018-422/2013 Snaga, d.o.o.

Številka: 018-422/2013-8

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu Boruta Smrdela, kot predsednika senata, ter Vide Kostanjevec in Sonje Drozdek Šinko, kot članic senata, v postopku odločanja o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila »Prevzem in obdelava odpadkov« (v sklopu številka 1: »Mešani komunalni odpadki«) in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Gorenje Surovina, d. o. o., Ulica Vita Kraigherja 5, Maribor (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika SNAGA, d. o. o., Nasipna ulica 64, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 13. 2. 2014

ODLOČILA

1. Vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 19. 11. 2013 se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 9. 7. 2013 sprejel sklep o začetku postopka javnega naročila za prevzem in obdelavo odpadkov, obvestilo o (javnem) naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila po odprtem postopku pa je bilo dne 15. 7. 2013 (pod številko objave JN8780/2013) objavljeno na Portalu javnih naročil in dne 17. 7. 2013 (pod številko dokumenta 238386) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2013/S 137 (v nadaljevanju: javno naročilo).

Naročnik je dne 6. 11. 2013 sprejel Odločitev o oddaji naročila v sklopu 1, številka JN 09/13-Sklop1 (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila v sklopu številka 1), iz katere med drugim izhaja, da se kot najugodnejši ponudnik v sklopu številka 1 (»kot izvajalec A«) izbere ponudnik »Papir servis d.o.o., Pod ježami 3, 1000 Ljubljana«, čigar ponudbo je naročnik izbral za najugodnejšo (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Odločitev o oddaji naročila v sklopu številka 1 je vlagatelj prejel dne 8. 11. 2013, dne 21. 11. 2013 pa je naročnik prejel vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 19. 11. 2013, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). V zahtevku za revizijo vlagatelj predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija spremeni odločitev naročnika, kot izhaja iz odločitve o oddaji naročila v sklopu številka 1, izloči ponudbo izbranega ponudnika kot »neustrezno in nepopolno« ter po opravljenem pregledu in ocenjevanju ponudb zadevno javno naročilo odda vlagatelju. Vlagatelj v zahtevku za revizijo predlaga tudi, da mu naročnik povrne stroške pravnega varstva.

V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje, da
 izbrani ponudnik ni več imetnik priloženega okoljevarstvenega dovoljenja (oziroma nima več veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja) za lokacijo »PE Lenart«, na navedenem naslovu pa ima okoljevarstveno dovoljenje družba S., d. o. o., ki je lastnik zemljišč, na katerih stoji naprava (in nima dovoljenja za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov),
 je ponudba izbranega ponudnika neustrezna in nepopolna, saj rešitev, ki sledi iz opisa in okoljevarstvenega dovoljenja, ni skladna z določbami Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, zlasti z njenim 5. členom, v povezavi s 60. členom,
 je naročnik »v odločitvi o oddaji naročila za sklop 1, navedel, da je bila ponudba najugodnejšega ponudnika popolna in da ni bilo zahteve za formalno dopolnitev ponudbe«,
 je naročnik s tem, ko je prošnji izbranega ponudnika za podaljšanje roka za dostavo zahtevanih dokazil ugodil in rok za dostavo zahtevanih dokazil podaljšal, kršil »določila 78. Člena ZJN-2« saj ta določa, da naročnik »lahko zahteva dopolnitve in določi rok, v katerem mora ponudnik dokazila dopolniti v roku, ki mu ga določi naročnik. Podaljšanje roka ni predvideno«,
 vloga za podaljšanje roka ni bila zakonita, saj ni potekala po običajni poti in sicer pisno in podpisano.

Naročnik je dne 3. 12. 2013 prejel vlogo izbranega ponudnika, z dne 29. 11. 2013. V omenjeni vlogi izbrani ponudnik naročniku predlaga, da zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen. Izbrani ponudnik ob tem ugotavlja, da je »[n]a lokaciji Lenart« […] »za mešane komunalne odpadke še vedno veljaven OVD št.: 35472-162/2010-23«, »[e]videnca ARSO« pa »ni ažurirana«. Izbrani ponudnik dodaja, da je v predmetnem javnem naročilu navedel, da bo nastopil s podizvajalci (tudi z družbo A. iz Gradca v Avstriji), prav tako pa zatrjuje, da je bil postopek podaljšanja roka v skladu z določili ZJN-2, pri čemer je ponudbo ustrezno (in v skladu z rokom, ki ga je določil naročnik) dopolnil.

Naročnik je dne 12. 12. 2013 sprejel sklep številka JN 09/13-Sklop1, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnil, zavrnil pa je tudi zahtevo vlagatelja za povračilo stroškov (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik
 v navezavi na prvo in drugo zatrjevano kršitev ugotavlja, da je v celoti sledil navedbam izbranega ponudnika, da je na lokaciji Lenart za mešane komunalne odpadke še vedno veljavno okoljevarstveno dovoljenje številka 35472-162/2010-23, saj evidenca ARSO očitno ni ažurirana. Naročnik dodaja, da je izbrani ponudnik v svoji ponudbi navedel, da bo v postopku oddaje zadevnega javnega naročila nastopil s podizvajalci (tudi z družbo A. iz Gradca v Avstriji), s katerimi bo izvajal ponujene storitve v skladu z zakonodajo, ki velja znotraj prostora Evropske skupnosti pri čezmejnih pošiljkah odpadkov,
 v navezavi na ostale tri zatrjevane kršitve ugotavlja, da lahko (kot naročnik) v primeru, če ga ponudnik, ki meni, da je rok za izpolnitev obveznosti prekratek (objektivno gledano gre za podizvajalca s sedežem v tujini), pred potekom roka prosi za njegovo podaljšanje, ta rok (če oceni, da je ponudnik do podaljšanja roka upravičen) podaljša. Četudi je izbrani ponudnik za podaljšanje roka zaprosil preko elektronske pošte, je, kot ugotavlja naročnik, rok podaljšal zakoniti zastopnik naročnika, torej naročnik. Navedbo vlagatelja, da ni jasno izkazano in dokazano, da je izbrani ponudnik ponudbo pravilno dopolnil v ustreznem roku, naročnik zavrača »na podlagi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu«, saj vlagatelj v tem smislu zgolj podaja domnevo in ne trditev, da izbrani ponudnik ponudbe ni dopolnil do 14. ure (niti za to ni predložil dokazov). Sicer pa, kot zaključuje naročnik, je »vloga prispela na naslov naročnika osebno do 14. ure, kot je bilo določeno«.

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj prejel dne 13. 12. 2014, naročnik pa je v prilogi dopisa z dne 17. 12. 2013, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dan kasneje, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka v zvezi s postopkom oddaje tega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Dne 19. 12. 2013 je Državna revizijska komisija prejela vlagateljevo vlogo z dne 18. 12. 2013 (v nadaljevanju: opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo). V omenjeni vlogi vlagatelj v celoti vztraja pri vseh svojih navedbah in dokazih v zahtevku za revizijo, v celoti prereka navedbe naročnika v obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo, Državni revizijski komisiji pa predlaga, da v revizijskem postopku odloči tako, kot je predlagal v zahtevku za revizijo.

Državna revizijska komisija je naročnika s pozivom številka 018-422/2013-4, z dne 24. 12. 2013, pozvala na dopolnitev oziroma odstop dokumentacije, dne 3. 1. 2014 pa je prejela naročnikovo »Dopolnitev dokumentacije (JN8780/2013: prevzem in obdelava odpadkov)«, z dne 2. 1. 2014.

Po proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje javnega naročila, proučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, pa tudi po proučitvi predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku, je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je v postopku oddaje zadevnega javnega naročila naročnik razpisno dokumentacijo oblikoval tako, da je mogoče ponudbo oddati po štirih sklopih (točka II.1.8, v povezavi s prilogo B »INFORMACIJE O SKLOPIH«, obvestila o (javnem) naročilu, pa tudi 1. točka Navodil za pripravo ponudbe).

Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da vlagatelj zahtevek za revizijo vlaga (zgolj) zoper naročnikovo odločitev o oddaji naročila v sklopu številka 1: Mešani komunalni odpadki (v nadaljevanju: sklop številka 1). Omenjeno dejstvo med udeleženci postopka pravnega varstva ni sporno.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija spremeni odločitev naročnika, kot izhaja iz odločitve o oddaji naročila v sklopu številka 1, izloči ponudbo izbranega ponudnika kot »neustrezno in nepopolno« ter po opravljenem pregledu in ocenjevanju ponudb zadevno javno naročilo odda vlagatelju. Ob upoštevanju dejstva, da vlagatelj v zahtevku za revizijo med drugim predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija izloči ponudbo izbranega ponudnika kot »neustrezno in nepopolno« ter po opravljenem pregledu in ocenjevanju ponudb zadevno javno naročilo odda vlagatelju, je ob upoštevanju preostale vsebine zahtevka za revizijo jasno razbrati, da vlagatelj v zahtevku za revizijo po vsebini predlaga razveljavitev odločitve o oddaji naročila v sklopu številka 1 iz razloga, ker ponudba izbranega ponudnika ni popolna.

