018-048/2015-6 Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo

Številka: 018-048/2015-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter mag. Mateje Škabar in Tadeje Pušnar, kot članic senata, v postopku odločanja o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila »Izvajanje storitev rednega čiščenja v upravnem centru Tržaška - Langusova in na lokaciji Kotnikova« (v sklopu številka 1: »Izvajanje storitev čiščenja v upravnem centru Tržaška - Langusova«) in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj AKTIVA ČIŠČENJE, d. o. o., Ljubljanska cesta 12F, Trzin, ki ga zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, o. p., d. o. o., Rozmanova ulica 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Langusova ulica 4, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 1. 4. 2015

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 18. 2. 2015 se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji javnega naročila »Izvajanje storitev rednega čiščenja v upravnem centru Tržaška - Langusova in na lokaciji Kotnikova«, v sklopu številka 1: »Izvajanje storitev čiščenja v upravnem centru Tržaška - Langusova«, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, številka 430-61/2014/31, z dne 4. 2. 2015.

2. Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 8.655,79 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 7. 11. 2014 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za izvajanje storitev rednega čiščenja v upravnem centru Tržaška – Langusova in na lokaciji Kotnikova (v nadaljevanju: javno naročilo). Obvestilo o naročilu za oddajo tega javnega naročila po odprtem postopku je bilo dne 20. 11. 2014 (s številko objave JN11002/2014) objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 25. 11. 2014 pa (s številko dokumenta 401076) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2014/S 227.

Naročnik je dne 4. 2. 2015 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila številka 430-61/2014/31 (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), s katero je kot najugodnejšo ponudbo v sklopu številka 1 izbral ponudbo ponudnika EES sistemi, d. o. o., Ameriška ulica 8, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Naročnik je dne 16. 2. 2015 prejel vlagateljev »PREDLOG ZA SPREMEMBO ODLOČITVE O IZBIRI« (v sklopu številka 1), z dne 16. 2. 2015.

Vlagatelj je dne 18. 2. 2015 priporočeno na pošto oddal zahtevek za revizijo z dne 18. 2. 2015, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). V zahtevku za revizijo vlagatelj predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi tako, da razveljavi odločitev o oddaji naročila, s katero je naročnik kot najugodnejšo ponudbo v sklopu številka 1 izbral ponudbo izbranega ponudnika. Vlagatelj obenem predlaga, da mu naročnik povrne priglašene »stroške z revizijo«.

V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ne izpolnjuje vseh zahtev razpisne dokumentacije, ki so bile postavljene kot pogoj, zato bi moral naročnik izbrati vlagateljevo ponudbo, ponudbo izbranega ponudnika pa (kot nepopolno) izločiti. Kot zatrjuje vlagatelj, je izbrani ponudnik v postavki »čiščenje dostopnih okenskih stekel in okenskih okvirjev« napačno obračunal stopnjo davka na dodano vrednost (namesto pravilne stopnje 9,5 % je obračunana stopnja 22 %), te napake pa v postopku oddaje zadevnega javnega naročila v sklopu številka 1 ni mogoče več sanirati, saj ne gre za računsko napako, »[d]opustitev odprave napake v obrazcu ponudbenega predračuna« pa »bi pomenila (vsaj) spremembo skupne vrednosti ponudbe«.

Naročnik je dne 25. 2. 2015 prejel »Odgovor na obvestilo o vloženem revizijskem zahtevku in poziv na izjasnitev« z dne 24. 2. 2014 (očitna pomota – pravilno: z dne 24. 2. 2015 – opomba Državne revizijske komisije; v nadaljevanju: izjasnitev o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo). V zadevni vlogi izbrani ponudnik meni, da »[z]ahteva za revizijo ni bila pravočasno oddana«, priznava, da je pri »ponudbi za sklop 1« […] »prišlo do napačno obračunanega DDV«, obenem pa meni, da je njegova ponudba pravilna in formalno popolna.

Naročnik je dne 5. 3. 2015 sprejel odločitev o zahtevku za revizijo, številka 430-61/2014/48, s katero je vlagateljev zahtevek za revizijo v celoti zavrnil kot neutemeljen, v celoti pa je zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo se naročnik »strinja, da je ponudnik obračunal napačno stopnjo DDV in da v tem primeru ne gre za računsko napako«, a dodaja, da je napačno stopnjo davka na dodano vrednost, kot je podana v ponudbi izbranega ponudnika, predloženi v sklopu številka 1, obravnaval »kot formalno nepopolnost ponudbe, ki jo je tudi sam odpravil«, zato »izbranega ponudnika ni pozival na dopolnitev«. Naročnik pojasnjuje, da »v razpisni dokumentaciji ni določeno, da je merilo ponudbena cena z DDV«, obenem pa dodaja, da bi »v vsakem primeru izbral izbranega ponudnika«, saj »tudi po popravku davčne stopnje ostaja« skupna ponudbena cena brez davka na dodano vrednost »enaka in ne vpliva na razvrstitev ponudb«. Naročnik v nadaljevanju navaja, da postavka »čiščenje dostopnih okenskih stekel in okenskih okvirjev« za lokacije v ponudbi izbranega ponudnika, predloženi v sklopu številka 1, predstavlja »v okviru ponudbe zgolj cca. 2% ponudbene vrednosti, kar je z vidika celotnega predmeta javnega naročila minimalna vrednost«, svoje ravnanje s ponudbo izbranega ponudnika pa utemeljuje tudi v »okviru duha in namena« […] »novele ZJN-2E«.

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj (kot zatrjuje) prejel dne 10. 3. 2015, naročnik pa je z dopisom z dne 10. 3. 2015, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dan kasneje, odstopil dokumentacijo o oddaji tega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka v zvezi s postopkom oddaje zadevnega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je v revizijskem postopku prejela »PRVO PRIPAVLJALNO VLOGO V POSTOPKU REVIZIJE PREDMETNEGA JAVNEGA NAROČILA«, z dne 10. 3. 2015. V omenjeni vlogi se vlagatelj »sklicuje na razloge iz revizije«, izpostavlja dejstvo, da se v odločitvi o zahtevku za revizijo naročnik strinja s tem, da »je ponudnik obračunal napačno stopnjo DDV in da v tem primeru ne gre za računsko napako«, dodaja, da ponudba izbranega ponudnika, predložena v sklopu številka 1, ni formalno nepopolna, prav tako pa »[v] tem delu ne gre za "nebistveno formalno dopolnitev" kot navaja naročnik«.

Državna revizijska komisija je dne 19. 3. 2015 prejela tudi natisnjeno verzijo obvestila o naročilu, ki se nanaša na zadevno javno naročilo in ji jo je posredoval vlagatelj.

Po proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje javnega naročila, proučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku, pa tudi vse ostale dokumentacije, ki se nahaja v spisu zadeve, je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je vlagatelj na natisnjeni verziji obvestila o naročilu, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 19. 3. 2015, obkrožil prvi odstavek točke I.1, v kateri je med drugim zapisano tudi ime naročnika »MZIP«. Vlagatelj je ob tem dopisal dva klicaja in »IME NAROČNIKA!« »MZIP«.

Državna revizijska komisija v navezavi na navedeno pripominja, da iz prve alinee drugega odstavka 3. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 65/2014; v nadaljevanju: ZVRS-H), v povezavi z uvodno povedjo drugega odstavka istega člena, izhaja, da z dnem, ko prisežejo pristojni ministri, pa do dne uveljavitve (usklajenega) Zakona o državni upravi nadaljujejo z delom, kot isti proračunski uporabnik, »Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot Ministrstvo za infrastrukturo z delovnim področjem Ministrstva za infrastrukturo in prostor, razen delovnega področja prostora in stanovanjske politike, kot ju določa 38. člen Zakona o državni upravi«. Iz prvega odstavka 1. člena ZVRS-H (v povezavi z uvodno povedjo prvega odstavka istega člena) prav tako izhaja, da so v vladi (med ostalimi) ministrice ali ministri za infrastrukturo ter ministrice ali ministri za okolje in prostor.

38. člen Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/2005 – uradno prečiščeno besedilo in sprem.; v nadaljevanju: ZDU-1) je bil spremenjen z 8. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 90/2014; v nadaljevanju: ZDU-1l) in je odtlej poimenovan »ministrstvo za infrastrukturo«, v ZDU-1 pa je bil z 9. členom ZDU-1l dodan tudi nov 38.a člen, poimenovan »ministrstvo za okolje in prostor«.

Ob upoštevanju navedenega je Državna revizijska komisija v tej odločitvi (v tem sklepu) zaključila, da je naročnik Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Langusova ulica 4, Ljubljana.

Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da tako iz Povabila k oddaji ponudb kot iz nekaterih ostalih delov razpisne dokumentacije in objave obvestila o javnem naročilu (točka II.1.8, v povezavi s prilogo B »INFORMACIJE O SKLOPIH«, pa tudi rubrika »DODATNA POJASNILA NAROČNIKA«) izhaja, da je mogoče ponudbo v postopku oddaje zadevnega javnega naročila oddati po dveh sklopih.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj ponudbo oddal v obeh dveh sklopih. Predstavljeni zaključek je Državna revizijska komisija napravila tako po vpogledu v vlagateljevo ponudbo, kakor tudi po vpogledu v Zapisnik o odpiranju ponudb, številka 430-61/2014/15, z dne 16. 1. 2015, v odločitev o oddaji naročila (sprejeto v navezavi na sklop številka 1) in v Odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, številka 430-61/2014/32, z dne 4. 2. 2015 (sprejeto v navezavi na sklop številka 2).

Med vlagateljem in naročnikom kot strankama revizijskega postopka (drugi odstavek 3. člena ZPVPJN) ni spora o tem, da vlagatelj svoj zahtevek za revizijo vlaga zgolj zoper odločitev o oddaji naročila (sprejeto v navezavi na sklop številka 1). Omenjeno dejstvo je ugotovila tudi Državna revizijska komisija. Pač pa je med vlagateljem in naročnikom spor glede tega, ali je naročnik ravnal zakonito s tem, ko ponudbe izbranega ponudnika ni izločil iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila v sklopu številka 1 iz razloga, ker je izbrani ponudnik v postavki »čiščenje dostopnih okenskih stekel in okenskih okvirjev« obračunal stopnjo davka na dodano vrednost 22 %, ne pa 9,5 %.

Kot izhaja iz odločitve o oddaji naročila, je naročnik v postopku oddaje zadevnega javnega naročila v sklopu številka 1 na podlagi drugega odstavka 41. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) najprej razvrstil pravočasne ponudbe glede na merilo, nato pa je preveril, ali je ponudba, ki je bila ocenjena kot najugodnejša, popolna. »Ostalih ponudb, ki so glede na merilo najnižja cena dražje, naročnik ni obravnaval, kot dražje jih je zavrnil« (četrti odstavek na drugi strani odločitve o oddaji naročila).

Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da izbrani ponudnik v izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo v prvi alinei na prvi strani meni, da »[z]ahteva za revizijo ni bila pravočasno oddana saj neizbrani ponudnik sam, v zahtevku za revizijo, navaja datum prejetja odločitev o oddaji javnega naročila dne 04.02.2015, med tem ko naj bi vložil zahtevek dne 18.02.2015«. V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo (I. točka na drugi strani) sicer res navaja, da je izpodbijano odločitev prejel dne 4. 2. 2015, vendar pa je iz vročilnice, ki se nahaja v spisu zadeve in dokazuje vročitev odločitve o oddaji naročila vlagatelju, jasno razvidno, da je to prejel dne 6. 2. 2015, ne pa dne 4. 2. 2015. Državna revizijska komisija je zato
 štela navedbo vlagatelja, da je izpodbijano odločitev prejel dne 4. 2. 2015, za očitno napačno (gre namreč za izvedeni podatek),
 kot izvirni podatek o datumu, ko je bila odločitev o oddaji naročila dejansko vročena vlagatelju, štela 6. 2. 2015,
 zaključila, da je vlagatelj zahtevek za revizijo vložil pravočasno, to je v osmih delovnih dneh od prejema odločitve o oddaji naročila (peti odstavek 25. člena ZPVPJN), saj je zahtevek za revizijo na pošto priporočeno oddal dne 18. 2. 2015, če se pošlje vloga po pošti priporočeno, pa se na podlagi drugega odstavka 112. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in sprem.; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču (smiselno: naročniku), na katero (smiselno: na katerega) je naslovljena.

Ob upoštevanju navedenih uvodnih ugotovitev je Državna revizijska komisija po opravljenem predhodnem preizkusu zahtevka za revizijo v revizijskem postopku, kot izhaja iz 31. člena ZPVPJN, tega sprejela v vsebinsko obravnavo (drugi odstavek 31. člena ZPVPJN).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da ponudba izbranega ponudnika ne izpolnjuje vseh zahtev razpisne dokumentacije, ki so bile postavljene kot pogoj, zato bi moral naročnik izbrati vlagateljevo ponudbo, ponudbo izbranega ponudnika pa (kot nepopolno) izločiti. Kot zatrjuje vlagatelj je izbrani ponudnik v postavki »čiščenje dostopnih okenskih stekel in okenskih okvirjev« napačno obračunal stopnjo davka na dodano vrednost (namesto pravilne stopnje 9,5 % je obračunana stopnja 22 %), te napake pa v postopku oddaje zadevnega javnega naročila v sklopu številka 1 ni mogoče več sanirati, saj ne gre za računsko napako, »[d]opustitev odprave napake v obrazcu ponudbenega predračuna« pa »bi pomenila (vsaj) spremembo skupne vrednosti ponudbe«.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija sledila vlagateljevemu dokaznemu predlogu (enajsta stran zahtevka za revizijo) in izvedla dokaz z vpogledom v razpisno dokumentacijo postopka oddaje zadevnega javnega naročila. Državna revizijska komisija je ob tem ugotovila, da iz točke 2.3.2 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe ter določil o izvedbi postopka (v nadaljevanju: Navodilo ponudnikom za izdelavo ponudbe) izhaja zahteva naročnika, da ponudnik vpiše zahtevane podatke v obrazce, ki so sestavni del razpisne dokumentacije, ter priloži zahtevana dokazila o izpolnjevanju pogojev, kjer je to zahtevano.

V točki 2.3.3 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe je naročnik zapisal:
»Cene v ponudbi morajo biti izražene v EUR brez DDV (in v EUR z DDV) ter morajo vključevati vse stroške izvajalca, ki so potrebni za izvedbo naročila (davki, morebitne carine, transportni in zavarovalni stroški, skladiščenje, prevozi oseb in materiala, dnevnice, kilometrina, testiranja na sedežu ponudnika, naročnika ali zunanjih izvajalcih, morebitna dovoljenja, takse, prevajanje, tolmačenje, svetovanja, materiali, predelave in podobno). Naročnik naknadno ne bo priznaval nobenih stroškov, ki niso zajeti v ponudbeno ceno.
Ponudnik izpolni s cenami vse pozicije, podane v ponudbenem predračunu. Slednje pomeni, da če ponudnik katero izmed pozicij v ponudbenem predračunu ponuja zastonj, vpiše ceno 0 EUR. Cene iz ponudbenega predračuna so fiksne do zaključka izvedbe predmeta naročila, če v pogodbi ni določeno drugače. Davek na dodano vrednost mora biti prikazan posebej, v skladu z obrazcem ponudbenega predračuna in nato zajet v končni ponudbeni vrednosti v obrazcu ponudbe oziroma ponudbenega predračuna«.

Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju v tem, da je v »Obraz[cu] 2.1: PONUDBA S PONUDBENIM PREDRAČUNOM – SKLOP 1« naročnik po posameznih postavkah predvidel vpis podatkov »Ponudbena cena brez DDV«, »Skupna ponudbena cena brez DDV«, »Ponudbena cena z DDV« in »Skupna ponudbena cena z DDV«. Ob upoštevanju dejstva, da
 je naročnik v uvodnem stavku zadevnega obrazca predvidel, da ponudnik z njim izjavlja, da je pripravljen v sklopu številka 1 »izvesti javno naročilo za naslednjo ponudbeno ceno«, obrazec 2.1 pa med drugim vključuje rubriko »Skupna ponudbena cena z DDV«,
 so morale cene v ponudbi sklopa številka 1 »vključevati vse stroške izvajalca, ki so potrebni za izvedbo naročila«, tudi davke, naročnik pa »naknadno ne bo priznaval nobenih stroškov, ki niso zajeti v ponudbeno ceno« (točka 2.3.3 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe),
 je moral biti davek na dodano vrednost v sklopu številka 1 prikazan posebej, v skladu z obrazcem ponudbenega predračuna, nato pa zajet v končni ponudbeni vrednosti v obrazcu ponudbe oziroma ponudbenega predračuna (točka 2.3.3 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe),
 vse ponujene cene vključujejo vse stroške storitev in blaga (torej tudi davke),
 naročnik v »Obraz[cu] 2.1: PONUDBA S PONUDBENIM PREDRAČUNOM – SKLOP 1«, za razliko od »Obraz[ca] 2.2: PONUDBA S PONUDBENIM PREDRAČUNOM – SKLOP 2«, pod tabelo ni zapisal »Cena ne vsebuje DDV«,
Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila za naročnika v sklopu številka 1 pomembna cena storitev čiščenja z vključenimi vsemi stroški, torej tudi z vključenim davkom na dodano vrednost. Zadevni zaključek zgolj dodatno potrjuje 6. člen »Obraz[ca] 6.1: VZOREC KROVNE POGODBE«, v katerem je (ponovno) navedeno, da cene vključujejo vse stroške storitev in blaga, predviden pa je tudi vpis podatka o tem, koliko znaša skupna predvidena pogodbena vrednost storitev z vštetim davkom na dodano vrednost na dan sklenitve pogodbe. Vsebinsko enako izhaja iz 5. člena »Obraz[ca] 6.2: VZOREC POSAMIČNE POGODBE«.

V točki 2.3.10 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe je naročnik zapisal, da bo po opravljenem ocenjevanju ponudb izbral ponudbo v skladu z merili iz 2.3.8 točke Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe in sklenil pogodbo s ponudnikom, ki je oddal najugodnejšo ponudbo za posamezen razpisan sklop javnega naročila. Iz točke 2.3.8 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe pa izhaja, da bo naročnik za vsak razpisan sklop izbral najcenejšo ponudbo, pri čemer je najcenejša »tista ponudba, v kateri bo ponujena najnižja cena, ob upoštevanju tehničnih specifikacij in drugih zahtev iz razpisne dokumentacije«. Iz obvestila o zadevnem javnem naročilu (točka IV.2.1) pri tem izhaja, da je merilo za izbiro ponudbe najnižja cena.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija sicer pritrjuje naročniku v pojasnilu (na drugi strani odločitve o zahtevku za revizijo), da »nikjer v razpisni dokumentaciji ni določeno, da je merilo ponudbena cena z DDV«, vendar pa Državna revizijska komisija obenem ugotavlja, da v razpisni dokumentaciji in v objavi obvestila o naročilu naročnik ni zapisal niti, da bi bilo merilo za izbiro ponudbe v sklopu številka 1 morebiti najnižja ponudbena cena brez davka na dodano vrednost. Ob upoštevanju dejstev, kot izhajajo iz zadnjega odstavka na strani 5 tega sklepa (ki se nadaljuje kot prvi odstavek na tej strani sklepa), pa tudi ob upoštevanju definicije najcenejše ponudbe, kot jo je naročnik podal v razpisni dokumentaciji, po kateri je najcenejša »tista ponudba, v kateri bo ponujena najnižja cena, ob upoštevanju tehničnih specifikacij in drugih zahtev iz razpisne dokumentacije« (točka 2.3.8 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe), je zato zaključiti, da je merilo za izbiro ponudbe v sklopu številka 1 najnižja ponudbena cena z davkom na dodano vrednost. V predstavljenem smislu tako ne gre slediti naročniku, da »je za presojo najugodnejše ponudbe relevantna ponudbena vrednost brez DDV« (predzadnja poved zadnjega odstavka na drugi strani odločitve o zahtevku za revizijo). Na omenjeni zaključek v ničemer ne vpliva stališče naročnika, po katerem iz zapisnika o odpiranju ponudb in iz »odločitve jasno izhaja, da je relevantna ponudbena cena brez DDV«, oziroma, da je navsezadnje »tudi z odločitvijo izbral ponudbeno vrednost brez DDV« (druga stran odločitve o zahtevku za revizijo), saj na podlagi razumevanja določb razpisne dokumentacije za takšno ravnanje ni najti ustrezne podlage.

