018-066/2015 Republika Slovenija, Okrožno sodišče v Murski Soboti

Številka: 018-066/2015-3

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 54. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članu mag. Gregorju Šebeniku, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Izbira izvajalca za opravljanja storitev hrambe zaseženih vozil in delov vozil za Okrožno sodišče v Murski Soboti, Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti in Policijsko upravo Murska Sobota«, na podlagi pritožbe vlagatelja Pomurski Avtocenter d.o.o., Kroška ulica 58, Murska Sobota, ki ga po pooblastilu zastopa odvetnik Dejan Rituper, Kocljeva ulica 1, Murska Sobota (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper odločitev naročnika Republika Slovenija, Okrožno sodišče v Murski Soboti, Slomškova ulica 21, Murska sobota (v nadaljevanju: naročnik), 20. 4. 2014

ODLOČILA

1. Pritožbi se ugodi in se razveljavi naročnikov sklep o zavrženju zahtevka za revizijo z dne 30. 3. 2015. Naročnik mora o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

2. Odločitev o stroških vlagatelja, nastalih v pritožbenem postopku, se pridrži za končno odločitev o zahtevku za revizijo.

Obrazložitev

Naročnik izvaja postopek oddaje javnega naročila po 20. členu Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) za izbiro izvajalca za opravljanje storitev hrambe zaseženih vozil in delov vozil za Okrožno sodišče v Murski Soboti, Okrožno Državno tožilstvo v Murski Soboti in Policijsko upravo Murska Sobota za obdobje dveh let.

Naročnik je 16. 3. 2015 izdal Sklep o oddaji javnega naročila, iz katerega je razvidno, da je javno naročilo oddal ponudniku Čistilni servis, Aleš Šiftar s.p., Ivanovci 61, Fokovci (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), vlagateljevo ponudbo pa izločil kot neprimerno. Kot je razvidno iz poštne povratnice, je vlagatelj naročnikov Sklep o oddaji javnega naročila prejel 17. 3. 2015.

Vlagatelj je zoper naročnikovo odločitev iz prejšnjega odstavka 23. 3. 2015 vložil zahtevek za revizijo, ki ga je naročnik s sklepom z dne 25. 3. 2015 zavrgel, ker mu ni bilo priloženo potrdilo o plačilu takse.

Vlagatelj je 27. 3. 2015 vložil zahtevek za revizijo, v katerem izpodbija naročnikovo odločitev o oddaji naročila izbranemu ponudniku zaradi domnevno nezakonite odločitve naročnika o izločitvi vlagateljeve ponudbe iz postopka oddaje javnega naročila. Vlagatelj zahteva tudi povračilo stroškov postopka pravnega varstva.

