018-132/2014 Univerzitetni klinični center Maribor

Številka: 018-132/2014-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Gregorja Šebenika, kot predsednika senata, ter mag. Mateje Škabar in Boruta Smrdela, kot članov senata, v postopku odločanja o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila »48 - VREČKE ZA KRI« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj MEDINOVA, d. o. o., Ukmarjeva ulica 6, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna RAZDEVŠEK, d. o. o., Dalmatinova ulica 11, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER MARIBOR, Ljubljanska ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 8. 7. 2014

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 19. 5. 2014 se (v primarnem pravovarstvenem predlogu) ugodi in se razveljavi
 četrti, peti in šesti odstavek točke 1.1 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe,
 naročnikov odgovor na vprašanje, »[o]ddano: 6.5.2014, 16:20«, vključen v »Pojasnilo razpisne dokumentacije, Datum objave: 14.5.2014, 09:36«, objavljen na Portalu javnih naročil,
 maksimalno dopustne cene predmeta zadevnega javnega naročila, kot so določene z dokumentom (obrazcem), ki izhaja iz predračuna v specifikacijah zahtev naročila.

2. Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 4.500,40 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 20. 3. 2014 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila za vrečke za kri (v nadaljevanju: javno naročilo). Obvestilo o (javnem) naročilu za oddajo zadevnega javnega naročila po odprtem postopku (z namenom sklenitve okvirnega sporazuma) je bilo dne 7. 4. 2014 (s številko objave JN4050/2014) objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 10. 4. 2014 pa (s številko dokumenta 122070) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2014/S 071.

Naročnik je dne 20. 5. 2014 prejel vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 19. 5. 2014, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). V zahtevku za revizijo vlagatelj primarno predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi, da se razveljavijo določila razpisne dokumentacije v točki »1.1 Vrsta postopka I. SPLOŠNO in spremembe z odgovorom na vprašanja, datum objave 14. 5. 2014 ob 9:36 uri na vprašanje oddano dne 6. 5. 2014 ob 16:20 uri ter določitev maksimalno določene cene v predračunu na elektronskem mediju«. Podrejeno vlagatelj v zahtevku za revizijo predlaga, da se zahtevku za revizijo ugodi in se razveljavita razpisna dokumentacija zadevnega javnega naročila (s spremembami, dopolnitvami ter dodatnimi pojasnili vred) in zadevno javno naročilo. V zahtevku za revizijo vlagatelj zahteva od naročnika tudi, da mu izplača priglašene stroške postopka.

V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje, da
 je določba razpisne dokumentacije, v kateri je določeno, kakšna je lahko maksimalno dopustna cena, pa tudi, da bo naročnik vse ponudnike, ki bodo za razpisano skupino blaga takšno ceno presegali, ocenil kot nesprejemljive, nezakonita,
 naročnik s tem, ko je maksimalno dopustno ceno določil na podlagi (ene same) ponudbe (ponudnika P., d. o. o.), kateri je bila »tekom postopka oddaje JN 11904/2012« […] »očitana tudi napačna priznanost ustreznosti kvalitete vrečk za kri«, kršil določbe ZJN-2, med temi tudi načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2), načelo transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2) in načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2).

Naročnik je dne 29. 5. 2014 sprejel sklep številka MG-414/14, s katerim je odločil, da se vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrne, zavrne pa se tudi vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov postopka (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo se naročnik sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije, sprejeto v zadevi številka 018-335/2012, ter v navezavi nanjo ugotavlja, da mu je Državna revizijska komisija že v omenjeni odločitvi pripoznala pravilnost odločitve o tem, da »v javna naročila vključi institut MDC - maksimalno dopustne cene«. Naročnik nadaljuje, da podatki, ki jih je upošteval, ko je določal maksimalno dopustno ceno, predstavljajo »analizo trga z največjo možno transparentnostjo«, dodaja, da je z »MDC« ponudnike vnaprej nedvoumno seznanil z višino zagotovljenih sredstev, ter zaključuje, da je skupaj s celotnim zdravstvom v težki finančni situaciji, negospodarno (in v nasprotju s temeljnimi načeli ZJN-2) pa bi bilo, da »za določitev MDC ne bi izbral cene nižje od povprečja za konkretni predmet javnega naročila«.

