018-252/2014 Gasilska brigada Ljubljana

Številka: 018-252/2014-8

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi analogne uporabe 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) po članici Sonji Drozdek Šinko v postopku pravnega varstva, ki se nanaša na »javni, odprti, anonimni, projektni, arhitekturni natečaj za izbiro strokovno najprimernejše rešitve za Center zaščite in reševanja ob Kranjčevi ulici v Ljubljani«, ter na podlagi pritožbe z dne 4. 12. 2014, ki jo je vložil vlagatelj Dekleva Gregorič projektiranje, d. o. o., Dalmatinova ulica 11, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopata Gregor Zupančič in mag. Matija Mauhler, odvetnika v Ljubljani, zoper ravnanje naročnika Gasilska brigada Ljubljana, Vojkova cesta 19, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 19. 12. 2014

ODLOČILA

1. Pritožba z dne 4. 12. 2014 se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, priglašenih v pritožbi z dne 4. 12. 2014, se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije (v nadaljevanju: ZAPS) razpisal natečaj (objava 18. 11. 2013 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN14635/2013, in 20. 11. 2013 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2013/S 225-392432). Žirija je v juniju 2014 (datumsko najkasneje 17. 6. 2014; gl. vabilo na odprtje razstave natečaja) sprejela zaključno poročilo o svojem delu, pri čemer je prvo nagrado podelila natečajniku šifra 71949 za elaborat št. 30. Vlagatelj je z vlogo z dne 26. 6. 2014 zahteval vpogled v natečajno dokumentacijo in vložil ugovor zoper delo žirije (vloga »Zahteva za vpogled v natečajno dokumentacijo in ugovor zoper delo natečajne komisije«). ZAPS je z dopisom št. 214-14-ZAPS/JN-VK z dne 30. 6. 2014 odgovorila na ugovor, vpogled pa je potekal 3. 7. 2014 (zapisnik št. 216-14-ZAPS/JN-VK). Vlagatelj je z vlogo z dne 15. 7. 2014 vložil »ugovor – zahtevo za dodatno obrazložitev zaključnega poročila«, ZAPS pa je nanjo odgovorila z dopisom št. 255-14-ZAPS/JN-VK z dne 25. 7. 2014. Vlagatelj je z vlogo z dne 21. 8. 2014 vložil ugovor in zahteval imenovanje izvedenca, nanjo pa je ZAPS odgovorila z dopisom št. 267/14-ZAPS/JN-UO z dne 3. 9. 2014. Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 18. 9. 2014 in predlagal, da se »sklepe natečajne komisije, sprejete v projektnem natečajnem postopku za Center zaščite in reševanja na Kranjčevi ulici v Ljubljani, sprejete na 10. seji, dne 25.3.2014 in vse nadaljnje sklepe natečajne komisije, vključno s sklepom o zaključku natečajnega postopka oziroma zaključnim poročilom z dne 17.6.2014 (postopek dopolnitve natečajnega postopka), razveljavi in kršitev odpravi tako, da se potrdi sklep o podelitvi nagrad, sprejet na 9. seji ocenjevalne komisije z dne 8.3.2014, s katerim je bila vlagatelju podeljena prva nagrada«, zahteval pa je tudi, da se mu povrnejo stroški postopka pravnega varstva. Naročnik je s sklepom št. 103-8/2013 z dne 7. 10. 2014 zahtevek za revizijo zavrgel, zahtevo za povrnitev stroškov pa zavrnil. Naročnik je ugotovil, da je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo po preteku roka za njegovo vložitev. Vlagatelj je vložil pritožbo z dne 10. 10. 2014 in predlagal, da ji Državna revizijska komisija ugodi, »izpodbijani sklep v celoti razveljavi« in »ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe in sprejme zahtevek za revizijo v obravnavo«, zahteval pa je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Državna revizijska komisija je s sklepom št. 018-252/2014-4 z dne 28. 10. 2014 pritožbo in zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnila, predlog za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje natečaja pa zavrgla.

