018-311/2013 Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija Republike Slovenije za ceste

Številka: 018-311/2013-15

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Nataše Jeršič, kot predsednice senata, ter mag. Maje Bilbija in Sonje Drozdek-Šinko, kot članic senata, v postopku odločanja o zakonitosti postopka oddaje javnega naročila "Preložitev ceste G2-108/1182 Ribče-Litija ob naselju Zgornji Log pri Litiji od km 8.740 do km 10.140" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj STRABAG, d. o. o., Letališka cesta 33, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Barjanska cesta 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija Republike Slovenije za ceste, Tržaška cesta 19, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 17. 9. 2013

ODLOČILA

1. Vlagateljev zahtevek za revizijo, znak vlagatelja B9-10-77/2013, z dne 9. 8. 2013, se zavrne.

2. Vlagateljev predlog za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 29. 3. 2013 sprejel sklep (številka 43001-62/2013/2 412) o začetku postopka oddaje javnega naročila za preložitev ceste G2-108/1182 Ribče-Litija ob naselju Zgornji Log pri Litiji od km 8.740 do km 10.140. Obvestilo o (javnem) naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila po odprtem postopku je bilo dne 15. 5. 2013 (pod številko objave JN5676/2013) objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 16. 5. 2013 pa (pod številko dokumenta 160021) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije, številka 2013/S 094 (v nadaljevanju: javno naročilo).

Naročnik je dne 30. 7. 2013 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila, številka 43001-62/2013/ 27 (410) (v nadaljevanju: odločitev o oddaji naročila), iz katere izhaja, da se zadevno javno naročilo odda ponudniku "CGP d.d., Ljubljanska cesta 36, 8000 Novo mesto", čigar ponudbo je naročnik izbral kot najugodnejšo (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Odločitev o oddaji naročila je vlagatelj prejel dne 31. 7. 2013, dne 9. 8. 2013 pa je pri naročniku vložil zahtevek za revizijo, znak vlagatelja B9-10-77/2013, z dne 9. 8. 2013, skupaj s prilogami (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). Vlagatelj v zahtevku za revizijo predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija razveljavi odločitev o oddaji naročila, naročnik pa javno naročilo odda vlagatelju. Vlagatelj obenem predlaga sprejem odločitve o tem, da se mu povrnejo stroški postopka pravnega varstva.

V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje, da je odločitev naročnika o oddaji naročila nepravilna in nezakonita, saj bi bilo potrebno ponudbo izbranega ponudnika zaradi neustrezne garancije za resnost ponudbe, ki ni skladna z naročnikovim vzorcem v razpisni dokumentaciji (od tega se "razlikuje v njeni veljavnosti"), kot nepopolno izločiti iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila. Po ugotovitvah vlagatelja tako v bančni garanciji za resnost ponudbe, kot je bila predložena v ponudbi izbranega ponudnika, ni navedenega (ključnega) stavka glede njene veljavnosti, to je stavka, ki se glasi: "V kolikor se rok veljavnosti ponudbe podaljša se sorazmerno podaljša tudi rok veljavnosti garancije". Kot zatrjuje vlagatelj je omenjeni stavek izbrani ponudnik oziroma njegova banka v predloženi v bančni garanciji za resnost ponudbe "načrtno izbrisal". Vlagatelj ob tem dodaja, da je predstavljeno ravnanje naročnika tudi v nasprotju z 9. členom ZJN-2, ker naj bi bil (po zatrjevanju vlagatelja) izbrani ponudnik s tem nasproti ostalim ponudnikom (tudi vlagatelju) privilegiran, saj so morali ostali ponudniki (in vlagatelj) pridobiti bančno garancijo za resnost ponudbe pod strožjimi oziroma zahtevnejšimi pogoji, kot jo je pridobil izbrani ponudnik.

