018-282/2014 Splošna bolnišnica Novo mesto

Številka: 018-282/2014-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter mag. Gregorja Šebenika in mag. Mateje Škabar, kot članov senata, v postopku odločanja o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila »PRALNA IN POMIVALNA SREDSTVA« (sklop številka 1: »Pralna sredstva (Okolju prijazni detergenti za pranje perila)«) in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj INTER KOOP, d. o. o., Zrkovska cesta 97, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška družba Križanec & Potočnik, o. p., d. o. o., Dalmatinova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika SPLOŠNA BOLNIŠNICA NOVO MESTO, Šmihelska cesta 1, Novo mesto (v nadaljevanju: naročnik), dne 22. 12. 2014

ODLOČILA

1. Vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 10. 11. 2014 se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 13. 6. 2014 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za nakup pralnih in pomivalnih sredstev (v nadaljevanju: javno naročilo), obvestilo o naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila po odprtem postopku z namenom sklenitve okvirnega sporazuma pa je bilo dne 17. 6. 2014 (s številko objave JN6720/2014) objavljeno na Portalu javnih naročil.

Naročnik je dne 18. 8. 2014 sprejel Obvestilo o oddaji naročila, številka 16-16/14, dne 22. 8. 2014 pa je sprejel sklep o popravku zadevnega obvestila o oddaji naročila, številka 16-16/14, iz katerega izhaja, da se javno naročilo za obdobje štirih let za sklop številka 1 ne odda.

Vlagatelj je dne 3. 9. 2014 priporočeno na pošto oddal zahtevek za revizijo z dne 3. 9. 2014, skupaj s prilogami, naročnik pa je dne 15. 9. 2014 sprejel sklep številka 16-16/14, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnil, obenem pa je zavrnil tudi zahtevo vlagatelja po povrnitvi stroškov, nastalih v zvezi z revizijo.

Državna revizijska komisija je dne 13. 10. 2014 sprejela sklep številka 018-234/2014-4, s katerim je vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila, razveljavila naročnikovo odločitev glede zadevnega javnega naročila v sklopu številka 1 (popravljeno s sklepom številka 16-16/14, z dne 22. 8. 2014), ugodila pa je tudi vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov.

Naročnik je dne 27. 10. 2014 sprejel »OBVESTILO O ZAVRNITVI PONUDB«, številka 16-16/14 (v nadaljevanju: obvestilo o zavrnitvi ponudb), iz katerega izhaja, da se zadevno javno naročilo »za obdobje štirih let za sklop 1 PRALNA SREDSTVA, ne odda«.

Obvestilo o zavrnitvi ponudb je vlagatelj prejel dne 28. 10. 2014, dne 10. 11. 2014 pa je priporočeno na pošto oddal zahtevek za revizijo z dne 10. 11. 2014, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). Vlagatelj v zahtevku za revizijo predlaga, da naročnik ali Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodita ter razveljavita obvestilo o zavrnitvi ponudb. Vlagatelj obenem zahteva tudi, da se mu povrnejo vsi stroški postopka.

V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj naročniku očita zlorabo instituta zavrnitve vseh ponudb. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik odločitev, kot izhaja iz obvestila o zavrnitvi ponudb (v sklopu številka 1), sprejel »zgolj iz razloga, da ne bi rabil oddati javnega naročila vlagatelju in ne zato, ker bi za to obstajali resnični razlogi«. Po zatrjevanju vlagatelja razlog, na katerega se sklicuje naročnik, dejansko ni razlog, ki bi mu preprečeval oddati javno naročilo po določbah razpisne dokumentacije, pač pa je »le navidezni oziroma formalni in je prilagojen želji naročnika, da« mu zadevnega javnega naročila (v sklopu številka 1) ne odda. Vlagatelj naročniku očita, da »ni izpolnil formalnih zahtev, ki jih za zavrnitev vseh ponudb določa 3. odstavek 80. člena ZJN-2«, saj je »[f]ormalna zahteva za zavrnitev vseh ponudb« […] »skladno s 3. odstavkom 80. člena ZJN-2 obstoj razloga zaradi katerega naročnik zavrne vse ponudbe«.

