018-130/2015 Mestna občina Maribor

Številka: 018-130/2015-3

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članu mag. Gregorju Šebeniku, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Nakup novih avtobusov z nizkimi emisijami za mestni potniški promet«, in na podlagi pritožbe vlagatelja TAM-DURABUS, d. o. o., Cesta k Tamu 33, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Sara Pušenjak, Obrtna ulica 24, Murska Sobota (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper odločitev naročnika Mestna občina Maribor, Ulica heroja Staneta 1, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 29. 7. 2015

ODLOČILA

1. Pritožbi se ugodi in se razveljavi naročnikov sklep o zavrženju zahtevka za revizijo št. 41101-68/2015-30 z dne 30. 6. 2015. Naročnik mora o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

2. Odločitev o stroških vlagatelja, nastalih v pritožbenem postopku, se pridrži za končno odločitev o zahtevku za revizijo.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 12. 6. 2015 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN3954/2015.

Vlagatelj je pred potekom roka za predložitev ponudb, z vlogo z dne 23. 6. 2015, vložil zahtevek za revizijo, v katerem zatrjuje, da je naročnik z nekaterimi določbami razpisne dokumentacije kršil Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJN-2). Vlagatelj tako zatrjuje, da je naročnik referenčni pogoj nezakonito omejil le na prevoz potnikov v mestnem prometu. Volumen rezervoarja za gorivo je po mnenju vlagatelja določen prestrogo, rok za dobavo avtobusov pa je prekratek. Vlagatelj navaja še, da naročnik z zahtevami glede garancijskega roka onemogoča konkurenco med ponudniki, na podlagi česar predlaga razveljavitev razpisne dokumentacije v delih, ki jih izpostavlja v zahtevku za revizijo, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Naročnik je vlagateljev zahtevek za revizijo s sklepom z dne 30. 6. 2016 zavrgel. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da je pri predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo ugotovil, da vlagatelj zahtevku ni priložil potrdila o plačilu takse, zaradi česar ga je na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN zavrgel. Naročnik še navaja, da je v XVI. točki razpisne dokumentacije navedel, da se pravno varstvo uveljavlja na podlagi ZPVPJN, s čimer je, ne da bi sam posebej določil višino takse, vlagatelja napotil na uporabo določil ZPVPJN, s tem pa je zajel tudi vsebino 71. člena ZPVPJN, ki natančno določa posamezne višine taks. Vlagateljevo sklicevanje v stroškovniku, da naročnik ni predvidel takse, je zato brezpredmetno, zaključuje naročnik.

Zoper sklep o zavrženju zahtevka za revizijo je vlagatelj pravočasno, z vlogo z dne 9. 7. 2015, vložil pritožbo, v kateri navaja, da naročnik v XVI. točki razpisne dokumentacije ni določil višine takse, temveč je vlagatelje le napotil na uporabo določb ZPVPJN. Dejstvo je, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni določil, da je treba plačati takso, niti ni navedel višine takse, zato je pravni pouk nepopoln. Vlagatelj se sklicuje tudi na prakso Državne revizijske komisije, ki je zavzela stališče, da napačen ali nepopoln pravni pouk oz. opustitev dolžnosti, da vlagatelja pouči o pravilnem pravnem varstvu, ne more iti v škodo stranki, ki se ravna po njem. Gre za zagotavljanje pravne pravičnosti in učinkovitega pravnega varstva, v nasprotnem primeru bi lahko naročniki zlorabili pravice in z napačnim pravnim poukom izigrali pravice ponudnikov. Naročnik obveznosti o določitvi višine takse ne more prevaliti na ponudnika, tako da se zgolj skliče za ZPVPJN, temveč mora na podlagi četrtega odstavka 71. člena ZPVPJN v posameznem primeru določiti višino takse, tako da upošteva prvi, drugi in tretji odstavek 71. člena ZPVPJN. Če Državna revizijska komisija ugotovi, da je vlagatelj ne glede na opredelitev višine takse v pravnem pouku odločitve o oddaji naročila plačal napačno višino takse, ga mora pozvati k doplačilu. Naročnik v pravnem pouku sploh ni določil plačila in višine takse, zato zahtevka za revizijo ne bi smel zavreči. Enako stališče, da napačen pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ki se ravna po njem, je izoblikovala tudi sodna praksa, navaja vlagatelj. Pravica do pritožbe je ustavna pravica in drugačno stališče bi pomenilo, da bi bila stranka prikrajšana v svoji pravici do vložitve pritožbe. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da se pritožbi ugodi in da se razveljavi sklep naročnika o zavrženju zahtevka za revizijo. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov.

