018-037/2014 DARS, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d.

Številka: 018-037/2014-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu Sonje Drozdek Šinko kot predsednice senata, Boruta Smrdela kot člana senata in mag. Mateje Škabar kot članice senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za »dobavo posipnih materialov za obdobje 2013/2015« (sklop 1) in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Kovinco, d. o. o., Dolinska cesta 21, Koper (v nadaljevanju: vlagatelj), ki ga zastopa Odvetniška družba Marovt in partnerji, d. o. o., Ljubljana, zoper ravnanje naročnika DARS, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d., Ulica XIV. divizije 4, Celje (v nadaljevanju: naročnik), 3. 3. 2014

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev o oddaji naročila za sklop 1, kot izhaja iz dokumenta »Obvestilo o oddaji javnega naročila« št. 402-8/2013-LV-140/125 z dne 28. 11. 2013.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške pravnega varstva v višini 25.268,40 eurov, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila (objava 8. 8. 2013 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN9965/2013, in 10. 8. 2013 v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2013/S 155-270102) z dokumentom »Obvestilo o oddaji javnega naročila« št. 402-8/2013-LV-140/125 z dne 28. 11. 2013 ponudnike obvestil, da je za sklop 1 izbral ponudbo ponudnika Adriaing, d. o. o., Koper, Ankaranska cesta 7, Koper (v nadaljevanju: izbrani ponudnik). Izbrani ponudnik je predložil ponudbo tudi za sklop 3. Vlagatelj je za sklop 1 (pa tudi sklop 3) predložil ponudbo skupaj s partnerjem.

Vlagatelj je vložil zahtevek za revizijo z dne 20. 1. 2014, predlagal razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila za sklop 1, podredno pa dovolitev vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, v vsakem primeru pa je zahteval tudi povrnitev stroškov. Vlagatelj je navedel, da je naročnik z omejitvijo vpogleda v dokumentacijo kršil 8., 9. in 22. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) ter 39. člen Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 42/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZGD-1) in da je z izbiro ponudbe izbranega ponudnika, ki ni popolna, kršil prvi odstavek 80. člena ZJN-2.

Izbrani ponudnik se je z dopisom z dne 28. 1. 2014 izjasnil o zahtevku za revizijo vlagatelja in predlagal njegovo zavrnitev.

Naročnik je s sklepom št. 402-8/2013-AP-140/13-2 z dne 6. 2. 2014 zahtevek za revizijo in zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil. Naročnik je navedel, da je vpogled vodil v obsegu in na način, kot ga določa 22. člen ZJN-2, z izbranim ponudnikom pa ni »sestankoval« in naročnik (strokovna komisija) ni tisti, ki bi za izbranega ponudnika odločal, kaj je poslovna skrivnost, sicer pa je ponudba izbranega ponudnika popolna, saj je poročilo o preiskavi soli za posip izdal ustrezen organ, s pojasnilom pa je izbrani ponudnik ovrgel dvom o neskladju datumov izdaje potrdila, izbrani ponudnik je sklenil ustrezno pogodbo o skladiščenju in je tudi tehnično sposoben.

Naročnik je kot prilogo dopisoma št. 402-8/2014-LV-140/008 z dne 7. 2. 2014 in 402-8/2014-LV-140/050 z dne 19. 2. 2014 Državni revizijski komisiji posredoval dokumentacijo.

Do sprejema odločitve o zahtevku za revizijo Državna revizijska komisija od vlagatelja ni prejela opredelitev do naročnikovih navedb v odločitvi o zahtevku za revizijo.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja, izbranega ponudnika in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila blaga (točka II.1.2 objav), razdeljenega na tri sklope (točka II.1.8 objav v povezavi s prilogami B), ki ga oddaja po odprtem postopku (točka IV.1.1 objav), za sklop 1 (»sol za posip – natrijev klorid – NaCl – raztreseno stanje, 0/4 mm, vlaga 4 1%«) prejel ponudbe štirih ponudnikov (zapisnik o odpiranju ponudb z dne 18. 9. 2013), pri čemer je upoštevajoč merilo najnižja cena (točka IV.2.1 objav; točka II.5 razpisne dokumentacije, str. 8) izbral ponudbo izbranega ponudnika, ki nastopa samostojno z udeležbo treh podizvajalcev. Vlagatelj, ki je predložil drugo najcenejšo ponudbo, očita naročniku, da je izbral ponudbo, ki ni popolna (kot kršitev prvega odstavka 80. člena ZJN-2 v zvezi s 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2), očita pa mu tudi neupravičeno omejevanje vpogleda v dokumentacijo in neenakopravno obravnavo pri tem vpogledu (kot kršitev 8., 9. in 22. člena ZJN-2 ter 39. člena ZGD-1).

Vlagatelj je z vlogo z dne 23. 12. 2013 zahteval vpogled v dokumentacijo, naročnik pa ga je organiziral 6. 1. 2014, z začetkom ob 10. uri (gl. elektronsko sporočilo z dne 30. 12. 2013). Z dovolitvijo vpogleda v dokumentacijo je naročnik upošteval prvi del prve povedi iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2, a je med vlagateljem in naročnikom (ne glede na siceršnje očitke o kršitvi tudi 9. člena ZJN-2) sporno, ali je vlagatelju dovolil vpogled v dokumentacijo v obsegu, ki ga določa prva poved iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2. Vlagateljevo zatrjevanje kršitve načela transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2) pri vpogledu v dokumentacijo je treba upoštevati v okviru prve povedi iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2, saj ta pravna podlaga določa meje vpogleda. Če bi se izkazalo, da je naročnik ob upoštevanju stališč izbranega ponudnika, ki jih je ta lahko podal (gl. peta poved iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2), dovolil vlagatelju vpogled v dokumentacijo v obsegu, ki je manjši od tistega, ki ga določa prva poved iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2, bi bilo za popravo posledic te kršitve zadosti, da se vlagatelju dovoli vpogled v dokumentacijo še v manjkajočem obsegu (prim. peti odstavek 31. člena ZPVPJN).

Naročnik je na vpogledu vodil zapisnik, v katerem je navedeno, da se je vpogled začel ob 10. uri, končal pa ob 11.40. Vlagatelj je na zapisnik o vpogledu podal nekaj pripomb, vendar ne o začetku vpogleda, čeprav je v zahtevku za revizijo navedel, da je moral počakati pred vrati, ker je v sobi za vpogled potekal sestanek, a je nato ugotovil, da je to bilo »sestankovanje« izbranega ponudnika z naročnikom, niti se nobena pripomba ne nanaša na to »sestankovanje«, za katero je bil vlagatelj »nemalo presenečen«, »ko pa je po zaključku sestanka le lahko vstopil« (str. 5 zahtevka za revizijo). Iz zapisnika o vpogledu z dne 6. 1. 2014 ni razvidno, da je vlagatelj želel podati kakšno pripombo na zapisnik, a je naročnik ni želel zapisati, česa takega pa vlagatelj ni navedel niti v zahtevku za revizijo. Že na podlagi vlagateljevih navedb pa je treba ugotoviti, da je naročnik skladno s peto povedjo iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2 izbranemu ponudniku omogočil, da je bil navzoč pri vpogledu v svojo ponudbo in da je imel možnost varovati svoje interese. Vlagatelj sicer očita, da je naročnik pri vpogledu v dokumentacijo (sedmi odstavek 22. člena ZJN-2) kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2), saj je navedel, da je »izbrani ponudnik neupravičeno favoriziran in v privilegiranem položaju, za katerega ni najti pravne podlage« (str. 5 zahtevka za revizijo), da »ravnanje naročnika, da pred vpogledom v ponudbo sestankuje z izbranim ponudnikom ni dopustno in pomeni kršitev načela enakopravnosti« (str. 6 zahtevka za revizijo), da »naročnik s preprečitvijo vpogleda v zahtevane dokumente dejansko postavil v neenakopraven položaj« (str. 7 zahtevka za revizijo) in »predloženega sklepa o varovanju p[os]l[ov]ne skrivnosti ni presojal z vidika 22. in 39. člena ZGD-1, zato je bil zakon v teh dveh členih kršen, ravnanje naročnika pa niti ni skladno z lastnimi določili iz razpisa. Takšno ravnanje pa posledično pomeni tudi kršitev temeljnega načela enakopravne obravnave« (str. 13 zahtevka za revizijo), vendar ne navaja takšnega dejanskega stanja, ki bi potrjevalo kršitev tega načela pri vpogledu v dokumentacijo. Vlagatelj namreč ne navaja, da je tudi izbrani ponudnik zahteval vpogled v dokumentacijo ter da je naročnik vlagatelju drugače kot izbranemu ponudniku omogočil, da je navzoč pri vpogledu v svojo ponudbo in da ima možnost varovati svoje interese (peta poved iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2 v zvezi z 9. členom ZJN-2). Tudi v primeru, če je »bilo na hodnik, kjer je vlagat[el]j čakal na vpogled slišati pooblaščenca izbranega ponudnika, ki je strokovni komisiji dajal navodila, kaj naj v ponudbi izbranega ponudnika prikrijejo in kaj ne in kako naj vodijo postopek, da bo vlagat[el]ju onemogočen vpogled v celotno ponudbo« (str. 5 zahtevka za revizijo), iz zapisnika o vpogledu z dne 6. 1. 2014 izhaja, da je naročnik vlagatelju dovolil vpogled v vsaj del dokumentacije, vlagatelj pa je tudi potrdil prejem 79 fotokopij (v velikosti A4) te dokumentacije. Tudi vlagatelj v zahtevku za revizijo priznava vsaj delni vpogled v dokumentacijo, saj je na str. 5 navedel, da »naročnik je le delno ugodil vlagateljevi zahtevi za vpogled«, k zahtevku za revizijo pa je predložil nekaj fotokopij, ki predstavljajo dele ponudbe izbranega ponudnika. To pa kaže, da vlagatelju ni bil »onemogočen vpogled v celotno ponudbo« (str. 5 zahtevka za revizijo; prim. tudi str. 13 zahtevka za revizijo), čeprav naj bi izbrani ponudnik naročniku »dajal navodila«.

