018-314/2012 Mestna občina Ljubljana

Številka: 018-314/2012-12

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 s sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Maje Bilbija kot predsednice senata, Boruta Smrdela kot člana senata in Vide Kostanjevec kot članice senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za "obnovo nadhoda preko železniške proge v km 150+528 in brvi preko Grubarjevega kanala v podaljšku Streliške na Hradeckega cesto" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Map Trade, d. o. o., Špindlerjeva cesta 2c, Slovenska Bistrica, ki ga zastopa mag. Franci Kodela, odvetnik v Ljubljani (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Ljubljana, Mestni trg 1, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 26. 11. 2012

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

3. Naročnikova zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

4. Zahteva izbranega ponudnika za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila (objava 11. 7. 2012 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN7477/2012) z dokumentom "Odločitev o oddaji naročila" št. 430-496/2012-17 z dne 21. 8. 2012 sodelujoče ponudnike obvestil, da je izbral ponudbo ponudnika Saning International, d. o. o., Ulica Mirka Vadnova 1, Kranj (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Zoper to odločitev je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo in predlagal njeno razveljavitev, uveljavljal pa je tudi povračilo stroškov. Vlagatelj navaja, da izbrani ponudnik ni predložil zahtevanih referenc in s tem ni izpolnil tehničnega pogoja, kot ga je določil naročnik, saj podizvajalčevi referenci, ki ju je izdala Luka Koper, d. d., Koper in se nanašata na transportni most T7 s podporo in hodnikom teže 16.303 kg in mostovi T2 s podporami teže 215.604 kg, ne izpolnjujeta zahteve, da se nanašata na premostitvene objekte (zahteva iz priloge 7 razpisne dokumentacije), kar potrjujejo definicije iz SODOC (Smernice, oprema in detajli za objekte na cestah TSC 07.000) in Enotne klasifikacije objektov (CC-SI)), zato bi moral naročnik njegovo ponudbo izločiti.

Izbrani ponudnik se je z vlogo z dne 21. 9. 2012 izjasnil o zahtevku za revizijo in zavrnil vlagateljeve argumente.

Z vlogo z dne 26. 9. 2012 je izbrani ponudnik naročniku predložil stroškovnik.

Naročnik je z dokumentom št. 430-496/2012-28 z dne 28. 9. 2012 zahtevek za revizijo zavrnil ter vlagatelju naložil povrnitev stroškov izbranega ponudnika in svojih stroškov. Naročnik navaja, da vlagatelj tolmači razpisno dokumentacijo na podlagi definicij, ki jih naročnik ni določil v razpisni dokumentaciji, in da reference izbranega ponudnika izpolnjujejo zahtevo, da se nanašajo na objekte, ki premoščajo oviro. Naročnik še navaja, da bi moral vlagatelj, če bi menil, da naročnik pogojev ni ustrezno definiral, vložiti zahtevek za revizijo še pred potekom roka za predložitev ponudb ali pa vsaj zahtevati pojasnila.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. 430-496/2012-29 z dne 2. 10. 2012 Državni revizijski komisiji posredoval zahtevek za revizijo in del dokumentacije, kot prilogo št. 430-496/2012-31 z dne 10. 10. 2012 pa še del dokumentacije.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 4. 10. 2012 opredelil do naročnikovih navedb v odločitvi o zahtevku za revizijo in zavrnil naročnikove argumente. Vlagatelj navaja, da naročnik dejansko uporablja definicijo iz SODOC, spustil pa je besedo prometnica, neutemeljeno pa se sklicuje na SSKJ. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnikovo stališče napačno in zavajajoče, enako pa velja za mnenje Gradbenega inštituta ZRMK, d. o. o., Ljubljana. Vlagatelj navaja, da se v sredini transportnega traku ne morejo gibati pešci, ampak delavci, ki imajo za vstop v objekt ustrezno dovoljenje. Vlagatelj nadaljuje, da je na nestrokovnost in nezakonitost naročnikovega stališča opozoril tudi izvedenec, ki ga je angažiral vlagatelj. Vlagatelj še opozarja, da je naročnik v tehničnem poročilu navedel, da se pri zasnovi konstrukcije upoštevajo veljavni slovenski predpisi, SIST EN 1991, 1992 in TSC. Vlagatelj navaja, da ni prejel izvedenskih mnenj naročnika in izbranega ponudnika, odločitev o zahtevku za revizijo pa je poslal vrhunskemu strokovnjaku, ki meni, da referenca izbranega ponudnika ne predstavlja premostitvenega objekta. Vlagatelj zaključuje, da je neutemeljeno priznanje stroškov izbranemu ponudniku.

