018-278/02

Številka: 018-278/02-21-2244

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 in 90/99; v nadaljevanju: ZRPJN), po predsednici mag. Mariji Bukovec Marovt, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za dobavo freze za asfalt in na podlagi zahtevka za revizijo vlagatelja MACO-SL d.o.o., Mednarodni prehod 1, Šempeter pri Gorici, ki ga zastopajo odvetniki Martin Bregant, Peter Volgemut, Zoran Hajtnik, Petra Mrhar in Helena Mejač, Slovenska 24, Mengeš (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika NIGRAD, javno komunalno podjetje d.d., Zagrebška cesta 30, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 24.12.2002

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.
2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 181.000,00 SIT, v roku 15-ih dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne 28.08.2002 sprejel sklep, št. 31/02, o začetku postopka oddaje javnega naročila za dobavo freze za asfalt v katerem je med drugim določil tudi ocenjeno vrednost javnega naročila v višini 30.000.000,00 SIT. Naročnik je dne 06.09.2002 objavil predmetni javni razpis v Uradnem listu RS, št. 78/02, pod številko objave Ob-76774. Iz zapisnika o javnem odpiranju ponudb, z dne 22.04.2002, je razvidno, da so na objavljen javni razpis pravočasno prispele tri ponudbe. Naročnik je dne 15.10.2002 izdal sklep o zavrnitvi vseh ponudb, iz katerega je razvidno, da je zavrnil vse ponudbe z obrazložitvijo, da ponudbene cene prispelih ponudb bistveno presegajo višino sredstev planiranih in zagotovljenih za nakup freze za asfalt. Naročnik še dodaja, da bo postopek oddaje javnega naročila izvedel takoj, ko bo imel zagotovljena finančna sredstva za realizacijo predmetnega javnega naročila.

Vlagatelj je dne 30.10.2002 vložil zahtevek za revizijo v katerem predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi in se razveljavi sklep o zavrnitvi vseh ponudb, z dne 15.10.2002, ter se nadaljuje s postopkom oddaje javnega naročila z izborom najugodnejšega ponudnika. Vlagatelj v obrazložitvi navaja, da je naročnikov razlog zavrnitve vseh ponudb neutemeljen. S takšnim ravnanjem je naročnik povzročil velike stroške in s tem tudi škodo vsem ponudnikom. V postopku oddaje javnega naročila morajo namreč vsi udeleženci skrbeti, da s svojim ravnanjem ne povzročajo nepotrebnih stroškov drugim udeležencem. V kolikor je naročnik imel omejena sredstva za izvedbo javnega naročila, bi to vsekakor moral omeniti v razpisni dokumentaciji, pred samo objavo razpisa za predmetno javno naročilo pa bi se kot dober strokovnjak in gospodar moral prepričati vsaj o približni vrednosti predmeta javnega naročila. Glede na to, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni omenil vrednosti predmeta javnega naročila, kar je v nasprotju s 13. členom Zakona o javnih naročilih (Uradni list RS, št. 39/2000 in 102/2000; v nadaljevanju: ZJN-1), je vlagatelj menil, da je naročniku cena predmeta javnega naročila znana in da ima za nakup zagotovljena ustrezna sredstva. Zavrnitev vseh ponudb po odpiranju le-teh, pa lahko gre v korist ponudnika, ki ni poskrbel, da bi pravočasno zbral vso dokumentacijo oziroma, ki bi lahko v primeru ponovnega javnega razpisa poskrbel za ugodnejše pogoje od ostalih ponudnikov. Vlagatelj dodaja, da je naročnik s takšnim ravnanjem kršil 7. člen ZJN-1 in ponudnikom povzročil materialno škodo.

Vlagatelj je dne 26.11.2002 na Državno revizijsko komisijo vložil pritožbo zaradi neodločitve o vloženem zahtevku za revizijo. Vlagatelj navaja, da je dne 30.10.2002 vložil zahtevek za revizijo, vendar naročnik o le-tem ni odločil v roku iz 16. člena ZRPJN.

Državna revizijska komisija je z dopisom, z dne 28.11.2002, naročnika pozvala, da o zahtevku za revizijo odloči skladno z določbami 13. in 16. člena ZRPJN, o svoji odločitvi skladno s prvim odstavkom 17. člena ZRPJN obvesti vlagatelja ter po morebitnem vlagateljevem obvestilu o nadaljevanju postopka pa skladno z drugim odstavkom 17. člena ZRPJN odstopi vso dokumentacijo skupaj s svojim mnenjem Državni revizijski komisiji.

Naročnik je dne 28.11.2002 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, vlagatelju pa je priznal stroške v višini 377.575,00 SIT. V obrazložitvi tega sklepa naročnik navaja, da je vlagatelju priznal stroške postopka, saj so ti bili potrebni in jih zaradi neizbire najugodnejšega ponudnika mora nositi naročnik. Stroški postopka so bili odmerjeni glede na po posameznih postavkah specificirane in priglašene stroške ob upoštevanju odvetniške tarife.