Naročnik je dne 24. 11. 2014 sprejel sklep številka 16-16/14, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, obenem pa je odločil tudi, da se vlagateljeva zahteva po povrnitvi stroškov, nastalih v zvezi z revizijo, zavrne (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik nasprotuje zatrjevanjem vlagatelja, kot izhajajo iz zahtevka za revizijo. Naročnik zatrjuje, da se je za zavrnitev vseh ponudb odločil iz razloga, ker je pri njegovem poslovanju prišlo do sprememb na področju pranja bolnišničnega perila, zaradi česar storitve pranja perila ne bo izvajal s tehnologijo kemotermične dezinfekcije pri 40°C in ne bo nabavljal določenih vrst blaga. Naročnik ugotovitve, ki so vodile do te odločitve, v nadaljevanju podrobneje predstavlja in dodaja, da so razlogi za zavrnitev vseh ponudb »objektivni in preverljivi«. Naročnik zaključuje, da »bodo lahko vsi ponudniki, ki so oddali ponudbe v tem postopku, konkurirali oz. oddali ponudbe tudi v novem postopku, seveda pod pogoji, ki bodo enaki za vse zainteresirane ponudnike«.

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj prejel dne 25. 11. 2014, naročnik pa je v prilogi dopisa z dne 26. 11. 2014, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dan kasneje, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka v zvezi s postopkom oddaje tega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je dne 1. 12. 2014 prejela vlagateljevo »OPREDELITEV DO NAVEDB NAROČNIKA iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo, št. 16-16/14 z dne 24.11.2014«, z dne 28. 11. 2014 (v nadaljevanju: opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo). V omenjeni vlogi se vlagatelj opredeljuje do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Vlagatelj opozarja, da naročnik »ne more sedaj v sklepu o zavrnitvi revizijskega zahtevka navajati nove okoliščine, s katerimi skuša utemeljiti razlog za zavrnitev vseh ponudb«, pa tudi, da so nekatere navedbe naročnika »same sebi v nasprotju«. Vlagatelj Državni revizijski komisiji tudi predlaga, naj vpogleda v »analizo in se prepriča, na kaj dejansko se analiza nanaša in kdaj je bila izdelana« (po prepričanju vlagatelja sicer »ta analiza niti ni bila izdelana in ne obstaja«), v nadaljevanju pa se sklicuje na 5. člen vzorca »kupoprodajne pogodbe v razpisni dokumentaciji«. Vlagatelj še dodaja, da ne držijo »navedbe naročnika, ki navaja, da v postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb ni ugotavljal popolnosti vlagateljeve ponudbe«.

Po proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje javnega naročila, proučitvi navedb vlagatelja in naročnika, predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku, pa tudi vse ostale dokumentacije, ki se nahaja v spisu zadeve, je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik po tem, ko je Državna revizijska komisija dne 13. 10. 2014 sprejela sklep številka 018-234/2014-4, s katerim je (v 1. točki izreka) vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 3. 9. 2014 ugodila in razveljavila takratno naročnikovo odločitev glede javnega naročila v sklopu številka 1, vsebovano v dokumentu »OBVESTILO O ODDAJI NAROČILA« številka 16-16/14, z dne 18. 8. 2014 (popravljeno s sklepom številka 16-16/14, z dne 22. 8. 2014), sprejel obvestilo o zavrnitvi ponudb. V predstavljenem smislu je tako slediti vlagatelju, ki dejansko stanje povzema v prvem odstavku 1. točke I. poglavja obrazložitve zahtevka za revizijo.

V navezavi na omenjeno obvestilo o zavrnitvi ponudb vlagatelj v obrazložitvi zahtevka za revizijo (drugi odstavek 1. točke I. poglavja) zatrjuje, da »je naročnik takšen sklep sprejel zgolj iz razloga, da ne bi rabil oddati javnega naročila vlagatelju in ne zato, ker bi za to obstajali resnični razlogi«.

Vlagateljeva zatrjevanja je potrebno presojati z vidika tretjega odstavka 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2), ki določa, da lahko naročnik v vseh fazah postopka po poteku roka za odpiranje ponudb zavrne vse ponudbe. Če je naročnik zavrnil vse ponudbe, mora o tem, o razlogih, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe, in o svoji odločitvi, ali bo začel nov postopek, takoj pisno obvestiti ponudnike ali kandidate, ki so predložili ponudbo, in vlado oziroma svoj nadzorni organ. V odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb mora naročnik ponudnike opozoriti tudi na možnost uveljavljanja pravnega varstva ter navesti podatke iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2. Kadar izvaja naročnik postopek javnega naročanja, v katerem objavi obvestilo o naročilu iz 2., 4. ali 6. točke prvega odstavka 57. člena ZJN-2, mora navedeno odločitev objaviti na portalu javnih naročil, in, če je to primerno, v Uradnem listu Evropske unije.