Naročnik je dne 23. 8. 2013 prejel vlogo izbranega ponudnika z dne 21. 8. 2013, številka 01-PKS-JR-JN 103/13, poimenovano "POJASNILA". V omenjeni vlogi izbrani ponudnik meni, da je postopek oddaje zadevnega javnega naročila potekal in bil izveden v skladu z določbami ZJN-2, pa tudi v skladu z določili razpisne dokumentacije. Izbrani ponudnik ugotavlja, da v njegovi ponudbi ni pomanjkljivosti, ki bi lahko rezultirale v njeni izločitvi, zato naročniku in Državni revizijski komisiji predlaga, da vlagateljev zahtevek za revizijo (kot vsebinsko neutemeljenega) zavrne skupaj "z ustrezno stroškovno posledico".

Naročnik je dne 22. 8. 2013 sprejel sklep številka 43001-62/2013/46, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil, zavrnil pa je tudi zahtevek vlagatelja glede stroškov (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik ugotavlja, da gre v primeru bančne garancije za resnost ponudbe, ki je bila predložena v ponudbi izbranega ponudnika, za nebistveno formalno pomanjkljivost ponudbe, vlagateljeve hipotetične kombinacije zaradi domnevno načrtnega izbrisa ključnega stavka glede veljavnosti garancije pa nimajo nobene realne osnove. Naročnik ob tem dodaja, da je stavek, ki ga v zahtevku za revizijo izpostavlja vlagatelj, zgolj "inštrukcijske narave in ponudnike zgolj seznanja, da bo ob morebitnem podaljšanju veljavnosti ponudbe potrebno podaljšati tudi veljavnost garancije za resnost ponudbe. Opustitev tega stavka" zato, kot zaključuje naročnik, v ničemer ne vpliva in ne more vplivati na veljavnost v ponudbi predložene garancije. Glede navedb vlagatelja o "domnevno neenakopravni obravnavi" naročnik ugotavlja, da vlagatelj za te ni predložil nobenega dokaza, pač pa le pavšalno navaja, da je bančno garancijo, katere besedilo je identično z besedilom iz vzorca, težje pridobiti in je to običajno povezano s plačilom.

Naročnik je v prilogi dopisa številka 43001-62/2013/48, z dne 26. 8. 2013, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dan kasneje, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega javnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka tega javnega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je dne 28. 8. 2013 prejela vlagateljevo vlogo, znak vlagatelja B9-10-77/2013, z dne 27. 8. 2013, poimenovano "OPREDELITEV VLAGATELJA DO NAVEDB NAROČNIKA" (v nadaljevanju: opredelitev do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo). V omenjeni vlogi vlagatelj v celoti prereka navedbe naročnika iz obrazložitve odločitve o zahtevku za revizijo, se do nekaterih od teh navedb opredeljuje, v celoti vztraja pri vseh svojih navedbah iz zahtevka za revizijo, Državni revizijski komisiji pa predlaga, da v revizijskem postopku odloči tako, kot je predlagal v zahtevku za revizijo.

Po proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in predrevizijski postopek postopka oddaje javnega naročila, proučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika, predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku, pa tudi vse ostale dokumentacije, ki se nahaja v spisu zadeve, je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da je iz Zapisnika o javnem odpiranju ponudb, številka 43001-62//2013/11 412, z dne 26. 6. 2013, razvidno, da je naročnik v postopku oddaje zadevnega javnega naročila prejel tri pravočasne ponudbe, med njimi tudi ponudbo vlagatelja in ponudbo izbranega ponudnika. Po pregledu in ocenjevanju ponudb, izvedenem na podlagi drugega odstavka 41. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 in sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2), je naročnik zaključil, da se ponudba ponudnika TRGOGRAD, d. o. o., Breg pri Litiji 56, Litija, ki je bila sicer ob upoštevanju merila za izbiro ponudbe najugodnejša, kot neprimerna izloči iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila, kot najugodnejša se izbere ponudba izbranega ponudnika, vlagateljeva ponudba pa se zavrne kot ponudba, ki je manj ugodna od ponudbe izbranega ponudnika.