Vlagatelj je z dopisom, z dne 04.12.2002, naročnika obvestil, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija razveljavi sklep naročnika, z dne 28.11.2002 ter naročniku naloži, da povrne vse njegove že priglašene stroške za sestavo ponudbe in stroške revizijskega postopka.

Naročnik je z dopisom, z dne 12.12.2002, Državni revizijski odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila v reševanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija je v postopku oddaje javnega naročila preverila, ali je zahtevek za revizijo dopusten in ali je vlagatelj aktivno legitimiran za vložitev zahtevka. Vlagatelj ima kot ponudnik, ki je oddal ponudbo, v skladu z 9. členom ZRPJN interes za dodelitev naročila in bi mu bila lahko povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, zato je ta aktivno legitimiran kot stranka v postopku in upravičen do vložitve revizijskega zahtevka.

Glede vlagateljeve navedbe, da je naročnik s tem, ko v razpisni dokumentaciji ni navedel ocenjene vrednosti javnega naročila kršil 13. člen ZJN-1, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagateljev zahtevek v tem delu neutemeljen. V prvem odstavku 13. člena ZJN-1 je sicer določeno, da mora biti vrednost predmeta javnega naročila v razpisni dokumentaciji navedena v slovenskih tolarjih, vendar je potrebno navedeno zahtevo prvega odstavka 13. člena ZJN-1 smiselno presojati v povezavi s 23. členom ZJN-1, ki v tretjem odstavku določa obvezno vsebino razpisne dokumentacije v odprtem postopku oddaje javnega naročila. Namreč, med obveznimi sestavinami razpisne dokumentacije ni navedene ocenjene vrednosti javnega naročila (kar pa ne pomeni, da ocenjena vrednost javnega naročila ne sme biti vsebovana v razpisni dokumentaciji), zato je potrebno ugotoviti, da prvi odstavek 13. člena ZJN-1 od naročnika zahteva, da če navede ocenjeno vrednost javnega naročila v razpisni dokumentaciji, mora le-to navesti v slovenskih tolarjih. V 13. členu ZJN-1 je torej zgolj določena denarna enota, ki jo je potrebno upoštevati pri navedbi denarnih vrednosti v dokumentih, ki so sestavni del dokumentacije v zvezi s postopkom oddaje javnega naročila, ne pa obveznost naročnika, da ocenjeno vrednost javnega naročila tudi objavi.

Navedba vlagatelja, da bi moral naročnik opraviti izbiro najugodnejšega ponudnika in da torej naročnik ne bi smel sprejeti odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, prav tako ni utemeljena. Zavrnitve vseh ponudb, četudi so formalno pravilne, ZJN-1 namreč ne prepoveduje. Iz določbe 77. člena ZJN-1 je mogoče razbrati, da zakon dopušča možnost, da naročnik kljub formalno uspešno izvedenemu postopku za oddajo konkretnega javnega naročila ne izbere najugodnejše ponudbe in ne sklene pogodbe z najugodnejšim ponudnikom. Za takšne primere pa ZJN-1 določa nekatera formalna ravnanja, ki jih mora opraviti naročnik. 77. člen ZJN-1 (Zavrnitev vseh ponudb) tako določa, da mora naročnik svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb pisno utemeljiti, pri čemer mora posebej natančno navesti razloge za zavrnitev (prvi odstavek 77. člena) ter da mora ponudnike takoj pisno obvestiti o razlogih, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe ali o odločitvi, da začne novi postopek (drugi odstavek 77. člena ZJN-1). 77. člen ZJN-1 je povezan z vprašanjem (ne)obstoja kontrahirne dolžnosti (17. člen Obligacijskega zakonika; Uradni list RS, št. 83/01) v postopkih oddaje javnih naročil. Obstoj kontahirne dolžnosti lahko v postopkih oddaje javnih naročil zagovarjamo od pravnomočnosti odločitve o izbiri ponudnika dalje. Do tedaj, v fazi vrednotenja ponudb (znotraj razpisne faze), pa pomeni zagovarjanje kontrahirne dolžnosti tako obsežen poseg v načelo avtonomije volje naročnika, da ga ni mogoče zagovarjati.

Kot je razvidno iz dokumentacije o oddaji javnega naročila, je naročnik svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb skladno s prvim odstavkom 77. člena ZJN-1 pisno utemeljil v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi vseh ponudb, z dne 15.10.2002, kjer je navedel, da ponudbene cene prispelih ponudb bistveno presegajo višino sredstev planiranih in zagotovljenih za nakup freze za asfalt. Obvestilo o oddaji javnega naročila s takšno vsebino je tudi posredoval vsem ponudnikom, s čimer je izpolnil zahtevo drugega odstavka 77. člena ZJN-1. Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelju v svojem zahtevku za revizijo ni uspelo dokazati, da je naročnik ravnal v nasprotju s 77. členom ZJN-1 oziroma da razlogi, na podlagi katerih je naročnik utemeljil svojo odločitev o zavrnitvi vseh ponudb, ne obstajajo. Po pregledu razpisne dokumentacije ter dodatne dokumentacije, posredovane s strani naročnika (plan nabav osnovnih sredstev za leto 2002) pa tudi Državna revizijska komisija nima utemeljenih razlogov, da bi naročnikovo obrazložitev zavrnitve vseh ponudb označila kot neutemeljeno. Iz predloženega plana nabav osnovnih sredstev za leto 2002, ki ga je potrdil nadzorni svet naročnika na seji dne 25.01.2002 je namreč razvidno, da je imel naročnik v letu 2002 zagotovljena sredstva za izvedbo predmeta javnega naročila v višini 30.000.000,00 SIT.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 1. izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo, z dne 30.10.2002, zahteval povračilo stroškov postopka in sicer za:
- konferenco s stranko v višini 100 odvetniških točk oziroma 10.000,00 SIT + 20% DDV,
- pregled spisa (2 uri) v višini 200 odvetniških točk oziroma 20.000,00 SIT + 20% DDV,
- sestavo zahtevka za revizijo v višini 2500 odvetniških točk oziroma 250.000,00 SIT + 20% DDV,
- materialne stroške (PTT, administrativni stroški) v višini 10.000,00 SIT in
- takso v višini 80.000,00 SIT.

Vlagatelj je nadalje v istem zahtevku za revizijo zahteval še povračilo naslednjih stroškov nastalih v zvezi s pripravo ponudbe:
- provizije za bančno garancijo v višini 15.000,00 SIT,
- plačila za razpisno dokumentacijo v višini 10.000,00 SIT,
- plačila za izdajo BON obrazca v višini 2.400,00 SIT,
- plačila za izdajo BON obrazca v višini 15.055,00 SIT in
- stroške upravnih kolekov za izdajo raznih potrdil v višini 4.120,00 SIT.

Vlagatelj je nadalje v pritožbi, z dne 26.11.2002, zahteval še povrnitev stroškov postopka za:
- že priglašene stroške v zahtevku za revizijo, z dne 30.10.2002,
- pritožbo v višini 2500 odvetniških točk oziroma 250.000,00 SIT + 20% DDV in
- materialne stroške (PTT, administrativni stroški) v višini 1% + 20% DDV.

Vlagatelj je nadalje v pritožbi, z dne 04.12.2002, zahteval še povrnitev stroškov postopka za:
- že priglašene stroške v zahtevku za revizijo, z dne 30.10.2002,
- pritožbo v višini 2500 odvetniških stroškov oziroma 250.000,00 SIT + 20% DDV in
- materialne stroške (PTT, administrativne stroške) v višini 1% + 20% DDV.

Glede na dejstvo, da naročnik o vlagateljevem zahtevku za revizijo, z dne 30.10.2002, ni odločil v roku iz 16. člena ZRPJN (naročnik je odločil o zahtevku šele po pozivu Državne revizijske komisije), je potrebno šteti vlagateljevo pritožbo, z dne 26.11.2002, zaradi naročnikove neodločitve o zahtevku za revizijo kot utemeljeno. Takšna ugotovitev pa zahteva, da Državna revizijska komisija odloči, da je naročnik dolžan vlagatelju povrniti tiste stroške revizijskega postopka, ki mu jih je povzročil z opisanim napačnim ravnanjem, za katerega ni imel zakonske podlage; stroške torej, ki jih je vlagatelj imel zaradi vložitve pritožbe (1500 odvetniških točk + 1% + 20%). Zahteva za povračilo stroškov v zvezi z zahtevkom za revizijo (odvetniški stroški v povezavi z zahtevkom za revizijo in revizijska taksa) pa ni utemeljena, saj Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ni ugodila (peti odstavek 22. člena ZRPJN).

V pristojnost odločanja sodišča splošne pristojnosti pa sodi odločanje o morebitnem odškodninskem zahtevku za ponudnikove stroške sodelovanja (in morebitno drugo povzročeno škodo) v predmetnem postopku oddaje javnega naročila (ne pa v postopku revizije postopka oddaje predmetnega javnega naročila – o čemer je odločeno s tem sklepom), ki je bil na podlagi krivde oziroma razlogov na strani naročnika razveljavljen (zavrnitev vseh ponudb).


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije pod točko 2. izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Zoper odločitev Državne revizijske komisije ni rednega ali izrednega pravnega sredstva, možna pa je tožba pred pristojnim sodiščem za uveljavitev povrnitve škode od naročnika (člen 23/3 ZRPJN).



V Ljubljani, dne 24.12.2002


mag. Marija Bukovec Marovt, univ.dipl.prav.
predsednica Državne revizijske komisije