Državna revizijska komisija v navezavi na zatrjevanje vlagatelja (prvi odstavek na strani 3 zahtevka za revizijo), da je bilo s sklepom Državne revizijske komisije številka 018-234/2014-4, z dne 13. 10. 2014, ugotovljeno, da »je ponudba vlagatelja sprejemljiva«, najprej poudarja, da je v omenjenem sklepu ugotovila, da je vlagatelj v takratnem zahtevku za revizijo dokazal, da »ni mogoče zaključiti, da je bila v postopku oddaje zadevnega javnega naročila vlagateljeva ponudba v sklopu številka 1 izločena na pregleden način«. Postopek oddaje javnega naročila izvaja in v njem odloča naročnik, kar pomeni, da je naročnik tisti, ki v postopku oddaje javnega naročila ugotovi, ali je ponudba (med drugim) sprejemljiva in popolna (primerjaj prvi odstavek 80. člena ZJN-2, v povezavi s prvim odstavkom 79. člena ZJN-2 ter 21. in 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Državna revizijska komisija lahko na podlagi tretjega in četrtega odstavka 31. člena ZPVPJN oziroma prvega odstavka 39. člena ZPVPJN o zahtevku odloči zgolj tako, da slednjega bodisi zavrže, (kot neutemeljenega) zavrne ali pa zahtevku za revizijo ugodi in delno ali v celoti razveljavi postopek javnega naročanja, ali naročniku naloži odpravo kršitve.

Državna revizijska komisija kot naslednje v navezavi na zatrjevanje vlagatelja, da »bi moral naročnik« […] »predmetno javno naročilo oddati vlagatelju« (drugi odstavek na strani 3 zahtevka za revizijo) ugotavlja, da je Sodišče Evropske unije že v sodbi zadeve številka C-27/98, Metalmeccanica Fracasso SpA, z dne 16. 9. 1999, zapisalo, da naročnik ni dolžan oddati naročila edinemu ponudniku z ustrezno/primerno ponudbo (glej točko 33 omenjene sodbe, ki se v angleškem jeziku glasi: »It follows from the foregoing that the contracting authority is not required to award the contract to the only tenderer judged to be suitable«). Po analogiji z omenjeno sodbo je Splošno sodišče Evropske unije v sodbi zadeve številka T 70/05, Evropaïki Dynamiki – Proigmena Systimata Tilepikoinonion Pliroforikis kai Tilematikis AE, z dne 2. 3. 2010, odločilo, da naročnik v okoliščinah postopka oddaje javnega naročila, ko mu je ostala samo ena ponudba (ker ne more več primerjati cen ali drugih značilnosti različnih ponudb, da bi oddal naročilo tisti, ki je ekonomsko najugodnejša), ne bi bil zavezan oddati naročila edinemu ponudniku, za katerega je bilo ugotovljeno, da je sposoben sodelovati (glej točko 105 omenjene sodbe). V navezavi na Direktivo številka 2004/18/ES, z dne 31. 3. 2004, o usklajevanju postopkov za odda¬jo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (Uradni list EU, št. L 134/2004 in sprem.; v nadaljevanju: Direktiva številka 2004/18/ES) je Sodišče Evropske unije v sodbi zadeve številka C 440/13, Croce Amica One Italia Srl, z dne 11. 12. 2014, zgolj dodatno potrdilo, da ob upoštevanju načel preglednosti in enakega obravnavanja naročnik ne more biti zavezan, da zaključi začet postopek za oddajo javnega naročila in da naročilo odda, tudi če ostane edini ponudnik, člene 41(1), 43 in 45 Direktive številka 2004/18/ES pa je treba razlagati tako, da člen 45 Direktive številka 2004/18/ES – če pogoji za uporabo razlogov za izključitev, ki so v njem določeni, niso izpolnjeni – ne ovira tega, da naročnik sprejme odločitev, da ne odda javnega naročila, za katero je bilo objavljeno obvestilo, in da tega naročila ne odda dokončno edinemu preostalemu ponudniku, ki je bil začasno določen za izbranega ponudnika. Obrazložitev odločitve o razveljavitvi lahko tako temelji na razlogih, ki so z vidika javnega interesa povezani zlasti s presojo smotrnosti, da se zaključi postopek za oddajo javnega naročila, med drugim ob upoštevanju morebitne spremembe gospodarskega konteksta ali dejstev ali celo potreb zadevnega naročnika. Tako odločitev je mogoče obrazložiti tudi z nezadostno konkurenco, saj bi na koncu postopka za oddajo zadevnega naročila ostal le en ponudnik, ki bi bil sposoben to naročilo izvršiti (glej zlasti točke od 35 do 37 omenjene sodbe).

