018-302/2014 Lekarna Kočevje

Številka: 018-302/2014-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Mateje Škabar kot predsednice senata ter Boruta Smrdela in Nine Velkavrh kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Dobava zdravil«, na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika SALUS, Veletrgovina, družba za promet s farmacevtskimi, medicinskimi in drugimi proizvodi, d.o.o., Litostrojska cesta 46A, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Kavčič, Rogl in Bračun, o.p., d.o.o., Trg republike 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Lekarna Kočevje, Roška cesta 16, Kočevje (v nadaljevanju: naročnik), dne 3. 2. 2015

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se razveljavi celoten postopek oddaje javnega naročila »Dobava zdravil«, javni razpis objavljen na portalu javnih naročil pod številko objave JN2676/2014 dne 6. 3. 2014.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 4.988,40 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik sklepa okvirni sporazum po postopku s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti z nazivom »Dobava zdravil«. Obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil dne 6. 3. 2014 pod številko objave JN2676/2014 ter dne 8. 3. 2014 v Uradnem listu Evropske unije pod številko objave 2014/S 048-079870.

Naročnik je z Odločitvijo o priznanju sposobnosti številka 36-2014 z dne 16. 5. 2014 (v nadaljevanju: odločitev o priznanju sposobnosti) odločil, da se sposobnost za sodelovanje v tem postopku sklenitve okvirnega sporazuma prizna kandidatom Kemofarmacija d.d., vlagatelju ter Gopharm d.o.o. V obrazložitvi odločitve o priznanju sposobnosti je naročnik navedel, da je do roka za oddajo ponudb prejel tri pravilno opremljene prijave kandidatov Kemofarmacija d.d., vlagateljevo in Gopharm d.o.o., ter ugotovil, da so vse tri prijave formalno popolne. Ugotovil je tudi, da so vsi kandidati predložili pravilne prijave in izkazali izpolnjevanje pogojev za priznanje sposobnosti, ki jih je naročnik določil v razpisni dokumentaciji. Naročnik je navedel še, da bo po pravnomočnosti odločitve o priznanju sposobnosti kandidatom poslal povabilo k oddaji ponudbe.

Iz naročnikove dokumentacije izhaja, da je naročnik Povabilo k oddaji ponudb za oddajo javnega naročila po postopku s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti s sklenitvijo okvirnega sporazuma z dne 6. 11. 2014 (v nadaljevanju: povabilo k oddaji ponudb) vlagatelju poslal dne 6. 11. 2014, vlagatelj pa ga je prejel dne 7. 11. 2014.

Dne 11. 11. 2014 je vlagatelj naročniku prek elektronske pošte poslal dopis z opozorilom, da so nekatera določila povabila k oddaji ponudb v nasprotju z določbami ZJN-2. Kot nezakonito je vlagatelj označil določbo iz povabila k oddaji ponudb iz točke B 1.6, in sicer določbo, da bo naročnik dobave izvrševal pri 3 ponudnikih v sledečem vrstnem redu:
- približno 80 % dobav pri najugodnejšem ponudniku
- približno 13 % dobav pri ponudniku, uvrščenem na 2. mesto
- približno 7 % dobav pri ponudniku, uvrščenem na 3. mestu.

Vlagatelj je navedel, da citirana določba krši vsaj načelo enakopravne obravnave ponudnikov iz 9. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s spremembami; v nadaljevanju: ZJN-2) in sorazmernosti naročanja (10. člen ZJN-2), saj ni nobenega razloga, da je razlika v odstotku med ponudniki tako velika, saj so vsi ponudniki enako sposobni opraviti posamezno naročilo, kar je naročnik ugotovil tudi sam v odločitvi o priznanju sposobnosti. Vlagatelj je kot nezakonito označil tudi določbo iz točke B 4. povabila k oddaji ponudb, da je minimalni popust, ki ga ponudniki lahko ponudijo, 1,1 %, saj takšna določba nasprotuje pravici do svobodne gospodarske pobude in načelu zagotavljanja konkurence iz 7. člena ZJN-2. Kot nezakonito je vlagatelj označil tudi določbo iz točke B 4., ki določa način obračunavanja popusta (obračunavanje v 6-mesečnem obdobju), saj bi takšna določba lahko bila v nasprotju s predpisi konkurenčnega prava in odločbo Agencije za varstvo konkurence (v nadaljevanju: AVK) številka 306-45/2010-224 z dne 14. 10. 2013. Določba nasprotuje kogentnim predpisom in torej ne omogoča oddaje popolne ponudbe. Vlagatelj je naročniku predlagal tudi spremembe razpisne dokumentacije.

Naročnik je dne 13. 11. 2014 po elektronski pošti vsem kandidatom poslal Pojasnilo 1 v zvezi s tem postopkom oddaje javnega naročila, in sicer je na vlagateljeve navedbe glede točke B 1.6 odgovoril, da je naročnik glede priznanja sposobnosti že odločil, da pa glede na postavljeno merilo pričakuje, da bodo prejete ponudbe med seboj različno ugodne za naročnika glede na postavljene popuste. Ker je merilo najnižja cena, bo naročnik pri ponudniku, ki bo ponudil najvišji popust, nabavljal največjo količino blaga, kar je v skladu z ZJN-2, ter da v tem pogledu razpisne dokumentacije ne spreminja. Naročnik je navedel tudi, da umika zahtevo glede minimalnega popusta, pri čemer pa opozarja ponudnike, da bo v primeru suma dogovarjanja med ponudniki o tem nemudoma obvestil pristojne organe. Glede obračunavanja popusta je naročnik navedel, da se višina popusta ugotavlja glede na dejanski obseg dobav, in ga torej ni moč obračunati pred ugotovitvijo le-tega. Naročnik v tem pogledu razpisne dokumentacije ni spremenil.

Ponudnik Kemofarmacija d.d. je dne 17. 11. 2014 naročniku poslal Prošnjo za pojasnilo razpisne dokumentacije, v kateri je navedel, da so pri pripravi ponudbe opazili določene nejasnosti, in sicer glede točke B 1.6 in 8. Ponudnik Kemofarmacija d.d. je navedel, da naročnika – glede na to, da je dosežena vrednost prodaje v skladu s točko B 4. pomemben element pri izračunu končne višine popusta – prosi, da navedbo »približno« odstrani. Prav tako je glede točke B 4. navedel, da je v njej podana lestvica za preračun višine popusta za manjši obseg dobav. V zvezi s tem je kandidat Kemofarmacija d.d. vprašal, ali bo naročnik v primeru, da bodo izbrani kot drugi najugodnejši ponudnik, njihov popust ustrezno preračunali (znižali) v skladu s predloženo tabelo. Ponudnik Kemofarmacija d.d. je navedel, da je naročnik v vzorcu kupoprodajne pogodbe v 10. členu določil pogodbeno kazen za zamude pri dobavi blaga, in sicer je dobavitelj dolžan naročniku za vsako zamudo pri dobavi naročenega blaga plačati pogodbeno kazen v višini 0,5 % vrednosti celotne posamezne dobave za vsako uro zamude. Najvišja skupna vrednost navedene pogodbene kazni pri posamezni kazni je 10 % celotne vrednosti dobave. Kandidat Kemofarmacija d.d. je navedel, da pričakuje, da se višino pogodbene kazni omili na sprejemljivo raven.

Naročnik je dne 20. 11. 2014 po elektronski pošti vsem kandidatom poslal Pojasnilo 2 v zvezi s tem postopkom oddaje javnega naročila, in sicer je na navedbe ponudnika Kemofarmacija d.d. odgovoril, da glede na obseg dobav naročnik ne more na decimalko natančno načrtovati obsega dobav, zato navedbe »približno« ne umika, da pa odstopanja ne bodo večja od 1 odstotne točke. Naročnik je navedel tudi, da se ponujeni popust določi glede na dejanski obseg dobav in da se za posamezno vrednost dobav določi skladno z lestvico iz razpisne dokumentacije. V pogodbi za posamezno obdobje bodo določene višine popustov za vsako vrednost dobav na podlagi objavljene lestvice. Naročnik je navedel tudi, da določb glede pogodbene kazni ne spreminja.

Dne 20. 11. 2014 je vlagatelj naročniku prek elektronske pošte poslal dopis, v katerem je navajal smiselno enako kot v dopisu prek elektronske pošte z dne 11. 11. 2014. Vlagatelj je dodal še, da je razlika med deleži oddanega javnega naročila tako velika, da ponudnik, ki bo uvrščen na 3. mesto, ne more ponuditi enakega popusta kot ga lahko ponudi ponudnik, ki bo uvrščen na 1. mesto, zaradi česar je ponudnik, uvrščen na tretje mesto, postavljen v bistveno neenak položaj z ostalima dvema ponudnikoma (kar je posledica netransparentnosti postopka oddaje javnega naročila, saj ni jasno, katera zdravila bo naročnik naročeval). Vlagatelj je zahteval, da naročnik spremeni razpisno dokumentacijo tako, da ima tretjeuvrščeni ponudnik možnost enostranskega odstopa od ponudbe brez negativnih posledic. Vlagatelj je poudaril, da je navedeno tudi v interesu naročnika, ki je zavezan h gospodarni rabi javnih sredstev, saj ponudniki v tem primeru ne bodo ponudili najvišjega možnega popusta zaradi rizika, da bi najvišji možni popust veljal tudi za najmanjši obseg dobav glede na razpisno dokumentacijo.

