018-424/2013 Elektro Primorska, d.d.

Številka: 018-424/2013-10

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Sonje Drozdek Šinko kot predsednice senata ter Vide Kostanjevec in Boruta Smrdela kot članov senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Javno naročilo storitev mobilne in fiksne telefonije za obdobje štirih let«, na podlagi zahtevka za revizijo, ki sta ga skupaj vložila ponudnika SI.MOBIL, d.d., Šmartinska 134b, Ljubljana in T2, d.o.o., Verovškova 64A, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Elektro Primorska, d.d., Erjavčeva 22, Nova Gorica (v nadaljevanju: naročnik), dne 14. 3. 2014

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o naročilu, ki ga oddaja po postopku s pogajanji po predhodni objavi, dne 30. 10. 2013 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN13908/2013, dne 2. 11. 2013 pa še v Uradnem listu Evropske Unije, pod številko objave 2013/S 213-371328.

Vlagatelj je z vlogo z dne 29. 11. 2013 vložil zahtevek za revizijo, v katerem ugovarja zoper vsebino razpisne dokumentacije. V zahtevku za revizijo navaja, da so pogoji in zahteve, ki jih je naročnik določil v razpisni dokumentaciji, diskriminatorni in prirejeni ponudniku Telekom Slovenije, d.d., zaradi česar vlagatelj v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ne more predložiti popolne oz. najugodnejše ponudbe. Vlagatelj v nadaljevanju zatrjuje naslednje kršitve:

- Naročnik je kršil 13. člen Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 in spremembe; v nadaljevanju: ZJNVETPS), saj zahteva izvedbo drugega posla – odkup obstoječe opreme, ki jo je po vsej verjetnosti dobavil Telekom Slovenije, d.d. Odkup obstoječe opreme po definiciji šteje za drug pravni posel, gre za odprodajo stvarnega premoženja, vezanost posla z javnim naročilom pa med ponudniki ustvarja neenake možnosti. Odgovor naročnika, da so sistemi, naprave in centrale bistveni elementi tega naročila, po mnenju vlagatelja ne drži, saj odkup za samo izvedbo naročila ni potreben.
- Zahtevo glede konvergence fiksnega in mobilnega omrežja lahko izpolni le ponudnik Telekom Slovenije, d.d., ki združuje fiksno in mobilno omrežje, zaradi česar je bila enaka zahteva že izločena iz postopka oddaje javnega naročila, ki ga je izvajal skupni državni nabavni organ. Tudi partnerska ponudba tu ne pride v poštev, saj lahko to zahtevo izpolni izključno ponudnik Telekom Slovenije, d.d. Zahtevana funkcionalnost v okviru konvergenčnega pogoja ni bistvena za predmet tega naročila, ki je zagotavljanje fiksne in mobilne telefonije, posledica pa je izključitev kakršnekoli konkurence med ponudniki. Vlagatelj pričakuje, da bo naročnik določil take pogoje, pod katerimi bo dobil konkurenčne ponudbe, in bo pri tem izključil zahteve, ki so za storitve nebistvene in le dvigujejo ceno, kot npr. kratko klicanje. Tudi zahteva po penalih v višini 35 EUR v primeru zamenjanih SIM kartic, katerih večino ima ponudnik Telekom Slovenije, d.d., pomeni neupravičeno privilegiranje. Zahteva naročnika po povrnitvi stroškov je neupravičena in v nasprotju z zakonodajo, saj sta obstoječa ponudnika privilegirana, ker jima ni treba plačevati stroškov zamenjave, vlagatelj pa glede na to ne more oddati konkurenčne ponudbe. Vlagatelj v tem delu zahtevka za revizijo še navaja, da bi moral naročnik predmetno naročilo razdeliti na smiselno zaključene celote (posebej fiksna in posebej mobilna telefonija), saj z združitvijo privilegira ponudnika Telekom Slovenije, d.d.
- V nadaljevanju zahtevka vlagatelj navaja, da je merilo »število lastnih baznih postaj (in repetitorjev)« nesorazmerno glede na ostala merila ter določeno z namenom privilegirati ponudnika Telekom Slovenije, d.d. Ta ima največ naročnikov in s tem potrebo po največji prepustnosti sistema, kar je mogoče zagotoviti le z večjim številom baznih postaj. Merilo ima utež 20 točk, kar predstavlja 1/3 teže merila cena. Četudi bi lahko sledili argumentaciji, da število baznih postaj do neke mere vpliva na kakovost, vlagatelj ugotavlja, da to ne odtehta tretjine ponudbene cene. Naročnik argumentira notranje repetitorje z namenom avtomatskega odčitavanja števcev, vendar ni razvidno, ali na mestih, kjer so postavljeni, števce za odčitavanje sploh ima. Če jih ima, je smiselno točkovati samo te repetitorje, ne pa tudi tistih, ki se točkujejo samo zato, ker jih ima ponudnik Telekom Slovenije, d.d. Merilo je zato treba črtati v delu, ki se nanaša na notranje repetitorje, saj naročnik ni izkazal, da zanj predstavljajo ekonomsko korist, ter v delu, ki se nanaša na utež. Repetitor ni nič drugega kot podaljševalnik signala in če vlagateljeva bazna postaja doseže signal v kleti števca, ker je bližje lokaciji števca, je to celo bolje kot postavitev repetitorja, ki signal časovno zamakne.
- Vlagatelj izpodbija tudi merilo »pokritost terena s signalom HSDPA in HSPA+«. Glede na dejstvo, da ima merilo skoraj 17 % utež ob po obsegu zanemarljivi porabi, ter glede na dejstvo, da pol cene odpade na fiksno telefonijo, zaradi česar je utež še večja, je merilo očitno nesorazmerno in namenjeno privilegiranju ponudnika Telekom Slovenije, d.d. Tudi ob predpostavki, da merilo dejansko odraža ekonomsko korist, je iz predračuna razvidno, da je obseg teh storitev v celotni formuli relativno majhen in je utež zato bistveno previsoka.
- Vlagatelj ugovarja tudi zoper zahtevo za paketni prenos podatkov za infrastrukturne potrebe in paketni prenos podatkov za zajem številčnih podatkov. Meni, da je naročnik s tem, ko je predpisal tehnologijo prenosa podatkov na celotnem območju naročnika, privilegiral ponudnika Telekom, d.d. Količina prenosa podatkov pri napravah M2M (odčitavanje števcev) na mesečni ravni je namreč minimalna in zahteve po vrsti prenosa podatkov (3G/4G namesto 2G ali GPRS) so neupravičene in privilegirajo ponudnika Telekom Slovenije, d.d., ki na tem območju nudi navedeno tehnologijo, čeprav vrsta tehnologije nima za naročnika nobene prednosti (zahtevani signali so lahko v določenih pogojih celo slabše dosegljivi). Naročnik bi lahko dopustil tudi 2G, GPRS ali navaden podatkovni prenos minimalne količine podatkov, saj je hitrost prenosa podatkov na sekundo popolnoma nepomembna.
- Vlagatelj zatrjuje, da je tudi prepoved roaminga diskriminatorna. Skupaj s partnerjem pokrivata območje vsak s svojimi baznimi postajami. Tehnično je mogoče, da se SIM kartice enega operaterja konfigurira na omrežje drugega, če je kakovost tega na določenem mikroobmočju, kjer je števec, boljša. Vendar pa naročnik to prepoveduje z argumentacijo nastajanja dodatnih stroškov, s čimer onemogoča oddajo skupne ponudbe. Stroški so stvar ponudbenih cen in bi jih moral naročnik vrednotiti v okviru tega merila.
- Tehnični pogoji so nejasni. Vlagatelj je naročniku zastavil vprašanje v zvezi s točko 2.1 Podpora delu na terenu, vendar je bil odgovor splošen in na njegovi podlagi ni mogoče izdelati aplikacije, ki bi zajela vse zahtevane procese.
- Prav tako je vlagatelj naročniku postavil vprašanje glede parametriranja in posodobitve strojne opreme, saj so zahteve v tem delu nejasne, pa tudi nesprejemljive, saj zahtevajo specifična znanja. Pričakovati kar enostaven prevzem in pouporabo naročnikove opreme ni realno in sprejemljivo, saj razpisna dokumentacija ni takšna, da bi omogočala pripravo cene za ta del naročila. Vlagatelju ni jasno, kaj bo moral dejansko narediti, razlaga naročnika pa je splošna in omogoča stroške od 0 do več deset tisoč EUR, s čimer je privilegiran obstoječi ponudnik, ki so mu ti stroški znani.
- Vlagatelj je naročniku postavil tudi vprašanje glede funkcionalnosti za dispečerski terminal in komandni telefonski posrednik. Naročnik je odgovoril, da je obstoječe stanje podrobno opisano, ponudnike pa je napotil, naj si podrobne informacije pridobijo na ogledu. Vlagatelj meni, da ogled ne more nadomestiti celovite razpisne dokumentacije, saj ni mogoče pridobiti vseh potrebnih podatkov. Navedbe glede funkcionalnih zahtev morajo biti dovolj natančne, da ponudniku omogočijo opredelitev predmeta naročila. Privilegiran je obstoječi ponudnik, ki že pozna stanje pri naročniku.
- Vlagatelj izpodbija tudi zahtevo po brezplačnih klicih med uporabniki stacionarnih priključkov in GSM priključkov, saj navedeno lahko izvede le ponudnik Telekom Slovenije, d.d., ki ima lastno omrežje in lahko cene zaključuje po ceni 0 EUR, ostali ponudniki pa tega ne morejo ponuditi. Obseg klicev med stacionarnimi in fiksnimi priključki bi bilo treba definirati v merilih. Tako bi Telekom Slovenije, d.d., lahko ponudil ceno 0 EUR, ostali ponudniki pa bi morali ponuditi dražje klice in bi morali biti konkurenčnejši pri ostalih merilih.

Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga razveljavitev celotne razpisne dokumentacije oz. podrejeno razveljavitev izpodbijanih delov razpisne dokumentacije, zahteva pa tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo.

Naročnik je dne 16. 12. 2013 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Naročnik uvodoma ugotavlja, da revizijske navedbe glede spornosti zahteve po brezplačnih klicih med uporabniki stacionarnih priključkov in GSM priključkov niso dopustne, saj bi moral vlagatelj naročnika na očitano kršitev opozoriti, česar ni storil. Naročnik se zato v nadaljevanju opredeljuje do ostalih revizijskih navedb:

- Naročnik navaja, da ni kršil 13. člena ZJNVETPS, saj od ponudnikov ni zahteval zaposlitve določenega podizvajalca ali izvedbe kakšnega drugega posla, npr. izvoza določenega blaga ali storitve. Zahteva naročnika, naj ponudniki odkupijo obstoječo opremo, je posledica spremembe koncepta zagotavljanja storitev telefonije in prenosa podatkov pri naročniku, ki je predmet naročnikove avtonomne odločitve. Naročnik je do tega javnega naročila samostojno nabavljal opremo in jo vzdrževal in s tem delno sam izvajal določene storitve, povezane s predmetom javnega naročila, zaradi česar je v primeru napak oz. nedelovanja sistema prihajalo do vprašanja, čigava je odgovornost za napake oz. nedelovanje sistema, kar je bilo v praksi izjemno težavno opredeliti. Naročnik se je zato odločil, da predmet javnega naročila niso več oprema in naprave, potrebne za izvajanje storitev, ampak izključno opravljene storitve. To pomeni, da vsa oprema in naprave pri naročniku niso več potrebne, saj jih mora zagotavljati ponudnik, če želi zagotavljati razpisano storitev. Vlagateljev zaključek, da sistemi, naprave in centrala niso bistveni elementi tega naročila, je napačen. Gre za enovito naročilo, ki se nanaša na storitve mobilne in fiksne telefonije, pri čemer so sistem, naprave in centrala bistveni elementi, brez katerih izvedba razpisanega javnega naročila ni mogoča, saj noben ponudnik ne more zagotavljati razpisanih storitev mobilne in fiksne telefonije brez sistema, naprav in centrale. Pri tem naročnik ne zahteva, da morajo ponudniki uporabiti obstoječ sistem, naprave ali centralo, ampak je to prepuščeno njihovi odločitvi. Zahteva pa, da ponudniki obstoječ sistem, naprave in centralo odkupijo in v primeru, da jih ne bodo potrebovali, tudi odstranijo in zagotovijo druge, s katerimi bodo izvajali razpisane storitve. Naročnik ocenjuje, da bi v primeru, če bi od ponudnikov zahteval ohranitev oz. obnovo (nadgradnjo) obstoječe centrale, to lahko predstavljajo preferiranje določene tehnologije in ponudnikov. Naročnik primerja predmetno naročilo in naročilo storitev ogrevanja, kjer bi od ponudnika zahteval odkup obstoječe peči in energenta, vendar bi prepustil presoji ponudnika, ali bo storitve ogrevanja zagotavljal z obnovo obstoječe peči in z enakim energentom ali pa se bo odločil za zamenjavo peči in energenta. Dejstvo je, da naročnik v nobenem primeru peči in energenta več ne potrebuje, saj naroča storitev ogrevanja, ponudnik pa za zagotavljanje storitve potrebuje tako peč kot energent, zato naročnik zahteva, da ju odkupi, če pa oceni, da je zanj bolj ekonomično, da ju zamenja, pa da ju na lastne stroške odstrani in zamenja. Vlagatelj po mnenju naročnika ni dokazal, da izpodbijana določba razpisne dokumentacije med ponudniki ustvarja neenak položaj, saj ni pojasnil, zakaj naj bi bil on v slabšem položaju glede na preostale konkurente na trgu. Naročnik meni, da je zahteva popolnoma enaka za vse ponudnike, saj od vseh zahteva enako. Naročnik zavrača vlagateljeve navedbe, da naj bi obstoječo opremo dobavil Telekom Slovenije, d.d., zato je tudi ni mogel amortizirati. Njen lastnik je naročnik, ki jo tudi vodi v svojih osnovnih sredstvih.
- V zvezi z zahtevo, ki se nanaša na konvergenco fiksnega in mobilnega omrežja, naročnik navaja, da je edini vlagateljev argument ta, da zahteve razpisne dokumentacije v tem delu izpolnjuje le en ponudnik in da oblikovanje konzorcija, ki bi izpolnjeval konvergenčni pogoj, glede na splošno znana dejstva ni mogoče. Pri tem vlagatelj ni opredelil, katere pogoje za priznanje sposobnosti konkretno izpodbija, niti ni navedel, katere določbe razpisne dokumentacije naj bi bile zanj sporne. Naročnik navaja, da je prejel dve ponudbi, ki izpolnjujeta vse pogoje za priznanje sposobnosti, kar pomeni, da obstajata vsaj dva kandidata. Pri pripravi razpisne dokumentacije se je naročnik oprl na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-214/2012, iz katere izhaja, da je dopustno naročati t. im. konvergenčne oz. združene storitve mobilne in fiksne telefonije ter da je ponudnikov takšnih storitev na relevantnem trgu več, med njimi tudi vlagatelj, za katerega je bilo ravno v okviru citirane odločitve ugotovljeno, da skupaj s ponudnikom Amis, d.o.o., prav tako ponuja konvergenčne oz. združene (paketne) storitve. Naročnik je sledil tudi poročilu APEK-a, ki je navedeno v citirani odločitvi in ugotavlja prednosti združenih storitev ter njihovo ekonomičnost.
- V zvezi s penali za zamenjavo SIM kartic in odločitvijo Državne revizijske komisije št. 018-359/2013, na katero se sklicuje vlagatelj, naročnik navaja, da dejansko stanje ni enako dejanskemu stanju v predmetnem javnem naročilu, saj naročnik nikjer v razpisni dokumentaciji od ponudnikov ne zahteva, da izvedejo menjavo SIM kartic. Prav tako naročnik ne zahteva prenosljivih SIM kartic nove generacije ali navaja drugih nejasnih določb, kot so bile ugotovljene v citirani odločitvi. Naročnik navaja, da mora ravnati gospodarno in mora pri tem upoštevati tudi posredne stroške, katerih višina je odvisna od posameznega ponudnika in naročnik na to nima nobenega vpliva. Naročnik ni pripravljen prevzemati dodatnih stroškov, na katere ne more vplivati, glede na štiriletno trajanje naročila in glede na vrednost pa so stroški povsem sorazmerni, če bodo glede na tehnološke sposobnosti ponudnikov sploh potrebni. Zahteva je enaka za vse ponudnike. Ker so trenutno sklenjena naročniška razmerja za podatkovne pakete na oddaljenih lokacijah z dvema različnima ponudnikoma storitev, bo tako vsak ponudnik predvidoma moral zamenjati določeno število SIM kartic, naročnik pa ne omejuje možnosti, da se SIM kartice enega operaterja konfigurirajo na omrežje drugega. Naročnik zahteva le, da se mu v primeru, če je zamenjava SIM kartice potrebna iz razloga na strani ponudnika, povrnejo minimalni dejanski stroški, ki nastanejo zaradi zamenjave SIM kartice, saj mora zaposleni naročnika spremljati zaposlenega od ponudnika, da mu omogoči dostop do mesta, kjer se zamenjava SIM kartice izvede. Naročnik opozarja na argument, ki ga je vlagatelj uporabil v zadevi št. 018-359/2013, in sicer da v primeru štiri ali petletnega obdobja strošek zamenjave SIM kartic ne bi bil problematičen, saj bi vlagatelju omogočal oddajo konkurenčne ponudbe. V predmetnem postopku je ocenjena vrednost bistveno višja, naročilo se oddaja za štiri leta in zajema tako fiksno kot tudi mobilno telefonijo. Glede na ocenjeno vrednost javnega naročila naročnik meni, da je strošek zamenjave SIM kartic zanemarljiv.
- Naročnik se v nadaljevanju opredeljuje do revizijskih navedb v zvezi z merilom »število lastnih baznih postaj in notranjih radijskih inštalacij« in navaja, da je za kvalitetne storitve mobilne telefonije in mobilnega prenosa podatkov potrebna obsežna infrastruktura, ki jo mobilni operaterji lahko dosežejo le z dolgotrajnim vlaganjem v izgradnjo baznih postaj. Bazne postaje so osnovni gradnik mobilnega omrežja, vsaka dodatna bazna postaja pa ne samo poveča pokritost, ampak poveča tudi dostopnost storitve v primeru hkratne uporabe večjega števila uporabnikov. Večje število baznih postaj zagotavlja večjo zanesljivost in možnost uporabe omrežja v primeru izjemnih razmer, ko zaradi npr. slabih vremenskih razmer ali drugih dejavnikov izpade določena bazna postaja. Naročnik mobilnega omrežja ne potrebuje samo za odčitavanje števcev, ampak tudi za daljinsko vodenje omrežja, s čimer se bistveno zmanjšajo operativni stroški izvajanja storitev, hkrati pa je komunikacija operativnih delavcev nujna pri vsakodnevnem terenskem delu. V času izjemnih vremenskih razmer (predvsem burja, poplave in sneg) je najpogostejša situacija, da podrta drevesa na določenem delu prekinejo električno omrežje, s tem pa tudi napajanje določene bazne postaje. Če omrežje ni redundančno pokrito z baznimi postajami, operativni delavci na terenu ostanejo brez možnosti medsebojne komunikacije in komunikacije z operaterjem, ki intervencijo usmerja. Število 20 točk ni določeno pavšalno, saj je za dodelitev dejanskega števila točk pomembno tudi, kako se to točke dodeljujejo med različne ponudnike. Ponudniki z manjšim številom baznih postaj ne dobijo 0 točk, saj se število točk dodeli glede na relativni medsebojni delež števila lastnih baznih postaj in notranjih radijskih instalacij. Naročnik primeroma navaja, da bi ponudnik s 1000 baznimi postajami prejel 20 točk, ponudnik z 800 postajami pa še vedno 16 točk. Na to ne vpliva dejstvo, da je v merilo cene vključena tudi fiksna telefonija, saj cena storitev mobilne telefonije prevladuje v skupni ceni storitev oz. delež fiksne telefonije v skupni ceni znaša zgolj 25 % celotne cene. Tudi zatrjevanje, da število notranjih radijskih instalacij ne bi smelo biti vključeno v merilo, ker ne predstavlja dodatne koristi, je po mnenju naročnika pavšalno. Notranje radijske instalacije omogočajo uporabo mobilnih storitev na zaprtih območjih, kamor signal baznih postaj ne seže. Naročnik opozarja, da namerava objekte opremiti z avtomatskimi čitalci števcev ter opremo za daljinska omrežja. Tudi na lokacijah, kjer sedaj obstaja signal, podaljšan z notranjimi radijskimi instalacijami, namerava naročnik vzpostaviti avtomatsko odčitavanje števcev in sistem daljinskega vodenja in si s tem zmanjšati materialne stroške, ki nastajajo zaradi ročnega preverjanja stanja števcev ter ročnega vodenja omrežja. Pogosto so v kletnih prostorih večjih objektov locirani ne samo števci, pač pa tudi druga infrastruktura, do katere dostopajo operativni delavci naročnika, ki za medsebojno komunikacijo potrebujejo storitve mobilne telefonije. V kolikor pri svojem delu v kletnem prostoru nimajo signala telefona, delo sicer ni nemogoče, je pa oteženo, hkrati pa ob priklopu in izklopu električne energije z vidika varnosti precej zamudno. Naročnik zato meni, da merilo, ki ob številu lastnih baznih postaj točkuje tudi število notranjih radijskih instalacij, zanj predstavlja dodatno korist. S trditvijo, da ima lahko ponudnik z manj notranjimi radijskimi instalacijami boljši signal, ker ima bazne postaje bližje tem lokacijam, se naročnik ne strinja, saj objektov v kletnih prostorih zaradi dimenzij in načina gradnje v večini primerov ni mogoče pokriti s signalom, tudi v primeru, če bi bila bazna postaja locirana bližje objektu. Če jih ima vlagatelj blizu vseh kritičnih objektov, potem jih ima statistično gledano več kot konkurenčni ponudniki in bo pri tem merilu pridobil več točk. Naročnik ne sprejema očitka vlagatelja, da bi moral na površini 22 % Slovenije izmed cca. 4000 lokacij s SIM karticami in mobilnim prenosom podatkov določiti objekte, kjer ima števce v prostorih, ki zahtevajo notranje radijske instalacije, in za tiste lokacije oceniti, ali signal posameznega ponudnika kletni prostor s števcem dosega, saj bi bil tak način negospodaren. Naročnik opozarja, da je tudi Državna revizijska komisija v zadevi št. 018-214/2012 potrdila, da je število baznih postaj, vključujoč število notranjih radijskih instalacij, pokazatelj zanesljivosti in kapacitete ter prepustnosti in redundantnosti omrežja in torej ustrezno merilo kvalitete omrežja in posledično same storitve.
- V zvezi z merilom »Pokritost terena s signalom HSDPA in HSPA+« naročnik pojasnjuje, da v formulo za izračun ni mogoče vključiti zgolj pokritosti terena, na katerem deluje naročnik, saj gre za področje, za katerega podatki niso preverljivi in naročnik ne bi pridobil primerljivih ponudb. Zato je naročnik v formulo vključil pokritost na ravni celotne Slovenije, saj očitno vsi ponudniki sledijo enakomerni pokritosti poseljenih območij Slovenije. Pokritost na ravni celotne Slovenije enakomerno odraža pokritost območja delovanja naročnika. Pri določitvi uteži v višini 10 točk je naročnik izhajal iz dejstva, da uporablja cca. 4000 podatkovnih SIM kartic na celotnem območju, katerih namen je zgolj prenos podatkov. Pri večini od teh število zahtevanih podatkov narašča tako z vidika količine podatkov, kot tudi z vidika intervala pridobivanja podatkov. Trend naraščanja zahtevane hitrosti prenosa podatkov je pričakovati tudi v bodoče, prav tako pa si bo v primeru višjih hitrosti naročnik lahko omogočil pogostejše periodično pridobivanje podatkov o porabi, s čimer bo spremljanje porabe, izgub ter stanja omrežja ažurnejše. Nekatere povezave so zaradi relativne oddaljenosti od naseljenih območij prepočasne, zaradi česar mora naročnik zaradi količine zahtevanih podatkov zmanjševati periodiko osveževanja teh podatkov. Naročnik navaja, da želi dobiti ponudnika s čim višjimi kapacitetami prenosa podatkov, zaradi česar je to merilo tudi vključil v razpisno dokumentacijo in ga ovrednotil z 10 točkami. Tudi v tem primeru je treba upoštevati, da razlika med ponudniki ne bo 10 točk, temveč glede na razliko pri območju pokritosti bistveno manjša, pojasnjuje naročnik, in navaja, da je merilo sorazmerno. Naročnik pri tem dodaja, da zahteve po določenem številu baznih postaj in notranjih radijskih instalacij ter zahteve po določeni pokritosti HSDPA in HSPA+ namerno ni določil kot pogoj, saj ob neustrezni postavitvi mejne vrednosti ne bi pridobil več ponudb. Kljub temu je z vključitvijo kriterija kot merila omogočil oddajo ponudbe ponudnikom, ki imajo manjše število baznih postaj in notranjih radijskih instalacij ter nižjo pokritost s signalom HSDPA in HSPA+ in s tem nižjo kvaliteto storitev, saj lahko nižjo kvaliteto storitev kompenzirajo z nižjo ceno.
- Glede vlagateljevih navedb v zvezi z zahtevano tehnologijo prenosa podatkov naročnik pojasnjuje, da je dne 26. 11. 2013 zahtevo umaknil. Naročnik je ob tem pojasnil, da popolnosti prijav ne bo presojal z vidika izpolnjevanja te zahteve, si pa pridržuje pravico v fazi pogajanj oblikovati določilo vzorca pogodbe, po katerem se bo izvajalec v določenem roku po pozivu naročnika na posameznih lokacijah zavezal izvesti 3G/4G bazno postajo oz. okrepiti obstoječo tehnologijo na način, da bo le-ta zadostovala potrebam naročnika.
- Na očitke o prepovedi roaminga naročnik odgovarja, da si vlagatelj pogoj razlaga strožje, kot je zapisan. Namen naročnika je bil izključiti vse druge operaterje, ki niso vključeni v prijavo, ne glede na to, ali so domači ali tuji. Samodejno preklapljanje med omrežjem kandidata in drugim omrežjem bi mu namreč povzročilo visoke stroške prenosa podatkov, saj bi se določen del podatkov obračunal kot prenos podatkov v gostovanju v drugem omrežju. Zahteve po blokadi »drugih operaterjev« ni mogoče razlagati na način, da je ponudnikovo omrežje lahko samo eno omrežje, ampak gre v primeru konzorcija ali ponudbe s podizvajalci lahko za več omrežij teh gospodarskih subjektov, ki naročniku ponujajo enovito uporabo svojih omrežij ter tudi enovito obračunavanje. Vsa ostala omrežja, ki v njihovi ponudbi niso vključena, pa se štejejo za druga omrežja, saj je tam storitev obračunana po drugi tarifi.
- Glede nejasnosti tehničnih zahtev v delu, ki se nanaša na podporo delu na terenu, naročnik navaja, da je v Tehničnih zahtevah, v točki 2.1 Podpora dela na terenu — PDT ter v odgovorih na citirana vprašanja jasno navedel, da pričakuje univerzalno licenco aplikacije, ki omogoča prilagoditev na proces pregleda energetskih objektov in povezavo na obstoječe baze podatkov in evidentiranje stanja posameznih elementov energetskih objektov. Naročnik je zahtevo oblikoval relativno enostavno, saj drugih zahtev nima. Lahko bi navedel tudi primere proizvajalcev ali blagovnih znamk aplikacij, vendar je izbor programske opreme v celoti prepustil kandidatom. Naročnik je tudi pojasnil, da se ta proces izvaja s pomorejo dlančnih terminalov in kasnejšega priklopa na osebni računalnik na lokaciji nadzorništva. Iz zahtev tudi izhaja, da se navedena funkcionalnost zagotovi šele po obdobju 6 mesecev od podpisa pogodbe. V tem času bo naročnik zagotovil popis procesa, ki bo vgrajen v vmesnik za delo na terenu. Naročnik je prav tako pojasnil, da pričakuje parametriranje oz. prilagoditev na proces. Glede na natančne tehnične specifikacije »PDT« iz obrazca PRIJAVA bi moral vsak kandidat razumeti, da mora zagotoviti ustrezen tablični računalnik, s katerim bodo operativni delavci na terenu odčitane podatke vnašali v aplikacijo, ki bo preko mobilnega omrežja stalno povezana s strežnikom. Vlagatelj je po mnenju naročnika imel vse informacije o zahtevah glede strojne in programske opreme. Če vlagatelj ne pozna načina sedanjega procesa, bi si lahko pri naročniku ogledal obstoječe dlančne terminale, česar pa ni storil. Zatrjevanje, da je določena zahteva splošna, je po mnenju naročnika neutemeljeno tudi zato, ker je v tem primeru prepuščeno ponudniku, na kakšen način jo bo izpolnil, naročnik pa ga tudi ne more izločiti iz postopka, saj od njega ne more zahtevati več, kot je določeno v razpisni dokumentaciji. Da so bile tehnične zahteve zadostne, je razvidno tudi iz dejstva, da sta prijavo v postopku oddala dva kandidata, ki sta te zahteve očitno povsem ustrezno razumela, kljub temu, da nihče izmed njiju pred oddajo prijave ni razpolagal s podatki o naročnikovem procesu, saj naročnik navedena opravila izvaja samostojno, na lastnih dlančnih terminalih.
- Na očitke o konfiguraciji opreme naročnik odgovarja, da je iz njegovega odgovora povsem jasno, da obstoječa oprema, ki je tudi predmet odkupa, zahteva ustrezno konfiguracijo za optimalno delovanje. Odločitev, ali bo storitve zagotavljal z odkupljeno opremo ali s svojo novo opremo, je na strani vlagatelja. Če bo storitev izvajal z odkupljeno opremo, bo odgovornost za konfiguracijo te opreme na njem, saj je njegova dolžnost zagotavljati nemoteno delovanje vseh funkcionalnosti. Naročnik ne predpisuje obveznosti izvajanja storitev na tej opremi, s tem pa odpade obveza po konfiguraciji te opreme. Z vidika odgovornosti za dobro izvedbo in z vidika kvalitetnega izvajanja storitev za naročnika ni sprejemljivo, da bi opremo, ki bi jo odkupil izvajalec, konfiguriral naročnik sam. Tehnične specifikacije so oblikovane tako, da naročnik samo opisuje obstoječo infrastrukturo ter zahtevane funkcionalnosti (storitve), ne predpisuje pa načina, na katerega je te funkcionalnosti treba zagotoviti. Izbor strojne opreme je v celoti na strani ponudnika, zato je na njem, da izbere tisto strojno opremo, ki jo bo najlažje konfiguriral ter vzdrževal.
- Naročnik tudi glede zahtev za dispečerski terminal in komandni telefonski posrednik ugotavlja, da so določene jasno. Obstoječa tehnična dokumentacija ustrezno opisuje obstoječe stanje, za primere, če bi kateri od ponudnikov menil, da potrebuje več informacij, pa je naročnik predvidel možnost ogleda obstoječih funkcionalnosti, ki jih zasleduje tudi s tem javnim naročilom. Vlagatelj na ogledu ni izrazil želje po pridobitvi dokumentacije ali ogledu obstoječe infrastrukture, ampak je bil njegov namen zgolj opozoriti, da bo zaradi zahtev naročnika po obračunu stroškov zamenjave SIM kartic in konvergence vložil zahtevek za revizijo. Trditev vlagatelja, da ne pozna funkcionalnosti večjega števila istočasnih zvez oz. funkcionalnosti velikost čakalne vrste, po mnenju naročnika predstavlja sprenevedanje vlagatelja. Tudi očitek vlagatelja, da z ogledom ni mogoče pridobiti vseh informacij glede vseh lokacij, po mnenju naročnika ne drži. Na lokaciji v Novi Gorici, kjer je bil ogled omogočen, je na voljo tipska rešitev, ki je uporabljena tudi na ostalih lokacijah, vlagatelj pa bi si lahko ogledal tudi druge lokacije. Vlagatelj nikjer ne zatrjuje, da na ogledu ni pridobil vseh zahtevanih informacij, ampak zatrjuje, da bi mu moral naročnik vso obstoječe stanje popisati in ga objaviti na portalu javnih naročil, ker ogled ne more nadomestiti tehnične dokumentacije. Naročnik se s tem ne strinja, saj meni, da razpisna dokumentacija omogoča seznanitev z njegovimi pričakovanji, v kombinaciji z ogledom pa so vlagatelju na voljo še vse dodatne informacije.
- Glede navedb o spornosti brezplačnih klicev med uporabniki stacionarnih priključkov in GSM priključkov naročnik ponovno ugotavlja, da niso dopustne, saj bi moral vlagatelj naročnika na očitano kršitev opozoriti, česar v tem delu ni storil.