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah, v katerih je obravnavala zakonitost naročnikove odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, opozorila na prakso Sodišča Evropske unije, ki je pri razlagi skupnostnega prava navedlo, da naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih ali na podlagi posebej upravičenih razlogov (na primer že omenjena sodba zadeve številka C-27/98, točki 23 in 25, pa tudi sodba zadeve številka C-244/02, Kauppatalo Hansel Oy, z dne 16. 10. 2003, točka 29). Sodišče Evropske unije je ob tem opozorilo, da morajo naročniki pri preklicu javnega razpisa (kljub temu, da direktive s področja javnega naročanja razen dolžnosti obveščanja ne določajo nobenih posebnih pravil, ki bi se nanašala na vsebinske ali formalne pogoje za sprejem take odločitve) spoštovati temeljna pravila prava Evropske Unije, še posebej načela, vsebovana v Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti, ki zadevajo svobodo ustanavljanja in svobodo opravljanja storitev (glej na primer sodbo zadeve številka C-92/00, Hospital Ingenieure Krankenhaustechnik Planungs- GmbH (HI), z dne 18. 6. 2002, točka 42). Naročnik sme vedno prekiniti postopek oddaje javnega naročila in ga zaključiti brez izbire najugodnejše ponudbe, celo v primeru, če je do nemožnosti izbire prišlo zaradi napake naročnika, pod pogojem, da je takšna odločitev sprejeta ob spoštovanju temeljnih pravil skupnostnega prava o javnem naročanju, zlasti načela enake obravnave (že omenjena sodba zadeve številka C-244/02, točka 36).

Ne ZJN-2 ne drugi predpisi torej ne določajo posebnih kriterijev, po katerih bi bilo mogoče presojati utemeljenost/dopustnost razlogov za zaključek postopka oddaje javnega naročila brez oddaje tega, teh pa ni izoblikovala niti sodna praksa. Navedeno posledično pomeni, da ni mogoče kot neskladne s predpisi o javnem naročanju opredeliti pravzaprav nobene odločitve o zavrnitvi ponudb, pri sprejemu katere so bila spoštovana temeljna pravila skupnostnega prava o javnem naročanju. Povedano drugače: presoja zakonitosti naročnikove odločitve o zavrnitvi ponudb v revizijskem postopku ne more obsegati preverjanja ne/utemeljenosti posameznih razlogov za sprejem takšne odločitve, temveč (v obsegu revizijskih navedb) zgolj preverjanje, ali je naročnik pri sprejemu te ravnal v skladu s temeljnimi pravili skupnostnega prava o javnem naročanju, predvsem, ali je naročnik morebiti ravnal diskriminatorno, oziroma je ponudnike obravnaval neenakopravno.

V zvezi z navedenim vlagatelj v zahtevku za revizijo (drugi odstavek na strani 5) tudi sicer sam »poudarja, da je seznanjen z ustaljeno prakso Državne revizijske komisije, ki daje naročnikom pri odločitvi o zavrnitvi vseh ponudb širok preudarek in pri kateri Državna revizijska komisija opozarja na prakso Sodišča Evropske unije«.

Vendar pa vlagatelj ob tem zatrjuje, da »prakse Sodišča Evropske unije ni mogoče razlagati tako široko, da lahko naročnik institut zavrnitve vseh ponudb uporabi takrat, ko za zavrnitev vseh ponudb razlogi dejansko ne obstajajo, naročnik pa navede le navidezni razlog, s katerim zlorabi institut zavrnitve vseh ponudb«.