Naročnik je z vlogo št. 430-496/2012-32 z dne 15. 10. 2012 odgovoril na vlagateljevo vlogo z dne 4. 10. 2012 in navedel, da vlagatelj v njej ni odgovoril na dejstva iz odločitve o zahtevku za revizijo. Naročnik navaja, da "v zahtevku za revizijo namreč vlagatelj izpodbija pravilnost odločitve, ker referenci izbranega ponudnika naj ne bi izpolnjevali pogojev, da gre za premostitveni objekt kot ga definirajo smernice SODOC " TSC. Vlagatelj zahtevka za revizijo takih svojih navedb, predvsem navedb, glede obvezne uporabe SODOC - TSC pravil za pravilno tolmačenje referenc, ne podaja. Podobno velja za Uredbo o klasifikaciji objektov in objektov državnega pomena (Uradni list RS, št. 109/2011; v nadaljevanju: uredba). Naročnik se pri oblikovanju referenčnih pogojev ni skliceval na navedeno uredbo ali klasifikacijo objektov. Navedba vlagatelja za revizijo tako nima pravne podlage ne v kogentnih zakonskih normah niti v razpisni dokumentaciji naročnika." Naročnik še navaja, da vlagatelj ni pojasnil, v čem ali zaradi česa mnenji strokovnjakov in sodnih izvedencev, na kateri sta se sklicevala naročnik in izbrani ponudnik, nista strokovni. Naročnik je izpostavil, da si vlagatelj lahko ti mnenji pridobi pri naročniku po 22. 10. 2012 ali po predhodnem telefonskem razgovoru. Naročnik še navaja, da izbrani ponudnik ni priglasil "nagrade za zastopanje, povečano za DDV", zato o teh stroških ni odločal.

Vlagatelj je z vlogo z dne 22. 10. 2012 izpostavil, da je nedopustno in nezakonito, da je naročnik vložil vlogo št. 430-496/2012-32 z dne 15. 10. 2012, opozoril pa je še, da je podal svoja stališča o izvedenskih mnenjih naročnika in izbranega ponudnika ter dvome o njuni strokovnosti. Vlagatelj poudarja, da je bistvenega pomena to, da je predmet javnega naročila izvedba premostitvenega objekta, ki je namenjen prometu pešcev in kolesarjev, ne pa za proizvodni objekt, ki je namenjen interni uporabi naročnika brez vpliva na tretje osebe.

Z vlogo z dne 26. 10. 2012 je vlagatelj pojasnil, da ga je naročnik šele 24. 10. 2012 seznanil z izvedenskima mnenjema, na kateri se je skliceval v odločitvi o zahtevku za revizijo, zato z odgovorom nanju ni prepozen. Vlagatelj navaja, v čem sta ti mnenji nestrokovni in prirejeni.

Naročnik je z vlogo št. 430-496/2012-37 z dne 30. 10. 2012 odstopil vlagateljevo vlogo z dne 26. 10. 2012, pri čemer je izpostavil, da je vlagatelju omogočil osebni prevzem fotokopij mnenj, na kateri sta se sklicevala izbrani ponudnik oziroma naročnik, vlagatelj pa je njun prevzem potrdil (potrdilo z dne 24. 10. 2012).

