018-059/2013 Univerzitetni klinični center Maribor

Številka: 018-59/2013-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in spremembe; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Nataše Jeršič kot predsednice senata in Vide Kostanjevec ter Boruta Smrdela kot članov senata, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila »Zamenjava sistema kogeneracije v UKC Maribor in izvajanje vzdrževalne pogodbe« in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik Mollier, d.o.o., Opekarniška cesta 3, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska ulica 5, Maribor (v nadaljevanju: naročnik), dne 3. 4. 2013

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo z dne 11. 2. 2013 se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je obvestilo o predmetnem naročilu, ki ga oddaja po odprtem postopku, dne 28. 12. 2012 objavil na portalu javnih naročil, in sicer pod številko objave JN13966/2012, dne 2. 1. 2013 pa še v Uradnem listu EU, pod številko objave 2013/S 001-000671.

Vlagatelj je zoper določila razpisne dokumentacije z vlogo z dne 11. 2. 2013 vložil zahtevek za revizijo, s katerim primarno zahteva razveljavitev celotnega postopka oddaje predmetnega javnega naročila, podrejeno pa spremembo razpisne dokumentacije na način, ki bo omogočil sodelovanje tudi drugim proizvajalcem oz. ki bo omogočil tehnološke rešitve tako s turbinami kot tudi z motorji. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov, nastalih z revizijo. V obrazložitvi zahtevka vlagatelj navaja, da je naročnik razpisno dokumentacijo pripravil tako, da je lahko popolna ponudba le tista, ki vključuje turbino proizvajalca Capstone, in le tisto tehnologijo, ki jo zahteva naročnik, čeprav so drugačne tehnološke rešitve ekološko, tehnično in ekonomsko ustreznejše. Vlagatelj navaja, da je naročniku zastavil vprašanja o alternativni in ustreznejši rešitvi za izvedbo zamenjave kogeneracije s plinskim motorjem, vendar od njega ni dobil odgovorov oz. potrebnih podatkov. Za področje soproizvodnje z relativno majhno zahtevano električno močjo ter glede na način predaje proizvedene toplote v toplotno energetski sistem je po mnenju vlagatelja izvedba rekonstrukcije s plinskim motorjem tehnološko primernejša, energetsko učinkovitejša, ekonomsko in ekološko sprejemljivejša ter obratovalno zanesljivejša kot izvedba rekonstrukcije s plinsko turbino, kar je eksplicitno zahtevano v razpisni dokumentaciji. Vlagatelj v nadaljevanju navaja primerjalne izračune obeh tehnologij in zatrjuje, da ima tehnologija s plinskim motorjem številne prednosti. V nadaljevanju vlagatelj navaja, da je naročnik razpisno dokumentacijo pripravil tako, da pridejo v poštev le plinske turbine proizvajalca Capstone, teh pa vlagatelj ne more ponuditi. Vlagatelj navaja, da je naročnik tehnične specifikacije neposredno prepisal iz kataloga proizvajalca Capstone, zaradi česar naročnik, ne le da zavrača boljše tehnološke rešitve, tudi ne dopušča oddajo ponudbe z drugimi proizvajalci turbin. Vlagatelj v tabeli prikazuje, da naročnikove zahteve izpolnjuje le turbina Capstone, medtem ko turbini proizvajalcev Turbec in Flex Energy ne izpolnjujeta vseh zahtev. S tem je naročnik ravnal diskriminatorno in zožil krog subjektov, ki lahko oddajo ponudbo. Vlagatelj naročniku tudi očita, da je v razpisni dokumentaciji od ponudnikov zahteval predložitev obrazca AJPES BON-2, iz katerega je razvidno le število dni neporavnanih obveznosti. Po mnenju vlagatelja je naročnik dolžan preveriti ekonomsko in finančno sposobnost ponudnikov, obrazec BON-2 pa ni zadostno dokazilo o poslovni sposobnosti ponudnika. Vlagatelj meni, da bi moral naročnik zahtevati ustrezno boniteto ponudnikov, kot je to praksa tudi pri večini drugih javnih naročil, v nasprotnem primeru pa povečuje tveganje nerealizacije projekta.