Zaslišanje vlagateljeve pooblaščenke in treh članic strokovne komisije pri naročniku je za dokazovanje tega, da je izbrani ponudnik predložil sklep o določitvi poslovne skrivnosti šele na dan vpogleda v dokumentacijo, nepotrebno in ga Državna revizijska komisija ni izvedla, saj je iz zapisnika o vpogledu z dne 6. 1. 2014 (tretja vrstica na str. 2), na katerega se vlagatelj tudi sklicuje (str. 7 zahtevka za revizijo), razvidno, da je izbrani ponudnik predložil sklep o določitvi poslovne skrivnosti (sklep z dne 5. 4. 2013) 6. 1. 2014 (tj. na dan vpogleda v dokumentacijo) in ne že v ponudbo. Vlagatelj zato napačno navaja, da »naročnik vlagat[el]ju ni povedal, da je bil sklep dan v ponudbo naknadno« (str. 8–9 zahtevka za revizijo), in kršitve enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2), ki jo vlagatelj izpeljuje iz te navedbe, ko navaja, da »je izbrani ponudnik v bistveno bolj[š]em položaju od vlagatelja« zaradi poskusa zavajanja o časovni pravilnosti varovanja poslovne skrivnosti (str. 9 zahtevka za revizijo), ni, pri tem pa se Državna revizijska komisija ne opredeljuje, ali bi opisano dejansko stanje sicer omogočalo ugotovitev take kršitve.

V 39. členu ZGD-1 je določen pojem poslovne skrivnosti, v 40. členu ZGD-1 pa njeno varstvo, iz nobenega izmed teh členov pa v nasprotju s tem, kar navaja vlagatelj (str. 8 zahtevka za revizijo), ne izhaja, da bi naročnik ne smel upoštevati sklepa o določitvi poslovne skrivnosti z dne 5. 4. 2013 le zato, ker ga izbrani ponudnik ni predložil že v ponudbo. Takšnega zaključka ne spremeni točka II.3.6 razpisne dokumentacije (str. 6) o označevanju zaupnih podatkov (str. 8 zahtevka za revizijo), saj ureditev iz razpisne dokumentacije ne more spremeniti ureditve iz ZGD-1. Vlagatelj je tudi opozoril, da predloženi sklep o določitvi poslovne skrivnosti z dne 5. 4. 2013 »ni žigosan« (str. 8 zahtevka za revizijo), vendar to ni pomembno, saj ZGD-1, ki je zakon, ki določa temeljna statusna korporacijska pravila ustanovitve in poslovanja gospodarskih družb (1. člen ZGD-1), gospodarskim družbam (kar je tudi izbrani ponudnik, ki je organiziran kot družba z omejeno odgovornostjo; druga alinea tretjega odstavka 3. člena ZGD-1) ne nalaga obvezne uporabe žiga, saj niti vprašanja obstoja žiga ne ureja. Kvečjemu bi v primeru odsotnosti žiga na sklepu o določitvi poslovne skrivnosti z dne 5. 4. 2013 šlo za ravnanje v nasprotju s kakšnim internim aktom pri izbranem ponudniku, vendar to ni kršitev zakonske obveznosti (prim. zadeva št. 018-339/2012). Je pa utemeljeno vlagateljevo opozorilo (str. 8 zahtevka za revizijo), da sklep o določitvi poslovne skrivnosti z dne 5. 4. 2013 varuje podatke iz ponudbe za drugo javno naročilo, in sicer javno naročilo gradenj za nekega drugega naročnika, kar lahko pojasni del vlagateljeve trditve, da sklep o določitvi poslovne skrivnosti z dne 5. 4. 2013 »ne zajema vseh listin in dokumentov, ki jih je naročnik« »zakril« pri tem javnem naročilu (str. 8 zahtevka za revizijo). Izbrani ponudnik je v vlogi z dne 28. 1. 2014 navedel, da je v sklepu o določitvi poslovne skrivnosti z dne 5. 4. 2013 »pomotoma zapisan napačen postopek javnega naročanja« (str. 4), nato pa nadaljeval, da »ni pa sporno, da se predmetni sklep nanaša na postopek javnega naročanja«, ki ga razpisuje naročnik, »saj je bil v tem postopku tudi predložen« (str. 4 vloge z dne 28. 1. 2014). Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo navedel, da je »predmetni sklep [o določitvi poslovne skrivnosti] pripravljen na podlagi splošno sprejetega sklepa družbe o določitvi poslovne skrivnosti«, kar je »dejal« »izbrani ponudnik« »na samem vpogledu ob njegovi predložitvi« (str. 5), vendar ta izjava ni navedena na zapisnik o vpogledu z dne 6. 1. 2014, niti mu ni predložen »splošno sprejeti sklep družbe o določitvi poslovne skrivnosti«, niti ni bil tak sklep predložen naknadno k izjasnitvi z dne 21. 1. 2014, v kateri se izbrani ponudnik sicer tudi ne sklicuje na tak sklep. Na vpogledu v dokumentacijo 6. 1. 2014 je bil prisoten tudi direktor izbranega ponudnika, zato je bil neposredno seznanjen, da sklep o določitvi poslovne skrivnosti z dne 5. 4. 2013 ni prikazal domnevno prave volje izbranega ponudnika. Predloženi sklep o določitvi poslovne skrivnosti z dne 5. 4. 2013 je sporočal, da so varovani podatki iz nekega drugega javnega naročila in ne podatki iz tega javnega naročila. Državna revizijska komisija je zato štela, da na podlagi predloženega sklepa o določitvi poslovne skrivnosti z dne 5. 4. 2013 ni izkazano, da je z zakritimi podatki prepovedano razpolaganje po subjektivnem merilu (prvi odstavek 39. člen ZGD-1), kar pa v ničemer ne vpliva na vprašanje, ali je s temi podatki prepovedano razpolagati po objektivnem merilu (drugi odstavek 39. člena ZGD-1) in da je zato naročnik še vedno ravnal skladno s prvo povedjo iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2, čeprav vlagatelju ni dovolil vpogleda vanje. Prva poved iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2 se namreč sklicuje na prvi odstavek 22. člena ZJN-2, ta pa zahteva, da mora naročnik zagotoviti varovanje podatkov, ki se glede na določbe ZGD-1 štejejo za poslovno skrivnost, kar pomeni, da se nanaša tako na poslovno skrivnost po prvem odstavku 39. člena ZGD-1 kot na poslovno skrivnost po drugem odstavku 39. člena ZGD-1.

