018-337/2013 Elektro Maribor d.d.

Številka: 018-337/2013-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Maje Bilbija, kot predsednice senata, ter Sonje Drozdek Šinko in Vide Kostanjevec, kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila ?SN stikalni bloki ? kompaktni v zračni izvedbi? in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil Eltima, trgovina, zastopanje in posredovanje, d.o.o., Poslovna cona Žeje pri Komendi, Pod brezami 3, Komenda, ki ga zastopa Odvetniška pisarna LMR d.o.o., Dunajska cesta 151, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Elektro Maribor d.d., Vetrinjska ulica 2, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 18. 10. 2013

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 9. 8. 2013 sprejel sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila, št. 12-DK/JN-22/2013. Naročnik izvaja odprti postopek. Javno naročilo je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil dne 21. 8. 2013, pod št. objave JN10557/2013 (s popravkom pod objavo JN11085/2013 z dne 3. 9. 2013).

Vlagatelj je dne 2. 9. 2013 vložil zahtevek za revizijo, v katerem zatrjuje, da so tehnični pogoji za izpolnjevanje zahtev iz razpisne dokumentacije diskriminatorni, saj ustvarjajo monopolni položaj, ker je možno po teh pogojih ponuditi zgolj blago XIRIA proizvajalca EATON HOLEC. Naročnik je z očitnim namenom favoriziranja enega samega ponudnika zelo natančno določil dimenzije SN stikalnih blokov (preračunano na posamezno celico) 400 mm x 700 mm x 1320 mm, mere posameznih celic običajnih SN stikalnih blokov pa so 800 mm x 1500mm x 2300 mm. Vlagatelj navaja, da blago ni namenjeno točno določenemu projektu, pač pa gre za blago, ki se povečini montira v zato izdelane montažne transformatorske postaje (TP), v njih pa je dovolj prostora za montažo SN stikalnih blokov tudi drugačnih dimenzij in ne le zahtevanih ? vlagatelj je do sedaj ponujal in dobavljal naročniku SN stikalne bloke z dimenzijami posameznih celic 350 mm x 775 mm x 1400 mm. Drugi razlog, ki kaže na favoriziranje posameznega ponudnika, je po navedbah vlagatelja zahteva naročnika po SN stikalnih blokih v zračni izvedbi. Vlagatelj navaja, da so v funkcionalnem smislu zanemarljive razlike med SN stikalnim blokom v kompaktni zračni izvedbi in tistimi, ki za izolacijo uporabljajo plin SF6. Vlagatelj meni, da so za namen tega javnega naročila ravno tako primerni bloki s plinom SF6, saj so cenejši, njihova uporaba je zelo razširjena, ustrezajo vsem najmodernejšim tehničnim in tudi ekološkim kriterijem in so torej enakovredni blokom v zračni izvedbi. Vlagatelj kot diskriminatornega izpostavlja še referenčni pogoj iz 17. točke razpisne dokumentacije, kjer je kot referenca zahtevana uspešna dobava blaga, kot je predmet javnega naročila (SN stikalni bloki ? kompaktni v zračni izvedbi), saj naj bi tako referenco lahko v Republiki Sloveniji izpolnila le družba MR d.o.o.. Vlagatelj zahteva, da se njegovemu zahtevku ugodi in se postopek oddaje javnega naročila razveljavi oziroma naročniku naloži, da se razpisna dokumentacija popravi skladno z očitki iz zahtevka. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov pravnega varstva.