Vlagatelj je z vlogo z dne 19. 11. 2014, vloženo pred naročnikom, predlagal vrnitev v prejšnje stanje in meritorno odločanje o zahtevku za revizijo, zahteval pa je tudi, da se mu »povrne vse stroške postopka«. Vlagatelj je navedel, da:
– je v skladu s pravnim poukom iz dopisa št. 267/14-ZAPS/JN-UO z dne 3. 9. 2014 vložil zahtevek za revizijo, ki ga je naročnik s sklepom št. 103-8/2013 z dne 7. 10. 2014 zavrgel, ne da bi se opredelil do napačnega pravnega pouka,
– napačen pravni pouk ne more škodovati stranki, zato v primeru, če stranka sledi pravnemu pouku, ki ga je opredelilo sodišče in je glede na zakonsko določbo napačen (predolg), je treba pravno sredstvo šteti za pravočasno (sodba II Ips 488/2002 z dne 25. 9. 2003 in dva komentarja, na katera se sklicuje vlagatelj),
– je zoper naročnikovo odločitev vložil pritožbo, ki jo je Državna revizijska komisija zavrnila, s prejemom njene odločitve 4. 11. 2014 pa je izvedel, da je v zamudi,
– ne iz naročnikove odločitve ne odločitve Državne revizijske komisije ni mogoče razbrati, kdaj naj bi vlagatelju potekel rok za vložitev zahtevka za revizijo, sicer pa bi se lahko najprej iztekel 26. 6. 2014, ko je vložil zahtevo za dodatno obrazložitev,
– je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložen v zakonsko predpisanem objektivnem in subjektivnem roku [drugi in tretji odstavek 117. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.; v nadaljevanju: ZPP)], pa tudi utemeljen je, saj bi nasprotno pomenilo, da je vlagatelj, ki je bil zaveden v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, prikrajšan v svoji ustavni pravici do vložitve pravnega sredstva (25. člen Ustave),
– naročnik je sicer arbitrarno vodil postopek javnega natečaja, saj iz dokumentacije izhajajo nasprotujoče navedbe o spreminjanju sklepa o podelitvi prve nagrade na 9. seji natečajne komisije,
– ni dopustno, da odločitve natečajne komisije in naročnika ne bi bile podvržene vsebinski presoji neodvisnega inštančnega organa, ko je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo na podlagi napačnega pravnega pouka.

Naročnik je s sklepom št. 120-14/2014 z dne 24. 11. 2014, sklicujoč se na 13. člen ZPVPJN in smiselno uporabo ZPP, predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrgel kot nedopusten. Naročnik je navedel, da je:
– Državna revizijska komisija potrdila pravilnost zavrženja zahtevka za revizijo, s čimer je odločitev o zavrženju postala dokončna in pravnomočna, ZPVPJN pa vlagatelju ne daje drugega pravnega sredstva zoper pravnomočen in dokončen sklep Državne revizijske komisije in tudi ne ureja posebnih ali izrednih pravnih sredstev, zato ne obstaja veljavna pravna podlaga za predlaganje vrnitve v prejšnje stanje,
– nepoznavanje prava, kar kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje uveljavlja vlagatelj, ne sodi med upravičene razloge za vrnitev v prejšnje stanje.
Naročnik je v pravni pouk zapisal, da zoper njegov sklep ni pritožbe.

Vlagatelj je z vlogo z dne 4. 12. 2014 vložil pritožbo zoper sklep št. 120-14/2014 z dne 24. 11. 2014 in predlagal, da ji Državna revizijska komisija ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi in dovoli vrnitev v prejšnje stanje, o zahtevku za revizijo pa meritorno odloči. Vlagatelj je zahteval tudi povrnitev stroškov pritožbenega in revizijskega postopka. Vlagatelj je navedel, da:
– je kljub napačnemu pravnemu pouku glede na prvi odstavek 363. člena ZPP v zvezi s 13. členom ZPVPJN vložil pritožbo,
– je skladno s pravnim poukom iz dopisa št. 267/14-ZAPS/JN-UO z dne 3. 9. 2014 vložil zahtevek za revizijo, ki ga je naročnik s sklepom št. 103-8/2013 z dne 7. 10. 2014 zavrgel, ne da bi se opredelil do napačnega pravnega pouka,
– napačen pravni pouk ne more škodovati stranki, zato v primeru, če stranka sledi pravnemu pouku, ki ga je opredelilo sodišče (smiselno naročnik) in je glede na zakonsko določbo napačen (predolg), je treba pravno sredstvo šteti za pravočasno (sodba II Ips 488/2002 z dne 25. 9. 2003 in dva komentarja, na katera se sklicuje vlagatelj),
– je zoper naročnikovo odločitev vložil pritožbo, ki jo je Državna revizijska komisija zavrnila, s prejemom njene odločitve 4. 11. 2014 pa je izvedel, da je v zamudi,
– je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, hkrati pa je vložil tudi zahtevek za revizijo, vendar je naročnik ta predlog zavrgel,
– je predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljil z napačnim pravnim poukom do vložitve zahtevka za revizijo in ne z nepoznavanjem prava, kako je zavajajoče navedel naročnik,
– ravnanje v skladu z napačnim pravnim poukom je v skladu z uveljavljeno sodno prakso upravičen razlog za dovolitev v prejšnje stanje, saj bi bil vlagatelj sicer prikrajšan v svoji ustavni pravici do vložitve pravnega sredstva (25. člen Ustave),
– naročnik je sicer arbitrarno vodil postopek javnega natečaja, saj iz dokumentacije izhajajo nasprotujoče navedbe o spreminjanju sklepa o podelitvi prve nagrade na 9. seji natečajne komisije,
– ni dopustno, da odločitve natečajne komisije in naročnika ne bi bile podvržene vsebinski presoji neodvisnega inštančnega organa, ko je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo na podlagi napačnega pravnega pouka.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. 120-16/14 z dne 8. 12. 2014 Državni revizijski komisiji odstopil pritožbo z dne 4. 12. 2014.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb naročnika in vlagatelja je Državna revizijska komisija odločila o pritožbi z dne 4. 12. 2014, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