Vlagatelj v drugem odstavku točke I. na strani 4 zahtevka za revizijo najprej zatrjuje, da »[z]aradi vrste navedenih razlogov s predvidenim postopkom ponudnik ne ponuja zakonite obdelave odpadkov, skladno s slovensko zakonodajo, kar je tudi izrecen pogoj razpisne dokumentacije naročnika«. Ker vlagatelj
 v drugem odstavku točke I. na strani 3 zahtevka za revizijo zgolj povzema nekatere določbe razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila,
 v prvem odstavku točke I. na strani 4 zahtevka za revizijo zgolj povzema nekatere določbe iz okoljevarstvenega dovoljenja, predloženega v ponudbi izbranega ponudnika,
 v citiranem stavku ne konkretizira in ustrezno ne utemelji razlogov, zaradi katerih »s predvidenim postopkom ponudnik ne ponuja zakonite obdelave odpadkov, skladno s slovensko zakonodajo«,
Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da je naročnik kršil katero od določb Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) ali katero od določb razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila s tem, ko ponudbe izbranega ponudnika ni označil za nepopolno in je ni izločil iz postopka oddaje javnega naročila.

Kot naslednje vlagatelj v zahtevku za revizijo (drugi odstavek točke I. na strani 4) zatrjuje, da izbrani ponudnik ni več imetnik priloženega okoljevarstvenega dovoljenja (oziroma nima več veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja) za lokacijo »PE Lenart«, na navedenem naslovu pa ima okoljevarstveno dovoljenje družba S., d. o. o., ki je lastnik zemljišč, na katerih stoji naprava (in nima dovoljenja za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov).

V navezavi na navedeno je Državna revizijska komisija vpogledala v razpisno dokumentacijo postopka oddaje zadevnega javnega naročila. Ob vpogledu v Povabilo k oddaji ponudb je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik v njem gospodarske subjekte povabil, da mu dostavijo svojo pisno ponudbo, pripravljeno v skladu z Navodili za pripravo ponudbe, ki so v razpisni dokumentaciji. Kot ponudnik lahko na razpisu konkurira vsaka pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje razpisne dokumentacije (točka 2.1 Navodil za pripravo ponudbe).

V razpisni dokumentaciji je naročnik nadalje določil, da bo kot nepravilne zavrnil vse ponudbe, pri katerih bo na podlagi pregleda ugotovil, da ne izpolnjujejo vseh zahtev iz razpisne dokumentacije oziroma da niso popolne (točka 2.6 Navodil za pripravo ponudbe). Za popolnost ponudbe so morali ponudniki med drugim predložiti tudi obrazec »Ponudba« in vanj vpisati vse zahtevane podatke. V obrazcu »Ponudba« so morali ponudniki tako obkrožiti tudi sklope, za katere so oddali ponudbo, ter vpisati natančne lokacije – naslove obdelave odpadkov za vsak posamezen sklop (država, kraj, ulica in hišna številka), ki jih je bilo lahko tudi več. Pri tem »[l]okacija obdelave ne pomeni nujno ponudnikovega objekta obdelave, ampak je lahko tudi kraj, kjer ponudnik organizira prevzem odpadkov (t.i. prva lokacija ponudnika)«. V obrazcu »Ponudba« so morali ponudniki prav tako podati informacijo o morebitnih podizvajalcih oziroma partnerjih v skupni ponudbi v skladu s točkama 2.9 in 2.10 razpisne dokumentacije (točka 3.1 Navodil za pripravo ponudbe). V točki 3.4 Navodil za pripravo ponudbe je naročnik med drugim določil tudi:
»Ponudnik v izjavi zagotovi naročniku, da bo za naročnika izvajal ponujene storitve kot predelovalec ali odstranjevalec odpadkov v skladu z:
● zakonodajo Republike Slovenije – v ta namen izjavi priloži še original ali kopijo dovoljenja oziroma soglasja Agencije Republike Slovenije za okolje, iz katerega je razvidno, da je ponudnik vpisan v ustrezno evidenco pri Ministrstvu za kmetijstvo in okolje, Agenciji Republike Slovenije za okolje, za dejavnost, ki je predmet javnega razpisa (izpolni se rubrika pod črko B v izjavi)

ali

● v skladu z zakonodajo, ki velja znotraj prostora Evropske skupnosti pri čezmejnih pošiljkah odpadkov (Uredba (ES) št. 1013/2006 z dne 14.06.2006 o pošiljkah odpadkov) – v ta namen bo ponudnik najkasneje v 90-ih dneh od dneva oddaje naročila pridobil nostrifikacijo za izvoz izbranega sklopa odpadkov, ki so predmet tega javnega razpisa (soglasja ARSO za izvoz odpadkov ter enakovredna soglasja tranzitnih držav in države prevzemnice odpadkov), kar bo garantiral z garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (črka D v izjavi).