Naročnik je Državni revizijski komisiji z vlogo z dne 18. 12. 2013 odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 23. 12. 2013 opredelil do trditev naročnika iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi vlagatelj odgovarja na naročnikove navedbe in dodatno pojasnjuje revizijske navedbe.

Državna revizijska komisija je na podlagi drugega odstavka 33. člena ZPVPJN Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: AKOS) z dopisom z dne 17. 1. 2014 zaprosila za pojasnila. Zahtevana pojasnila je Državna revizijska komisija prejela dne 20. 2. 2014 in jih posredovala vlagatelju in naročniku. Vlagatelj in naročnik sta Državni revizijski komisiji z dopisoma z dne 3. 3. 3014 in 4. 3. 2014 posredovala vlogi, v katerih sta se opredelila do pojasnil AKOS.

Po pregledu prejete dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika ter po preučitvi pridobljenega mnenja AKOS in pripomb nanj je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo najprej ugovarja zoper naročnikovo zahtevo, v skladu s katero bo moral izbrani izvajalec odkupiti obstoječ sistem, naprave in centralo. Vlagatelj zatrjuje, da je navedena zahteva v nasprotju z določbo 13. člena ZJNVETPS.

13. člen ZJNVETPS (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki) določa, da naročnik v postopku oddaje javnega naročila ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju z ZJNVETPS, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence (prvi odstavek 13. člena ZJNVETPS). Drugi odstavek 13. člena ZJNVETPS določa, da naročnik ne sme zahtevati od ponudnika, da pri izvedbi naročila zaposli določene podizvajalce ali da izvede kakšen drug posel, kot na primer izvoz določenega blaga ali storitev, če s posebnim zakonom ali mednarodnim sporazumom ni določeno drugače. Kot je mogoče razumeti vlagatelja, ta zatrjuje, da odkup obstoječega sistema, naprav in centrale predstavlja »drug posel«, katerega pogojevanje drugi odstavek 13. člena ZJNVETPS prepoveduje.

Z vlagateljem se ni mogoče strinjati. Drugi odstavek 13. člena ZJNVETPS prepoveduje t. im. kompenzacijske posle, ki z vsebino samega naročila niso povezani. Gre za primere, ko bi naročnik pridobitev naročila pogojeval s sklenitvijo drugih poslov, v okviru katerih bi moral izbrani izvajalec angažirati določenega podizvajalca ali dobavitelja, uporabiti določeno tehnologijo ali poskrbeti za izvoz določenega blaga, pri čemer ti posli ne bi bili neposredno povezani s predmetom javnega naročila. V predmetnem postopku oddaje javnega naročila ne gre za situacijo, ko bi naročnik od izbranega izvajalca zahteval izvedbo določenega drugega posla, ki ni povezan z vsebino konkretnega naročila. Naročnik namreč v okviru predmetnega naročila zahteva odkup obstoječega sistema, naprav in centrale – gre za opremo, s katero je naročnik do sedaj zagotavljal izvajanje predmetnih storitev, po sklenitvi pogodbe z novim izvajalcem pa te opreme zaradi spremenjenega koncepta ne bo potreboval več. Kot pojasnjuje naročnik, je do tega javnega naročila samostojno nabavljal opremo in jo vzdrževal in s tem delno sam izvajal določene storitve, povezane s predmetom javnega naročila. V okviru predmetnega javnega naročila pa oprema in naprave, potrebne za izvajanje storitev, niso več predmet naročila, saj se je naročnik odločil, da bo naročal izključno storitve. To pomeni, da oprema in naprave niso več potrebne, temveč jih mora zagotavljati ponudnik. Strinjati se je mogoče z naročnikom, da so sistem, naprave in centrala bistveni elementi naročila, pri čemer pa naročnik ne zahteva, da morajo ponudniki uporabiti obstoječe naprave, ampak je to prepuščeno njihovi odločitvi. Naročnik zahteva, da ponudniki obstoječ sistem, naprave in centralo odkupijo in v primeru, da jih ne bodo potrebovali, tudi odstranijo in zagotovijo druge, s katerimi bodo izvajali razpisane storitve.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik zahteva odkup opreme, ki je zaradi spremenjenega koncepta naročanja storitev sam ne bo več potreboval, hkrati pa gre za opremo, ki je namenjena izvajanju predmetnih storitev in ki jo bo lahko izbrani izvajalec tudi (po lastni presoji) uporabil ali zamenjal. Zato ni mogoče govoriti o drugem poslu, saj je odkup opreme neposredno povezan s predmetom naročila in tudi vključen v samo pogodbo o izvedbi naročila. Kot je razvidno iz vzorca pogodbe, je odkup opreme ena izmed obveznosti izvajalca (13. alineja 3. člena vzorca pogodbe), kar pomeni, da izvajalec s podpisom pogodbe prevzame obveznost odkupa v okviru enega (enotnega) pravnega posla. Ker ni mogoče govoriti o pogojevanju izvedbe drugega posla, ki s predmetnim naročilom ni vsebinsko povezano, tudi ni mogoče ugotoviti kršitve drugega odstavka 13. člena ZJNVETPS, ki jo zatrjuje vlagatelj.

