018-078/2013 JGZ Brdo

Številka: 018-78/2013-3

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), po članici mag. Nataši Jeršič v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila »Sukcesivna dobava čistil in pralnih sredstev«, začetem na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj ECOLAB d.o.o., Vajngerlova ulica 4, Maribor, ki ga zastopa odvetniška družba Borut Soklič in odvetniki o.p., d.o.o., Ljubljanska cesta 11, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika JGZ Brdo, Predoslje 39, Kranj (v nadaljevanju: naročnik), 27. 3. 2013

ODLOČILA

1. Vlagateljev zahtevek za revizijo z dne 18. 2. 2013 se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 28. 12. 2012 na Portalu javnih naročil, pod št. objave NMV3226/2012, objavil javno naročilo"Sukcesivna dobava čistil in pralnih sredstev". Naročnik predmetno javno naročilo oddaja po postopku male vrednosti.

Dne 1. 2. 2013 je naročnik sprejel odločitev o oddaji naročila št. 52-6/2012-110-7, s katero je za Sklop št. 1 čistila za objektno in osebno higieno kot najugodnejšega ponudnika izbral KIMI d.o.o., Planjava 1, Trzin (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Zoper naročnikovo odločitev je vlagatelj z vlogo z dne 18. 2. 2013 vložil revizijski zahtevek, v katerem ugovarja popolnost ponudbe izbranega ponudnika. Vlagatelj trdi, da sredstvo, ki ga je pod zaporedno št. 3 izbrani ponudnik ponudil, naročnikovim zahtevam ne ustreza, saj ni sredstvo, ki ne potrebuje izpiranja, poleg tega tudi ni bilo testirano in certificirano po DIN 18032. Naročnik po vlagateljevih navedbah omenjenih zahtev iz razpisne dokumentacije med ocenjevanjem ponudb ni preverjal in zato tudi ni mogel ugotoviti, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna, ter je posledično ni izločil, čeprav bi to moral storiti. Poleg tega je ponujena cena ponudbe izbranega ponudnika po vlagateljevih navedbah kar za 41,10% nižja od cene vlagateljeve ponudbe. Vlagatelj tudi trdi, da vrednost ponudbe izbranega ponudnika sicer ni več kot za 50% nižja od povprečne vrednosti izbranih ostalih pravočasnih ponudb v smislu prvega odstavka 49. člena ZJN-2, je pa za 41,1% nižja od naslednje uvrščene ponudbe, zato bi naročnik po vlagateljevih navedbah moral podvomiti, ali je izbrani ponudnik za ponujeno ceno sposoben izvesti predmet javnega naročila ter od izbranega ponudnika zahtevati podrobne podatke in utemeljitev o elementih ponudbe. V kolikor bi po pridobitvi podatkov ugotovil, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka, bi moral to ponudbo izločiti, kot izbranega ponudnika pa izbrati vlagatelja. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da se naj razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila za Sklop št. 1 in mu povrne stroške postopka.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 22. 2. 2013 izjasnil o vlagateljevih navedbah iz revizijskega zahtevka.

Naročnik je dne 28. 2. 2013 sprejel odločitev, št. 52-6/2012-110-20, s katero je zahtevek za revizijo zavrnil. V obrazložitvi sklepa naročnik glede vlagateljevih očitkov, da sredstvo, ki ga je ponudil izbrani ponudnik, ni sredstvo, ki ne potrebuje izpiranja, pojasnjuje, da vlagatelj svojih dejstev ne konkretizira in ne navaja, da bi v ponudbeni dokumentaciji manjkala kakršna koli listina, ter ne prilaga nikakršnih dokazil, ki bi dokazovala njegove trditve. Situacija je po naročnikovih navedbah podobna primerom, ko naročniki v svojih razpisnih dokumentacijah za popolnost ponudbe ne zahtevajo dokazila, ampak zgolj izjavo. V takšnih primerih naročnik od ponudnika ne sme zahtevati kakršnihkoli dopolnitev ponudbe še z ostalimi listinami, ampak se mora zadovoljiti z dokaznim standardom, ki ga je sam oblikoval v razpisni dokumentaciji. Katerikoli vlagatelj, ki želi dokazati, da takšna ponudba ni popolna, mora po naročnikovih trditvah dokazati bodisi, da izjava ni priložena bodisi, da blago ne ustreza naročnikovim zahtevam, kar pa vlagatelj v obravnavanem primeru ne dokazuje ničesar. Glede vlagateljevih očitkov, da ponujeno sredstvo ni bilo testirano in certificirano po DIN 18032 naročnik pojasnjuje, da ni zahteval, da mora biti sredstvo certificirano po DIN 18032, niti ni zahteval predložitve kopije certifikata, ki bi dokazoval certifikacijo po DIN 18032. Omenjena zahteva je služila zgolj kot navedba, katere lastnosti mora sredstvo imeti, ni pa mogoče iz citirane zahteve sklepati na to, da mora biti takšno sredstvo tudi dejansko certificirano. Vlagateljevo zatrjevanje, da je ponudba nepopolna iz razloga, ker sredstvo ni certificirano, ali ker naj naročnik tega ne bi preverjal, je zato neutemeljena, saj za popolnost ponudbe razpolaganje s certifikatom niti ni bilo zahtevano. Poleg tega je po naročnikovih trditvah vlagateljeva dolžnost, da dokaže, da ponujeno sredstvo nima lastnosti nedrsečega sredstva po DIN 18032, česar pa vlagatelj v ničemer ni dokazal. Glede vlagateljevih očitkov o neobičajni nizki ceni naročnik navaja, da se institut neobičajne nizke cene nanaša le na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno zavrniti. Določba 49- člena ZJN-2 je po vlagateljevih navedbah namenjena varstvu ponudnika, ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in katero je naročnik ocenil, da je neobičajno nizka, oz. da obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve in jo želi zato zavrniti. V skladu z ZJN-2 ima naročnik pravico, da takšno ponudbo zavrne, vendar šele potem, ko se je z uporabo postopka, ki je predpisan v 49. členu ZJN-2, na podlagi naknadnih pojasnil prizadetega ponudnika prepričal, da je sum o neobičajno nizki ponudbi utemeljen. Odločitev o tem, ali bo naročnik pričel postopek ugotavljanja neobičajno nizke ponudbe, je predmet naročnikove avtonomne presoje, ki sodi v sfero naročnikove odgovornosti za lastno poslovanje. Na podlagi navedenega je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil.

Naročnik je dne 6. 3. 2013 Državni revizijski komisiji, skladno s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN, odstopil zahtevek za revizijo, skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila, v odločanje.
V obravnavanem primeru je Državna revizijska komisija presojala utemeljenost vlagateljevih navedb o nezakonitosti naročnikovega ravnanja pri pregledovanju in ocenjevanju ponudbe izbranega ponudnika.
Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika ter ostale spisovne dokumentacije, je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Določba prvega odstavka 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, z nadaljnjimi spremembami; v nadaljevanju: ZJN-2) določa, da mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb v skladu z 78. členom tega zakona izločiti vse ponudbe, ki niso popolne (prvi odstavek 80. člena ZJN-2). Popolna ponudba je v skladu s 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 tista ponudba, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna. Neprimerna ponudba je tista ponudba, ki ne izpolnjuje pogojev, vezanih na vsebino predmeta javnega naročila in zato ne izpolnjuje v celoti zahtevam naročnika, določenim v razpisni dokumentaciji (20. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2).

Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru na podlagi vpogleda v spisovno dokumentacijo ugotavlja, da je naročnik upoštevaje določbo prvega odstavka 41. člena ZJN-2 pravočasne ponudbe najprej razvrstil glede na merilo najnižje cene in nato preveril še popolnost ponudbe izbranega ponudnika. Kakor izhaja iz naročnikove odločitve o oddaji javnega naročila št. 52-6/2010-110-7, je naročnik v konkretnem primeru ocenil, da je ponudba izbranega ponudnika popolna, med tem ko popolnosti preostalih ponudb naročnik v nadaljevanju ni več preverjal. Pri tem se vlagatelj s takšno naročnikovo oceno ne strinja in zatrjuje, da je izbrani ponudnik pod zaporedno št. 3 ponudil blago, ki ne ustreza naročnikovim zahtevam. Ponujeno sredstvo po vlagateljevih trditvah ne predstavlja sredstva, ki ne potrebuje izpiranja in prav tako ni certificirano po DIN 18023, s čimer pa se drugi strani ne strinja naročnik. Državna revizijska komisija je z namenom razrešitve spora najprej vpogledala v razpisno dokumentacijo.