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj (kot navaja sam) prejel dne 30. 5. 2014.

Naročnik je v prilogi dopisa z dne 29. 5. 2014, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 2. 6. 2014, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka v zvezi s postopkom oddaje tega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je dne 5. 6. 2014 prejela vlagateljevo vlogo z dne 4. 6. 2014, poimenovano »NADALJEVANJE ZAHTEVKA ZA REVIZIJO in OPREDELITEV DO NAVEDB NAROČNIKA«. V omenjeni vlogi vlagatelj podaja opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo in opredelitev do dokazov, priloženih omenjeni odločitvi, obenem pa v celoti vztraja pri svojem zahtevku za revizijo.

Državna revizijska komisija je naročnika s pozivom številka 018-132/2014-4, z dne 10. 6. 2014 (v nadaljevanju: poziv številka 018-132/2014-4), pozvala na pojasnilo in posredovanje dokumentacije, pojasnilo in dokumentacijo pa je s strani naročnika prejela dne 18. 6. 2014 (dopis naročnika številka MG-468/14, z dne 16. 6. 2014).

Po proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje javnega naročila, po proučitvi navedb vlagatelja in naročnika, predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku, pa tudi vse ostale dokumentacije, ki se nahaja v spisu zadeve, je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da se vlagatelj v zahtevku za revizijo (na več mestih) sklicuje na »ZJN-2E« in na njem utemeljuje svoja zatrjevanja.

V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija pripominja, da iz prvega odstavka 37. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 19/2014 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2E) izhaja, da se postopki javnega naročanja, za katere so bila obvestila iz 2., 4., 6. ali 10. točke prvega odstavka 57. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 12/2013 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZJN-2) poslana v objavo na portal javnih naročil pred uveljavitvijo ZJN-2E, izvedejo po dosedanjih predpisih.

Iz 3. točke sklepa o začetku postopka oddaje zadevnega javnega naročila, iz točke 1.1 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe ter iz točke IV.1.1 obvestila o (javnem) naročilu, objavljenega na Portalu javnih naročil in v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, izhaja, da se predmetno javno naročilo izvaja po odprtem postopku. Ker se javno naročilo izvaja po odprtem postopku, obvestilo o javnem naročilu (iz 2. točke prvega odstavka 57. člena ZJN-2) pa je bilo v objavo na Portal javnih naročil poslano dne 4. 4. 2014, torej pred uveljavitvijo ZJN-2E, ki je začel veljati dne 16. 4. 2014, se postopek oddaje tega javnega naročila na podlagi prvega odstavka 37. člena ZJN-2E izvede po dosedanjih predpisih, brez upoštevanja novele ZJN-2E.

Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju dejstva, da je bil naročnik preko Portala javnih naročil opozorjen na kršitve, kot izhajajo iz zahtevka za revizijo (glej vprašanje, »[o]ddano: 6.5.2014, 16:20«, ter »Pojasnilo razpisne dokumentacije, Datum objave: 14.5.2014, 09:36«, oboje objavljeno na Portalu javnih naročil; peti odstavek 5. člena ZPVPJN), je Državna revizijska komisija po opravljenem predhodnem preizkusu vlagateljevega zahtevka za revizijo v revizijskem postopku slednjega sprejela v (vsebinsko) obravnavo (prvi in drugi odstavek 31. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj svoj zahtevek za revizijo vlaga zoper (nekatere) določbe razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je določba razpisne dokumentacije, v kateri je naročnik določil, kakšna je lahko maksimalno dopustna cena, pa tudi, da bo vse ponudnike, ki bodo za razpisano skupino blaga takšno ceno presegali, ocenil kot nesprejemljive, nezakonita.

