018-056/2015 Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo

Številka: 018-056/2015-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter Tadeje Pušnar in Nine Velkavrh, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »MORS 210/2014 – JNMV; Nakup kuharskih oblačil, po sklopih«, v sklopu 1 »Bluze in predpasniki kuharski« in v sklopu 2 »Hlače kuharske«, na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja UTG Vodnik, d.o.o, Tolstojeva ulica 12, Domžale (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 55, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 13.4.2015

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila »MORS 210/2014 – JNMV; Nakup kuharskih oblačil, po sklopih«, v sklopu 1 »Bluze in predpasniki kuharski« in v sklopu 2 »Hlače kuharske«, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. 430-262/2014-19, z dne 24.2.2015.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 557,02 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne

Obrazložitev

Obvestilo o predmetnem javnem naročilu, katerega je naročnik razdelil na štiri sklope, je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 16.12.2014, pod št. objave NMV5703/2014. Naročnik je z dokumentom »Odločitev o oddaji javnega naročila MORS 210/2014 – JNMV za Nakup kuharskih oblačil, po sklopih«, št. 430-262/2014-19, z dne 24.2.2015 (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila) predmetno javno naročilo v sklopu 1 »Bluze in predpasniki kuharski« oddal v izvedbo ponudniku Timo, d.o.o., Vipavska 4i, Ajdovščina (v nadaljevanju: izbrani ponudnik Timo, d.o.o.), v sklopu 2 »Hlače kuharske« pa ponudniku Zaščita Ptuj, d.o.o., Rogozniška cesta 13, Ptuj (v nadaljevanju: izbrani ponudnik Zaščita Ptuj, d.o.o.). Iz navedenega dokumenta še izhaja, da se je vlagateljeva ponudba, katere popolnost naročnik ni presojal, glede na merilo (najnižja cena) v sklopu 1 uvrstila na šesto mesto, medtem ko se je v sklopu 2 uvrstila na peto mesto.

Vlagatelj je z vlogo z dne 5.3.2015 pravočasno vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da ga vlaga zgolj zoper odločitev o oddaji naročila v sklopu 1 in 2, vendar pa je kršitev naročnika podana tudi v sklopu 3 in 4, zato bi morala biti izpodbijana odločitev razveljavljena v celoti. Naročnik je v razpisni dokumentaciji zapisal, da bo v postopku oddaje javnega naročila izvedel pogajanja, vendar jih kasneje ni vključil v postopek. Na navedeno je vlagatelj naročnika po prejemu odločitve o oddaji naročila tudi opozoril, vendar je naročnik pojasnil, da si je pridržal možnost izvedbe pogajanj, zato izvedba pogajanj zanj ni bila obligatorna, samo neizvedbo pogajanj pa je utemeljil s tem, da je pridobil sprejemljive ponudbe. Takšna razlaga naročnika po mnenju vlagatelja temelji na nekonsistentni razlagi razpisne dokumentacije in dopušča možnost arbitrarnosti naročnika. V razpisni dokumentaciji je naročnik jasno navedel, da se bodo pogajanja izvedla, prav tako je določil protokol pogajanj, v zvezi s katerim bi naročniku bilo mogoče očitati nezakonitosti, čeprav po navedbah vlagatelja to ni predmet zahtevka za revizijo. V kolikor bi si naročnik želel pridržati zgolj možnost izvedbe pogajanj, bi moral to jasno zapisati ter opredeliti objektivno določljive kriterije, na podlagi katerih bo izvedel pogajanja. Drugačno ravnanje naročnika omogoča arbitrarnost naročnika v zvezi z izvedbo pogajanj in pomeni kršitev načela gospodarnosti in učinkovitosti, načela zagotavljanja konkurence med ponudniki ter načela transparentnosti. Če si je naročnik želel pridržati možnost izvedbe pogajanj za primer, da ne dobi nobene sprejemljive ponudbe, bi moral to v razpisni dokumentaciji jasno zapisati in tudi opredeliti, kdaj bo ponudbo štel za sprejemljivo. Pri oddaji ponudbe je vlagatelj izhajal iz razpisne dokumentacije, v kateri je naročnik napovedal pogajanja, saj je pričakoval, da bo povabljen na pogajanja, katerih predmet bo ponudbena cena. Vlagatelj predlaga, da se Državna revizijska komisija opredeli, ali si naročnik sploh lahko pridrži možnost izvedbe pogajanj, pri čemer je potem izvedba pogajanj stvar presoje naročnika, čeprav na podlagi določenih objektivnih kriterijev. Na podlagi navedenega vlagatelj v pravovarstvenem zahtevku predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila v sklopu 1 in 2 ter povrnitev stroškov pravnega varstva.