ZJNVETPS načeloma ne prepoveduje zahtev, na podlagi katerih morajo izvajalci oz. dobavitelji v okviru pridobljenega naročila zagotoviti tudi odkup obstoječe opreme, s katero kasneje izvajajo pridobljeno naročilo, ali odkup izrabljene opreme, ki je naročnik po izvedbi novega postopka oddaje javnega naročila ne bo več potreboval, pod pogojem seveda, če so take zahteve določene v skladu s temeljnimi načeli javnega naročanja. Dejstva, da bi bila zahteva po odkupu obstoječe opreme v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja, pa vlagatelj ni izkazal. Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja le, da naj bi obstoječo opremo »po vsej verjetnosti dobavil celo preferiran ponudnik Telekom Slovenije d.d., ki jo je ustrezno amortiziral«. Citirani navedbi že na podlagi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. in nasl. členi Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in spremembe; v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), ni mogoče slediti, saj vlagatelj le domneva, da je opremo dobavila družba Telekom Slovenije, d.d., ne da bi to tudi zatrdil in dokazal. Ne glede na to, kdo je bil dobavitelj obstoječe opreme, pa je treba ugotoviti, da je lastnik opreme naročnik (vlagatelj tej naročnikovi trditvi niti ne ugovarja) in da vlagatelj ni v ničemer izkazal, kako naj bi okoliščina, kdo je bil njen dobavitelj, vplivala na njegov položaj oz. na izpolnitev obravnavane zahteve.

Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo (v delu, kjer opisuje 2. kršitev) navaja, da so ponudniki zastavljali vprašanja glede konvergence fiksnega in mobilnega omrežja, in zatrjuje, da »navedene tehnične zahteve in z njimi povezane pogoje za priznanje sposobnosti lahko izvede samo preferiran ponudnik Telekom Slovenije d.d.« Uvodoma je treba ob presoji teh navedb ugotoviti, da (kot opozarja tudi naročnik) iz zahtevka za revizijo ni jasno razvidno, katere konkretne zahteve iz razpisne dokumentacije vlagatelj pravzaprav izpodbija v delu, ki se nanaša na »2. kršitev«. V tem delu namreč vlagatelj povsem nejasno in nedefinirano najprej omenja konvergenčne zahteve, ne da bi ob tem specificiral posamezne določbe razpisne dokumentacije, katerim ugovarja, zatem ugovarja zoper zahtevo po plačilu stroškov za zamenjavo SIM kartic v višini 35 EUR, na koncu pa trdi še, da je naročnik kršil zakon s tem, ko naročila ni razdelil na smiselno zaključene celote (posebej fiksna in mobilna telefonija). V delu zahtevka za revizijo, ki se nanaša na 2. kršitev, je torej povsem nejasno, katera dejstva vlagatelj zatrjuje, katere kršitve dokazuje in katerim delom razpisne dokumentacije ugovarja. V zvezi s tem zato Državna revizijska komisija opozarja, da mora vlagatelj v skladu s 5. in 6. točko prvega odstavka 15. člena ZPVPJN navesti očitane kršitve ter dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo. Iz že omenjenega pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena izhaja, da mora vlagatelj jasno navesti dejstva, na podlagi katerih mora biti razvidno, katere konkretne kršitve očita naročniku, hkrati pa mora biti v zahtevku za revizijo jasno opredeljeno, katerim konkretnim ravnanjem naročnika vlagatelj ugovarja oz. razveljavitev katerih določb razpisne dokumentacije zahteva.

Iz revizijskih navedb v delu zahtevka za revizijo, ki se nanaša na 2. kršitev, in sicer da so naročnikova pojasnila o možnosti predložitve partnerske ponudbe in skupnih referenc brez pomena, saj naj bi bilo splošno znano dejstvo, da lahko pogoj, kot je opredeljen v razpisni dokumentaciji, izpolni le operater Telekom Slovenije, d.d., je mogoče sklepati, da vlagatelj ugovarja zoper vsebino referenčnega pogoja. Glede na dejstvo, da tudi vlagatelj sam v vlogi, s katero se je opredelil do navedb naročnika, navaja, da se zatrjevana kršitev dejansko nanaša na referenčni pogoj, je Državna revizijska komisija revizijske navedbe v tem delu najprej obravnavala kot ugovor zoper referenčni pogoj, kot ga je naročnik določil v II. poglavju razpisne dokumentacije. Gre (očitno) za pogoj št. 10 iz poglavja »Pogoji za izkazovanje ekonomske, finančne, tehnične in kadrovske sposobnosti« (ki ga vlagatelj sicer niti v zahtevku za revizijo niti v izjasnitvi ni izrecno specificiral), v katerem je naročnik določil:

»Kandidat izkaže, da je kadarkoli v zadnjih treh letih pred rokom za oddajo prijav:

- izvedel vsaj eno postavitev sistema IP telefonije z več kot 100 uporabniki in je za te uporabnike nudil storitve vzdrževanja terminalne opreme in prenosa govora za obdobje vsaj 12 mesecev in
- pri enem naročniku implementiral VoIP sistem in mobilni GSM/UMTS sistem v enovito konvergenčno omrežje v obsegu najmanj 100 fiksnih in 100 mobilnih naročniških razmerij.«

V nadaljevanju pogoja št. 10 je naročnik določil še:

»Kandidati lahko referenčna pogoja iz posameznih alinej izpolnjuje z eno ali dvema ločenima referencama. Za izpolnitev zahteve iz posamezne alineje ni mogoče seštevati različnih referenčnih poslov. V primeru skupne prijave lahko pogoj izpolni katerikoli partner v skupni prijavi.«

Citirani pogoj je treba (ob upoštevanju navedb v zahtevku za revizijo) presojati z vidika zahtev, ki jih določa ZJNVETPS. Prvi odstavek 45. člena ZJNVETPS določa, da mora naročnik ponudnike in kandidate izbrati v skladu z objektivnimi pravili in pogoji, določenimi v skladu z 48. členom ZJNVETPS. Na podlagi prvega in drugega odstavka 48. člena ZJNVETPS mora naročnik pri določitvi pogojev za ugotavljanje sposobnosti zagotoviti, da so ti objektivni. Iz dikcije šestega odstavka 48. člena ZJNVETPS izhaja, da lahko naročnik med pogoje vključi tudi zahteve glede tehnične in kadrovske sposobnosti gospodarskega subjekta. ZJNVETPS ne določa taksativno, katere konkretne zahteve lahko naročnik določi v razpisni dokumentaciji, zato je oblikovanje pogojev tehnične in kadrovske usposobljenosti v domeni naročnika. Pri tem mora seveda naročnik upoštevati temeljna načela javnega naročanja, zlasti načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki (13. člen ZJNVETPS), načelo enakopravne obravnave ponudnikov (15. člen ZJNVETPS) in načelo sorazmernosti (16. člen ZJNVETPS). Naročnik ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, zagotoviti mora, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, pogoje in merila pa mora določiti sorazmerno in v smiselni povezavi s predmetom javnega naročila.

Kot je mogoče razumeti zahtevek za revizijo v delu, ki se nanaša na 2. kršitev, vlagatelj ugovarja konvergenčnim zahtevam (kot je razvidno iz njegove izjasnitve, dejansko ugovarja referenčnemu pogoju) z dveh vidikov: najprej navaja, da naj bi zahteve glede konvergence (sklepati je mogoče, da ima v mislih citirano 2. alinejo 10. pogoja) izpolnjeval le en ponudnik, ki združuje fiksno in mobilno omrežje, in sicer družba Telekom Slovenije, d.d., zatem pa navaja, da zahtevane funkcionalnosti v okviru konvergenčnega pogoja niso bistvene za predmet tega javnega naročila.

Glede trditve, da lahko konvergenčni referenčni pogoj izpolni le en ponudnik, Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni mogoče slediti vlagatelju, ki navaja, da naj bi bilo to splošno znano dejstvo. Splošna znana dejstva, ki jih v skladu s petim odstavkom 214. člena ZPP (v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN) ni potrebno dokazovati, morajo namreč biti taka, da so na določenem območju znana širšemu oz. nedoločenemu krogu ljudi. Dejstvo, koliko ponudnikov lahko na območju Republike Slovenije predloži referenco, ki izpolnjuje zahteve naročnika iz 10. pogoja predmetne razpisne dokumentacije, nikakor ni znano večjemu številu ljudi, zato ga tudi ni mogoče obravnavati kot splošno znanega. Vlagatelj bi zato moral za trditev, da naj bi konvergenčni referenčni pogoj izpolnjeval le ponudnik Telekom Slovenije, d.d., predložiti ustrezne dokaze, česar pa ni storil. V zahtevku za revizijo je vlagatelj pod 2. točko, v kateri je zatrjeval nezakonitost konvergenčne reference, kot dokaz navedel le »kot zgoraj«, zgoraj pa je kot dokaze za svoje trditve naštel objavo obvestila o javnem naročilu, dodatne informacije naročnika, ki so bile objavljene na portalu javnih naročil, razpisno dokumentacijo ter potrdilo o plačilu takse. Iz nobenega predlaganega dokazila ni mogoče ugotoviti, da bi bil ponudnik Telekom Slovenije, d.d., edini ponudnik, ki združuje fiksno in mobilno omrežje oz. ki lahko predloži zahtevano referenco. Navedbam vlagatelja v tem delu zato že na podlagi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ni mogoče slediti.

Poleg tega je Državna revizijska komisija ob presoji referenčnega pogoja upoštevala tudi pojasnila AKOS z dne 19. 2. 2014. Iz njih je namreč razvidno, da družba Telekom Slovenije, d.d., preko lastnih fiksnih in mobilnih omrežij zagotavlja konvergenčne storitve VoIP in storitve mobilne telefonije. Poleg družbe Telekom Slovenije, d.d., pa so pri AKOS za nudenje storitev mobilne in fiksne telefonije registrirane tudi druge družbe. Konvergenčne storitve, ki vključujejo najmanj storitve fiksne in mobilne telefonije, po pojasnilih AKOS poleg družbe Telekom Slovenije, d.d., ponujajo še T2, d.o.o., Telemach, Telemach Rotovž, d.d., Telemach Tabor, d.d., Teleing, d.o.o., Telemach Tezno, d.d., Telemach Pobrežje, d.d., in Si.mobil, d.d. Ponudnikov, ki na trgu ponujajo konvergenčne storitve, je torej več, zato tudi s tega vidika ni mogoče slediti vlagatelju, da je ponudnik Telekom Slovenije, d.d., edini ponudnik, ki na trgu ponuja konvergenčne storitve in ki lahko posledično predloži ustrezno referenco.

Vlagateljeve navedbe, da zahtevane funkcionalnosti v okviru konvergenčnega pogoja niso bistvene za predmet javnega naročila, je treba (glede na to, da vlagatelj, kot navaja v izjasnitvi, v tem delu zahtevka za revizijo izpodbija referenčni pogoj) razumeti tako, da ugovarja vsebini 2. alineje pogoja št. 10 iz poglavja »Pogoji za izkazovanje ekonomske, finančne, tehnične in kadrovske sposobnosti«. V njej je naročnik zahteval izkazovanje implementacije VoIP sistema in mobilnega GSM/UMTS sistema v enovito konvergenčno omrežje v obsegu najmanj 100 fiksnih in 100 mobilnih naročniških razmerij. V zvezi s samo dopustnostjo zahteve po konvergenci storitev Državna revizijska komisija ugotavlja, da je že v sklepu št. 018-214/2012 zapisala, da so konvergenčne ponudbe, ki združujejo različne storitve, naraščajoči trend na trgu telekomunikacij, ki je stroškovno upravičen in prispeva k učinkovitejši izvedbi javnega razpisa. Takšen način naročniku omogoča, da ima za različne storitve sklenjeno eno pogodbo, pri čemer izvajalci storitev znotraj lastnih omrežij klicev ne zaračunavajo ali pa so cene klicev zelo ugodne, zaradi česar se znižujejo stroški elektronskih komunikacijskih storitev.

