018-209/2012 Mestna občina Ljubljana

Številka: 018-209/2012-3

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011, s spremembami; v nadaljevanju: ZPVPJN) po članici Sonji Drozdek šinko, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Dostop in uporaba pravno informacijskega portala" in na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika TAX-FIN-LEX d.o.o., Dunajska cesta 20, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika MESTNA OBČINA LJUBLJANA, Mestni trg 1, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 20.07.2012

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila "Dostop in uporaba pravno informacijskega portala".


2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov se delno ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške v znesku 750,00 EUR, v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila.

Obrazložitev

Naročnik je dne 07.03.2012 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi. Naročnik je javno naročilo dne 07.06.2012 objavil na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN 6105/2012.

Zoper razpisno dokumentacijo je vlagatelj dne 26.06.2012 vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj povzema vsebino predmeta javnega naročila in ugotavlja, da predmetno javno naročilo ni razdeljeno na sklope. Vlagatelj poudarja, da odločitev o tem, ali bo posamezno javno naročilo oddano po sklopih ali ne, ni povsen prosta odločitev naročnika, saj mora pri tem upoštevati tudi okoliščino ali je (ne)oddaja po sklopih morebiti diskriminatorna do ponudnikov oziroma, ali jih takšna odločitev ovira in jim celo onemogoča sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila. Temeljna načela javnega naročanja namreč zapovedujejo, da naročnik ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in z izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence, prav tako pa mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik ali drugo diskriminacijo. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik z oblikovanjem razpisne dokumentacije kršil drugi odstavek 6. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami; v nadaljevanju ZJN-2), ki določa, da mora naročnik, če to dopušča predmet in če to prispeva k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila, razpisno dokumentacijo oblikovati tako, da je mogoče ponudbo oddati po sklopih.

Vlagatelj navaja, da je diskriminatorna naročnikova odločitev iz II. poglavja (točka 2.1), v skladu s katero predmet javnega naročila, poleg dostopa do pravnega registra RS in EU, vključuje tudi pravno literaturo oziroma v skladu s katero mora vsebovati vsaj arhiv člankov za zadnjih 10 let s povprečno 1000 avtorskimi članki na letni ravni. Vlagatelj pojasnjuje, da navedene zahteve ne izpolnjuje, saj takšen pogoj na slovenskem trgu (ki je tudi relevanten trg, in sicer zaradi specifičnosti storitev, ki se večinoma nanašajo na slovenske predpise) lahko izpolni le ponudnik Ius Software d.o.o., ki lahko zagotovi zahtevano število strokovnih člankov, ki so v lasti GV Založbe, ta pa je v 100 % lasti družbe Ius Software d.o.o. Poleg razloga, da takšnega števila člankov slovenski trg objektivno ne prenese, vlagatelj zadnjih 10 let niti še ne obstaja. Vlagatelj se v zvezi s tem sklicuje na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-179/2010-4 ter jo povzema in pojasnjuje.

Vlagatelj navaja, da bi moral naročnik, kot je že večletna praksa na tem področju, oblikovati javno naročilo v dva sklopa, in sicer v dostop do pravnih predpisov in dostop do pravnih člankov iz pravnih publikacij.

Vlagatelj navaja, da lahko naročnik na podlagi takšne razpisne dokumentacije pridobi le eno ponudbo, ki cenovno ne more biti konkurenčna, z oblikovanjem javnega naročila v dva sklopa pa bi lahko zagotovil dostop več ponudnikom in s tem tudi nižjo ceno za oba razpisana dela. Vlagatelj še poudarja, da bi lahko naročnik s ponudnikom Ius Software d.o.o. sklenil pogodbo za dostop do strokovne literature, saj edino ta družba izpolnjuje sporno zahtevo. Ne bi pa smel tega storiti na način, da so te vsebine zajete znotraj javnega naročila, katerega predmet je tudi dostop do zakonodaje in sodne prakse, kar ponuja tudi vlagatelj.