Naročnik je z dopisom z dne 9.3.2015 izbrana ponudnika obvestil o vložitvi zahtevka za revizijo in ju seznanil o pravici do izjasnitve do navedb v zahtevku za revizijo. Izbrana ponudnika se do navedb vlagatelja nista opredelila.

Naročnik je dne 19.3.2015 zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil zahtevo za povračilo stroškov pravnega varstva. Naročnik navaja, da je v razpisni dokumentaciji zapisal, da si pridržuje pravico do izvedbe pogajanj v skladu s 30.a členom Zakona javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2). Navedba možnosti vključitve pogajanj za naročnika ni obligatorne narave, saj se na podlagi prejetih ponudb lahko odloči, ali bo izvedel pogajanja. Če se naročnik odloči za pogajanja, se upošteva v razpisni dokumentaciji določen protokol pogajanj. Naročnik je prejel sprejemljive ponudbe in je za dokončanje postopka imel dovolj razpoložljivih sredstev, kar je bila osnova za odločitev, da v postopek ne vključi pogajanj. Naročnik tudi dvomi, da bi vlagatelj, glede na ponujeno ceno, v postopku pogajanj lahko ponudil najugodnejšo ponudbo. Naročnik še navaja, da je vlagatelj imel v času objave razpisne dokumentacije dovolj časa, da bi glede pogajanj postavil vprašanje in bi naročnik lahko obrazložil razpisno dokumentacijo.

Vlagatelju je bila odločitev naročnika o zavrnitvi zahtevka za revizijo vročena dne 23.3.2015. Vlagatelj se do navedb naročnika ni opredelil.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 23.3.2015 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo predrevizijskega postopka.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.


Uvodoma Državna revizijska komisija v zvezi z naročnikovimi dvomi, da bi lahko vlagatelj, glede na njegovo ponujeno ceno, v postopku pogajanj ponudil nižjo ceno od izbranih ponudb (v kolikor jih je potrebno razumeti, da naročnik zatrjuje, da vlagatelju ni mogoče priznati aktivne legitimacije), pojasnjuje, da za presojo vlagateljeve aktivne legitimacije v predmetnem revizijskem postopku ne more biti relevantno kakšno ceno oziroma koliko višjo ceno od izbranih ponudnikov je ponudil vlagatelj v sklopu 1 in 2. Aktivna legitimacija se v skladu s prvim in drugim odstavkom 14. členom ZPVPJN prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila in ki ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda. Šteje se, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo. Nesporno je, da je vlagatelj v predmetnem postopku oddaje javnega naročila v sklopu 1 in 2 predložil pravočasno ponudbo. Če bi se zatrjevane kršitve izkazale za utemeljene, bi naročnik moral izvesti pogajanja, v katerih bi lahko vlagatelj (ob predpostavki, da bi naročnik njegovo ponudbo ocenil kot popolno) izbran kot najugodnejši ponudnik. Zatrjevane kršitve bi torej utegnile bistveno vplivati na pravni položaj vlagatelja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila in bi mu, če vlagatelj ne bi imel možnosti njihove odprave v postopku pravnega varstva, lahko povzročile tudi škodo, ki bi se kazala v morebitni nepridobitvi predmetnega javnega naročila. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da sta izpolnjeni obe predpostavki za priznanje aktivne legitimacije vlagatelju za vodenje revizijskega postopka.