ZJN-2 v 21. točki prvega odstavka 2. člena določa, da je nesprejemljiva tista ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva, ali ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Ponudba, ki ni sprejemljiva, v posledici ni popolna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), naročnik pa jo mora po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb v skladu z 78. členom ZJN-2 (upoštevaje drugi in tretji odstavek 41. člena ZJN-2) izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2).

V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v točki 1.1 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe zapisal, da je zaradi drastičnega poslabšanja razmer na področju zdravstva v zadnjih letih in s tem posledično tudi pri njem, za razpisano skupino blaga določil maksimalno dopustno ceno (brez davka na dodano vrednost), ki jo je izračunal tako, da je upošteval ceno na osnovi raziskave tržišča iz leta 2013. Naročnik je pri tem dodal, da bo v fazi analize in ocenjevanja ponudb pri ugotavljanju sprejemljivosti ponudb za razpisano skupino blaga vse tiste ponudbe, ki bodo presegale maksimalno dopustno ceno za razpisano skupino blaga, ocenil kot nesprejemljive. Naročnik je tudi napovedal, da bo v primeru, če bodo pri razpisani vrsti blaga vse ponudbe presegale maksimalno dopustno ceno, v tem delu javno naročilo ponovil oziroma bo izvedel postopek s pogajanji.

Dejstvo, da je »MDC brez DDV« (maksimalno dopustna cena brez davka na dodano vrednost – opomba Državne revizijske komisije) »definirana na osnovi raziskave tržišča v letu 2013«, prav tako izhaja iz zadnje alinee 8. točke internega dokumenta naročnika, z dne 17. 3. 2014.

Na podlagi točke 1.6 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe je bilo na temo maksimalno dopustne cene naročniku zastavljeno vprašanje, oddano »6.5.2014, 16:20«, na katerega je naročnik odgovoril na način, da je pojasnil, da »je bila MDC določena na podlagi ponudb, prejetih tekom izvajanja postopka oddaje javnega naročila za dobavo Vrečk za kri, objavljenega na Portalu javnih naročil, datum objave 6.11.2012, št. objave JN11904/2012 in v Uradnem listu EU, dne 10.11.2012, št. objave 2012/S 217-357657 z vsemi nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami«. Naročnik je pri tem dodal, da »je torej definiral ceno na podlagi prejete tehnično ustrezne ponudbe«, pa tudi, da v tem trenutku »nabavlja vrečke po cenah, ki so bile definirane kot MDC in, ki so bile že predhodno pri naročniku validirane«. V omenjenem odgovoru je naročnik še ocenil, da »je izvajan odprti postopek oddaje javnega naročila v preteklem letu IN v tem trenutku sklenjena pogodba za dobavo vrečk za kri ustrezna ugotovitev stanja na trgu oz. povedano drugače, ni utemeljenega razloga, da bi v novem postopku za istovrstne materiale dopustili višjo ceno za enako kvaliteto« (glej »Pojasnilo razpisne dokumentacije, Datum objave: 14.5.2014, 09:36«).

V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da se na vprašanje maksimalne cene (angleško »maximum total value«) nanaša sodba Splošnega sodišča Evropske unije, dne 13. 9. 2011 sprejeta v zadevi številka T 8/09, Dredging International NV in Ondernemingen Jan de Nul NV proti Evropski agenciji za pomorsko varnost (EMSA). V slednje omenjeni zadevi je EMSA poudarila, da je (pri oddaji ponudbe) pomembno upoštevati zgornje meje proračunskih sredstev (8. točka sodbe), zgornja meja proračunskih sredstev pa je bila (za sklop) jasno in natančno določena v razpisni dokumentaciji (78. točka omenjene sodbe, v povezavi s 76. in 77. točko te sodbe). Splošno sodišče Evropske unije je v omenjeni sodbi zapisalo tudi, da s tem, ko naročnik določi zgornjo mejo proračunskih sredstev, ki je absolutno merilo za ceno, določi tudi pogoj za izvršitev predmeta naročila, s čimer ta predmet naročila natančno opredeli (65. točka omenjene sodbe), naročnik pa lahko glede na svoje proračunske omejitve določi meje proračuna, ki jih morajo upoštevati ponudbe. V zvezi s tem se ni dolžan posvetovati z morebitnimi ponudniki glede ustreznosti pogojev, ki jih je določil (88. točka sodbe).