Iz potrdila z dne 24. 10. 2012 je razvidno, da je vlagateljev pooblaščenec osebno prevzel mnenji, na kateri se sklicujeta naročnik in izbrani ponudnik. O njiju in njuni "nestrokovnosti in prirejenosti" se je vlagatelj konkretno izrekel z vlogo z dne 26. 10. 2012, saj je bil pred tem, kot navaja v vlogi z dne 4. 10. 2012, prikrajšan, saj mu ju naročnik ni posredoval. Vlagatelj je v vlogi z dne 4. 10. 2012 zato zatrjeval kršitev načela kontradiktornosti (11. člen ZPVPJN). Ker je naročnik vlagatelja seznanil z mnenjem, ki ga je pridobil, in z mnenjem, ki ga je pridobil izbrani ponudnik, vlagatelj pa je vložil vlogo z dne 24. 10. 2012 in se v njej izjavil tudi o teh mnenjih, je bila morebitna naročnikova kršitev načela kontradiktornosti, ki jo uveljavlja vlagatelj, že odpravljena. Državni revizijski komisiji o njej zato ni treba odločati.

Državna revizijska komisija ni ugotavljala, ali bi bilo treba ZPVPJN tolmačiti tako, da "je nedopustno in nezakonito, da je naročnik vložil vlogo št. 430-496/2012-32 z dne 15. 10. 2012", kar vlagatelj zatrjuje v vlogi z dne 22. 10. 2012, saj je upoštevala, da ga je naročnik o njej seznanil in da se je vlagatelj o njej tudi izjavil (vloga z dne 22. 10. 2012), s čimer je bila vlagatelju omogočena kontradiktornost (11. člen ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je vpogledala v razpisno dokumentacijo, obvestilo o javnem naročilu, ponudbo izbranega ponudnika in odločitev o oddaji naročila ter dokumentacijo, na katero se udeleženci sklicujejo v postopku pravnega varstva: priloge k zahtevku za revizijo ("izpis in skica iz projekta projektanta Pirnar in Savšek", "fotokopije fotografij obeh transportnih trakov", "pojasnila uredbe o enotni klasifikaciji", "uredba o enotni klasifikaciji", "tehnične smernice za premostitvene objekte", "opis dejavnosti podizvajalca" in "opis dejavnosti projektanta konstrukcije" ter "izvedensko mnenje o tolmačenju dela besedila javnega razpisa JN: 7560-12-220058 in mnenje o ustreznosti reference" z dne 12. 9. 2012), priloge k vlogi z dne 26. 9. 2012 (razpisna dokumentacija za javno naročilo, objavljeno 5. 5. 2011 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN4556/2011, "izvedensko poročilo" z dne 21. 9. 2012 in izjava odgovornega vodje projekta), "mnenje glede zahtevka za revizijo" z dne 25. 9. 2012 in priloge k vlogi z dne 5. 10. 2012 (izpis z dne 2. 10. 2012 o predstavitvi izvedenca, ki ga je angažiral izbrani ponudnik, predstavitev strokovnjaka, ki ga je angažiral vlagatelj, in dopis tega strokovnjaka z dne 3. 10. 2012, "komentarji na odločitev o zahtevku za revizijo" z dne 3. 10. 2012). Državna revizijska komisija je mnenja, ki jih je pridobil vlagatelj v zvezi s tolmačenjem referenčnega pogoja, upoštevala le kot del njegovih navedb, ne pa kot dokazila (enako stališče Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu št. II Ips 748/2005 z dne 15. 2. 2007 in v sodbi št. II Ips 780/2006 z dne 26. 2. 2009), saj, kot navaja Vrhovno sodišče Republike Slovenije, "izvedenec po strankinem naročilu procesno gledano ni izvedenec, ki deluje v funkciji sodnikovega pomočnika, pač pa gre za pomočnika same stranke" in "dela po strankinih navodilih in v njeno korist" (kar bi v revizijskem postopku, ki poteka pred Državno revizijsko komisijo (druga alinea 2. člena ZPVPJN), pomenilo, da izvedenec ali strokovnjak po naročilu vlagatelja ne deluje v funkciji pomočnika Državne revizijske komisije (prim. prvi odstavek 36. člena ZPVPJN), temveč deluje kot vlagateljev pomočnik). Državna revizijska komisija je na enak način upoštevala mnenje, ki ga je pridobil naročnik, čeprav je naročnik položaj stranke pridobil šele pred Državno revizijsko komisijo (druga alinea drugega odstavka 3. člena ZPVPJN), saj vlagatelj v zvezi s pridobivanjem tega mnenja ni imel možnosti sodelovanja v kontradiktornem postopku. Na enak način je Državna revizijska komisija upoštevala tudi mnenje, ki ga je pridobil izbrani ponudnik, saj kljub temu, da ni stranka postopka pravnega varstva, pač pa je udeleženec (tretji odstavek 3. člena ZPVPJN), so stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije uporabljiva tudi za njegov položaj in zato ne more biti v položaju, ki bi privilegiral mnenje, ki ga je pridobil. Iz vlog vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika je sicer tudi razvidno, da nasprotujejo mnenjem, ki so jih predložili udeleženci z nasprotnim interesom, vlagatelj pa v vlogah z dne 4. 10. 2012 in 26. 10. 2012 tudi izpostavlja nestrokovnost in prirejenost mnenj, na katera se sklicujeta naročnik in izbrani ponudnik, zato je očitno, da so med udeleženci posamezna dejstva, ki so relevantna za rešitev zadeve, sporna. Vlagatelj glede na zatrjevana dejstva očitno opozarja na zadevo št. 018-264/2007, vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v tisti zadevi mnenje pridobil še v postopku oddaje javnega naročila za potrebe postopka oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija je zavrnila naročnikov in vlagateljev predlog za postavitev izvedenca, saj gre v obravnavani zadevi kot temeljno za ugotavljanje, kaj določa referenčni pogoj, kar je vprašanje razlage razpisne dokumentacije. Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb in dokazov vlagatelja, naročnika in izbranega ponudnika je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je med vlagateljem in naročnikom sporno, ali je naročnik ravnal skladno z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s spr.; v nadaljevanju: ZJN-2), ko je štel, da izbrani ponudnik v celoti izpolnjuje "referenčni pogoj" iz 14. točke poglavja III. Pogoji za ugotavljanje sposobnosti in navodila o načinu dokazovanja sposobnosti ponudnika (str. 10 razpisne dokumentacije):
"Ponudnik je v obdobju zadnjih petih let pred oddajo ponudbe uspešno izvedel:
- najmanj eno kvalitetno in pravočasno opravljeno gradnjo zahtevnih objektov (jeklenih premostitvenih objektov, teže jeklene konstrukcije min. 10 t)
in
- najmanj eno kvalitetno in pravočasno opravljeno sanacijo zahtevnih objektov (mostov) v vrednosti najmanj 250.000,00 EUR)",
ki so ga morali ponudniki dokazovati s predložitvijo "Referenčne tabele (priloga 7 + priloga 7/1)".