V zvezi z navedenim je Državna revizijska komisija (sledeč dokaznemu predlogu vlagatelja, da naj vpogleda v »analizo in se prepriča, na kaj dejansko se analiza nanaša in kdaj je bila izdelana« – drugi odstavek na strani 3 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo) vpogledala v dokument »Sprememba tehnologije pranja perila«, številka 01/09, z dne 26. 9. 2014 (v nadaljevanju: dokument z dne 26. 9. 2014), ki se nahaja v odstopljeni ji dokumentaciji. V posledici vpogleda v omenjeni dokument je Državna revizijska komisija ugotovila, da je bil ta, sodeč po datumu na njem, sprejet po naročnikovem prejemu vlagateljevega zahtevka za revizijo z dne 3. 9. 2014 in več kot dva tedna pred sprejemom sklepa Državne revizijske komisije številka 018-234/2014-4, v posledici česar ne gre slediti vlagatelju (drugi odstavek na strani 3 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo), da »ta analiza niti ni bila izdelana in ne obstaja«. Iz dokumenta z dne 26. 9. 2014 jasno izhaja
 primerjalna analiza pranja perila na pralni liniji pri 60°C (oprano 90 % perila) glede na pranje perila pri 40°C,
 dejstvo, da je naročnik uspel popraviti star klasični industrijski pralni stroj, v posledici česar ne potrebuje pranja vsega perila pri 40°C na klasičnih pralnih strojih,
 zaključek, da naročnik (glede na nove ugotovitve obstoječega pranja perila pri 60°C) ne vidi več razloga, da bi uvajal pranje na 40°C, ker ne bo energijskih prihrankov,
 potreba naročnika, da (glede na nove ugotovitve analize) ne bo pričel z uvajanjem pranja pri 40°C, zaradi česar tudi novih preparatov za 40° pranje ne bo potreboval.
Dejstvo, da se je »odločil, da ne ne bo izvajal pranja perila s tehnologijo kemotermične dezinfekcije pri 40°C, zaradi česar določenih vrst blaga« […] »predvidenih v okviru predmeta javnega naročanja po tem postopku ne bo potreboval«, je naročnik zapisal tudi v obvestilu o zavrnitvi ponudb (tretji odstavek na strani 2).