Naročnik je dne 12. 9. 2013 sprejel sklep, št. 2201-34/2013-1, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Meni, da iz zahtevka za revizijo ni razvidno, katero blago in s kakšnimi tehničnimi lastnostmi sploh ponuja vlagatelj, sklepa pa, da vsaj do 30. 8. 2013 sploh ni ponujal razpisanega blaga. V zvezi z očitkom vlagatelja po zelo natančno določenih dimenzijah SN stikalnih blokov pojasnjuje, da so v razpisni dokumentaciji določene zgolj največje dopustne mere SN stikalnega bloka in ne točno določene mere. Predmet javnega naročila tudi niso SN stikalni bloki običajnih dimenzij, ampak SN stikalni bloki v kompaktni izvedbi. Pri tem poudarja, da je v tehnični dokumentaciji avtonomno navedel dimenzijske okvire, ki so zanj najbolj uporabni oz. mu povzročajo najmanj stroškov. Dimenzijski okvirji so povezani tudi z različnimi dimenzijami in tipi ohišij TP postaj in ostale strojne ter elektroenergetske opreme. Naročnik navaja, da so nekatere TP približno velikostnega reda SN stikalnih blokov običajnih dimenzij in je izvedba standardnih tipiziranih TP z navedeno opremo fizično neizvedljiva. Naročnik se ne strinja s trditvijo vlagatelja, da so SN stikalni bloki s plinom SF6 najmanj enakovredni SN stikalnim blokom v zračni izvedbi, saj naj bi iz strokovne literature izhajalo več negativnih lastnosti (plin SF6 je zadušljiv toplogredni plin, ki je doživel nadzor nad uporabo v VN napravah, države EU pa so sprejele zakonodajo na področju nadzora izpustov takih plinov). Naročnik meni, da navedena problematika pomeni potrebo po dodatnem izobraževanju elektrotehničnih strokovnjakov naročnika, novo osebno varovalno opremo za osebje, dodatne obveznosti v zvezi z vzdrževanjem in pri odpisu (odstranjevanju) opreme, ki vsebuje plin SF6 ipd. Posledično vse to skozi celotno življenjsko dobo zgolj povečuje ceno SN stikalnega bloka s plinom SF6 v primerjavi z razpisanim blokom. Naročnik se je zato zaradi transparentne cene in manjšega vpliva na okolje odločil za zračno izvedbo SN stikalnih blokov. Meni še, da se ima na podlagi tehničnih problemov v elektroenergetskem omrežju, ki ga upravlja, in zadnjega stanja tehnike pravico samostojno odločiti, kako bo te probleme reševal. Naročnik tudi zavrača očitke v zvezi z referenčnim pogojem in navaja, da je sporni pogoj na prošnjo enega od ponudnikov na Portalu javnih naročil spremenil.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 20. 9. 2013 opredelil do navedb naročnika v sklepu, s katerim je ta odločil o revizijskem zahtevku. Kot trivialno označuje navedbo naročnika, da iz zahtevka za revizijo ni razvidno, katero blago in s kakšnimi tehničnimi lastnostmi sploh ponuja vlagatelj. Meni, da je bistveno, ali lahko potencialni ponudnik ponudi blago v prihodnje. Ponovno navaja, da je naročnik tako ozko definiral predmet javnega naročila, da mu ustreza le blago proizvajalca EATON HOLEC, ki pa ga v Sloveniji ne more ponuditi nihče drug kot MR d.o.o. Problematična je torej kombinacija zahteve po kompaktnosti (zaradi določenih največjih dopustnih mer) in zračni izvedbi. Vlagatelj kot trivialne in zavajajoče označuje trditve naročnika glede napačne razlage pojma dimenzija, ko naj bi šlo zgolj za največje dopustne mere razpisanega blaga. Vlagatelj navaja, da je iz njegovega zahtevka jasno razvidno, da so zanj nesprejemljive dimenzije, ki odstopajo od največjih dovoljenih, ki jih navaja. Naročnik lahko v obstoječe TP vgrajuje tudi SN stikalne bloke drugačnih dimenzij. Vlagatelj v nadaljevanju zatrjuje funkcionalno in tehnično enakovrednost SN stikalnih blokov v zračni izvedbi in takih s plinom SF6. Navaja, da je tudi naročnik v preteklih postopkih javnih naročil obe rešitvi obravnaval enakovredno, pa tudi z izpostavitvijo ekoloških prednosti razpisanih SN stikalnih blokov je po mnenju vlagatelja posredno priznal enakovrednost s tistimi, ki uporabljajo plin SF6. Vlagatelj še navaja (in se pri tem sklicuje na ugotovitve referata upravljanja z VN napravami, ki vsebujejo plin SF6), da plin SF6 sam v Sloveniji ni prepovedan, da ni strupen in da ne povečuje ozonske luknje. Izdelava SN stikalnih blokov s plinom SF6 ni prepovedana ali ukinjena, še več: proizvodnja tovrstnih naprav se veča, izkušnje z uporabo tovrstnih blokov v Sloveniji in drugod po Evropi ter po svetu so pozitivne, uporaba pa je za končnega uporabnika enostavna in zanesljiva (uporabnik ne pride v stik s plinom, saj je plin v hermetično zaprtem in zavarjenem kotlu, periodičnih pregledov ni potrebno izvajati). Proizvajalci imajo organizirano tudi reciklažo stikalnih blokov s plinom SF6, reciklaža je brez večjih stroškov možna tudi v Sloveniji. Glede naročnikove navedbe o stroškovni nesprejemljivosti vlagatelj dodaja, da so SN stikalni bloki s plinom SF6 izdelani tako, da ne potrebujejo vzdrževanja v življenjski dobi. Res je, da je potrebno stikalni blok na koncu življenjske dobe reciklirati (kot vsak drug produkt) in plin SF6 ustrezno razgraditi in primerno uničiti. Vlagatelj zagovarja stališče, da je na podlagi preteklih tržnih cen strošek razgradnje in uničenja plina SF6 še vedno nižji od razlike v ceni med obema vrstama stikalnih blokov. Vlagatelj še ugotavlja, da je očitek glede referenčnega pogoja s spremembo pogoja v razpisni dokumentaciji postal brezpredmeten.

