018-140/2012 Elektro Gorenjska, d.d.

Številka: 018-140/2012-12

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN) po članici Vidi Kostanjevec, v postopku odločanja o zakonitosti revizije postopka oddaje naročila "Dobava elektromateriala", in na podlagi pritožbe, ki jo je vložil pritožnik TSN, d. o. o., šentiljska cesta 49, Maribor, ki ga zastopa odvetnica Martina Geč, Ulica heroja Bračiča 14, Maribor (v nadaljevanju: pritožnik), zoper ravnanje naročnika ELEKTRO GORENJSKA, d. d., Ulica Mirka Vadnova 3A, Kranj (v nadaljevanju: naročnik), dne 22. 05. 2012

ODLOČILA

Pritožnikova vloga z dne 26. 04. 2012, poimenovana "PRITOŽBA podredno ZAHTEVA ZA VRAČILO TAKSE", se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je dne 07. 03. 2012 sprejel sklep o začetku postopka oddaje naročila "DOBAVA ELEKTROMATERIALA", obvestilo o naročilu za oddajo predmetnega naročila po odprtem postopku pa je bilo dne 13. 03. 2012 (pod številko objave JN2746/2012) objavljeno na Portalu javnih naročil in dne 16. 03. 2012 (pod številko dokumenta 087036) v Dodatku k Uradnemu listu EU (TED - Tenders Electronic Daily), številka 2012/S 53 (v nadaljevanju: naročilo). Obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku so bila na Portalu javnih naročil objavljena dne 19. 03. 2012 (pod številko objave JN3058/2012), dne 11. 04. 2012 (pod številko objave JN3962/2012) in dne 13. 04. 2012 (pod številko objave JN4063/2012), dodatne informacije pa so bile objavljene tudi v Dodatku k Uradnemu listu EU dne 23. 03. 2012 (Uradni list EU številka 2012/S 58, dokument številka 093648), dne 14. 04. 2012 (Uradni list EU številka 2012/S 73, dokument številka 119660) in dne 18. 04. 2012 (Uradni list EU številka 2012/S 75, dokument številka 122576).

Naročnik je dne 16. 04. 2012 prejel pritožnikovo vlogo, poimenovano "ZAHTEVA ZA PRAVNO VARSTVO", z dne 12. 04. 2012 (v nadaljevanju: zahtevek za revizijo). V omenjeni vlogi pritožnik zahteva, da
- naročnik ustrezno spremeni razpisne pogoje tako, da bo z njimi omogočeno tudi sodelovanje ponudnikom, ki izkazujejo ustrezno finančno sposobnost za izvedbo javnega naročila (pritožnik je mnenja, da naročnik s pogojem, določenim v točki 7a razpisne dokumentacije, v navezavi na koeficient neposredne pokritosti kratkoročnih obveznosti neutemeljeno omejuje sodelovanje potencialnih ponudnikov),
- mu naročnik povrne stroške "v predmetnem postopku uveljavljanja pravnega varstva".

Po prejemu pritožnikovega zahtevka za revizijo je naročnik sprejel sklep številka JN-2/2012 644197, z dne 19. 04. 2012 (v nadaljevanju: odločitev o zahtevku za revizijo), s katerim je pritožnikov zahtevek za revizijo zavrgel, obenem pa odločil, da naročnik pritožniku "ne priznava priglašenih stroškov". V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik (v posledici predhodnega preizkusa zahtevka za revizijo, opravljenega v predrevizijskem postopku) ugotavlja, da pritožnikov zahtevek za revizijo ne izpolnjuje druge in tretje alinee prvega odstavka 26. člena ZPVPJN. Po ugotovitvah naročnika je tako pritožnik v zahtevku za revizijo navedel napačno ime naročnika, zahtevek za revizijo vsebuje potrdilo o plačilu takse, vendar plačana taksa ni v skladu s prvim odstavkom 71. člena ZPVPJN, poleg tega pa pritožnik v zahtevku za revizijo ni izkazal aktivne legitimacije, kot je opredeljena v prvem odstavku 14. člena ZPVPJN.