Vlagatelj je navedel (str. 6–7 zahtevka za revizijo), da »ni mogel pogledati
- Poročilo o kontroli soli za posip
- Ime in naslov izdelovalca Poročila o kontroli soli za posip
- Pogodba o skladiščenju
- Salt purchase agreement
- Pogodba o izvajanju laboratorijskih storitev
- Dokument o skladiščenju soli (skladiščni prostori za skladiščenje soli za posip cest)
- Zakriti podatki iz korespondence med naročnikom in izbranim ponudnikom: Poziv naročnika in odgovor ponudnika: Poziv naročnika izbranemu ponudniku – dobava posipnih materialov za obdobje 2013 – 2015, in odgovor izbranega ponudnika na naročnikov poziv
- Priloga k izjavi 4: seznam tehnične opremljenosti
- Pogodba o partnerstvu
- Pogodba s podizvajalci«,
pri tem pa je opozoril, da »ZGD -1 v 39. členu določa, da se za poslovno skrivnost štejejo lahko le podatki, in ne celotni dokumenti, kot je v konkretnem primeru nekritično dopustil naročnik«, in očital, da »v prej navedenih listinah oz. dokumentih, ki so bili prikriti ni nobenih podatkov, ki bi pomenili konkurenčno prednost za izbranega ponudnika, niti ni podatkov, ki bi, če bi jih naročnik razkril, škodil konkurenčnemu položaju izbranega ponudnika, zato je naročnik kršil določilo 39. člena ZGD-1, ko je sporne listine in dokume[nt]e prikril« (str. 7 zahtevka za revizijo). Vlagatelj sicer pravilno opozarja, da se na podlagi 39. člena ZGD-1 kot poslovna skrivnost štejejo podatki, vendar zgolj to, da naročnik ni dovolil vpogleda v nekatere dokumente v celoti, še ne pomeni, da bi se vlagateljev položaj v zvezi z vpogledom vanje na podlagi »delnega dostopa« (da bi bili v posameznih dokumentih prikriti le posamezni podatki) spremenil. Če bi namreč naročnik vlagatelju dovolil vpogled z »delnim dostopom«, kjer bi zakril podatke, ki so potrebni za ugotavljanje primernosti ponudbe (prim. 20. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) in sposobnosti izbranega ponudnika (prim. peti odstavek 41. člena ZJN-2), vlagatelj po tako izvedenem vpogledu ne bi bil seznanjen z več podatki, kot je sedaj. Vlagatelj tudi ni navedel, da izbrani ponudnik ni predložil dokumentov, v katere mu naročnik ni dovolil vpogleda v celoti (vlagatelj na str. 9 zahtevka za revizijo polemizira le s tem, kako so dokumenti poimenovani, in s tem, ali jih je naročnik vse pravilno zabeležil na zapisnik o vpogledu z dne 6. 1. 2014, ne pa z njihovo prisotnostjo/odsotnostjo), drugačnega dejanskega stanja pa ne podpira niti zapisnik o vpogledu z dne 6. 1. 2014, v katerem se je vlagatelj izjavil, zakaj bi mu moral naročnik dati na vpogled posamezne dokumente. Za vlagateljev očitek, da je naročnik s prikritjem dokumentov kršil 39. člena ZGD-1 (str. 7 zahtevka za revizijo) in da »predloženega sklepa o varovanju p[os]lovne skrivnosti ni presojal z vidika 22. in 39. člena ZGD-1« (str. 13 zahtevka za revizijo), je Državna revizijska komisija štela, da vlagatelj očita, da je naročnik kršil prvo poved iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2, saj ta pravna podlaga, kot že pojasnjeno, določa meje vpogleda v dokumentacijo po 22. členu ZJN-2, iz tega pa izvirajo naročnikove obveznosti v zvezi s tem.

Vendar Državna revizijska komisija opozarja, da odločanje o kršitvi vlagateljeve pravice do vpogleda v dokumentacijo ni bistveno za rešitev zadeve, če bi ugotovila, da vlagatelj pravilno opozarja, da je naročnik kršil tudi prvi odstavek 80. člena ZJN-2, ker bi moral ponudbo izbranega ponudnika izločiti, ker ni popolna. Iz drugega odstavka 41. člena ZJN-2 je namreč mogoče razbrati, da naročnik v odprtem postopku oddaje javnega naročila javno naročilo odda, če je ponudba, ki je bila ocenjena kot najugodnejša, popolna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Sicer pa drugi odstavek 41. člena ZJN-2 nasprotuje vlagateljevemu stališču o ocenjevanju ponudbe šele po preveritvi njene popolnosti (drugi odstavek na str. 9 zahtevka za revizijo). Vlagatelj ima v postopku pravnega varstva interes doseči razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila za sklop 3 (prim. druga alinea prvega odstavka 28. člena ZPVPJN in druga alinea prvega odstavka 31. člena ZPVPJN), ne pa le doseči vpogleda v dokumentacijo (gl. tudi str. 2 zahtevka za revizijo). Državna revizijska komisija je zato pri ugotavljanju, ali je naročnik izbral ponudbo, ki ni popolna, sama vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika. Državna revizijska komisija bi to tudi sicer naredila, če bi ugotovila, da je z zakritimi podatki prepovedano razpolagati po objektivnem merilu (drugi odstavek 39. člena ZGD-1), zato zaradi tega ravnanja Državne revizijske komisije vlagatelj ne bi bil v drugačnem položaju, kot je sedaj.

Naročnik je v V. poglavju razpisne dokumentacije (str. 17–20), ki je poimenovano Tehnične specifikacije, določil predvsem, vendar ne le (npr. deli točk V.1. in V.7.), značilnosti predmeta javnega naročila.

Naročnik je v točki V.3. (str. 18 razpisne dokumentacije), ki je poimenovana Testna kontrola, določil:
»Ponudniki morajo zaradi dokazila o usposobljenosti kvalitetne dobave v ponudbi priložiti poročilo o preiskavi/analizi soli, ki jo ponujajo po tem javnem naročilu od pooblaščene organizacije za potrjevanje ustreznosti materialov, ki ne sme biti starejše kot eno leto.«

Izbrani ponudnik je v ponudbi predložil dokument »Poročilo o kontroli soli za posip«, v katerega vlagatelj zaradi varovanja poslovne skrivnosti ni mogel vpogledati.

Naročnik je v točki V.2.3. (str. 18 razpisne dokumentacije) določil zahteve za vsebnost dodatka proti strjevanju, ki jih je z dodatkom št. 1, ki je bil objavljen 26. 8. 2013 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN10747/2013, 29. 8. 2014 pa tudi v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2013/S 167-289649, s čimer je postal del razpisne dokumentacije (drugi odstavek 71. člena ZJN-2), spremenil. Vlagatelj je navedel, da izbrani ponudnik »ni predložil« dodatka št. 1 »k svoji ponudbi« (str. 10 zahtevka za revizijo), vendar ni zatrjeval, da bi ga moral predložiti, ker bi to naročnik zahteval. Zahteve za njegovo predložitev pa ni mogoče razbrati iz ZJN-2. Državna revizijska komisija zato ni ugotavljala, ali ga je izbrani ponudnik predložil »k svoji ponudbi«, saj zaradi vlagateljeve pomanjkljive trditvene podlage ugotavljanje tega dejstva ni relevantno za ugotavljanje naročnikove kršitve, ki je vlagatelj sicer tudi ne zatrjuje. Ob takšnem zaključku Državni revizijski komisiji ni bilo treba ugotavljati, ali in kako bi bila uporabljiva določba o nebistveni formalni pomanjkljivosti ponudbe (druga poved iz 17. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2).

Naročnik je za sol iz vsakega sklopa določil svojo in zato različno vsebnost dodatka proti strjevanju. Državna revizijska komisija je zato vlagateljevo sklicevanje na zahteve za vsebnost dodatka proti strjevanju za vse tri sklope, kot jih je naročnik določil v dodatku št. 1 (prvi odstavek na str. 10 zahtevka za revizijo), obravnavala le kot vlagateljevo sklicevanje na določbo razpisne dokumentacije, ne pa tako, da vlagatelj tudi za sklop 1 (in sicer »min 20 mg/kg, max 100 mg/kg ferocidnega aniona (Fe(CN)64-«) uveljavlja zahtevi, ki veljata za sklop 2 za minimalno zahtevo (prva alinea v drugem odstavku na str. 10 zahtevka za revizijo) in sklop 3 za maksimalno zahtevo (tretja alinea v zadnjem odstavku na str. 10 zahtevka za revizijo) (gl. tudi zadnji del druge povedi v prvem odstavku na str. 10 zahtevka za revizijo, ko je vlagatelj navedel »[…], kot izhaja iz razpisa in sicer […]«). Vlagatelj ni navedel, da vsebnost dodatka proti strjevanju za sol, ki jo je ponudil izbrani ponudnik, ne zagotavlja zahtevane časovne učinkovitosti tega dodatka, zato je Državna revizijska komisija štela, da je vlagatelj v četrti alinei v prvem odstavku na str. 10 zahtevka za revizijo le prepisal naročnikovo zahtevo (gl. tudi zadnji del druge povedi v zadnjem odstavku na str. 10 zahtevka za revizijo, ko je vlagatelj navedel »[…], kot izhaja iz razpisa in sicer […]«).

Iz dokumenta »Poročilo o kontroli soli za posip« izhaja, da je analiza vsebnosti dodatka proti strjevanju pokazala vrednost, ki se nahaja v razponu, ki ga je naročnik določil z dodatkom št. 1 za sol v sklopu 1. Podatek iz te analize je enak podatku o vsebnosti dodatka proti strjevanju, kot je naveden v dokumentu »Salt purchase agreement«, v katerega vlagatelj zaradi varovanja poslovne skrivnosti ravno tako ni mogel vpogledati. Državna revizijska komisija po vpogledu v to poročilo nadalje ugotavlja, da tudi podatki za granulacijsko sestavo soli, vsebnost vlage, kemijsko analizo in vsebnost težkih kovin ustrezajo zahtevam, ki jih je naročnik določil v razpisni dokumentaciji (skupaj s spremembami iz dodatka št. 1), izvajalec analize pa jih je navedel za tem, ko se je skliceval na standarde in metode, ki jih je določil naročnik.