Nadalje Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj z zahtevkom za revizijo izpodbija odločitev o oddaji naročila v sklopu 1 in 2. To je razvidno iz pravovarstvenega zahtevka vlagatelja in iz uvodne strani zahtevka za revizijo (»Zahtevek za revizijo zoper odločitev o oddaji javnega naročil številka 430-262/2014-19 z dne 24.2.2015 v delu, ki se nanaša na SKLOP 1 –Bluze in predpasniki kuharski in SKLOP 2 – Hlače kuharske«), poleg tega pa vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi navaja, da »ta zahtevek za revizijo vlagatelj vlaga samo zoper odločitev v delu, ki se nanaša na sklopa številka 1 in 2«. Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da Državna revizijska komisija skladno z 38. členom ZPVPJN odloča v mejah zahtevka za revizijo, se je Državna revizijska komisija pri presoji utemeljenosti zahtevka za revizijo omejila zgolj na (domnevne) kršitve naročnika pri oddaji naročila v sklopu 1 in 2, ne da bi presojala ali »je nezakonitost ravnanja naročnika podana tudi v primeru ostalih dveh sklopov«.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, razvidno pa je tudi iz odstopljene dokumentacije, da naročnik v postopku oddaje javnega naročila ni izvedel pogajanj, pač pa je predmetno javno naročilo v sklopu 1 in 2 oddal ponudnikoma, ki sta do roka za oddajo ponudb glede na merilo (najnižja cena) v navedenih sklopih predložila najugodnejši ponudbi. Med strankama pa je sporno, ali bi naročnik glede na določbe razpisne dokumentacije v predmetnem postopku oddaje naročila moral izvesti pogajanja. Vlagatelj namreč zatrjuje, da je naročnik v razpisni dokumentacije jasno določil, da bo izvedel pogajanja, medtem ko naročnik na drugi strani zatrjuje, da navedba možnosti vključitve pogajanj ne pomeni, da naročnik mora izvesti pogajanja, ampak da se lahko naročnik na podlagi prejetih ponudb odloči, ali bo izvedel pogajanja. Naročnik tudi zatrjuje, da se je zaradi prejema sprejemljivih ponudb odločil, da pogajanj ne izvede.

Naročnik predmetno javno naročilo, katerega je razdelil na 4 sklope, oddaja po postopku oddaje naročila male vrednosti. V skladu z 28. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 je postopek oddaje naročila male vrednosti poenostavljen postopek javnega naročanja, v katerem naročnik, z namenom pridobitve ponudb, na portalu javnih naročil objavi obvestilo o naročilu male vrednosti. Za naveden postopek veljajo manj formalna pravila, hkrati pa sta z obveznostjo objave obvestila o naročilu male vrednosti (gl. 57. člen ZJN-2) zagotovljeni preglednost in enakopravna obravnava ponudnikov. Postopek oddaje naročila male vrednosti je podrobneje urejen v členih 95.a do 95.č ZJN-2, ki določajo predvsem posamezne faze postopka oziroma obseg dokumentacije, ki naj bi jo naročniki vodili v postopku oddaje naročila male vrednosti, hkrati pa izključujejo posamezne druge določbe zakona, ki jih naročnikom v teh postopkih ni potrebno v celoti upoštevati. Postopek oddaje naročila male vrednosti je urejen tudi v 30.a členu ZJN-2, ki v prvem odstavku določa, da lahko naročnik omeji sodelovanje ponudnikov v postopku oddaje naročila male vrednosti zgolj na podlagi vnaprej opredeljenih pogojev. Skladno z drugim odstavkom 30.a člena ZJN-2 lahko naročnik v postopek oddaje naročila male vrednosti vključi tudi pogajanja, če je to ali možnost vključitve pogajanj v postopek oddaje naročila male vrednosti napovedal v objavi obvestila o naročilu male vrednosti ali razpisni dokumentaciji.