Vlagatelj še navaja, da je razpisna dokumentacija tudi nejasna, saj naročnik naroča dostop do pravno informacijskega portala za najmanj 60 in največ 90 uporabnikov (II. poglavje Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe), merilo pa je najnižja cena na enoto - mesečna cena uporabe in dostopa do informacijskega portala za enega uprabnika. Čeprav je torej potrebno ponuditi ceno na enoto ob količini 60-90 uporabnikov, pojasnjuje vlagatelj, pa je naročnik v II. poglavju tudi zapisal, da dostop do pravno informacijskega portala ne sme biti omejen niti količinsko in časovno niti kako drugače.

Vlagatelj v zvezi s tem poudarja, da je dostop do pravno informacijskega portala ob dejstvu, da naročnik zahteva največ 90 dostopov, že sam po sebi količinsko omejen. Podatek o količinski omejitvi, navaja vlagatelj, pa predstavlja za ponudnika nujno informacijo, na podlagi katere lahko oblikuje ceno. Naročnikova odločitev, da bo naročil največ 90 dostopov je torej v nasprotju z navodilom, v skladu s katerim zahteva, da dostop do pravno informacijskega portala ne sme biti omejen niti količinsko niti časovno niti kako drugače. Dodatno nejasnost, poudarja vlagatelj, pa naročnik ustvarja tudi z določilom iz II. poglavja, v skladu s katerim dostop ne sme biti vezan na računalnik, iz katerega uporabnik dostopa do portala. Navedeno določilo, pojasnjuje vlagatelj, prav tako vsebuje zahtevo po prepovedi količinske omejitve, kar je v nasprotju z zahtevo po dostopu do pravno informacijskega portala za najmanj 60 in največ 90 uporabnikov.

Vlagatelj še navaja, da ni mogoče oblikovati cene za produkt, saj 1/3 količine ni znana. Vlagatelj zatrjuje, da je ponudbena cena v celoti odvisna od števila uporabnikov, ki bi ga naročnik moral poznati. Posledica takšne razpisne dokumentacije je poleg že navedenega omejevanja konkurence tudi negospodarnost izbire, saj mora biti (tudi ob upoštevanju edinega merila) cena podana na enoto, ta pa je odvisna od (nedefinirane) količine. Pri oddaji ponudbe je torej konkurenčnejši tisti ponudnik, ki pozna točno količino uporabnikov.

Vlagatelj predlaga, da se postopek oddaje javnega naročila razveljavi v celoti. Vlagatelj zahteva povrnitev stroškov v višini vplačane takse ter poštne stroške v pavšalni višini 20 EUR, v roku 15 dni od odločitve, v primeru zamude pa tudi zakonite zamudne obresti.

Naročnik je zahtevek za revizijo zavrnil in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov (dokument št. 430-101/2012-7, z dne 06.07.2012). Naročnik navaja, da je na vprašanje o delitvi javnega naročila na sklope odgovoril že na Portalu javnih naročil. Naročnik poudarja, da je predmetno javno naročilo oblikoval v skladu s svojimi potrebami, in sicer na način, kjer kot rezultat pričakuje ponudbe, ki bodo njegovo potrebo optimalno (to je vsebinsko, ekonomsko in tehnično) zadovoljile. Naročnik opozarja, da bi se z delitvijo na sklope bistveno spremenil (okrnil) predmet javnega naročila, ki tako ne bi bil enak storitvi, ki jo naročnik potrebuje in (posledično) ne bi prispeval k večji gospodarnosti in učinkovitosti izvedbe javnega naročila. Naročnik pojasnjuje, da potrebuje za zagotovitev nemotenega delovnega procesa, strokovnosti in hitrosti dela celovit, medsebojno povezan dostop do popolnih pravnih informacij v enotnem sistemu, pri čemer slednje ne bi bilo zagotovljeno v primeru, če bi zajemal podatke iz dveh ali več pravno informacijskih portalov. Glede na potrebe in iz razloga medsebojne povezljivosti med predpisi in pravno literaturo ter dopolnjevanja arhiva strokovnih člankov in uporabnosti ter ekonomičnosti, pojasnjuje naročnik, se je odločil, da oblikuje enotno javno naročilo.

Naročnik navaja, da bi razdelitev na sklope zanj pomenila nepovezanost in nepovezljivost dobljenih pravnih informacij, s katero bi bila okrnjena vsebinska celovitost pravne informacije oziroma bi rezultiralo v spremembi predmeta javnega naročila. Naročanje zgolj pravnih predpisov, poudarja naročnik, bi pomenilo bistveno vsebinsko okrnjeno pravno informacijo od informacije, ki jo potrebuje.