Vlagatelj je k zahtevku za revizijo predložil fotokopijo z izvedenim »delnim dostopom« elektronskega sporočila z dne 7. 10. 2013, ki ga je naročnik poslal izbranemu ponudniku in s katerim je zahteval, naj mu predloži dokazilo, da je družba, pri kateri je nastal dokument »Poročilo o kontroli soli za posip«, »pooblaščena organizacija za potrjevanje ustreznosti materialov«, in mu pojasni »neskladj[e] datuma izdaje in datuma opravljenega preizkusa«. Čeprav je naročnik v prvem primeru zahteval predložitev dokazila, ni šlo za zahtevo za dopolnitev formalno nepopolne ponudbe v smislu prvega odstavka 78. člena ZJN-2, ampak za zahtevo za pojasnilo statusa družbe, pri kateri je nastalo to poročilo. Tako se izkaže, da je naročnik izbranega ponudnika z elektronskim sporočilom z dne 7. 10. 2013 pozval na pojasnili ponudbe, kar pa ni v nasprotju z ZJN-2. Vlagateljevo pojmovanje elektronskega sporočila z dne 7. 10. 2013 kot poziv »za formalno dopolnitev« (str. 6 zahtevka za revizijo) je zato napačno. Hkrati pa dejstvo, da je vlagatelj k zahtevku za revizijo predložil fotokopijo elektronskega sporočila z dne 7. 10. 2013, zanika vlagateljeve trditve, da mu naročnik ni dovolil vpogleda vanj (str. 6 in 9 zahtevka za revizijo), in dokazuje to, da mu naročnik ni dovolil le vpogleda v podatek o tem, pri kateri družbi je nastalo poročilo, saj je naročnik poskrbel za »delni dostop«, kar vlagatelj priznava že v zahtevku za revizijo (str. 10).

Vlagatelj je navedel, da »gre iz poziva naročnika izbranemu ponudniku sklepati, da analiza ni ustrezna in da tudi datumsko ne ustreza zahtevam naročnika« (str. 10 zahtevka za revizijo). Iz elektronskega sporočila z dne 7. 10. 2013 je razvidno, da naročnik ni polemiziral s podatki analize, temveč je spraševal o statusu družbe, pri kateri je nastalo to poročilo. V dokumentu »Poročilo o kontroli soli za posip« se nahajata dva datuma (10. 5. 2013 in 17. 9. 2013), ki vsak posebej in oba skupaj izpolnjujeta časovno zahtevo iz točke V.3. (str. 18 razpisne dokumentacije), da »poročilo […] ne sme biti starejše kot eno leto«. Čeprav bi za uporabo točke V.3. (str. 18 razpisne dokumentacije) slednjo morali tolmačiti, da bi ugotovili, katero izhodišče je treba vzeti za štetje obdobja enega leta (npr. datum objave obvestila o javnem naročilu, datum objave dodatka št. 1, datum predložitve ponudb), pa ni mogoče reči, da datuma 10. 5. 2013 in 17. 9. 2013, ki sta oba iz leta 2013, nista skladna s to naročnikovo zahtevo, če se upošteva že to, da je naročnik tudi postopek javnega naročanja začel izvajati v letu 2013, pri čemer je bila npr. objava na portalu javnih naročil 8. 8. 2013, rok za predložitev ponudb pa je bil 17. 9. 2013, do 14. ure (točka IV.3.4 objav). Vlagateljevo opozarjanje, da mu zaradi nepoznavanja odgovora izbranega ponudnika ni znano, »ali je to neskladje pojasnil, ali pa je brez pravne podlage spremenil podatke, ki so bistveni in mu je torej naročnik dovolil, spremembo ponudbe po roku za oddajo, kar pa je nezakonito«, in da »zahtevano pojasnilo ne more odpraviti neskladja, zaradi česar ga naročnik ne bi smel upoštevati, ampak bi moral ponudbo izbranega ponudnika zaradi neupoštevanja določil iz razpisa izločiti kot neprimerno ponudbo in nepopolno« (str. 11 zahtevka za revizijo), je za konkreten primer neutemeljeno. Iz dokumenta »Poročilo o kontroli soli za posip« je razvidno, da je vsakič (tako v besedilu kot v prilogah) navedeno, da je bila preiskava vzorca soli narejena v septembru 2013, v maju 2013 pa je bil izdan le obrazec priloge k temu poročilu (priloga k elektronskemu sporočilu z dne 9. 10. 2013). Datum 10. 5. 2013 tako ni bistven za ugotavljanje izpolnjevanja pogojev in zahtev, ki jih je določil naročnik. Izbrani ponudnik tudi ni spreminjal datumov 10. 5. 2013 in 17. 9. 2013 z elektronskim sporočilom z dne 9. 10. 2013.

Dodatek št. 2, ki je bil objavljen 4. 9. 2013 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN11131/2013, 6. 9. 2014 pa tudi v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2013/S 173-298599, s čimer je postal del razpisne dokumentacije (drugi odstavek 71. člena ZJN-2), se nanaša na finančna zavarovanja, zato ni utemeljen vlagateljev očitek, da dokument »Poročilo o kontroli soli za posip« »ni prip[r]avljen v skladu z naročnikovo spremenjeno zahtevo iz raz[p]isa – glej dodatek št. 2« (str. 10 zahtevka za revizijo).

Vlagatelj je tudi navedel, da izbrani ponudnik »ni predložil« dodatka št. 2 »k svoji ponudbi« (str. 10 zahtevka za revizijo), vendar ni zatrjeval, da bi ga moral predložiti, ker bi to naročnik zahteval. Zahteve za njegovo predložitev pa ni mogoče razbrati iz ZJN-2. Državna revizijska komisija zato ni ugotavljala, ali ga je izbrani ponudnik predložil »k svoji ponudbi«, saj zaradi vlagateljeve pomanjkljive trditvene podlage ugotavljanje tega dejstva ni relevantno za ugotavljanje naročnikove kršitve, ki je vlagatelj sicer tudi ne zatrjuje. Ob takšnem zaključku Državni revizijski komisiji ni bilo treba ugotavljati, ali in kako bi bila uporabljiva določba o nebistveni formalni pomanjkljivosti ponudbe (druga poved iz 17. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2).

Vlagatelj je v nadaljevanju še navedel, da »preizkus, ni v redu, ni izdan od ustreznega organa in tudi ne izkazuje tehnične usposobljenosti, kot je bila zahtevan[a] v razpisu« (str. 10–11 zahtevka za revizijo).

Če štejemo, da se te vlagateljeve navedbe nanašajo na preiskavo soli, je treba ugotoviti, da iz dokumenta »Poročilo o kontroli soli za posip« izhaja, da je izvajalec analize preiskave soli opravil po standardih in metodah, ki jih je določil naročnik, zato ne drži vlagateljeva trditev, da »preizkus, ni v redu«. Državna revizijska komisija dodaja, da tudi v primeru, če bi vlagatelj lahko vpogledal v to poročilo, bi lahko oporekal le uporabljenim standardom in metodam ter rezultatom preiskave soli, za kritiko same izvedbe v laboratoriju pa vlagatelj ne rabi vpogleda v ponudbo izbranega ponudnika, saj v poročilu niso opisane faze izvedenih postopkov. Kaj pomeni, da »preizkus […] ni izdan od ustreznega organa«, ni jasno, dodati pa je treba, da naročnik ni določil, da mora preiskave opraviti organ, ampak »pooblaščena organizacija za potrjevanje ustreznosti materialov«. Kot zadnje je treba ugotoviti, da so ponudniki dokazovali izpolnjevanje zahtev iz točke V.3. (str. 18 razpisne dokumentacije) s predložitvijo »poročila o preiskavi/analizi soli«, naročnik pa ni zahteval, da ponudniki opravijo preiskavo sami.

