018-139/2012 Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve

Številka: 018-139/2012-2

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in sprem.; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Nataše Jeršič kot predsednice senata ter Miriam Ravnikar šurk in Sonje Drozdek šinko kot članic senata, v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila "Javno naročilo za oddajo naročila storitev po odprtem postopku za servisiranje in popravilo vozil blagovne znamke škoda, št. 430-1754/2011", začetem na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik Autodelta d.o.o., Dunajska 122, Ljubljana, ki ga zastopa odvetnica Aleksandra Jurakk iz Ljubljane (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, štefanova ulica 2, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 21. 5. 2012

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo se ugodi in se razveljavi odločitev naročnika o oddaji naročila v sklopu 1, kot je razvidna iz sklepa št. 430-1754/2011-1-1 z dne 21. 3. 2012.

2. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške postopka pravnega varstva v višini 6.620,00 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, da ne bo izvršbe. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

3. Naročnik je dolžan Državni revizijski komisiji v roku 2 (dveh) mesecev od prejema tega sklepa predložiti odzivno poročilo o izvedbi postopka oddaje zadevnega javnega naročila v sklopu 1.

Obrazložitev

Naročnik je Obvestilo o javnem naročilu za servisiranje in popravilo vozil blagovne znamke škoda objavil 19. 12. 2011 na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN14448/2011, ter 21. 12. 2011 v Dopolnilu k Uradnemu listu Evropske unije, pod št. objave 2011/S 245-398167. Naročnik predmetno javno naročilo oddaja po sklopih.

Naročnik je 21. 3. 2012 sprejel sklep št. 430-1754/2011-1-1, iz katerega izhaja, da je naročnik v sklopu 1 vse ponudbe izločil kot nepopolne. Kot je razvidno iz obrazložitve sklepa, je naročnik prejel tri ponudbe, od katerih je vlagatelj glede na postavljena merila oddal najugodnejšo ponudbo. Ko je naročnik preverjal popolnost ponudb vseh treh ponudb, je pri vseh ugotovil enako, tj. da so nepravilne v delu, ki se nanašajo na ceno servisne ure, ter da so ponudbe vseh treh ponudnikov nesprejemljive, ker so vsi ponudili ceno servisne ure, ki je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Zato je naročnik vse tri ponudbe izločil kot nepopolne in ugotovil, da javno naročilo za sklop 1 ni uspelo. Ob ugotovitvi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka s pogajanji, je naročnik odločil, da bo predmetno javno naročilo oddal po postopku s pogajanji po predhodni objavi.

Vlagatelj je z vlogo z dne 6. 4. 2012 vložil zahtevek za revizijo, v katerem zahteva razveljavitev naročnikovega sklepa št. 430-1754/2011-1-1 z dne 21. 3. 2012. Vlagatelj zahteva tudi povračilo stroškov pravnega varstva. Vlagatelj najprej izpostavlja, da naročnikovega izpodbijanega sklepa sploh ni mogoče preizkusiti, saj naročnik razlogov za odločitev o izločitvi vlagateljeve ponudbe sploh ni navedel ali konkretiziral, še manj pa dokazal. V nadaljevanju vlagatelj oporeka naročnikovim ugotovitvam o nepravilnosti in nesprejemljivosti njegove ponudbe in zatrjuje, da naročnik teh kršitev ni uspel dokazati. Vlagatelj tudi opozarja, da je naročnik vse ponudbe izločil iz postopka zgolj z namenom priti do pogajanj, s čimer je ravnal v nasprotju z namenom zakonodajalca, ki v okviru odprtega postopka, ki ga je uporabil naročnik, pogajanj ne pozna.