Pritožnik je pri naročniku vložil vlogo z dne 26. 04. 2012, poimenovano "PRITOŽBA podredno ZAHTEVA ZA VRAČILO TAKSE" (v nadaljevanju: pritožba). V omenjeni pritožbi pritožnik predlaga, da naročnik njegovi pritožbi ugodi in mu povrne plačano takso. Pritožnik navaja, da pritožbo vlaga iz razloga bistvene kršitve postopka, kot ga ureja ZPVPJN, saj je naročnikova odločitev "o vlagateljevi zahtevi" prepozna oziroma je naročnik ni sprejel v zakonskem roku treh delovnih dni od prejema "zahteve vlagatelja". Po mnenju pritožnika je nedopustno, da je "za svojo zahtevo" plačal takso, naročnik pa "o njegovi zahtevi" ni odločil pravočasno, s čimer mu je odvzel "ustrezno pravno varstvo" oziroma možnost učinkovitega pravnega varstva. Pritožnik zatrjuje, da je naročnik svojo odločitev "o vlagateljevi zahtevi" res datiral z dnem 19. 04. 2012, vendar pa je omenjenega dne ni oddal na pošto, temveč jo je na pošto oddal šele dne 20. 04. 2012. V posledici omenjenega naročnikovega ravnanja je pritožnik, kot zatrjuje v pritožbi, odločitev "o zahtevi vlagatelja" prejel šele dne, ko se je iztekel rok za oddajo ponudb pri naročniku, kar pomeni, da ni imel možnosti ponovne vložitve "zahteve za pravno varstvo oziroma za vložitev ponudbe pod objavljenimi pogoji".

Kot izhaja iz podatkov na poštni kuverti je bila pritožnikova pritožba, ki jo je prejela Državna revizijska komisija, na pošto priporočeno oddana dne 26. 04. 2012.

Državna revizijska komisija je naročnika s pozivom številka 018-140/2012-3, z dne 03. 05. 2012, pozvala na dopolnitev oziroma odstop dokumentacije, dne 08. 05. 2012 pa je prejela naročnikov dopis številka JN-2/2012 645578, z dne 08. 05. 2012, skupaj s prilogami.

Državna revizijska komisija je pritožnika s pozivom številka 018-140/2012-8, z dne 11. 05. 2012, pozvala na dopolnitev pritožbe, dne 21. 05. 2012 pa je prejela vlogo pritožnika z dne 17. 05. 2012, poimenovano "Posredovanje pooblastila", skupaj s prilogo.

Državna revizijska komisija je naročnika s pozivom številka 018-140/2012-9, z dne 15. 05. 2012, pozvala na ponovno dopolnitev oziroma odstop dokumentacije, dne 17. 05. 2012 pa je prejela naročnikov dopis številka JN-2/2012 646694, z dne 16. 05. 2012, skupaj s prilogami.

Po pregledu predložene in odstopljene dokumentacije ter preučitvi pritožbenih navedb pritožnika je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, na podlagi 55. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

V navezavi na pritožnikov predlog, kot ga podaja v pritožbi, in sicer, da "naročnik njegovi pritožbi ugodi", Državna revizijska komisija uvodoma pripominja, da o pritožbi (vloženi na podlagi petega odstavka 26. člena ZPVPJN) odloča Državna revizijska komisija, ne pa naročnik (v zvezi s tem pogledati šesto poglavje ZPVPJN, v okviru slednjega pa še zlasti 50., 53., 54. in 55. člen). Glede na navedeno in upoštevaje dejstvo, da pritožnik omenjeni predlog podaja v smiselni povezavi z zahtevo po povrnitvi plačane takse, je Državna revizijska komisija izpostavljeni pritožnikov predlog po vsebini razumela kot predlog Državni revizijski komisiji, da pritožbi ugodi in odloči o pritožnikovi zahtevi za vračilo (plačane) takse. Na tak način je Državna revizijska komisija izpostavljeni pritožnikov predlog v nadaljevanju tega sklepa tudi obravnavala.

Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da je v posledici predhodnega preizkusa pritožnikovega zahtevka za revizijo, opravljenega v predrevizijskem postopku, naročnik ugotovil troje:
- da pritožnikov zahtevek za revizijo ne izpolnjuje pogoja iz druge alinee prvega odstavka 26. člena ZPVPJN (v povezavi z 2. točko prvega odstavka 15. člena ZPVPJN). Po ugotovitvah naročnika je namreč pritožnik v zahtevku za revizijo navedel napačno ime naročnika,
- da pritožnikov zahtevek za revizijo ne izpolnjuje pogoja iz druge alinee prvega odstavka 26. člena ZPVPJN (v povezavi z drugim odstavkom 15. člena ZPVPJN). Po ugotovitvah naročnika namreč zahtevek za revizijo vsebuje potrdilo o plačilu takse, vendar pa ni bila plačana ustrezna taksa (znesek plačane takse ni skladen z določbo prvega odstavka 71. člena ZPVPJN),
- da pritožnikov zahtevek za revizijo ne izpolnjuje pogoja iz tretje alinee prvega odstavka 26. člena ZPVPJN (v povezavi s prvim odstavkom 14. člena ZPVPJN). Po ugotovitvah naročnika namreč pritožnik v zahtevku za revizijo ni izkazal aktivne legitimacije, kot je opredeljena v prvem odstavku 14. člena ZPVPJN.

Ker v navezavi na prvo ugotovitev, predstavljeno v prvi alinei prejšnjega odstavka tega sklepa, naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo (tretji odstavek obrazložitve na prvi strani) navaja, da je "navkljub tej napaki" pritožnika, ki je v zahtevku za revizijo navedel napačno ime naročnika, "sprejel zahtevek za revizijo, saj je" pritožnik "navedel pravilno oznako javnega naročila", Državna revizijska komisija zaključuje, da naročnik zahtevka za revizijo iz razloga, ker je pritožnik v njem navedel napačno ime naročnika, ni zavrgel, temveč "ga je sprejel". Državna revizijska komisija je omenjeni zaključek zato upoštevala v nadaljevanju pri odločanju o pritožnikovi pritožbi.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da pritožnik v pritožbi ne izpodbija dveh razlogov, zaradi katerih je naročnik njegov zahtevek za revizijo (na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN) zavrgel. Pritožnik tako v pritožbi ne zatrjuje, da je zahtevku za revizijo priložil potrdilo o plačilu takse (za vložitev zahtevka za revizijo) v ustreznem znesku iz prvega odstavka 71. člena ZPVPJN, pač pa v pritožbi (prvi odstavek na strani 2) sam zatrjuje, da je svoji "[z]ahtevi" [â??] "priložil potrdilo o plačilu takse v višini 750,00 EUR", ter priznava (zadnji odstavek na strani 2), da je "za svojo zahtevo plačal takso (četudi neustrezno)". Taksa namreč v konkretnem primeru, ko naročnik zadevno naročilo oddaja po odprtem postopku (točka "1. PODATKI O NAROČNIKU IN POSTOPKU" Navodil ponudnikom, pa tudi točka IV.1.1) obvestila o naročilu, objavljenega na Portalu javnih naročil in v Dodatku k Uradnemu listu EU), pritožnikov zahtevek za revizijo pa se nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudbe oziroma na razpisno dokumentacijo, kot pravilno ugotavlja naročnik, pritrjuje pa mu tudi Državna revizijska komisija, znaša 1.500,00 EUR (druga alinea prvega odstavka 71. člena ZPVPJN). Pritožnik v pritožbi ne izpodbija niti naročnikove ugotovitve, da v zahtevku za revizijo ni izkazal aktivne legitimacije, kot je opredeljena v prvem odstavku 14. člena ZPVPJN.