V prilogi 7 (str. 22 razpisne dokumentacije) je naročnik določil referenčno tabelo, v katero so ponudniki morali vpisati zahtevane podatke o referenčnih delih, prilogo 7/1 (str. 23 razpisne dokumentacije) pa je moral potrditi (podpis in žig) referenčni naročnik. Ne iz priloge 7 ne iz priloge 7/1 ni razvidno, da je naročnik določil, kateri del teh prilog se uporabi za dokazovanje referenčnega pogoja po prvi alinei, kateri del pa po drugi alinei.

Iz referenčnega pogoja in dokazil je tako razvidno, da je naročnik določil, da mora ponudnik imeti najmanj dve referenci, pri čemer velja, da mora imeti po vsaki izmed alinej referenčnega pogoja najmanj eno referenco.

Skladno z odgovorom, objavljenim na portalu javnih naročil 13. 7. 2012, ob 12.25, ki je postal del razpisne dokumentacije (drugi odstavek 71. člena ZJN-2), "se pri referencah upoštevajo tudi reference navedenih podizvajalcev". Zato bi referenčni pogoj lahko izpolnil bodisi ponudnik sam bodisi skupaj s podizvajalci.

Državna revizijska komisija je vpogledala v ponudbo izbranega ponudnika in ugotovila, da je izbrani ponudnik predložil dve prilogi 7 (eno zase in eno za podizvajalca). V prilogi 7, ki se nanaša na izbranega ponudnika, so navedeni trije posli, v prilogi 7 za podizvajalca pa sta navedena dva posla. Izbrani ponudnik je predložil tudi tri priloge 7/1, in sicer zase dve prilogi (rekonstrukcija dveh mostov; naročnik: pristojno ministrstvo), za podizvajalca pa eno prilogo (ureditev skladiščne površine za premog TRT II. faza, v okviru katere je izdelal most T2 s podporami in transportni most T7 s podporo in hodnikom; naročnik Luka Koper, d. d., Koper).