Naročnik je dne 24. 11. 2014 po elektronski pošti vsem kandidatom poslal Pojasnilo 3 v zvezi s tem postopkom oddaje javnega naročila, in sicer je na vlagateljeve navedbe odgovoril, da razpisne dokumentacije ne spreminja.

Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo zoper Povabilo k oddaji ponudb, datiran z dnem 25. 11. 2014 (iz štampiljke »prejeto« izhaja, da ga je naročnik prejel dne 26. 11. 2014), s katerim je predlagal razveljavitev povabila k oddaji ponudb v delu, ki se nanaša na način obračunavanja popusta ter spremembo povabila k oddaji ponudb tako, da se popust obračunava sproti ob vsaki dobavi za posamezno dobavljeno zdravilo, ter podredno, da se postopek oddaje javnega naročila razveljavi v celoti. Vlagatelj je predlagal tudi razveljavitev povabila k oddaji ponudb v delu, ki se nanaša na deleže oddaje javnega naročila in spremembo tako, da je tretjeuvrščenemu ponudniku omogočeno odstopiti od pogodbe brez kakršnekoli odškodninske odgovornosti, ter podredno, razveljavitev postopka oddaje javnega naročila v celoti ter povrnitev stroškov postopka. Vlagatelj je podal navedbe o postopku oddaje javnega naročila, procesnih predpostavkah za vložitev zahtevka za revizijo ter navedbe o kršitvah naročnika. Glede točke B 4. povabila k oddaji ponudb je vlagatelj navedel, da je v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena ZJN-2 ter posledično v nasprotju s prvim odstavkom 6. člena ZJN-2. Točka B 4. povabila k oddaji ponudb določa, da »so ponudniki v ponudbeni predračun dolžni navesti višino popusta, ki ga nudijo na vsa dobavljena zdravila po tem javnem naročilu v vsakem 6-mesečnem obdobju, popust pa se bo obračunal od celotne vrednosti dobavljenih zdravil. Ponudniki ponudijo popust za najvišjo mejno vrednost dobav, za katero ponudijo največji popust. Višina popusta za manjši obseg dobav je določena z naslednjo lestvico.« Določba predstavlja kršitev načela zagotavljanja konkurence med ponudniki. Iz odločbe Javne agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence (v nadaljnjem: AVK) številka 306-45/2010-221 z dne 14. 10. 2013 (v nadaljnjem: odločba AVK) namreč izhaja, da morajo vsi ponudniki pri postopkih javnih naročil popust obračunavati glede na obseg dobav sproti ob vsaki dobavi za posamezno dobavljeno zdravilo. Popust mora biti v celoti izkazan na vsakem izdanem računu, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev predpisov o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence. V povabilu k oddaji ponudb pa je v nasprotju z odločbo AVK določeno, da se popust obračunava dvakrat letno od celotne vrednosti dobavljenih zdravil v obliki dobropisov (točka B 4. povabila k oddaji ponudb). Dejstvo, da popust ni obračunan na vsakem posameznem računu, pomeni, da popusta Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljnjem: ZZZS) ni deležen, saj bi naročnik v primeru obračunavanja popusta za posamezno dobavljeno zdravilo od ZZZS prejel nižje plačilo, kot če bi bil popust obračunan dvakrat na leto. ZZZS namreč plača s strani ponudnika izstavljeno fakturo, in v primeru obračunavanja popusta dvakrat letno ZZZS nima vpogleda v ponujene popuste, ampak posamezno fakturo, ki popustov ne vsebuje, plača, dobropise pa v celoti izkoristi naročnik. Ker popusti dosegajo med 1,2 in 2 % nabavne vrednosti, gre za pomemben dejavnik uspešnega poslovanja javnih zavodov, torej tudi naročnika. Izguba teh popustov je glavni motiv naročnika, da javno naročilo ni oblikovano tako, da bi omogočalo ponujanje popustov ob vsaki dobavi za posamezno dobavljeno zdravilo. Naročnik tako ustvarja pogoje (oziroma obveznost ravnanja ponudnikov), da ponudniki kršijo predpise o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence zaradi lastnih dobičkov. Ponudnik ne more oddati popolne ponudbe, saj bi bila ponudba (ki mora biti pripravljena v skladu s pogoji in merili, ki jih je določil naročnik) nepravilna – v nasprotju s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence. Vlagatelj je navedel tudi, da sta točki B 1.6 in B 8. v nasprotju z 9., 8. in 6. členom ZJN-2. Navedeni točki določata, da bo naročnik zaradi zagotavljanja stalnih in nemotenih dobav pogodbe o dobavi sklenil z vsemi udeleženci okvirnega sporazuma, pri čemer bo glede na vrstni red ponudb glede na postavljeno merilo, izvrševal:
- približno 80 % vseh dobav pri najugodnejšem ponudniku
- približno 13 % vseh dobav pri ponudniku, uvrščenem na 2. mesto
- približno 7 % vseh dobav pri ponudniku, uvrščenem na 3. mesto.

Vlagatelj je navedel, da taki določbi predstavljata kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov, saj postavljata tretjeuvrščenega ponudnika v bistveno neenak položaj v primerjavi z ostalima dvema ponudnikoma. Razlika med deleži oddanega naročila je tako velika, da tretjeuvrščeni ponudnik ne more ponuditi enakega popusta, kot ga lahko ponudi prvouvrščeni ponudnik. Poslovno bi bilo namreč povsem nerazumno naročniku dobavljati 7 % vseh zdravil z istim popustom, kot dobavljati 80 % vseh zdravil. V primeru večjega obsega poslovanja lahko ponudnik ponudi splošni popust, saj mora naročnik za dosego takih deležev naročati naključno in ne naroča visokega deleža dragih zdravil, zaradi česar lahko doseže vsaj povprečni RVC (povprečno razliko med prodajno in nabavno ceno). V primeru tako majhnega obsega poslovanja, kot ga bo imel tretjeuvrščeni ponudnik, pa bi tak ponudnik dosegel minimalni RVC ali pa ga sploh ne bi dosegel. Takšno poslovanje ni v interesu vlagatelja, zaradi česar bi se lahko odločil, da popusta ne bo ponudil, saj lahko le na tak način obvladuje svoja poslovna tveganja v primeru uvrstitve na tretje mesto. Opisana situacija je posledica kršitve načela transparentnosti javnega naročanja. Edina možna sanacija sporne določbe je, da naročnik tretjeuvrščenemu ponudniku ponudi enostranski odstop od ponudbe brez odškodninske posledice ali kakšnih drugih negativnih posledic za takega ponudnika. Navedeno je tudi v interesu naročnika, ki je zakonsko zavezan h gospodarni rabi sredstev. Le z možnostjo odstopa tretjeuvrščenega ponudnika bo namreč zagotovil, da bodo ponudniki lahko dejansko ponudili največji popust brez rizika, da bo ta popust na obseg poslovanja veljal tudi za najmanjši delež tretjeuvrščenega ponudnika. V nasprotnem primeru naročnik v nasprotju z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti tvega, da bodo ponudniki zaradi opisanega rizika ponudili nižji popust oziroma ga sploh ne bodo ponudili.

Naročnik je dne 23. 12. 2014 izdal sklep številka 89-2014 (v nadaljevanju: sklep o zahtevku za revizijo), s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo ter zahtevek za povrnitev stroškov zavrnil. V obrazložitvi je naročnik glede točke B 4. povabila k oddaji ponudb navedel, da so očitki vlagatelja o kršitvi načela zagotavljanja konkurence neutemeljeni. Trditve vlagatelja glede odločbe AVK ne držijo, saj je v 78. točki obrazložitve odločbe AVK zapisano, da »Agencija poudarja, da pogajanja med podjetji in naročniki izven postopkov javnega naročanja ne morejo nadomestiti konkurence med podjetji, ki nastopijo z oddajo ponudb v konkretnem postopku oddaje javnega naročila, če se je ta izvajal (kot v konkretnih primerih pri 9 javnih lekarniških zavodih). Iz istega razloga je treba zavrniti kot neutemeljene tudi vlagateljeve navedbe, da lahko javni lekarniški zavodi v primeru sklenitve okvirnih sporazumov z več ponudniki dosežejo tekom izvajanja pogodb boljše druge pogoje poslovanja (finančne popuste) s sklicevanjem, da je drugi ponudnik ponudil boljše pogoje. Stališče Agencije je, da je v tem primeru, ko je sklenjen okvirni sporazum, s katerim naročnik dogovori s ponudniki deleže dobav, konkurenčni pritisk med ponudniki še manjši, saj imajo tako dobavitelji zagotovljen obseg dobav, kar vpliva na njihova pogajalska izhodišča pri odobravanju popustov v pogajanjih z naročnikom.« Naročnik je navedel, da v skladu s citiranim delom odločbe AVK ni sporno če ponudniki popust, ki ga bodo obračunali:
- ponudijo v okviru postopka javnega naročanja
- se popust določi glede na obseg dobav.

