018-257/2012 Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Številka: 018-257/2012-2

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) po članici mag. Nataši Jeršič, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Nadgradnje pasivne kabelske infrastrukture za potrebe sodišč" in na podlagi pritožbe, ki jo je vložil vlagatelj Elcos, d.o.o., Vodmatska ulica 3, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Janez Šurk, Hacquetova 8/I, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Tavčarjeva ulica 9, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 11. 9. 2012

ODLOČILA

1. Vlagateljevi pritožbi z dne 27.8.2012 se ugodi in se razveljavi naročnikova odločitev o vlagateljevem revizijskem zahtevku z dne 8.8.2012, kot izhaja iz naročnikovega Sklepa z dne 16.8.2012.

2. Naročnik mora o vlagateljevem zahtevku za revizijo z dne 8.8.2012, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

Obrazložitev

Naročnik je dne 31.5.2012 sprejel sklep o začetku odprtega postopka oddaje javnega naročila "Nadgradnje pasivne kabelske infrastrukture za potrebe sodišč". Obvestilo o javnem naročilu je naročnik objavil na Portalu javnih naročil, pod objavo št. JN5885/2012 z dne 1.6.2012, ter v Uradnem listu EU, pod objavo št. 2012/S 106-176914 z dne 6.6.2012.

Dne 25.7.2012 je naročnik izdal dokument "Odločitev o oddaji naročila", iz katerega izhaja, da se predmetno javno naročilo odda ponudniku Advant, d.o.o., Cesta na Brdo 119A, Ljubljana (v nadaljevanju: izbrani ponudnik), katerega ponudba je bila najugodnejša izmed prejetih ponudb. Ob tem je vlagatelju podal pravni pouk, v katerem je med drugim navedel, da znaša taksa za vložitev zahtevka za revizijo 1% od vrednosti izbrane ponudbe (z DDV). Vrednost izbrane ponudbe v dokumentu ni bila navedena.

Vlagatelj je z vlogo z dne 8.8.2012 na naročnika naslovil zahtevek za revizijo, v katerem zatrjuje, da je ponudba izbranega ponudnika nepopolna. Vlagatelj zato zahteva razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila ter povrnitev stroškov pravnega varstva. Vlagatelj je k zahtevku za revizijo priložil potrdilo o plačilu takse za postopek pravnega varstva, in sicer v višini 19,89 EUR.

Naročnik je o vlagateljevem revizijskem zahtevku odločil s Sklepom z dne 16.8.2012, s katerim je tega zavrgel, vlagateljevo zahtevo po povrnitvi stroškov pravnega varstva pa je zavrnil. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja svojo ugotovitev, da je vlagatelj vplačal takso v višini 19.89 EUR, kar predstavlja 1% od skupne vrednosti materiala in storitev, kot izhaja iz ponudbe izbranega ponudnika. Naročnik s tem v zvezi pojasnjuje, da so predmet javnega naročila storitve, ki se bodo izvajale v obdobju treh let. Vrednost javnega naročila je naročnik ocenil na 300.000,00 EUR, kar je navedel tudi v vzorcu pogodbe, ki je del razpisne dokumentacije. V drugem odstavku 6. člena pogodbe je tako zapisano, da je največji obseg del po tej pogodbi 300.000,00 EUR brez DDV. Po tem, ko bo ta vrednost presežena, naročnik od izvajalca ne bo zahteval nadaljnjega izvajanja pogodbenih obveznosti. Poleg tega je naročnik v dodatnih pojasnilih razpisne dokumentacije navedel, da predvidena vrednost posla znaša 100.000,00 EUR na letnem nivoju, iz česar po naročnikovem mnenju jasno in nedvoumno izhaja, da vrednost izbrane ponudbe v treh letih, za kolikor se oddaja javno naročilo, znaša 300.000,00 EUR letno. Iz navedenega sledeč naročniku izhaja, da je bil vlagatelj seznanjen z vrednostjo javnega naročila. Skupna vrednost materiala in storitev, kot izhaja iz ponudbenega predračuna, predstavlja le ceno, ki se upošteva kot merilo za izbor najugodnejše ponudbe, ne predstavlja pa vrednosti izbrane ponudbe, kot to zmotno meni vlagatelj. Vrednost predmetnega javnega naročila je tako 360.000,00 EUR z DDV, taksa pa tako znaša 3.600,00 EUR. Ker je naročnik ugotovil, da vlagatelj ni plačal ustrezne takse, je njegov revizijski zahtevek zavrgel.