ZPVPJN ne ureja instituta vrnitve v prejšnje stanje, temveč ga ureja ZPP v členih 116–120, pri čemer v prvem odstavku 116. člena določa, da če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje, če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Vrnitev v prejšnje stanje je procesnopravni institut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude in da se pravda vrne v stanje, v kakršnem je bila pred zamudo (Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 472). Predlog za vrnitev v prejšnje stanje se poda pri sodišču, pri katerem bi bilo treba opraviti zamujeno dejanje (prvi odstavek 117. člena ZPP). Rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je določen v drugem in tretjem odstavku 117. člena ZPP. V prvem odstavku 120. člena ZPP je določeno, da prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje zavrže predsednik senata s sklepom. Če sodišče predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne ugodi, je v vsakem primeru dopustna pritožba (Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 503; prim. 363. člen ZPP).

V prvem odstavku 13. člena ZPVPJN je določeno, da se v predrevizijskem, revizijskem in pritožbenem postopku glede vprašanj, ki jih ZPVPJN ne ureja, uporablja ZPP.

Odločitev Državne revizijske komisije o pritožbi je pravnomočna (druga poved iz 50. člena ZPVPJN). Navedeno pomeni, da je sklep št. 018-252/2014-4 z dne 28. 10. 2014, s katerim je Državna revizijska komisija zavrnila pritožbo z dne 10. 10. 2014, postal pravnomočen.

Po prejemu sklepa št. 018-252/2014-4 z dne 28. 10. 2014 je vlagatelj pred naročnikom podal predlog, da se postopek pravnega varstva po ZPVPJN vrne v fazo pred zavrženjem zahtevka za revizijo, kar je utemeljil s tem, da je bil pravni pouk iz dopisa št. 267/14-ZAPS/JN-UO z dne 3. 9. 2014 napačen in zato ne sme trpeti škodljivih posledic, če mu je sledil, sicer pa je naročnik vodil postopek javnega natečaja arbitrarno in iz dokumentacije izhajajo nasprotujoče si navedbe o spreminjanju sklepa o podelitvi prve nagrade na 9. seji natečajne komisije.