Ponudnik je lahko tudi zbiralec ali posrednik odpadkov (za kar prav tako priloži original ali kopijo dovoljenja oziroma soglasja ARSO), vendar pa mora v njegovi ponudbi kot soponudnik v skupni ponudbi ali podizvajalec obvezno sodelovati tudi predelovalec ali odstranjevalec odpadkov s priloženim veljavnim dovoljenjem ARSO.

V primeru, ko je pogodbeni partner iz druge države, veljajo ustrezna veljavna dovoljenja (zahteva se overjen prevod) iz države pogodbenega partnerja.«.

V posledici navedenega je Državna revizijska komisija vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika, pri tem pa ugotovila, da se v njej med drugim nahaja tudi okoljevarstveno dovoljenje, številka 35472-162/2010-23, z dne 23. 5. 2011 (v nadaljevanju: okoljevarstveno dovoljenje z dne 23. 5. 2011), ki ga v svojem zahtevku za revizijo (prvi odstavek točke I. na strani 4) izpostavlja vlagatelj. V omenjenem okoljevarstvenem dovoljenju z dne 23. 5. 2011 je kot upravljavec (v 1. točki njegovega izreka) naveden izbrani ponudnik, to okoljevarstveno dovoljenje pa se nanaša na napravo »PE Lenart« […] »na lokaciji Industrijska 2, Lenart«. Kot izhaja iz 3. točke njegovega izreka, se okoljevarstveno dovoljenje z dne 23. 5. 2011 izda za določen čas, in sicer za dobo petih let od dneva dokončnosti odločbe o odreditvi poskusnega obratovanja (slednja je postala dokončna dne 1. 9. 2011), prav tako pa je, kot to izhaja iz potrdila Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Agencije Republike Slovenije za okolje, Vojkova 1b, Ljubljana, na njem, postalo dokončno in pravnomočno dne 24. 5. 2011. V ponudbi izbranega ponudnika se nahaja tudi odločba o spremembi veljavnosti omenjenega okoljevarstvenega dovoljenja, številka 35472-109/2012 - 2, z dne 17. 9. 2012 (v nadaljevanju: odločba z dne 17. 9. 2012), po kateri se okoljevarstveno dovoljenje z dne 23. 5. 2011 »izda za določen čas, in sicer do dne 1. 9. 2021« (1. točka izreka odločbe). Ostale točke izreka okoljevarstvenega dovoljenja z dne 23. 5. 2011 ostanejo nespremenjene (2. točka izreka odločbe).

Iz prvega odstavka 36. člena Uredbe o odpadkih (Uradni list RS, št. 103/2011; v nadaljevanju: Uredba o odpadkih iz leta 2011) izhaja, da izvajalec obdelave lahko obdeluje odpadke, če ima okoljevarstveno dovoljenje za predelavo ali odstranjevanje odpadkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, iz prvega odstavka 74. člena omenjene Uredbe o odpadkih iz leta 2011 pa izhaja, da okoljevarstvena dovoljenja iz 20. člena Uredbe o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 34/08), izdana pred uveljavitvijo te uredbe, veljajo kot okoljevarstvena dovoljenja v skladu s to uredbo do izteka njihove veljavnosti.

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v tem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal svojega zatrjevanja, da izbrani ponudnik ni več imetnik priloženega okoljevarstvenega dovoljenja (oziroma da nima več veljavnega okoljevarstvenega dovoljenja) za lokacijo »PE Lenart«. V posledici ni pravno relevantno vprašanje, ali ima na »navedenem naslovu« […] »okoljevarstveno dovoljenje družba« S., zato Državna revizijska komisija ni izvedla dokaznih predlogov, povezanih s tem.