V posledici dosedanjih ugotovitev in zaključkov, pa tudi opravljenega predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo v revizijskem postopku (31. člen ZPVPJN), je Državna revizijska komisija v nadaljevanju pristopila k vsebinski obravnavi vlagateljevega zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je odločitev naročnika o oddaji naročila nepravilna in nezakonita, saj bi bilo potrebno ponudbo izbranega ponudnika zaradi neustrezne garancije za resnost ponudbe, ki ni skladna z naročnikovim vzorcem v razpisni dokumentaciji (od tega se "razlikuje v njeni veljavnosti"), kot nepopolno izločiti iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila. Po ugotovitvah vlagatelja tako v bančni garanciji za resnost ponudbe, ki je bila predložena v ponudbi izbranega ponudnika, ni navedenega (ključnega) stavka glede njene veljavnosti, to je stavka, ki se glasi: "V kolikor se rok veljavnosti ponudbe podaljša se sorazmerno podaljša tudi rok veljavnosti garancije". Kot zaključuje vlagatelj je namreč omenjeni stavek izbrani ponudnik oziroma njegova banka v predloženi v bančni garanciji za resnost ponudbe "načrtno izbrisal".

Ob upoštevanju navedenega je Državna revizijska komisija vpogledala v Navodila za pripravo ponudbe, pri tem pa ugotovila, da je naročnik v točki 2.6.1, ki se nanaša na finančna zavarovanja, določil: "Kot zavarovanje za resnost ponudbe mora ponudnik (pri skupni ponudbi katerikoli partner) predložiti brezpogojno bančno garancijo ali garancijo zavarovalnice skladno z vzorcem iz razpisne dokumentacije, v višini 350.000 EUR in z veljavnostjo najmanj 130 dni po roku za oddajo ponudb.
Garancijo za resnost ponudbe naročnik unovči, če ponudnik:
" po roku za oddajo ponudb svojo ponudbo umakne
" ne sklene pogodbe v določenem roku
" v določenem roku po sklenitvi pogodbe ne predloži zavarovanja za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti".
Ponudbena dokumentacija je morala biti izdelana skladno z zahtevami in predlogami iz razpisne dokumentacije, pri čemer jo sestavlja tudi "Zavarovanje za resnost ponudbe" (točka 4.1 Navodil za pripravo ponudbe). Ponudba je morala veljati vsaj 120 dni po roku za oddajo ponudb (točka 4.1.1 Navodil za pripravo ponudbe), ponudbo pa se izloči, če ponudnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje sposobnosti ali zahtev iz razpisne dokumentacije (točka 2.9 Navodil za pripravo ponudbe).

V vzorcu bančne garancije za resnost ponudbe, ki je sestavni del razpisne dokumentacije, je naročnik med drugim določil:
"Garancija velja, dokler ne bo izbran ponudnik po zgoraj citiranem javnem razpisu in (v primeru, da je celovita ali delna ponudba sprejeta) do trenutka, ko izbrani ponudnik ne sklene pogodbe z naročnikom in mu ne izroči garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, vendar pa najkasneje 130 dni po roku za oddajo ponudb. V kolikor se rok veljavnosti ponudbe podaljša se sorazmerno podaljša tudi rok veljavnosti garancije.

Če od vas ne prejmemo nikakršnega zahtevka za izplačilo garantiranega zneska do , ta garancija preneha veljati ne glede na to, ali nam je vrnjena".

Med vlagateljem in naročnikom ni spora v tem, da garancija, ki je bila predložena v ponudbi izbranega ponudnika, ne vključuje stavka "V kolikor se rok veljavnosti ponudbe podaljša se sorazmerno podaljša tudi rok veljavnosti garancije".

Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz točke 2.6.1 Navodil za pripravo ponudbe izhaja, da mora ponudnik kot zavarovanje za resnost ponudbe predložiti brezpogojno bančno garancijo ali garancijo zavarovalnice, skladno z vzorcem iz razpisne dokumentacije, vendar pa pri tem dodaja, da je zahtevo naročnika po skladnosti z vzorcem iz razpisne dokumentacije razumeti na funkcionalen način, torej kot zahtevo, da ima predložena bančna garancija za resnost ponudbe take lastnosti oziroma značilnosti, kot so določene oziroma se pričakujejo v njenem vzorcu, ne pa v smislu formalnega (besednega) popolnega ujemanja besedila, če to besedilo v kontekstu, v katerem je zapisano, nima posebnega pomena. Slednje bi namreč pomenilo, da bi bila bančna garancija za resnost ponudbe, ki ima sicer (vse) lastnosti oziroma značilnosti, kot so določene oziroma se pričakujejo v njenem vzorcu, lahko označena za neskladno z vzorcem iz razpisne dokumentacije že zgolj zaradi manjkajoče besede ali stavka, ki je v praksi nepomemben, kar pa ne bi bilo v skladu z namensko in logično razlago zahteve po skladnosti bančne garancije za resnost ponudbe z vzorcem iz razpisne dokumentacije. Slednje omenjeni razlagi je namreč v konkretnem primeru potrebno uporabiti v navezavi na izpostavljeno določbo razpisne dokumentacije. Glede na navedeno je potrebno v nadaljevanju poiskati pomen stavka in ugotoviti, ali je stavek "V kolikor se rok veljavnosti ponudbe podaljša se sorazmerno podaljša tudi rok veljavnosti garancije" v kontekstu, v katerem je v vzorcu bančne garancije za resnost ponudbe, ki je sestavni del razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila, zapisan, res "ključni stavek glede veljavnosti bančne garancije" (kot to zatrjuje vlagatelj v drugem odstavku na strani 6 zahtevka za revizijo), oziroma, ali se bančna garancija za resnost ponudbe, ki je bila predložena v ponudbi izbranega ponudnika, res "od Vzorca razlikuje v njeni veljavnosti" (tretji odstavek na strani 6 zahtevka za revizijo).

Iz razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila je jasno razbrati, da je naročnik v njej med drugim zahteval, da mora ponudba veljati vsaj 120 dni po roku za oddajo ponudb (točka 4.1.1 Navodil za pripravo ponudbe), ponudnik pa mora v njej predložiti bančno garancijo ali garancijo zavarovalnice z veljavnostjo najmanj 130 dni po roku za oddajo ponudb (točka 2.6.1 Navodil za pripravo ponudbe).

Državna revizijska komisija izpostavlja, da se garancija za resnost ponudbe nanaša na fazo predložitve ponudb (6. točka prvega odstavka 70. člena ZJN-2), po vsebini pa predstavlja dokument, ki naročniku zagotavlja zavarovanje v primeru, da bi si ponudnik naknadno premislil in svojo ponudbo umaknil, jo spreminjal ali ne bi pristopil k sklenitvi pogodbe (o izvedbi javnega naročila), oziroma ne bi predložil garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah mora garancija za resnost ponudbe obstajati in garantirati resnost ponudbe že v času, ko je ponudba predložena in ves čas njene veljavnosti. Poseben pomen garancije za resnost ponudbe izhaja tudi iz 74.a člena ZJN-2, ki določa, da mora naročnik v primeru, ko ponudnik v postopku javnega naročanja po poteku roka za oddajo ponudb umakne svojo ponudbo, oziroma v primeru, ko ponudnik (kljub pozivu naročnika) z njim ne sklene pogodbe o izvedbi javnega naročila, unovčiti ponudnikovo garancijo za resnost ponudbe, če je bila ta v postopku zahtevana in predložena.

Garancija za resnost ponudbe mora torej obstajati in garantirati resnost ponudbe že v času, ko je ponudba predložena in ves čas njene veljavnosti, način, na katerega sledi omenjenemu cilju, pa naročnik predvidi v določbah razpisne dokumentacije. Ker je naročnik v postopku oddaje zadevnega javnega naročila določil, da mora ponudba veljati vsaj 120 dni po roku za oddajo ponudb (točka 4.1.1 Navodil za pripravo ponudbe), bi bilo v konkretnem primeru torej (upoštevaje predstavljeni temeljni namen bančne garancije za resnost ponudbe) bistveno, da bančna garancija za resnost ponudbe velja vsaj 120 dni po roku za oddajo ponudb, oziroma vsaj toliko časa, kot velja ponudba posameznega ponudnika (če ta velja več kot 120 dni po roku za oddajo ponudb). Vendar je ob tem potrebno upoštevati, da je naročnik v razpisni dokumentaciji določil, da mora ponudnik v ponudbi predložiti bančno garancijo ali garancijo zavarovalnice z veljavnostjo najmanj 130 dni po roku za oddajo ponudb (točka 2.6.1 Navodil za pripravo ponudbe).