Naročnik je s sklepom z dne 21. 2. 2013 zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi naročnik navaja, da je v pojasnilih razpisne dokumentacije že pojasnil, da lahko tehnične zahteve poleg turbin Capstone izpolnijo tudi nekateri drugi proizvajalci, čeprav je res, da je Capstone med tehnološko najučinkovitejšimi. Cilj naročnika je vgraditi najboljšo tehnologijo, ki je dosegljiva na trgu in zadošča njegovim potrebam. Glede na neugodne izkušnje pri obratovanju s plinskimi motorji v preteklosti, visoke stroške obratovanja, nezanesljivost, remonte, krajšo življenjsko dobo do generalnega remonta relativno visoko ceno elektrike, emisije v okolje, porabo olja itd., ter glede na potrebo po zanesljivosti obratovanja in zmanjšanje električne moči se je naročnik odločil za tehnologijo, ki mu bo omogočila zahtevane parametre, neodvisno od proizvajalca. Naročnik poudarja, da tehnološka rešitev zamenjave sistema kogeneracije obsega veliko aktivnosti, dobava plinskih turbogeneratorjev je le ena izmed njih. Tehnološka rešitev, razen načina proizvodnje elektrike s plinskimi turbinami, ni v ničemer predpisana in je prepuščena vsakemu ponudniku. Zahtevan je le skupni letni izkoristek sistema 75 %. Dejstvo, da eden izmed ponudnikov določene zahteve ne izpolnjuje, pa po mnenju naročnika ne pomeni, da so zahteve diskriminatorne. Naročnik navaja, da vsem ponudnikom ni mogoče zagotoviti enakopravnega položaja in da se ti med seboj razlikujejo, naročnik pa ponudbe vedno razvršča na tiste, ki izpolnjujejo zahteve, in tiste, ki jih ne. Razlikovanje ponudnikov pa mora biti vedno objektivno opravičljivo. Naročnik se sklicuje na strokovno mnenje, ki ga je priložil sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo, in nadaljuje, da vlagatelj ni pristojen ocenjevati, za kakšno tehnologijo se bo naročnik odločil. Naročnik navaja, da v predmetnem postopku ni zahtev, ki jih vlagatelj ne bi mogel izpolniti, saj so bile enake zahteve v razpisu za kogeneracijo v SB Novo mesto, kjer je bil vlagatelj izbrani ponudnik in je že podpisal pogodbo za izvedbo del z isto tehnologijo, ki je sodobna in uporabljena v številnih bolnišnicah. Vlagateljevi razlogi so po mnenju naročnika osebne narave, saj v predmetnem razpisu vlagatelj ne more več sodelovati s proizvajalcem Capstone, ker ga je ta napotil na podjetje Laibach, d.o.o. Na očitke, da bi mora v razpisni dokumentaciji zahtevati tudi ustrezne bonitetne ocene, naročnik navaja, da je to le vlagateljevo mnenje.

Naročnik je z vlogo z dne 21. 2. 2013 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo o postopku oddaje javnega naročila in o predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 27. 2. 2013 opredelil do naročnikovih navedb iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo. V vlogi vlagatelj odgovarja na naročnikove trditve in dodatno pojasnjuje svoje revizijske navedbe.

Po pregledu odstopljene dokumentacije ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vsebine razpisne dokumentacije. Kot je razvidno iz zahtevka za revizijo, vlagatelj na naročnika naslavlja tri očitke:

- razpisna dokumentacija ne dopušča tehnologije s plinskimi motorji,
- tehnične zahteve za plinske turbine so prilagojene enemu izmed proizvajalcev,
- finančni pogoji niso določeni na način, ki bi omogočal ugotavljanje ekonomsko " finančne sposobnosti.