Prepovedano pa je vnaprejšnje dogovarjanje ponudnikov tako o ceni kot tudi o višini popustov, česar pa naročnik z razpisno dokumentacijo ne zahteva. Naročnik je od ponudnikov zahteval, da mu popust ponudijo že v ponudbi ter da je višina popusta določena glede na obseg dobav v posameznem obdobju. Ta obseg dobav je določen tako, da je naročnik upošteval pretekli obseg dobav in ga prilagodil določbam povabila k oddaji ponudb, v katerih je določil deleže dobav pri posameznih ponudnikih glede na vrstni red. Na podlagi tako oblikovane formule za izračun cene in popustov naročnik ni posegel v svobodo oblikovanja cenovne politike ponudnikov. Naročnik je navedel tudi, da vlagatelj ni aktivno legitimiran za navedbe glede prikrajšanja ZZZS zaradi načina obračunavanja popustov, pojasnil pa je še, da takšen način obračunavanja sam po sebi ne pomeni, da ZZZS s popustom ne bi bil seznanjen. V tem primeru gre za razmerje med naročnikom in ZZZS v fazi izvedbe javnega naročila, zato v tem postopku pravnega varstva o tem ni mogoče odločati. Ne glede na to pa vlagatelj ni za svoje navedbe predložil nobenih dokazov. Takšna določba v povabilu k oddaji ponudb ne pomeni naročnikove želje po izigravanju ZZZS, še manj pa predstavlja zavezo ponudnikov, da kršijo predpise o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence. Vlagatelj niti ne pojasni, v čem naj bi kršitev sploh bila, temveč se zgolj sklicuje na odločbo AVK, iz katere pa izhaja, da »morebitne nepravilnosti javnih lekarniških zavodov glede zaračunavanja popustov v razmerju do ZZZS niso predmet tega postopka.« Neutemeljen je tudi očitek vlagatelja, da je navedena določba točke B 4. povabila k oddaji ponudb v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Po naravi stvari se posamezni ponudnik v revizijskem postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov, ki je v tem, da se na enakopravnih izhodiščih poteguje za izvedbo konkretnega javnega naročila, ne da bi ga pri tem ovirale možne kršitve pravil javnega naročanja. Prav tako naročnik vlagatelja z navedeno določbo povabila k oddaji ponudb ni omejeval pri predložitvi popolne ponudbe, niti ni mogoče trditi, da bi naročnik omejil konkurenco med ponudniki, saj jo je z načinom izvedbe postopka oddaje javnega naročila šele ustvaril, kar izhaja iz odločbe AVK. Naročnik je namreč od ponudnikov zahteval, da med seboj konkurirajo v postopku oddaje javnega naročila in ne na podlagi ločenih dogovorov, ki bi bili sklenjeni naknadno in mimo tega postopka. Na ta način je naročnik za vse ponudnike ustvaril enake pogoje in na transparenten in vnaprej znan način določil, na kakšen način bo izbral najugodnejšo ponudbo. Glede točke B 1.6. in 8. povabila k oddaji ponudb je naročnik navedel, da je po prejetju vlagateljevega zahtevka za revizijo nadaljeval postopek oddaje javnega naročila, o čemer je obvestil vse ponudnike. Vlagateljeva ponudba se je glede na merilo za izbiro uvrstila na drugo mesto med tremi ponudniki. Vlagateljeve trditve so torej brezpredmetne, saj mu škoda, za katero zatrjuje, da bi mu lahko nastala, ne more nastati. Naročnik je torej ugotovil, da je vlagatelju tekom postopka pravnega varstva odpadel pravni interes za obravnavo navedenih kršitev. Ne glede na to pa je naročnik navedel, da je določil merilo za izbiro in posledice izbora na transparenten način, pri čemer je ponudnike obravnaval enakopravno. Ponudniki se lahko sami odločijo, kakšen popust bodo ponudili, pri tem pa je njihova odločitev povsem komercialne narave in naročnik nanjo ne vpliva – gre za poslovno odločitev vsakega posameznega ponudnika. Naročnik je deleže dobav posameznih ponudnikov določil tako, da zagotovi čim večjo »redundanco« pri dobavi posameznih zdravil, saj glede na naravo javne službe, ki jo opravlja, ne more pristati na situacijo, ko kakšnega zdravila ne bi dobil v zahtevanem roku. Naročnik pa je vedno stremel k temu, da določi največji možni obseg dobav (glede na lastne izkušnje) pri tistem ponudniku, ki bo ponudil največji popust, saj je to edino ekonomsko opravičljivo. Delež, ki je določen za zadnjeuvrščenega ponudnika, je določen tako, da se zagotavlja zgolj redundanca dobave zdravil, naročnikov interes pa je kupovati pretežen delež zdravil pri ugodnejših ponudnikih. Zaradi primerljivosti ponudb je naročnik merilo oblikoval tako, da ponudniki ponudijo popust le v največjem segmentu, za manjši obseg dobav pa so določeni faktorji, s katerimi se množi osnovni ponujeni popust, saj bi v nasprotnem primeru naročnik lahko prejel med seboj neprimerljive ponudbe. Ker naročnik lahko zgolj predvideva, kolikšen bo obseg dobav v prihodnjih letih, bi se lahko zgodilo, da bi bil vrstni red ponudnikov po koncu posameznega obdobja drugačen, če bi v vsakem od razredov, ki so določeni v lestvici, ponudili drugačen popust. Navedbe o kršitvi načela transparentnosti javnega naročanja so nerazumljive, saj je naročnik povsem jasno določil, kaj je merilo in na kakšen način bo določil vrstni red ponudnikov ter kolikšen delež dobav bo izvedel pri posameznem ponudniku. Neutemeljene so tudi navedbe, da ni natančno definirano, katera zdravila in v kakšnem obsegu bo naročnik nabavljal pri posameznem ponudniku. Naročnik je vnaprej določil delež vseh zdravil. Katera zdravila bo naročnik dobavljal in pri katerem ponudniku, pa je odvisno od dejanskih potreb naročnika, saj obsega določenih zdravil ni mogoče predvideti vnaprej. Posamezna zdravila so tako specifična, da jih bo naročnik naročal le v primeru, če jih bo potreboval. Navedbe vlagatelja glede strukture zdravil, ki jih bo naročnik nabavljal pri posameznem ponudniku so pavšalne in nedokazane. Naročnik je tudi zavrnil vlagateljev predlog, da bi tretjeuvrščenemu ponudniku omogočil odstop od ponudbe, saj se ponudniki sami prosto odločijo, ali bodo oddali ponudbo glede na vse parametre posla ter sami presodijo, ali zdrži njihovo ekonomiko poslovanja. Glede vlagateljevih očitkov glede gospodarne rabe javnih sredstev je naročnik navedel, da vlagatelj za njihovo uveljavljanje nima interesa.

Naročnik je Državni revizijski komisiji v prilogi dopisa, prejetega dne 29. 12. 2014, odstopil dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Državna revizijska komisija je po prejemu zahtevka za revizijo opravila predhodni preizkus v skladu z 31. členom ZPVPJN ter ugotovila, da zahtevek izpolnjuje vse pogoje iz prvega odstavka 31. člena ZPVPJN, zato ga je sprejela v obravnavo.