Naročnik je ob tem v vzorcu bančne garancije za resnost ponudbe, ki je sestavni del razpisne dokumentacije, sicer dodal stavek "V kolikor se rok veljavnosti ponudbe podaljša se sorazmerno podaljša tudi rok veljavnosti garancije", ki pa ga ob upoštevanju dejstva, da je obvezna sestavina vsake bančne garancije tudi veljavnost bančne garancije in je bilo v vzorcu bančne garancije tudi zapisano: "Če od vas ne prejmemo nikakršnega zahtevka za izplačilo garantiranega zneska do , ta garancija preneha veljati ne glede na to, ali nam je vrnjena", garancija za resnost ponudbe v vsakem primeru, preneha veljati z dnem, ki ga je moral ponudnik oz. banka vnesti v prazno polje besedila bančne garancije za resnost ponudbe. V posledici z omenjenim dnem bančna garancija za resnost ponudbe preneha veljati, vključno z njo pa tako preneha veljati tudi stavek "V kolikor se rok veljavnosti ponudbe podaljša se sorazmerno podaljša tudi rok veljavnosti garancije". Tudi sicer Državna revizijska komisija pritrjuje naročniku, da je omenjeni stavek zgolj inštrukcijske narave in ponudnike zgolj opozarja, da bo ob morebitnem podaljšanju veljavnosti ponudbe potrebno podaljšati tudi veljavnost garancije za resnost ponudbe. Opustitev tega stavka zato po mnenju Državne revizijske komisije v ničemer ne vpliva na veljavnost v ponudbi predložene bančne garancije za resnost ponudbe.

Državna revizijska komisija je sledila dokaznima predlogoma vlagatelja v zahtevku za revizijo, poimenovanima "bančna garancija za resnost ponudbe izbranega ponudnika" in "vpogled v ponudbo izbranega ponudnika - v spisu naročnika".

Državna revizijska komisija ugotavlja, da se v ponudbi izbranega ponudnika nahaja parafiran in žigosan vzorec garancije za resnost ponudbe, ki vključuje tudi stavek "V kolikor se rok veljavnosti ponudbe podaljša se sorazmerno podaljša tudi rok veljavnosti garancije". Omenjeno dejstvo kaže na to, da je izbrani ponudnik seznanjen s tem, da se v primeru, če se rok veljavnosti ponudbe podaljša, sorazmerno podaljša tudi rok veljavnosti garancije za resnost ponudbe.

Iz originala bančne garancije za resnost ponudbe, ki jo je naročnik izvzel iz ponudbe izbranega ponudnika, med drugim izhaja, da velja najkasneje 130 dni po roku za oddajo ponudb (kot je bilo to predvideno v vzorcu, ki je sestavni del razpisne dokumentacije), pa tudi, da preneha veljati (ne glede na to, ali je vrnjena garantu), če "od vas ne prejmemo nikakršnega zahtevka za izplačilo garantiranega zneska do 05.11.2013". Upoštevaje navedeno, pa tudi upoštevaje rok za oddajo ponudb, ki je bil v konkretnem primeru določen na dan 26. 6. 2013, je izbrani ponudnik v svoji ponudbi predložil bančno garancijo za resnost ponudbe z zahtevanim rokom veljavnosti, to je z veljavnostjo najmanj 130 dni po roku za oddajo ponudb, kot je bilo to zahtevano v točki 2.6.1 Navodil za pripravo ponudbe. Glede na navedeno se bančna garancija za resnost ponudbe, ki jo je v ponudbi predložil izbrani ponudnik, od zahteve naročnika, kot izhaja iz točke 2.6.1 Navodil za pripravo ponudbe, ne razlikuje od zahtev razpisne dokumentacije glede njene veljavnosti.