Upoštevaje vse doslej navedeno je Državna revizijska komisija pritožnikovo vlogo z dne 26. 04. 2012, poimenovano "PRITOŽBA podredno ZAHTEVA ZA VRAČILO TAKSE", na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN kot neutemeljeno zavrnila.

Ker ima pritožnikova pritožba (podredno) tudi pravno naravo vloge, s katero pritožnik od naročnika zahteva vračilo plačane takse v znesku 750,00 EUR, je Državna revizijska komisija pritožbo obravnavala še v omenjeni vsebini.

V posledici omenjene obravnave je Državna revizijska komisija ugotovila, da iz (prvega stavka) tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN izhaja, da mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju (ta je v tem pritožbenem postopku v vlogi pritožnika) povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem postopku, vključno s takso, (le) v primeru, če je zahtevek za revizijo utemeljen. Pri odločanju o pritožnikovem zahtevku za revizijo naročnik v predrevizijskem postopku ni ugotovil, da bi bil ta utemeljen, pritožnik pa v svoji pritožbi tudi v pritožbenem postopku ni uspel, saj ni izpodbijal oziroma ni izpodbil razlogov, s katerima je naročnik utemeljil zavrženje pritožnikovega zahtevka za revizijo. Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da v konkretnem primeru ni izpolnjen niti preostali zakonski dejanski stan za vračilo takse pritožniku, kot izhaja iz drugega stavka tretjega odstavka 70. člena ZPVPJN, Državna revizijska komisija ugotavlja, da tretji odstavek 70. člena ZPVPJN ne predstavlja pravne podlage za to, da bi se pritožnikovi zahtevi za vračilo takse v znesku 750,00 EUR ugodilo.

Ustrezne pravne podlage za to, da bi se pritožnikovi zahtevi za vračilo takse v znesku 750,00 EUR ugodilo, ne predstavlja niti 72. člen ZPVPJN, saj ni izpolnjen ne zakonski dejanski stan prve alinee prvega odstavka 72. člena ZPVPJN ne zakonski dejanski stan druge alinee prvega odstavka 72. člena ZPVPJN. Vlagatelj (v tem pritožbenem postopku v vlogi pritožnika) bi bil namreč na podlagi prvega odstavka 72. člena ZPVPJN upravičen do vračila takse le v primeru, če zahtevka za revizijo (čeprav je plačal takso za predrevizijski postopek) ne bi vložil (v konkretnem primeru ga, v nasprotju z navedenim, je vložil) ali pa bi se zahtevek za revizijo nanašal na postopek, ki nima narave postopka oddaje javnega naročila (v konkretnem primeru se, v nasprotju z navedenim, pritožnikov zahtevek za revizijo nanaša na postopek, ki ima naravo postopka oddaje javnega naročila). V konkretnem primeru nadalje ni izpolnjen niti zakonski dejanski stan tretjega odstavka 72. člena ZPVPJN, saj Državna revizijska komisija ministrstvu, pristojnemu za finance, naloži zgolj vračilo preveč vplačane takse (kadar ugotovi, da je vlagatelj ne glede na opredelitev višine takse v pravnem pouku naročnikove odločitve o oddaji naročila plačal napačno višino takse), ne pa vračila takse, vplačane v prenizkem znesku.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da v pritožbi pritožnik naročniku prav tako očita, da je njegova odločitev o zahtevku za revizijo prepozna oziroma je naročnik ni sprejel v zakonskem roku treh delovnih dni od prejema zahtevka za revizijo. Po mnenju pritožnika je nedopustno, da je za vložitev zahtevka za revizijo plačal takso, naročnik pa o zahtevku za revizijo ni odločil pravočasno, s čimer mu je odvzel "ustrezno pravno varstvo" oziroma možnost učinkovitega pravnega varstva.