Državna revizijska komisija ni ugotavljala, ali:
– je rok za vložitev zahtevka za revizijo procesni ali materialni rok,
– je mogoče zahtevek za revizijo šteti kot »pritožbo ali drugo pravno sredstvo« v smislu 25. člena Ustave oziroma ali vložitev zahtevka za revizijo pomeni pravico iz 25. člena Ustave,
– je vrnitev v prejšnje stanje združljiva s predrevizijskim, z revizijskim ali s pritožbenim postopkom po ZPVPJN (postopki, ki so našteti v prvem odstavku 13. člena ZPVPJN),
– iz prvega odstavka 13. člena ZPVPJN, ki našteva postopke, v katerih se uporabi ZPP, omogoča tolmačenje, da je vrnitev v prejšnje stanje mogoča tudi po tem, ko se zaključijo predrevizijski, revizijski ali pritožbeni postopek po ZPVPJN,
– bi obrazložitev iz sklepa št. 120-14/2014 z dne 24. 11. 2014 utemeljila zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ne pa njegovega zavrženja,
– je mogoča pritožba pred Državno revizijsko komisijo zoper odločitev, s katero naročnik zavrže ali zavrne predlog za vrnitev v prejšnje stanje, in bi bil zato pravni pouk iz sklepa št. 120-14/2014 z dne 24. 11. 2014, da zoper njega ni pritožbe, napačen,
– bi za tako pritožbo veljal drugačen rok, kot je sicer pritožbeni rok po ZPVPJN (tj. tri delovne dni, prvi odstavek 51. člena ZPVPJN),
saj je treba upoštevati, da je vlagatelj zoper naročnikovo odločitev (sklep št. 120-14/2014 z dne 24. 11. 2014) vložil pritožbo (z dne 4. 12. 2014), vendar z njo (četudi bi jo bilo treba šteti za pravočasno, česar Državna revizijska komisija zaradi nebistvenosti za rešitev zadeve ni ugotavljala) ne more doseči vsebinske (meritorne) obravnave zahtevka za revizijo. Dejansko stanje v zadevi bi odvisno od odgovorov na predhodna vprašanja, na katera Državni revizijski komisiji zaradi nebistvenosti za rešitev zadeve ni treba odgovoriti, velevalo, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje namreč bodisi zavrže bodisi zavrne.

Če ureditev vrnitve v prejšnje stanje po ZPP ne bi bila združljiva z ureditvijo po ZPVPJN, ne naročnik ne Državna revizijska komisija ne bi mogla ugoditi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Če bi bila ureditev vrnitve v prejšnje stanje po ZPP združljiva z ureditvijo po ZPVPJN, a bi bil rok za vložitev zahtevka za revizijo materialni rok, predlog za vrnitev v prejšnje stanje ne bi bil dovoljen in bi ga bilo zato treba zavreči (prvi odstavek 120. člena ZPP; prim. Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 500–501). Ne glede na siceršnjo obrazložitev sklepa št. 120-14/2014 z dne 24. 11. 2014 bi bilo v takem primeru treba pritožbo zavrniti, saj bi naročnik pravilno odločil, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže.

Če pa bi bila ureditev vrnitve v prejšnje stanje po ZPP združljiva z ureditvijo po ZPVPJN in bi bilo treba šteti, da je rok za vložitev zahtevka za revizijo procesni rok, razlogi, s katerimi vlagatelj utemeljuje predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne bi pomenili upravičenih razlogov iz prvega odstavka 116. člena ZPP.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da vlagatelj ne more utemeljiti pritožbe z dne 4. 12. 2014 z očitki o naročnikovem arbitrarnem vodenju postopka javnega natečaja in o nasprotujočih si navedbah o spreminjanju sklepa o podelitvi prve nagrade na 9. seji natečajne komisije, saj ti očitki odpirajo vprašanje, ali je zahtevek za revizijo (ne)utemeljen, kar je predmet vsebinskega (meritornega) odločanja o zahtevku za revizijo. Tako je treba preizkusiti še vlagateljev argument, da je vlagatelj ravnal skladno s pravnim poukom iz dopisa št. 267/14-ZAPS/JN-UO z dne 3. 9. 2014, zato ne sme trpeti škodljivih posledic.

Državna revizijska komisija je v sklepu št. 018-252/2014-4 z dne 28. 10. 2014 ugotovila, da je vlagatelj sodeloval na natečaju in ga je naročnik seznanil z zaključnim poročilom (junij 2014). Državna revizijska komisija je ugotovila, da se v dokumentaciji ne nahaja dokazilo, kdaj je naročnik vlagatelju vročil zaključno poročilo, vendar je vlagatelj vsaj v zahtevku za revizijo (str. 4, točka 3) navedel, da mu ga je vročil 7. 7. 2014, še pred tem pa se je vlagatelj z njim seznanil, ker ga je naročnik objavil (gl. vloga z dne 26. 6. 2014). Vlagatelj je vložil ugovor, in sicer trikrat, naročnik pa je na vsakega odgovoril. Vlagatelj je prejel odgovor na prvi ugovor 2. 7. 2014 (vročitev pooblaščencu; podpisana povratnica), odgovor na drugi ugovor 19. 8. 2014 (podatki iz poizvednice), odgovor na tretji ugovor pa 8. 9. 2014 (vročitev pooblaščencu; podpisana vročilnica). Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo po pošti priporočeno 18. 9. 2014, in sicer po prejemu odgovora na tretji zaporedni ugovor oziroma po prejemu odgovora na drugi zaporedni ugovor, če se šteje od 7. 7. 2014, ko mu je naročnik vročil končni zapisnik.

Državna revizijska komisija je v sklepu št. 018-252/2014-4 z dne 28. 10. 2014 navedla, da je tudi ob upoštevanju razlage, da se v primeru javnega natečaja rok za vložitev zahtevka za revizijo računa skladno s petim odstavkom 25. člena ZPVPJN (ne pa morebiti šestim odstavkom 25. člena ZPVPJN) in se ob tem upošteva tudi tretji odstavek 79.a člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) (ne pa le peti odstavek 25. člena ZPVPJN), vlagatelj vložil zahtevek za revizijo šele 18. 9. 2014 (drugi odstavek 112. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), kar je več kot osem delovnih (gl. peti odstavek 1. člena ZPVPJN) dni tudi po prejemu odgovora (dopis št. 255-14-ZAPS/JN-VK z dne 25. 7. 2014) na vlogo »ugovor – zahteva za dodatno obrazložitev zaključnega poročila« z dne 15. 7. 2014 in ne le dopisa št. 214-14-ZAPS/JN-VK z dne 30. 6. 2014 na vlogo »Zahteva za vpogled v natečajno dokumentacijo in ugovor zoper delo natečajne komisije« z dne 26. 6. 2014. Državna revizijska komisija je tako ne glede na tolmačenje teka rokov po ZPVPJN (tudi ob upoštevanju tretjega odstavka 79.a člena ZJN-2 v zvezi s 95.d členom ZJN-2) ugotovila, da je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo po preteku roka, ki ga določa ZPVPJN za vložitev zahtevka za revizijo.

Iz dejanskega stanja je med drugim razvidno, da je vlagatelj vložil vlogo z dne 21. 8. 2014 po poteku roka za vložitev zahteve za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila. Naročnik je to vlogo prejel 22. 8. 2014, nanjo pa je odgovoril z dopisom št. 267/14-ZAPS/JN-UO z dne 3. 9. 2014, ki ga je vlagateljevemu pooblaščencu poslal 5. 9. 2014 po pošti priporočeno (razvidno iz poštne nalepke na vročilnici), kar je 10. delovni dan po fizičnem prejemu vloge z dne 21. 8. 2014. Vlagateljev pooblaščenec je dopis št. 267/14-ZAPS/JN-UO z dne 3. 9. 2014, v katerem se nahaja sporni pravni pouk, prejel 8. 9. 2014 (razvidno iz podpisane vročilnice); torej že v času, ko je zakonski rok za vložitev zahtevka za revizijo po prejemu dopisa št. 255-14-ZAPS/JN-VK z dne 25. 7. 2014 glede na pravila o štetju rokov (prim. peti odstavek 1. člena ZPVPJN v povezavi z drugim odstavkom 111. členom ZPP in s prvim odstavkom 13. členom ZPVPJN) že potekel. Državna revizijska komisija je v sklepu št. 018-252/2014-4 z dne 28. 10. 2014 navedla, da ne v ZJN-2 ne v ZPVPJN ni podlage, ki bi vzpostavila novo štetje roka za vložitev zahtevka za revizijo, čeprav bi ponudnik prejel novo dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila, a ta temelji na zahtevi za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila, ki jo je ponudnik vložil že po preteku roka za zahtevanje dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila (ali celo po preteku roka za vložitev zahtevka za revizijo). Vlagatelj se je že od seznanitve s končnim poročilom, pred tem pa od seznanitve z razpisno dokumentacijo (točka 4.8., str. 16), seznanil, da lahko vloži zahtevek za revizijo, vendar ga ni vložil vse do tedaj, dokler niso »bili ugovori vlagatelja dokončno zavrnjeni« (str. 2 pritožbe). Državna revizijska komisija je še ugotovila, da je vlagatelj sicer sledil poti ugovarjanja, ki jo je naročnik določil že v točki 4.8. razpisne dokumentacije, vendar ne iz točke 4.8. razpisne dokumentacije ne iz končnega poročila ne izhaja morebitno sporočilo, ki bi lahko bilo zavajajoče, da je šele dokončna rešitev ugovora podlaga za vložitev zahtevka za revizijo. Naročnik je namreč navedel, da ponudnik lahko pošlje vnovičen ugovor, ne pa da ga mora.