ZJN-2 ne določa vsebine referenčnih pogojev pri javnih naročilih gradenj, temveč določa le dokazila in torej, kako ponudnik lahko dokaže, da izpolnjuje referenčni pogoj (45. člen ZJN-2). Naročnik je tisti, ki določi referenčne pogoje (prim. osmi odstavek 41. člena ZJN-2 in 3. točka prvega odstavka 71. člena ZJN-2).

Če ponudnik ne izpolnjuje referenčnega pogoja, je njegova ponudba nepravilna (19. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2) in s tem nepopolna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), zato jo mora naročnik izločiti (prvi odstavek 80. člena ZJN-2).

Javne ceste se načrtujejo, projektirajo, gradijo in vzdržujejo na način in pod pogoji, kot jih določajo predpisi, ki urejajo ceste, predpisi, ki urejajo varstvo okolja, prostorsko načrtovanje in gradnjo objektov, ter tiste tehnične smernice, katerih uporaba je obvezna (drugi odstavek 9. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/2010 s sprem.; v nadaljevanju: ZCes-1). Pri projektiranju, gradnji in vzdrževanju javnih cest ter določanju prometne ureditve na javnih cestah se uporabljajo tehnične specifikacije in tehnične smernice v skladu z 10. členom ZCes-1 (prvi odstavek 10. člena ZCes-1. Sestavni deli javne ceste so določeni v prvem odstavku 8. člena ZCes-1.

Iz ZCes-1 izhaja, da se tehnične smernice in tehnične specifikacije uporabljajo v primeru načrtovanja, projektiranja, gradnje in vzdrževanja javnih cest ter določanja prometne ureditve na njih. Njihova uporaba je, če iščemo razloge za njihovo uporabo pri oddaji javnega naročila gradenj, povezana z določanjem tehničnih specifikacij (torej povezava s predmetom javnega naročila), ne pa z določanjem pogojev za priznanje sposobnosti. Za določanje pogojev za priznanje sposobnosti bi bile tehnične smernice in tehnične specifikacije relevantne, če bi se naročnik sam odločil, da jih bo uporabil tudi za ta namen.

Iz razpisne dokumentacije ni razvidno, da je naročnik določil referenčni pogoj tako, da se je v opisu skliceval na kakšen konkreten dokument (npr. SODOC (Smernice, oprema in detajli za objekte na cestah TSC 07.000) ali TSC 07.101 Splošna tehnična specifikacija za cestne premostitvene objekte (mostove)). Vlagatelj v vlogi z dne 4. 10. 2012, s katero se je opredelil do odločitve o zahtevku za revizijo, sicer opozarja, da "je celo naročnik v tehničnem poročilu predmetnega javnega naročila izrecno navedel, da se pri zasnovi konstrukcije upoštevajo veljavni slovenski predpisi, SIST EN 1991, 1992 in TSC" (tretja zaporedna stran), vendar ne glede na to, ali je treba šteti to vlagateljevo trditev za ((ne)dopustno) uveljavljanje novot (prim. peti odstavek 29. člena ZPVPJN), je treba ugotoviti, da se tehnično poročilo ne nanaša na referenčni pogoj, temveč na tehnične specifikacije in torej na predmet javnega naročila.