Državna revizijska komisija ob tem ugotavlja, da naročnik s sklicevanjem na 78. člen ZJN-2 ni izkazal svojega zatrjevanja (na drugi strani odločitve o zahtevku za revizijo), da »iz določil ZJN-2« […] »izhaja, da se pri izvedbi javnih naročil vedno uporabljajo vrednosti brez DDV«. Naročnik vsebinsko enakega zatrjevanja ni izkazal niti s sklicevanjem na svojo prakso, saj ta ni pravno relevantna za rešitev zadeve, poleg tega pa mora biti »praksa naročnika« vedno v skladu z določbami ZJN-2.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija izvedla dokazni predlog vlagatelja »ponudba izbranega ponudnika (kopija obr. 2.1. – sklop1)« (enajsta stran zahtevka za revizijo) in vpogledala v dokument »kopija obr. 2.1. – sklop1« ter v ponudbo izbranega ponudnika, predloženo v sklopu številka 1. V posledici je Državna revizijska komisija ugotovila, da je izbrani ponudnik v postavki »čiščenje dostopnih okenskih stekel in okenskih okvirjev« ponudbe »ZA LOKACIJO Tržaška 21« (upoštevaje zahtevo naročnika po zaokroževanju na dve decimalni mesti – glej »Odgovor št. 9, Datum objave: 23.12.2014, 14:45«, objavljen na Portalu javnih naročil, ki se ob upoštevanju tretje povedi drugega odstavka 71. člena ZJN-2 šteje za sestavni del razpisne dokumentacije) obračunal stopnjo davka na dodano vrednost v višini 22 %, ne pa stopnje davka na dodano vrednost v višini 9,5 % (v zvezi z višino davčnih stopenj primerjati 62. člen Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2014 in 2015 – Uradni list RS, št. 101/2013 in sprem.; v nadaljevanju: ZIPRS1415). Vsebinsko enak zaključek je glede zadevne postavke Državna revizijska komisija napravila tudi v ponudbi »ZA LOKACIJO Tržaška 19 ( sistemski in energetski prostori)« in »ZA LOKACIJO Tržaška 19 (razen občasnega čiščenja sistemskih in energetskih prostorov), 19a in Langusova 4«.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da med strankama revizijskega postopka (drugi odstavek 3. člena ZPVPJN) in izbranim ponudnikom ni spora o tem, da na podlagi pozitivne zakonodaje znaša davčna stopnja za postavko »čiščenje dostopnih okenskih stekel in okenskih okvirjev« 9,5 % in ne 22 %. V izjasnitvi o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo (tretja alinea na prvi strani) namreč izbrani ponudnik (v navezavi na to postavko) sam ugotavlja, da je pri »ponudbi za sklop 1« […] »prišlo do napačno obračunanega DDV«. Tako tudi iz Priloge I Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZDDV-1) izhaja, da se nižja stopnja davka na dodano vrednost uporablja tudi za čiščenje oken in čiščenje zasebnih gospodinjstev (11b točka omenjene priloge), iz 54.b člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 141/2006 in sprem.) pa je razvidno, da se med čiščenje oken in čiščenje zasebnih gospodinjstev iz točke 11b Priloge I k ZDDV-1 uvršča »čiščenje oken pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/81.220 in čiščenje pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti: N/81.210, v delu, ki se nanaša na zasebna gospodinjstva«. Omenjeno dejstvo zgolj dodatno potrjujeta tudi
 »Pojasnilo DURS, št. 4230-10/2010-1, 4. 2. 2010«, poimenovano »UPORABA NIŽJE STOPNJE DDV ZA ČIŠČENJE OKEN IN ČIŠČENJE ZASEBNIH GOSPODINJSTEV«, dosegljivo na spletni strani http://www.durs.gov.si/si/davki_predpisi_in_pojasnila/davek_na_dodano_vrednost_pojasnila/stopnja_ddv/uporaba_nizje_stopnje_ddv_za_ciscenje_oken_in_ciscenje_zasebnih_gospodinjstev/;
 »Tabela Vprašanja in odgovori SKD 2008«, dosegljiva na spletni strani http://www.stat.si/klasje/klasje_vprasanja_SKD.asp, iz katere je (v vpisu številka 63) razvidno, da se čiščenje oken, okenskih okvirjev, polic ter pripadajočih okenskih žaluzij uvršča pod šifro standardne klasifikacije dejavnosti 81.220 Drugo čiščenje stavb, industrijskih naprav in opreme.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da je izbrani ponudnik s tem, ko je v postavkah »čiščenje dostopnih okenskih stekel in okenskih okvirjev« za lokacije sklopa številka 1 upošteval napačno stopnjo davka na dodano vrednost (22 % namesto 9,5 %), ponudbo pripravil v nasprotju z določbami razpisne dokumentacije postopka oddaje javnega naročila. Naročnikove zahteve v razpisni dokumentaciji po vpisu cen »v EUR z DDV« je namreč razumeti na način, da mora ponudnik v ponudbi (v predračunu) za sklop številka 1 navesti cene, v katerih je upoštevana ustrezna stopnja davka na dodano vrednost. V posledici izbrani ponudnik v izpostavljeni postavki s ponudbo, predloženo v sklopu številka 1, ni na ustrezen način sledil točki 2.3.3 Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe, kakor tudi ne »Obraz[cu] 2.1: PONUDBA S PONUDBENIM PREDRAČUNOM – SKLOP 1«. Glede na navedeno gre slediti vlagatelju, ki v zahtevku za revizijo (na šesti strani) zatrjuje, da »ponudbena cena ni sestavljena na način, kot je zahteval naročnik v razpisu, saj je bila stopnja DDV pri« zadevni postavki »napačno uporabljena. To pa privede do situacije, ko cena na enoto ni pravilna«, pa tudi, da je (v posledici) »v rekapitulaciji za sklop 1 napačno izračunana ponudbena cena z DDV«.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da v konkretnem primeru, ko je izbrani ponudnik v postavkah »čiščenje dostopnih okenskih stekel in okenskih okvirjev« za lokacije v ponudbi, predloženi v sklopu številka 1, upošteval napačno stopnjo davka na dodano vrednost (22 % namesto 9,5 %), tudi ne gre za očitno računsko napako v smislu, kot ga normira četrti odstavek 78. člena ZJN-2. Državna revizijska komisija je namreč že v več svojih odločitvah (sklepih) zapisala, da se za očitne računske napake štejejo le tiste (očitne) napake, ki izvirajo iz osnovnih računskih operacij oziroma nastanejo pri množenju, deljenju, odštevanju in seštevanju, napačna uporaba stopnje davka na dodano vrednost pa v konkretnem primeru ni napaka, ki izvira iz osnovnih računskih operacij (ni nastala pri množenju, deljenju, odštevanju oziroma seštevanju), zato je ne gre šteti za očitno računsko napako v smislu, kot ga normira četrti odstavek 78. člena ZJN-2 (katero bi smel izključno naročnik ob pisnem soglasju ponudnika popraviti). Neodvisno od navedenega bi se tudi sicer ob popravku napačne stopnje davka na dodano vrednost v pravo stopnjo davka na dodano vrednost v postavkah »čiščenje dostopnih okenskih stekel in okenskih okvirjev« za lokacije v ponudbi, predloženi v sklopu številka 1, spremenila cena na enoto (z davkom na dodano vrednost), kar pa druga poved četrtega odstavka 78. člena ZJN-2 izrecno prepoveduje.

Državna revizijska komisija izpostavlja, da je že v sklepu, številka 018-172/02-22-1545, z dne 9. 8. 2002, zapisala, da »se kot računske napake lahko upoštevajo le napake pri osnovnih računskih operacijah, npr. množenju, seštevanju ipd. Napačne uporabe stopnje DDV pa ni možno šteti za računsko napako«. […] »Če bi naročnik vlagatelju ugodil in na osnovi nižje (8,5 %) stopnje DDV izračunal novo ponudbeno vrednost, bi to pomenilo spremembo ponudbene cene in s tem spremembo ponudbe, kar prvi odstavek 54. člena ZJN-1 izrecno prepoveduje«. Res je sicer, da je omenjeni sklep Državne revizijske komisije sprejet ob upoštevanju drugega materialnega zakona, to je Zakona o javnih naročilih – ZJN-1 (Uradni list RS, št. 39/2000), vendar pa je tudi slednje omenjeni zakon v zadnji povedi prvega odstavka 54. člena vseboval določbo, ki je (bila) v pravno relevantnem smislu primerljiva določbi četrtega odstavka 78. člena ZJN-2.

V sklepu, številka 018-334/2013-6, z dne 10. 10. 2013, na katerega se v zahtevku za revizijo (tretji odstavek na enajsti strani) sklicuje vlagatelj, je Državna revizijska komisija prav tako pritrdila takratnemu naročniku »v njegovi ugotovitvi, da opisane napake pri zapisu "Zneska DDV" in "Vrednosti skupaj z DDV" na obrazcu ponudbenega predračuna (OBR-2) ni mogoče šteti za očitno računsko napako v smislu četrtega odstavka 78. člena ZJN-2«, pri čemer je zaključila, da takrat »obravnavana napaka ponudbenega predračuna ni posledica napake pri osnovnih računskih operacijah (in tako ni računska napaka), temveč je do nje prišlo iz razloga, ker je vlagatelj pri izračunu upošteval napačno stopnjo DDV (20 % namesto 22 %)«. V omenjenem sklepu je Državna revizijska komisija tudi spomnila, da je že »v več svojih odločitvah (tako npr. tudi v zadevi št. 018-296/2009)« zapisala, da »uporaba napačne stopnje DDV ne predstavlja računske napake«, obenem pa je zaključila, da takratni naročnik »napake v obrazcu ponudbenega predračuna, predloženega v okviru vlagateljeve ponudbe, ni bil dolžan (ali upravičen) obravnavati kot računsko napako, tako pa vlagatelja tudi ni bil dolžan (upravičen) pozivati k podaji soglasja za odpravo te napake ali mu kako drugače omogočiti njeno odpravo«.

Ob upoštevanju navedenega gre slediti tako naročniku v njegovem zatrjevanju, da »v tem primeru ne gre za računsko napako« (druga stran odločitve o zahtevku za revizijo), kakor tudi vlagatelju, ki zatrjuje, da napake izbranega ponudnika, ki je v postavkah »čiščenje dostopnih okenskih stekel in okenskih okvirjev« za lokacije v ponudbi, predloženi v sklopu številka 1, upošteval napačno stopnjo davka na dodano vrednost, »ni mogoče več sanirati, saj ne gre za računsko napako, o čemer je že večkrat odločala Državna revizijska komisija« (šesta stran zahtevka za revizijo, vsebinsko primerljivo pa tudi prva poved tretjega odstavka, zadnja poved četrtega odstavka in druga poved petega odstavka na osmi strani zahtevka za revizijo). V predstavljenem smislu je pritrditi vlagatelju tudi v njegovem zatrjevanju (peti odstavek na osmi strani zahtevka za revizijo), da je Državna revizijska komisija že v več svojih odločitvah »zapisala, da gre za očitno računsko napako le v primeru napak pri izvajanju osnovnih računskih operacij«.

Neodvisno od vprašanja, ali ponudba izbranega ponudnika, predložena v sklopu številka 1, ustreza definiciji formalno nepopolne ponudbe, kot izhaja iz 17. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju tudi v tem, da bi »[d]opustitev odprave napake v obrazcu ponudbenega predračuna« […] »pomenila (vsaj) spremembo skupne vrednosti ponudbe« (druga poved četrtega odstavka na osmi strani zahtevka za revizijo), kar pa na podlagi prve (oziroma tretje) alinee tretjega odstavka 78. člena ZJN-2 (v povezavi z uvodno povedjo istega odstavka) ni dopustno. Ponudnik namreč na omenjeni pravni podlagi ne sme dopolnjevati ali spreminjati svoje cene na enoto, vrednosti postavke, skupne vrednosti ponudbe in ponudbe v okviru meril (prva alinea tretjega odstavka 78. člena ZJN-2, v povezavi z uvodno povedjo istega odstavka), niti tistih elementov ponudbe, ki vplivajo ali bi lahko vplivali na drugačno razvrstitev njegove ponudbe glede na preostale ponudbe, ki jih je naročnik prejel v postopku javnega naročanja (tretja alinea tretjega odstavka 78. člena ZJN-2, v povezavi z uvodno povedjo istega odstavka). V konkretnem primeru bi ponudnik spreminjal (vsaj) svojo skupno vrednost ponudbe z davkom na dodano vrednost, predloženo v sklopu številka 1, pa tudi ponudbo v okviru merila (za izbiro ponudbe). Zadevna pomanjkljivost ponudbe izbranega ponudnika, predložene v sklopu številka 1, prav tako ni nebistvena. Glede na navedeno ni bistveno (in tudi ne pravno relevantno), da cena brez davka na dodano vrednost, ki jo izbrani ponudnik ponuja v sklopu številka 1, ostaja nespremenjena (druga alinea na prvi strani izjasnitve o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo), niti ni bistveno (in tudi ne pravno relevantno), da bi naročnik »v vsakem primeru izbral izbranega ponudnika«, saj »tudi po popravku davčne stopnje ostaja« skupna ponudbena cena brez davka na dodano vrednost »enaka in ne vpliva na razvrstitev ponudb«. Naročniku prav tako ne gre slediti v njegovem zaključku, da je »[n]apačno stopnjo DDV« […] »sam odpravil« in »izbranega ponudnika ni pozival na dopolnitev« (druga stran odločitve o zahtevku za revizijo). Za takšno ravnanje namreč v določbah ZJN-2 ni najti ustrezne pravne podlage.

Državna revizijska komisija tudi ni sledila zatrjevanju izbranega ponudnika (tretja alinea na prvi strani izjasnitve o navedbah vlagatelja v zahtevku za revizijo), da »ponudbe drugače nebi bilo mogoče pravilno izpolniti«, niti, da »bi bila popravljena vrednost DDV- ja za točko B 21,82 % ddv in za točko C 19%. Priloga 1«. Navodila za izpolnitev »Obraz[ca] 2.1: PONUDBA S PONUDBENIM PREDRAČUNOM – SKLOP 1« oziroma obrazcev ponudb po posameznih lokacijah so bila (v delih, ki so pravno relevantni za odločitev o zahtevku za revizijo) namreč jasna, prav tako pa je bilo obrazce mogoče pravilno izpolniti.

V posledici vsega doslej navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da je vlagatelj v zahtevku za revizijo uspel dokazati, da je naročnik kršil prvi odstavek 80. člena ZJN-2, v povezavi z 20. in 16. točko prvega odstavka 2. člena ter prvim odstavkom 9. člena ZJN-2. V postopku oddaje javnega naročila mora namreč naročnik po opravljenem pregledu in dopolnitvi oziroma spremembi ponudb v skladu z 78. členom ZJN-2 (upoštevaje drugi in tretji odstavek 41. člena ZJN-2) izločiti ponudbe, ki niso popolne, ponudba izbranega ponudnika, predložena v sklopu številka 1, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtev naročnika, določenih v razpisni dokumentaciji, pa je neprimerna (in v posledici nepopolna), zaradi česar bi jo naročnik moral izločiti iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila v sklopu številka 1. Ker naročnik tega ni storil, je (v povezavi s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2) kršil tudi prvi odstavek 9. člena ZJN-2, saj ni zagotovil, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov, ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. V predstavljenem smislu gre tako pritrditi vlagatelju, ki v zahtevku za revizijo (na enajsti strani) naročniku očita »kršitev 80. člena ZJN-2 in temeljnega načela enakopravne obravnave, saj je izbral ponudbo ponudnika, ki ni popolna, ker je izbrani ponudnik pri izračunu ponudbene cene upošteval napačno stopnjo DDV. Zaradi te napake, ki je vsebinska, bi moral naročnik po pregledu ponudbe to ponudbo izločiti iz postopka ocenjevanja, ne pa jo izbrati«.

Na zadevni zaključek Državne revizijske komisije v ničemer ne vpliva zatrjevanje naročnika, da postavka »čiščenje dostopnih okenskih stekel in okenskih okvirjev« za lokacije v ponudbi, predloženi v sklopu številka 1, predstavlja »v okviru ponudbe zgolj cca. 2% ponudbene vrednosti, kar je z vidika celotnega predmeta javnega naročila minimalna vrednost« (prva poved drugega odstavka na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo). V ZJN-2 namreč ni najti ustrezne pravne podlage, ki bi ob upoštevanju omenjenega (v delu citiranega) dejstva vodila do drugačnega zaključka Državne revizijske komisije.

V navezavi na zatrjevanje naročnika (druga poved drugega odstavka na tretji strani odločitve o zahtevku za revizijo), da je zakonodajalec »v okviru novele ZJN-2E« […] »nameraval sanirati izločanje ponudb zaradi minimalnih napak, ki jih je možno odpraviti, ne da bi bilo s tem kršeno načelo enakopravne obravnave ponudnikov«, v posledici česar je v »okviru duha in namena spremenjenega ZJN-2« […] »presodil, da gre za napako ponudnika, ki jo bo pred podpisom pogodbe« […] »saniral sam«, pa Državna revizijska komisija opozarja, da mora presoja naročnika ostati v mejah določb (materialnega) zakona (kot so zapisane). Naročnik v konkretnem primeru pravne podlage za zaključek, »da gre za napako ponudnika, ki jo bo pred podpisom pogodbe« […] »saniral sam«, v določbah ZJN-2 ni imel.

Državna revizijska komisija se ne strinja z naročnikom niti v njegovem zaključku, da bi bilo drugačno ravnanje naročnika »popolnoma neracionalno, birokratsko« (tretja stran odločitve o zahtevku za revizijo). Kogentne določbe ZJN-2 je namreč potrebno spoštovati.

Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 18. 2. 2015 ugodila in razveljavila odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila, kot izhaja iz dokumenta »ODLOČITEV O ODDAJI JAVNEGA NAROČILA«, številka 430-61/2014/31, z dne 4. 2. 2015.

Ob upoštevanju dejstva, da je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila že iz predstavljenega razloga, v nadaljevanju ni odločala o tem, ali je naročnik kršil katero od določb ZJN-2 s tem, ko ni ugotovil, da je ponudba izbranega ponudnika (ki »ne upošteva predpisane stopnje 9.5%«) »pripravljena v nasprotju s predpisi« (del prve povedi četrtega odstavka na strani 8). Tudi v primeru, če bi bile s tem povezane revizijske navedbe utemeljene, takšna ugotovitev namreč v ničemer ne bi vplivala na predmetno odločitev Državne revizijske komisije.

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka oddaje zadevnega javnega naročila v delu, ki je bil razveljavljen, naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v postopku oddaje tega javnega naročila v sklopu številka 1 sprejme katero od odločitev, ki jih predvideva ZJN-2, pri tem pa upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije, kot izhajajo iz tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo predlaga, da mu naročnik povrne priglašene »stroške z revizijo«, to je strošek za »zastopanje v postopku revizije: 1.101,60 EUR in 22% DDV«, strošek takse v znesku 7.291,12 EUR ter »Mat. strošk[e] 20,00 EUR in 22% DDV (kopiranje, poštnina)«. Vlagatelj povrnitev stroškov zahteva z zamudnimi obrestmi vred.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del prve povedi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN) priznala naslednje potrebne in opredeljeno navedene stroške:
 strošek dolžne plačane takse (za postopek pravnega varstva) v znesku 7.291,12 EUR,
 strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo v znesku 1.101,60 EUR, ki ga je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju 1. točke Tarifne številke 40 Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015; v nadaljevanju: Odvetniška tarifa) in ob upoštevanju višine zneska stroška, kot jo je v zahtevku za revizijo (navzgor) zamejil vlagatelj,
 izdatke v pavšalnem znesku 16,98 EUR (20 točk + 17 točk), ki jih je Državna revizijska komisija izračunala ob upoštevanju (tretjega odstavka) 11. člena Odvetniške tarife (ker vlagatelj v postopku pravnega varstva ni specificiral in izkazal izdatkov v dejanski višini – glej tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife – je Državna revizijska komisija vlagatelju priznala izdatke v pavšalnem znesku),
 22 % davek na dodano vrednost v znesku 246,09 EUR na strošek odvetniške storitve za zahtevek za revizijo in na izdatke, izračunan na podlagi drugega odstavka 2. člena (v povezavi z drugim odstavkom 12. člena) Odvetniške tarife, ob upoštevanju prvega odstavka 62. člena ZIPRS1415. Iz »Seznam[a] davčnih zavezancev – pravne osebe«, dostopnega na spletni strani ministrstva, pristojnega za finance, je namreč razbrati, da je pooblaščena odvetniška družba, ki zastopa vlagatelja, na seznamu davčnih zavezancev vpisana kot davčni zavezanec,
skupaj torej 8.655,79 EUR.

Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila, saj je ugotovila, da ostali stroški, za katere je vlagatelj v zadevnem postopku pravnega varstva zahteval povračilo, v konkretnem primeru niso bili potrebni (peti odstavek 70. člena ZPVPJN, v povezavi z osmim odstavkom istega člena, pa tudi drugi odstavek 2. člena Odvetniške tarife).

Državna revizijska komisija je rok za povračilo stroškov določila v 15 dneh od prejema tega sklepa (in ne »od dneva odločitve naročnika o zahtevku za revizijo«) ter posledično priznala obrestni del zahtevka od poteka tega roka dalje. Skladno s 313. členom ZPP, v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN, namreč rok za izpolnitev dajatve začne teči prvi dan po vročitvi prepisa sodbe (smiselno: sklepa Državne revizijske komisije) stranki, ki ji je naložena izpolnitev. Naročnik zato ne more izpolniti obveznosti oziroma priti v zamudo z njeno izpolnitvijo preden ne prejme odločitve Državne revizijske komisije o zahtevku za revizijo, s katero se odloči o njegovi obveznosti povračila stroškov.

Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 8.655,79 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 1. 4. 2015


Predsednik senata
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije









Vročiti:
– Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo, Langusova ulica 4, 1000 Ljubljana
– Odvetniška družba Marovt in partnerji, o. p., d. o. o., Rozmanova ulica 12, 1000 Ljubljana
– EES SISTEMI, d. o. o., Ameriška ulica 8, 1000 Ljubljana
– Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana

Vložiti:
 v spis zadeve, tu