Naročnik je s sklepom z dne 30. 3. 2015 vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel in zavrnil vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov. Naročnik navaja, da je po pregledu obeh zahtevkov za revizijo, ki ju je vložil vlagatelj, ugotovil, da je vlagatelj vložil dva vsebinsko popolnoma enaka zahtevka za revizijo z edino razliko, da je vlagatelj zahtevku za revizijo z dne 27. 3. 2015 priložil potrdilo o plačilu takse, medtem ko zahtevku za revizijo z dne 23. 3. 2015 potrdila o plačilu takse ni priložil. Ker v trenutku vložitve drugega zahtevka za revizijo o prvem zahtevku za revizijo še ni bilo pravnomočno odločeno, je naročnik, ob smiselni uporabi 189. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP), kasnejši zahtevek za revizijo zavrgel. Naročnik razloži, da začne v skladu s 189. členom ZPP pravda teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. Dokler pravda teče, se o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami oz. če se taka pravda začne, sodišče tožbo zavrže. Identiteto tožbenega zahtevka je treba presojati glede na tožbeni predlog, v katerem tožnik opredeli, kako naj odloči sodišče. Obstoj dveh vzporednih pravd z istimi strankami in identičnimi tožbenimi predlogi bi pomenil, da o istem predmetu spora odločata dve sodišči v dveh ločenih postopkih, kar je v nasprotju z načelom ekonomičnosti in načelom pravne varnosti, saj bi lahko bili v isti zadevi izdani dve nasprotujoči si sodni odločbi. Naročnik navaja, da za postopek pravnega varstva v postopkih javnega naročanja to pomeni, da začne revizijski postopek teči v trenutku, ko je pri naročniku v skladu z določbami ZPVPJN vložen zahtevek za revizijo, v katerem vlagatelj opredeli in zameji predmet spora, zlasti navede, katere kršitve pravil javnega naročanja očita naročniku, in z njegovo vložitvijo povzroči visečnost revizijskega postopka. Dokler revizijski postopek ni pravnomočno končan, se o istem zahtevku za revizijo istega vlagatelja ne more začeti nov revizijski postopek. Če se tak postopek začne, je treba kasneje vložen zahtevek za revizijo zavreči. Ker je naročnik ugotovil, da zahtevek za revizijo z dne 27. 3. 2015 vsebuje identični revizijski predlog kot zahtevek za revizijo z dne 23. 3. 2015, sklep, s katerim je bil slednji zavržen, pa še ni pravnomočen, je naročnik zahtevek za revizijo z dne 27. 3. 2015 zavrgel.

Vlagatelj je 3. 4. 2015 vložil pritožbo zoper naročnikov sklep z dne 30. 3. 2015. Vlagatelj navaja, da je naročnikova odločitev napačna in nepravilna, saj ZPVPJN kljub temu, da se sklicuje na uporabo ZPP, ne omogoča uporabe instituta litispendence iz 189. člena ZPP iz razlogov, navedenih v nadaljevanju. Vlagatelj navaja, da litispendenca oz. obstoj pravde nastopi v trenutku, ko je tožba vročena toženi stranki in preneha, ko postane sodba pravnomočna, kar pomeni, da gre za zadevo, ko v postopku nastopata vsaj dve stranki in ena od druge nekaj zahteva s tožbo. V konkretnem primeru vlagatelj navaja, da ne gre za spor med dvema strankama, ampak je vlagatelj vložil le pravno sredstvo zoper odločitev in ne toži izbranega ponudnika. Vlagatelj dalje navaja, da se v konkretnem primeru zahtevek za revizijo ni vročal nasprotni stranki, ker je ni in zato ni nastopila visečnost pravde, in še, da je naročnik zavrgel prvi zahtevek za revizijo v predrevizijskem postopku, torej še ne v rednem postopku, kar je dodaten razlog, da ni nastopila visečnost postopka. Naročnik tudi ni vedel, če je bila taksa plačana in tako sploh ni vedel, če bo zahtevek sposoben za obravnavanje. Vlagatelj dalje navaja, da ZPP za pravna sredstva zoper odločitve, sklepe in sodbe ne predvideva litispendence, in se, tudi če je v pritožbenem roku vloženih več pritožb, vse obravnavajo, čeprav nastopajo iste stranke in zahtevajo isto. Vlagatelj pravi, da je vložil pravno sredstvo in ne tožbe ali predlog, s katerim bi začel postopek za ureditev določenega razmerja med strankama. Vlagatelj še doda, da obstoji sodna praska o primerih, ko sodišče zavrže tožbo in stranka vloži novo tožbo pred pravnomočnostjo sklepa o zavrženju, ter da v primeru pravnomočnega zavrženja tožbe litispendenca ex tunc odpade in se šteje, kot da nikoli ni nastopila. Sklep o zavrženju je procesne narave in ne ustvarja učinka pravnomočnosti ne v pozitivnem (kot pravnomočne odločitve o zahtevku) ne v negativnem smislu (ne bis in idem). Sklep o zavrženju je pravnomočen in zato velja, da je veljavnost takega sklepa ex tunc – za nazaj.