Naročnik navaja, da je pravni red EU brezplačno dostopen na svetovnem spletu, zato posamično naročanje pravnega reda ne bi bilo upravičeno. Ravno tako je na spletu slovenskega sodstva neodplačno dostopna sodna praksa. Vendar pa delujoči potencialni ponudniki ponujajo ravno te storitve iz razloga, ker uporabniku nudijo celovito pravno informacijo o določenem področju, zakonu ali členu (pri čemer je navedeno povezano s strokovno pravno literaturo) na enem mestu, kar predstavlja dodano vrednost, ki jo naročnik potrebuje in plačuje. Izločitev strokovne literature oziroma nepovezljivost le-te s predpisi, bi tako bistveno okrnila storitev, ki jo naročnik potrebuje.

Glede očitka o (ne)gospodarnosti naročnik poudarja, da že zaradi navedene vsebinske okrnitve celovite informacije ne bi mogel doseči cilja razpisa. Povečala bi se tudi možnost napak, uporaba dveh sistemov pa bi bila tudi zamudnejša in kot taka neučinkovita. Naročnik meni, da takšno naročilo tudi ne bi bilo cenejše, saj bi potreboval dvakrat večje število licenc.

Naročnik zatrjuje, da se vlagatelj sklicuje na določilo drugega odstavka 6. člena ZJN-2, vendar je pri tem spregledal celotno zakonsko določilo, ki določa, da mora naročnik javno naročilo izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, pri čemer mu zakon nalaga oblikovati sklope le, če predmet to dopušča in če to prispeva k večji gospodarnosti izvedbe javnega naročila. Ker naročnik v konkretnem primeru ni imel izpolnjenih pogojev, navedenih v prejšnjem odstavku, ni mogel razpisati javnega naročila po sklopih. Nedopustno je, da ponudnik narekuje naročniku, da mora razpisati javno naročilo v sklopih, in sicer z namenom, da bo lahko sam konkuriral na razpisu, pri čemer tudi diktira, da naročnik ne sme zahtevati povezljivosti med vsebinami, kot tudi ne stalnega vsebinskega dopolnjevanja vseh zahtevanih področij portala.

Naročnik še navaja, da se pogodba sklepa za daljše obdobje (za dve leti) in zato ni mogoče definirati števila dostopov kot konstante, saj je navedeno odvisno od njegovih pristojnosti, organizacije dela in kadrovskih sprememb. Iz navedenih razlogov, pojasnjuje naročnik, je določil spodnjo in zgornjo mejo do katere je ponudnik dolžan garantirati ponujeno ceno na enoto. Naročnik poudarja, da glede priprave cene v razpisni dokumentaciji ni neznank, saj je opredelil tako ceno na enoto kot tudi spodnjo in zgornjo mejo naročila.

V zvezi z vlagateljevimi očitki, ki se nanašajo na neomejen dostop naročnik pojasnjuje, da je iz razpisne dokumentacije jasno razvidno, da to pomeni, da mesečni dostop do portala na posamezno uporabniško ime ni kakorkoli (količinsko, časovno ali drugače) omejeno.

Zahteva po tem, da uporabniško ime ni vezano na posamezen računalnik, je prav tako jasno navedena v razpisni dokumentaciji ter sorazmerna razpisanemu predmetu. Računalniško omrežje, poudarja naročnik, deluje na način, da se lahko katerikoli uporabnik s svojim uporabniškim imenom prijavi na katerikoli računalnik znotraj naročnikovega omrežja. Naročnik še pojasnjuje, da nekateri njegovi delavci opravljajo službene naloge izven delovnih prostorov in zato potrebujejo dostop tudi izven naročnikovega sistema.

Naročnik je z dopisom, z dne 09.07.2012, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje predmetnega javnega naročila in pripadajočo dokumentacijo iz predrevizijskega postopka.

Vlagatelj se je z vlogo, z dne 09.07.2012, opredelil do naročnikovih navedb. Vlagatelj ponavlja navedbe iz zahtevka za revizijo in navaja, da naročnik svojo odločitev za enovito javno naročilo temelji na oznakah (kot npr. bistvena vsebinska okrnjenost), ki s pravno argumentacijo nimajo pravno - relevantne povezave, po drugi strani pa našteva prednosti takšne odločitve (hitrost, strokovnost, produktivnost dela â??). Pri tem se naročnik v ničemer ne potrudi, da bi navedene atribute pojasnil in jih vsebinsko zapolnil ter pravno substanciral.

Vlagatelj tudi navaja, da naročnik ni odgovoril na očitke, ki se nanašajo na nejasno razpisno dokumentacijo. Vlagatelj navaja, da je naročnik v zvezi s tem vsaj posredno priznal dihotomijo v razpisni dokumentaciji, zlasti pa dejstvo, da najugodnejša ponudba po merilih ni (nujno) tudi najugodnejša ponudba. Vlagatelj poudarja, da naročnik z dejstvom, da so merila za vse ponudnike enaka, še ne zagotavlja zakonitosti postopka. Nasprotno, naročnik dejansko priznava, da predstavlja merilo bolj ali manj (ne)točen približek bodoče pogodbe o izvedbi javnega naročila, navedeno pa posega v temeljna načela javnega naročanja, zlasti v načelo transparentnosti.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.

V obravnavanem primeru se vlagatelj zlasti ne strinja z naročnikovo odločitvijo, da je predmetno javno naročilo oblikoval kot enovito naročilo oziroma zatrjuje, da bi morala biti pravna literatura (v skladu s katero mora ponudnik zagotoviti vsaj arhiv člankov za zadnjih 10 let s povprečno 1000 avtorskimi članki na letni ravni) vključena v poseben sklop in ločena od dostopa do pravnih registrov RS in EU. Vlagatelj namreč zatrjuje, da je naročnik na ta način preferiral zgolj enega ponudnika, ki edini zagotavlja vse razpisane storitve oziroma navaja, da umestitev pravne literature v enovit razpis ni objektivno opravičljiva. Vlagatelj tudi navaja, da je razpisna dokumentacija v delu, ki se nanaša na število uporabnikov nejasna in kontradiktorna ter v povezavi z edinim merilom za izbiro ponudbe ne omogoča izbire dejansko najugodnejšega ponudnika.

Državna revizijska komisija je že v več svojih odločitvah (tudi v odločitvi št. 018-179/2010, na katero opozarja vlagatelj in ki se nanaša na enak predmet kot ga je razpisal naročnik v obravnavanem primeru) zavzela stališče, da je namen zakona usmerjati naročnike, da predmet javnega naročanja oblikujejo v sklope v smislu 31. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2 (ki pojasnjuje, da je sklop del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto in ga je mogoče oddati ločeno). Pri tem je potrebno poudariti, da je naročnik pri oblikovanju predmeta javnega naročanja načeloma avtonomen. Prepovedano je le oblikovanje naročila v vrednostno prenizke ali previsoke sklope z namenom, da se naročnik izogne predpisanim postopkom oddaje javnega naročila, oziroma želi s tem neupravičeno privilegirati velike ponudnike. Namen ZJN-2 namreč ni, da bi posegal v objektivno opravičljive poslovne odločitve naročnika pri katerih je le-ta, seveda v okviru določil ZJN-2, avtonomen, vendar pa je potrebno po drugi strani zakon interpretirati tudi v smislu omejitev in zahtev, ki izhajajo iz temeljnih načel javnega naročanja, to je v obravnavanem primeru načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2), načela enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) in načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (ki v drugem odstavku 6. člena ZJN-2 usmerja naročnike k oddaji javnih naročil v sklopih, pri čemer mora biti zagotovljena nediskriminatorna obravnava in s tem večja dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom). Odločitev o tem, ali se bo posamezno javno naročilo oddalo po sklopih ali ne tako ni stvar povsem proste presoje naročnika, saj mora slednji pri odločitvi o tem vsekakor upoštevati tudi okoliščino, ali je (ne)oddaja po sklopih morebiti diskriminatorna do ponudnikov oziroma, ali jih takšna odločitev ovira ali celo onemogoča pri sodelovanju v posameznem postopku oddaje javnega naročila. Sicer pa je potrebno odločitev o tem, ali bi moralo biti javno naročilo razdeljeno na več sklopov, vedno presojati v luči okoliščin vsakega posameznega primera. Pri tem je potrebno upoštevati (v primeru javnega naročila, ki se nanaša na storitve) tako vrsto razpisanih storitev, vsebinsko povezanost posameznih delov javnega naročila, konkurenco na trgu in običajno poslovno prakso pri naročanju razpisanih storitev. Čeprav lahko naročniki praviloma ravno iz razloga, ker predmet javnega naročila razdelijo na več zaokroženih enot na ta način pridobijo cenovno ugodnejše ponudbe, pa je potrebno po drugi strani tudi upoštevati, da lahko prav nabava več vrst storitev od istega ponudnika privede do ugodnejših ponujenih storitev. Pri tem je zlasti pomembno, ali obstaja za takšno storitev v enotnem sklopu na relevantnem trgu dovolj ponudnikov, pri čemer relevanten trg (praviloma) ne pomeni zgolj domačega (nacionalnega) trga.