Vlagatelj je dne 8. 1. 2015 podal opredelitev do navedb naročnika v sklepu o zahtevku za revizijo (v nadaljevanju: opredelitev do navedb naročnika), v kateri je ponovil svoje navedbe iz zahtevka za revizijo, glede točke B 4. pa je navedel še, da je bila vsebina njegovih očitkov v tem, da mora biti obračunan popust v celoti izkazan na vsakem izdanem računu, ob vsaki dobavi, način obračunavanja popustov kot ga zahteva naročnik, pa nasprotuje predpisom o preprečevanju omejevanja konkurence, zato je torej naročnikovo sklicevanje na 78. točko odločbe AVK brezpredmetno. AVK je tudi zgolj ugotovila, da nepravilnosti v odnosu med naročnikom in ZZZS niso del postopka, v katerem je bila izdana odločba AVK in se je vodil le zoper veledrogeriste, kar pa ne izključuje možnosti presoje ravnanj javnih lekarniških zavodov v postopkih oddaje javnih naročil z vidika predpisov o preprečevanju omejevanja konkurence. Prav tako ne držijo naročnikove navedbe, da vlagatelju ne more nastati škoda zaradi zatrjevanja prikrajšanja ZZZS za višino obračunanih popustov. Vlagatelja namreč za takšno obračunavanje popustov oglobijo drugi državni organi (npr. AVK), zaradi takega načina poslovanja pa se lahko znajde celo v sodnih postopkih, zaradi česar mu lahko nastane velika poslovna škoda. Glede točke B 1.6 in B 8. je vlagatelj navedel še, da prav specifičnost javnega naročila povzroča očitano neenakopravnost ponudnikov in kršitev transparentnosti postopka oddaje javnega naročila. Naročnik je namreč jasno definiral, da bo naročilo oddal trem ponudnikom, vsakemu v določenem obsegu, ni pa definiral katera zdravila bo oddal kateremu ponudniku ali pa vsaj kakšen delež posamezne vrste zdravil bo oddan posameznemu ponudniku. Ne drži tudi naročnikova navedba, da mu je zaradi uvrstitve na drugo mesto odpadel pravni interes, saj bi mu škoda lahko nastala tudi v primeru, da bi bil izbran kot drugi najugodnejši ponudnik. V primeru uspeha z zahtevkom za revizijo bi naročnik moral postopek oddaje javnega naročila razveljaviti v celoti in spremeniti nezakonite pogoje iz spornih točk povabila k oddaji ponudb, v ponovljenem postopku pa bi vlagatelj lahko oddal drugačno ponudbo in pridobil večji del naročila. Za zagotavljanje redundance je povsem vseeno, kateri izmed ponudnikov posamezno zdravilo dobavi, in je odločitev o tem, katero zdravilo bo naročil pri kateremu izmed ponudnikov, absolutno v rokah naročnika, kar naročniku omogoča samovoljnost. Vlagatelj ocenjuje, da naročnikovo zasledovanje interesa naročanja največjega obsega zdravil pri ponudniku, ki bo ponudil največji popust, povzroča konflikt med interesom naročnika za pridobitev najugodnejše ponudbe in interesom za zagotavljanje enakopravne obravnave in transparentnosti javnega naročanja, pri čemer pa je prednost potrebno dati slednjemu. Namen urejanja javnega naročanja namreč ni v zagotovitvi najugodnejše ponudbe, ampak v tem, da bo možnost oddaje ponudbe zagotovljena vsem potencialnim ponudnikom enako. Vlagatelj ne oporeka temu, da se naročilo odda trem ponudnikom, vendar v tem primeru določeni deleži dobav oziroma razlike med deleži dobav omogočajo nezakonitosti, ki jih ne odpravijo določbe povabil k oddaji ponudb, na katere se je skliceval naročnik. Vlagatelj je glede trditev naročnika, da vlagatelj nima interesa za uveljavljanje kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, navedel, da so bili očitki upravičeni, saj iz zapisnika o odpiranju ponudb izhaja, da so ponudniki oddali ponudbe z velikimi razlikami v popustih (za razliko od prakse pri ostalih primerljivih razpisih), kar potrjuje »tezo« vlagatelja, da ponudniki ne morejo točno oceniti, kakšno ponudbo lahko oddajo. Če bi naročnik upošteval predlog vlagatelja, bi zagotovo prejel še višje popuste.

Naročnik je dne 12. 1. 2015 Državni revizijski komisiji poslal dopis Pojasnila glede navedb vlagatelja v zvezi z zahtevkom za revizijo, v katerem je zatrjeval neutemeljenost vlagateljevih navedb v opredelitvi do navedb naročnika.

Po pregledu prejete dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Spor med vlagateljem in naročnikom je v tem, ali način obračunavanja popusta, kot ga je predvidel naročnik, predstavlja kršitev določb o preprečevanju in omejevanju konkurence in ali je naročnik kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov, načelo transparentnosti javnega naročanja ter načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti s tem, ko je določil deleže dobav po javnem naročilu, ki jih bo na podlagi okvirnega sporazuma oddajal prvo-, drugo- in tretjeuvrščenemu ponudniku.

Državna revizijska komisija je najprej obravnavala navedbe vlagatelja, ki se nanašajo na točko B 4. povabila k oddaji ponudb ter obračunavanje popusta.

Državna revizijska komisija je pregledala povabilo k oddaji ponudb, ki se nahaja v naročnikovi dokumentaciji. Poglavje B. Navodila ponudnikom za izdelavo ponudb predstavlja poleg obrazcev za izdelavo ponudbe ter vzorca okvirnega sporazuma bistven del naročnikovega povabila k oddaji ponudb, ki vsebuje zahteve naročnika glede ponudbene dokumentacije, podrobnosti glede sklenitve okvirnega sporazuma ter postopkovne določbe.

Točka B 4. Cena vsebuje določbe, da mora cena vsebovati vse sestavine, in sicer davke, prevozne stroške, stroške dobave na lokacije naročnika… Pri oblikovanju cene so ponudniki morali upoštevati način dobave zdravil naročniku, za določitev cen pa so morali upoštevati Zakon o zdravilih (Uradni list RS, št. 17/2014), predpise o določanju cen zdravil za uporabo v humani medicini in dogovorjeno ceno zdravil med ZZZS in proizvajalci zdravil. Ponudniki so morali v ponudbeni predračun navesti višino popusta, ki ga nudijo na vsa dobavljena zdravila po tem javnem naročilu v vsakem 6-mesečnem obdobju, popust pa se bo obračunal od celotne vrednosti dobavljenih zdravil. Ponudniki so morali ponuditi popust za najvišjo mejno vrednost dobav, za katero ponudijo najvišji popust. Višino popusta za manjši obseg dobav je naročnik določil s posebno lestvico (glede na lestvico vrednosti dobav v EUR). Naročnik je sicer določil tudi, da je minimalni popust, ki ga ponudniki lahko ponudijo, 1,1 %, vendar je to določbo razpisne dokumentacije s spremembo z dne 13. 11. 2014 umaknil. Naročnik je določil tudi, da morajo ponudniki na obrazec v prilogi C/1 Ponudba navesti višino popusta v % na 4 decimalke natančno za najvišjo mejno vrednost dobav v 6-mesečnem obdobju. Po končanem 6-mesečnem obdobju so dobavitelji dolžni glede na dejansko vrednost nabavljenih zdravil naročniku izstaviti dobropis v višini popusta, ki se pobota pri neizvršenih nadaljnjih plačilih za dobavljeno blago. Naročnik je določil tudi, da je ponudnik dolžan – v kolikor nadaljnjih dobav ni – vrednost dobropisa plačati na račun naročnika.

Vlagatelj trdi, da določba predstavlja kršitev načela zagotavljanja konkurence med ponudniki, saj iz odločbe AVK izhaja, da morajo vsi ponudniki pri postopkih javnih naročil popust obračunavati glede na obseg dobav sproti ob vsaki dobavi za posamezno dobavljeno zdravilo. Popust bi po vlagateljevem mnenju moral biti v celoti izkazan na vsakem izdanem računu, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev predpisov o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo ni konkretizirano opredelil, v čem naj bi sporna določba točke B 4. povabila k oddaji ponudbe predstavljala kršitev načela zagotavljanja konkurence med ponudniki oziroma predpisov o preprečevanju omejevanja konkurence, temveč se je zgolj skliceval na odločbo AVK, iz katere naj bi navedeno izhajalo.

Državna revizijska komisija je ugotovila, da iz izreka odločbe AVK z dne 14. 10 .2013 izhaja, da je AVK v postopku ugotavljanja kršitve 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Uradni list RS, št. 36/2008 s spremembami; v nadaljevanju: ZPOmK-1) in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (Uradni list C, št. 326; v nadaljevanju: PDEU), prej 81. člena Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Uradni list RS, št. 7/2004) po uradni dolžnosti zoper vlagatelja in ponudnike Kemofarmacija, d.d., Farmadent, d.o.o., Gopharm, d.o.o., Nensi, d.o.o. ter vsa njihova odvisna podjetja v smislu 4. točke 3. člena ZPOmK-1 izdala odločbo, v kateri je ugotovila, da so se navedene gospodarske družbe v določenem obdobju (do izdaje odločbe AVK) pri prodaji zdravil za uporabo v humani medicini na debelo javnim lekarniškim zavodom v Republiki Sloveniji dogovarjale oziroma usklajeno ravnale glede določanja cen zdravil za uporabo v humani medicini na debelo. AVK je ugotovila tudi delitve trga oziroma javnih naročil za dobavo zdravil za uporabo v humani medicini javnim lekarniškim zavodom in oddajo prikrojenih ponudb v postopkih oddaje javnih naročil, kjer so naročniki bili javni lekarniški zavodi, kar predstavlja omejevalni sporazum in s tem kršitev 6. člena ZPOmK-1 in 101. člena PDEU. AVK je navedenim gospodarskim družbam naložila, da morajo – v kolikor tega še niso storile – s kršitvijo nemudoma prenehati.