Naročnik je 9. 4. 2015 Državni revizijski komisiji v odločanje odstopil pritožbo in dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Po pregledu odstopljene dokumentacije in navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, da je pritožba utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna odločitev naročnika, ko je na podlagi zakonskega pooblastila iz prvega odstavka 13. člena ZPVPJN smiselno uporabil določbo 189. člena ZPP (obstoj pravde) in na njeni podlagi v predrevizijskem postopku zavrgel vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 27. 3. 2015, ker do njegove vložitve še ni bilo pravnomočno odločeno o prvem (vsebinsko identičnem) zahtevku za revizijo, ki ga je vlagatelj vložil 23. 3. 2014.

Za obravnavano zadevo je odločilna ugotovitev, ali je v predrevizijskem postopku mogoča smiselna uporaba določbe 189. člena ZPP, ki ureja vprašanje obstoja ali visečnosti pravde (litispendence). Medtem, ko med strankama ni spora o tem, da je litispendenca posebno stanje pravde, ki v pravdnem postopku nastopi v trenutku, ko je tožba vročena tožencu, in preneha, ko postane sodba pravnomočna, pa si vlagatelj in naročnik nasprotujeta v tem, ali je ta institut mogoče smiselno uporabiti tudi v predrevizijskem postopku.

Državna revizijska komisija se strinja z vlagateljem, da ta institut v predrevizijskem postopku ni uporabljiv. Naročnik namreč v predrevizijskem postopku nima položaja stranke, ampak ima položaj organa pravnega varstva, ki odloča o zahtevku za revizijo. Pri odločanju o zahtevku za revizijo naročnik nastopa na podlagi zakonsko podeljenega pooblastila za odločanje o zahtevku za revizijo in ne kot enakopravna stranka. Naročnik položaj stranke pridobi šele v revizijskem postopku pred Državno revizijsko komisijo, medtem ko sprva (v predrevizijskem postopku) nastopa v vlogi nosilca zakonskega pooblastila. Tako v predrevizijskem postopku nastopa zgolj ena stranka (prvi odstavek 3. člena ZPVPJN) in ne dve, zato do položaja, ki ga predvideva 189. člen ZPP, sploh ne more priti. Prav tako velja pritrditi vlagatelju, da vložitev zahtevka za revizijo pred naročnikom ne pomeni vložitve tožbe v smislu določb pravdnega postopka, ampak predstavlja vložitev pravnega sredstva zoper akt poslovanja (odločitev o oddaji naročila) organa (naročnika), o katerem mora (kot že rečeno) naročnik odločiti kot organ pravnega varstva. O sporu med strankama je mogoče govoriti šele v revizijskem postopku, ki poteka pred Državno revizijsko komisijo, ko poleg vlagatelja položaj stranke pridobi tudi naročnik.

Iz predstavljenih razlogov je treba pritrditi vlagatelju, da v predrevizijskem postopku ni mogoča smiselna uporaba določbe 189. člena ZPP, ki ureja vprašanje litispendence, zato Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik na tej pravni podlagi vlagateljevega zahtevka za revizijo z dne 27. 3. 2015 ni bil upravičen zavreči.

Glede na navedeno je Državna revizijska komisija pritožbi vlagatelja, na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN, ugodila in razveljavila sklep z dne 30. 3. 2015.

Ker je Državna revizijska komisija razveljavila naročnikovo odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, je skladno z drugim odstavkom 55. člena ZPVPJN odločila, da mora naročnik o zahtevku za revizijo, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločati skladno s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj je v tem pritožbenem postopku zahteval povrnitev stroškov.

Državna revizijska komisija je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo (75. člen ZPVPJN in četrti odstavek 163. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 20. 4. 2015

mag. Gregor Šebenik
član Državne revizijske komisije











Vročiti:
- Odvetnik Dejan Rituper, Kocljeva ulica 1, Murska Sobota
- Republika Slovenija, Okrožno sodišče v Murski Soboti, Slomškova ulica 21, Murska sobota
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
- v spis zadeve, tu