Pogajanja, ki jih naročnik vključi v postopek oddaje naročila male vrednosti na podlagi drugega odstavka 30.a člena ZJN-2, niso samostojen postopek kot postopka iz 28. člena ZJN-2 (postopek s pogajanji po predhodni objavi) in 29. člena ZJN-2 (postopek s pogajanji brez predhodne objave), ampak so (fakultativna) faza postopka oddaje naročila male vrednosti. ZJN-2 ne določa posebnih pogojev oziroma pravil, kdaj naročnik v postopek vključi pogajanja, ampak jih naročnik vključi po lastni presoji. Pomembno pa je, da naročnik v objavi obvestila o naročilu male vrednosti ali v razpisni dokumentaciji jasno določi, ali bo v postopek oddaje naročila male vrednosti vključil pogajanja (in če vključi pogajanja, da določi tudi jasen in natančen protokol pogajanj), saj s tem naročnik vnaprej določi pravila postopka oddaje naročila. Na takšen način se namreč zagotavlja spoštovanje načel, na katerih temelji javno naročanje, predvsem načela transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2), ki določa, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku, ter načela enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2), ki določa, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja. Zgolj vnaprej jasno določen postopek oddaje naročila ponudniku jasno in nedvoumno predstavi, na kakšen način bo naročnik oddal javno naročilo, prav tako pa ponudnike pri pripravi ponudbe seznani z vsemi dejavniki, ki vplivajo na izbiro najugodnejše ponudbe. Ponudniki se tako seznanijo, ali morajo svojo ponudbo prilagoditi že do roka za oddajo ponudb ali pa imajo možnost v pogajanjih doseči uspeh pri oddaji javnega naročila. Na drugi strani pa vnaprejšna jasna določitev pravil postopka naročnikom ne dopušča naknadne (nedopustne) diskrecije pri izvedbi postopka, poleg tega pa lahko ponudniki preverijo, ali je naročnik pravila postopka oddaje javnega naročila spoštoval in oddal javno naročilo ponudniku na način, kot ga je predhodno določil. Iz navedenega izhaja, da če naročnik v objavi obvestila o naročilu male vrednosti ali v razpisni dokumentaciji napove, da bo v postopek oddaje naročila male vrednosti vključil pogajanja, jih mora izvesti (na način, kot je to določil v objavi obvestila o naročilu male vrednosti ali v razpisni dokumentaciji), in obratno, če naročnik pogajanj ne napove, jih naknadno ne sme izvesti.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji v poglavju I »Povabilo« točki 9 »Pogajanja« zapisal:
»Naročnik si pridržuje pravico do izvedbe pogajanj (skladno z drugim odstavkom 30.a člena ZJN-2).
Pogajanja se bodo izvedla v enem ali več krogih na sedežu naročnika. Naročnik bo vnaprej napovedal zadnji krog pogajanj.
V primeru, da se ponudnik ne odzove na pogajanja, bo naročnik upošteval njegovo zadnjo ponudbo.«

Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da iz citirane določbe razpisne dokumentacije izhaja, da je naročnik v postopek oddaje javnega naročila vključil pogajanja. Naročnik je sicer v prvem stavku v sporni točki 9 razpisne dokumentacije zapisal, da »si pridržuje pravico do izvedbe pogajanj (skladno z drugim odstavkom 30.a člena ZJN-2)«, vendar gre po presoji Državne revizijske komisije navedeno razumeti na način, da je naročnik s tem obvestil ponudnike, da je v okviru predmetnega postopka predvidel (vključil) tudi izvedbo pogajanj, kar ima pravico storiti na podlagi drugega odstavka 30.a člena ZJN-2. Zgolj zapis pravne podlage v razpisni dokumentaciji ne potrjuje navedb naročnika, da je v razpisni dokumentaciji zgolj »navedel možnost vključitve pogajanj«, in da zato pogajanja niso »obligatorne narave«. Poleg tega je po presoji Državne revizijske komisije potrebno sporno točko 9 razpisne dokumentacije presojati kot celoto. Zato je potrebno prvi stavek točke 9 razpisne dokumentacije, v katerem je naročnik zapisal, da si pridržuje pravico do pogajanj, povezati tudi s preostalimi stavki, v katerih je naročnik določil tudi način izvedbe pogajanj. Tako iz celotne točke 9 razpisne dokumentacije izhaja, da je naročnik v postopek oddaje javnega naročila vključil pogajanja in da je določil tudi pravila pogajanj.

Navedenega ne morejo spremeniti navedbe naročnika, da bi lahko vlagatelj prek Portala javnih naročil naročniku postavil vprašanje glede pogajanj. Ponudniki niti niso dolžni zastaviti vprašanja na portalu javnih naročil, temveč imajo samo pravico tako ravnati, poleg tega pa, kot je Državna revizijska komisija večkrat zapisala, je naročnikova dolžnost, da oblikuje razpisno dokumentacijo na jasen in nedvoumen način. Za presojo konkretnega spora tudi niso relevantne navedbe naročnika, da se ni odločil za izvedbo pogajanj, ker je prejel sprejemljive ponudbe, saj kot že navedeno, če naročnik v objavi obvestila o naročilu male vrednosti ali v razpisni dokumentaciji napove, da bo v postopek oddaje naročila male vrednosti vključil pogajanja, mora pogajanja izvesti in ne more (samovoljno) odstopiti od vnaprej določenega načina izvedbe postopka oddaje javnega naročila. Vlagatelj tudi upravičeno opozarja, da je ponudbo oblikoval na način, da je naknadno pričakoval nižanje ponudbene cene. Ob upoštevanju citirane razpisne dokumentacije so vlagatelj in ostali ponudniki namreč upravičeno pričakovali, da jih bo naročnik pozval k pogajanjem. Ker naročnik pogajanj ni izvedel oziroma ker ponudnikov v okviru predmetnega postopka oddaje naročila ni povabil k pogajanjem, pač pa je oddal javno naročilo ponudnikoma, ki sta do roka za oddajo ponudb predložila najugodnejši ponudbi, je naročnik ravnal v nasprotju z načelom transparentnosti (8. člen ZJN-2), saj izbranih ponudnikov ni izbral na pregleden način in po predpisanem postopku, prav tako pa je naročnik ravnal v nasprotju z lastno razpisno dokumentacijo, v kateri je jasno določil, da bo v okviru postopka oddaje naročila izvedel pogajanja.

Ker je pravno varstvo ponudnikov namenjeno le uveljavljanju kršitev naročnika, ki neposredno posegajo v položaj ponudnika v konkretnem postopku oddaje javnega naročila tako, da mu onemogočajo oz. otežujejo sodelovanje v postopku ali imajo za posledico nezakonito zavrnitev njegove ponudbe, Državna revizijska komisija ni sledila predlogu vlagatelja, »da se Državna revizijska komisija… opredeli… ali si je sploh mogoče zgolj pridržati možnost izvedbe pogajanj, pri čemer je potem izvedba pogajanj stvar presoje naročnika, čeprav na podlagi določenih objektivnih kriterijev«. Odločitev v konkretnem postopku pravnega varstva namreč ni odvisna od presoje spornega vprašanja, vlagatelj pa tudi ne pojasni (niti ne zatrjuje), kako bi presoja spornega vprašanja vplivala na njegov pravni položaj v predmetnem postopku oddaje javnega naročila.

Državna revizijska komisija tudi ni vsebinsko presojala vlagateljevih navedb v zvezi z naročnikovo opredelitvijo pravil (protokola) pogajanj. Ne le, da vlagatelj navaja, da »predmet tega zahtevka ni zakonitost postopanja naročnika v zvezi s tem, kako je opredelil protokol pogajanj«, Državna revizijska komisija pa, kot že navedeno, določa v mejah zahtevka za revizijo (38. člen ZPVPJN), ampak je (oziroma bi bil) vlagatelj s takšnimi navedbami, ob upoštevanju četrtega odstavka 25. člena ZPVPJN v povezavi s prvim odstavkom 25. člena ZPVPJN, tudi prepozen. Poleg tega so navedbe vlagatelja v izpostavljenem delu povsem pavšalne, saj vlagatelj ne navede niti dejstev, zaradi katerih »bi bilo mogoče očitati naročniku tudi nezakonitost v zvezi z opredelitvijo samega protokola pogajanj«.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija, na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo vlagatelja ugodila in razveljavila odločitev naročnika o oddaji javnega naročila »MORS 210/2014 – JNMV; Nakup kuharskih oblačil, po sklopih«, v sklopu 1 »Bluze in predpasniki kuharski« in v sklopu 2 »Hlače kuharske«, kot izhaja iz dokumenta »Odločitev o oddaji javnega naročila«, št. 430-262/2014-19, z dne 24.2.2015

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN mora Državna revizijska komisija v odločitvi naročniku dati napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen. Naročnik bo moral v ponovljenem delu postopka upoštevati ugotovitve Državne revizijske komisije, in v primeru nadaljevanja postopka, izvesti pogajanja skladno s protokolom, ki ga je določil v razpisni dokumentaciji, in šele po izvedenih pogajanjih izbrati glede na merila najugodnejšo (popolno) ponudbo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva povrnitev stroškov pravnega varstva, in sicer 1.000,00 EUR za plačilo takse, 600,00 EUR za stroške dela, in 20,00 EUR za materialne stroške.

Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je vlagatelj, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, upravičen do povrnitve potrebnih stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopka. Stroški predrevizijskega in revizijskega postopka so taksa in drugi izdatki, vključno s stroški dela, ki nastanejo med predrevizijskim, revizijskim in pritožbenim postopkom ali zaradi teh postopkov (prvi odstavek 70. člena ZPVPJN).

Vlagatelj najprej zahteva povrnitev vplačane takse v višini 1.000,00 EUR. Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potreben strošek priznala le strošek dolžne plačane takse v višini 500,00 EUR, saj v obravnavanem primeru, skladno z drugim odstavkom 71. člena ZPVPJN, znaša višina takse 500 EUR (ker dva odstotka od skupne vrednosti izbranih ponudb v sklopu 1 in 2 znaša manj kot 500 EUR, je potrebno upoštevati, da višina takse ne more znašati manj kot 500 EUR).

Ker je vlagatelj vplačal 1.000 EUR takse, je ob upoštevanju navedenega plačal 500,00 EUR preveč takse. Državna revizijska komisija bo zato ministrstvu, pristojnemu za finance, naložila, naj preveč plačano revizijsko takso v višini 500,00 EUR vrne vlagatelju (tretji odstavek 72. člena ZPVPJN).

Vlagatelj je nadalje zahteval 600,00 EUR kot strošek dela, in sicer strošek dveh delavcev »pri zbiranju gradiva, preučitvi zakonodaje in prakse z obravnavanim primerom ter pisanjem zahtevka za revizijo« v skupnem obsegu 24 delovnih ur pri urni bruto vrednosti 25,00 EUR.

Kot že navedeno, skladno s tretjim odstavkom 70. člena ZPVPJN, naročnik vlagatelju povrne potrebne stroške pravnega varstva. Ne ZPVPJN ne Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s sprem., v nadaljevanju: ZPP), ki se uporablja glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja (prvi odstavek 13. člena ZPVPJN), ne določata, kateri stroški so »potrebni« za pravno varstvo, zato je potrebno v vsakem posameznem primeru ob skrbni presoji vseh okoliščin odločiti, kateri vlagateljevi stroški so bili potrebni ter koliko znašajo (155. člen ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN). Tako v pravni teoriji (dr. Aleš Galič in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 35-37) kot v sodni praksi (npr. odločba Ustavnega Sodišča RS št. Up-80/99 z dne 24.3.2000, Sklep VSL I Ip 3387/2011 z dne 28.10.2011) je zastopano stališče, da so merila za določitev obsega stroškov, ki se povrnejo, določena objektivno (ne zadošča, da so stroški potrebni za dosego končnega uspeha v sporu, ampak morajo biti v pravilnem razmerju s procesnim ciljem, biti morajo smotrni) in da mora stranka v postopku pravnega varstva, v skladu z načelom vesti in poštenja, obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrčiti na tisto najmanjšo mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov, preostale stroške pa je dolžna kriti sama. Ni namreč mogoče upoštevati le položaja ene stranke, pač pa je potrebno zagotoviti ustrezno ravnovesje s položajem nasprotne stranke. Med upravičenimi pričakovanji strank v postopku pa je tudi varstvo pred nastajanjem nepotrebnih stroškov. Zato ne glede na to, da imajo stranke v predrevizijskem in revizijskem postopku pravico nastopati same ali po pooblaščencu, to še ne pomeni, da je nasprotni stranki mogoče naložiti breme vseh nastalih stroškov, če vlagatelj nastopa sam. Po presoji Državne revizijske komisije zato vlagateljem, ki v postopku pravnega varstva nastopajo sami in uveljavljajo povrnitev »stroškov dela«, le-teh ni mogoče priznati kot potrebnih v višjem znesku, kot bi jih bilo mogoče priznati vlagateljem, ki so zastopani po odvetniku in katerim se potrebni stroški odmerijo skladno z veljavno odvetniško tarifo. V nasprotnem primeru bi bila lahko porušena pravna varnost nasprotne stranke (naročnika), saj vnaprej ne bi mogel oceniti, kakšno breme bo v primeru neuspeha nosil, saj ne bi mogel predvideti dejanskega obsega opravljenih ur, njihove potrebnosti in njihove denarne vrednosti. Pri tem pa Državna revizijska komisija še dodaja, da je takšno stališče zavzeto tudi na nekaterih drugih pravnih področjih (npr. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 141/2006 s sprem.) v 28. členu določa, da se stroški za pooblaščence, ki niso odvetniki, odmerijo po pravilih njihovega stanovskega združenja, če so člani takega združenja, vendar ne več, kot je določeno za odvetnike po odvetniški tarifi).