Iz prvega odstavka 51. člena ZPVPJN izhaja, da se pritožba vloži, če je v ZPVPJN predvidena možnost pritožbe zoper odločitev naročnika v predrevizijskem postopku. Državna revizijska komisija ugotavlja, da zoper sklep o zavrženju zahtevka za revizijo, sprejet v predrevizijskem postopku, lahko pritožnik (upoštevaje doslej izpostavljeno konkretno dejansko stanje) vloži pritožbo v skladu s šestim poglavjem ZPVPJN (prvi stavek petega odstavka 26. člena ZPVPJN) v primeru, ko je naročnik zahtevek za revizijo zavrgel iz razloga, ker ni izpolnjen (posamezen) razlog za zavrženje zahtevka za revizijo, kot izhaja iz tretjega oziroma četrtega odstavka 26. člena ZPVPJN, medtem ko možnost vložitve pritožbe zoper odločitev naročnika v predrevizijskem postopku iz razloga prekoračitve roka za sprejem sklepa o zavrženju zahtevka za revizijo (torej iz razloga, ker naj bi naročnik zahtevka za revizijo s sklepom ne zavrgel v treh delovnih dneh od njegovega prejema) v ZPVPJN ni predvidena (tretji odstavek 26. člena ZPVPJN, v povezavi s prvim odstavkom 51. člena ZPVPJN). Ker
- se pritožba vloži (le v primeru), če je v ZPVPJN predvidena možnost pritožbe zoper odločitev naročnika v predrevizijskem postopku,
- možnost vložitve pritožbe zoper odločitev naročnika v predrevizijskem postopku iz razloga prekoračitve roka za sprejem sklepa o zavrženju zahtevka za revizijo v ZPVPJN ni predvidena oziroma ZPVPJN za primer naročnikove prekoračitve roka za sprejem sklepa o zavrženju zahtevka za revizijo v predrevizijskem postopku ne predvideva možnosti vložitve (rednega) pravnega sredstva,
Državna revizijska komisija pritožnikove pritožbe v izpostavljenem delu ni vsebinsko obravnavala. Pač pa Državna revizijska komisija v navezavi na nekatera pritožnikova zatrjevanja, kot izhajajo iz njegove pritožbe, v nadaljevanju izpostavlja le naslednja dejstva:

1. Pritožnik v pritožbi (tretji odstavek na strani 2) zatrjuje, da je naročnik svojo odločitev "o vlagateljevi zahtevi" res datiral z dnem 19. 04. 2012, vendar pa je omenjenega dne ni posredoval pritožniku, temveč jo je na pošto oddal šele dne 20. 04. 2012, v posledici pa ni ravnal skladno s "kogentno določbo ZPVPJN".

ZPVPJN v tretjem odstavku 26. člena določa, da naročnik v primeru, če ugotovi katero od dejstev, ki so v omenjenem odstavku našteta, zahtevek za revizijo "najpozneje v treh delovnih dneh od prejema s sklepom zavrže". ZPVPJN torej v izpostavljenem delu naročniku določa rok za sprejem sklepa o zavrženju zahtevka za revizijo, ne pa roka za posredovanje sklepa o zavrženju zahtevka za revizijo, pa čeprav v nekaterih (drugih) členih normira prav roke za posredovanje posameznih dokumentov upravičenim osebam, na primer:
- če vlagatelj ne vloži pritožbe zoper zavrženje zahtevka za revizijo, mora naročnik v treh delovnih dneh od poteka roka za vložitev pritožbe ponudnikom, ki so v postopku javnega naročanja oddali pravočasno ponudbo, posredovati obvestilo o zavrženju zahtevka za revizijo (drugi stavek petega odstavka 26. člena ZPVPJN),
- kadar se zahtevek za revizijo vloži zoper odločitev o oddaji javnega naročila, mora naročnik kopijo zahtevka najpozneje v treh delovnih dneh od prejema posredovati izbranemu ponudniku (prvi odstavek 27. člena ZPVPJN),
- kadar se zahtevek za revizijo nanaša na vsebino objave, povabilo k oddaji ponudbe ali razpisno dokumentacijo, mora naročnik odločitev iz prvega odstavka 28. člena ZPVPJN sprejeti in jo posredovati vlagatelju v osmih delovnih dneh od prejema popolnega zahtevka za revizijo (prvi stavek tretjega odstavka 28. člena ZPVPJN).