V navezavi na zatrjevanje vlagatelja, da je doslej predstavljeno ravnanje naročnika tudi v nasprotju z 9. členom ZJN-2, ker naj bi bil (po zatrjevanju vlagatelja) izbrani ponudnik s tem nasproti vlagatelju privilegiran, saj je moral vlagatelj pridobiti bančno garancijo za resnost ponudbe pod strožjimi oziroma zahtevnejšimi pogoji, kot jo je pridobil izbrani ponudnik, Državna revizijska komisija (ne glede na vprašanje, ali je mogoče kršitev enakopravne obravnave ponudnikov sploh zatrjevati na predstavljen način) ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ne zatrjuje in ne dokazuje, kakšni so bili morebiti stroški, ki jih je imel vlagatelj s pridobitvijo bančne garancije za resnost ponudbe v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, zaradi stavka "V kolikor se rok veljavnosti ponudbe podaljša se sorazmerno podaljša tudi rok veljavnosti garancije", v primerjavi z izdajo bančne garancije, ki tega stavka ne bi vsebovala. Tudi sicer Državna revizijska komisija ugotavlja da tudi vlagateljeva bančna garancija za resnost ponudbe v vsakem primeru preneha veljati 130 dni po roku za oddajo ponudb, ne glede na stavek "V kolikor se rok veljavnosti ponudbe podaljša se sorazmerno podaljša tudi rok veljavnosti garancije".

Državna revizijska komisija ostalih dokazov, katerih izvedbo vlagatelj predlaga v zahtevku za revizijo (zaslišanje prič oziroma postavitev izvedenca bančne stroke), ni izvedla, saj je ocenila, da njihova izvedba za razjasnitev dejanskega stanja, ki je pravno relevantno za rešitev predmetne zadeve, ni potrebna. V tem smislu je pritrditi tudi vlagatelju, ki v opredelitvi do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo (drugi odstavek na strani 4) ugotavlja, da gre za dokaze, ki so "dopustni, DKOM pa jih mora izvesti, v kolikor ocenjuje, da so potrebni". Po oceni Državne revizijske komisije je namreč že ob upoštevanju doslej izvedenih dokazov mogoče z zanesljivostjo sklepati o obstoju odločilnih dejstev. Dejansko stanje, ki je relevantno za rešitev zadeve, je jasno že na podlagi ostalih doslej izvedenih listinskih dokazov.

V posledici vsega doslej navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v zahtevku za revizijo in v njegovih mejah (prvi odstavek 38. člena ZPVPJN) ni uspel izkazati, da je naročnik s tem, ko je ob predstavljeni razlagi določb razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila ponudbo izbranega ponudnika v obravnavanem segmentu ocenil za popolno (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), kršil katero od določb ZJN-2.