Ustavno sodišče RS je že večkrat pojasnilo (odločba št. U-I-371/98 z dne 24.5.2001, odločba št. Up-43/01 z dne 13.11.2003, odločba št. U-II-1/09 z dne 5.5.2009), da ima odvetništvo kot del pravosodja (prvi odstavek 137. člena Ustave Republike Slovenije) v vsaki pravni in demokratični državni posebno vlogo in pomen. Ustavna vloga odvetništva je pomembna tako za zagotavljanje učinkovitega delovanja sodne oblasti (pripomore k povečanju kakovosti sojenja in s tem k razvoju prava v sodni praksi, k razbremenitvi sodišč, s tem pa tudi k pospešitvi postopkov in zmanjšanju zaostankov na sodiščih), kot tudi za uresničevanje pravic in svoboščin posameznikov in pravnih oseb v razmerju do organov oblasti in do drugih posameznikov ali pravnih oseb. Odvetništvo po svoji funkciji ne služi samo legitimnim zasebnim interesom v družbi, ampak mora istočasno izpolnjevati tudi splošne družbene interese, ki so zlasti v tem, da je Slovenija pravna država. Odvetništvo, ki je samostojna in neodvisna služba, ureja Zakon o odvetništvu (Uradni list RS, št. 18/93 s sprem., v nadaljevanju: ZOdv), ki poleg tega, da določa pogoje za to, da posameznik postane odvetnik (ki se ne nanašajo zgolj na strokovno usposobljenost), določa tudi sistem pravic in dolžnosti (členi 5 do 24), ki je namenjen predvsem zagotavljanju pravne varnosti strank; pravice in dolžnosti odvetnika so določene tudi v Statutu Odvetniške zbornice Slovenije in Kodeksu odvetniške poklicne etike. Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZOdv odvetnik v okviru opravljanja odvetniškega poklica pravno svetuje, zastopa in zagovarja stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavlja listine in zastopa stranke v njihovih pravnih razmerjih. Za opravljanje navedenih nalog ZOdv zahteva višji standard obnašanja odvetnikov pri opravljanju odvetniške dejavnosti, saj morajo odvetniki pri zastopanju strank ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. V primeru kršitve dolžnega ravnanja so odvetniki disciplinsko in odškodninsko odgovorni.