Na omenjeni zaključek Državne revizijske komisije v ničemer ne vpliva zatrjevanje vlagatelja (drugi odstavek točke I. na strani 4 zahtevka za revizijo), da »priloženo okoljevarstveno dovoljenje ni veljavno, saj« vlagatelja »ni na seznamu predelovalcev odpadkov«. Dejstvo, da vlagatelja »ni na seznamu predelovalcev odpadkov«, samo po sebi še ne dokazuje, da »priloženo okoljevarstveno dovoljenje ni veljavno«, saj je pogoj, da izvajalec obdelave lahko obdeluje odpadke, v tem, da ima okoljevarstveno dovoljenje za predelavo ali odstranjevanje odpadkov v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja. Ministrstvo, pristojno za varstvo okolja, izvajalca obdelave, ki mu izda okoljevarstveno dovoljenje, sicer po uradni dolžnosti vpiše v evidenco izvajalcev obdelave, ki jo vodi v okviru evidence oseb, ki imajo okoljevarstveno dovoljenje, v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja (prvi odstavek 40. člena Uredbe o odpadkih iz leta 2011), vendar pa ni mogoče izključiti možnosti, da v kakšnem od primerov vpis v seznam predelovalcev odpadkov nehote pomotoma tudi izpade. Glede na dosedanje ugotovitve se zdi, da je temu tako, vlagatelj pa v zahtevku za revizijo ni dokazal nasprotnega. Iz številke vpisa 271 seznama predelovalcev odpadkov »MKO - Agencija RS za okolje, 11.12.2013« je namreč jasno razvidno, da je izbrani ponudnik v omenjenem seznamu predelovalcev odpadkov vpisan tudi s podatkom »Lenart, Industrijska ulica 2, 2230 Lenart«, z veljavnostjo okoljevarstvenega dovoljenja do dne 1. 9. 2021, omenjeni datum pa se natančno ujema s podatkom o veljavnosti okoljevarstvenega dovoljenja z dne 23. 5. 2011, kot izhaja iz odločbe z dne 17. 9. 2012.

Kot subsidiarno vlagatelj v zahtevku za revizijo (tretji odstavek točke I. na strani 4) zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika neustrezna in nepopolna, saj rešitev, ki sledi iz opisa in okoljevarstvenega dovoljenja, ni skladna z določbami Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, zlasti z njenim 5. členom, v povezavi s 60. členom.

V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da
 so v okoljevarstvenem dovoljenju z dne 23. 5. 2011 v navezavi na mešane komunalne odpadke s klasifikacijsko številko 20 03 01 navedeni postopki obdelave R12, R13, D14 in D15,
 Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih (Uradni list RS, št. 61/2011 in sprem.; v nadaljevanju: Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih) v šestem odstavku 5. člena sicer res določa, da se ne glede na predpis, ki ureja obdelavo biološko razgradljivih odpadkov, v centru iz četrtega odstavka tega člena mešani komunalni odpadki lahko obdelujejo le po postopkih z oznako D8 in D9 iz predpisa, ki ureja odpadke,
vendar pa se omenjena določba šestega odstavka 5. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih nanaša zgolj na centre za ravnanje s komunalnimi odpadki v smislu 33. točke 2. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih, torej na objekte lokalne infrastrukture lokalnega pomena v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, urejene v skladu s Prilogo 1, ki je sestavni del omenjene uredbe. Skladno z drugim odstavkom 149. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 41/2004 – ZVO-1 in sprem.) so infrastruktura lokalnega pomena objekti in naprave, potrebni za izvajanje javnih služb iz prvega odstavka istega člena, vlagatelj pa v zahtevku za revizijo ni dokazal, da je »PE Lenart« izbranega ponudnika »na lokaciji Industrijska 2, Lenart«, šteti za center za ravnanje s komunalnimi odpadki (edini polno delujoči center za ravnanje s komunalnimi odpadki – z vsemi potrebnimi objekti – je namreč trenutno v Celju; v zvezi s tem pogledati tudi spletno stran http://www.arhiv.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/odpadki/centri_ za_ravnanje_z_odpadki/). Iz doslej utemeljenih razlogov v zadevnem primeru za odločitev o vlagateljevem zahtevku za revizijo ni pravno relevantna niti določba 60. člena Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih. Ob zapisanem Državna revizijska komisija še pripominja, da iz ponudbe izbranega ponudnika tudi sicer ne izhaja, da namerava izbrani ponudnik za ravnanja v zvezi z odpadki v celoti poskrbeti sam. Iz ponudbe izbranega ponudnika je namreč razvidno, da namerava odpadke po njihovi obdelavi na lokaciji »PE Lenart« […] »Industrijska 2, Lenart« oddati podizvajalcu (družbi A. iz Gradca v Avstriji), vlagatelj pa zgolj na podlagi navedbe lokacije »PE Lenart« […] »Industrijska 2, Lenart« izvaja vse nadaljnje zaključke o neustreznosti (nepopolnosti) ponudbe izbranega ponudnika. Glede na navedeno vlagateljeva zatrjevanja v zahtevku za revizijo temeljijo na napačnih dejstvih (predpostavkah).

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj tudi v tem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal svojega zatrjevanja, da je ponudba izbranega ponudnika neustrezna in nepopolna, ker rešitev, ki sledi iz opisa in okoljevarstvenega dovoljenja (postopek obdelave kot je predviden v ponudbi izbranega ponudnika), ni skladna z določbami Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih.

Iz razloga, ker vlagatelj v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo na podlagi petega odstavka 29. člena ZPVPJN ne sme navajati novih kršitev in novih dejstev, niti predlagati novih dokazov, razen če dokaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti v predrevizijskem postopku, Državna revizijska komisija pri odločitvi ni upoštevala novih dejstev, ki jih vlagatelj navaja pod naslovom »V zvezi s pritožbeno točko I« na straneh 2, 3 in 4 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, niti novih dokazov, katerih izvedbo vlagatelj predlaga v drugem odstavku na strani 4 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo. Vlagatelj namreč v konkretnem primeru ni dokazal, da omenjenih novih dejstev in novih dokazov brez svoje krivde ni mogel navesti že v predrevizijskem postopku. Neodvisno od navedenega pa Državna revizijska komisija tudi sicer ne bi izvedla novih dokazov, katerih izvedbo vlagatelj predlaga v drugem odstavku na strani 4 opredelitve do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo, saj so ti dokazi podani le za primer, če Državna revizijska komisija »presodi, da objasnitev vlagatelja ni dovolj jasna«. Namen (izvedbe) dokazov namreč ni dopolnjevanje ne dovolj jasne objasnitve vlagatelja (trditvene podlage), pač pa je njihov namen dokazovanje vlagateljevih jasnih in določnih (konkretiziranih) trditev (v zahtevku za revizijo). Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

V navezavi na zatrjevanje vlagatelja, kot izhaja iz točke II. zahtevka za revizijo (na strani 4), da je naročnik »v odločitvi o oddaji naročila za sklop 1, navedel, da je bila ponudba najugodnejšega ponudnika popolna in da ni bilo zahteve za formalno dopolnitev ponudbe«, Državna revizijska komisija ugotavlja, da je v odločitvi o oddaji naročila v sklopu številka 1 (na sedmi strani) naročnik ugotovil, da je ponudba izbranega ponudnika (tako kot nekatere ostale ponudbe) popolna, ni pa ugotovil, da v navezavi nanjo »ni bilo zahteve za formalno dopolnitev ponudbe«. Ker
 iz dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila, ki jo je Državni revizijski komisiji odstopil naročnik, jasno izhaja, da je naročnik z dopisom z dne 1. 10. 2013 tudi izbranega ponudnika (v sklopu številka 1) pozval na predložitev zahtevanega dokazila,
 vlagatelj v zahtevku za revizijo (v točki II. na strani 4 in v prvem odstavku na strani 5) že sam zatrjuje, da je bilo »[n]a vpogledu v ponudbe dne 18.11.2013« […] »ugotovljeno, da je naročnik za sklop 1 zahteval predložitev dokazil od izbranega najugodnejšega ponudnika skladno z 78. členom Zakona o javnem naročanju«, pa tudi, da je »[s]kladno z 42. Členom ZJN-2« […] »naročnik zahteval dodatna dokazila, da podizvajalec izbranega ponudnika« […] »izpolnjuje pogoje o plačanih davkih prispevkih«,
 vlagatelj v nadaljevanju zahtevka za revizijo navaja kršitve naročnika, ki se navezujejo na omenjeni postopek pozivanja izbranega ponudnika (v sklopu številka 1) na predložitev zahtevanega dokazila,
Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, kako bi omenjena kršitev naročnika, tudi če bi bila morebiti dejansko ugotovljena, vplivala na njegov položaj v postopku oddaje zadevnega javnega naročila. Glede na navedeno Državna revizijska komisija vlagateljevega zahtevka za revizijo v doslej predstavljenem delu ni vsebinsko obravnavala.

V nadaljevanju zahtevka za revizijo (v točki II. na strani 5) vlagatelj zatrjuje, da je naročnik s tem, ko je prošnji izbranega ponudnika za podaljšanje roka za dostavo zahtevanih dokazil ugodil in rok za dostavo zahtevanih dokazil podaljšal, kršil »določila 78. Člena ZJN-2«, saj ta določa, da naročnik »lahko zahteva dopolnitve in določi rok, v katerem mora ponudnik dokazila dopolniti v roku, ki mu ga določi naročnik. Podaljšanje roka ni predvideno«.

V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da zadnji stavek prvega odstavka 78. člena ZJN-2 sicer določa, da mora naročnik v primeru, če ponudnik v roku, ki ga določi naročnik, ponudbe ustrezno ne dopolni, tako ponudbo izločiti, vendar pa omenjene določbe (v skladu z njeno namensko razlago) ne gre razlagati na način, da naročnik v primeru, ko (naknadno) ugotovi, da je določil prekratek rok za dopolnitev ponudbe, ponudnik pa pred potekom (prvotnega) roka, ki ga je za dopolnitev njegove ponudbe določil naročnik, zaprosi za njegovo podaljšanje, tega ne bi smel podaljšati. To še posebej velja v primeru, kot je zadevni, ko je potrebno dodatno dokumentacijo (dokazilo) pridobiti od podizvajalca, ki je (gospodarski) subjekt tujega prava. Pri določitvi dolžine roka za (dopustno) dopolnitev formalno nepopolnih ponudb je naročnik načeloma avtonomen, saj 78. člen ZJN-2 s tem povezanih določil ne vsebuje. V omenjenem členu podaljšanje roka, ki ga za (dopustno) dopolnitev ponudbe določi naročnik, res ni izrecno predvideno, vendar pa obenem tudi ni prepovedano. V primeru, ko naročnik svoj prvotno določen rok za (dopustno) dopolnitev ponudbe (na predlog ponudnika, podan pred iztekom tega roka) podaljša, gre prav tako za rok, ki ga določi naročnik, zato gre zadnji stavek prvega odstavka 78. člena ZJN-2 razlagati na način, da mora naročnik ponudbo izločiti v primeru, če ponudnik v roku, ki ga določi naročnik, če je ta (na predlog ponudnika, podan pred iztekom prvotnega roka) podaljšan, pa v podaljšanem roku (tudi podaljšani rok za dopolnitev ponudbe namreč šteje za rok, ki ga je določil naročnik), ponudbe ustrezno ne dopolni.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila, ki ji jo je odstopil naročnik, izhaja, da je izbrani ponudnik prošnjo za podaljšanje prvotno določenega roka za predložitev zahtevanega dokazila (da podizvajalec na dan, ko je bila oddana ponudba izbranega ponudnika, nima zapadlih, neplačanih obveznosti v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost in v zvezi s plačili davkov v vrednosti 50 eurov ali več v skladu s predpisi države, v kateri ima podizvajalec sedež) naročniku (po elektronski pošti) poslal pred potekom prvotno določenega roka za predložitev tega dokazila. Iz prošnje za podaljšanje prvotno določenega roka za predložitev zahtevanega dokazila namreč izhaja podatek »Poslano:« »9. oktober 2013 10:45«, v dopisu z dne 1. 10. 2013 pa naročnik izbranega ponudnika prosi, da mu zahtevana dokazila pošlje do dne 9. 10. 2013 do 11. ure. Iz odstopljene dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila tudi ne izhaja, da bi naročnik omenjeno elektronsko sporočilo prejel po poteku prvotno določenega roka za predložitev dokazila, tega pa v zahtevku za revizijo ne zatrjuje niti vlagatelj. Kot izhaja iz dopisa z dne 9. 10. 2013 je naročnik prošnji izbranega ponudnika za podaljšanje prvotno določenega roka za predložitev zahtevanega dokazila ugodil in rok za predložitev dokazil(a) določil na 15. 10. 2013 do 14. ure. Kot izhaja iz prejemne štampiljke na dokumentu je naročnik dokazilo, ki ga je izbrani ponudnik predložil na podlagi njegovega dopisa z dne 1. 10. 2013, prejel dne 15. 10. 2013. Ker je neposredno pod omenjeno naročnikovo prejemno štampiljko pripisan podatek »748«, naročnik pa ob upoštevanju omenjenega podatka ni zaključil, da je izbrani ponudnik dokazilo predložil prepozno (torej dne 15. 10. 2013 po 14. uri), je razumeti, da omenjeni podatek predstavlja uro prejema dokazila. Naročnik tako tudi v odločitvi o zahtevku za revizijo (prvi odstavek na peti strani) zatrjuje, da je omenjena »vloga prispela na naslov naročnika osebno do 14. ure, kot je bilo določeno«. V posledici ne gre slediti vlagatelju, ki v zahtevku za revizijo zatrjuje, da »na potrdilu ni navedeno ali je« izbrani ponudnik »dokumente dostavil pred 14. Uro ali po njej«. Vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da podatek »748« morebiti ne predstavlja ure prejema dokazila (in ne ugotavlja, kaj drugega bi sicer omenjeni podatek v konkretnem primeru realno še lahko predstavljal), niti v zahtevku za revizijo ni dokazal, da izbrani ponudnik dokazila, ki ga je predložil na podlagi naročnikovega dopisa z dne 1. 10. 2013, dejansko naročniku ni predložil dne 15. 10. 2013 do 14. ure.