Naročnik je z vlogo z dne 15. 7. 2015 Državni revizijski komisiji odstopil pritožbo in dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku. Naročnik navaja, da XVI. poglavje razpisne dokumentacije z naslovom »Odločitev o oddaji naročila in pravica do pravnega sredstva v postopku oddaje javnega naročila« ne pomeni pravnega pouka, saj naročnik z razpisno dokumentacijo ne odloča o kakršnikoli pravici ali obveznosti ponudnikov. Zato je tudi sklicevanje na sodno prakso brezpredmetno. Vlagatelj se po mnenju naročnika ne more sklicevati na dejstvo, da naročnik višine takse v razpisni dokumentaciji ni določil. Višino takse in dolžnost njenega plačila določa zakon, znesek takse pa je določen v absolutnem znesku in ni vezan na podatke naročnika.

Državna revizijska komisija po proučitvi pritožbe in predložene dokumentacije ugotavlja, da je pritožba vlagatelja utemeljena.

Naročnik je zahtevek za revizijo zavrgel, in sicer zato, ker je ugotovil, da vlagatelj zahtevku ni priložil potrdila o plačilu takse. Naročnikovo procesno ravnanje z zahtevkom za revizijo je treba presojati z vidika 26. člena ZPVPJN, ki v prvem odstavku določa, da mora naročnik po prejemu zahtevka za revizijo preveriti, ali je bil ta vložen pravočasno, ali vsebuje vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN in ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN. Če naročnik ugotovi, da vlagatelj v skladu z drugim odstavkom 15. člena ZPVPJN ni predložil potrdila o plačilu takse iz prve alineje prvega odstavka 70. člena ZPVPJN ali da ni bila plačna ustrezna taksa, ga najpozneje v treh delovnih dneh od prejema s sklepom zavrže (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN).

Iz citiranih določil ZPVPJN je razvidno, da je plačilo takse oz. predložitev potrdila o plačilu takse procesna predpostavka, ki jo mora naročnik preveriti pred vsebinskim odločanjem o zahtevku za revizijo. Če pri tem ugotovi, da vlagatelj zahtevku za revizijo ni priložil potrdila o plačilu takse, kot to zahteva drugi odstavek 15. člena ZPVPJN, oz. da ni plačal takse v višini, kot je določena v 71. členu ZPVPJN, zahtevek za revizijo zavrže.

Četrti odstavek 71. člena ZPVPJN določa, da višino takse v posameznem primeru določi naročnik, pri čemer mora upoštevati zakonsko določeno višino takse. Iz navedene določbe izhaja obveznost naročnika, da v vsakem konkretnem primeru določi višino takse. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, tudi v sklepu št. 018-289/2014, na katerega se v pritožbi sklicuje vlagatelj, je namen te zakonske določbe, da naročnik aktivno legitimirane osebe seznani z višino takse, ki jo je potrebno plačati za postopek pravnega varstva, in na tak način zagotovi učinkovito pravno varstvo po ZPVPJN. Navedeno je pomembno zlasti ob upoštevanju dejstva, da ZPVPJN v primeru, če ustrezna taksa ni plačana ob vložitvi zahtevka za revizijo oziroma zahtevku za revizijo ni priloženo potrdilo o plačilu ustrezne takse, določa strogo sankcijo, in sicer neposredno zavrženje zahtevka za revizijo. S tem se postopek pravnega varstva zaključi, ne da bi bilo o zahtevku za revizijo vsebinsko odločeno.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila naročnik v razpisni dokumentaciji ni določil višine takse. Res je sicer, da je naročnik v poglavju XVI. razpisne dokumentacije ponudnike poučil, da mora zahtevek za revizijo vsebovati vse obvezne sestavine iz 15. člena ZPVPJN, vendar pa ni nikjer navedel, da mora vlagatelj zahtevku za revizijo priložiti tudi potrdilo o plačilu takse, niti ni določil konkretne višine takse, kot to od njega zahteva četrti odstavek 71. člena ZPVPJN.