Če pa štejemo, da se te vlagateljeve navedbe nanašajo na dokument »Poročilo o kontroli soli za posip« in da je zato treba besedo »preizkus« v uporabljenem kontekstu tolmačiti kot »poročilo«, je treba ugotoviti, da iz njega izhaja, da je izvajalec analize preiskave soli opravil po standardih in metodah, ki jih je določil naročnik, posebne oblike poročila pa naročnik ni določil. Naročnik ni določil, da mora poročilo izdati organ, ampak »pooblaščena organizacija za potrjevanje ustreznosti materialov«, zato je za rešitev zadeve lahko ključno le, ali je treba družbo, ki ga je izdelala, šteti za subjekt s takim statusom, saj bi glede na točko V.3. razpisne dokumentacije (str. 18) izbrani ponudnik le s takim dokazilom dokazoval njeno izpolnitev. Vlagatelj je še navedel, da ne more dokazati, da »organizaci[j]a, ki je pripravljala analizo za izbranega ponudnika ni pooblaščena« (str. 10 zahtevka za revizijo), saj mu naročnik ni dovolil vpogleda v elektronsko sporočilo z dne 9. 10. 2013 in to poročilo. Vlagatelj torej zatrjuje, da družba, pri kateri je nastalo omenjeno poročilo, ni »pooblaščena organizacija za potrjevanje ustreznosti materialov«, kar je bila zahteva iz točke V.3. razpisne dokumentacije (str. 18). Na podlagi dejstva, da je naročnik z elektronskim sporočilom z dne 7. 10. 2013 izbranega ponudnika pozval, naj mu predloži dokazilo, da ima družba, pri kateri je nastal dokument »Poročilo o kontroli soli za posip«, status takšne organizacije, kot je zahteval v točki V.3. razpisne dokumentacije (str. 18), je treba zaključiti, da je imel tudi naročnik nek pomislek v zvezi s statusom te družbe. Vendar izbrani ponudnik z elektronskim sporočilom z dne 9. 10. 2013 ni odgovoril, da bi imela družba, pri kateri je nastalo to poročilo, status, ki bi bil tisti, ki ga določa točka V.3. razpisne dokumentacije (str. 18), niti izbrani ponudnik naročniku z njim ni poslal kakšnega dokazila, ki bi dokazovalo tak status. Izbrani ponudnik je k elektronskemu sporočilu z dne 9. 10. 2013 predložil dopis z dne 17. 9. 2013, poimenovan »Pregled dokumentacije za posipno sol«, ki ga je za izbranega ponudnika pripravil subjekt, ki je različen od subjekta, pri katerem je nastal dokument »Poročilo o kontroli soli za posip«, iz njega pa je razvidno, da je ta drugi subjekt na podlagi pregleda posredovane dokumentacije (dokument »Poročilo o kontroli soli za posip« in še dve poročili tretjega subjekta) podal za izbranega ponudnika ugodne ugotovitve glede na zahteve iz razpisne dokumentacije, vendar je iz dopisa z dne 17. 9. 2013 razvidno, da ta drugi subjekt ni sam analiziral soli, temveč je le pregledal dokumentacijo o analizi soli, ki mu jo je posredoval izbrani ponudnik. Izbrani ponudnik v elektronskem sporočilu z dne 9. 10. 2013 tudi ni navajal, da ima tretji subjekt, ki je pripravil poročili, na kateri se sklicuje drugi subjekt v dopisu z dne 17. 9. 2013, status, ki bi bil tisti, ki ga določa točka V.3. razpisne dokumentacije (str. 18), niti ni k elektronskemu sporočilu z dne 9. 10. 2013 priložil poročil tega tretjega subjekta.

Čeprav naročnik v razpisni dokumentaciji ni določil morebitne definicije pojma »pooblaščena organizacija za potrjevanje ustreznosti materialov« in bi bilo zato treba ta pojem tolmačiti, je Državna revizijska komisija pred tem upoštevala, da je dejansko stanje pri naročniku pred sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila v sklopu 3 v zvezi s predloženim dokumentom »Poročilo o kontroli soli za posip« ostalo nerazjasnjeno, saj je, kot že predstavljeno, ostala neodgovorjena zahteva iz elektronskega sporočila z dne 7. 10. 2013 za predložitev dokazila o statusu družbe, ki ga je pripravila, k razjasnitvi pa nista prispevala ne izbrani ponudnik v izjasnitvi z dne 21. 1. 2014 ne naročnik v sklepu št. 402-8/2013-AP-140/13-1 z dne 27. 1. 2014, saj se nista izjavila o vlagateljevi navedbi, da dokumenta »Poročilo o kontroli soli za posip« ni pripravila družba, ki ima status organizacije, kot je naročnik zahteval v točki V.3. razpisne dokumentacije (str. 18). Razjasnitev dejanskega stanja je ključna, saj je od vsebine tega pojma, ki ni neodvisna od zahtev iz točke V.3.1. (str. 18–19 razpisne dokumentacije), kjer se identičen pojem pojavlja znova, čeprav je treba razumeti, da v drugačnem kontekstu, saj se slednja točka nanaša že na fazo izvajanja pogodbe, odvisno, ali je izbrani ponudnik predložil dokazilo, kot ga je določil naročnik v točki V.3. razpisne dokumentacije (str. 18). Če bi namreč vsebina spornega pojma npr. določala zgolj katerega izmed subjektov s seznama http://ec.europa.eu/enterprise/newapproach/nando/index.cfm?fuseaction=country.notifiedbody&cou_id=705, subjekta, ki je pripravil dokument »Poročilo o kontroli soli za posip«, med njimi ni. Čeprav predloženo poročilo prikazuje podatke, ki so skladni z zahtevami iz razpisne dokumentacije, pa to glede na točko V.3. razpisne dokumentacije (str. 18) ni odločilno, ker je pomembno, da take podatke predstavi organizacija z zahtevanim statusom. Državna revizijska komisija še dodaja, da so iz dokumenta »Poročilo o kontroli soli za posip« razvidni rezultati preiskave vzorcev soli za posipanje cest, vendar iz nobenega podatka iz tega poročila ni razvidno, da se to poročilo nanaša na sol, ki jo ponuja izbrani ponudnik, saj v njem izbrani ponudnik ni omenjen. V tem poročilu sta sicer navedeni dve šifri za identifikacijo vzorcev soli, vendar iz teh šifer ni mogoče razbrati, da se nanašata na vzorca soli izbranega ponudnika. Tudi iz prilog k elektronskemu sporočilu z dne 9. 10. 2013, ki ga je izbrani ponudnik poslal naročniku po prejemu poziva za pojasnilo (elektronsko sporočilo z dne 7. 10. 2013), ni mogoče ugotoviti drugače.

Državna revizijska komisija zato ni mogla zaključiti, da je naročnik pravilno upošteval, da je izbrani ponudnik izpolnil zahtevo iz točke V.3. razpisne dokumentacije (str. 18) in da mu je zato že lahko priznal, da je sposoben dobaviti sol z zahtevanimi tehničnimi zahtevami (drugi odstavek 41. člena ZJN-2 v zvezi s petim odstavkom 41. člena ZJN-2 in prvo alineo točke j drugega odstavka 45. člena ZJN-2). Državna revizijska komisija je zaradi ugotovljene kršitve ZJN-2 skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 3, kot izhaja iz dokumenta »Obvestilo o oddaji javnega naročila« št. 402-8/2013-LV-140/125 z dne 28. 11. 2013.

Ob predstavljenem zaključku Državni revizijski komisiji ni bilo treba reševati še vprašanja, ali bi moral naročnik v okviru prve povedi iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2 vlagatelju dovoliti vpogled v dokument »Poročilo o kontroli soli za posip«, ki vsebuje tudi »ime in naslov izdelovalca« tega poročila (str. 11 zahtevka za revizijo), saj to ne bi vplivalo na rešitev zadeve. Enako velja za zakrite podatke iz elektronskega sporočila z dne 7. 10. 2013 in zakrito elektronsko sporočilo z dne 9. 10. 2013.

Vlagatelj je navedel, da bi moral naročnik »razkriti« v pogodbo o skladiščenju »oz podrejeno razkriti vsaj ime podjetja, s katerim je sklenjena« (str. 11 zahtevka za revizijo). Vlagatelj je v nadaljevanju zahtevka za revizijo (tudi str. 12) kot samostojno alineo naštel še »dokument o skladiščenju soli (skladiščni prostori za skladiščenje soli za posip cest)«. Ti dve alinei se nanašata na isto vsebino, zato ju je Državna revizijska komisija obravnavala enotno. K tema očitkoma je Državna revizijska komisija pridružila še vlagateljeve očitke (str. 16 zahtevka za revizijo), da je naročnik prikril podatke iz ocenjevalnega lista v zvezi s skladiščenjem soli, saj se tudi ti očitki nanašajo na isto vsebino.

Naročnik je v alinei a točke II.4.4. (str. 7 razpisne dokumentacije) določil:
»tehnična opremljenost: ponudnik mora navesti kapacitete in lokacije svojih ali najetih skladiščnih prostorov v RS; ponudnik opiše in priloži seznam tehnične opreme za predmetno javno naročilo.«

Nadalje je naročnik v 4. podtočki točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije) določil:
»Ponudnik mora v poglavju VIII. Ugotavljanje izpolnjevanja pogojev in sposobnosti ponudnikov (točka VIII. 4, Izjava št. 4), podati tudi kapacitete in lokacije skladiščnih prostorov v RS. Ponudnik ima lahko najete skladiščne prostore, kar navede v seznamu in le-temu priloži kopijo najemne pogodbe. Za zagotavljanje pravočasnih dobav mora ponudnik v odvisnosti od sklopa katerega nudi, razpolagati z naslednjimi minimalnimi pokritimi skladiščnimi kapacitetami (lastnimi ali najetimi):
Sklop 1: 5.000 t
Sklop 2: 3.000 t
Sklop 3: 3.000 t
Ponudnik mora naročniku omogočiti ogled skladiščnih prostorov.«

