa energije sploh zaobjeti v okvir brezstičnega prenosa energije, kot ga je opredelil naročnik v (s strani vlagatelja zatrjevani) sporni zahtevi, pa je potrebno ugotoviti, da vlagatelj tudi v zvezi s to možnostjo primerja tehnologiji le na podlagi stroškovnega vidika in z vidika potrebnega vzdrževanja, kar pa glede na navedbe naročnika, kot že pojasnjeno, nista bila edina razloga za postavitev sporne zahteve. Ob upoštevanju navedbe vlagatelja, ki kot (edino) razliko med rešitvijo z dinamom in rešitvijo z indukcijo (kot dvema zatrjevanima možnima izvedbama v okviru brezkontaktne tehnologije) izpostavlja primerljivost obsega vzdrževanja rešitve z dinamom s kontaktno tehnologijo, je sicer mogoče ugotoviti vsaj to, da tudi po vlagateljevi oceni obstaja razlika v obsegu potrebnega rednega vzdrževanja med stično tehnologijo in rešitvijo z indukcijo (kot brezstičnim načinom prenosa energije), ki jo izpostavlja naročnik.

Brez posebnega opredeljevanja do utemeljenosti naročnikovih navedb, ki se nanašajo na stroškovno učinkovitost brezstične tehnologije oz. vprašanje, ali zgolj sklicevanje na stroškovno komponento samo po sebi že predstavlja zadosten razlog za omejitev na eno od mogočih tehnologij, je po mnenju Državne revizijske komisije naročnik z navedbo in pojasnilom še drugih neprerekanih razlogov v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo dovolj prepričljivo pojasnil tiste prednosti brezstične tehnologije, ki so bile zanj pomembne in odločilne pri izbiri te tehnologije, s tem pa izkazal objektivno opravičljive razloge, ki narekujejo nabavo paketnih usmerjevalnikov, ki bodo po njegovi strokovni presoji najbolje zadovoljili njegove potrebe. Identifikacija naročnikovih potreb je nedvomno v domeni naročnika, ne pa v domeni ponudnikov, saj naročnik pozna svoje delovanje, svoje objektivne potrebe in specifične zahteve, obenem pa je odgovoren za svoje delovanje oziroma izvrševanje nalog, zaradi katerih je ustanovljen.

Na tej podlagi se je naročnik odločil za brezstično tehnologijo prenosa energije, kar sodi v polje njegove avtonomne odločitve, s tem pa je prevzel tudi odgovornost, da bo izbrana tehnologija v najboljši možni meri služila njegovim potrebam. V kolikor bi naročniku naložili prilagoditev njegovih zahtev zmožnostim vseh potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanja naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed potencialnih ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolni, zato samo dejstvo, da zahtev iz razpisne dokumentacije ne izpolnjujejo prav vsi potencialni ponudniki, še ne pomeni kršitve načela enakopravne obravnave.

Ker je naročnik v konkretnem primeru s sporno tehnično zahtevo ponudnike sicer razlikoval glede na tehnične lastnosti predmeta, ki ga ponujajo, vendar pa hkrati, po oceni Državne revizijske komisije, utemeljil objektivno opravičljive potrebe in prednosti sporne zahteve, mu ni mogoče očitati kršitve katere od določb ZJNVETPS pri sestavi razpisne dokumentacije. Državna revizijska komisija je zato je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj v zahtevku za revizijo uveljavlja povračilo stroškov, nastalih v postopku pravnega varstva. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov zavrnila.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.



V Ljubljani, 16. 10. 2015

Predsednica senata:
Nina Velkavrh, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetniška družba Podjed o.p.-d.o.o., Slovenska cesta 47, 1000 Ljubljana
- Pošta Slovenije d.o.o., Slomškov trg 10, 2000 Maribor
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana


Vložiti:
- v spis zadeve, tu.