Vlagatelj ob tem ni ustrezno dokazal zatrjevanja (zadnji odstavek na strani 3 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo), da naročnik »analize ni imel, niti ni v letu 2014 spremljal tehnologije pranja, sedaj se na analizo sklicuje le zato, da utemeljuje razlog za zavrnitev ponudb, čeprav ta razlog dejansko ne obstaja«.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal svojih zatrjevanj, da razlogi za zavrnitev vseh ponudb v postopku oddaje zadevnega javnega naročila ne obstajajo, niti ni dokazal svojih zatrjevanj, da je naročnik za zavrnitev vseh ponudb v postopku oddaje zadevnega javnega naročila navedel le navidezen razlog, s katerim je zlorabil institut zavrnitve vseh ponudb. Vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah prav tako ni dokazal svojega zatrjevanja, da »naročniku ta ponudnik« (to je vlagatelj; navezala Državna revizijska komisija) »ne ustreza« (drugi odstavek na strani 5 zahtevka za revizijo). Kot je namreč Državna revizijska komisija poudarila že doslej, naročniki ob sprejemu odločitve o zaključku postopka oddaje javnega naročila brez izbire najugodnejše ponudbe ali začetku novega postopka uživajo širok preudarek, pri čemer evropsko pravo javnih naročil ne zahteva, da bi naročniki takšno odločitev smeli sprejeti le v izjemnih primerih ali na podlagi posebej upravičenih razlogov. Predstavljeni zaključki tako v enaki meri veljajo tudi v navezavi na primerljivo zatrjevanje vlagatelja v tretjem odstavku na strani 5 zahtevka za revizijo, da je »[r]azlog, na katerega se naročnik sklicuje v obrazložitvi izpodbijane odločitve«, […] »le navidezni oziroma formalni in je prilagojen želji naročnika, da javnega naročila ne odda konkretno vlagatelju«.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah prav tako ni dokazal, da naročnik »krši temeljna načela evropskega prava, zlasti pa načelo enakopravne obravnave ponudnikov, saj« ga kot »ponudnika, kateremu bi moral oddati javno naročilo glede na postavljena merila, spravlja v manj ugoden položaj v primerjavi z drugimi ponudniki« (drugi odstavek na strani 5 zahtevka za revizijo). Kot je Državna revizijska komisija ugotovila že doslej, naročnik ne more biti zavezan, da zaključi začet postopek za oddajo javnega naročila in da naročilo odda, tudi če ostane edini ponudnik. Naročnik v okoliščinah postopka oddaje javnega naročila, ko mu je ostala samo ena ponudba (ker ne more več primerjati cen ali drugih značilnosti različnih ponudb, da bi oddal naročilo tisti, ki je ekonomsko najugodnejša), ni zavezan oddati naročila edinemu ponudniku, za katerega bi bilo ugotovljeno, da je sposoben sodelovati (primerjaj točko 105 že omenjene sodbe zadeve številka T 70/05). Predstavljeni zaključek enako velja tudi v navezavi na primerljivo zatrjevanje vlagatelja v zadnji povedi tretjega odstavka na strani 5 zahtevka za revizijo, da bi mu naročnik »moral oddati javno naročilo«. Poleg tega ne gre prezreti dejstva, da je Državna revizijska komisija že v sklepu številka 018-374/2013-3, z dne 12. 11. 2013, zapisala, da kršitve »načela enakopravnosti ponudnikov« naročniku »ni mogoče očitati«, […] »saj edinega ponudnika, ki ostane v postopku javnega naročanja, že po naravi stvari ni mogoče obravnavati neenakopravno nasproti drugim ponudnikom«. V omenjenem sklepu je Državna revizijska komisija zapisala tudi, da »[s]amo dejstvo, da naročnik kot edinega preostalega ponudnika« […] ni izbral takratnega vlagatelja, še »ne izkazuje diskriminatorne obravnave« takratnega vlagatelja. »Tretji odstavek 80. člena ZJN-2 jasno določa, da ima naročnik pravico v vseh fazah postopka (po poteku roka za odpiranje ponudb) zavrniti vse ponudbe in da torej posamezni ponudnik, ki je oddal popolno ponudbo – četudi je edina – nima pravice biti izbran v postopku javnega naročanja in nima pravice, da se javno naročilo odda prav njemu«.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo v navezavi na zatrjevanje (četrti odstavek na strani 6 zahtevka za revizijo), da naročnik »zaradi preferiranja drugega ponudnika, javnega naročila ni želel oddati«, tudi ni konkretiziral, katerega ponudnika naj bi naročnik v postopku oddaje zadevnega javnega naročila preferiral, ob upoštevanju dejstva, da je v razmerju do vseh ponudnikov
 odločil, da javnega naročila ne odda nobenemu od njih,
 napovedal, da »bo za predmet javnega naročila izpeljal nov postopek oddaje, pri čemer bo specifikacije in vsebino razpisne dokumentacije prilagodil tako, da bo lahko pridobil ponudbe za blago, ki ga potrebuje« (peti odstavek na strani 2 obvestila o zavrnitvi ponudb).

Dosedanjih zaključkov iz razlogov, ki so bili predstavljeni že doslej, v ničemer ne spreminja zatrjevanje vlagatelja (tretji odstavek na strani 5 zahtevka za revizijo), da »razlog, na katerega se v obrazložitvi sklicuje naročnik, dejansko ni razlog, ki bi naročniku preprečeval oddati javno naročilo po določbah razpisne dokumentacije«, niti zatrjevanje vlagatelja (tretji odstavek na strani 6 zahtevka za revizijo), da je naročnik v obrazložitvi obvestila o zavrnitvi vseh ponudb navedel, da »se je "odločil, da ne bo izvajal pranja perila s tehnologijo kemotermične dezinfekcije pri 40 °C"« (kar pomeni, da naj bi ne obstajale objektivne okoliščine, ki bi zahtevale spremembo načina pranja). Razlogi, na katerih naročnik utemeljuje zavrnitev vseh ponudb, so namreč tudi po presoji Državne revizijske komisije »objektivni in preverljivi«, kot to v odločitvi o zahtevku za revizijo (peti odstavek na strani 4) zatrjuje naročnik. Res je sicer, da je v odločitvi o zahtevku za revizijo (sedmi oziroma osmi odstavek na strani 3) naročnik zapisal, da »so se učinki zmanjšanja porabe energije lahko pričeli ugotavljati šele v letu 2014«, nato pa, da »je bila po enoletnem obdobju spremljanja, v septembru 2014 izdelana ponovna analiza obstoječe tehnologije pranja perila«, vendar pa omenjeni zapis ob upoštevanju doslej predstavljenih ugotovitev in zaključkov ne zadostuje za prepričljiv zaključek o tem, da je naročnik v obvestilu o zavrnitvi ponudb podal »le navidezni razlog, s katerim« je zlorabil »institut zavrnitve vseh ponudb«.