Celotna odločba AVK z vsemi prilogami obsega 163 strani, zato je v poglavju II. Uvod povzetek celotne odločitve in ugotovitev AVK. V navedenem poglavju je povzet izrek odločbe AVK. Glede ravnanja udeležencev omejevalnega sporazuma (navedeni zgoraj) je razvidno, da so na ta način dosegli, da si na javnih razpisih javnih lekarniških zavodov niso konkurirali in da so si razdelili trg oziroma javna naročila za dobavo zdravil javnim lekarniškim zavodom ter omejili konkurenco na trgu prodaje zdravil za uporabo v humani medicini na debelo. AVK je obstoj prepovedanega omejevalnega sporazuma ugotovila predvsem na podlagi naslednjih dejstev in dokazov: naslovniki odločbe so v postopkih javnega naročanja pri naročnikih javnih lekarniških zavodih (kakršen je tudi naročnik v tem postopku oddaje javnega naročila) oddajali večinoma enake ponudbe v delu, ki se nanaša na ceno in popuste za dobavo zdravil, kar naj bi bilo po navedbah strank posledica regulacije cen zdravil. AVK je zavzela stališče, da veljavni predpisi veletrgovcem z zdravili (v nasprotju z njihovimi navedbami) niso zapovedovali ponujanja zdravil po veljavnih cenah, kot edinih dopustnih cenah, kaj šele, da bi jim prepovedovali dajanje popustov v fazi oddaje ponudb. V nadaljevanju je AVK navedla tudi najpomembnejše dokaze o usklajevanju med podjetji, iz katerih izhaja, da sta se v relevantnem obdobju ponudnika Kemofarmacija, d.d. in vlagatelj, ki sta imela vseskozi največji tržni delež, med seboj usklajevala glede cen zdravil in da sta se jima kasneje pridružila tudi druga dva naslovnika odločbe AVK. AVK je ugotovila tudi, da so se naslovniki odločbe AVK v relevantnem obdobju usklajevali oziroma dogovarjali tudi o delitvi javnih naročil javnim lekarniškim zavodom v skladu z deleži dobav v preteklem obdobju z namenom ohranjanja svojih tržnih deležev. AVK je zaključila, da v odločbi opisanega ravnanja naslovnikov ni mogoče razložiti drugače kot tako, da gre za sporazum oziroma usklajeno ravnanje naslovnikov odločbe, ki se nanaša na določanje cen zdravil, oddajanje prikrojenih ponudb v postopkih javnega naročanja za nakup zdravil in delitev trga javnih naročil za dobavo zdravil javnim lekarniškim zavodom.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz samega izreka in povzetka odločbe AVK glede bistvenih dejstev, ki so vplivala na odločbo AVK, ne izhaja, da bi način obračunavanja ponujenih popustov naročniku – javnemu lekarniškemu zavodu – dvakrat letno glede na vrednost realiziranega obseg dobav v obliki dobropisa naročniku (kot je to določeno v točki B 4. povabila k oddaji ponudb) kakorkoli vplival na ugotovitve AVK o obstoju omejevalnega sporazuma, katerega udeleženec je bil tudi vlagatelj. Prav tako iz odločbe AVK niti neposredno niti smiselno ni mogoče razbrati, da bi bila takšna določba razpisne dokumentacije ali takšen način obračunavanja popustov pri naročniku sam po sebi v nasprotju s predpisi o preprečevanju omejevanja konkurence. Še več – naslovniki odločbe so bili veledrogeristi, ne pa javni lekarniški zavodi, ki bi kot naročniki v postopku oddaje javnih naročil z določbami razpisne dokumentacije (ali obračunavanjem popustov) kršili predpise o preprečevanju omejevanja konkurence. Tako zgolj na podlagi vsebine odločbe AVK, na katero se sklicuje vlagatelj, ni mogoče zaključiti, da bi naročnik s sporno določbo povabila k oddaji ponudbe kršil predpise o preprečevanju omejevanja konkurence, oziroma da bi bil način obračunavanja popusta, kot ga je predvidel naročnik v točki B 4. povabila k oddaji ponudb, sam po sebi v nasprotju s predpisi o preprečevanju omejevanja konkurence.

Vlagatelj ni podrobneje konkretiziral, v čem naj bi bila določba točke B 4. povabila k oddaji ponudb v nasprotju s predpisi o preprečevanju omejevanja konkurence, oziroma natančneje – vlagatelj ni opredelil niti kako bi obračunavanje popustov pri naročniku dvakrat letno glede na obseg realizirane vrednosti dobav na podlagi izstavljenega popusta sploh lahko vplivalo na konkurenčni položaj potencialnih ponudnikov v tem postopku oddaje javnega naročila niti v čem je taka omejitev nedopustna s stališča predpisov o preprečevanju omejevanja konkurence. Ker vlagatelj v tem pogledu ni zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 5. in 6. točke prvega odstavka 15. člena ZPVPJN, Državna revizijska komisija na podlagi določil prvega odstavka 7. člena ter 212. in 215. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v povezavi s 13. členom ZPVPJN, ni mogla presojati, ali trditve vlagatelja o kršitvi predpisov o preprečevanju omejevanja konkurence predstavljajo kršitve predpisov o javnem naročanju.

Vlagatelj je v nadaljevanju sicer navedel, da dejstvo, da popust ni obračunan na vsakem posameznem računu, pomeni, da ga ZZZS ni deležen. ZZZS namreč plača s strani ponudnika izstavljeno fakturo in v primeru obračunavanja popusta dvakrat letno ZZZS nima vpogleda v ponujene popuste, ampak posamezno fakturo, ki popustov ne vsebuje, plača, dobropise pa v celoti izkoristi naročnik. Ker popusti dosegajo med 1,2 in 2 % nabavne vrednosti, gre za pomembne dejavnike uspešnega poslovanja javnih zavodov, torej tudi naročnika. Izguba teh popustov je torej glavni motiv naročnika, da javno naročilo ni oblikovano tako, da bi omogočalo ponujanje popustov ob vsaki dobavi za posamezno dobavljeno zdravilo. Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz vsebine odločbe AVK izhaja (poglavje Opredelitev do navedb strank, (i) interes javnih lekarniških zavodov, str. 43 odločbe AVK in nadaljnje), da gre za podobne navedbe, ki so jih naslovniki odločbe AVK (med drugimi tudi vlagatelj) podali tudi v postopku pred AVK. AVK je jasno opredelila, da morebitne nepravilnosti javnih lekarniških zavodov glede zaračunavanja popustov v razmerju do ZZZS niso bile predmet postopka pred AVK. Iz odločbe AVK (poglavje VII. 4 Opredelitev do preostalih navedb strank, str. 105 in nadaljnje) sicer res izhaja, da je AVK v odločbi pojasnila, da je bila povzročena škoda ZZZS tudi zaradi ravnanj veletrgovcev z zdravili (naslovnikov odločbe, med drugimi vlagatelja), saj v postopkih oddaje javnih naročil niso ponujali popustov javnim lekarniškim zavodom (temveč so jih dogovorili z javnimi lekarniškimi zavodi izven postopkov oddaje javnih naročil), kar je pomenilo, da je bila cena zdravil, po kateri so lekarne nabavljale (nabavna cena) vedno na najvišji (zakonsko dovoljeni) ravni. To nabavno ceno pa javni lekarniški zavodi dobijo povrnjeno s strani ZZZS, saj javni lekarniški zavodi ZZZS zaračunajo zdravila, izdana v lekarnah na recepte, po nabavni ceni. AVK je v kontekstu teh navedb (ki se nanašajo na nedopustno omejevanje konkurence s strani naslovnikov odločbe AVK) pojasnila, da morebitno nepravilno ravnanje javnih lekarniških zavodov, ki zadržijo popuste zase, ne predstavlja razbremenilnih okoliščin za naslovnike odločbe AVK. Iz odločbe AVK pa ne izhaja, da bi bilo ravnanje javnih lekarniških zavodov – v kolikor bi dejansko opisane popuste obdržali zase in jih ne bi prenesli na ZZZS – v nasprotju s predpisi o preprečevanju omejevanja konkurence, saj se s tem – kot je že bilo pojasnjeno – AVK ni ukvarjala. Iz odločbe AVK (str. 100) sicer res izhaja, da je AVK v dokaznem postopku pregledala nekatere račune, izdane javnim lekarniškim zavodom (predložil jih je eden izmed naslovnikov odločbe AVK), in ugotovila, da na njih niso obračunani popusti. Vendar je AVK v tem kontekstu obravnavala trditev naslovnika odločbe AVK, da so popusti, ki jih veletrgovci z zdravili odobrijo javnim lekarniškim zavodom, višji kot pa popusti, ki jih odobrijo bolnišnicam. Iz odločbe AVK pa izhaja tudi, da se AVK v tem delu odločbe ni ukvarjala s tem, ali pomeni dejstvo, da popusti za dobavo zdravil niso obračunani na samih računih, ki so jih izdali veletrgovci z zdravili, kršitev predpisov o preprečevanju omejevanja konkurence ali ne.

Državna revizijska komisija povzema, da iz odločbe AVK ne izhaja niti to, da bi bilo morebitno zadrževanje obračunanih popustov s strani lekarn v nasprotju s predpisi o preprečevanju omejevanja konkurence, niti to, da bi bila v nasprotju s predpisi o preprečevanju omejevanja konkurence določba povabila k oddaji ponudb, ki določa, da se v fazi izvedbe posameznega naročila na podlagi okvirnega sporazuma popust, ki ga stranke okvirnega sporazuma ponudijo naročniku, obračuna dvakrat letno in upošteva v obliki dobropisa naročniku pri dobavi zdravil. Poudariti je potrebno tudi, da vlagatelj ni izkazal niti tega, da bo naročnik obračunan popust obdržal zase in ga ne bo prenesel na ZZZS – navedeno ne izhaja iz spornih določb razpisne dokumentacije, niti za te trditve vlagatelj ni predložil drugih dokazov. Trditvi vlagatelja, da je povabilo k oddaji ponudb v sporni določbi oblikovano tako, da ustvarja pogoje (oziroma obveznost ravnanja ponudnikov), da ponudniki kršijo predpise o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence, in da ponudniki ne morejo oddati popolne ponudbe, saj bi bila ponudba zaradi tega nepravilna – v nasprotju s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence, Državna revizijska komisija torej ni mogla slediti.