Ker SODOC (Smernice, oprema in detajli za objekte na cestah TSC 07.000) ali TSC 07.101 Splošna tehnična specifikacija za cestne premostitvene objekte (mostove) tudi sicer ne urejata pogojev za priznanje sposobnosti v postopkih javnega naročanja, vlagatelj ne more vztrajati, da ju naročnik uporabi pri razlagi referenčnega pogoja. Državna revizijska komisija dodaja, da je TSC 07.101 Splošna tehnična specifikacija za cestne premostitvene objekte (mostove) (http://sl.scribd.com/doc/46586091/TSC-07-101-pop) še predlog, kar je mogoče potrditi s tem, da ni " glede na peti odstavek 10. člena ZCes-1 " še objavljena na spletni strani http://www.dc.gov.si/si/delovna_podrocja/ceste/tehnicne_specifikacije_za_ceste/izdane_ts/, zato njena uporaba za razlago referenčnega pogoja tudi sicer ne bi mogla biti obvezna. Drugače bi bilo, če bi se naročnik nanjo skliceval, vendar se, kot že ugotovljeno, ni. Državna revizijska komisija pa tudi pripominja, da bi bila obveznost uporabe dokazana tudi na podlagi pravne oblike. Skladno s šestim odstavkom 10. člena ZCes-1 namreč velja, da, če minister, pristojen za promet, oceni, da je potrebna obvezna uporaba tehnične specifikacije ali tehnične smernice, jo izda kot predpis.

Vlagatelj se sklicuje na Uredbo o klasifikaciji vrst objektov in objektih državnega pomena (Uradni list RS, št. 109/2011), vendar ta ne vsebuje definicije pojma premostitveni objekt.

Zahteva po določitvi nekega pogoja na jasen, natančen in nedvoumen način izhaja iz načela transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2) (prim. tudi sodba Sodišča Evropske unije št. C-368/10 z dne 10. 5. 2012, točka 109).

Če pogoj dopušča več možnih razlag, od katerih so nekatere strožje, nekatere pa milejše (blažje), je Državna revizijska komisija že večkrat navedla, da je v razmerju do ponudnika treba uporabiti razlago v korist ponudnika. Omejevanje pomena katerega pojma šele po roku za predložitev ponudb bi po vsebini pomenilo določanje konkretne vsebine pogoja šele po poteku roka za predložitev ponudb, kar pa vsaj tretji odstavek 71. člena ZJN-2 onemogoča (prim. št. 018-040/2012 in 018-149/2012).

Ker se pri razlagi spornega referenčnega pogoja zaradi predstavljenih razlogov ni mogoče opreti na SODOC (Smernice, oprema in detajli za objekte na cestah TSC 07.000) ali TSC 07.101 Splošna tehnična specifikacija za cestne premostitvene objekte (mostove), naročnik pa v pogoju ni z nobenim izrazom zamejil "jeklenih premostitvenih objektov" na cestni promet, Državna revizijska komisija ni mogla pritrditi vlagateljevim argumentom, da referenčnega pogoja ni mogoče izpolniti, če ponudnik priglasi referenco za objekt, ki ni povezan s cestnim prometom. Čeprav je predmet konkretnega javnega naročila izvedba gradbenih del na objektu, po katerem poteka promet pešcev in kolesarjev, sporna referenca pa se nanaša na izvedbo gradbenih del na objektu na tovornem terminalu v pristanišču, je treba upoštevati, da je referenčni pogoj z vidika ZJN-2 vedno fakultativne narave (naročnik se torej lahko odloči, da ga ne določi), zato je mogoče, da naročnik določi široke možnosti za njegovo izpolnitev. Iz fotografij, ki jih je vlagatelj predložil k zahtevku za revizijo, je razvidno, da sporni referenčni objekt v Luki Koper, d. d., Koper premaguje določeno razdaljo na kopnem in delno tudi nad morjem, cev (v kateri je transportni trak) pa je dvignjena na podpore. Državna revizijska komisija tako ni mogla pritrditi vlagateljevi razlagi spornega referenčnega pogoja kot edini mogoči. Državna revizijska komisija še ugotavlja, da vlagatelj ne zatrjuje, da sporni referenčni objekt ni jeklen in da teža jeklene konstrukcije znaša manj kot 10 ton, zato v tem delu izpolnjevanje referenčnega pogoja med vlagateljem in naročnikom očitno ni sporno.

Upoštevajoč predhodno navedeno Državna revizijska komisija ni mogla pritrditi vlagatelju, da je naročnik ravnal v nasprotju s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2, saj vlagatelj ni uspel dokazati, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), zato je zahtevek za revizijo skladno s prvo alineo prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila.