V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na vprašanje izbire ustrezne tehnologije in določitev tehničnih zahtev, je treba uvodoma ugotoviti, da mora naročnik v objavi javnega naročila in razpisni dokumentaciji predmet javnega naročila natančno določiti in opisati. Na podlagi takega opisa se potencialni ponudniki seznanijo s potrebami naročnika in ocenijo, ali lahko sami ponudijo izvedbo ustreznega predmeta v ustrezni kvaliteti. Način in obseg opisa predmeta javnega naročila je odvisen od lastnosti in kompleksnosti samega predmeta. Naročnik s tehničnimi zahtevami opredeli lastnosti predmeta javnega naročila oz. specificira zahtevane značilnosti predmeta, kot npr. stopnjo kakovosti, uporabljene materiale, ustrezno tehnologijo, proizvodne postopke, okoljske lastnosti, stopnjo varnosti itd. Gre za zahtevane značilnosti predmeta javnega naročila, ki naj bi izražale pričakovanja naročnika glede namena, ki ga želi doseči z izvedbo javnega naročila. Tehnične zahteve so nujne informacije, ki jih ponudniki potrebujejo za pripravo popolnih, medsebojno primerljivih in konkurenčnih ponudb, ter predstavljajo izhodišče za presojo, ali je posamezen ponudnik ponudil takšen predmet javnega naročila, ki je v skladu z naročnikovimi potrebami in pričakovanji.

Naročnik je pri tem, na kakšen način bo opisal predmet naročila oz. katere tehnične zahteve bo določil kot obvezujoče, avtonomen. Pri tem mora, izhajajoč iz lastnih potreb, zmožnosti in namenov delovanja, pred izvedbo naročila narediti ustrezne analize ter pridobiti ustrezna strokovna mnenja, na podlagi katerih se odloči, kako bo oblikoval predmet javnega naročila, da bo dosegel svoj namen. Pri opisu predmeta naročila in pričakovanih tehničnih lastnosti mora naročnik izhajati iz temeljnih načel javnega naročanja. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZJN-2 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti) mora naročnik javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Pri tem ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju z določili ZJN-2, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence (prvi odstavek 7. člena ZJN-2). Prvi in drugi odstavek 9. člena ZJN-2 (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) določata, da mora naročnik zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik, ali drugo diskriminacijo. V skladu z 10. členom ZJN-2 (načelo sorazmernosti) mora naročnik javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila.

V zvezi z vlagateljevimi navedbami, da razpisna dokumentacija ne dopušča ponudbe, ki bi vključevala tehnologijo s plinskimi motorji, Državna revizijska komisija ugotavlja, da gre pri vprašanju izbire tehnologije za splošno opredelitev predmeta javnega naročila. Kot je bilo že zapisano, je naročnik avtonomen pri odločitvi, kateremu izmed več možnih načinov izvedbe predmeta javnega naročila bo dal prednost oz. za katerega izmed njih se bo odločil. Naročnik takšno odločitev sprejme upoštevajoč lastne izkušnje in znanje ter na podlagi ustreznih analiz in strokovnih podlag. Iz vlagateljevih in naročnikovih navedb je očitno, da je mogoče predmet tega javnega naročila (zamenjava sistema kogeneracije) izvesti na različne načine, in sicer tako z uporabo plinskih motorjev kot tudi z uporabo plinskih turbin. Med strankama je nesporno, da sta možni obe tehnologiji in da imata obe tehnologiji svoje prednosti in slabosti. Kot pojasnjuje naročnik, se je za tehnologijo s plinskimi turbinami odločil zato, ker je v preteklosti že imel neugodne izkušnje s tehnologijo plinskih motorjev, saj so bili stroški obratovanja visoki, delovanje pa je bilo nezanesljivo. Potrebni so bili remonti, do generalnega remonta je bila življenjska doba kratka. V življenjski dobi naprave je bila cena elektrike relativno visoka, visoke pa se bile tudi emisije v okolje in poraba olja. Naročnik se je za tehnologijo plinskih turbin odločil zaradi potrebe po veliki zanesljivosti v obratovanju ter zmanjšani električni moči kogeneracijskega sistema v UKC Maribor, saj je moč naprave prilagojena največjemu trenutno mogočemu pasovnemu odjemu elektrike za domačo rabo. Kot je dalje razvidno iz tehničnega mnenja, ki ga je naročnik priložil sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo, je naročnik že leta 2003 v svojo kotlovnico vgradil dva plinska motorja z generatorji, pri čemer je en motor deloval sedem let oz. 52.490 obratovalnih ur, drugi motor pa le dve leti oz. 12.584 obratovalnih ur, pri čemer zaradi obsežne okvare ni prišlo do izvedbe popravila. Kot je pojasnjeno v strokovnem mnenju, je bilo obratovanje s plinskimi motorji povezano tudi z njihovim vzdrževanjem in relativno visokimi stroški, pri čemer je naročnik posebej plačeval še stroške materiala in oskrbo odpadnega olja. Izkoristki sistema so bili sicer primerni, vendar je bila lastna raba agregatov okoli 3,5 %. Ker je bil kogeneracijski sistem UKC Maribor konec leta 2010 brez delujočih plinskih motorjev, se je naročnik odločil za obnovo sistema kogeneracije. Strokovno mnenje navaja, da je naročnik v letu 2012 že objavil razpis za zamenjavo sistema dveh motor-generatorjev, v katerem se je kljub slabim izkušnjam odločil za zamenjavo obstoječih plinskih motor-generatorjev z dvema novima plinskima motor-generatorjema. V tem razpisu je naročnik prejel le eno ponudbo, ki pa je bila nepravilna, saj med drugim ni ustrezala tehničnim parametrom razpisa. Zato je naročnik naročil zunanje strokovno mnenje, na podlagi katerega se je odločil, da bo v novem razpisu razpisal tehnologijo plinskih turbin s parametri, ki zadoščajo zelenim naročilom.

Po mnenju Državne revizijske komisije je naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo in prilogah prepričljivo pojasnil svojo odločitev za razpis tehnologije s plinskimi turbinami. Sicer pa tudi vlagatelj priznava določene prednosti tehnologije s plinskimi turbinami, ko npr. v vlogi, s katero se je izjasnil o naročnikovih navedbah, med drugim našteva tudi prednosti turbin. Iz predložene dokumentacije kot tudi iz navedb vlagatelja in naročnika tako nedvomno izhaja, da imata obe tehnologiji svoje prednosti in slabosti. To pomeni, da je naročnik tisti, ki se mora, upoštevajoč svoje potrebe in naloge, na podlagi strokovnih argumentov odločiti, katero tehnologijo bo naročil. Kot je bilo že zapisano, je naročnik svojo odločitev prepričljivo utemeljil in predložil strokovna mnenja, na podlagi katerih se je odločil za tehnologijo plinskih turbin. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala, zagotavljanje enakopravne obravnave ponudnikov ne pomeni, da mora naročnik svoje zahteve oblikovati tako, da sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila omogoči prav vsem ponudnikom na relevantnem trgu, ki ponujajo različne tehnične rešitve in tehnologije. Naročnik namreč prav z določanjem posameznih zahtev, tudi tehničnih specifikacij, ponudnike razvrsti na tiste, ki zahteve izpolnjujejo in zato lahko sodelujejo v postopku, ter tiste, ki ene ali več posameznih zahtev ne izpolnjujejo in zato v postopku ne morejo sodelovati. Naročniki so v postopkih oddaje javnih naročil upravičeni postavljati pogoje, ki imajo za posledico omejevanje kroga potencialnih ponudnikov za izvedbo javnega naročila oziroma njihovo razlikovanje, vendar pa sta takšno omejevanje potencialnih ponudnikov in njihova diferenciacija dopustna le iz razlogov, ki so za javno naročilo bistveni, oziroma le na podlagi okoliščin, ki so objektivno opravičljive. Naročnik lahko torej svoje zahteve oblikuje na način, da ponudnike, ki zaradi objektivno utemeljenih okoliščin ponujajo boljšo izvedbo javnega naročila, postavi v boljši položaj, oz. da ponudnike, ki niso zmožni ponuditi predmeta z določenimi lastnostmi in ustrezno stopnjo kvalitete, izloči iz postopka oddaje javnega naročila, pri čemer mora imeti naročnik za tovrstno diferenciacijo ponudnikov objektivno opravičljive in strokovno utemeljene razloge, ki so neposredno povezani s predmetom javnega naročila.