Ker vlagatelj naročniku v posledici doslej predstavljenih zatrjevanj očita, da »ni izpolnil formalnih zahtev, ki jih za zavrnitev vseh ponudb določa 3. odstavek 80. člena ZJN-2« (zadnji odstavek na strani 5 in prvi odstavek na strani 6 zahtevka za revizijo), saj je »[f]ormalna zahteva za zavrnitev vseh ponudb« […] »skladno s 3. odstavkom 80. člena ZJN-2 obstoj razloga zaradi katerega naročnik zavrne vse ponudbe«, Državna revizijska komisija pa je že doslej ugotovila, da vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah ni dokazal svojih zatrjevanj, da
 razlogi za zavrnitev vseh ponudb v postopku oddaje zadevnega javnega naročila ne obstajajo,
 je naročnik za zavrnitev vseh ponudb v postopku oddaje zadevnega javnega naročila navedel le navidezen razlog, s katerim je zlorabil institut zavrnitve vseh ponudb,
vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah ni dokazal niti citirane zatrjevane kršitve naročnika glede »formalnih zahtev, ki jih za zavrnitev vseh ponudb določa 3. odstavek 80. člena ZJN-2«. V predstavljenem smislu je tako slediti tudi naročniku, ki v sedmem odstavku na strani 4 odločitve o zahtevku za revizijo navaja, da »bodo lahko vsi ponudniki, ki so oddali ponudbe v tem postopku, konkurirali oz. oddali ponudbe tudi v novem postopku, seveda pod pogoji, ki bodo enaki za vse zainteresirane ponudnike«.

V navezavi na zatrjevanje vlagatelja (drugi odstavek I. točke na strani 2 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo), da naročnik »v sklepu o zavrnitvi revizijskega zahtevka navaja nove okoliščine, s katerimi utemeljuje zavrnitev revizijskih zahtevkov, kar pa ni dovoljeno«, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v postopku oddaje zadevnega javnega naročila sledil drugi povedi prvega odstavka 79. člena ZJN-2, saj je v obvestilu o zavrnitvi ponudb svojo odločitev obrazložil in navedel ugotovitve ter razloge zanjo. Vlagatelj ob tem po prejemu obvestila o zavrnitvi ponudb ni izkoristil svoje pravice, da bi na podlagi tretjega odstavka 79. člena ZJN-2 pri naročniku vložil zahtevo za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila, niti po prejemu obvestila o zavrnitvi ponudb ni zahteval vpogleda v dokumentacijo postopka oddaje zadevnega javnega naročila (sedmi odstavek 22. člena ZJN-2). »

renov[a] energetske postaje«, ki jo vlagatelj izpostavlja v drugem odstavku I. točke na strani 2 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, tudi sicer ni bil razlog za zavrnitev vlagateljeve ponudbe, pač pa le (predhodna) navezna okoliščina razloga za zavrnitev vlagateljeve ponudbe, kar v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo ustrezno ugotavlja tudi vlagatelj sam.