V obravnavanem primeru naročnik svojo odločitev o tem, da je (tudi) pravna literatura del enovitega javnega naročila utemeljuje z navedbami, da mu za zagotovitev nemotenega delovnega procesa, strokovnosti, hitrosti dela, uporabnosti in ekonomičnosti ustreza le medsebojno povezan in celovit dostop do popolnih pravnih informacij v enotnem sistemu, pri čemer zlasti zatrjuje, da bi se z izločitvijo sporne storitve bistveno spremenil in okrnil predmet javnega naročila, saj je zanj bistvena povezljivost med predpisi in pravno literaturo ter dopolnjevanje arhiva strokovnih člankov.

Naročnikova argumentacija po presoji Državne revizijske komisije ni dovolj prepričljiva. Navedene navedbe so pavšalne in neizkazane, poleg tega tudi naročnikov glavni argument (da bi se z izločitvijo sporne storitve bistveno spremenil in okrnil predmet javnega naročila) ne vzdrži revizijske presoje. Naročnik je namreč v zadnji alineji poglavja 2.2 (Povezave) zapisal, da pričakuje povezavo med zakoni in pravno literaturo (ter obratno) zgolj v primeru, če takšne povezave že obstajajo. Četudi torej posamezen ponudnik navedenih povezav ne bi ponudil, bi bila ob upoštevanju naročnikovega navodila, tudi takšna ponudba še vedno primerna in popolna (v smislu 16. in 20. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2) ter bi se uvrstila v ocenjevanje. Poleg tega bo lahko naročnik tudi v primeru, če bo javno naročilo razdeljeno na dva sklopa še vedno imel možnost zahtevati "dopolnjevanje arhiva strokovnih člankov z najmanj 1000 avtorskimi članki na letni ravni in najmanj 50 avtorskimi članki na mesečni ravni", kar je zahteval v zadnji alineji 3. točke poglavja 2.2 razpisne dokumentacije (Vzdrževanje sistema) in s čimer prav tako utemeljuje svojo odločitev za oddajo enovitega naročila.

Iz navedenih razlogov je potrebno pritrditi vlagatelju, da bi lahko naročnik, zaradi zagotovitve večje gospodarnosti in učinkovitosti, kakor tudi enakopravnosti ter konkurenčnosti ponudnikov predmetno javno naročilo razdelil vsaj na dva ločena sklopa. Tako bi lahko naročnik oblikoval poseben sklop za članke iz pravnih publikacij (oziroma za pravno literaturo) in poseben sklop za preostale razpisane storitve. Kot namreč pravilno opozarja vlagatelj, sporni segment, v skladu s katerim naročnik od ponudnikov med drugim zahteva zagotovitev arhiva člankov za zadnjih 10 let s povprečno 1000 članki na letni ravni (tretja alineja 3. točke II. poglavja Povabila k predložitvi ponudbe), v tem trenutku lahko ponudi zgolj družba Ius Software d.o.o. (vlagatelj 10 let niti še ne posluje). Le navedena družba torej lahko zagotovi zahtevan arhiv člankov, ki so v lasti GV Založbe, ta pa v lasti družbe Ius Software d.o.o. Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da gre v obravnavanem primeru kot relevanten trg ponudnikov, zaradi specifičnosti storitev, ki se v večjem delu nanaša na slovenske predpise, šteti zgolj nacionalni trg. Kot izhaja iz dosedanje prakse naročanja razpisanih storitev, se kot potencialna ponudnika pojavljata le dva - to je vlagatelj in konkurenčna družba Ius Software d.o.o., zaradi česar bi moral naročnik omogočiti sodelovanje vsaj njima oziroma omogočiti možnost sodelovanja v postopku za razpisane storitve (razen za dostop do pravne literature, ki bi ga razpisal v samostojnem sklopu) obema konkurentoma. Naročnik bi tako lahko še vedno izvedel enoten postopek oddaje javnega naročila, le da bi omogočil sodelovanje obema ponudnikoma oziroma bi jima omogočil, da lahko oddata ponudbi v dveh ločenih sklopih. Vlagatelj pa tudi sicer pravilno ugotavlja, da je naročanje podobnih storitev po posameznih sklopih poslovna praksa več javnih naročnikov (npr. Ministrstva za javno upravo, Ministrstva za finance itd.).