Naročnik je 20. 4. 2012 sprejel odločitev, s katero je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. Naročnik navaja, da je v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZJN-2) prejete ponudbe najprej razvrstil glede na merila, nato pa preveril, ali je ponudba, ki je bila ocenjena kot najugodnejša, popolna. Naročnik je preveril, ali je ponudba vlagatelja, ki je bila ocenjena kot najugodnejša, popolna, in ugotovil, da je nepravilna in nesprejemljiva, zato jo je izločil. Nato je naročnik preveril še drugi dve ponudbi in zanju enako ugotovil, da sta nepravilni in nesprejemljivi, zato ju je izločil. Naročnik zatrjuje, da je navedene ugotovitve podal v obrazložitvi sklepa o izidu naročila tako, da je svojo odločitev obrazložil in navedel ugotovitve ter razloge zanjo. Naročnik je zapisal, da je ponudba vlagatelja nepravilna v delu, ki se nanaša na ceno servisne ure, ter je navedel podlago za to ugotovitev, saj je navedel celotno definicijo nepravilne ponudbe. Pri tem je že iz samega razloga naročnika, da je ponudba vlagatelja nepravilna v delu, ki se nanaša na ceno servisne ure, jasno in nedvoumno, da je razlog ta, da je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence. Naročnik navedenega ni še dodatno pojasnjeval, saj je to dejstvo znano in jasno in bi moralo biti jasno tudi vlagatelju ter ostalim udeležencem v predmetnem postopku oddaje javnega naročila. Vse ponujene cene servisnih ur vseh ponudnikov za vse sklope (razen dveh iz drugih sklopov, ki niso stvar tega revizijskega postopka) so namreč enake in znašajo 30,00 EUR z DDV, kar pa je v nasprotju s tem, da so isti ponudniki doslej ponujali drugačne, med seboj različne, cene, ki so tudi nižje od sedaj ponujenih. Naročnik je zato upravičeno predvideval, da je bil med ponudniki dogovor glede enakih cen oziroma so te cene dirigirane. Naročnik glede vlagateljevega očitka o presoji nesprejemljivosti vlagateljeve ponudbe navaja, da je sledil definiciji nesprejemljive ponudbe iz 21. točke 2. člena ZJN-2, pri čemer je naročnik v obrazložitvi odločitve jasno zapisal, da je ponudba nesprejemljiva zaradi tega, ker je vlagatelj ponudil ceno servisne ure, ki je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Naročnik v sklepu še pojasni, da je vlagatelj ponudil kar za približno 56 % višjo ceno od tiste, po kateri vlagatelj že po sedaj sklenjeni pogodbi z naročnikom izvaja te storitve, njegova cena pa je veliko višja tudi od cen servisnih ur za servisiranje in popravila vozil blagovne znamke škoda po drugih veljavnih pogodbah naročnika za te storitve. Naročnik še navaja, da mu ni mogoče očitati kršitve, ker je napovedal, da bo predmetno javno naročilo izvedel po postopku s pogajanji brez predhodne objave, saj je ugotovil, da so vse ponudbe nepopolne, prav tako naročnik upravičeno pričakuje, da ima možnost v naslednjem postopku s pogajanji doseči nižjo ceno servisne ure za ta sklop, kar je skladno tudi z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti. Naročnik je zavrnil vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov postopka.

Naročnik je Državni revizijski komisiji 25. 4. 2012 odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Po pregledu dokumentacije in preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju, ugotovila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Med strankama je najprej spor o tem, ali je naročnik odločitev o izločitvi vlagateljeve ponudbe v sklopu 1 ustrezno obrazložil oziroma ali je vlagatelja v zadostni meri seznanil z razlogi za izločitev njegove ponudbe.

Vlagateljeve revizijske navedbe je treba presojati z vidika določila prvega odstavka 80. člena ZJN-2 in prvega odstavka 79. člena ZJN-2. 80. člen ZJN-2 v prvem odstavku določa, da mora naročnik, ko v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb izloči ponudbe, ki niso popolne, izločenega ponudnika opozoriti na možnost uveljavljanja pravnega varstva ter navesti podatke iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2, vključno z razlogi za izločitev. Odločitev o izločitvi ponudnika je odločitev, ki jo naročnik sprejme hkrati z odločitvijo o oddaji naročila iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2, za katero zakon določa, da jo mora naročnik obrazložiti in navesti ugotovitve in razloge zanjo. Kot je Državna revizijska komisija že večkrat zapisala (prim. sklep št. 018-71/2010, 018-284/2011.018-054/2012), je poglavitni namen odločitve o oddaji naročila predvsem obveščanje ponudnikov z zadostnimi informacijami, ki so bistvenega pomena pri uveljavljanju pravnega varstva v revizijskem postopku, med drugim tudi povzetek ustreznih razlogov za izločitev oziroma zavrnitev ponudb neuspešnih ponudnikov. Obrazložitev odločitve mora vsebovati jasne in nedvoumne razloge naročnika do te mere, da se ponudniki lahko seznanijo z utemeljitvijo odločitve, da lahko zaščitijo svoje pravice in preverijo, ali je odločitev o oddaji naročila zakonita ali ne. Pri tem sicer ni nujno, da bi bila obrazložitev vseobsežna, torej takšna, da bi zajemala prav vse podrobnosti posameznih razlogov, ki so naročnika vodili pri sprejemu odločitve o oddaji naročila, vendar pa morajo biti v povezavi z odločitvijo jasno in nedvoumno navedena glavna pravna in dejanska dejstva.

Da je seznanitev ponudnikov z razlogi za zavrnitev njihovih ponudb in prednostmi izbrane ponudbe pomembna za učinkovito pravno varstvo, je razvidno tudi iz Direktive 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS glede izboljšanja učinkovitosti revizijskih postopkov oddaje javnih naročil, iz preambule katere (četrti pododstavek drugega odstavka 2.a člena) izhaja, da mora naročnik ponudnikom, ko jim sporoči odločitev o oddaji naročila, dati tudi povzetek relevantnih razlogov za naročnikovo odločitev (glede neuspešnih ponudnikov razloge za zavrnitev njihovih ponudb).