ZOdv v 20. členu določa, da sodišča in drugi organi o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo odvetniško tarifo. Skladno z Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa) je vlagatelj, ki je zastopan po odvetniku, upravičen do povračila stroškov odvetniških storitev, in sicer do povračila nagrade (oziroma plačila) za sestavo zahtevka za revizijo, ki zajema tudi povračilo nagrade (oziroma plačila) za zastopanje vlagatelja v postopku pravnega varstva. Zato gre vlagatelju, ki je imel takega pooblaščenca, v primeru uspeha v revizijskem postopku znesek, določen v Odvetniški tarifi, ki zajema oboje, tj. tako plačilo za delo odvetnika za sestavo zahtevka za revizijo kot plačilo za zastopanje. In nasprotno. Vlagatelj, ki v postopku pravnega varstva nastopa sam (oziroma ni zastopan po odvetniku) ni upravičen do plačila za zastopanje (vlagatelj že po naravi stvari ne more zastopati samega sebe) zato je prav, da gre takšnemu vlagatelju, v primeru uspeha znesek, ki ne zajema plačila za zastopanje. Poleg tega vlagatelj, ki nastopa sam, ni upravičen do plačila (nagrade) za svoje delo (sestavo zahtevka za revizijo), ampak je upravičen zgolj do povračila stroškov, ki jih je imel s sestavo zahtevka za revizijo. V zvezi z navedenim Državna revizijska komisija opozarja na sklep Ustavnega sodišča U-I-279/04 z dne 15.12.2005, v katerem je bilo sprejeto stališče, da določba drugega odstavka 2. člena ZOdv, ki določa, da lahko stranko pred sodiščem proti plačilu zastopa samo odvetnik, če zakon drugače ne določa, ni v nasprotju s temeljnim načelom enakosti pred zakonom, saj je imel zakonodajalec pri urejanju pravice zastopati stranke proti plačilu utemeljen razlog razlikovati med odvetniki in med tistimi, ki to niso. Razlog je v sistemu pravic in dolžnosti odvetnika, ki hkrati zagotavlja pravno varnost strank in uveljavlja odvetnikov ustavni položaj.

Na podlagi vsega navedenega je po presoji Državne revizijske komisije vlagatelju, ki v postopku pravnega varstva nastopa sam, kot potrebne stroške dela, mogoče priznati le petino zneska, ki bi pripadal vlagatelju, ki bi bil v postopku pravnega varstva zastopan po odvetniku. Pri tem pa Državna revizijska komisija še dodaja, da je razlikovanje v višini priznanih stroškov glede na status pooblaščenca (oziroma če stranka nastopa sama) tudi na drugih pravnih področjih, npr. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007 s sprem.) stranki brez pooblaščenca, ki je odvetnik, priznava zgolj 5,26% oziroma 6,49% (odvisno ali je bila zadeva rešena na seji ali na glavni obravnavi) stroškov, ki bi pripadali stranki, če bi jo zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.

Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju, da bi v konkretnem primeru, v kolikor bi bil vlagatelja zastopan po odvetniku, vrednost odvetniške storitve (ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v višini 22.928,60 EUR, prve točke Tarifne številke 40 Odvetniške tarife in vrednosti točke v višini 0,459 EUR) znašala 275,40 EUR, je Državna revizijska komisija vlagatelju kot potrebne priznala stroške dela v višini 55,08 EUR, v presežku pa je priglašene stroške dela zavrnila.

Vlagatelj je še zahteval 20,00 EUR za materialne stroške (tiskanje, pošiljanje). Ne da bi se Državna revizijska komisija opredeljevala, ali je vlagatelj v izpostavljenem delu stroške opredeljeno navedel, kot to določa peti odstavek 79. člena ZPVPJN, je potrebno ugotoviti, da je vlagatelj materialne stroške (tiskanje, pošiljanje) izkazal le v višini 1,94 EUR, kolikor so znašali poštni stroški za pošiljanje zahtevka za revizijo naročniku (razvidno iz poštne nalepke na ovojnici, ki se nahaja v odstopljeni dokumentaciji), medtem ko vlagatelj višjih materialnih stroškov (tiskanje, pošiljanje) ni izkazal. Posledično je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala materialne stroške (tiskanje, pošiljaje) le v višini 1,94 EUR, višje priglašene stroške pa je Državna revizijska komisija zavrnila.

Državna revizijska komisija je skladno s 313. členom ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, naročniku določila 15-dnevni rok za plačilo priznanih stroškov, ki teče od vročitve (prejema) tega sklepa naročniku, in ne »pravnomočnosti odločitve«, kot je to predlagal vlagatelj, ter posledično priznala obrestni del stroškovnega zahtevka od poteka navedenega roka.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v višini 557,02 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, 13.4.2015


Predsednik senata:
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije








Vročiti:
- UTG Vodnik, d.o.o, Tolstojeva ulica 12, 1230 Domžale,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana,
- Zaščita Ptuj, d.o.o., Rogozniška cesta 13, 2250 Ptuj,
- Timo, d.o.o., Vipavska 4i, 5270 Ajdovščina,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.