Izbrani ponudnik je v ponudbi predložil prilogo k obrazcu VIII.4. »Izjava št. 4«, v kateri je navedel, da ima podizvajalec CPG, d. d., Nova Gorica skladiščne kapacitete v lasti in jih naštel, pri čemer iz številčnih podatkov izhaja, da jih ima več kot znašata sklopa 1 in 3 posamično, a manj kot znašata sklopa 1 in 3 skupaj. V tej prilogi je izbrani ponudnik navedel tudi četrti subjekt, pri čemer je navedel, da je pri njem najel skladiščne prostore s kapaciteto, ki je višja od seštevka minimalno zahtevane kapacitete za sklopa 1 in 3. Izbrani ponudnik je v ponudbi predložil tudi izvod pogodbe o skladiščenju, sklenjeno s tem četrtim subjektom, pri čemer je iz nje razvidno, da mu ta subjekt nudi skladišča s kapaciteto, ki je enaka tisti, ki jo je izbrani ponudnik navedel v prilogi k izjavi št. 4. Izbrani ponudnik je torej navedel podatke, ki jih je zahteval naročnik, v ponudbi je predložil tudi zahtevana dokazila, s temi podatki pa dosega minimalne zahteve za priznanje sposobnosti, kot jo je določil naročnik. Vlagatelj je sicer v dokaz, da naročnik izbranemu ponudniku ne bi smel priznati tehnične sposobnosti v delu, ki se nanaša na skladišča, predlagal ogled skladiščnih prostorov podizvajalca CPG, d. d., Nova Gorica, vendar ne glede na to, ali je vlagatelj ta predlog pripravil dovolj konkretno, je njegova izvedba nepotrebna iz vsaj treh razlogov. Najprej zato, ker so že številčni podatki iz priloge k obrazcu VIII.4. »Izjava št. 4« jasni in kažejo, kažejo kapacitete podizvajalca CPG, d. d., Nova Gorica, nato, ker tudi, če kapacitete tega podizvajalca ne zadoščajo za sklopa 1 in 3 skupaj, zadoščajo kot kapacitete za sklop 1 posamično, kot končno pa je treba tudi upoštevati kapacitete četrtega subjekta, s katerim je izbrani ponudnik sklenil pogodbo o skladiščenju.

Res je sicer, da je ocenjevalni list naročnikov dokument, vendar ta vsebuje podatke, ki jih je zaradi varovanja poslovne skrivnosti izbranega ponudnika prikril tako, kot je to storil že s podatki v ponudbi. Gre torej za iste podatke, le dokumenti, ki so njihovi nosilci so drugi, vendar to same narave podatkov ne spremeni. Če bi se izkazalo, da je naročnik moral varovati take podatke iz ponudbe, potem je moral enako ravnati s temi podatki iz ocenjevalnega lista.

Državna revizijska komisija se ne strinja z vlagateljem, da bi mu moral naročnik dovoliti vpogled v pogodbo o skladiščenju v celoti, saj je treba upoštevati že to, da je za dokazovanje izpolnjevanja pogoja iz alinee a točke II.4.4. (str. 7 razpisne dokumentacije) in zahtev iz 4. podtočke točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije) relevantnih le nekaj podatkov in bi bili kvečjemu ti tisti, za katere bi vlagatelj lahko uveljavljal dovolitev vpogleda po prvi povedi iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2. V enakem obsegu bi zato bili relevantni tudi podatki iz ocenjevalnega lista. Sicer pa je Državna revizijska komisija, ne da bi nadalje razreševala to vprašanje, sama vpogledala v ponudbo izbrani ponudnik in ugotovila, da naročnik ni ravnal v nasprotju z ZJN-2, ko je štel, da izbrani ponudnik v tem delu izpolnjuje minimalno stopnjo tehnične sposobnosti. Pri tem Državna revizijska komisija dodaja, da je vlagatelj v sklopu 1 predložil izjavo št. 4, v katero je vpisal naziv subjekta, ki ga ni navedel med podizvajalci, pri njem pa bo imel na razpolago skladiščne prostore, s čimer je na enak način ravnal kot izbrani ponudnik. Poleg tega je vlagatelj v sklopu 3 pogodbo o izvajanju skladiščnih storitev (torej po vsebini podobno pogodbo) sam označil za poslovno skrivnost. Če ta pogodba predstavlja v sklopu 3 vlagatelju poslovno skrivnost, ni jasno, zakaj vlagatelj navaja, da ne bi smela biti poslovna skrivnost izbranemu ponudniku.

Vlagatelj zahteva vpogled tudi v dokument »Salt purchase agreement«, pri tem pa opozarja, da ta dokument ni preveden v slovenski jezik, pogodbena stranka pa ni proizvajalec soli, pač pa dobavitelj (str. 11–12 zahtevka za revizijo).

Naročnik je v točki II.3.1. (str. 4 razpisne dokumentacije) določil:
»Ponudba in ostala dokumentacija, ki se nanaša na ponudbo, mora biti napisana v slovenskem jeziku. Tuji ponudniki jamčijo za pravilnost prevoda v slovenski jezik. Morebitne napake v prevodi gredo v izključno breme ponudnika.«

Nadalje je naročnik v 1. podtočki točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije) določil:
»Ponudnik mora priložiti kopijo pogodbe s proizvajalcem soli za posip NaCl - v kolikor ni proizvajalec ponudnik sam. Iz pogodbe mora biti razvidno, da ima zagotovljene zadostne količine soli za posip - NaCl, ki jih nudi v svoji ponudbi. Zaradi varovanja poslovnih skrivnosti so lahko cene v pogodbi prekrite.«

Izbrani ponudnik je v ponudbi predložil pogodbo o nakupu soli (dokument »Salt purchase agreement«), ki je napisana v angleškem jeziku. Ne glede na točko II.3.1. (str. 4 razpisne dokumentacije) ter pravila iz 23. člena ZJN-2 o uporabi jezika v postopku javnega naročanja in prvega odstavka 78. člena ZJN-2 o dopustni dopolnitvi ponudb, je mogoče sklepati, da je naročnik, ker ni zahteval prevoda, kljub predložitvi dokazila v angleškem jeziku lahko sam preveril podatke iz pogodbe (druga poved iz prvega odstavka 78. člena ZJN-2) ali pa je to štel za nebistveno formalno pomanjkljivost ponudbe (17. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2). Ne glede na odgovor, ali bi bila taka sklepa edina mogoča, saj bi sicer lahko šlo za kršitev prvega odstavka 23. člena ZJN-2 in prvega odstavka 78. člena ZJN-2, pa je treba dodati, da iz pogodbe o nakupu soli ni neposredno razvidno, da je pogodbeni partner izbranega ponudnika proizvajalec, saj je, kar je razumljivo (in se Državna revizijska komisija tu ne spušča v smisel tako oblikovane zahteve iz 1. podtočki točke V.7., str. 20 razpisne dokumentacije), naveden kot prodajalec (»seller«), iz odstopljene dokumentacije pa ni razvidno, da bi naročnik v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb ugotovil, da je proizvajalec. Državna revizijska komisija še dodaja, da ne izbrani ponudnik v vlogi z dne 21. 1. 2014 ne naročnik v sklepu št. 402-8/2013-AP-140/13-1 z dne 27. 1. 2014 nista navedla, da bi bil pogodbeni partner izbranega ponudnika prodajalec soli. O tem se celo nista izjavila. Glede na navedeno Državna revizijska komisija tudi po vpogledu v pogodbo o nakupu soli (dokument »Salt purchase agreement«) ni mogla ugotoviti, da je izbrani ponudnik predložil dokazilo s subjektom, kot je to naročnik določil v 1. podtočki točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije). Državna revizijska komisija je tudi v tem primeru ugotovila, da je naročnik kršil ZJN-2 (drugi odstavek 41. člena ZJN-2 v zvezi z 9. členom ZJN-2 glede na 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 in 1. podtočko točke V.7., str. 20 razpisne dokumentacije). Navedeno predstavlja le nadaljnjo ugotovitev kršitve ZJN-2, saj je Državna revizijska komisija že razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 1.

Vlagatelj uveljavlja tudi kršitev prve povedi iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2, ker mu naročnik ni dovolil vpogleda v dokument »Salt purchase agreement«, pri čemer se sklicuje na besedilo »so lahko cene v pogodbi prikrite«, ki izhaja iz 1. podtočke točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije), in na tej podlagi utemeljuje to kršitev.

Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da je naročnik v 1. podtočki točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije) določil, da so zaradi varovanja poslovne skrivnosti lahko prikrite cene v pogodbi o nakupu soli, ki jo ima ponudnik sklenjeno s svojim pogodbenim partnerjem, vendar je takšna določba namenjena varstvu podatkov iz pogodbenega odnosa ponudnika s pogodbenim partnerjem do naročnika, ki se želi seznaniti s tem pogodbenim razmerjem. Na podlagi te določbe pa ne more vlagatelj utemeljevati, da bi moral naročnik vlagatelju dovoliti vpogled v vse podatke iz pogodbe o nakupu soli razen cene. Najprej zato, ker za izpolnitev pogoja iz 1. podtočke točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije) ni ključno, kaj vse sta se dogovorili pogodbeni stranki, kar presega namen te določbe razpisne dokumentacije, nato pa tudi zato, ker gre za pogodbo, ki ureja razmerja iz zasebnega prava, in čeprav zanjo ni bil predložen sklep o določitvi poslovne skrivnosti, je na njej oznaka »poslovna skrivnost«. Iz pogoja iz 1. podtočke točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije) je razvidno, da je namen pogodbe dokazovanje tega, da lahko ponudnik nabavi zadostno količino soli od proizvajalca. Čeprav je še odprto vprašanje statusa pogodbene stranke izbranega ponudnika, pa je v tej pogodbi dogovorjen nakup količine soli, ki je tista, ki jo izbrani ponudnik ponuja naročniku v ponudbi. Ob takšnem zaključku Državna revizijska komisija tudi ni posebej ugotavljala, ali bi se sicer naročnik smel seznaniti s to pogodbo na tak način. Če bi bil odgovor nikalen, bi to toliko bolj pomenilo, da se s to pogodbo ne bi smel seznaniti niti vlagatelj. Kot zadnje pa Državna revizijska komisija pripominja, da je tudi vlagatelj pogodbo o nakupu soli s svojim pogodbenim partnerjem označil za poslovno skrivnost.