Ob upoštevanju navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik v odločitvi o oddaji naročila, s katero je odločil, da se predmetno naročilo ne odda, vlagatelja z vsemi razlogi za izločitev njegove ponudbe ni seznanil v zadostni meri.

Kot je razvidno iz izpodbijane odločitve o (ne)oddaji naročila (sklep naročnika št. 430-1754/2011-1-1 z dne 21. 3. 2012), je naročnik v skladu s tretjim odstavkom 41. člena ZJN-2 ponudbe najprej razvrstil po merilih, nato pa preveril, če je najugodnejša ponudba tudi popolna. Ko je ugotovil, da je ta nepopolna, je preveril popolnost še ostalih dveh (manj ugodnih) in tudi zanju ugotovil, da sta nepopolni. Naročnik je za vlagateljevo ponudbo, ki je bila najugodnejša, ugotovil: "â??je ponudba ponudnika AUTODELTA, d.o.o., kot taka nepravilna v delu, ki se nanaša na ceno servisne ure, skladno z določilom 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, ki opredeljuje: "Nepravilna ponudba" je tista ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev 41. do 47. člena tega zakona. Poleg navedenega je ponudnik AUTODELTA, d.o.o. za predmet naročila ponudil ceno servisne ure, ki je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Naročnik je ugotovil, da je ponudba ponudnika AUTODELTA, d.o.o. kot taka nesprejemljiva, skladno z določilom 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, ki opredeljuje: "Nesprejemljiva ponudba" je tista ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva, ali ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. [â??]"

Državna revizijska komisija ne more sprejeti vlagateljevih navedb, da iz izpodbijane naročnikove odločitve niso razvidni razlogi za izločitev njegove ponudbe kot nesprejemljive. Kljub temu, da je naročnik citiral določbo 21. točke 2. člena ZJN-2, iz katere je razvidno, da je ponudba nesprejemljiva, če "ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva", ali "ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu", je naročnik jasno zapisal tudi razlog, zaradi katerega je kot nesprejemljivo označil vlagateljevo ponudbo. Naročnik je izrecno navedel, da je vlagatelj ponudil ceno servisne ure, ki je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, torej je vlagatelja seznanil z dejanskim razlogom za nesprejemljivost njegove ponudbe.

Vendar Državna revizijska komisija enakega zaključka ne more sprejeti glede naročnikove odločitve, da je vlagateljeva ponudba nepravilna. Naročnik je pri tej ugotovitvi kot razlog izpostavil ceno servisne ure, zaradi katere naj bi bila vlagateljeva ponudba nepravilna v skladu z določilom 19. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Vendar je to storil na način, da ni mogoče jasno in nedvoumno ugotoviti, kaj je narobe s ponujeno ceno servisne ure.

Naročnik namreč v povezavi s ponujeno ceno servisne ure ni navedel ničesar, razen tega, da je ta razlog za nepravilno ponudbo. Glede na to, da je ponudba, sledeč zakonski opredelitvi nepravilne ponudbe iz 19. točke 2. člena ZJN-2 (nepravilna ponudba je tista ponudba, ki je v nasprotju s predpisi ali je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence ali ne izpolnjuje pogojev 41. do 47. člena tega zakona), lahko nepravilna iz treh različnih razlogov, ni mogoče ugotoviti, kateri od naštetih zakonskih razlogov je bil podlaga za ugotovitev naročnika o nepravilni ponudbi vlagatelja. Kaj je narobe s ponujeno ceno, ni mogoče ugotoviti niti na podlagi opisa dejanskega stanja, ker tega v izpodbijani odločitvi sploh ni. Naročnik v zvezi s ponujeno ceno ni zapisal nič, razen to, da je ta razlog za izločitev ponudbe. Da bi se vlagatelj lahko ustrezno seznanil z razlogi za izločitev svoje ponudbe, bi ga moral naročnik seznaniti vsaj s tem, katere so pomanjkljivosti oziroma nepravilnosti pri podani ceni, čemur pa naročnik zgolj s prepisom zakonske definicije nepravilne ponudbe (ob upoštevanju že prej navedenega) ni zadostil. Državna revizijska komisija tudi ne sprejema naročnikovega argumenta, danega šele v predrevizijskem postopku, da že iz naročnikovega razloga, da je ponudba vlagatelja nepravilna v delu, ki se nanaša na ceno servisne ure, jasno in nedvoumno izhaja, da je ponudba nepravilna zaradi tega, ker je ponudbena cena očitno sestavljena na način, ki ni skladen s pravili poštene konkurence, ne da bi moral naročnik to posebej izpostavljati v odločitvi. Ni namreč mogoče izključiti, da bi ponudba zaradi cene bila lahko tudi v nasprotju s predpisi ali ne bi izpolnjevala pogojev 41. do 47. člena ZJN-2, in bi tudi kot takšna bila označena za nepravilno in izločena iz postopka oddaje javnega naročila. Ob tem velja dodati, da sicer drži, da je vlagatelj tisti, ki mora v zahtevku za revizijo zatrjevati kršitve, ki jih očita naročniku pri ravnanju v postopku oddaje naročila, in navajati dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (prvi odstavek 15. člena ZPVPJN), vendar ta njegova obveznost temelji na predpostavki, da je naročnik sam izpolnil svoje obveze glede obveščenosti ponudnikov o razlogih za zavrnitev njihovih ponudb, ki so predpogoj za uveljavljanje učinkovitega pravnega varstva.

Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da naročnikove odločitve v tem delu sploh ni mogel (primerno) preizkusiti, saj ta ni bila ustrezno argumentirana, kar je nedvomno vplivalo na njegovo učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Zato je Državna revizijska komisija (ne da bi presojala utemeljenost drugih revizijskih navedb, saj njihova presoja ne bi v ničemer vplivala na odločitev Državne revizijske komisije, kot je razvidna iz izreka tega sklepa), na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN, zahtevku za revizijo vlagatelja že iz tega razloga ugodila in razveljavila odločitev naročnika o oddaji naročila, kot je razvidna iz dokumenta "sklep št. 430-1754/2011-1-1 z dne 21. 3. 2012". Naročnik je namreč prekršil 79. člen ZJN-2 v povezavi s prvim odstavkom 80. člena ZJN-2 in vlagateljevo pravico do obveščenosti, saj ni ustrezno obrazložil, zakaj je izločil vlagateljevo ponudbo kot nepravilno.

Državna revizijska komisija, v skladu s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN, naročnika napotuje, da novo sprejeto odločitev o oddaji naročila jasno in nedvoumno obrazloži in navede razloge zanjo (torej tudi razloge za izločitev ponudb) na način, ki bo neizbranim ponudnikom omogočil učinkovito uveljavljanje pravnega varstva. Pri tem naj upošteva tudi ugotovitve Državne revizijske komisije iz te odločitve.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, in sicer stroške za plačilo revizijske takse, stroške za odvetniško zastopanje v višini 1.500,00 EUR ter materialne izdatke v višini 20,00 EUR. Ker je Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodila, 3. odstavek 70. člena ZPVPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, mora naročnik vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo.

Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala stroške za takso v višini 5.800,00 EUR, nagrado za odvetniško zastopanje v višini 800,00 EUR, skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu - ZOdv-C (Uradni list RS, št. 35/09), katero je določila skladno s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT (Uradni list RS, št. 67/08) po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera, in stroške za poštne in telekomunikacijske storitve v pavšalnem znesku 20,00 EUR, vse skupaj v znesku 6.620,00 EUR. Državna revizijska komisija je višjo stroškovno zahtevo vlagatelja zavrnila, saj je ocenila, da stroški nad priznano višino niso bili potrebni.

Na podlagi navedenega je naročnik vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo, v višini 6.620,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Državna revizijska komisija naročniku, na podlagi prvega odstavka 41. člena ZPVPJN, nalaga, da Državni revizijski komisiji v roku dveh mesecev od prejema tega sklepa predloži odzivno poročilo o izvedbi postopka oddaje predmetnega javnega naročila v sklopu 1, ki mora skladno s tretjim odstavkom 41. člena ZPVPJN vsebovati: navedbo javnega naročila, za katero je bil izveden revizijski postopek, navedbo odločitve Državne revizijske komisije, opis nepravilnosti, ki jih je ugotovila Državna revizijska komisija, opis napotkov, ki jih je Državna revizijska komisija dala in opis načina odprave nepravilnosti.
Državna revizijska komisija ocenjuje, da je rok dveh mesecev za predložitev odzivnega poročila, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, zlasti pa dejstvo, da bo naročnik v navedenem roku lahko opravil potrebna ravnanja skladno z ZJN-2, primeren in dovolj dolg.

Če bo Državna revizijska komisija ugotovila, da v odzivnem poročilu ne bo izkazana odprava nepravilnosti ali upoštevanje napotkov Državne revizijske komisije, ali naročnik odzivnega poročila Državni revizijski komisiji ne bo predložil, bo Državna revizijska komisija začela postopek za ugotavljanje prekrška po uradni dolžnosti (četrti odstavek 41. člena ZPVPJN).


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, 21. 5. 2012



Predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič, univ.dipl.ekon.
članica Državne revizijske komisije









Vročiti:

- Odvetnica Aleksandra Jurakk, Pražakova 20, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za notranje zadeve, štefanova ulica 2, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, Ljubljana