Državna revizijska komisija pa ugotavlja, da tudi če bi vlagatelju uspelo izkazati naročnikov namen obdržati obračunane popuste na realizirano vrednost dobave zdravil in ga ne prenesti na ZZZS, to ne bi spremenilo odločitve v tem postopku pravnega varstva. Razmerje med ZZZS in naročnikom (in potencialne nepravilnosti pri financiranju dobave zdravil iz sredstev ZZZS) ne more biti predmet presoje Državne revizijske komisije v tem revizijskem postopku, saj ZPVPJN ureja pravno varstvo ponudnikov, naročnikov in javnega interesa v postopkih oddaje javnih naročil (prvi odstavek 1. člena ZPVPJN), prav tako je Državna revizijska komisija poseben, neodvisen in samostojen državni organ, ki odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil v vseh stopnjah postopka javnega naročanja (prvi odstavek 60. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija tako ni pristojna presojati pravilnosti in smotrnosti poslovanja javnih lekarniških zavodov pri opravljanju javne službe oskrbe z zdravili v razmerju do ZZZS (četudi bi pri obravnavanju zahtevka za revizijo zaznala nepravilnosti), saj se navedene nepravilnosti neposredno ne nanašajo na pravno varstvo v postopkih oddaje javnih naročil. Iz istega razloga Državna revizijska komisija tudi ni mogla presojati vlagateljevih trditev o kršitvi načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2), saj jih je vlagatelj utemeljeval z navedbami o oškodovanju ZZZS zaradi zadržanih popustov s strani naročnika.

Glede na v zadevi nakazano možnost oškodovanja ZZZS in s tem javnih sredstev zaradi potencialno nezakonitega ravnanja naročnika (kot je že bilo navedeno, je iz odločbe AVK razvidno, da je AVK ugotovila oškodovanje ZZZS, medtem ko nezakonito ravnanje javnih lekarniških zavodov ni bilo predmet odločbe AVK), pa bo Državna revizijska komisija po zaključku postopka pravnega varstva zadevo preučila tudi z vidika pooblastil iz prvega odstavka 40. člena ZPVPJN.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljeve navedbe glede točke B 1.6 ter B 8. iz povabila k oddaji ponudb.

Naročnik je v točki B 1.6. Sklenitev okvirnega sporazuma in pogodb z dobavitelji določil, da bo sklenil takoj po pravnomočnosti odločitve o sklenitvi okvirnega sporazuma okvirni sporazum z vsemi ponudniki, ki bodo oddali popolno ponudbo. Po sklenitvi okvirnega sporazuma bo naročnik udeležence obvestil o sklenitvi pogodbe o dobavi zdravil za prvo obdobje (od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015). Naročnik je določil tudi, da bo zaradi zagotavljanja stalnih in nemotenih dobav pogodbe o dobavi sklenil z vsemi udeleženci okvirnega sporazuma, pri čemer bo glede na vrstni red ponudb glede na postavljeno merilo izvrševal:
- približno 80 % vseh dobav pri najugodnejšem ponudniku
- približno 13 % vseh dobav pri ponudniku, uvrščenem na 2. mesto
- približno 7 % vseh dobav pri ponudniku, uvrščenem na 3. mesto.

Naročnik je določil tudi, da se te količine proporcionalno povečajo, če ne bo prejel 3 ponudb, kar pomeni, da bo naročnik v primeru 2 prejetih ponudb izvrševal:
- približno 86,02 % vseh dobav pri najugodnejšem ponudniku
- približno 13,98 vseh dobav pri ponudniku, uvrščenem na 2. mesto.

V točki B 8. Merila za izbor povabila k oddaji ponudb je naročnik opredelil merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika. Naročnik je navedel, da ker je priznal usposobljenost trem kandidatom, bo okvirni sporazum sklenil z vsemi ponudniki, ki bodo oddali ponudbo. Pogodbo o dobavi bo naročnik zaradi zagotavljanja stalnih in nemotenih dobav sklenil z vsemi udeleženci okvirnega sporazuma, pri čemer bo glede na postavljeno merilo najnižja cena izvrševal:
- približno 80 % vseh dobav pri najugodnejšem ponudniku
- približno 13 % vseh dobav pri ponudniku, uvrščenem na 2. mesto
- približno 7 % vseh dobav pri ponudniku, uvrščenem na 3. mesto.

Naročnik je določil tudi, da bo po merilu »cena« ugotavljal vrstni red ponudb glede na ponujeni popust na ceno v skladu s to razpisno dokumentacijo, in sicer za najvišjo mejno vrednost dobav, določenih s to razpisno dokumentacijo. V primeru, da dva ali več ponudnikov ponudita enak popust, bo naročnik te ponudnike obravnaval kot ponudnike na istem mestu, obseg dobav pa bo določil kot aritmetično sredino dobav na mestih, ki jih zasedeta (npr. če se dva ponudnika uvrstita na 2. mesto, je obseg dobav vsakega približno 10 % vseh dobav; če se dva ponudnika uvrstita na 1. mesto, je obseg dobav vsakega približno 46,5 % vseh dobav,…).

Vlagatelj je v zvezi s tem navedel, da taki določbi predstavljata kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov, saj postavljata tretjeuvrščenega ponudnika v bistveno neenak položaj v primerjavi z ostalima dvema ponudnikoma. Razlika med deleži oddanega naročila je tako velika, da tretjeuvrščeni ponudnik ne more ponuditi enakega popusta kot ga lahko ponudi prvouvrščeni ponudnik. Tako bo tretjeuvrščeni ponudnik dosegel minimalni RVC (razliko med nabavno in prodajno ceno) ali pa ga sploh ne bo dosegel, kar pa ni v poslovnem interesu vlagatelja, zaradi česar bi se lahko odločil, da popusta ne bo ponudil, saj lahko le na tak način obvladuje svoja poslovna tveganja v primeru uvrstitve na tretje mesto. Opisana situacija je po mnenju vlagatelja posledica kršitve načela transparentnosti javnega naročanja. Vlagatelj meni, da bi le z možnostjo enostranskega odstopa tretjeuvrščenega ponudnika naročnik zagotovil, da bodo ponudniki lahko dejansko ponudili največji popust brez rizika, da bo ta popust na obseg poslovanja veljal tudi za najmanjši delež tretjeuvrščenega ponudnika. V nasprotnem primeru pa naročnik, v nasprotju z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, tvega, da bodo ponudniki zaradi opisanega rizika ponudili nižji popust oziroma ga sploh ne bodo ponudili.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz določb povabila k oddaji ponudb izhaja, da bo naročnik v tem postopku oddaje javnega naročila sklenil okvirni sporazum z večjim številom ponudnikov, posamezna naročila pa bo oddajal s ponovnim odpiranjem konkurence med strankami okvirnega sporazuma – gre torej za okvirni sporazum v smislu 6. odstavka 32. člena ZJN-2. Točka A 3. poglavja A. Povabilo k oddaji ponudb z naslovom Predmet javnega naročila namreč določa, da je predmet javnega naročila nakup in dobava zdravil za nadaljnjo prodajo glede na potrebe naročnika v skladu z razpisno dokumentacijo in kasnejšimi zahtevami naročnika. Gre za zdravila za uporabo v humani medicini, ki so registrirana na slovenskem trgu in ki se izdajajo na recept, ter zdravila, ki se izdajajo brez recepta samo v lekarnah. V A 4. točki Začetek in dokončanje naročila je opredeljeno, da bo okvirni sporazum sklenjen za 4 leta, in sicer za obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2018. Naročnik bo pred potekom vsakega enoletnega obdobja ponovno odpiral konkurenco med vsemi podpisniki okvirnega sporazuma, in sicer vsakič za obdobje enega leta, ponudniki pa bodo pozvani k oddaji ponudbe v skladu s pogoji in merili, kot so določeni v povabilu k oddaji ponudbe. Podobno izhaja tudi iz točke B 1.6 Sklenitev okvirnega sporazuma in pogodb z dobavitelji, in sicer da bo naročnik po sklenitvi okvirnega sporazuma pogodbe o dobavi za prvo obdobje (od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015) sklenil z vsemi udeleženci okvirnega sporazuma.