Ob ugotovitvi, da zahteve po konvergenčnih storitvah načeloma niso nedopustne, pa je treba hkrati upoštevati tudi pojasnilo AKOS z dne 19. 2. 2014, iz katerega izhaja, da je tehnična združitev omrežij različnih tehnologij na določenih nivojih omrežja mogoča, vendar za ponujanje storitev VoIP in GSM/UMTS ni nujna. V Sloveniji in drugje ni praksa, da bi operaterji lastna fiksna in mobilna omrežja združevali v enovito konvergenčno omrežje na različnih nivojih posameznih tehnologij z namenom, da bi uporabnikom nudili konvergenčne storitve. Konvergenco operaterji običajno izvedejo na storitvenem nivoju, saj je uporabniku pomembna konvergenčna storitev, ne pa tehnično konvergirano in enovito omrežje na jedrnem ali dostopovnem nivoju. Enako velja tudi v primeru, ko gre za konvergenčno nudenje storitev dveh različnih operaterjev omrežij. Na ta način lahko dva različna operaterja različnih tehnologij (VoIP in GSM/UMTS) na storitvenem nivoju končnim uporabnikom ponudita konvergenčno storitev, ne da bi za to morala nujno svoji omrežji tehnično združevati v enovito konvergenčno omrežje. Konvergenca je za uporabnika bolj komercialen in ne tehničen pojem, še pojasnjuje AKOS.

Na podlagi navedenih izhodišč je treba razlagati tudi referenčno konvergenčno zahtevo iz 2. alineje pogoja št. 10 iz poglavja »Pogoji za izkazovanje ekonomske, finančne, tehnične in kadrovske sposobnosti«, ki ji v zahtevku za revizijo ugovarja vlagatelj. Ni je namreč mogoče razumeti na način, da jo lahko izpolni le tisti ponudnik, ki je že implementiral VoIP sistem in mobilni GSM/UMTS sistem preko tehnično enovitega oz. enotnega konvergenčnega omrežja, temveč jo lahko izpolnijo vsi izvajalci, ki so bodisi sami bodisi s partnerji posameznemu naročniku preko svojih omrežij zagotovili funkcionalnost konvergence. Takšna razlaga navsezadnje izhaja tudi iz dikcije 2. alineje pogoja št. 10 iz poglavja »Pogoji za izkazovanje ekonomske, finančne, tehnične in kadrovske sposobnosti«, v kateri je naročnik predvidel skupno prijavo in pri izpolnjevanju tega pogoja prepovedal le seštevanje različnih referenčnih poslov, kar pa ne pomeni, da en referenčni posel, v katerem sta dva izvajalca enemu naročniku preko svojih različnih omrežij zagotovila funkcionalnost enovite konvergence, ne bi bil dopusten. Na enak način konvergenco razlaga tudi naročnik, saj v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, navaja, da v primeru konzorcija ali ponudbe s podizvajalci dopušča kombinacijo več omrežij teh gospodarskih subjektov, ki naročniku ponujajo enovito uporabo svojih omrežij. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija vlagateljeve navedbe v tem delu zavrnila kot neutemeljene, opozarja pa, da bo moral naročnik v postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb pri presoji skladnosti predloženih referenc upoštevati citirana pojasnila AKOS in ugotovitve Državne revizijske komisije, da je pri konvergenci storitev bistvena funkcionalnost, ne pa tehnična enovitost posameznega omrežja. Ob tem Državna revizijska komisija ponovno opozarja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo (v delu, ki se nanaša na 2. kršitev) ni jasno specificiral, katerim delom razpisne dokumentacije ugovarja. Šele v vlogi, s katero se je izjasnil o zahtevku za revizijo, je navedel, da izpodbija »referenco, ki se nanaša na fiksno – mobilno konvergenco«, zaradi česar Državna revizijska komisija tudi ni presojala ostalih delov razpisne dokumentacije, ki se nanašajo na tehnične zahteve.

Je pa vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo, ki se nanaša na 2. kršitev, tudi navedel, da zahteva po plačilu 35 EUR za zamenjavo SIM kartice pomeni, da on ne bi mogel biti izbrani ponudnik, saj naj bi bil že v izhodišču preferiran ponudnik Telekom Slovenije, d.d. Vlagatelj se ob tem sklicuje na sklep Državne revizijske komisije št. 018-359/2013, ter na argumentacijo, ki jo je sam podal v tej zadevi.

Kot je mogoče sklepati iz vlagateljevih navedb v tem delu, vlagatelj ugovarja zoper naročnikovo zahtevo, da bo moral izbrani izvajalec poravnati naročniku strošek spremljanja osebe izvajalca pri zamenjavi SIM kartic po ceni 35,50 EUR brez DDV na posamezno lokacijo števca, obračunano glede na dejansko število opravljenih zamenjav.

V zvezi s to navedbo je treba najprej zapisati, da mora naročnik pri opisu predmeta naročila in oblikovanju posameznih zahtev izhajati iz temeljnih načel javnega naročanja. Tako ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju z določili ZJNVETPS, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence (prvi odstavek 13. člena ZJNVETPS). Prvi in drugi odstavek 15. člena ZJNVETPS (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) določata, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. V skladu s 16. členom ZJNVETPS (načelo sorazmernosti) mora naročnik javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila.

Naročnik mora na podlagi zgornjih izhodišč zagotoviti enakopravno obravnavo med ponudniki, kar pa seveda ne pomeni, da mora vsem ponudnikom zagotoviti dejansko enak položaj. Pravo javnih naročil sicer varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju predmeta javnega naročila, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in naravnih danosti ter zaradi določenih objektivnih okoliščin je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi vsake zahteve je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo oz. jo lahko izpolnijo lažje, ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo oz. jo lahko izpolnijo težje. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo – razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, namreč ni dopustno, saj je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi. Dejstvo, da lahko posamezen ponudnik določeno zahtevo izpolni težje oz. da jo lahko drug ponudnik izpolni lažje, samo po sebi še ne zadostuje za zaključek, da je naročnikova zahteva diskriminatorna. Če je izkazano, da je zahteva objektivno opravičljiva in sorazmerna glede na predmet javnega naročanja in če je naročnikovo ravnanje nujno tudi za zagotovitev gospodarne porabe javnih sredstev, naročniku ni mogoče očitati kršitve pravil javnega naročanja.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je po eni strani nedvomno treba upoštevati objektivno okoliščino, da naročnik že razpolaga z SIM karticami v merilnih napravah in da je te treba v primeru izbire novega ponudnika storitev telefonije in prenosa podatkov zamenjati. Prav tako je treba upoštevati, da ob zamenjavi SIM kartic nastanejo določeni stroški, saj, kot pojasnjuje naročnik, mora njegov delavec spremljati delavca izvajalca, da mu omogoči dostop do mesta, kjer se izvede zamenjava SIM kartice. Naročnik mora pri oddaji javnega naročila upoštevati te stroške, saj mora v skladu z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (12. člen ZJNVETPS) javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Po drugi strani pa je treba upoštevati, da so v primeru zamenjave SIM kartic nedvomno v slabšem položaju tisti ponudniki, ki svojih kartic še nimajo nameščenih, saj obstoječim izvajalcem z že nameščenimi karticami praviloma ni treba nameščati novih. Gre za objektivno okoliščino, da so obstoječi izvajalci svoje kartice že namestili v preteklosti, pri čemer so tudi takrat nastali določeni stroški namestitve oz. zamenjave.

Pri presoji zahteve, s katero želi naročnik prenesti stroške zamenjave SIM kartic na izvajalca storitev, je treba upoštevati obe navedeni okoliščini, in sicer da naročniku v primeru zamenjave izvajalca nastajajo stroški zaradi zamenjave SIM kartic, ki jih želi prenesti na novega izvajalca, po drugi strani pa so novi ponudniki v tem primeru v objektivno slabšem položaju v primerjavi z obstoječimi izvajalci. Utemeljeno je pričakovati, da bo naročnik, upoštevajoč načelo gospodarne porabe javnih sredstev, stroške zamenjave SIM kartic prenesel na novega izvajalca. Vendar pa mora pri tem upoštevati načelo sorazmernosti, v skladu s katerim strošek zamenjave kartic ne sme biti nesorazmerno visok glede na ocenjeno vrednost. Z drugimi besedami: če je strošek zamenjave kartic relativno majhen v primerjavi z vrednostjo celotnega naročila, načeloma ni mogoče govoriti o neskladnosti takšne naročnikove zahteve s pravili javnega naročanja, ob upoštevanju dejstva, da je v določenih okoliščinah prevzemanje takega stroška v primeru pridobitve nove stranke v skladu z običajno poslovno prakso. V primeru večjega oz. dalj časa trajajočega javnega naročila je strošek zamenjave SIM kartic sorazmerno bistveno manjši, odločitev o tem, ali bo za pridobitev večjega naročila prevzel tak strošek nase, pa sodi v poslovno odločitev posameznega ponudnika.

Vlagatelj se v tem delu zahtevka za revizijo, kot je bilo že zapisano, sklicuje na sklep Državne revizijske komisije št. 018-359/2013 in navaja, da je šlo v tej zadevi za »praktično identično dejansko stanje«. Z vlagateljem se ni mogoče strinjati. V tej zadevi je namreč Državna revizijska komisija obravnavala drugačno dejansko stanje, saj je ugotovila, da je tedanji naročnik določil povsem nejasne zahteve v zvezi z zamenjavo SIM kartic. Tedanji naročnik je namreč od ponudnikov zahteval bodisi namestitev prenosljivih SIM kartic nove generacije (za katere ni bil prepričan, ali na trgu sploh že obstajajo) bodisi namestitev lastnih kartic, pri čemer so se morali ponudniki v primeru zamenjave lastnih kartic zavezati, da mu bodo povrnili stroške menjave. V zvezi s to zahtevo je Državna revizijska komisija v sklepu št. 018-359/2013 ugotovila, da je določena v nasprotju s pravili javnega naročanja, saj je bila nejasna, s čimer je bilo vsaj enemu ponudniku omogočeno, da njemu edinemu ne bi bilo potrebno izvesti menjave obstoječih SIM kartic z (novimi) lastnimi. Kot bistveno razlikovalno okoliščino pa je treba omeniti, da je bil v zadevi št. 018-359/2013 strošek zamenjave SIM kartic ocenjen na 78.409,50 EUR, medtem ko je bilo iz sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila razvidno, da je naročnik vrednost sklopa ocenil na 80.000,00 EUR. Tako zastavljeni pogoji niso omogočali enakih izhodišč vsem potencialnim ponudnikom, saj bi lahko le tedanji obstoječi ponudnik naročilo izvedel z dobičkom, medtem ko bi morali ostali ponudniki večji del prihodka porabiti za financiranje menjave SIM kartic.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila so razmerja povsem drugačna. Strošek menjave SIM kartic, kot ga v zahtevku za revizijo ocenjuje vlagatelj, znaša 70.000,00 EUR, ocenjena vrednost javnega naročila, ki ga naročnik oddaja za obdobje štirih let, pa znaša 1.800.000,00 EUR (brez DDV). V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je torej razmerje med stroškom zamenjave kartic in ocenjeno vrednostjo bistveno drugačno, saj predstavlja strošek menjave le manjši del celotnega naročila. V zahtevku za revizijo vlagatelj ni v ničemer pojasnil nesorazmernosti oz. nezakonitosti obravnavane zahteve. Vlagatelj se pri tem zgolj sklicuje na argumentacijo, ki jo je podal v zadevi št. 018-359/2013, in navaja, da sta obstoječa ponudnika privilegirana, ker jima ne bo treba plačevati zamenjave kartic v takšnem obsegu kot vlagatelju. Kot je razvidno iz sklepa št. 018-359/2013, je vlagatelj v tistem postopku oddaje javnega naročila ocenil, da strošek zamenjave SIM kartic presega celotno pogodbeno vrednost tedanjega javnega naročila za sklop, pri čemer je izrecno navedel, da bi moral tedanji naročnik v skladu z načelom gospodarne porabe javnih sredstev oddati naročilo za večletno obdobje, kar bi ponudnikom omogočalo, da bi prevzeli strošek zamenjave SIM kartic in ga sorazmerno porazdelili na celotno obdobje veljavnosti sklenjene pogodbe.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel nobenih dejstev, na podlagi katerih bi lahko v predmetnem postopku oddaje javnega naročila presojali morebitno nesorazmernost zahteve po kritju stroškov zamenjave SIM kartic. V zahtevku za revizijo namreč vlagatelj ni izkazal, da bi bil strošek zamenjave tako visok v primerjavi s celotnim naročilom, da bi lahko govorili o nesorazmernosti zahteve. Nasprotno, izrecno sklicujoč se na argumentacijo iz zadeve št. 018-359/2013, vlagatelj celo sam priznava, da je glede na trajanje in ocenjeno vrednost predmetnega naročila strošek zamenjave kartic tak, da ga lahko posamezen ponudnik sorazmerno porazdeli na celotno obdobje veljavnosti sklenjene pogodbe. Državna revizijska komisija je zato revizijske navedbe v tem delu obravnavala kot neutemeljene.