Iz razloga, ker vlagatelj v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo na podlagi petega odstavka 29. člena ZPVPJN ne sme navajati novih kršitev, dejstev in predlagati novih dokazov, razen če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti ali predložiti v predrevizijskem postopku, Državna revizijska komisija pri odločitvi ni upoštevala zatrjevanj vlagatelja, kot izhajajo iz prvih treh odstavkov na strani 4 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, v njih pa se vlagatelj sklicuje na 5. člen vzorca »kupoprodajne pogodbe v razpisni dokumentaciji«. Vlagatelj namreč v konkretnem primeru ni dokazal, da omenjenih novih dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti v predrevizijskem postopku. Neodvisno od navedenega bi bilo potrebno tudi v primeru, če bi Državna revizijska komisija omenjena zatrjevanja vlagatelja upoštevala pri sprejemu te odločitve, ugotoviti, da vlagatelj s sklicevanjem na določbo vzorca okvirnega sporazuma, po kateri bo naročnik v času trajanja sporazuma od stranke sporazuma nabavljal le tiste vrste in količine blaga, ki jih bo dejansko potreboval, naročnika ob upoštevanju določb ZJN-2 in prakse sodišč Evropske unije ne more prisiliti v to, da mu javno naročilo odda. Vlagatelj ob tem v postopku pravnega varstva prav tako ni dokazal, da dejstvo, da naročnik določenih vrst blaga zaradi tega, ker »ne bo izvajal pranja perila s tehnologijo kemotermične dezinfekcije pri 40°C«, ne bo potreboval, ne bi moglo vplivati na konkurenco med ponudniki (v smislu, da bi v primeru, če bi ta podatek že pred potekom roka za prejem ponudb izhajal iz predračuna – seznama razpisanega blaga, ponudbo morebiti predložil še kak drug gospodarski subjekt, ki je sicer ni predložil).

V navezavi na zatrjevanja vlagatelja, da ne držijo »navedbe naročnika, ki navaja, da v postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb ni ugotavljal popolnosti vlagateljeve ponudbe« (zadnji odstavek na strani 4 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo), pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da
 je s sklepom številka 018-234/2014-4, kot je bilo to ugotovljeno že doslej, vlagateljevemu takratnemu zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila takratno naročnikovo odločitev, na katero se v predstavljenem delu opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo sklicuje vlagatelj,
 je navedbo naročnika, da »v predmetnem postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb ni ugotavljal popolnosti vlagateljeve ponudbe, temveč je vse prejete ponudbe zavrnil iz razlogov na strani naročnika« (peti odstavek na strani 4 odločitve o zahtevku za revizijo), ob upoštevanju načina in mesta umeščenosti v vsebino odločitve o zahtevku za revizijo razumeti v smislu, da naročnik popolnosti vlagateljeve ponudbe ni (ponovno) ugotavljal po razveljavitvi odločitve, kot izhaja iz 1. točke izreka sklepa Državne revizijske komisije številka 018-234/2014-4, ne pa v smislu, da tega ni storil že prej, kot to napačno razume vlagatelj.

Ker vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ob upoštevanju celotne dosedanje obrazložitve zadevne odločitve Državne revizijske komisije torej ni dokazal, da
 je naročnik odločitev, kot izhaja iz obvestila o zavrnitvi ponudb, sprejel »zgolj iz razloga, da ne bi rabil oddati javnega naročila vlagatelju in ne zato, ker bi za to obstajali resnični razlogi«,
 »za zavrnitev vseh ponudb razlogi dejansko ne obstajajo, naročnik pa« je v obvestilu o zavrnitvi ponudb navedel »le navidezni razlog, s katerim« je »zlorabi[l] institut zavrnitve vseh ponudb«,
 je naročnik s sprejemom odločitve (kot izhaja iz »OBVESTIL[A] O ZAVRNITVI PONUDB«, številka 16-16/14, z dne 27. 10. 2014), po kateri se zadevno javno naročilo »za obdobje štirih let za sklop 1 PRALNA SREDSTVA, ne odda«, kršil katero od določb ZJN-2, »temeljna načela evropskega prava« oziroma »temeljna načela skupnostnega prava o javnem naročanju«,
je Državna revizijska komisija ob upoštevanju vsega doslej navedenega vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 10. 11. 2014 na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN kot neutemeljen zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva tudi, da se mu povrnejo vsi stroški postopka.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (prva poved tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem postopku ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija njegovo zahtevo za povrnitev stroškov na podlagi 70. člena ZPVPJN zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 22. 12. 2014


Predsednik senata
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije



































Vročiti:
– SPLOŠNA BOLNIŠNICA NOVO MESTO, Šmihelska cesta 1, 8000 Novo mesto
– Odvetniška družba Križanec & Potočnik, o. p., d. o. o., Dalmatinova ulica 2, 1000 Ljubljana
– Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana

Vložiti:
 v spis zadeve, tu