Ob upoštevanju doslej navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da je naročnik s tem, ko je prošnji izbranega ponudnika za podaljšanje roka za dostavo zahtevanih dokazil ugodil in rok za dostavo zahtevanih dokazil podaljšal, kršil »določila 78. Člena ZJN-2« ali katero od določb razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila, niti ni dokazal, da je naročnik »v skladu s strogo formalizacijo postopkov javnega naročanja«, ki iz njih izhaja, ravnal nezakonito.

Vlagatelju v konkretnem primeru ne gre slediti niti v njegovem zatrjevanju, da vloga za podaljšanje roka ni bila zakonita, saj ni potekala po običajni poti in sicer pisno in podpisano.

V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni izkazal oziroma dokazal, da »običajna pot« pri vlogah za podaljšanje roka za predložitev zahtevanega dokazila poteka pisno, niti ne zatrjuje, da je takšna »običajna pot« za podajo prošnje za podaljšanje prvotno določenega roka za predložitev zahtevanega dokazila predpisana v ZJN-2 oziroma določena v kateri od določb razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila. V ZJN-2 uporabljena pojma »[p]isen« ali »pisno« tudi sicer pomenita kateri koli izraz, sestavljen iz besed ali številk, ki se lahko prebere, natisne in nato pošlje, pomenita pa tudi informacije, ki se pošiljajo in hranijo na elektronski način (13. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2).

Državna revizijska komisija kot naslednje pripominja, da je pri pravilih, ki se uporabljajo za sporočanje, poudarek na tem, da sredstva ne smejo omejevati gospodarskih subjektov pri vključevanju v javno naročanje. Upoštevaje pravno naravo prošnje za podaljšanje prvotno določenega roka za predložitev zahtevanega dokazila (slednja sploh ni sestavni del ponudbe izbranega ponudnika), dejstva, da
 je v njej kot pošiljatelj navedena oseba, ki ni zakoniti zastopnik izbranega ponudnika,
 omenjene vloge ni (z elektronskim podpisom) podpisal zakoniti zastopnik izbranega ponudnika,
 omenjena vloga ni bila poslana v pisni obliki po pošti,
v konkretnem primeru ne predstavljajo razloga za ugotovitev nezakonitosti naročnikove odločitve o oddaji naročila v sklopu številka 1. Vlagatelj tako v zahtevku za revizijo tudi sicer ne zatrjuje in ne dokazuje, da oseba, ki je kot pošiljatelj navedena na prošnji za podaljšanje prvotno določenega roka za predložitev zahtevanega dokazila, morebiti ni imela ustreznega pooblastila za pošiljanje omenjene prošnje, že ob upoštevanju pravne narave prošnje za podaljšanje prvotno določenega roka za predložitev zahtevanega dokazila, njene vsebine, njenega namena in okoliščin dejanskega stanja, v katerih je bila vložena (tudi ob upoštevanju, da je bila vložena 15 minut pred potekom prvotno določenega roka), pa je v konkretnem primeru prepričljivo zaključiti, da je imel izbrani ponudnik vsekakor (izkazan) interes za njeno vložitev. Glede na navedeno vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni dokazal, da »je sam postopek dopustitve podaljšanja roka nezakonit in bi morala biti ponudba najugodnejšega ponudnika izločena kot nepopolna«, niti ni dokazal, da je naročnik s tem, ko ponudbe izbranega ponudnika iz predstavljenih razlogov ni izločil iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila, kršil katero od določb razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila ali katero od določb ZJN-2.

Ker vlagatelj v zahtevku za revizijo ni uspel dokazati, da je ponudba izbranega ponudnika, predložena v sklopu številka 1, nepopolna, v posledici pa ni dokazal niti, da je naročnik kršil katero od določb ZJN-2 ali katero od določb razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila s tem, ko ponudbe izbranega ponudnika, predložene v sklopu številka 1, ni izločil kot nepopolne, je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo (z dne 19. 11. 2013) na podlagi prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN kot neutemeljen zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo po vsebini predlaga tudi, da mu naročnik povrne stroške pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem postopku in ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija na podlagi 70. člena ZPVPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 13. 2. 2014


Predsednik senata
Borut Smrdel, univ. dipl. prav.,
predsednik Državne revizijske komisije













Vročiti:
– SNAGA d. o. o., Nasipna ulica 64, 2000 Maribor
– Gorenje Surovina, d. o. o., Ulica Vita Kraigherja 5, 2000 Maribor
– PAPIR SERVIS, d. o. o., Ljubljana, Pod ježami 3, 1000 Ljubljana
– Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana

Vložiti:
 v spis zadeve, tu