Vlagatelj zahteva vpogled tudi v »pogodbo o izvajanju laboratorijskih preiskav« (str. 12 zahtevka za revizijo).

Naročnik je v 5. podtočki točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije) določil:
»Ponudnik mora v ponudbi predložiti lastno izjavo o svoji službi za kontrolo kakovosti materialov oz. kopijo pogodbe s pooblaščenim laboratorijem.«

Iz 5. podtočke točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije) je razvidno, da je naročnik zahteval le predložitev kopije pogodbe s pooblaščenim laboratorijem, ne da bi postavil še kakšne druge zahteve, vlagatelj pa se je že na vpogledu seznanil (deveta vrstica na str. 9 zapisnika z dne 6. 1. 2014), da je izbrani ponudnik v ponudbi predložil »pogodbo o izvajanju laboratorijskih preiskav«, pri čemer Državna revizijska komisija dodaja, da je izbrani ponudnik sklenil pogodbo s subjektom, ki je pooblaščen za izvajanje preiskav, kar dokazuje podatek s seznama http://ec.europa.eu/enterprise/newapproach/nando/index.cfm?fuseaction=country.notifiedbody&cou_id=705. Državna revizijska komisija ob tem tudi dodaja, da je predložitev te pogodbe alternativa temu, da ima ponudnik lastno službo za kontrolo kakovosti, vlagatelj pa ne navaja, da izbrani ponudnik nima take službe. Za zatrjevanje tega dejstva pa vlagatelju ni potreben vpogled v ponudbo izbranega ponudnika.

Vlagatelj je navedel, da bi mu moral naročnik dovoliti vpogled v »Prilogo k izjavi 4: Seznam tehnične opremljenosti« (str. 11−12 zahtevka za revizijo). Vlagatelj je navedel, da »iz ponudbe izbranega ponudnika izhaja (obrazci), da bodo podizvajalci izvajali transport, tako da gre iz tega sklepati, da izbranemu ponudniku nudijo tudi prevozna sredstva. Ker ime podizvajalca ne predstavlja poslovne skrivnosti, je naročnik ta del pogodb prikril brez pravne pod[la]ge« (str. 11−12 zahtevka za revizijo) in da »navedena prevozna sredstva niso ustrezna glede na zahteve iz razpisa, saj pozna tehnično opremljenost navedenih podizvajalcev. Vlagat[el]j že vrsto let opravlja razpisano dejavnost, zato se zaveda , da vsa prevozna sredstva s katerimi raz[p]olagajo podizvajalci izbranega ponudnika niso ustrezna, am[p]ak, da je treba to presojati upoštevajoč predmet razpisa − predvsem tehnični del. Če bi naročnik vlagatelju omogočil vpogled v seznam tehnične opremljenosti, bi vlagatelj svoje navedebe, da izbrani ponudnik ni izkazal tehnične opremljenosti (nimajo sit, mlinov, sušilnice, prav tako pa tudi nimajo, kar je bistven, opreme za dodajanje sredstva proti strjevanju,....), lahko tudi dokazal.« (str. 12 zahtevka za revizijo).

Naročnik je v točki II.4.4. (str. 7 razpisne dokumentacije) določil:
»a) tehnična opremljenost: ponudnik mora navesti kapacitete in lokacije svojih ali najetih skladiščnih prostorov v RS; ponudnik opiše in priloži seznam tehnične opreme za predmetno javno naročilo.
b) seznam vseh podizvajalcev, s katerimi ponudnik namerava izvesti predmetno javno naročilo. Ponudnik mora za podizvajalce navesti, kateri del javnega naročila bodo izvedli in kolikšen delež javnega naročila v odstotku ali absolutni vrednosti bodo izvedli.
V primeru skupne ponudbe ali če ponudnik vključi podizvajalce, se kadrovska struktura in tehnična opremljenost seštevajo.«

Naročnik je pod naslovom »Dobavi roki« (točka V.5., str. 19 razpisne dokumentacije) določil časovne zahteve za dobavo soli, pri čemer je med drugim določil:
»Dobava posipnih materialov se vrši s prekucniki oz. cisternami. Na odpoklicu posameznih količin naročnik določi tip vozila. Vozila morajo biti take velikosti, da lahko na posameznih lokacijah stresejo celotno količino v solarni (višina dvignjenega kesona). Izjema pri velikosti vozila velja le pri izpostavi Vipava, kjer se mora uporabljati manjša vozila. V primeru, da vozilo ne ustreza omenjeni zahtevi, lahko naročnik zavrne posamezno dobavo posipnih materialov.«

Nadalje je naročnik v 3. podtočki točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije) določil:
»Ponudnik mora v poglavju VIII. Ugotavljanje izpolnjevanja pogojev in sposobnosti ponudnikov (točka VIII. 4, Izjava št. 4), podati seznam tehnične opremljenosti in opreme (sita, mlini, sušilnica, ipd), ki je potrebna pri predmetnem javnem naročilu.
Prevozne kapacitete morajo zagotavljati dobavo naročenih posipnih materialov v skladišča naročnika v najkasneje 48 urah, ne glede na konice dobav in lokacijo skladišč ponudnika. Ponudnik ima lahko najeta vozila za prevoz - v tem primeru le-to navede v seznamu in priloži kopijo najemne pogodbe.
Ponudnik mora naročniku omogočiti ogled opreme.«

Izbrani ponudnik je izpolnil obrazec VIII.4. »Izjava št. 4« in v tabelo »Seznam podizvajalcev« napisal tri subjekte, za vsakega izmed teh subjektov pa je predložil obrazec VIII.4.1. »Izjava št. 4.1.« »Podatki o podizvajalcu«, ki so jih trije priglašeni podizvajalci izpolnili in potrdili (podpis in žig). Izbrani ponudnik je k obrazcu VIII.4. »Izjava št. 4« predložil prilogo, kjer je predstavil tovorna vozila podizvajalcev Finali Obala, d. o. o., Koper in Jurčič & Co., d. o. o., Šenčur, pa tudi drugo tehnično opremo, ki jo nudijo vsi trije priglašeni podizvajalci in subjekt, ki je izbranemu ponudniku dal na razpolago skladiščne prostore.

Vlagatelj se je seznanil, kdo so priglašeni podizvajalca izbranega ponudnika, saj je k zahtevku za revizijo predložil fotokopijo obrazca VIII.4. »Izjava št. 4«, predložil pa je tudi dva obrazca VIII.4.1. »Izjava št. 4.1.« (v fotokopiji za podizvajalca CPG, d. d., Nova Gorica in Finali Obala, d. o. o., Koper, ne pa tudi za podizvajalca Jurčič & Co., d. o. o., Šenčur). Navedene priloge dokazujejo, da se je vlagatelj lahko seznanil s tem, katere subjekte je izbrani ponudnik priglasil za podizvajalce. Vlagatelj sicer navaja, da mu je naročnik »brez pravne pod[la]ge« »prikril« »del pogodb«, kjer je navedeno »ime podizvajalca« (str. 11 zahtevka za revizijo), vendar sploh ne navaja, da bi naročnik zahteval predložitev kakšne pogodbe s podizvajalci. Pa tudi sicer se je vlagatelj seznanil s podatki o tem, kdo so subjekti, ki jih je izbrani ponudnik priglasil za podizvajalce, zato tudi ni jasno, v čem bi bil vlagatelj prikrajšan pri uveljavljanju pravnega varstva. Državna revizijska komisija zato ugotavlja, da vlagatelj glede podizvajalcev izbranega ponudnika ni izkazal, da bi naročnik kršil prvo poved iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2, saj mu je razkril podatke o firmi teh podizajalcev.