Državna revizijska komisija dodaja, da tudi sicer ne bi mogla ugoditi zahtevku za revizijo in razveljaviti odločitve o oddaji javnega naročila, kot je predlagal vlagatelj. Vlagatelj namreč ni izpodbijal tudi referenc, ki se nanašata na rekonstrukciji mostov, niti ni zatrjeval, da z nobeno izmed njiju ni mogoče dokazovati referenčnega pogoja po prvi alinei. Ob teh izhodiščih bi bilo treba zahtevek za revizijo zavrniti, saj bi izbranemu ponudniku ostali neprerekani dve referenci, za kateri vlagatelj ni zatrjeval vsebinske neskladnosti za dokazovanje referenčnega pogoja tudi po prvi alinei.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točka izreka tega sklepa utemeljena.

Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo odločil tudi o povrnitvi svojih stroškov predrevizijskega postopka. Ker pa je odločitev o stroških odvisna od končne odločitve o zahtevku za revizijo, pri čemer v primeru nadaljevanja postopka pravnega varstva v revizijskem postopku (prvi odstavek 29. člena ZPVPJN) odloča Državna revizijska komisija, ki odloči tudi o stroških postopka, je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru naročnikovo odločitev o stroških štela kot naročnikovo priglasitev svojih stroškov.

Naročnik uveljavlja stroške, ki so mu nastali zaradi naročila mnenja pri Gradbenem inštitutu ZRMK, d. o. o., Ljubljana. Naročnikovo stroškovno zahtevo je treba zavrniti, saj naročnik v predrevizijskem postopku na podlagi določb ZPVPJN sprejema odločitve v vlogi organa odločanja oziroma pravnega varstva (1. alinea 2. člena ZPVPJN v povezavi z 28. členom ZPVPJN), ne pa v vlogi stranke predrevizijskega postopka (prvi odstavek 3. člena ZPVPJN), zato do povrnitve priglašenih stroškov ni upravičen.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točka izreka tega sklepa utemeljena.

Izbrani ponudnik v vlogi z dne 21. 9. 2012, s katero se je izjasnil o zahtevku za revizijo, ni priglasil povrnitve stroškov, je pa stroške specificiral v vlogi z dne 26. 9. 2012.

Naročnik je v odločitvi o zahtevku za revizijo vlagatelju naložil, da izbranemu ponudniku povrne priglašene stroške.

Državna revizijska komisija ocenjuje, da v konkretnem primeru prispevek izbranega ponudnika k rešitvi zadeve ni bil bistven, zato je ocenila, da stroški izbranega ponudnika, ki jih je naročnik naložil vlagatelju, niso potrebni (četrti odstavek 70. člena ZPVPJN).

Ker je Državna revizijska komisija povrnitev stroškov izbranega ponudnika zavrnila že na tej podlagi, ni posebej ugotavljala, ali bi moral naročnik pri odločanju o stroških ravnati drugače, ni pa niti ugotavljala, kako bi bilo treba glede na dejanske okoliščine (stroški šele v vlogi z dne 26. 9. 2012, ne pa že v vlogi z dne 21. 9. 2012, naročnik pa je povrnitev stroškov priznal) tolmačiti šesti odstavek 70. člena ZPVPJN, ki določa, da izbrani ponudnik lahko povrnitev potrebnih stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, zahteva v izjasnitvi iz drugega odstavka 27. člena ZPVPJN, v primeru (kot je obravnavani), če se postopek pravnega varstva zaradi zavrnitve zahtevka za revizijo nadaljuje iz predrevizijskega postopka v revizijski postopek (30. člen ZPVPJN v povezavi s prvim odstavkom 29. člena ZPVPJN).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točka izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 26. 11. 2012

Predsednica senata:
mag. Maja Bilbija, univ. dipl. ekon.
članica Državne revizijske komisije


























Vročiti:
" Mestna občina Ljubljana, Mestni trg 1, 1000 Ljubljana,
" odvetnik mag. Franci Kodela, Ravbarjeva ulica 13, 1000 Ljubljana,
" Saning International, d. o. o., Ulica Mirka Vadnova 1, 4000 Kranj,
" Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana,
" v arhiv, tu.