Naročnik je z vlogo z dne 17. 9. 2013 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da vsebina referenčnega pogoja med strankama ni več sporna.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo kot sporno izpostavlja kombinacijo tehničnih zahtev, katerim naj bi ustrezalo le blago določenega proizvajalca. Ker vlagatelj ni zastopnik navedenega proizvajalca, ne more ponuditi razpisanega blaga.

Zakon o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/2006 s sprem.; v nadaljevanju: ZJNVETPS) v drugem odstavku 41. člena nalaga naročnikom, da v okviru predmeta javnega naročila določijo takšne tehnične specifikacije, ki omogočajo enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Iz navedene določbe izhaja, da je naročnik pri postavljanju tehničnih specifikacij načeloma samostojen in določi zanj najbolj primerne in potrebne tehnične specifikacije, vendar pa naročnik pri tem, skladno z zakonsko omejitvijo, ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom, ali bi jim onemogočale udeležbo. Pravila javnega naročanja torej naročnika zavezujejo, da pogoje (in v tem okviru tudi tehnične specifikacije) določi na način, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki in zagotavljajo njihovo enakopravno obravnavo (13. in 15. člen ZJNVETPS), hkrati pa morajo biti zahteve določene v obsegu, ki je potreben in sorazmeren z naravo, vsebino, namenom in obsegom predmeta naročila (16. člen ZJNVETPS).

Iz revizijskih zatrjevanj vlagatelja sicer izhaja, da vlagatelj ne more ponuditi razpisanega blaga, ker naj bi tehnične lastnosti bile prilagojenemu le enemu proizvajalcu. Vendar pa Državna revizijska komisija pojasnjuje, da zgolj dejstvo, da vlagatelj razpisanega blaga ne more ponuditi, še ne zadostuje za zaključek, da so naročnikove tehnične zahteve zato diskriminatorne. Namreč, v kolikor naročnik, ne glede na dejstvo, da določeno zahtevo morebiti lahko izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov oziroma posameznemu ponudniku onemogoči konkuriranje, uspe izkazati, da so zahteve objektivno opravičljive, mu ravnanja v nasprotju z zakonom še ni mogoče očitati. Ker naročnik z določitvijo tehničnih specifikacij kot minimalnih in izključujočih elementov dejansko omejuje možnost sodelovanja na določenem razpisu, je pomembno, da so tehnične specifikacije v vsakem posameznem primeru jasno določene, poleg tega pa ne smejo omejevati konkurence oziroma diskriminirati možnih ponudnikov zaradi okoliščin, ki v danem primeru niso objektivno opravičljive. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju storitev, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakopravnost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve namreč je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot primerno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo. Dejstvo, da določen ponudnik izpolnjuje zahteve in lahko sodeluje v postopku oddaje javnega naročila, medtem ko drugi ponudnik tega ne more, mora biti posledica objektivnih okoliščin, ki se na eni strani nanašajo na objektivno utemeljene in opravičljive potrebe naročnika, na drugi strani pa na prednosti, ki jih konkurenčno pravo dopušča in do katerih ponudniki pridejo z vlaganjem v razvoj, investicijami, raziskavami, razvijanjem novih produktov, izboljšavami, pridobivanjem referenc itd. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

V obravnavanem primeru naročnik spornih tehničnih zahtev ni vezal na morebitne pridobljene licence, koncesije ali blagovne znamke, zaradi česar zgolj okoliščina, da tehnične lastnosti morebiti ustrezajo proizvodom določenega proizvajalca, naročnik pa takšno blago z določenimi lastnostmi potrebuje, po presoji Državne revizijske komisije sama po sebi ne more predstavljati neupravičenega razloga omejevanja konkurence med ponudniki.