Vlagatelj je z vlogo z dne 27.8.2012 na naročnika naslovil pritožbo, v kateri zatrjuje nezakonitost odločitve o zavrženju njegovega revizijskega zahtevka. Vlagatelj s tem v zvezi pojasnjuje, da je naročnik v odločitvi o oddaji javnega naročila navedel, da znaša taksa 1% od vrednosti izbrane ponudbe. Vrednost izbrane ponudbe je lahko samo ponudba izbranega ponudnika, tj. skupni znesek iz ponudbenega predračuna izbranega ponudnika, kar je vlagatelj upošteval pri plačilu takse. V izpodbijanem sklepu naročnik, v nasprotju z navedbo v pravnem pouku odločitve o oddaji javnega naročila, navaja, da bi moral vlagatelj plačati takso v višini 1% od vrednosti javnega naročila. Obvestilo o javnem naročilu ne vsebuje vrednosti javnega naročila, kar posredno priznava tudi naročnik. Nikakor pa predvidena vrednost javnega naročila ne more predstavljati vrednosti javnega naročila, saj naročnik na predvideno vrednost ni vezan in izbranemu ponudniku niti ni dolžan naročiti takšnega obsega del. Nemogoče je, sploh v sedanjih, kriznih razmerah, predvideti vrednost javnega naročila za obdobje prihodnjih treh let, ker se sredstva za investicije zagotavljajo z letnim proračunom in v odvisnosti od stanja javnih financ. Vlagatelj na podlagi navedenega opozarja, da nekakšna okvirna, predvidena ali približna vrednost ne more predstavljati vrednosti javnega naročila. V kolikor bi pristali na razloge, ki jih naročnik navaja v izpodbijanem sklepu, se kot nezakonito postavlja celotno javno naročilo oz. merila za izbor najugodnejše ponudbe. Naročnik je kot merilo za izbor namreč določil najnižjo ponudbeno ceno iz ponudbenega predračuna, ki pa po navedbah naročnika ni znašala niti 1% predvidene cene. Iz tega razloga je kriterij upoštevanja najnižje skupne ponudbene cene nezakonit oz. ni rečeno, da je najnižja skupna ponudbena cena tudi dejansko najnižja. V kolikor naj bi bila predvidena cena res vrednost javnega naročila, potem bi moral naročnik predvideti tudi približno skupno število posameznih materialov (artiklov) in na tej podlagi določiti najugodnejšo ponudbo. Vlagatelj ve, kakšne so naročnikove potrebe po vrstah materialov in storitev, zato ve tudi, da izbrani ponudnik dejansko ni dal najugodnejše ponudbe.
Naročnik je v prilogi dopisa, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 3.9.2012, temu organu odstopil vlagateljevo pritožbo ter dokumentacijo o predmetnem postopku oddaje javnega naročila in s tem v zvezi vodenem predrevizijskem postopku.


Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb udeležencev postopka je Državna revizijska komisija, na podlagi 55. člena ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je v zadevi spor glede zakonitosti naročnikove odločitve o zavrženju vlagateljevega revizijskega zahtevka z dne 8.8.2012. Naročnik je vlagateljev revizijski zahtevek zavrgel, ker naj vlagatelj ne bi plačal ustrezne takse za postopek pravnega varstva. Vlagatelj takšni naročnikovi ugotovitvi nasprotuje.

Z vpogledom v vlagateljev revizijski zahtevek z dne 8.8.2012 gre ugotoviti, da se ta nanaša na odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila.

Iz določil 3. alineje prvega odstavka 71. člena ZPVPJN izhaja, da znaša taksa v primeru, če se zahtevek za revizijo nanaša na odločitev o oddaji naročila, en odstotek od vrednosti (z davkom na dodano vrednost) izbrane ponudbe za javno naročilo. Iz določil tretjega odstavka 71. člena ZPVPJN dalje izhaja, da v posameznem primeru določi višino takse naročnik, upoštevaje pri tem prvi in drugi odstavek istega člena. Iz določil prvega odstavka 79. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem.; v nadaljevanju: ZJN-2) pa izhaja, da mora naročnik v svoji odločitvi o oddaji naročila opozoriti ponudnike o možnem pravnem varstvu ter (med drugim) navesti višino takse za postopek pravnega varstva v postopku javnega naročanja, transakcijski račun, na katerega se ta vplača in sklic, ki se pri tem navede. Namen slednje določbe je, da naročnik v odločitvi o oddaji naročila navede (konkretno) višino takse, ki je potrebna za postopek pravnega varstva, saj bo le na takšen način lahko zagotovljeno učinkovito pravno varstvo ponudnikov po ZPVPJN. Navedeno velja še zlasti ob upoštevanju določb ZPVPJN, ki določajo strogo sankcijo (zavrženje zahtevka za revizijo) v primeru, da ustrezna taksa ni plačana ob vložitvi zahtevka za revizijo oziroma zahtevku za revizijo ni priloženo potrdilo o plačilu ustrezne takse.