Ob zapisanem ne gre prezreti, da v pritožbi (predzadnji odstavek na strani 2) pritožnik že sam "ugotavlja, da v veljavni zakonodaji ni podlage, kako postopati v primeru kršitve naročnika kot je nastala v obravnavanem primeru".

2. Pritožnik v pritožbi (tretji odstavek na strani 2) zatrjuje, da mu je bila z ravnanjem naročnika, opisanim v točki 1. obrazložitve tega sklepa Državne revizijske komisije (drugi odstavek in nadaljnja odstavka na strani "5 od 7"), odvzeta možnost učinkovitega pravnega varstva.

Državna revizijska komisija je ob vpogledu v objavo obvestila o naročilu za oddajo zadevnega naročila ugotovila, da je bilo to na Portalu javnih naročil objavljeno dne 13. 03. 2012, v Dodatku k Uradnemu listu EU pa dne 16. 03. 2012, pri čemer sta bila pogoj "7.a Ponudnik mora izkazovati razmerje neposredne pokritosti kratkoročnih obveznosti z denarnimi sredstvi vsaj v višini 1/5 kratkoročnih obveznosti (koeficient neposredne pokritosti kratkoročnih obveznosti mora biti najmanj zaokroženo na 0,20)" in dokazilo za njegovo izpolnjevanje razvidna že iz (točke III.2.2)) omenjenih objav. Pritožnikov zahtevek za revizijo je naročnik (kljub navedenemu) prejel dne 16. 04. 2012, torej dober mesec dni oziroma mesec dni po objavi obvestil o naročilu za oddajo zadevnega naročila in slab mesec po objavi dveh naročnikovih odgovorov, ki sta se nanašala na vsebino predstavljenega pogoja (omenjena odgovora naročnika sta bila objavljena dne "19.03.2012 ob 10:10" oziroma dne "19.03.2012 ob 10:12").

3. Pritožnik v pritožbi (tretji odstavek na strani 2) zatrjuje, da bi bila v primeru, če bi naročnik "o zahtevi vlagatelja" odločil pravočasno, ena od njegovih možnosti tudi "vložitev ponudbe pod objavljenimi pogoji. Te možnosti pa vlagatelj ni imel oziroma mu je bila nezakonito vzeta".

Če je bila ena od pritožnikovih možnosti tudi "vložitev ponudbe pod objavljenimi pogoji", kot to v pritožbi zatrjuje pritožnik sam, se v navezavi na pritožnikov zahtevek za revizijo pojavlja vprašanje, ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN (14. člen ZPVPJN, v navezavi na tretjo alineo prvega odstavka 26. člena ZPVPJN oziroma v navezavi na tretjo alineo prvega odstavka 31. člena ZPVPJN). Kot je bilo to v tem sklepu že zapisano, je naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo ugotovil prav, da pritožnik v zahtevku za revizijo ni izkazal aktivne legitimacije, kot je opredeljena v prvem odstavku 14. člena ZPVPJN, pritožnik pa v pritožbi omenjenega razloga, zaradi katerega je naročnik njegov zahtevek za revizijo zavrgel, ne izpodbija.

Državna revizijska komisija (ob upoštevanju 21. člena ZPVPJN) ugotavlja, da pritožnik v pritožbi ni izkazal oziroma dokazal (sedma alinea 52. člena ZPVPJN) niti, da je v konkretnem primeru naročnik s svojim ravnanjem (s tem, ko je odločitev "o vlagateljevi zahtevi" na pošto oddal na dan, na katerega jo je) morebiti zlorabil pravico pritožnika do pravnega varstva (z namenom škodovati pritožniku ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 22. 05. 2012


Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- ELEKTRO GORENJSKA, d. d., Ulica Mirka Vadnova 3A, 4000 Kranj
- odvetnica Martina Geč, Ulica heroja Bračiča 14, 2000 Maribor
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana
- v arhiv - tu