Omenjenega zaključka prav tako ne spreminja sklicevanje vlagatelja na nekatere opredeljeno navedene odločitve Državne revizijske komisije. Dejansko stanje v nadaljevanju omenjenih zadev je bilo namreč bistveno drugačno od dejanskega stanja v tokratni zadevi, v kateri gre (zlasti) za vprašanje morebitnega sorazmernega podaljšanja roka veljavnosti garancije za resnost ponudbe (neločljivo vezano na morebitno podaljšanje roka veljavnosti ponudbe), odvisno od negotovega bodočega dejstva, ki se morda nikoli ne bo uresničilo:
" v zadevi, v kateri je Državna revizijska komisija sprejela sklep številka 018-066/2011-3, je takratni vlagatelj v takratni ponudbi predložil izjavo o izdaji garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in izjavo o izdaji garancije za odpravo pomanjkljivosti in napak v garancijski dobi, ki se je od vzorca izjave banke (za razliko od tokratne zadeve, v kateri ne gre za vprašanje, vezano na izjavo banke oziroma zavarovalnice, pač pa gre za vprašanje, vezano na bančno garancijo za resnost ponudbe), predvidenega v takratni razpisni dokumentaciji, razlikovala v tem, da je (za razliko od bančne garancije za resnost ponudbe v tokratnem postopku) vsebovala pripis vlagateljeve banke: "" in sicer na osnovi predložene ustrezne pogodbe ter v skladu s poslovno politiko Garanta". Med takratnima strankama je bilo torej (za razliko od tokratne zadeve) sporno vprašanje, vezano na takratno izjavo o izdaji garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in takratno izjavo o izdaji garancije za odpravo pomanjkljivosti in napak v garancijski dobi, in sicer, ali je takratni naročnik s tem, ko je zaradi citiranega takratnega pripisa banke takratno vlagateljevo ponudbo obravnaval kot nepopolno, ravnal v nasprotju s takratnimi pravili o javnem naročanju;
" v zadevi, v kateri je Državna revizijska komisija sprejela sklep številka 018-052/2012-5, so bile zahteve takratne razpisne dokumentacije v pravno relevantnih delih, ki so se nanašali na bančno garancijo za resnost ponudbe (zlasti v točki 8.1 na strani 19 in v Prilogi F/1 na strani 93 razpisne dokumentacije), bistveno drugačne od zahtev razpisne dokumentacije postopka oddaje zadevnega javnega naročila. V takratni zadevi je šlo prav tako (za razliko od tokratne zadeve) za vprašanje takratne veljavnosti bančne garancije za resnost ponudbe (ki jo je v ponudbi predložil takratni vlagatelj), v neposredni odvisnosti od takratnega (končnega) datuma, določenega za garantov prejem zahtevka za izplačilo garantiranega zneska.;
" v zadevi, v kateri je Državna revizijska komisija sprejela sklep številka 018-274/2012-4, je takratni naročnik (za razliko od tokratnega naročnika) ugotovil, da naj bi takratni vlagatelj v takratni ponudbi predložil izjavo banke (za razliko od tokratne zadeve, v kateri ne gre za vprašanje, vezano na izjavo banke oziroma zavarovalnice, pač pa gre za vprašanje, vezano na bančno garancijo za resnost ponudbe) o izdaji bančne garancije za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, ki naj ne bi bila v skladu s takratnim vzorcem, ker naj (za razliko od tokratne zadeve) ne bi vsebovala navedbe o tem, da bo banka izdala bančno garancijo "brezpogojno in plačljivo na prvi poziv";
" v zadevi, v kateri je Državna revizijska komisija sprejela sklep številka 018-385/2012-3, je bilo med strankama takratnega postopka (za razliko od tokratnega postopka) sporno, ali bi moral takratni vlagatelj veljavnost takratne bančne garancije za resnost ponudbe vezati na takratni datum veljavnosti ponudbe, ki ga je navedel v takratni ponudbi, ali pa je zadoščalo, da je bila takratna veljavnost bančne garancije za resnost ponudbe vsaj 15 dni daljša od minimalnega roka za veljavnost takratne ponudbe, zahtevanega v takratni razpisni dokumentaciji.
Ob upoštevanju navedenega je tako pritrditi naročniku, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (zadnji odstavek na prvi strani) zatrjuje, da "ni na mestu vlagateljevo sklicevanje na navedene odločitve Državne revizijske komisije, saj je pri teh odločitvah šlo za bistveno drugačne primere".

Glede na navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljev zahtevek za revizijo, na podlagi 1. alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, kot neutemeljen zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V zahtevku za revizijo vlagatelj (po vsebini) med drugim predlaga tudi sprejem odločitve o tem, da se mu povrnejo stroški postopka pravnega varstva.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (prvi stavek tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN).

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel ne v predrevizijskem postopku in ne v revizijskem postopku, je Državna revizijska komisija, na podlagi 70. člena ZPVPJN, zavrnila tudi vlagateljev predlog za povrnitev stroškov.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 17. 9. 2013


Predsednica senata
mag. Nataša Jeršič, univ. dipl. ekon.,
članica Državne revizijske komisije










Vročiti:
" Republika Slovenija, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor, Direkcija Republike Slovenije za ceste, Tržaška cesta 19, 1000 Ljubljana
" Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Barjanska cesta 3, 1000 Ljubljana
" CGP, d. d., Ljubljanska cesta 36, 8000 Novo mesto
" Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana

Vložiti:
" v spis zadeve, tu