Državna revizijska komisija je v več svojih odločitvah (prim. npr. odločitvi št. 018-313/2011 in 018-389/2013) zavzela stališče, ki sicer velja za postopek pravnega varstva, da napačen ali nepopoln pravni pouk oziroma opustitev dolžnosti naročnika, da vlagatelja pouči o pravilnem pravnem varstvu, ne more iti v škodo stranki. Stališče oz. pravilo o tem, da napačni pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ima funkcijo zagotavljanja pravne pravičnosti, ki mora biti vzpostavljena tudi v postopku oddaje javnega naročila, saj je le na takšen način možno zagotoviti ponudnikom učinkovito pravno varstvo. Enako velja tudi v primeru, ko je pravni pouk nepopoln oz. ko naročnik v njem ne določi konkretne višine takse. Če stališče, da napačni ali nepopoln pravni pouk ne sme imeti škodljivih posledic za stranko, ne bi veljalo tudi v postopku oddaje javnega naročila, bi naročniki lahko (glede na sankcijo nepredložitve ustreznega potrdila) zlorabili pravice ter preko napačnega ali nepopolnega pravnega pouka izigrali pravice ponudnikov do uveljavljanja pravnega varstva in s tem do vsebinskih preizkusov svojih odločitev.

Kot je bilo že ugotovljeno, je naročnik v razpisni dokumentaciji dal nepopoln pravni pouk, ker ni konkretno navedel ustrezne višine takse, ki bi jo vlagatelj moral plačati. Vlagatelju nepopolni pravni pouk ne sme iti v škodo, naročnik pa posledice opustitve svoje dolžnosti ne more prevaliti na vlagatelja. Ob tem se ni mogoče v celoti strinjati z naročnikom, da je znesek takse v ZPVPJN določen v absolutnem znesku, saj je taksa v primeru vložitve zahtevka za revizijo zoper vsebino razpisne dokumentacije odvisna od konkretnega predmeta naročila in vrste postopka. Zaradi naročnikove opustitve je bil vlagatelj prikrajšan v uveljavljanju pravnega varstva, saj vsebinski preizkus zahtevka za revizijo, zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk (plačila ustrezne višine takse), ni bil izveden.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik ravnal v nasprotju s tretjim odstavkom 26. člena ZPVPJN, ko je v predmetnem postopku pravnega varstva zahtevek za revizijo zavrgel, zato je pritožbi vlagatelja, na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN, ugodila in razveljavila sklep št. 41101-68/2015-30 z dne 30. 6. 2015. Naročnik mora glede na dejstvo, da v razpisni dokumentaciji ni določil višine takse za vložitev zahtevka za revizijo, vlagatelja najprej pozvati k plačilu takse v ustrezni višini in predložitvi potrdila o plačilu, zatem pa mora, če bo ugotovil obstoj vseh procesnih predpostavk, o zahtevku odločati skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v tem pritožbenem postopku zahteval povrnitev stroškov, ki so mu nastali s pritožbo.

Državna revizijska komisija je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo (75. člen ZPVPJN in četrti odstavek 163. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in spremembe) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 29. 7. 2015



mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije








Vročiti:

- Mestna občina Maribor, Ulica heroja Staneta 1, 2000 Maribor
- Odvetniška pisarna Sara Pušenjak, Obrtna ulica 24, 9000 Murska Sobota
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:

- v spis zadeve