Vlagatelj v delu zahtevka za revizijo, ki se nanaša na 2. kršitev, poleg referenčnega pogoja in zahteve za kritje stroškov ob zamenjavi SIM kartic omenja še kršitev 12. člena ZJNVETPS, ki naj bi jo naročnik storil s tem, ko predmetnega naročila ni razdelil na dva sklopa. V zvezi z navedenim vprašanjem Državna revizijska komisija opozarja, da je že v sklepu št. 018-214/2012 zavzela stališče do delitve na sklope v primeru telekomunikacijskih storitev. Sklop je v skladu z 32. točko 2. člena ZJNVETPS del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto in ga je mogoče oddati ločeno. ZJNVETPS prepoveduje oblikovanje naročila v vrednostno prenizke ali previsoke sklope z namenom, da bi se naročnik izognil predpisanim postopkom oddaje javnega naročila oziroma da bi želel s tem neupravičeno privilegirati velike ponudnike. Naročnik je načeloma avtonomen pri odločitvi, ali bo naročilo razdelil na sklope, pri čemer iz drugega odstavka 12. člena ZJNVETPS izhaja, da mora javno naročilo oblikovati v sklope v primeru, če to dopušča narava predmeta javnega naročila, če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe naročila in če s tem hkrati zagotovi nediskriminatorno obravnavo in večjo dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom. Odločitev o tem, ali se bo posamezno javno naročilo oddalo po sklopih, je tako odvisna od konkretnih okoliščin posameznega primera, pri čemer je treba upoštevati vrsto razpisanih storitev, vsebinsko povezanost posameznih delov javnega naročila, konkurenco na trgu in običajno poslovno prakso pri naročanju razpisanih storitev.

V mnogih primerih lahko naročniki ravno zato, ker predmet javnega naročila razdelijo na več zaokroženih enot, pridobijo cenovno ugodnejše ponudbe. Vendar pa lahko včasih prav nabava več vrst storitev od istega ponudnika privede do ugodnejše ponudbe. Kot je bilo že ugotovljeno, so konvergenčne ponudbe, ki združujejo različne storitve, naraščajoči trend na trgu telekomunikacij, ki je stroškovno upravičen in prispeva k učinkovitejši izvedbi javnega razpisa. Takšen način naročniku omogoča, da ima za različne storitve sklenjeno eno pogodbo, pri čemer izvajalci storitev znotraj lastnih omrežij klicev ne zaračunavajo ali pa so cene klicev zelo ugodne, zaradi česar se znižujejo stroški elektronskih komunikacijskih storitev. Po eni strani je torej mogoče ugotoviti, da enotna oddaja predmetnega naročila naročniku omogoča gospodarnejšo porabo lastnih sredstev. Po drugi strani pa vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel nobenih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče presojati, ali je naročnik s tem, ko predmetnega naročila ni razdelil na sklope, kršil pravila javnega naročanja. Vlagatelj je navedel le, da je naročnik storitvi fiksne in mobilne telefonije združil z namenom privilegirati položaj ponudnika Telekom Slovenije, d.d., ne da bi ob tem pojasnil, na kakšen način. Iz zahtevka za revizijo namreč ni razvidno, da vlagatelj ne bi mogel ponuditi obeh vrst storitev. Nasprotno, vlagatelj (oz. oba partnerja skupaj) take konvergenčne storitve lahko zagotovi, enako pa izhaja tudi iz pojasnila AKOS. Ob tem je treba ugotoviti, da je naročnik, kot ugotavlja tudi vlagatelj, dopustil predložitev skupnih ponudb. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v sklepu št. 018-214/2012, bi bila najširša konkurenca med ponudniki res zagotovljena v primeru, če bi vsaka izmed razpisanih storitev predstavljala samostojen sklop. Takšna razdelitev bi bila za večino ponudnikov, ki ponujajo zgolj eno storitev, tudi najbolj racionalna, saj bi lahko oddali ponudbo le za tisto storitev, ki jo izvajajo, pri čemer bi odpadla dogovarjanja z morebitnimi skupnimi ponudniki ali podizvajalci. Naročnik bi v tem primeru najverjetneje prejel tudi največ ponudb, vendar pa ne bi mogel pridobiti zanj racionalnejših združenih oziroma konvergenčnih storitev. Spoštovanje načela zagotavljanje konkurence ne pomeni, da je treba javno naročilo oblikovati tako, da lahko ponudbo brez najmanjšega napora oziroma povezovanja odda vsak ponudnik na trgu. Ker je bilo v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ugotovljeno, da naročanje konvergenčnih storitev v okviru enotnega naročila za naročnika predstavlja gospodarnejše ravnanje, vlagatelj pa v zahtevku za revizijo ni navedel prepričljivih argumentov za razdelitev naročila na posamezne sklope, Državna revizijska komisija vlagateljevemu očitku v tem delu zahtevka ni sledila.

Vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo ugovarja zoper merilo »število lastnih baznih postaj in repetitorjev« in navaja, da je merilo nesorazmerno in določeno izključno z namenom privilegiranja ponudnika Telekom, d.d.

Vlagateljeve revizijske navedbe v tem delu je treba presojati z vidika 49. člena ZJNVETPS, ki določa, da lahko naročnik naročilo odda bodisi na podlagi najnižje cene bodisi na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe, pri čemer lahko v slednjem primeru uporabi različna merila, kot npr. kakovost, cena, tehnične prednosti, estetske in funkcionalne lastnosti, okoljske lastnosti, stroške poslovanja, stroškovno učinkovitost, poprodajne storitve in tehnično pomoč, datum dobave itd. Merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila (tretji odstavek 49. člena ZJNVETPS), naročnik pa mora pri njihovem oblikovanju spoštovati tudi temeljna načela javnega naročanja.

Merilo je element za vrednotenje, (medsebojno) primerjanje ali presojanje ponudb. Merilo je vnaprej podan razlikovalni znak med ponudbami, katerega izbira odraža naročnikovo presojo pomembnosti posameznih okoliščin, povezanih s predmetom ali izvedbo naročila. Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila oziroma kdaj naj naročnik določen element opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določenem elementu tudi resnično zagotavljalo prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z neko okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oziroma prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila. To pomeni, da mora biti merilo komercialne narave in povezano s konkretno ponudbo oziroma izvedbo javnega naročila. Glede na navedeno je mogoče ugotoviti, da je kakovost vsekakor element, ki ga naročnik nedvomno lahko ocenjuje v okviru meril ekonomsko najugodnejše ponudbe.

Naročnik je merila določil v IV. poglavju Navodil za izdelavo prijave, kjer je pod postavko B določil, da bo meril tudi število lastnih baznih postaj in notranjih radijskih instalacij (repetitorjev), v skladu s katerim bo ponudnik, ki bo ponudil največ lastnih baznih postaj in repetitorjev na območju Republike Slovenije, prejel 20 točk, ostali ponudniki pa sorazmerno nižje število točk.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je tudi v zvezi s podobnim merilom (število lastnih baznih postaj in število notranjih radijskih instalacij) že zavzela stališče v zadevi št. 018-214/2012. Tam je zapisala, da je število baznih postaj pokazatelj zanesljivosti in kapacitete ter prepustnosti in redundančnosti omrežja in da je kvaliteta signala odvisna od števila baznih postaj. Tudi v predmetnem postopku oddaje javnega naročila naročnik pojasnjuje, da so bazne postaje osnovni gradnik telekomunikacijske infrastrukture in da vsaka dodatna bazna postaja poveča pokritost in dostopnost storitve v primeru hkratne uporabe večjega števila uporabnikov. Večje število baznih postaj zagotavlja tudi večjo zanesljivost in možnost uporabe omrežja v primeru izjemnih razmer. Zlasti slednje je po mnenju Državne revizijske komisije pomembna okoliščina za presojo obravnavanega merila, saj je treba upoštevati, da naročnik opravlja specifično dejavnost, v okviru katere mora skrbeti tudi za nemoteno delovanje električnega omrežja. Kot pojasnjuje naročnik, mora zagotavljati nemoteno delovanje električnega omrežja tudi v izjemnih vremenskih razmerah, ko je komunikacija z operativnimi delavci na terenu zelo pomembna. V takih razmerah lahko zaradi vetra, snega ali žleda pride do izpada posameznih baznih postaj in če omrežje ni redundančno pokrito z baznimi postajami, operativni delavci na terenu ostanejo brez možnosti komunikacije. Podobno je mogoče slediti naročniku tudi v delu, kjer navaja, da notranje radijske instalacije omogočajo uporabo mobilnih storitev na zaprtih območjih, kamor signal baznih postaj ne seže. Glede na način, na katerega namerava naročnik vzpostaviti avtomatsko odčitavanje števcev in sistem daljinskega vodenja, in glede na dejstvo, da morajo operativni delavci naročnika v kletnih prostorih večjih objektov vzdrževati tudi drugo infrastrukturo, tam pa potrebujejo tudi signal, ki ga notranja radijska instalacija podaljša, se Državna revizijska komisija strinja z naročnikom, da tudi število notranjih radijskih instalacij zanj predstavlja dodatno korist.

Sicer pa, kot je mogoče razumeti vlagatelja, ta v zahtevku za revizijo dopušča možnost, da merilo »število lastnih baznih postaj in notranjih radijskih instalacij (repetitorjev)« lahko vpliva na kakovost signala, meni pa, da ima merilo preveliko utež. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija ugotavlja, da ZJNVETPS v 49. členu naročniku dopušča, da izbere najugodnejšo ponudbo bodisi na podlagi enega samega merila, to je (najnižje) cene, ali pa na podlagi več različnih meril (možna merila so primeroma našteta v točki a) prvega odstavka 49. člena ZJNVETPS). Če naročnik oceni, da je v konkretnem primeru zanj relevanten edino cenovni dejavnik, bo kot najugodnejšo ponudbo izbral tisto, ki bo vsebovala najnižjo ponudbeno ceno. Če pa naročnik meni, da je v konkretnem primeru pri izbiri najugodnejše ponudbe poleg cenovnega potrebno upoštevati tudi druge okoliščine, mu zakon dopušča, da različne relevantne ekonomske vidike ponudbe uporabi kot merila za ocenjevanje ponudb. V slednjem primeru ponudba, ki vsebuje najnižjo ponudbeno ceno, seveda ne bo nujno tudi najugodnejša, saj bodo o izboru poleg cene odločala tudi druga merila. ZJNVETPS ne vsebuje nobenih napotil o tem, v katerih primerih naj naročnik med ponudbami izbira zgolj na podlagi primerjave ponudbenih cen oziroma kdaj naj uporabi (tudi) druga merila in s tem zavestno odstopi od merila cenovno najugodnejše ponudbe. Prav tako ZJNVETPS za primer, ko se naročnik odloči izbrati ekonomsko najugodnejšo ponudbo v smislu točke a) prvega odstavka 49. člena ZJNVETPS, ne postavlja nobenih pravil o morebitnih vrednostnih razmerjih med posameznimi merili, zaradi česar je treba zavzeti stališče, da je v takšnih primerih odločitev o relativnem pomenu vsakega posameznega merila v razmerju s celoto prepuščena presoji naročnika. Pri določanju relativnega pomena vsakega posameznega merila v razmerju s celoto gre torej za poslovno odločitev naročnika, utemeljeno v vsakokratnih okoliščinah danega primera.