Ravno tako se ni mogoče strinjati z naročnikom v tem, da bi iz razloga, če bi razpisane storitve razdelil na dva sklopa potreboval dvakrat več licenc in bi bilo zato javno naročilo zanj dražje. Naročnik bi namreč ravno z odprtjem konkurence lahko dosegel nižje cene za razpisane storitve, čeprav bi jih razpisal v (dveh) samostojnih sklopih. Poleg tega je naročnik v obravnavanem primeru (zgolj) o ceni predvidel tudi izvedbo dveh krogov pogajanj, ki naj bi jih (istočasno) opravil s ponudniki.

Kot že izhaja iz te obrazložitve, vlagatelj tudi očita naročniku, da je razpisna dokumentacija v delu, ki se nanaša na število uporabnikov nejasna in kontradiktorna ter v povezavi z edinim merilom za izbiro ponudbe ne omogoča izbire dejansko najugodnejšega ponudnika.

Naročnik je v II. poglavju Povabila k predložitvi ponudbe (Opis predmeta javnega naročila) zapisal:

"Predmet naročila je dostop do pravno informacijskega portala za najmanj 60 in največ 90 uporabnikov.

Dostop do pravno informacijskega portala ne sme biti količinsko, časovno ali kako drugače omejen.

Dostop ne sme biti vezan na računalnik, s katerega uporabnik dostopa do portala.

Dostop do vseh zahtevanih vsebin mora biti omogočen v režimu 365 dni/letno, 7 dni/tedensko in 24 ur/dnevno. Ponudnik mora imeti nadzor nad posredovanimi vsebinami in z njimi v celoti razpolagati, kar pomeni, da mora imeti neposreden vpliv nad delovanjem ponujenega portala in ne sme biti odvisen od ponudnikov/skrbnikov spletnih pravnih informacij oziroma upravljalcev internetnih baz.

Ponujen portal mora omogočati, da vsi uporabniki delajo hkrati (sočasni dostop)."

Naročnik je kot edino merilo za ocenjevanje ponudb določil le eno merilo, in sicer Mesečna cena uporabe in dostopa do pravno informacijskega portala za enega uporabnika (IV. točka Povabila k predložitvi ponudbe - Merilo). Naročnik je v tej točki ponovno navedel, da bo naročil minimalno 60 in največ 90 dostopov do pravno informacijskega portala. Naročnik je ponudnike tudi opozoril, da mora cena ostati fiksna in v razpisno dokumentacijo priložil Prilogo 5 (Ponudba), v katero so morali ponudniki vpisati mesečno ceno za dostop in uporabo pravno informacijskega portala za enega uporabnika brez in z DDV.

Vlagatelj zatrjuje, da je razpisna dokumentacija v tem delu nejasna, saj naročnik po eni strani določa (omejuje) dostop do portala, in sicer za najmanj 60 in največ 90 uporabnikov, po drugi strani pa zahteva, da dostop ne sme biti omejen niti količinsko niti časovno niti kakorkoli drugače, ravno tako pa naročnik tudi zahteva, da dostop ne sme biti vezan na računalnik, iz katerega uporabnik dostopa do portala. Vlagatelj tudi zatrjuje, da ni mogoče oblikovati cene za produkt iz razloga, ker 1/3 količine ni znana, kar ob edinem merilu (cena na enoto) pomeni, da bo bolj konkurenčen tisti ponudnik, ki pozna točno število uporabnikov.