Naročnik je v obrazcu OBR-3a 1. sklopa Objektna nega pod zaporedno št. 3 določil opis spornega predmeta obravnavanega javnega naročila: "Čistilo z odličnim močenjem za talne površine primerno za strojno in ročno čiščenje, brez potrebnega izpiranja z lastnostmi nedrsečega sredstva po DIN 18032." Iz 2. člena Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe izhaja, da so morali ponudniki za popolnost ponudbe predložiti naslednjo dokumentacijo: "["]- varnostne liste v slovenskem jeziku za vsa ponujena čistilna sredstva, za katera mora biti izdan varnostni list, ["]
- kopijo veljavnega certifikata ISO 1400,["]
- tehnične liste z navodili za uporabo v slovenskem jeziku za vse izdelke, ki jih ponuja, ["]"
Glede predložitve prospektnega materiala, pa iz A. točke razpisne dokumentacije izhaja: "["] V primeru, da bo naročnik od ponudnika zahteval predložitev prospektnega materiala, katalogov ali vzorcev, je treba te predložiti najkasneje v roku 7 dni. V kolikor ponudnik na poziv naročnika v 7 dneh ne dostavi prospektov, katalogov oz. vzorcev bo naročnik takega ponudnika izločil iz nadaljnjega postopka oddaje javnega naročila."

Iz ponudbe izbranega ponudnika izhaja, da je slednji pod zaporedno št. 3, 1. sklopa ponudil blago KIMI BLIC, za katerega vlagatelj zatrjuje, da ne gre za sredstvo, kot ga zahteva naročnik, ker ni sredstvo, ki ne potrebuje izpiranja z lastnostmi nedrsečega sredstva in da ni bilo testirano ter certificirano po DIN 18032. Državna revizijska komisija se z vlagateljevimi trditvami v zvezi z navedenim ne strinja, kajti naročnik v razpisni dokumentaciji ni postavil zahteve, da morajo ponudniki za sporni predmet predložiti certifikat, da je ponujeno sredstvo certificirano po DIN 18032, niti ni zahteval da morajo biti v ponudbi za ponujeno blago predloženi prospekti, katalogi ali vzorci, iz katerih bi bilo razvidno izpolnjevanje tehničnih zahtev oz. lastnosti. Kakor izhaja iz razpisne dokumentacije, si je naročnik predložitev omenjenih dokazil pridržal zgolj kot opcijo, ki jo ima na voljo, da preveri izpolnjevanje razpisnih zahtev, ni pa bilo slednje zahtevano kot sestavni del ponudbene dokumentacije. Zato po presoji Državne revizijske komisije v konkretnem primeru samo dejstvo, da se certifikat in prospektna dokumentacija ne nahajata v ponudbeni dokumentaciji, še ne dokazuje, da ponujeno blago spornih zahtevanih lastnosti nima. Prav tako navedenega ni mogoče preveriti z vpogledom v varnostni in tehnični list. Vlagatelj pa v zvezi z navedenim v revizijskem zahtevku ni predložil nobenih drugih dokazil, ki bi dokazovala resničnost njegovih navedb, in sicer da ponujeno blago zahtevanih lastnosti ne izpolnjuje. Na podlagi 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami: v nadaljevanju ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN smiselno uporabljajo v postopkih revizije oddaje javnih naročil, pa je na vlagatelju dolžnost, da za v revizijskem zahtevku navedena dejstva, predloži dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Prav tako vlagatelj v revizijskem zahtevku ni niti konkretiziral, katera listina, ki je bila z razpisno dokumentacijo zahtevana, v ponudbi ni bila predložena, na podlagi česar je mogla Državna revizijske komisija vlagateljeve očitke v zvezi s tem zavrniti. Kljub vsemu pa je potrebno naročnika opozoriti, da je upoštevaje določilo prvega odstavka 77. člena ZJN-2 na njemu dolžnost, da pred sklenitvijo pogodbe preveri tudi obstoj in vsebino podatkov iz ponudbe izbranega ponudnika.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija obravnavala vlagateljeve očitke o neobičajni nizki ceni. Pri tem vlagatelj zatrjuje, da je ponujena cena izbranega ponudnika za 41,10 % nižja od vlagateljeve ponudbe in za 50,9% nižja od cene ponudnika PAN GLOSAR d.o.o. ter za 49,2% nižja od ocene ponudnika INTER KOOP d.o.o. V zvezi z navedenim Državna revizijska komisija ugotavlja, da glede na dejstvo, da je bil za predmetni postopek oddaje javnega naročila obvestilo o javnem naročilu poslano v objavo na portal javnih naročil pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju (ZJN-2D) (Uradni list RS, št. 90/2012), se določbe omenjenega zakona, na katerega se sklicuje vlagatelj, za presojo predmetnega spora, ne uporabljajo.

Institut neobičajno nizke cene je urejen v 49. členu ZJN-2. Ta daje naročniku možnost zavrniti ponudbo, za katero oceni, da je neobičajno nizka, oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila. Zakon v teh primerih od naročnika zahteva, da pred zavrnitvijo takšne ponudbe od ponudnika pisno zahteva podrobne podatke o elementih ponudbe, za katere meni, da so merodajni za izpolnitev tega naročila, oziroma vplivajo na razvrstitev ponudb, ter od ponudnika zahteva, da jih vrednostno utemelji. V primeru, da ob posvetovanju s ponudnikom in ob upoštevanju pridobljenih dokazil naročnik še vedno ocenjuje ponudbo za neobičajno nizko, jo lahko izloči.

V zvezi z institutom neobičajno nizke naročnik v konkretnem primeru pravilno izpostavlja, da se nanaša (le) na tiste procesne položaje, v katerih želi naročnik ponudbo, ki vsebuje najnižjo ceno, zavrniti. Varstvo takšnih ponudnikov je uveljavljeno z vnaprejšnjim zagotovilom, da lahko dokažejo, da njihova ponudba kljub nizki ceni (še vedno) zagotavlja uspešno izvedbo javnega naročila. Navedeno pomeni, da je določba 49. člena ZJN-2 namenjena varstvu ponudnika, ki je predložil ponudbo z najnižjo ceno in za katero je naročnik ocenil, da je "neobičajno nizka oziroma v zvezi z njo obstaja dvom o možnosti izpolnitve naročila glede na blago, gradnje ali storitve" ter jo zato želi zavrniti. Ocena o tem, ali je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka, je stvar naročnikove poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje in ne del vlagateljeve ocene.

V konkretnem primeru Državna revizijska komisija ugotavlja, da iz nobenega dela spisovne dokumentacije postopka oddaje javnega naročila ne izhaja naročnikova odločitev o tem, da je ponudba izbranega ponudnika neobičajno nizka in da jo želi kot takšno izločiti. Nasprotno iz spisovne dokumentacije (odločitve o oddaji javnega naročila, odločitve o vlagateljevem revizijskem zahtevku) je nedvomno razvidno, da želi naročnik ponudbo izbranega ponudnika sprejeti kot najugodnejšo izmed popolnih ponudb.

Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da gre v konkretnem primeru za situacijo, ki je določbi 49. člena ZJN-2 ni mogoče podvreči (ker se ta, nanaša zgolj na situacijo, ko želi naročnik ponudbo nekega ponudnika izločiti kot neobičajno nizko). Ocena o tem, da ponudba izbranega ponudnika ni neobičajno nizka, je naročnikova poslovna odločitev, ki sodi v sfero njegove odgovornosti za lastno poslovanje. Takšne odločitve pa Državna revizijska komisija s svojo presojo ne more nadomestiti, zato gre vlagateljev revizijski zahtevek v obravnavanem delu zavrniti.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v obravnavanem primeru protipravnosti naročnikovega ravnanja pri sprejemu odločitve o oddaji predmetnega javnega naročila ni uspel izkazati, zato je vlagateljev zahtevek za revizijo na podlagi določbe prve alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, in sicer za stroške odvetniške nagrade v višini 800,00 z DDV, pavšal za poštne in telekom storitve po ZOdvT tar. Št. 6002 20,00 EUR, skupaj povečano za 20 % DDV in stroške plačane takse.

Ker je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljenega, tretji odstavek 70. člena ZPVPJN pa povrnitev potrebnih stroškov veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo vlagatelja za povračilo stroškov.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 27. 3. 2013


Predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič
Članica Državne revizijske komisije


Vročiti:

- JGZ Brdo, Predoslje 39, Kranj,
- odvetniška družba Borut Soklič in odvetniki o.p., d.o.o., Ljubljanska cesta 11, Celje,
- KIMI d.o.o., Planjava 1, Trzin,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana,
- v arhiv - tu.