Naročniku po mnenju Državne revizijske komisije ni mogoče očitati, da je tehnične zahteve oblikoval površno in enostransko, temveč je, na podlagi lastnih izkušenj in strokovnih mnenj, preučil različne možnosti za obnovo kogeneracijskega sistema. S tem, ko je naročnik v strokovnem mnenju izkazal nekatere prednosti plinskih turbin in lastne slabe izkušnje pri uporabi plinskih motorjev v preteklosti, je izkazal objektivno opravičljive in strokovno utemeljene razloge, na podlagi katerih se je odločil za tehnologijo plinskih turbin. Državna revizijska komisija na tem mestu posebej poudarja, da je treba pri presoji naročnikovega ravnanja upoštevati tudi dejstvo, da je naročnik javni zdravstveni zavod oz. bolnišnica, katere delovanje je specifično oz. občutljivo in zahteva veliko zanesljivost delovanja kogeneracijskega sistema. Ni mogoče zanikati, da je naročnik tisti, ki najbolje pozna svoje potrebe in ki je pred izvedbo predmetnega javnega naročila temeljito preučil prednosti in slabosti vsake izmed možnih tehnologij. Na tej podlagi se je odločil za tehnologijo plinskih turbin, kar sodi v polje njegove avtonomne odločitve, s tem pa je prevzel tudi odgovornost, da bo izbrana tehnologija v najboljši možni meri služila njegovim potrebam. Vlagateljev zahtevek, naj naročnik razširi razpisno dokumentacijo na način, da bo mogoče ponuditi tudi tehnologijo plinskih motorjev, je Državna revizijska komisija obravnavala tudi z vidika okoliščine, da je naročnik v letu 2012 že izvajal postopek oddaje javnega naročila za prenovo sistema kogeneracije, v katerem je razpisal tehnologijo plinskih motorjev, vendar je pridobil le eno ponudbo, ki pa ni izpolnjevala njegovih tehničnih zahtev. Naročniku tako tudi s tega vidika ni mogoče očitati kršitve načela enakopravne obravnave ponudnikov ali zagotavljanje konkurence, saj je v prejšnjem razpisu (objavljenem pod št. JN1749/2012) razpisal tudi drugačno tehnologijo, ki jo zahteva vlagatelj, a je bil razpis zaradi neodziva ponudnikov neuspešen.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala vlagateljeve navedbe, ki se nanašajo na vprašanje konkretnih tehničnih zahtev, ki jih je naročnik v razpisni dokumentaciji določil za plinske turbine. Vlagatelj namreč navaja, da je naročnik tehnične zahteve za plinske turbine oblikoval tako, da lahko ponudnik ponudbo pripravi le, če ponudi turbine proizvajalca Capstone.

V zvezi z vprašanjem tehničnih specifikacij ZJN-2 v 37. členu določa, da se tehnične specifikacije navedejo v dokumentaciji javnega naročila, kot npr. v obvestilu o javnem naročilu, razpisni dokumentaciji ali dodatnih dokumentih. Drugi odstavek 37. člena ZJN-2 določa, da morajo tehnične specifikacije omogočati enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Če tega ne upravičuje predmet naročila, se tehnične specifikacije ne smejo sklicevati na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če bi se s takim navajanjem dajala prednost nekaterim podjetjem ali nekaterim proizvodom ali bi s tem bili izločeni. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila; v tem primeru se navede besedo "ali enakovredni" (deveti odstavek 37. člena ZJN-2).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo v tabeli na strani 11 prikazuje tehnične zahteve, ki jih je za plinske turbine določil naročnik, ter tehnične lastnosti turbin proizvajalcev Capstone, Turbec in Flex Energy. Iz tabele naj bi bilo razvidno, da naročnikove tehnične zahteve izpolnjuje le turbina proizvajalca Capstone, medtem ko turbini proizvajalcev Turbec in Flex Energy ne izpolnjujeta vseh zahtev, prva zahteve glede električnega izkoristka ter življenjske dobe, druga pa zahteve glede električnega in skupnega izkoristka. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija ugotavlja, da mora naročnik tehnične zahteve, kot je bilo že zapisano, oblikovati na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve. V primeru določitve posamezne funkcionalnosti predmeta javnega naročila je torej bistveno vprašanje, ali je imel naročnik za takšno zahtevo objektivno oz. strokovno opravičljive razloge. Z drugimi besedami: v predmetnem postopku je bistveno, ali ima naročnik objektivno utemeljene in strokovne razloge, da je pri plinski turbini zahteval vsaj 32 % električni izkoristek, vsaj 75 % skupni izkoristek in 80.000 ur življenjske dobe. Vprašanje, koliko proizvajalcev lahko ponudi takšne turbine, je zato drugotnega pomena, če je izkazano, da so zahteve naročnika objektivno vezane na funkcionalnost predmeta in strokovno utemeljene. Vlagatelj v zahtevku za revizijo ne navaja, da naročnik nima strokovno utemeljenih razlogov, da je določil zahteve v zvezi z električnim izkoristkom, skupnim izkoristkom in življenjsko dobo v takšnih vrednostih. Z drugimi besedami, vlagatelj ne navaja, da bi lahko naročnik tudi z nižjimi pragovi pri električnem ali skupnem izkoristku na enak način dosegel funkcionalnost predmeta oz. da bi tudi z manjšimi izkoristki dosegel ustrezne karakteristike sistema kogeneracije. Že s tega vidika vlagateljevim navedbam v tem delu ni mogoče slediti.