Takšno stališče potrjuje tudi praksa Sodišča EU, ki je npr. v zadevi C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab (omenjeni primer se sicer nanaša na spornost meril tehničnih prednosti, ki jih je prav tako dosegalo le določeno podjetje, pa vendar ga je smiselno mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru) je Advocate General Mischo (v odstavkih 151-155) pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev njegovih zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanje naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolni, zato samo dejstvo, da zahtevo iz razpisne dokumentacije izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (navedeno stališče je v sodbi (C-513/99) sprejelo tudi Sodišče EU v odstavkih 82-85).

Vlagatelj najprej kot diskriminatorne izpostavlja zelo ozko zahtevane dimenzije SN stikalnih blokov. Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz revizijskega zahtevka ni razvidno, kakšen naj bi bil ustrezen zahtevan dimenzijski okvir ? vlagatelj zgolj predvideva, da ?predmetno blago [?] ni namenjeno točno določenemu projektu pač pa gre za blago, ki se povečini montira v zato izdelane montažne transformatorske postaje.? Vlagatelj nato zatrjuje, da je v obstoječih TP dovolj prostora in bi lahko v njih vgradil tudi SN stikalne bloke drugačnih dimenzij, kot tistih, določenih z razpisno dokumentacijo in kakršne je vlagatelj naročniku že dobavljal (ŠxGxV: 350 mm x 775 mm x 1400 mm), pri čemer gre ugotoviti (glede na prilogo P6, na katero se tu sklicuje vlagatelj), da je bil navedeni SN stikalni blok v izvedbi s plinom SF6. Po drugi strani vlagatelj navaja SN stikalne bloke običajnih dimenzij (preračunano na posamezno celico ŠxGxV: 800 mm x 1500 mm x 2300 mm), na kakršne se sklicujejo priloge P1 ? P4. Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik določil zgolj največje dopustne mere SN stikalnih blokov (za bloke s tremi celicami ŠxGxV: 1200 mm × 700 mm × 1320 mm; za bloke s štirimi celicami ŠxGxV: 1500 mm × 700 mm × 1320 mm), in ne točno določenih dimenzij. Naročnik zahtevo po največjih dopustnih merah SN stikalnih blokov pojasnjuje z vedno višjimi cenami za odkup zemljišč in odškodnin za služnosti zemljišč, na katerih bodo zgrajene nove TP, v katere bodo naprave nameščene in s fizičnimi omejitvami velikosti obstoječih (tipiziranih) TP, ki so po navedbah naročnika velikostnega reda SN stikalnih blokov v običajni velikosti. Vlagatelj v opredelitvi do navedb naročnika predlaga postavitev izvedenca, ki naj bi potrdil, da je v obstoječih TP možno vgraditi tudi SN stikalne bloke drugačnih dimenzij od zahtevanih, vendar pa Državna revizijska komisija izvedbo takega dokaza ocenjuje za nepotrebno, ob upoštevanju tega, da je naročnik ob odsotnosti morebitnega drugačnega zatrjevanja vlagatelja uspel prepričljivo in objektivno utemeljiti potrebo po določitvi največje dopustne mere stikalnih blokov že iz razloga manjših stroškov, ki mu bodo z uporabo opreme kompaktnejših dimenzij nastali v povezanimi s postavitvijo novih (in posledično manjših) TP ter v povezavi z dimenzijskimi okvirji ostale (obstoječe) strojne ter elektroenergetske opreme (distribucijski transformatorji, NN stikalni bloki, NN naprave za kompenzacijo jalove energije, merilna oprema). Vlagatelj niti v vlogi, v kateri se je opredelil do navedb naročnika v sklepu o vloženem zahtevku za revizijo, ne podaja navedb, ki bi lahko vodile do zaključka, da ti naročnikovi razlogi za postavitev sporne tehnične zahteve niso resnični ali objektivno utemeljeni. Državna revizijska komisija iz navedene argumentacije naročnika in vlagatelja ocenjuje, da naročniku ni mogoče odrekati objektivno opravičljive potrebe po nabavi naprav s takšnimi tehničnimi lastnostmi, ki bodo po njegovi strokovni presoji najbolje zadovoljile njegove potrebe. Identifikacija naročnikovih potreb je nedvomno prvenstveno v domeni naročnika, ki pozna svoje poslovanje in specifične zahteve, in ne v domeni ponudnikov.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni uspel izkazati utemeljenosti navedb v zvezi z domnevno diskriminatornostjo zahteve glede največje dopustne dimenzije SN stikalnih blokov.

Vlagatelj nadalje zatrjuje, da naročnik s tem, ko zahteva SN stikalne bloke v zračni izvedbi, načrtno in z očitnim namenom favoriziranja enega samega proizvajalca onemogoča proizvajalce, ki proizvajajo v tehnično-funkcionalnem smislu popolnoma enakovredne (kompaktne) SN stikalne bloke, ki za izolacijo uporabljajo plin SF6, saj je razlika zgolj v izolacijskem mediju. Državna revizijska komisija ugotavlja, da ta sporna tehnična zahteva ni oblikovana kot funkcionalna zahteva, temveč kot konkretna tehnična zahteva, ki jih mora ponujeno blago imeti, vendar naročnik s tem še ni kršil ZJNVETPS, saj ZJNVETPS ni mogoče tolmačiti tako, da morajo naročniki pripraviti tehnične specifikacije le upoštevajoč funkcionalne zahteve. Kot že navedeno, že vsaj iz tretjega odstavka 41. člena ZJNVETPS izhaja več različnih možnosti določanja tehničnih specifikacij.

V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da razpisna dokumentacija ne dopušča ponudbe, ki bi vključevala SN stikalne bloke s plinom SF6, Državna revizijska komisija ugotavlja, da gre pri vprašanju izbire tehnologije za splošno opredelitev predmeta javnega naročila. Kot je bilo že zapisano, je naročnik avtonomen pri odločitvi, kateremu izmed več možnih načinov izvedbe predmeta javnega naročila bo dal prednost oz. za katerega izmed njih se bo odločil. Naročnik takšno odločitev sprejme upoštevajoč lastne izkušnje in znanje ter na podlagi ustreznih analiz in strokovnih podlag. Iz vlagateljevih in naročnikovih navedb je očitno, da SN stikalni bloki obstajajo tako v tehnologiji s plinom SF6 kot izolacijskim medijem, kot tudi v tehnologiji zraka kot izolacijskega medija. Med strankama je nesporno, da sta možni obe tehnologiji in da imata obe tehnologiji svoje prednosti.

Dejstvo, ki ga izpostavlja vlagatelj in dokazuje s prilogami P8/1 ? P8/4, da je uporaba SN stikalnih blokov s plinom SF6 (tudi v Sloveniji) vedno bolj razširjena, še ne pomeni, da bi moral naprave s takšno tehnologijo pri svojem poslovanju (v smislu svojih potreb) uporabljati tudi naročnik v postopku oddaje javnega naročila. Potrebe enega naročnika namreč ne določajo potreb drugega naročnika, saj vsak naročnik najbolje pozna svoje delovanje in svoje specifične potrebe v določenem trenutku. To potrjuje tudi navedba naročnika, da se zaveda obstoja tehničnih problemov v elektroenergetskem omrežju, ki bodo optimalno rešeni s kakšno drugo opremo, vendar bo naročilo za takšno opremo objavil skladno s potrebami.

Vlagatelj se sklicuje na naročnikova pretekla javna naročila za SN stikalne bloke, in navaja, da je naročnik v javnem naročila v letu 2010 enakovredno obravnaval obe tehnologiji stikalnih blokov. Vlagatelj je v podkrepitev priložil kot dokaz dele razpisne dokumentacije javnega naročila (priloga P8/3), vendar, navkljub nerelevantnosti preteklih javnih naročil za predmetno javno naročilo, Državna revizijska komisija ocenjuje, da priloženi deli razpisne dokumentacije ne potrjujejo vlagateljeve trditve. Iz priloge P8/3 tako izhaja, da je naročnik v letu 2010 v javnem naročilu v sklopu A naročal SN stikalne bloke v zračni izvedbi, v sklopu B pa SN stikalne bloke v SF6 ali v zračni izvedbi. Naročnik je torej obe tehnologiji enakovredno obravnaval v sklopu B, ne pa tudi v sklopu A, kjer je zahteval (izključno) zračno izvedbo. Enak zaključek izhaja tudi iz priloge P8/4, in sicer, da je naročnik v javnem naročilu v letu 2012 v sklopu A naročal SN stikalne celice v zračni izvedbi, v sklopu B kompaktne SN stikalne bloke v zračni izvedbi in v sklopu C sestavljive kompaktne SN stikalne bloke v SF6 izvedbi.