V obravnavanem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik merilu »skupna ponujena cena v EUR brez DDV« pripisal razmeroma visoko vrednostno utež (60 točk od 100 možnih), zato ni mogoče trditi, da to merilo oz. njegov delež ne vzpodbuja k cenovni konkurenčnosti ponudnikov in da nima pomembnega vpliva na končno izbiro najugodnejše ponudbe. Dejstva, da bi predvideni način uporabe tega merila skupaj s preostalimi merili lahko privedel do tega, da je kot najugodnejša izbrana ponudba, ki ni najcenejša, pa samega po sebi ni mogoče označiti kot nezakonitega, saj, kot je bilo že zapisano, pri izbiri ekonomsko najugodnejše ponudbe cena ni edino in tudi ne nujno odločujoče merilo za izbiro. Ekonomsko najugodnejša ponudba namreč po naravi stvari pomeni, da je najugodnejši tisti ponudnik, ki poleg ugodne (ne nujno najnižje) cene v največji možni meri izpolni tudi ostala merila, za katera naročnik oceni, da so zanj pomembna pri izbiri najugodnejše ponudbe. Naročnik je tako merilu cene dodal še druga merila, med njimi merilo »število lastnih baznih postaj in notranjih radijskih instalacij (repetitorjev)«, s katerim meri kakovost signala. Temu merilu je pripisal 20 % utež, pri čemer je treba upoštevati, da ponudnik, ki razpolaga z manjšim številom baznih postaj in notranjih radijskih instalacij, ne bo prejel 0 točk, temveč (glede na predvideno formulo) le sorazmerno nižje število točk. Razlika med posameznimi ponudniki bo torej, kot opozarja tudi naročnik, bistveno manjša, kot to prikazuje vlagatelj, zato po mnenju Državne revizijske komisije ni mogoče trditi, da je merilo diskriminatorno oziroma da ne prispeva k nediskriminatornemu razvrščanju ponudb. Ponudnik, ki razpolaga z večjim številom baznih postaj in repetitorjev, bo torej prejel višje število točk, s čimer bo naročnik izmeril njegovo objektivno prednost, zaradi katere lahko zagotavlja večjo kakovost oz. zanesljivost signala.

Sicer pa naročnik prepričljivo pojasnjuje, da tudi notranje radijske instalacije zanj predstavljajo določeno korist in da ne drži trditev vlagatelja, da so te nepomembne, ko gre za kakovost signala. Naročnik namreč navaja, da notranje radijske instalacije omogočajo uporabo mobilnih storitev na zaprtih območjih, kamor signal baznih postaj ne seže, pri namerava tudi na lokacijah,
kjer sedaj obstaja signal, podaljšan z notranjimi radijskimi instalacijami, vzpostaviti avtomatsko odčitavanje števcev in sistem daljinskega vodenja in si s tem zmanjšati materialne stroške, ki nastajajo zaradi ročnega preverjanja stanja števcev ter ročnega vodenja omrežja. Kot pojasnjuje naročnik, je v kletnih prostorih večjih objektov locirana tudi druga infrastruktura, do katere dostopajo operativni delavci naročnika, ki za medsebojno komunikacijo potrebujejo storitve mobilne telefonije. Sicer pa se s tem, da bi bilo (nekatere) repetitorje dopustno točkovati, strinja tudi vlagatelj. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija navedbe v tem delu obravnavala kot neutemeljene.

Podobno kot zgoraj je mogoče ugotoviti tudi za vlagateljeve navedbe v delu, ki se nanaša na merilo »pokritost terena s signalom HSDPA in HSPA+«. Vlagatelj v tem delu le pavšalno navaja, da je merilo glede na določeno utež nesorazmerno in namenjeno izključno privilegiranju ponudnika Telekom Slovenije, d.d., pri čemer dopušča možnost, da lahko odraža tudi ekonomsko korist za naročnika. Kot je bilo že zapisano, je določitev relativnega pomena vsakega posameznega merila v razmerju s celoto poslovna odločitev naročnika, utemeljena v vsakokratnih okoliščinah danega primera. Kot pojasnjuje naročnik, je pri določitvi uteži v višini 10 točk izhajal iz dejstva, da uporablja cca. 4000 podatkovnih SIM kartic na celotnem območju, katerih namen je zgolj prenos podatkov. Pri večini od teh število zahtevanih podatkov narašča tako z vidika količine podatkov kot tudi z vidika intervala pridobivanja podatkov, trend naraščanja zahtevane hitrosti prenosa podatkov pa je pričakovati tudi v bodoče. V primeru višjih hitrosti bo naročnik lahko omogočil pogostejše periodično pridobivanje podatkov o porabi, s čimer bo spremljanje porabe, izgub ter stanja omrežja ažurnejše. Na podlagi vlagateljevih revizijskih navedb Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni mogoče govoriti o diskriminatornosti merila.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje navaja, da so zahteve po prenosu podatkov (3G/4G namesto 2G ali GPRS) neupravičene ter določene z namenom privilegiranja ponudnika Telekom Slovenija, d.d., ki ima na tem območju navedeno tehnologijo, čeprav vrsta tehnologije nima za naročnika nobene prednosti.

V zvezi s temi revizijskimi navedbami Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik na portalu javnih naročil na vprašanje enega izmed potencialnih ponudnikov v zvezi s tehnologijo prenosa podatkov dal naslednje pojasnilo:

»Od Elektra Primorska je zahtevanih vedno več podatkov glede porabe električne energije in vse pogostejše spremljanje stanja električnega omrežja, zato ocenjujemo, da bo te zahteve v celotnem pogodbenem obdobju izpolnjevalo le 3G/4G omrežje. Kljub temu na opozorilo pontecialnega kandidata naročnik umika zahtevo po 3G/4G mobilnem omrežju na celotnem naseljenem področju Elektro Primorske.

Ne glede na način izpolnitve obrazca, naročnik zahteve po 3G/4G mobilnem omrežju na celotnem naseljenem področju Elektro Primorske v fazi preverjanja popolnosti prijav ne bo presojal.

Naročnik si pridržuje pravico v fazi pogajanj oblikovati določilo vzorca pogodbe, po katerem se bo izvajalec v določenem roku po pozivu naročnika, na posameznih lokacijah, na katerih obstoječa tehnologija ne bo zadostovala za nemoteno izvajanje storitve, zavezal izvesti 3G/4G bazno postajo oz. okrepiti obstoječo tehnologijo na način, da bo le-ta zadostovala potrebam naročnika.«

Iz navedenega pojasnila je razvidno, da je že naročnik sam umaknil zahtevo po 3G/4G mobilnem omrežju na celotnem naseljenem področju Elektro Primorske in da je dopustil, da ponudniki zagotovijo prenos podatkov tako, kot predlaga vlagatelj, in sicer s tehnologijo 2G ali GPRS. Državna revizijska komisija ugotavlja, da zahteva po 3G/4G mobilnem omrežju, ki jo je naročnik določil v Tabelah tehnične ustreznosti, ni več del razpisne dokumentacije in da naročnik primernosti ponudbe ne bo ocenjeval na njeni podlagi. Vlagateljevim revizijskim navedbam v tem delu zato ni mogoče slediti.

Nadaljnje vlagateljeve revizijske navedbe se nanašajo na vprašanje prepovedi roaminga. Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da naj bi mu navedena zahteva onemogočala predložitev skupne ponudbe, saj naj bi mu preprečevala samodejno preklapljanje med omrežjema enega in drugega partnerja.

Naročnik je v Tabelah tehnične ustreznosti določil zahtevo, v skladu s katero mora izvajalec zagotoviti blokado drugih operaterjev. Na vprašanje enega izmed potencialnih ponudnikov, kaj je mišljeno pri blokadi drugih operaterjev, je naročnik na portalu javnih naročil pojasnil, da je mišljena možnost blokiranja roaminga na druge operaterje (domače in tuje) zaradi finančnih posledic. Kot pojasnjuje naročnik v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, se navedena prepoved ne nanaša na preklapljanje med omrežji partnerjev iz skupne ponudbe. Namen naročnika je bil izključiti tiste operaterje, ki niso vključeni v prijavo, saj je želel s to prepovedjo doseči, da ne bi prišlo do samodejnega preklapljanja med omrežjem kandidata in drugim omrežjem. V tem primeru namreč naročniku nastajajo dodatni stroški, ki se jim je želel izogniti. Kot zatrjuje naročnik, zahteve po blokadi drugih operaterjev ni mogoče razlagati na način, da je lahko ponudnikovo omrežje samo eno, ampak gre v primeru konzorcija ali ponudbe s podizvajalci za več omrežij teh gospodarskih subjektov, ki naročniku ponujajo enovito uporabo svojih omrežij in tudi enovito obračunavanje. Vsa ostala omrežja, ki v ponudbi niso vključena, pa bo naročnik obravnaval kot druga omrežja, saj je tam storitev obračunana po drugi tarifi.

Državna revizijska komisija ob upoštevanju naročnikovih pojasnil ni mogla slediti vlagateljevim revizijskim navedbam, da mu je naročnik z zahtevo, v skladu s katero mora izvajalec zagotoviti blokado drugih operaterjev, preprečil sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila oz. predložitev skupne ponudbe. Zahteva se očitno nanaša na blokado omrežij, ki niso vključena v skupno ponudbo, ne pa na omrežja skupnih ponudnikov oz. podizvajalcev, zaradi česar ni mogoče ugotoviti, da bi preprečevala možnost predložitve skupne ponudbe. Vlagateljeve navedbe v tem delu je zato treba obravnavati kot neutemeljene.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi navaja, da so tehnični pogoji in dokumentacija nejasni, in sicer v delu, ki se nanaša na zahteve v zvezi z delom na terenu, v delu, ki se nanaša na konvergenco, ter v delu, ki se nanaša na zahteve za dispečerski terminal in komandni telefonski posrednik.

V skladu z 41. členom ZJNVETPS morajo tehnične specifikacije omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki (drugi odstavek 41. člena ZJNVETPS). Naročnik mora v razpisni dokumentaciji tehnične specifikacije in ostale zahteve, povezane s predmetom in pripravo ponudbe ali izvedbo naročila, določiti na jasen, natančen in nedvoumen način, tako da lahko vsi razumno obveščeni in običajno skrbni ponudniki razumejo njihov natančen obseg in jih razlagajo enako in da lahko naročnik učinkovito preizkusi, ali ponudbe ponudnikov ustrezajo njegovim zahtevam. Predmet mora biti dovolj specificiran in opredeljen, da lahko ponudniki pripravijo medsebojno primerljive ponudbe, čeprav je treba tudi upoštevati, da v razpisni dokumentaciji pogosto ni mogoče natančno specificirati vseh vidikov predmeta ponudbe. Poleg tega z vidik prava javnih naročil ni nedopustno, da naročnik natančnejšo specifikacijo posameznih elementov naročila prepusti ponudnikom, upoštevajoč pri tem različne rešitve, ki jih glede na specifične uporabljene tehnologije ponudniki lahko ponudijo za doseganje namena naročila.

Kot je bilo zapisano, v razpisni dokumentaciji včasih ni mogoče natančno specificirati vseh vidikov predmeta ponudbe. Lahko pa se tudi zgodi, da so posamezni deli razpisne dokumentacije nejasni. V tem primeru imajo ponudniki v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZJNVETPS pravico zahtevati pojasnila. Kot del razpisne dokumentacije se štejejo tudi informacije, ki jih posreduje naročnik gospodarskim subjektom, sodelujočim v postopku oddaje javnega naročila. Informacije, ki jih posreduje naročnik gospodarskim subjektom na ali preko portala javnih naročil, se štejejo za spremembo, dopolnitev ali pojasnilo razpisne dokumentacije, če iz vsebine informacij izhaja, da se z njimi spreminja ali dopolnjuje razpisna dokumentacija ali če se s pojasnilom odpravlja dvoumnost navedbe v razpisni dokumentaciji (drugi odstavek 74. člena ZJNVETPS). Določene nejasnosti oz. dodatne informacije pa je mogoče dobiti tudi z ogledom lokacije naročnika ali njegove obstoječe opreme. Kot izhaja iz 54. člena ZJNVETPS, se lahko v določenih primerih ponudbe predložijo šele po ogledu lokacije ali po pregledu drugih dokumentov v zvezi s predmetnim javnim naročilom na kraju samem. To možnost je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila predvidel tudi naročnik (19. točka I. poglavja Navodil za izdelavo prijave).