Vlagatelj navaja, da »pozna tehnično opremljenost navedenih podizvajalcev« in »se zaveda , da vsa prevozna sredstva s katerimi raz[p]olagajo podizvajalci izbranega ponudnika niso ustrezna«, to pa bi dokazal z vpogledom v seznam tehnične opremljenosti (str. 12 zahtevka za revizijo). Vlagatelj zahteva vpogled v ponudbo izbranega ponudnika torej le zaradi možnosti dokazovanja. Če bi izhajali iz tega, da je res, da vlagatelj nekaj »pozna« in »se zaveda« česa, vlagatelj v resnici ni predstavil nobenega dejstva, zakaj bi naročnik izbranemu ponudniku ne mogel priznati izpolnjevanja tehnične sposobnosti v delu, ki se nanaša na vozila, kot jo določa alinea a točke II.4.4. (str. 7 razpisne dokumentacije) v zvezi z zahtevami pod naslovom »Dobavi roki« (točka V.5., str. 19 razpisne dokumentacije). Naročnik je v zvezi z vozili v razpisni dokumentaciji določil, da morajo biti primerne velikosti glede na potrebe lokacije, ne da bi konkretno navedel, katera velikost je ta prava, saj bo to določil na odpoklicu posameznih količin soli. Vlagatelj, čeprav domnevni poznavalec tehnične opreme podizvajalcev izbranega ponudnika, tudi ni navedel, kakšne so razmere v solarnah na naročnikovih lokacijah, da bi ta vozila zaradi tega ne bila »ustrezna«.

Vlagatelj pa je v zvezi z drugo tehnično opremo navedel, da podizvajalci izbranega ponudnika »nimajo sit, mlinov, sušilnice,« (str. 12 zahtevka za revizijo), »prav tako pa tudi nimajo, kar je bistven, opreme za dodajanje sredstva proti strjevanju« (str. 12 zahtevka za revizijo), svoje naštevanje pa je zaključil s tremi pikami, kar je mogoče razumeti, da vlagatelj ni določno naštel vse opreme. Odločitev o tej vlagateljevi navedbi je odvisna od tomačenja besedila iz oklepaja, ki ga je naročnik določil v prvem odstavku 3. podtočke točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije), ko je navedel »sita, mlini, sušilnica, ipd«. Če je naročnik naštel to opremo primeroma, to, da na seznamu opreme iz priloge k obrazcu VIII.4. »Izjava št. 4« ni katere od te opreme (konkretno: v prilogi iz ponudbe izbranega ponudnika ni izrecno omenjena npr. sušilnica), ni že razlog, da bi naročnik izbranem ponudniku ne priznal tehnične sposobnosti glede opreme. Če pa je naročnik naštel to opremo kot minimalno potrebno za priznanje sposobnosti, to, da na seznamu opreme iz priloge k obrazcu VIII.4. »Izjava št. 4« ni katere od te opreme, bi lahko pomenilo, da naročnik ni mogel izbranemu ponudniku priznati tehnične sposobnosti glede opreme.

Vendar Državna revizijska komisija ni ugotavljala, katero tolmačenje je za konkreten primer pravo, niti ni ugotavljala, ali bi glede na podatke o opremi, ki jo je izbrani ponudnik navedel v prilogi k obrazcu VIII.4. »Izjava št. 4«, naročnik izbranega ponudnika moral šteti za tehnično sposobnega, niti ni ugotavljala, ali je naročnik ravnal skladno s prvo povedjo iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2, ko vlagatelju ni dovolil vpogleda v prilogo k obrazcu VIII.4. »Izjava št. 4« (tako pri vozilih kot pri drugi opremi), ker to ne bi bilo več ključno za rešitev zadeve. Državna revizijska komisija je že namreč razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 3, zato naročnika napotuje (tretji odstavek 39. člena ZPVPJN), da je na te okoliščine v zvezi s tolmačenjem razpisne dokumentacije pozoren ob ponovnem ugotavljanju popolnosti ponudb.

Vlagatelj je sicer kot še posebej izpostavil, da izbrani ponudnik nima opreme za dodajanje sredstva proti strjevanju. Ne glede na to, da Državna revizijska komisija ni ugotavljala, katero tolmačenje besedila iz oklepaja v prvem odstavku 3. podtočke točke V.7. (str. 20 razpisne dokumentacije) je treba upoštevati in ali bi naročnik lahko kljub temu, da izbrani ponudnik ni izrecno navedel opreme za dodajanje sredstva proti strjevanju v prilogi k obrazcu VIII.4. »Izjava št. 4«, štel za tehnično sposobnega, pa pripominja, da ni jasno, zakaj bi bila oprema za dodajanje sredstva proti strjevanju bistvena, kot trdi vlagatelj (str. 12 zahtevka za revizijo), saj za tako stališče ni navedel razlogov.

Vlagateljevi očitki o kršitvi prve povedi iz sedmega odstavka 22. člena ZJN-2, ker naročnik ni dovolil vpogleda v pogodbo o partnerstvu (str. 12−13 zahtevka za revizijo) so brezpredmetni, saj izbrani ponudnik ni nastopal s partnerjem.

Državna revizijska komisija tako povzema, da je vlagatelj uspel izkazati, da je naročnik pri oddaji javnega naročila za sklop 1 kršil ZJN-2, zato je zahtevku za revizijo skladno z drugo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in razveljavila odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 1, kot izhaja iz dokumenta »Obvestilo o oddaji javnega naročila« št. 402-8/2013-LV-140/125 z dne 28. 11. 2013.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN daje Državna revizijska komisija naročniku napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.

Z razveljavitvijo odločitve o oddaji javnega naročila za sklop 1 se postopek oddaje javnega naročila za sklop 1 pri naročniku znova znajde v fazi pregleda in ocenjevanja ponudb (gl. 7. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2). Če se naročnik odloči, da bo nadaljeval postopek javnega naročanja s sprejemom odločitve o oddaji javnega naročila za sklop 1, mora ravnati skladno z ZJN-2 in izbrati ponudbo, ki je popolna, pri tem pa spoštovati tudi načelo transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2) in zagotoviti enakopravno obravnavo ponudnikov (9. člen ZJN-2).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo uspel, mu Državna revizijska komisija upoštevajoč prvi, drugi in tretji odstavek 70. člena ZPVPJN ter skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009; v nadaljevanju: ZOdv-C), s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 s sprem.; v nadaljevanju: ZOdvT) in s 6. delom Tarife po ZOdvT, ob upoštevanju okoliščin primera, kot potrebne priznava stroške takse v višini 25.000 eurov, stroške za nagrado za postopek pravnega varstva v višini 200 eurov, povečane za 22 % DDV, kar znese 244 eurov, in stroške za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002) v višini 20 eurov, povečane za 22 % DDV, kar znese 24,40 eurov. Državna revizijska komisija ni posebej odločala o stroških za fotokopije (tarifna številka 6000), saj je vlagatelj celoten znesek stroškov (tj. poštnine in fotokopij) zamejil z zneskom 20 eurov, ki je glede na ZOdvT tudi najvišji znesek po tarifni št. 6002.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 25.268,40 eurov, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev.

Državna revizijska komisija ni priznala povračila priglašenih stroškov za odvetniško nagrado nad priznanimi, saj v okvirih zakonsko predvidene nagrade za revizijske postopke (19. člen ZOdv-C) priznano nagrado ocenjuje kot primerno glede na vse okoliščine zadeve (13. člen ZOdvT). Vlagatelj je namreč v postopku oddaje javnega naročila, ki je bil razdeljen na tri sklope, nastopal s partnerjem, slednji pa je zoper odločitev o oddaji javnega naročila za sklop 3 vložil zahtevek za revizijo po istem pooblaščencu. Državna revizijska komisija je o zahtevku za revizijo vlagateljevega partnerja odločala v zadevi št. 018-027/2014. Zahtevek za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj in ga je Državna revizijska komisija obravnavala v zadevi št. 018-037/2014, se le minimalno razlikuje od zahtevka za revizijo, ki ga je Državna revizijska komisija obravnavala v zadevi št. 018-027/2014. Državna revizijska komisija je pri odmeri odvetniške nagrade v zadevi št. 018-037/2014 upoštevala, da so zaradi opisanih okoliščin odvetniške storitve (priprava zahtevka za revizijo) skoraj ponovitev že izvedenih odvetniških storitev (gl. zadeva št. 018-027/2014). Državna revizijska komisija pripominja, da se vlagatelj v zadevi št. 018-037/2014 tudi ni izjasnil o naročnikovih navedbah v odločitvi o zahtevku za revizijo. Državna revizijska komisija je ocenila, da je bila zaradi ponavljajočih se ravnanj in manjšega obsega odvetniških storitev težavnost odvetniške storitve (13. člen ZOdvT) manjša. Ob upoštevanju teh okoliščin je Državna revizijska komisija štela, da gre v konkretnem primeru za zadevo, ki ne upravičuje odvetniške nagrade za povprečno zadevo, temveč je treba odvetniško nagrado določiti v nižjem znesku. Zato je Državna revizijska komisija kot neutemeljeno zavrnila višjo stroškovno zahtevo od priznanih 25.248,40 eurov.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 3. 3. 2014

Predsednica senata:
Sonja Drozdek Šinko, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije





















Vročiti:
 DARS, Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji, d. d., Ulica XIV. divizije 4, 3000 Celje,
 Odvetniška družba Marovt in partnerji, d. o. o., Rozmanova ulica 12, 1001 Ljubljana,
 Odvetniška pisarna Mužina, Žvipelj in partnerji, d. o. o., Brdnikova 44, 1000 Ljubljana,
 Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana.

Vložiti:
 v spis zadeve, tu.