Kot pojasnjuje naročnik, se je za zračno izvedbo v konkretnem postopku oddaje javnega naročila odločil zato, ker ima SN stikalni blok v taki izvedbi v celotni življenjski dobi manjši vpliv na okolje ter zaradi bolj transparentne cene. Naročnik se pri tem sklicuje na strokovno literaturo (referat ?Upravljanje z VN napravami, ki vsebujejo plin SF6?, avtorjev mag. Viktorja Lovrenčiča in Branke Bajde Gabrovšek) in navaja, da ima plin SF6 nekatere problematične vplive na okolje (visok toplogredni potencial, dolga življenjska doba v atmosferi) in da zakonodaja predvideva nadzor nad uporabo tega plina v visokonapetostnih napravah (kamor se razvrščajo tudi SN stikalni bloki, ki so predmet tega javnega naročila). Vlagatelj navaja, sklicujoč se pri tem na isti referat kot naročnik, da plin SF6 ni strupen in ne povečuje ozonske luknje, ter da uporaba plina SF6 v stikalnih mehanizmih ni prepovedana, zato uporaba takih naprav ni ekološko sporna, vendar je naročnik po oceni Državne revizijske komisije ob upoštevanju predstavljenih argumentov (predvsem iz vidika nesporno visokega toplogrednega potenciala in nespornega obstoja omejitev uporabe plina SF6), prepričljivejše izkazal, da je uporaba naprav brez plina SF6 iz tega razloga okoljsko bolj sprejemljiva od naprav, ki tak plin vsebujejo. Naročnik in vlagatelj se strinjata v tem, da zakonodaja upravljalcem visokonapetostnih naprav s plinom SF6 nalaga obveznosti v zvezi z razgradnjo in odstranitvijo (reciklažo) plina SF6 na koncu življenjske dobe naprave, kar povzroča določene stroške. Pri tem po oceni Državne revizijske komisije ni ključno zgolj to, v kolikšni meri obveznosti zaradi odstranitve in razgradnje plina povečujejo stroške pri uporabi takih SN stikalnih blokov, ampak že predvsem samo dejstvo, da (primerjalno gledano) takih obveznosti pri uporabi SN stikalnih blokov v zračni izvedbi sploh ni. V tem smislu je po oceni Državne revizijske komisije tudi nerelevantna navedba vlagatelja (in s tem povezan dokazni predlog), da so stroški končne odstranitve in razgradnje plina SF6 nižji od razlike v ceni med SN stikalnimi bloki v eni in v drugi tehnologiji. Z upoštevanjem navedenega tudi ni mogoče trditi, da sta obe možni tehnologiji povsem enakovredni, kot to zatrjuje vlagatelj. Glede na vse navedeno Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnik izkazal objektivne razloge, ki utemeljujejo izbiro SN stikalnih blokov v zračni izvedbi.

Ker je naročnik v konkretnem primeru s sporno tehnično zahtevo ponudnike sicer razlikoval glede na tehnične lastnosti predmeta, ki ga ponujajo, vendar pa hkrati, po oceni Državne revizijske komisije, utemeljil objektivno opravičljive potrebe in prednosti obeh spornih postavljenih zahtev, mu ni mogoče očitati kršitve katere od določb ZJNVETPS. Državna revizijska komisija je zato je na podlagi 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, je Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v postopku.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.




V Ljubljani, 18. 10. 2013

Predsednica senata:
mag. Maja Bilbija,
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetniška pisarna Leben, Miklič, Rozman d.o.o., Dunajska cesta 151, 1000 Ljubljana
- Elektro Maribor d.d., Vetrinjska ulica 2, 2000 Maribor
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana

Vložiti:
- v spis zadeve, tu.