Zahteve v zvezi z delom na terenu je naročnik določil v točki 2.1 poglavja »Tehnični opis in zahteve«, kjer je zapisal:

»Ena od nalog zaposlenih na nadzorništvih je pregled in popis stanja naprav in objektov. Trenutno se ta proces izvaja s pomočjo dlančnih terminalov in kasnejšega priklopa na osebni računalnik na lokaciji nadzorništva. Tak način imenujemo s tujko offline.

Naročnik od ponudnika zahteva zagotavljanje PDT v roku 6 mesecev pod podpisu pogodbe. Po pričetku uporabe PDT postane delo interaktivno, kar pomeni, da bi se podatki vnašali v sistem za obdelavo kar na lokaciji zajema in vnašanja podatkov. Ponudnik mora v tabeli tehnična ustreznost označiti ali tako storitev ponuja ter ali nudi ustrezno terminalno opremo in možnost sodelovanja naročnika pri inštalaciji aplikacije.«

V točki 2.1 poglavja »Tabele tehnične ustreznosti« je naročnik predvidel tabelo, v kateri so morali ponudniki označiti, ali ponujajo posamezno storitev:

Storitev možna v roku 6 mesecev po podpisu pogodbe DA NE
Dobava opreme DA NE
Sodobna tablica DA NE
Microsoft oz. Android odjemalec PDT DA NE
Vključena licenca za uporabo PDT okolja DA NE
Mesečni podatkovni promet z vsaj 1gb prenosa podatkov DA NE
Parametriranje - konfiguracija DA NE
Posodobitve strojne opreme DA NE
Posodobitve programske opreme DA NE
Možnost sodelovanja naročnika pri oblikovanju aplikacije DA NE
Vzdrževanje DA NE

V zvezi z navedenimi zahtevami je bilo na portalu javnih naročil zastavljeno naslednje vprašanje:

»10. Tabele tehnična ustreznost, točka 2.1 Podpora delu na terenu:

a. Vključena licenca za uporabo PDT okolja – prosimo za podrobnejšo obrazložitev zahteve. Je PDT okolje že izbrano? Ga je še potrebno razviti? Potrebna je podrobna definicija zahtev.
b. Parametriranje-konfiguracija – parametriranje česa? PDT okolja? Samih tablic? Potrebna je podrobna opredelitev.
c. Možnost sodelovanja naročnika pri oblikovanju aplikacije – torej lahko domnevamo, da aplikacija ni razvita? Ali se cena razvoja aplikacije vračuna v naročnino paketa PDT?«

Na vprašanje je naročnik odgovoril:

»a) Od ponudnika pričakujemo licenco univerzalnega vmesnika oziroma aplikacije za delo na terenu, s katerim lahko izvajamo on line storitve. Univerzalni vmesnik naj omogoča prilagoditev na proces pregleda energetskih objektov, ki omogoča povezavo na obstoječe baze podatkov in evidentiranje stanja posameznih elementov energetskih objektov. Pri pregledu ugotavljamo ali je s posameznim elementom vse v redu oziroma kakšne pomanjkljivosti smo ugotovili.
b) Mišljeno je parametriranje oziroma prilagoditev na process pregleda energetskih objektov, s povezavo na obstoječo bazo podatkov
c) Naročnik mora v predvidenem času zagotoviti popis procesa, ki bo vgrajen v vmesnik za delo na terenu. Cena licence vmesnika/aplikacije je v ceni PDT paketa.«

Na podlagi pregleda navedenih določb razpisne dokumentacije in pojasnil Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnik razumljivo opisal posamezne funkcionalnosti v zvezi z zahtevo za podporo delu na terenu in podal tudi dodatna pojasnila na vprašanje, postavljeno na portalu javnih naročil. Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom, da je zahtevo oblikoval enostavno in da je pri tem izbor programske opreme prepustil ponudnikom. Upoštevati je treba, da so ponudniki strokovnjaki na področju predmeta naročila in da morajo poznati tehnične rešitve, ki jih pričakuje naročnik. Ob tem je treba tudi upoštevati, da je naročnik zahteval implementacijo te funkcionalnosti v obdobju šest mesecev od podpisa pogodbe, v tem času pa bo naročnik zagotovil popis procesa, ki bo vgrajen v vmesnik za delo na terenu. Čeprav vlagatelj navaja, da ogled ne more nadomestiti razpisne dokumentacije, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila predvidel ogled obstoječega sistema s funkcionalnostmi, ki jih pričakuje naročnik, in da bi vlagatelj lahko specifične podatke, za katere meni, da jih potrebuje pri pripravi ponudbe, lahko pridobil tudi na samem ogledu.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo navaja, da so nejasne tudi zahteve iz 5. točke poglavja »Tabele tehnične ustreznosti«, kjer je naročnik določil:


Izbiranje in pozivanje po kratkih številkah med stacionarnimi in mobilnimi telefonskimi priključki, oz. naročniki DA NE
Kratko oštevilčenje v mobilnem in stacionarnem omrežju naj bo enako, dosegljivost na eni številki – DA NE
Prikazovanje identitete kličočega iz stacionarnega v mobilno omrežje in obratno, DA NE
Možnost povratnega klica, DA NE

Dobava opreme DA NE
Parametriranje - konfiguracija DA NE
Posodobitve strojne opreme DA NE
Posodobitve programske opreme DA NE
Vzdrževanje DA NE

V zvezi z navedenimi zahtevami je bilo na portalu javnih naročil zastavljeno naslednje vprašanje:

»11. Tabele tehnična ustreznost, točka 5 Konvergenca:

a. Možnost povratnega klica – povratni klic je potrebno podrobneje opredeliti, gre za USSD klic?
b. Parametriranje-konfiguracija – parametriranje česa? Potrebna je podrobna opredelitev.
c. Posodobitev strojne opreme – katera oprem je mišljena? Potrebno opredeliti.«

Na navedeno vprašanje je naročnik odgovoril:

»a) Danes za znižanje stroškov pri telefonskih pogovorih med naročniki GSM in stacionarnih telefonskih omrežij uporabljamo tako imenovane GSM vmesnike na lokacijah naših EATC. Pri neodgovorjenih klicih na GSM telefonskem aparatu ni točnega podatka klicočega. Možnost odgovora na neodgovorjeni klic je mišljena kot povratni klic. Lahko razumemo, da gre za strokovno napako pri uporabi termina. V primeru, da bo izbrani ponudnik nudil tudi USSD, kar ni pogoj, ga bo naročnik uporabljal.
b in c) Današnja strojna oprema, ki tvori delovanje telefonskega omrežja in nudi telefonske storitve, sloni na delovanju procesorjev s pripadajočo programsko opremo. Obojno je podvržena trendom stalnega posodabljanja in nadgrajevanja, oz. parametriranja. Obstaja možnost, da bo nekaj te opreme izbrani ponudnik postavil na lokacije naročnika, zato se od ponudnika pričakuje, da bo v primeru, da bo opremo prevzel, tudi konfiguriral oz. parametriral.«

Državna revizijska komisija se na podlagi pregleda razpisne dokumentacije in pojasnil ne more strinjati z vlagateljem, da iz razpisne dokumentacije ni razvidno, kaj mora biti predmet ponudbe. Naročnik je ponudnikom posredoval dovolj informacij, na podlagi katerih so lahko ugotovili, kaj pričakuje od njih. Kot pojasnjuje naročnik, obstoječa oprema, ki je lahko predmet ogleda, potrebuje ustrezno konfiguracijo za optimalno delovanje, pri čemer pa je odločitev o tem, katero opremo bo uporabljal izvajalec (naročnikovo ali lastno) in katero programsko opremo bo namestil, prepuščena izvajalcu. Po mnenju Državne revizijske komisije tak način določitve zahtev ni v nasprotju s pravili javnega naročanja, glede na dejstvo, da bi si obstoječo opremo vlagatelj lahko ogledal na lokaciji naročnika, pa ni mogoče ugotoviti, da ponudniki niso imeli dovolj podatkov za pripravo popolne ponudbe.

Podobno Državna revizijska komisija ugotavlja tudi za zahteve v zvezi z dispečerskim terminalom in komandnim telefonskim posrednikom. V tem delu je naročnik na portalu javnih naročil prejel naslednje vprašanje:

»V tehničnem delu dokumentacije ni jasno navedena funkcionalnost za dispečerski terminal in komandni telefonski posrednik:
- število istočasnih zvez
- velikost čakalne vrste
- identifikacija prevezanih klicev
Prosimo za dopolnitev razpisne dokumentacije z natančnim opisom teh zahtevanih funkcionalnosti. Dokler potencialni ponudnik ni seznanjen s točnimi tehničnimi zahtevami, ne more vedeti, ali jih lahko izpolnjuje ali ne ter tako ne more oddati prijave, poleg tega pa tudi ne more predlagati njihove izločitve iz razpisne dokumentacije v primeru, da le-te niso v skladu z veljavno zakonodajo, ki ureja javna naročila.«

Na navedeno vprašanje je naročnik odgovoril:

»Zahtevajo se funkcionalnosti, ki so enake obstoječemu stanju. Skladno s točko 19. je obstoječ sistem s funkcionalnostmi na ogled pri naročniku.«

Pregled razpisne dokumentacije pokaže, da se je mogoče strinjati z naročnikom, ki navaja, da je v poglavju »Tehnični opis in zahteve« ustrezno predstavil obstoječe stanje. Kot je bilo že zapisano, je razpisna dokumentacija za posamezne ponudnike lahko nejasna oz. lahko posamezen ponudnik oceni, da za pripravo ponudbe potrebuje več specifičnih podatkov. V predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni mogoče ugotoviti, da bi naročnik vlagatelju odrekel posredovanje podatkov, ki naj bi jih ta po lastni oceni potreboval. Naročnik je namreč v 19. točki I. poglavja Navodil za izdelavo prijave predvidel možnost ogleda. Državna revizijska komisija se strinja z naročnikom, da je razpisna dokumentacija omogočala seznanitev z njegovimi zahtevami in da bi lahko vsak ponudnik na ogledu obstoječega sistema pridobil dodatne informacije, ki jih potrebuje za pripravo ponudbe. Ob tem je treba pripomniti, da je glede na predmet naročila utemeljeno pričakovati, da so ponudniki, ki sodelujejo v postopku oddaje javnega naročila, strokovnjaki na področju telekomunikacij, ki bodo pri pripravi ponudbe s skrbnostjo dobrega strokovnjaka ponudili ustrezne tehnične rešitve, kot jih pričakuje naročnik.

Vlagatelj v zahtevku še zatrjuje, da lahko brezplačne klice med uporabniki stacionarnih in GSM priključkov izvede le ponudnik Telekom Slovenije, d.d., medtem ko ostali ponudniki tega ne morejo zagotoviti. V zvezi s temi revizijskimi navedbami že naročnik opozarja, da za njihovo meritorno obravnavo ni izpolnjen pogoj iz petega odstavka 5. člena ZPVPJN, saj ni prejel nobenega opozorila o nezakonitosti te zahteve. Vlagatelj sicer navaja, da je bilo na kršitev opozorjeno v okviru dodatnih pojasnil, in sicer v delu, ki je bil objavljen dne 25. 11. 2013 ob 17:29, ter v delu, ki je bil objavljen dne 25. 11. 2013 ob 17:43. Po pregledu vprašanj in pojasnil, ki so bila objavljena na portalu javnih naročil, Državna revizijska komisija ugotavlja, da se nobeno izmed vprašanj, ki so jih potencialni ponudniki postavili naročniku, ne nanaša na sporno brezplačnost klicev. V skladu s petim odstavkom 5. člena ZPVPJN zahteva za pravno varstvo, ki se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudb ali razpisno dokumentacijo, ni dopustna, če bi lahko vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko portala javnih naročil naročnika opozoril na očitano kršitev, pa te možnosti ni uporabil. Šteje se, da bi vlagatelj ali drug morebitni ponudnik preko portala javnih naročil lahko opozoril na očitano kršitev, če je bilo v postopku javnega naročanja na portalu javnih naročil objavljeno obvestilo o naročilu, na podlagi katerega ponudniki oddajo ponudbe. Ker nihče izmed potencialnih ponudnikov ni opozoril na očitano kršitev, vsebinska obravnava revizijskih navedb v tem delu ni dopustna.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 14. 3. 2014


predsednica senata
Sonja Drozdek Šinko, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije




































Vročiti:

- Elektro Primorska, d.d., Erjavčeva 22, 5000 Nova Gorica
- SI.MOBIL, d.d., Šmartinska 134b, 1000 Ljubljana
- T2, d.o.o., Verovškova 64A, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana


Vložiti:

- v spis zadeve