Iz predstavljenega dejanskega stanja tako izhaja, da je vlagatelj prišel v zamudo z vložitvijo zahtevka za revizijo že zaradi svojih ravnanj, ki niso v pravnorelevantni zvezi z napačnim pravnim poukom iz dopisa št. 267/14-ZAPS/JN-UO z dne 3. 9. 2014. Vlagatelj je prišel v zamudo z vložitvijo zahtevka za revizijo, še preden ga je naročnik v dopisu št. 267/14-ZAPS/JN-UO z dne 3. 9. 2014 seznanil z napačnim pravnim poukom. Iz zadeve izhaja, da vlagatelj ni vložil zahtevka za revizijo niti v zakonskem roku po prejemu dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila po vročitvi končnega poročila (torej prejema dopisa št. 255-14-ZAPS/JN-VK z dne 25. 7. 2014), temveč je znova zahteval dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila. Zato je treba ugotoviti, da sodba Vrhovnega sodišča II Ips 488/2002 z dne 25. 9. 2003, na katero se je skliceval vlagatelj, in eden izmed komentarjev, na katerega se je skliceval vlagatelj (na podlagi podatkov o drugem komentarju, na katerega se je skliceval vlagatelj, ni mogoče najti komentarja, ki bi obravnaval sporno tematiko), ne obravnavata položaja, ki bi bil primerljiv in toliko manj bi bil enak položaju v obravnavani zadevi. Res je sicer, da je bilo v tej sodbi osrednje vprašanje povezano z napačnim pravnim poukom, vendar je treba upoštevati, da je šlo v tej sodni zadevi za to, da je bil v prvostopenjski sodbi naveden daljši rok za vložitev pritožbe, stranka pa je vložila pritožbo že zoper to sodbo, ne pa kot vlagatelj, ki je po prejemu končnega poročila in vsaj dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila (torej dopis št. 255-14-ZAPS/JN-VK z dne 25. 7. 2014) ni vložil zahtevka za revizijo, pač pa je znova zahteval dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila. Morebitni očitki, da je naročnik ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 79. člena ZJN-2 v zvezi s 95.d členom ZJN-2 glede navedbe pravnega pouka v končnem poročilu, bi bili neutemeljeni, saj je končno poročilo vsebovalo pravni pouk in v njem je bil naveden rok za vložitev zahtevka za revizijo osem delovnih dni, v dodatni obrazložitvi odločitve o oddaji naročila (dopis št. 255-14-ZAPS/JN-VK z dne 25. 7. 2014) pa naročniku ni bilo treba navesti pravnega pouka (prim. tretji odstavek 79. člena ZJN-2 v zvezi s 95.a členom ZJN-2).

Glede na navedeno se izkaže, da je naročnik v sklepu št. 120-14/2014 z dne 24. 11. 2014 utemeljeno navedel, da seznanitev s stališčem Državne revizijske komisije iz sklepa št. 018-252/2014-4 z dne 28. 10. 2014 ni upravičeni razlog, ki bi utemeljil ugoditev predlogu za vrnitev v prejšnje stanje.

Upoštevajoč navedeno je Državna revizijska komisija pritožbo z dne 4. 12. 2014 ob analogni uporabi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN zavrnila, saj tudi v primeru, če bi morebiti ugotovila, da prvi razlog, ki ga je navedel naročnik v utemeljitev zavrženja predloga za vrnitev v prejšnje stanje, ni pravilen, drugi pa ne utemeljuje zavrženja, temveč zavrnitev tega predloga, se vlagateljev položaj v zvezi z obravnavo zahtevka za revizijo ne bi spremenil. Če bi Državna revizijska komisija pritožbi ugodila, ker bi morala šteti, da bi moral naročnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti, ne pa zavreči, bi tako odločitev zapisala Državna revizijska komisija v izrek tega sklepa, kar pomeni, da zahtevka za revizijo ne bi sprejela v vsebinsko (meritorno) obravnavo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Državna revizijska komisija je vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov, priglašenih v pritožbi z dne 4. 12. 2014, zavrnila, saj vlagatelj z njo ni uspel doseči vsebinske (meritorne) obravnave zahtevka za revizijo (analogna uporaba tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 19. 12. 2014

Sonja Drozdek Šinko, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije












Vročiti:
 Gasilska brigada Ljubljana, Vojkova cesta 19, 1000 Ljubljana,
 odvetnik Gregor Zupančič, Dalmatinova ulica 11, 1000 Ljubljana,
 Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
 v arhiv, tu.