Prvi odstavek 32. člena ZJN-2 določa, da naročnik stranke okvirnega sporazuma izbere ob uporabi meril za izbiro v skladu z 48. ZJN-2, torej po merilu najnižje cene ali ekonomsko najugodnejše ponudbe. Naročnik strank samega okvirnega sporazuma glede na določbe povabila k oddaji ponudb ne bo izbral ob uporabi meril iz 48. člena ZJN-2, saj bo okvirni sporazum sklenil z vsemi ponudniki, ki bodo izkazali sposobnost in oddali popolne ponudbe. Posamezne pogodbe o dobavi na podlagi okvirnega sporazuma bo naročnik oddal na podlagi ponudb udeležencev okvirnega sporazuma oziroma šele ob ponovnem odpiranju konkurence glede na merilo, ki je opredeljeno v točki B 1.6 in B 8. povabila k oddaji ponudb. Pri tem Državna revizijska komisija poudarja, da sklenitev pogodb o dobavi za prvo obdobje na podlagi prvotnih ponudb že pomeni prvo odpiranje konkurence, saj bo naročnik sklenil okvirni sporazum z vsemi udeleženci brez uporabe meril za izbiro ponudbe iz 48. člena ZJN-2, torej brez konkurenčnega postopka.

Šesti odstavek 32. člena ZJN-2 določa oddajo posameznih naročila s ponovnim odpiranjem konkurence med strankami okvirnega sporazuma, v skladu s postopkom, ki je opredeljen v nadaljevanju šestega odstavka 32. člena ZJN-2. ZJN-2 določa v 4. alineji šestega odstavka 32. člena, da naročnik odda posamezno naročilo ponudniku, ki je predložil najugodnejšo ponudbo na podlagi meril za izbiro iz določb okvirnega sporazuma. Določbo je potrebno razumeti v povezavi s prvim odstavkom 32. člena ZJN-2, ki določa, da so stranke okvirnega sporazuma izbrane ob uporabi meril za izbiro v skladu z 48. členom ZJN-2 ter da mora naročnik v razpisni dokumentaciji opredeliti način izbora ponudnikov za sklenitev okvirnega sporazuma glede na uspešnost v okviru posameznih meril, tako, da mora naročnik izbrati eno od dopustnih meril za izbiro, ki ju določa 48. člen ZJN-2, da pa mora merila za izbiro najugodnejšega ponudnika, ki mu bo oddal posamezno naročilo, opredeliti že v okvirnem sporazumu.

ZJN-2 v 48. členu določa merila za izbiro ponudb, in sicer določa, da lahko naročnik odda naročilo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe z uporabo različnih meril v povezavi s predmetom naročila, kot so na primer kakovost, cena, tehnične prednosti, estetske in funkcionalne lastnosti, okoljske lastnosti, stroški poslovanja, stroškovna učinkovitost, poprodajne storitve in tehnična pomoč, datum dobave ter rok za dobavo ali dokončanje del ali na podlagi najnižje cene.

Iz obvestila o naročilu s portala javnih naročil z dne 6. 3. 2014 izhaja, da je naročnik kot merilo za izbiro ponudbe določil najnižjo ceno, torej merilo iz b) točke prvega odstavka 48. člena ZJN-2. Iz točke B 8. Merila za izbor iz povabila k oddaji ponudb izhaja, da je naročnik določil, da bo pogodbo o dobavi sklenil z vsemi udeleženci okvirnega sporazuma, pri čemer bo glede na postavljeno merilo (najnižja cena) izvrševal približno 80 % vseh dobav pri najugodnejšem ponudniku, 13 % dobav vseh ponudnikov pri ponudniku, uvrščenem na drugo mesto, ter približno 7 % vseh dobav pri ponudniku, uvrščenem na 3. mesto. Iz nadaljevanja izhaja, da bo naročnik ugotavljal vrstni red ponudb glede na ponujeni popust na ceno, določeno v skladu s povabilom k oddaji ponudb (že povzeto zgoraj).

Podobna opredelitev merila za izbiro ponudb pri odpiranju konkurence izhaja tudi iz priloge povabila k oddaji ponudb št. D/2 Vzorec okvirnega sporazuma (v nadaljevanju: vzorec okvirnega sporazuma), ki v 4. členu določa, da bo naročnik za posamezna obdobja v času trajanja okvirnega sporazuma z udeleženci sklepal pogodbe o dobavi, v katerih bo določil okvirni obseg dobav posameznega udeleženca v obdobju, za katerega bo sklenjena pogodba, pri čemer bo obseg dobav odvisen od vrstnega reda ponudbe za posamezno obdobje v skladu z lestvico, ki je bila opisana zgoraj. V prilogi povabila k oddaji ponudb št. D/3 Vzorec pogodbe o dobavi zdravil (v nadaljevanju: vzorec pogodbe o dobavi) je naročnik v 4. členu predvidel določitev »približnega« deleža (glede na vrstni red iz zgornje lestvice) vseh dobav zdravil, ki jih bo v času trajanja posamezne pogodbe o dobavi nabavljal pri posameznem udeležencu okvirnega sporazuma. Naročnik je določil tudi, da s podpisom posamezne pogodbe o dobavi stranki soglašata, da zaradi dinamike in načina naročanja blaga pri naročniku ni mogoče zagotoviti natančno tolikšnega deleža v vseh naročilih, zato se dobavitelj odpoveduje vsakršnim zahtevkom v zvezi z morebitnimi odstopanji od navedene količine.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da takšna uporaba merila za izbiro ponudbe, kot ga je naročnik predvidel v povabilu k oddaji ponudb, ni dopustna. ZJN-2 namreč v okviru dopustnih meril za izbiro ponudbe, ki so urejena v 48. členu, določa, da mora naročnik oddati naročilo (torej celotno javno naročilo ali posamezno naročilo na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma) najugodnejšemu ponudniku po enem izmed dopustnih meril (najnižja cena ali ekonomsko najugodnejša ponudba) in ki ga je naročnik določil v razpisni dokumentaciji ali okvirnem sporazumu. Naročnik pa v razpisni dokumentaciji oziroma sklenjenem okvirnem sporazumu ne more določiti, da bo del javnega naročila oddal najugodnejšemu ponudniku, del pa ponudnikom, ki niso oddali najugodnejših ponudb. Takšna oddaja posameznega naročila na podlagi sklenjenega okvirnega sporazuma je namreč v nasprotju s 4. alinejo šestega odstavka 32. člena ZJN-2, ki določa, da naročnik odda posamezno naročilo ponudniku, ki je predložil najugodnejšo ponudbo na podlagi meril za izbiro iz določb okvirnega sporazuma.

Ob tem gre posebej opozoriti tudi, da je naročnik s tem, ko je opredelil deleže javnega naročila, ki jih bo oddal vsakemu izmed treh udeležencev okvirnega sporazuma, omogočil, da je tem že zgolj z oddajo ponudbe praviloma zagotovljena pridobitev vsaj 7 % celotnega javnega naročila, in sicer ne glede na to, kakšno ceno bi ponudili v okviru opredeljenih meril za izbiro. Smisel določb ZJN-2, ki urejajo postopek oddaje javnega naročila, je tudi v tem, da si ponudniki s čim ugodnejšo ponudbo v okviru meril konkurirajo za pridobitev javnega naročila, kar zagotavlja gospodarno rabo javnih sredstev. Ta cilj postopka oddaje javnih naročil ne more biti učinkovito dosežen, če lahko ponudniki že zgolj z oddajo ponudbe – ne glede na to, kakšno ceno oziroma popust ponudijo – pridobijo določen delež celotnega javnega naročila.

S tako oblikovanim povabilom k oddaji ponudb je kršeno tudi načelo transparentnosti javnega naročanja, kot ga ureja 8. člen ZJN-2, ki določa, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku. Pojasnjeno je že bilo, da je tak način oddaje posameznih naročil v nasprotju z določbami šestega odstavka 32. člena ZJN-2, kar posledično pomeni, da udeleženci tega okvirnega sporazuma ne bodo izbrani po (zakonsko) predpisanem postopku. Državna revizijska komisija ugotavlja tudi, da je naročnik v povabilu k oddaji ponudb določil, da so deleži javnega naročila, ki bodo oddani posameznemu udeležencu okvirnega sporazuma, »približni«, ter da naročnik ne zagotavlja, da bo posameznim udeležencem okvirnega sporazuma dejansko oddajal posamezna naročila v deležu, kot bo dogovorjen v pogodbi o dobavi, ob tem pa se posamezni udeleženci okvirnega sporazuma odpovedujejo zahtevkom iz naslova odstopanj od pogodbeno dogovorjenega deleža dobav. Navedeno naročniku omogoča, da posamezna naročila oddaja samovoljno brez kakršnegakoli transparentnega konkurenčnega postopka in mimo določil okvirnega sporazuma, ki določajo oddajo posameznih naročil udeležencem okvirnega sporazuma. Prvi odstavek 32. člena ZJN-2 določa, da za sklenitev okvirnega sporazuma naročnik upošteva postopkovna pravila ZJN-2 za vse faze do oddaje naročil na podlagi tega sporazuma, da so stranke okvirnega sporazuma izbrane ob uporabi meril za izbiro v skladu z 48. členom ZJN-2 ter da mora naročnik v razpisni dokumentaciji opredeliti način izbora ponudnikov za sklenitev okvirnega sporazuma glede na uspešnost v okviru posameznih meril. Posamezno naročilo v okviru sklenjenega okvirnega sporazuma mora naročnik na podlagi 4. alineje šestega odstavka 32. člena ZJN-2 oddati ponudniku, ki je predložil najugodnejšo ponudbo na podlagi meril za izbiro iz določb okvirnega sporazuma. Če torej naročnik opredeli način izbora ponudnikov oziroma oddaje posameznih naročil tako, da si rezervira pravico, da tekom izvajanja okvirnega sporazuma po lastni presoji določa, ali (in v kolikšni meri) se bo opredeljenega načina izbora ponudnikov držal, pri čemer pa se sopogodbeniki kakršnikoli kompenzaciji za takšno naročnikovo početje odpovedujejo, je očitno, da takšen način izbora ponudnikov ni pregleden in je v nasprotju z načelom transparentnosti javnega naročanja.

V zvezi s tem je naročnik sicer v vzorcu pogodbe o dobavi določil, da zaradi dinamike naročanja ne more vnaprej zagotoviti natančno takega deleža dobav, kot je opredeljen v 4. členu vzorca pogodbe. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je sicer res, da je sklenitev okvirnega sporazuma smiselna prav v primerih, ko naročnik ne more vnaprej napovedati natančnega obsega in dinamike nabav. Vendar se to nanaša na vprašanje obsega in dinamike oddaje posameznih naročil po merilih najugodnejšemu ponudniku in ne na vprašanje v kakšnih deležih bo naročnik – neupoštevaje merilo za izbiro ponudbe – celotno javno naročilo razdelil med vse udeležence okvirnega sporazuma.

Naročnik je v zvezi s temi navedbami v sklepu o zahtevku za revizijo navedel tudi, da je deleže dobav posameznih ponudnikov določil tako, da zagotovi čim večjo »redundanco« pri dobavi posameznih zdravil, saj glede na naravo javne službe, ki jo opravlja, ne more pristati na situacijo, ko kakšnega zdravila ne bi dobil v zahtevanem roku. Naročnik pa je vedno stremel k temu, da določi največji možni obseg dobav (glede na lastne izkušnje) pri tistem ponudniku, ki bo ponudil največji popust, saj je to edino ekonomsko opravičljivo. Delež, ki je določen za zadnjeuvrščenega ponudnika, je določen tako, da se zagotavlja zgolj redundanca dobave zdravil, naročnikov interes pa je kupovati pretežen delež zdravil pri ugodnejših ponudnikih.

Državna revizijska komisija ne more oporekati interesu naročnika, da si zagotovi redne dobave za vsa zdravila, ki so dosegljiva na slovenskem trgu in ki jih potrebuje za uspešno doseganje ciljev svojega delovanja v skladu z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja. Prav za take situacije ZJN-2 ureja možnost sklenitve okvirnega sporazuma z več udeleženci. Kljub temu pa tretji odstavek 32. člena ZJN-2 določa, da naročnik ne sme uporabljati okvirnih sporazumov neprimerno glede na namen in naravo predmeta naročila ali tako, da bi s tem kršil temeljna načela. Državna revizijska komisija je že pojasnila, da je naročnik z določitvijo takega načina oddaje posameznih naročil na podlagi okvirnega sporazuma kršil temeljna načela ZJN-2, kar je nedopustno.

Državna revizijska komisija poudarja, da ni v nasprotju z določbami ZJN-2, da naročnik sklene okvirni sporazum z več ponudniki iz razloga, da si zagotovi stalno dosegljivost zdravil, ki jih bo potreboval. Vendar bi si zanesljive dobave zdravil lahko naročnik zagotovil tudi brez kršitve temeljnih načel javnega naročanja in citiranih določb ZJN-2, npr. tako, da bi sklenil okvirni sporazum z več ponudniki, po katerem bi zdravila naročal pri najugodnejšem ponudniku in bi pri manj ugodnem ponudniku naročal šele takrat, če mu najugodnejši ponudnik ne bi mogel ali hotel dobaviti potrebnih zdravil. V konkretnem primeru pa bi se naročnik (vsaj kot izhaja iz povabila k oddaji ponudb ter vzorca okvirnega sporazuma) že vnaprej zavezal določen delež zdravil naročati pri ponudnikih, ki niso najugodnejši glede na postavljena merila, ne glede na to, ali bi najugodnejši ponudnik enaka zdravila lahko dobavil po nižji ceni oziroma z višjim popustom. Pri tem ne gre zanemariti niti dejstva, da je naročnik v Razpisni dokumentaciji za oddajo javnega naročila po postopku s predhodnim ugotavljanjem sposobnosti s sklenitvijo okvirnega sporazuma z dne 6. 3. 2014 (razpisna dokumentacija, na podlagi katere so ponudniki v tem postopku oddaje javnega naročila oddali prijave, na podlagi katerih je naročnik ugotavljal sposobnost ponudnikov) v poglavju 2. Obvezna vsebina prijave ter pogoji in dokazila, ki jih morajo predložiti kandidati za dokazovanje izpolnjevanja pogojev pod točko 2.5.2 določil pogoj, da morajo biti posamezni kandidati sposobni dobaviti vsa zdravila za uporabo v humani medicini, ki so registrirana na slovenskem trgu in se izdajajo na recept, ter zdravila, ki se izdajajo brez recepta samo v lekarnah (torej vsa zdravila, ki so predmet tega postopka oddaje javnega naročila), naročnik pa je določil tudi druge pogoje glede sposobnosti izvedbe predmeta javnega naročila. Kot je že bilo pojasnjeno, je naročnik pri vseh treh ponudnikih, ki jim je poslal povabilo k oddaji ponudb in s katerimi se je namenil skleniti okvirni sporazum, ugotovil sposobnost v tem pogledu – se pravi, da je vsak izmed njih sposoben dobavljati vsa zdravila, ki so predmet tega postopka oddaje javnega naročila, prav tako iz določb vzorca okvirnega sporazuma (5. člen) izhaja, da bodo udeleženci okvirnega sporazuma naročnikovo naročilo glede dobave zdravil zavezani sprejeti in zdravila dobaviti. Glede na to, da je naročnik ugotovil sposobnost vsakega izmed treh ponudnikov posebej, načeloma »redundanca« dobave zdravil v taki obliki, kot si jo je zamislil naročnik, ni potrebna, prav tako pa je v nasprotju z citiranimi določbami ZJN-2 (kot je že bilo pojasnjeno zgoraj) in torej nedopustna. Naročnik v sklepu o zahtevku za revizijo ni navedel nobenih drugih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati, da zaradi posebnosti tega javnega naročila okvirnega sporazuma v obliki, skladni z določbami ZJN-2, ni mogoče skleniti.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila in v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN razveljavila postopek oddaje javnega naročila v celoti, saj je presodila, da gre za take kršitve ZJN-2, ki jih zgolj z razveljavitvijo dela povabila k oddaji ponudb v skladu z vlagateljevim primarnim zahtevkom ni mogoče odpraviti.

V skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN Državna revizijska komisija naročniku nalaga, da v morebitnem ponovljenem postopka oddaje javnega naročila pri oblikovanje razpisne dokumentacije upošteva stališča Državne revizijske komisije, navedena v tem sklepu.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz prve točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v predmetnem revizijskem postopku zahteval povrnitev stroškov revizijskega postopka, in sicer takse ter stroškov odvetniškega zastopanja v višini 1.420,00 EUR po tarifnih številkah 2200 in 6002 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami; v nadaljevanju: ZOdvT), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35-1633/2009 z dne 8.5.2009, v nadaljevanju: ZOdvC) skupaj z 22 % DDV. V svoji pritožbi zoper naročnikov sklep o zavrženju zahtevka za revizijo, ki ji je Državna revizijska komisija ugodila s sklepom v zadevi 018-289/2014-3 z dne 17. 12. 2014, odločitev o stroških pa prihranila za končno odločitev o zahtevku za revizijo, je vlagatelj zahteval povrnitev nadaljnjih stroškov pritožbenega postopka v znesku 1.420,00 EUR na podlagi 19. člena ZOdvC skupaj z 22 % DDV.

Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je Državna revizijska komisija na podlagi tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN vlagatelju kot potrebne priznala stroške plačila takse v višini 3.500,00 EUR ter stroške zastopanja v revizijskem postopku v višini 800,00 EUR in stroške zastopanja v pritožbenem postopku v višini 400,00 EUR na podlagi 19. člena ZOdvC v povezavi s 13. členom ZOdvT (Državna revizijska komisija ocenjuje, da tako revizijski kot tudi pritožbeni postopek predstavljata povprečen primer), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni številki 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 4.988,40 EUR, ki mu jih mora povrniti naročnik. V presežku je Državna revizijska komisija zahtevek vlagatelja za povračilo stroškov zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz druge točka izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, 3. 2. 2015

Predsednica senata:

mag. Mateja Škabar
Članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Lekarna Kočevje, Roška cesta 16, 1330 Kočevje
- Odvetniška družba Kavčič, Rogl in Bračun, o.p., d.o.o., Trg republike 3, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za javno upravo, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana


Vložiti:
- V spis zadeve, tu