Poleg tega vlagatelj v predmetnem postopku pravnega varstva tudi ni izkazal, da naročnikovim tehničnim zahtevam dejansko ustreza le turbina proizvajalca Capstone. Kot navaja naročnik oz. kot je razvidno iz strokovnega mnenja, tehničnim zahtevam ustrezajo tudi turbine drugih proizvajalcev, kot npr. turbina proizvajalca Turbec. Iz kataloga, ki je dostopen na spletnih straneh proizvajalca Turbec (http://www.turbec.com/products/techspecific.htm), je razvidno, da je električna učinkovitost turbine tega proizvajalca 33 % in da je življenjska doba turbine več kot 60.000 ur. Ne držijo torej navedbe vlagatelja, da turbina proizvajalca Turbec ne izpolnjuje naročnikovih zahtev oz. da te izpolnjuje le turbina proizvajalca Capstone. Navsezadnje pa je treba v predmetnem postopku oddaje javnega naročila tudi upoštevati, da je naročnik na izrecno vprašanje enega izmed ponudnikov na portalu javnih naročil odgovoril, da so v razpisu podani minimalni zahtevani parametri, ki jih, poleg turbin Capstone, izpolnjujejo tudi nekateri drugi proizvajalci mikroturbin. Naročnik je pojasnil, da se zahtevani parametri lahko zagotovijo tudi z nekaterimi drugimi proizvajalci, ki prihajajo na trg, in da je pri pregledu svetovnega trga plinskih turbin našel tudi konkurenčne proizvode, ki zadoščajo zahtevam razpisa, nekateri izmed njih pa tudi že delujejo v Sloveniji. Ker pojasnila postanejo del razpisne dokumentacije, je treba ugotoviti, da je naročnik v predmetnem postopki izrecno dopustil tudi ponudbo s turbinami drugih proizvajalcev, ki (z dovoljenimi odstopanji!) izpolnjujejo njegove zahteve, kar bo moral upoštevati tudi v postopku ocenjevanja in vrednotenja ponudb.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi navaja, da je naročnik pri izkazovanju ekonomsko-finančne usposobljenosti zahteval le predložitev BON-2 obrazca, iz katerega mora izhajati, da ponudnik ni imel neporavnanih obveznosti, ni pa določil drugih kriterijev finančne usposobljenosti, kot npr. finančno boniteto SB5.

Izhodišče za določanje pogojev ekonomsko-finančne usposobljenosti predstavlja 44. člen ZJN-2 (ekonomska in finančna sposobnost), v skladu s katerim morajo biti pogoji določeni v povezavi in sorazmerno s predmetom naročila. Pogoje za priznanje sposobnosti mora naročnik navesti v obvestilu o javnem naročilu bodisi opisno bodisi s sklicevanjem na določbe ZJN-2. Drugi odstavek 44. člena ZJN-2 določa možna dokazila za izkazovanje ekonomske in finančne sposobnosti, kot npr. ustrezne bančne izpiske, podatke o boniteti poslovanja dokazilo o škodnem zavarovanju poklicnega tveganja, računovodske izkaze ali izvlečke iz računovodskih izkazov in poslovnih knjig ter različne oblike izpisov prometa. ZJN-2 v 44. členu določa le osnovna izhodišča za določanje pogojev ekonomsko-finančne usposobljenosti in možna dokazila, medtem ko konkretnih vsebinskih kriterijev ne vsebuje. Zato je naročnik tisti, ki mora, upoštevajoč temeljna načela javnega naročanja oz. druga določila ZJN-2 ter specifičnosti predmeta javnega naročila, v razpisni dokumentaciji določiti vsebinske kriterije, na podlagi katerih bo ugotavljal, ali je posamezen ponudnik finančno sposoben izvesti razpisani posel.

Naročnik je pogoja za ugotavljanje ekonomske in finančne sposobnosti določil v 9. in 10. točki poglavja 2.12 razpisne dokumentacije (Obvezni pogoji), kjer je zahteval:

- da ima ponudnik plačane vse zapadle obveznosti do podizvajalcev v predhodnih postopkih javnega naročanja,
- da je število dni neporavnanih obveznosti v preteklih 6 mesecih, vključno do dneva sestavitve obrazca BON-2, enako 0.

Kot je razvidno iz zahtevka za revizijo, vlagatelj ne zatrjuje, da kateri izmed kriterijev ekonomsko " finančne sposobnosti, ki ju je naročnik določil v razpisni dokumentaciji, ni določen v povezavi in sorazmerju s predmetom javnega naročila oz. da mu nezakonito onemogoča sodelovanje v predmetnem postopku. Zatrjuje pa, da bi moral naročnik poleg obstoječih finančno ekonomskih pogojev določiti še enega, in sicer izkazovanje finančne bonitete vsaj SB 5. Vlagatelj torej zatrjuje, da bi moral naročnik ekonomske in finančne pogoje dodatno zaostriti, da bi s tem onemogočil sodelovanje drugim gospodarskim subjektom, ki imajo slabšo finančno boniteto. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija opozarja, da mora vlagatelj v skladu s 14. členom ZPVPJN izkazati aktivno legitimacijo za vložitev zahtevka za revizijo, in sicer mora izkazati, da mu je zaradi ravnanja naročnika oz. domnevne kršitve nastala škoda, ki se kaže v nezmožnosti sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila. Kot je razvidno iz navedb vlagatelja, vlagatelj v tem delu ne dokazuje, da zaradi pogojev ekonomsko " finančne sposobnosti ne more sodelovati v postopku oddaje javnega naročila, zatrjuje pa, da bodo lahko zaradi naročnikovih pogojev sodelovali tudi ponudniki, ki bodo imeli po vlagateljevem mnenju neustrezno boniteto, zaradi česar naj bi bilo tveganje poslovanja s takim subjektom absolutno previsoko. Državna revizijska komisija v zvezi s temi navedbami poudarja, da je zahtevek za revizijo, ki ga vloži ponudnik oz. gospodarski subjekt, ki namerava predložiti ponudbo, namenjen zaščiti njegovega položaja, ne pa zaščiti drugih gospodarskih subjektov ali naročnika. Ker vlagatelj s predlogom, naj se pogoji v ekonomsko " finančnem delu razpisne dokumentacije zaostrijo, ne izkazuje, na kakšen način bi lahko njemu nastala škoda, mu Državna revizijska komisija v tem delu ni mogla priznati interesa in njegovih navedb ni vsebinsko obravnavala.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročniku ni mogoče očitati kršitev določb ZJN-2 pri sestavi razpisne dokumentacije, zato je v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen.


S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.


Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov, ki so mu nastali v predrevizijskem in revizijskem postopku. Ker je zahtevek za revizijo neutemeljen, Državna revizijska komisija, glede na določbo tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, vlagatelju ni priznala povrnitve v stroškovniku navedenih stroškov.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.



V Ljubljani, dne 3. 4. 2013


predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič
članica Državne revizijske komisije








Vročiti:

- Univerzitetni klinični center Maribor, Ljubljanska ulica 5, 2000 Maribor
- Mollier, d.o.o., Opekarniška cesta 3, 3000 Celje
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana
- Arhiv tu (spis)