Z vlagateljevim razumevanjem razpisne dokumentacije se ni mogoče strinjati. Iz zgoraj citiranega teksta namreč dovolj jasno izhaja, da bo naročnik naročil od (najmanj) 60 do (največ) 90 dostopov, vsa ostale zahteve naročnika pa se nanašajo (kot pravilno navaja tudi naročnik) zgolj na navedeno (in v razponu) določeno število dostopov (licenc). Naročnik bo torej naročil od 60 do 90 dostopov do pravno informacijskega portala, noben izmed naročenih dostopov (na posamezno uporabniško ime) pa ne bo smel biti omejen niti časovno niti količinsko niti kakorkoli drugače. Sistem bo moral tudi omogočati, da se lahko katerikoli uporabnik (z uporabo svojega uporabniškega imena) prijavi ne le na katerikoli računalnik znotraj naročnikovega omrežja pač pa tudi na računalnik izven delovnih prostorov naročnika.

Ravno tako se ni mogoče strinjati z vlagateljem v tem, da iz razloga, ker so dostopi določeni v razponu ni mogoče oblikovati ponudbene cene oziroma, da bo v tem primeru (ob upoštevanju edinega merila) preferiran tisti ponudnik, ki je seznanjen s točnim številom zahtevanih licenc. Naročnik je namreč v obravnavanem primeru kot edino merilo za izbiro najugodnejšega ponudnika določil ceno na enoto (mesečno ceno dostopa do pravno informacijskega portala za enega uporabnika) in ne skupne cene za celotno javno naročilo. Le v primeru, če bi naročnik oblikoval merilo na slednji način bi se namreč lahko zgodilo, da bi bil izbran tisti ponudnik, ki pozna (kot zatrjuje vlagatelj) "točno količino uporabnikov". Tudi sicer so vlagateljeve navedbe v tem delu zahtevka za revizijo pavšalne in neizkazane. Čeprav sta na relevantnem trgu za razpisano storitev prisotna le dva ponudnika, vlagatelj namreč niti ne zatrjuje, da je njegov edini konkurent seznanjen s končnim številom uporabnikov, ravno tako pa svojih navedb v tem delu ni podkrepil z nobenimi drugimi dejstvi in dokazi. Po drugi strani pa je naročnik dovolj prepričljivo pojasnil, zakaj ni mogel določiti točnega števila dostopov. Kot je namreč navedel naročnik, točnega števila dostopov do pravno informacijskega portala ni mogel definirati iz razloga, ker bo pogodba sklenjena za dve leti, v tem času pa lahko pride do sprememb tako v sami organizaciji dela kot tudi do kadrovskih sprememb.

Državna revizijska komisija je ob ugotovljenih kršitvah naročnika, na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo vlagatelja ugodila in je v celoti razveljavila postopek oddaje predmetnega javnega naročila.

Državna revizijska komisija naročnika, upoštevaje tretji odstavek 39. člena ZPVPJN, napotuje, da v kolikor se bo odločil za (ponovno) oddajo javnega naročila "Dostop in uporaba pravno informacijskega portala", naj pripravi razpisno dokumentacijo skladno z določili ZJN-2 in pri tem upošteva ugotovitve Državne revizijske komisije.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je priglasil stroške postopka pravnega varstva v višini vplačane takse 750,00 EUR in
stroške za poštnino v višini 20 EUR.

Skladno z določilom tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN mora naročnik v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen, iz lastnih sredstev vlagatelju in izbranemu ponudniku povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso. Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala stroške za vplačano takso v višini 750,00 EUR medtem ko mu poštnih stroškov ne priznava. Dokazno breme dokazovanja stroškov je namreč na vlagatelju, vlagatelj pa v obravnavanem primeru nastanek poštnih stroškov ni izkazal, slednji pa ne izhajajo niti iz priloženih ovojnic.

Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške postopka v višini 750,00 EUR, in sicer v roku 15 dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od poteka navedenega roka do plačila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 20. 07.2012

Sonja Drozdek šinko, univ.dipl.prav.
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:

- MESTNA OBČINA LJUBLJANA, Mestni trg 1, Ljubljana
- TAX-FIN-LEX d.o.o., Dunajska cesta 20, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Zupančičeva 3, Ljubljana
- Arhiv - tu