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da je že v svojem sklepu številka 018-335/2012-4, z dne 30. 11. 2012, sprejetem v postopku oddaje javnega naročila, ki ga je izvajal isti naročnik (v nadaljevanju: sklep številka 018-335/2012-4), jasno zapisala, da pojma »maksimalno dopustne cene« ZJN-2 sicer ne pozna, vendar pa »v zadevi ni bistveno, kako je naročnik poimenoval nek pojem, temveč je pomembno, kaj ta pojem pomeni po vsebini« (v zadevi, v kateri je bil sprejet sklep številka 018-335/2012-4, je Državna revizijska komisija tudi sicer odločala zgolj o dopustnosti določila o maksimalno dopustnih cenah v takratni razpisni dokumentaciji, ne pa o tem, ali so maksimalno dopustne cene odraz cen, ki so takrat veljale za predmet javnega naročila na trgu – navedeno je bistveno za razmejitev med zadevo, v kateri je bil sprejet sklep številka 018-335/2012-4, in tokratno zadevo).

Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je Državna revizijska komisija v svojem sklepu številka 018-335/2012-4 ugotovila, da so ob upoštevanju takratnih določb razpisne dokumentacije takratnega postopka oddaje javnega naročila (torej v okoliščinah takratnega konkretnega dejanskega stanja) maksimalno dopustne cene ponudnikom sporočale, koliko lahko naročnik največ plača za posamezen artikel določene količine (v pojasnilu razpisne dokumentacije takratnega postopka oddaje javnega naročila z datumom objave »29.8.2012, 13:18« je naročnik namreč jasno zapisal: »Maksimalno dopustno ceno smo določili glede na razpoložljiva oz. zagotovljena sredstva za izvedbo javnih naročil v prihodnje«, omenjeno informacijo pa je ponovil v takratnem »Pojasnil[u] razpisne dokumentacije, Datum objave: 20.9.2012, 08:47«), vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal svojega zatrjevanja, da je že »določilo razpisne dokumentacije, kjer naročnik določa kakšna je lahko maksimalno dopustna cena in da bo v fazi analize in ocenjevanja ponudb vse ponudnike, ki bodo presegali maksimalno dopustno ceno za razpisano skupino blaga ocenil, kot nesprejemljive,« […] »nezakonita z vidika pozitivne zakonodaje, ki ureja javno naročanje« (drugi odstavek na strani 8 zahtevka za revizijo).

Za razliko od omenjene sodbe Splošnega sodišča Evropske unije in za razliko od informacij, ki jih je naročnik posredoval gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje javnega naročila, na katerega se nanaša sklep Državne revizijske komisije, številka 018-335/2012-4, v postopku oddaje zadevnega javnega naročila naročnik ni zapisal, da maksimalno dopustno ceno (brez davka na dodano vrednost) predstavljajo njegova zagotovljena sredstva predmeta javnega naročila. V pojasnilu razpisne dokumentacije takratnega postopka oddaje javnega naročila (»Datum objave: 29.8.2012, 13:18«) je naročnik, kot je bilo to ugotovljeno že doslej, za razliko od postopka oddaje tokratnega javnega naročila jasno zapisal: »Maksimalno dopustno ceno smo določili glede na razpoložljiva oz. zagotovljena sredstva za izvedbo javnih naročil v prihodnje«. Omenjeno informacijo je naročnik ponovil v takratnem »Pojasnil[u] razpisne dokumentacije, Datum objave: 20.9.2012, 08:47«.

Ob upoštevanju »Pojasnil[a] razpisne dokumentacije, Datum objave: 14.5.2014, 09:36«, po katerem je (po stališču naročnika) »izvajan odprti postopek oddaje javnega naročila v preteklem letu IN v tem trenutku sklenjena pogodba za dobavo vrečk za kri ustrezna ugotovitev stanja na trgu oz. povedano drugače, ni utemeljenega razloga, da bi v novem postopku za istovrstne materiale dopustili višjo ceno za enako kvaliteto«, je tako razumeti, da je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila naročnik maksimalno dopustno ceno (brez davka na dodano vrednost) določil v smislu cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, ne pa v smislu njegovih zagotovljenih sredstev predmeta zadevnega javnega naročila. Naročnik v dokumentaciji, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila, tudi sicer ni na prepričljiv, jasen oziroma transparenten način izkazal povezave med dokumentom (obrazcem), ki izhaja iz predračuna v specifikacijah zahtev naročila, v katerem je določil maksimalno dopustno ceno, ter sredstvi, ki jih ima zagotovljena za predmet zadevnega javnega naročila (po posameznih postavkah), pač pa maksimalno dopustno ceno šele v odločitvi o zahtevku za revizijo navezuje na višino svojih zagotovljenih sredstev. Ustreznih dokazil, ki višino sredstev, katera ima naročnik zagotovljena za postopek oddaje zadevnega javnega naročila (po posameznih postavkah), dokazujejo, naročnik ni priložil niti odločitvi o zahtevku za revizijo niti dopisu, s katerim se je odzval na poziv Državne revizijske komisije, številka 018-132/2014-4.

V nadaljevanju zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje, da naročnik s tem, ko je maksimalno dopustno ceno določil na podlagi (ene same) ponudbe (ponudnika P., d. o. o.), kateri je bila »tekom postopka oddaje JN 11904/2012« […] »očitana tudi napačna priznanost ustreznosti kvalitete vrečk za kri«, kršil določbe ZJN-2, med temi tudi načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2), načelo transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2) in načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2).

V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija najprej pripominja, da povsem razume naročnika, da je, kot zatrjuje, skupaj s celotnim zdravstvom v težki finančni situaciji, pa tudi, da s postavitvijo določb o maksimalno dopustni ceni zasleduje eno od načel, na katerih temelji javno naročanje, to je načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (zadnji odstavek na strani 4 odločitve o zahtevku za revizijo). Cilj, ki ga (z določitvijo maksimalno dopustne cene) zasleduje naročnik, sam po sebi ni v nasprotju z določbami ZJN-2. Vendar pa Državna revizijska komisija, čeprav (kot to zatrjuje naročnik) »v določilih ZJN-2 nikjer ni podana definicija tržne cene oz. na kakšen način naj opravi analizo trga« (predzadnji odstavek na strani 3 odločitve o zahtevku za revizijo), pritrjuje vlagatelju, da pri ugotavljanju cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu (primerjati 21. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2), v konkretnem primeru »ni mogoče upoštevati samo ene, najnižje ponudbene cene, pridobljene v postopku oddaje javnega naročila« (zadnji odstavek na strani 5 zahtevka za revizijo), glede katere je med vlagateljem in naročnikom tudi sicer spor o tem, ali je bila v postopku oddaje takratnega javnega naročila (katerega obvestilo o naročilu je bilo dne 6. 11. 2012 s številko objave JN11904/2012 objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 10. 11. 2012 pa s številko dokumenta 357657 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2012/S 217) sploh popolna. Čeprav je v »Pojasnil[u] razpisne dokumentacije, Datum objave: 14.5.2014, 09:36« naročnik navedel, da je »definiral ceno na podlagi prejete tehnično ustrezne ponudbe«, pa ne gre prezreti dejstva, da v sklepu številka 018-391/2013-16, z dne 6. 2. 2014, Državna revizijska komisija (iz razloga, ki je v omenjenem sklepu pojasnjen) ni obravnavala takratnih vlagateljevih očitkov, da
 takratni izbrani ponudnik k ponudbi ni predložil vzorcev blaga od vsakega ponujenega artikla, ki bi ustrezali kataloški številki ponujenih vrečk za kri, navedenih na predračunu, s čimer naj bi ravnal v nasprotju s takratno zahtevo naročnika,
 dva vzorca nimata črtne kode, s čimer naj bi takratni izbrani ponudnik ne ravnal v skladu z zahtevo takratne razpisne dokumentacije,
 vse oznake niso bile kodirane s sistemom črtnih kod ISBT 128.

Pri ugotavljanju, kakšne so cene, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, ni mogoče upoštevati samo ene, najnižje ponudbene cene, pridobljene v postopku oddaje javnega naročila. Že dejstvo, da se besedilo 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 nanaša na cene (v množini) namreč kaže na to, da je bil namen zakonodajalca v tem, da naj bi naročnik pri ugotavljanju cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, upošteval več različnih cen, ki so bile dane v različnih okoliščinah in na različnih območjih. Posamezna cena ne more biti podlaga za sklepanje o razmerah na trgu, saj lahko vsaka cena (zaradi različnih razlogov) odstopa od povprečnih vrednosti (tako navzgor kakor tudi navzdol). Če je ponudbena cena določenega ponudnika nižja od cen, ki so jih ponudili ostali ponudniki, je takšna cena lahko posledica določenih objektivnih okoliščin oziroma konkurenčnih prednosti ponudnika, kar pa še vedno ne pomeni, da ostale (višje) ponudbene cene ne predstavljajo podlage za ugotavljanje povprečnih cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Nasprotno. Pri ugotavljanju tržnih cen v smislu ugotavljanja nesprejemljivosti ponudb mora naročnik že po naravi stvari in v skladu z 21. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 upoštevati različne cene na različnih območjih za enak predmet naročila in s pomočjo povprečnih izračunov različnih cen ugotoviti dejansko stanje na trgu. Slediti naročniku, ki je za izhodišče ugotavljanja cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, vzel zgolj najnižjo ponudbeno ceno (navedeno v ponudbi, glede katere je med vlagateljem in naročnikom celo še vedno sporno, ali je sploh popolna), bi pomenilo, da bi lahko naročniki v vsakem postopku oddaje javnega naročila upoštevali le najugodnejšo ponudbo in njeno ceno obravnavali kot edino relevantno tržno ceno, ponudbe vseh ostalih ponudnikov pa izločili kot nesprejemljive (v zvezi s tem primerjati sklep Državne revizijske komisije, številka 018-140/2011-7, z dne 22. 6. 2011).

Glede na vse doslej navedeno, pa tudi ob upoštevanju dejstva, da je kot relevantni trg v konkretnem primeru upoštevati svetovni trg (ne pa zgolj trga Republike Slovenije), naročnik ni dokazal svojega zatrjevanja, da podatki, ki jih je upošteval, ko je določal maksimalno dopustno ceno, predstavljajo »analizo trga z največjo možno transparentnostjo« (stran 4 odločitve o zahtevku za revizijo).

Ker naročnik
 v razpisni dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila (točka 1.1 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe) maksimalno dopustno ceno veže na sprejemljivost ponudbe (21. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), saj določa, da bo vse tiste ponudbe, ki bodo presegale maksimalno dopustno ceno za razpisano skupino blaga, ocenil kot nesprejemljive,
 v dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila ni ustrezno (na prepričljiv, jasen oziroma transparenten način) izkazal, da maksimalna dopustna cena, kot je določena v razpisni dokumentaciji postopka oddaje zadevnega javnega naročila, predstavlja bodisi njegova zagotovljena sredstva bodisi cene, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu,
je z določitvijo maksimalno dopustne cene kršil določbo 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, saj je brez ustrezne pravne podlage razširil pomen pojma »nesprejemljiva ponudba«.

V posledici dosedanjih ugotovitev je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 19. 5. 2014 (v primarnem pravovarstvenem predlogu) na podlagi druge alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila
 četrti, peti in šesti odstavek točke 1.1 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe,
 naročnikov odgovor na vprašanje, »[o]ddano: 6.5.2014, 16:20«, vključen v »Pojasnilo razpisne dokumentacije, Datum objave: 14.5.2014, 09:36«, objavljen na Portalu javnih naročil,
 maksimalno dopustne cene predmeta zadevnega javnega naročila, kot so določene z dokumentom (obrazcem), ki izhaja iz predračuna v specifikacijah zahtev naročila.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija ni odločala o tem, ali je naročnik z določitvijo maksimalno dopustne cene kršil tudi načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2), načelo transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2) in načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2), saj to v ničemer ne bi vplivalo na predmetno odločitev Državne revizijske komisije, kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa. Ker je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila že v primarnem pravovarstvenem predlogu, v nadaljevanju ni odločala niti o podrejenem pravovarstvenem predlogu, kot ga vlagatelj podaja v zahtevku za revizijo (182. člen Zakona o pravdnem postopku – Uradni list RS, št. 26/1999 – v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija z namenom pravilne izvedbe postopka v delu, ki je bil razveljavljen, naročnika na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN napotuje, da v primeru, če bo s postopkom oddaje tega javnega naročila nadaljeval, določbe o maksimalno dopustni ceni vključi v razpisno dokumentacijo le v primeru, če bo v dokumentaciji postopka oddaje javnega naročila ustrezno (na prepričljiv, jasen oziroma transparenten način) izkazal, da maksimalna dopustna cena
 predstavlja bodisi njegova zagotovljena sredstva bodisi cene, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu,
 predstavlja kako drugo vsebino, ki ni v nasprotju z določbami ZJN-2.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V zahtevku za revizijo vlagatelj zahteva od naročnika tudi, da mu izplača priglašene stroške postopka, to je »odvetniške stroške za sestavo zahtevek za revizijo v višini 1.400,00 EUR, materialne stroške v višini 20,00 EUR in 22% DDV na skupni znesek ter vplačano takso v znesku 3.500,00 EUR«.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (pravno relevantni del tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN) priznala naslednje potrebne (in opredeljeno navedene) stroške:
 strošek dolžne plačane takse (za postopek pravnega varstva) v znesku 3.500,00 EUR,
 nagrado za postopek pravnega varstva (predrevizijski in revizijski postopek) v znesku 800,00 EUR, ki jo je priznala na podlagi 70. člena ZPVPJN, skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) ter 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in sprem.; v nadaljevanju: Zakon o odvetniški tarifi). Državna revizijska komisija je namreč po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera ocenila, da gre v konkretnem postopku za povprečen primer, zato nagrado za postopek pravnega varstva v priznanem znesku glede na vse okoliščine zadeve (zlasti še obseg in težavnost odvetniške storitve) ocenjuje kot primerno,
 izdatke za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v pavšalnem znesku 20,00 EUR, ki jih je Državna revizijska komisija določila na podlagi 70. člena ZPVPJN, skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (tarifna številka 6002),
 22 % davek na dodano vrednost v znesku 180,40 EUR, izračunan na podlagi 60.a člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2013 in 2014 (Uradni list RS, št. 104/2012 in sprem.) in tarifne številke 6007 Zakona o odvetniški tarifi glede na nagrado in izdatke za postopek pravnega varstva (na podlagi odločbe Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, ki je priloga zahtevka za revizijo, pa tudi iz »Seznam[a] davčnih zavezancev – pravne osebe« v stisnjeni obliki, dostopnega na spletni strani Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, je namreč zaključiti, da je pooblaščena odvetniška pisarna, ki zastopa vlagatelja, na seznamu davčnih zavezancev vpisana kot davčni zavezanec),
skupaj torej 4.500,40 EUR.

Višjo stroškovno zahtevo vlagatelja je Državna revizijska komisija zavrnila, saj je ugotovila, da ostali zahtevani stroški v konkretnem primeru niso bili potrebni.

Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške pravnega varstva v znesku 4.500,40 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 8. 7. 2014


Predsednik senata
mag. Gregor Šebenik,
član Državne revizijske komisije










Vročiti:
– UNIVERZITETNI KLINIČNI CENTER MARIBOR, Ljubljanska ulica 5, 2000 Maribor
– Odvetniška pisarna RAZDEVŠEK, d. o. o., Dalmatinova ulica 11, 1000 Ljubljana
– Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana

Vložiti:
 v spis zadeve, tu