Državna revizijska komisija z vpogledom v dokument "Odločitev o oddaji naročila" z dne 25.7.2012 (v katerem je vsebovana naročnikova odločitev o oddaji predmetnega javnega naročila) ugotavlja, da je naročnik v njej navedel transakcijski račun, na katerega se taksa vplača in sklic, ki se pri tem navede, glede višine takse pa je navedel zgolj, da ta znaša "1% od vrednosti izbrane ponudbe (z DDV)". Vrednosti izbrane ponudbe v dokumentu ni navedel.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik s takšno opredelitvijo višine takse za postopek pravnega varstva ni ravnal skladno s predstavljenimi določili ZJN-2 in ZPVPJN - zgolj sklicevanje na zakonsko določbo o načinu določitve višine takse namreč ne izpolnjuje zahtev po v vsakem posameznem primeru s strani naročnika določeni (tretji odstavek 71. člena ZPVPJN) in v pravnem pouku konkretno navedeni (prvi odstavek 79. člena ZPVPJN) višini takse za postopek pravnega varstva. Enako stališče je Državna revizijska komisija že zavzela npr. v zadevah št. 018-300/2011, 018-313/2011, 018-328/2011 itd.

Ker naročnik v konkretnem primeru v odločitvi o oddaji naročila oziroma v opozorilu o možnem pravnem varstvu ni navedel konkretne višine takse, ki jo mora plačati vlagatelj, temveč je zgolj povzel pravilo o višini takse iz ZPVPJN, Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi morebitno plačilo takse v neustrezni višini ne bi moglo iti v škodo vlagatelju.

Četudi že navedena ugotovitev narekuje ugoditev vlagateljevi pritožbi in razveljavitev odločitve o zavrženju njegovega revizijskega zahtevka, je Državna revizijska komisija v okviru pritožbenega postopka (skladno z načelom učinkovitosti) obravnavala tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na določitev višine takse za konkretni postopek pravnega varstva.

Državna revizijska komisija s tem v zvezi pritrjuje vlagatelju v njegovi navedbi, da vrednosti izbrane ponudbe, ob upoštevanju katere se odmerja taksa v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 71. člena ZPVPJN, v nasprotju z drugačnim prepričanjem naročnika ni mogoče enačiti niti z ocenjeno vrednostjo javnega naročila niti s predvideno pogodbeno vrednostjo pogodbe o izvedbi javnega naročila. Vrednost ponudbe, ki predstavlja tudi osnovo za uporabo meril za izbiro ponudbe v skladu z 48. členom ZJN-2, lahko namreč že po naravi stvari izhaja zgolj iz predložene ponudbe, ne pa iz dokumentov, ki jih je za potrebe postopka pripravil naročnik.

V konkretni zadevi je naročnik v zapisniku o javnem odpiranju ponudb kot vrednost izbrane ponudbe (ponudbena cena) navedel vrednost 1.988,15 EUR z DDV. Ker sledeč dokumentaciji, ki jo je naročnik odstopil Državni revizijski komisiji, iz ponudbe izbranega ponudnika druge ponudbene vrednosti ne izhajajo, navedena vrednost predstavlja tudi (edino možno) osnovo za izračun takse za postopek pravnega varstva, ki se odmeri v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 71. člena ZPVPJN. Taksa v konkretnem primeru tako znaša 19,88 EUR.

Z vpogledom v odstopljeno spisovno dokumentacijo gre ugotoviti, da je vlagatelj k svojemu revizijskemu zahtevku predložil potrdilo o plačilu takse v višini 19,89 EUR, iz česar izhaja, da je plačal takso v ustrezni višini. Naročnikova odločitev o zavrženju vlagateljevega revizijskega zahtevka je tako neskladna tudi z določili tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN - razlog za zavrženje vlagateljevega revizijskega zahtevka v domnevnem neustreznem plačilu takse za postopek pravnega varstva namreč ni izkazan.

Ob upoštevanju predstavljenih ugotovitev je Državna revizijska komisija, na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN, vlagateljevi pritožbi z dne 27.8.2012 ugodila in je razveljavila naročnikovo odločitev o vlagateljevem revizijskem zahtevku z dne 8.8.2012, kot izhaja iz naročnikovega Sklepa z dne 16.8.2012.

Naročnik mora o vlagateljevem zahtevku za revizijo z dne 8.8.2012, ob ugotovitvi izpolnjevanja procesnih predpostavk, odločiti v skladu s prvim odstavkom 28. člena ZPVPJN.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. in 2. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 11. 9. 2012

mag. Nataša Jeršič,
Članica Državne revizijske komisije



Vročiti:
- Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Tavčarjeva ulica 9, Ljubljana,
- Odvetnik Janez Šurk, Hacquetova 8/I, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana.