018-424/2011 Javna agencija za javno naročanje Republike Slovenije

Številka: 018-424/2011-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Maje Bilbija kot predsednice senata ter mag. Nataše Jeršič in Miriam Ravnikar šurk kot članic senata v postopku pravnega varstva pri oddaji javnega naročila za "Informacijski sistem ISARR" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj Ipmit, d. o. o., Kotnikova ulica 30, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Služba Vlade Republike Slovenije za lokalno samoupravo in regionalno politiko, Dunajska cesta 58, Ljubljana, v imenu in za račun katerega javno naročilo izvaja Javna agencija za javno naročanje Republike Slovenije, Tržaška cesta 21, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 6. 2. 2012

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne.

2. Naročnikova zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

3. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Vlagatelj je v postopku oddaje javnega naročila (objava 21. 10. 2011 na portalu javnih naročil, pod št. objave JN12126/2011, in 26. 10. 2011 v Uradnem listu Evropske unije, pod št. objave 2011/S 206-336028) še pred potekom roka za predložitev ponudb vložil zahtevek za revizijo z dne 23. 11. 2011 in predlagal, da "naročnik vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodi tako, da spoštuje vsa določila ZJN-2 in temu primerno razveljavi svoje nezakonite odločitve ali razpiše novo javno naročilo, v katerem bo pripravil novo razpisno dokumentacijo, ki bo skladna z določili ZJN-2", uveljavljal pa je tudi povrnitev plačane takse.

Vlagatelj navaja, da je naročnik:
- ponudnike kljub temu, da je bil pozvan na pojasnilo, nepopolno seznanil informacijami o pravnem varstvu,
- pripravil razpisno dokumentacijo strokovno zelo površno, nejasno in pomanjkljivo,
- opustil v projektu zahtevo za podporo nove finančne perspektive Evropske unije in podporo za državne razvojne programe, ki niso sofinancirani iz sredstev Evropske unije,
- objavil tri datoteke razpisne dokumentacije v neprimernih elektronskih formatih,
- dvoumno, nejasno, nedosledno in pomanjkljivo pripravil razpisno dokumentacijo v delu, kjer uporablja pojme "napaka", "problem", "odzivni čas" in "storitve osnovnega vzdrževanja",
- neustrezno pripravil razpisno dokumentacijo glede zahteve po SLA âˆ" Service Level Agreement,
- pripravil zahteve tako, da razpisani projekt s strokovnega vidika, upoštevaje vse zahteve iz razpisne dokumentacije, ni izvedljiv, pri čemer vlagatelj izpostavlja šest sklopov zahtev,
- v naknadno objavljeni investicijski dokumentaciji natančneje kot v razpisni dokumentaciji opredelil potrebne funkcionalnosti nadgradnje ISARR,
- postavil nekatere tehnične zahteve, ki predstavljajo le dodatne stroške in ne realnih rešitev problemov,
- povzročil dodatne stroške in večjo neučinkovitost črpanja sredstev ali večjo nestabilnost sistema, ker je brez podlage v strokovnih analizah spremenil v istem letu podane zahteve,
- postavil nerazumno, nelogično in škodljivo zahtevo, da je za kategorizacijo zahtevkov odgovoren tudi uporabnik,
- 28. člen vzorca pogodbe določil nesmotrno.

Vlagatelj naročniku očita zlasti kršitve temeljnih načel iz 6., 8., 9. in 10. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s spr.; v nadaljevanju: ZJN-2), 14. in 22. člena ZJN-2, devetega odstavka 37. člena ZJN-2, četrtega odstavka 71. člena ZPVPJN, načela zakonitosti in določb Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni lisr RS, št. 21/95 s spr.; v nadaljevanju: ZASP).

Naročnik je s sklepom št. 4301-24/2011/52 z dne 5. 12. 2011 zahtevek za revizijo in zahtevo za povrnitev stroškov zavrnil, vlagatelju pa naložil povrnitev svojih stroškov. Naročnik zavrača vlagateljeve očitke, Državni revizijski komisiji pa predlaga, da na podlagi 21. člena ZPVPJN vlagatelju izreče denarno kazen.

Naročnik med drugim zatrjuje, da:
- je razpisna dokumentacija popolna in pripravljena skladno z 71. členom ZJN-2, na vprašanja pa je odgovoril pravočasno v roku iz 81. člena ZJN-2,
- je vlagatelj pravilno vložil zahtevek za revizijo in vplačal takso v predpisani višini 1.500 eurov,
- je razpisno dokumentacijo pripravil dobro in jasno, čemur vlagatelj nasprotuje le pavšalno in subjektivno, število prejetih vprašanj pa ni merilo za ocenjevanje pravilnosti razpisne dokumentacije,
- je rok za predložitev ponudb določen skladno s 50. in z 51. členom ZJN-2,
- je v preteklosti za podobne predmete javnega naročila že večkrat prejel ponudbe, ki so jih ponudniki predložili samostojno,
- vlagatelj kršitev 6. člena ZJN-2 uveljavlja v varstvu javnega interesa, za kar pa ni aktivno legitimiran,
- so bili z ogledom seznanjeni vsi gospodarski subjekti, udeležba na njem ni bila obvezna in so se gospodarski subjekti samostojno odločali, ali se ga bodo udeležili,
- niti investicijska dokumentacija in niti "zapis" z ogleda nista del razpisne dokumentacije,
- je objavil razpisno dokumentacijo v celoti in ni kršil 8. člena ZJN-2,
- se revizijsko poročilo Računskega sodišča RS ne nanaša na obravnavano javno naročilo,
- je naročnik avtonomen pri oblikovanju predmeta javnega naročila,
- ZJN-2 ne določa formata objave razpisne dokumentacije, bistveno pa je, da je vlagatelj lahko prebral njeno vsebino,
- se vlagatelj postavlja v vlogo naročnika in sam želi oblikovati razpisno dokumentacijo, česar pa naročnik ne more dovoliti,
- je vlagatelj sedanji izvajalec sistema ISARR in ta sistem pozna,
- ne drži vlagateljeva trditev, da naročnik zahteva, da ponudnik vodi projekt in obvladuje arhitekturo, tega pa ne more zaračunati,
- pri opremi ne gre za tehnične specifikacije, ampak za konkretno programsko opremo, ki jo je treba uporabiti pri javnem naročilu, zato naročnik ni zapisal "ali enakovredno", saj enakovredne opreme ni mogoče uporabiti,
- je v razpisni dokumentaciji in pojasnilih navedeno, kdo prijavlja napake,
- naročnik predmeta javnega naročila ne more neomejeno uporabljati brez prenosa vseh materialnih avtorskih pravic, v 28. členu vzorca pogodbe pa je tudi navedel, katere materialne avtorske pravice se prenesejo na naročnika.

Naročnik je kot prilogo dopisu št. 4301-24/2011/53 z dne 8. 12. 2011 Državni revizijski komisiji posredoval zahtevek za revizijo in dokumentacijo.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 8. 12. 2011 opredelil do odločitve o zahtevku za revizijo in zavrača naročnikovo argumentacijo. Vlagatelj predlaga Državni revizijski komisiji, da na podlagi 21. člena ZPVPJN naročniku izreče denarno kazen. Vlagatelj je predložil stroškovnik s postavkama taksa v višini 1.500 eurov in "neupravičeni stroški postopka naročnika" v višini 305,70 eurov.

Državna revizijska komisija je vpogledala v objavi obvestil o javnem naročilu in razpisno dokumentacijo. Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb naročnika in vlagatelja je Državna revizijska komisija odločila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Vlagatelj med drugim zatrjuje, da je naročnik z določitvijo posameznih zahtev iz razpisne dokumentacije in načinom vodenja postopka oddaje javnega naročila kršil temeljna načela iz 6. (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti), 8. (načelo transparentnosti javnega naročanja), 9. (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) in 10. (načelo sorazmernosti) člena ZJN-2.

Pravna načela (praviloma) predstavljajo (le) vrednostna merila, ki usmerjajo vsebinsko opredeljevanje konkretnih pravnih pravil ter način njihovega izvrševanja in so uporabna le toliko, kolikor so operacionalizirana v konkretnih pravnih pravilih in pravnih institutih, ki urejajo določeno pravno področje, ter njihovih medsebojnih povezavah. Pravna načela tako niso absolutna merila, iz katerih bi bilo mogoče mehanično izpeljati rešitve, ki jih uporabnik potrebuje glede na konkretni primer in tudi niso votla vrednostna merila, da bi bilo le od pristojnega uporabnika odvisno, kako jih bo razumel in izvrševal. Pravna načela (tako tudi temeljna načela javnega naročanja) predstavljajo vrednostne temelje, ki jih je mogoče uveljaviti (le) toliko, kolikor to dopuščajo normativne rešitve (pravna pravila), ki so uzakonjene na določenem pravnem področju (prim. dr. Marijan Pavčnik: Teorija prava, GV Založba, 2007, str. 142 in nasl.).

Državna revizijska komisija zato pojasnjuje, da v primeru, da naročnik ni kršil pravil vodenja postopka oddaje javnega naročila, mu kršitve ni mogoče očitati z zatrjevanjem, da pa je kršil katero izmed temeljnih načel. Vendar tudi morebitna kršitev katerega izmed pravil postopka oddaje javnega naročila, ki pa ne vpliva na vlagateljevo zmožnost sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila ali pridobitev javnega naročila oziroma vlagatelj tega ne izkaže, ne upravičuje sankcioniranja naročnika, saj vlagateljev položaj v postopku oddaje javnega naročila zaradi naročnikovega ravnanja dejansko ni (bil) prizadet. Zato bi v slednjem primeru uveljavljanje take kršitve pomenilo, da konkretni vlagatelj uveljavlja kršitve zaradi varstva javnega interesa, za kar pa ni upravičen, saj varstvo javnega interesa lahko uveljavljajo osebe iz 6. člena ZPVPJN.

Državna revizijska komisija dodatno pojasnjuje v zvezi z vlagateljevimi očitki o kršitvi načela iz 6. člena ZJN-2, ki ga vlagatelj večkrat izpostavlja. Nesporno je mogoče zaključiti, da je interes gospodarskih subjektov, ki na trgu opravljajo pridobitno dejavnost, da pridobijo javno naročilo v izvedbo. Pridobitev javnega naročila v izvedbo namreč predstavlja možnost, da pridobijo izvedbo odplačnega posla (prim. 14. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), lahko pa morebiti pridobijo tudi reference, ki bi jim služile v kakšnem drugem postopku oddaje javnega naročila ali pri izvedbi zasebnih projektov. Zato je mogoče šteti, da ima ponudnik interes pridobiti posel (gl. tudi prvo alineo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN, ki kot enega izmed elementov aktivne legitimacije določa interes za dodelitev javnega naročila), postopek oddaje javnega naročila pa naj omogoči, da gospodarski subjekti sodelujejo pri pridobivanju tega posla. Zato je treba šteti, da ima gospodarski subjekt interes zahtevati razveljavitev tistih naročnikovih zahtev oziroma ravnanj, ki mu nezakonito onemogočajo, omejujejo, ovirajo, preprečujejo ipd. možnost pridobitve posla, ne pa tudi tistih, ki mu tega ne onemogočajo, ne omejujejo, ne ovirajo, ne preprečujejo ipd.

Ker ZPVPJN ureja pravno varstvo ponudnikov, naročnikov in javnega interesa, vključno s pravnim varstvom obrambnega in varnostnega interesa, v postopkih oddaje javnih naročil (prva alinea prvega odstavka 1. člena ZPVPJN), in pravno varstvo po sklenitvi pogodbe [o izvedbi javnega naročila] ali okvirnega sporazuma (drugi odstavek 1. člena ZPVPJN), je treba pravno varstvo zaradi kršitev, ki presegajo namen urejanja pravnega varstva po ZPVPJN, iskati v tistih postopkih, ki so temu namenjeni. Ker je Državna revizijska komisija poseben, neodvisen in samostojen državni organ, ki odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil v vseh stopnjah postopka javnega naročanja (prvi odstavek 60. člena ZPVPJN), torej ni pristojni organ za zagotavljanje pravnega varstva glede vprašanj, ki ne sodijo v odločanje o zakonitosti oddaje javnih naročil. O teh vprašanjih torej odločajo za to pristojni drugi organi. Državna revizijska komisija zato ni pristojni organ, ki odloča o zakonitosti ali skladnosti investicijske dokumentacije, pa tudi ni pristojni organ, ki bi odločal o smotrnosti porabe javnih sredstev pri izvedbi razpisanega projekta.


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "***":

Vlagatelj najprej izpostavlja, da ga je naročnik oviral pri uveljavljanju pravnega varstva, saj ni določil, kako ga lahko ponudniki uveljavljajo, na vprašanje, postavljeno 4. 11. 2011, ob 17.24, je odgovoril šele z objavo na portalu javnih naročil 22. 11. 2011, ob 17.49, še vedno pa ni izpolnil obveznosti iz četrtega (pravilno: iz tretjega; opomba Državne revizijske komisije) odstavka 71. člena ZPVPJN.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj pravočasno (prvi odstavek 25. člena ZPVPJN) vložil zahtevek za revizijo, h kateremu je priložil tudi dokazilo o vplačilu takse (drugi odstavek 15. člena ZPVPJN) v višini 1.500 eurov (ki jo je glede na podatke z "izpisa nalogov z račun" vplačal, še preden je naročnik objavil odgovor na portalu javnih naročil 22. 11. 2011, ob 17.49). Ta višina takse je skladna glede na drugo alineo prvega odstavka 71. člena ZJN-2, saj se zahtevek za revizijo nanaša na vsebino objave in razpisno dokumentacijo v odprtem postopku. Naročnik v obravnavanem primeru namreč izvaja odprti postopek oddaje javnega naročila (točka IV.1.1 obvestil o naročilu; točka 4 str. 5 razpisne dokumentacije). Ne glede na vlagateljeve očitke Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj pravno varstvo pravilno uveljavljal, kar je v tej zadevi tudi bistveno. Glede na navedeno Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj ni uspel izkazati, da bi očitane naročnikove kršitve glede pomanjkljive seznanitve z uveljavljanjem pravnega varstva vplivale na vlagateljevo uveljavljanje pravnega varstva, nadaljnje razčiščevanje dejanskega stanja in nadaljnje odločanje o domnevni naročnikovi kršitvi (zlasti glede domnevne opustitve ravnanja po tretjem odstavku 71. člena ZPVPJN) pa bi v konkretnih okoliščinah predstavljalo odločanje o objektivni kršitvi, čemur pa postopek pravnega varstva ni namenjen.


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "I.":

Vlagatelj navaja, da je naročnik razpisno dokumentacijo pripravil "strokovno zelo površno in pomanjkljivo", kar dokazuje več kot 60 prejetih vprašanj, na katera je odgovarjal z "zamudo", saj je za odgovore porabil povprečno dva tedna. Vlagatelj opozarja na 51. člen ZJN-2 in navaja, da se konkretno javno naročilo nanaša na razmeroma zahteven projekt, za ustrezno poslovno povezovanje, organiziranje gospodarskih subjektov in pripravo ponudb pa je treba občutno več časa, kot za enostavna javna naročila. Vlagatelj meni, da naročnik ponudnike ovira pri pripravi konkurenčnih in popolnih ponudb ter mu očita kršitev 6. člena ZJN-2. Vlagatelj še navaja, da je naročnik celoten postopek oddaje javnega naročila vodil zmedeno in nejasno, pri čemer izpostavlja ogled, v zvezi s čimer mu očita zlasti kršitve 8., 9., 10. in 22. člena ZJN-2 ter pravico do zasebnosti.

Skladno s 4. točko prvega odstavka 70. člena ZJN-2 je ena izmed faz postopka oddaje javnega naročila tudi "priprava razpisne dokumentacije, če je to primerno", 71. člen ZJN-2 pa določa, katere vsebine lahko sestavljajo razpisno dokumentacijo. Vlagatelj navaja, da je naročnik razpisno dokumentacijo sicer pripravil, vendar zatrjuje, da jo je pripravil "strokovno zelo površno in pomanjkljivo" (str. 4 zahtevka za revizijo), kar utemeljuje s tem, da je naročnik do 23. 11. 2011 prejel več kot 60 dodatnih vprašanj, na katera je odgovarjal v povprečju v dveh tednih. Državna revizijska komisija pojasnjuje, da 81. člen ZJN-2 naročniku nalaga, da na portal javnih naročil ali prek njega posreduje dodatna pojasnila v zvezi z razpisno dokumentacijo najpozneje šest dni pred iztekom roka za predložitev ponudb, če je bila zahteva posredovana pravočasno. Ponudniki imajo pravico zahtevati dodatna pojasnila, ZJN-2 pa ne določa, da bi bilo merilo, da je razpisna dokumentacija pripravljena "strokovno zelo površno in pomanjkljivo", število prejetih vprašanj. Nek del razpisne dokumentacije je lahko enoznačen, razumljiv in jasen, pa vseeno ZJN-2 ne določa vsebinskih omejitev, da bi nek gospodarski subjekt ne smel postaviti vprašanja ravno o tem delu razpisne dokumentacije.

Konkretni vlagatelj z zahtevkom za revizijo varuje svoj položaj (prva alinea prvega odstavka 14. člena ZPVPJN), ne pa položaja drugih ponudnikov, saj bi v nasprotnem to pomenilo varstvo javnega interesa, za kar pa konkretni vlagatelj ni pristojen. Za varstvo javnega interesa so namreč pristojni subjekti iz 6. člena ZPVPJN (v povezavi z drugo alineo prvega odstavka 14. člena ZPVPJN). Zato vlagatelj ne more v imenu drugih gospodarskih subjektov zatrjevati, da "je naročnik po nepotrebnem oviral ponudnike pri pripravi konkurenčnih in popolnih ponudb" (str. 4 zahtevka za revizijo). To tudi velja v primeru, če bi vlagatelj nastopal v skupni ponudbi. V primeru, če priprava ponudbe predstavlja oviro (vodilnemu) partnerju, je v končni posledici sicer to lahko tudi ovira vlagatelju kot bodisi partnerju bodisi vodilnemu partnerju, vendar je še vedno mogoče očitek oblikovati tako, da vlagatelj zatrjuje, da tako naročnikovo ravnanje onemogoča ali otežuje sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila vlagatelju.

Državna revizijska komisija dodaja, da gospodarskemu subjektu ni treba postavljati dodatnih vprašanj (saj gre le za njegovo pravico in ne dolžnost), temveč ima možnost, da skladno z ZPVPJN vloži zahtevek za revizijo zoper "strokovno zelo površno in pomanjkljivo" razpisno dokumentacijo.

Odgovore mora naročnik objaviti v roku iz 81. člena ZJN-2, kar ugotavlja tudi vlagatelj. Če je naročnik temu sledil, mu kršitve ZJN-2 ni mogoče očitati. To izhaja tudi iz 53. člena ZJN-2, ki ureja podaljševanje rokov, saj ta naročniku nalaga podaljšanje roka za predložitev ponudb, če razpisne dokumentacije ali dodatnih informacij (čeprav jih je gospodarski subjekt zahteval pravočasno) ne predloži v rokih, določenih z ZJN-2.

Očitek o kršitvi načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-2) je očitek, ki se nanaša na obrambo javnega interesa, za kar pa vlagatelj ni pristojen (6. člen ZPVPJN). Zaradi istega razloga vlagatelj ne more v imenu drugih gospodarskih subjektov zatrjevati, da se morajo povezovati (str. 5 zahtevka za revizijo). Vlagatelj očitke v zvezi s povezovanjem gospodarskih subjektov lahko še vedno oblikuje na način, da neka zahteva iz razpisne dokumentacije tudi njemu onemogoča ali omejuje predložitev ponudbe, ker mora angažirati partnerje, ki jim neka zahteva iz razpisne dokumentacije onemogoča ali omejuje možnost sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila.

Naročnik je obvestili o naročilu poslal v objavo v Uradni list Evropske unije (in na portal javnih naročil) 21. 10. 2011 (točka VI.5 obvestil o naročilu), kot rok za predložitev ponudb pa je določil 2. 12. 2011, do 9. ure (točka IV.3.4 obvestil o naročilu), kar pomeni, da je upošteval minimalni 40-dnevni rok za prejem ponudb v odprtem postopku iz 51. člena ZJN-2. Koliko naj bi bilo "občutno več časa" za pripravo popolne ponudbe v konkretnem primeru (str. 4 in 5 zahtevka za revizijo), pa vlagatelj niti ne navede, zaradi česar očitka ni mogoče preveriti, da naročnik ni upošteval 50. člena ZJN-2.

Vlagatelj izpostavlja tudi spornost naročnikovih določb glede ogleda.

Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da je naročnik v točki 7.3 kazala razpisne dokumentacije (str. 3) zapisal, da se na str. 8 razpisne dokumentacije nahaja besedilo, ki ima naslov "Ogled dokumentacije", na str. 8 razpisne dokumentacije pa se nahaja besedilo, ki ima naslov "Ogled", nanaša pa se na "podrobnejšo predstavitev delovanja in uporabe sistema", vendar vsebino zahtevam naročnika daje šele besedilo na str. 8 razpisne dokumentacije in ne že naslov v točki 7.3 kazala na str. 3 razpisne dokumentacije. Čeprav naslov v točki 7.3 kazala na str. 3 razpisne dokumentacije res nakazuje na drugačno vsebino besedila na str. 8 razpisne dokumentacije, pa je za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila in pripravo ponudbe relevantna le vsebina na str. 8 razpisne dokumentacije. Kako naj bi ta nedoslednost naslovov v razpisni dokumentaciji vplivala na vlagateljev položaj v postopku oddaje javnega naročila, ni jasno, saj je iz zahtevka za revizijo razvidno, da je vlagatelj vsebino na str. 8 razpisne dokumentacije uspel prebrati in ji tudi ugovarja.

Iz vsebine točke 7.3 (str. 8 razpisne dokumentacije; Vabimo vas na neobvezno udeležbo na ogled-predstavitev v zvezi z obstoječim informacijskim sistemom ISARR, â??) je razvidno, da je ogled neobvezen in da za neudeležbo naročnik ni predvidel sankcij. Ogled ni pogoj za oddajo ponudbe. To je naročnik tudi pojasnil v odgovoru, objavljenem na portalu javnih naročil 8. 11. 2011, ob 18.07. Zato je možnost ogleda mogoče razumeti le na način, da neudeležba na njem ne more vplivati na možnost sodelovanja gospodarskih subjektov v postopku oddaje javnega naročila. Za sodelovanje na ogledu se gospodarski subjekt odloča samostojno, zato je od njega samega odvisno, ali mu je treba za pripravo ponudbe izvedeti, kako deluje obstoječi informacijski sistem ISARR, ali pa lahko ponudbo pripravi že na podlagi podatkov iz objav na portalu javnih naročil in razpisne dokumentacije.

Vlagatelj izpostavlja, da je "naročnik [â??] celoten postopek javnega naročanja vodil zmedeno in nejasno" (str. 5 zahtevka za revizijo), vendar kot primer navaja "le" ogled. Iz odgovora, objavljenega na portalu 8. 11. 2011, ob 18.07, je razvidno, da je naročnik med drugim zapisal "ZJN-2 določa, da naročnik v razpisno dokumentacijo lahko vključi tudi ogled. V navodilih ponudnikom je naročnik v točki 7.3 Navodil, v razpisno dokumentacijo v skladu z ZJN-2 vključil ogled in zapisal, da [â??]", vendar je kljub temu zapisu (ki je zaradi drugega odstavka 71. člena ZJN-2 postal del razpisne dokumentacije) treba razumeti, da naročnik pojasnjuje, da mu ZJN-2 omogoča, da lahko v razpisni dokumentaciji napove, da bo omogočil ogled. Ker vlagatelj ne zatrjuje, da bi ZJN-2 naročniku onemogočal organiziranje ogleda ali da ZJN-2 naročniku ne daje podlage za organiziranje ogleda, Državna revizijska komisija šteje, da vlagatelj ne oporeka dejstvu, da je naročnik smel organizirati ogled. Slednjemu zaključku Državne revizijske komisije pritrjuje že dejstvo, da vlagatelj celo predlaga drugačen način izvedbe ogleda (str. 7-8 zahtevka za revizijo).

Naročnik je pripravil "zapis" ogleda v obliki uradnega zaznamka (št. 4302-15/2011/ z dne 11. 11. 2011), ki ni del razpisne dokumentacije (odgovora, objavljena na portalu javnih naročil 7. 11. 2011, ob 14.58, in 22. 11. 2011, ob 17.53). Državni revizijski komisiji se navedeno v okoliščinah konkretnega primera ne zdi v nasprotju z ZJN-2, kot to predstavlja vlagatelj. V tem uradnem zaznamku je naročnik predstavil le udeležence ogleda, da so ti podpisovali izjavo o varovanju podatkov in da je na eno izmed vprašanj odgovoril tako, da spraševalec lahko zastavlja vprašanja na način, kot je določen v razpisni dokumentaciji (kar pomeni, da prek portala javnih naročil; gl. točka 7.2, str. 8 razpisne dokumentacije). Naročnik je sicer še zapisal, kako je odgovoril na zastavljeno vprašanje v zvezi z investicijsko dokumentacijo, vendar je na to vprašanje po vsebini odgovoril tudi prek portala javnih naročil (odgovor, objavljen 17. 11. 2011, ob 15.16; podal je povezavo, na kateri je mogoče najti investicijsko dokumentacijo), sicer pa pri pripravi ponudb gospodarskim subjektom ni treba upoštevati investicijske dokumentacije, temveč le razpisno dokumentacijo (odgovori, objavljeni na portalu javnih naročil 17. 11. 2011, ob 15.16, 23. 11. 2011, ob 12.27, 24. 11. 2011, ob 17.17, 24. 11. 2011, ob 17.18, 24. 11. 2011, ob 17.19 in 24. 11. 2011, ob 17.20). Iz navedenega je torej razvidno, da odgovor, zaveden v uradnem zaznamku št. 4302-15/2011/ z dne 11. 11. 2011, ni bil relevanten za pripravo ponudbe.

Naročnik je ogleda opravil 9. in 10. 11. 2011, torej še preden je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj se je ogleda udeležil. Določbe o predložitvi pooblastila in prisotnosti določenih oseb so v tej fazi postopka oddaje javnega naročila do vlagatelja že konzumirane, vendar glede na četrti odstavek 25. člena ZPVPJN vlagatelj ni prekludiran. Če vlagatelj meni, da je naročnik s temi dejanji "grobo krši[l] neodtujljivo državljansko pravico do zasebnosti (zavezanec pooblastila je fizična oseba)" (str. 6 zahtevka za revizijo), pravno varstvo lahko uveljavlja pred tistimi organi, ki so za obravnavo takih kršitev pristojni, saj postopek pravnega varstva po ZPVPJN temu ni namenjen. Čeprav vlagatelj obsežno zatrjuje, da naročnik ni imel podlage za zahtevo po predložitvi pooblastila in je omejeval prisotnost oseb na ogledu, Državna revizijska komisija kot bistveno ugotavlja, da ogled ni bil obvezen in ni bil pogoj za oddajo ponudbe. Zato v konkretnem primeru ni nadalje obravnavala vlagateljevih očitkov, saj domnevne kršitve na sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila niso mogle vplivati.

Vlagatelj se neutemeljeno sklicuje na kršitev tretjega in četrtega odstavka 22. člena ZJN-2, saj v fazi postopka oddaje javnega naročila, ko je naročnik omogočil ogled, gospodarski subjekti niso imeli še statusa ponudnika, pa tudi ponudb nihče ni predložil. Vlagatelj tega sicer niti ne zatrjuje. Sodelovanje na ogledu tudi ni pomenilo dejanja predložitve ponudb.

Udeleženci ogleda so morali, kot to zahteva točka 7.3 (str. 8 razpisne dokumentacije) in kot pravilno opozarja vlagatelj, podpisati izjavo o varovanju podatkov, vendar je iz podpisanih izjav razvidno, da so udeleženci podpisali izjavo, ki jim je omogočala, da pridobljene podatke posredujejo tistim tretjim osebam, ki so vključene pri oddaji konkretnega javnega naročila. Izjava se namreč glasi: "S podpisom te izjave pod kazensko in materialno odgovornostjo izjavljamo, da bomo kot zaupne varovali vse podatke, ki so nam bili posredovani na ogledu dne 9. [oziroma 10.] 11. 2011, in jih ne bomo posredovali tretjim osebam ali organizacijam, ki niso vključene v predmetno javno naročilo." Zato ne drži vlagateljeva trditev, da podatke, pridobljene na vpogledu, mora "zadržati samo zase in jih ne more posredovati nikomur, ker bi sicer kršil navedeno prepoved" (str. 7 zahtevka za revizijo). Državna revizijska komisija še ugotavlja, da je naročnik v zvezi s posredovanjem podatkov na portalu javnih naročil 23. 11. 2011, ob 12.25, objavil odgovor, iz katerega izhaja, da gospodarski subjekt lahko posreduje partnerjem ali podizvajalcem podatke, ki so pomembni za pripravo ponudbe, "vendar pa mora zagotoviti, da le-ta varuje podatke na enak način".

Državna revizijska komisija ni obravnavala vlagateljevih očitkov v obsegu, ki presega potrebo za sodelovanje v postopku oddaje konkretnega javnega naročila, saj vlagatelj ni izkazal, da zaradi načina vodenja ogleda ne more sodelovati v postopku oddaje javnega naročila ali pa je pri tem omejen. Državna revizijska komisija tako ni obravnavala vprašanj nepotrebnosti pooblastila in omejevanja oseb, ki so lahko prisotne na neobveznem ogledu. Državna revizijska komisija tudi ni obravnavala vlagateljevih očitkov o varovanju podatkov o "imen[u], funkcij[i] in podobni[h] podatk[ov] državnih organov" (str. 7 zahtevka za revizijo), ker vlagatelj ni niti navedel, kako ta domnevna kršitev vpliva na sodelovanje v postopku oddaje konkretnega javnega naročila.

Pri pripravi ponudb gospodarskim subjektom ni treba upoštevati investicijske dokumentacije, temveč le razpisno dokumentacijo (odgovori, objavljeni na portalu javnih naročil 17. 11. 2011, ob 15.16, 23. 11. 2011, ob 12.27, 24. 11. 2011, ob 17.17, 24. 11. 2011, ob 17.18, 24. 11. 2011, ob 17.19 in 24. 11. 2011, ob 17.20), zato tudi ni relevantno, da naročnik "udeležencem ogleda [â??] izrecno ni dovolil kopiranja in ne fotografiranja" investicijske dokumentacije in da jim je omogočil le ogled (str. 8 zahtevka za revizijo).

Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni jasno, na kaj se nanaša "prezentacij[a], ki jo je [naročnik] izvedel na ogledu (projekcija v MS PowerPoint)" (str. 8 zahtevka za revizijo), saj vlagatelj tega ni opredelil določno. Če se navedena prezentacija nanaša na investicijsko dokumentacijo, je za pripravo ponudbe nerelevantna (gl. odgovore, objavljene na portalu javnih naročil v zvezi z investicijsko dokumentacijo). Če namreč ni relevantna investicijska dokumentacija, to toliko bolj velja za tiste dokumente, ki to investicijsko dokumentacijo predstavljajo. Ker pa ni jasno, če se ta prezentacija nanaša na kaj drugega, Državna revizijska komisija ne more zaključiti, da bi naročnik kršil ZJN-2.

Vlagatelj se je udeležil ogleda, zato (zaradi prve alinee prvega odstavka 14. člena ZPVPJN) v razmerju do sebe ne izkazuje pravovarstvene potrebe po zatrjevanju, da je naročnik kršil 9. člen ZJN-2, ker je "po nepotrebnem favoriziral ponudnike, ki so se udeležili ogleda (ne glede na to, da je bila udeležba neobvezna)" (str. 8 zahtevka za revizijo). Sicer pa je vlagateljev očitek o kršenju 9. člena ZJN-2 neutemeljen, ker je naročnik vsem gospodarskim subjektom pod enakimi možnostmi omogočil udeležbo na neobveznem ogledu. Vlagatelj pa tudi ne zatrjuje, da bi naročnik na neobvezni ogled kakšnega izmed udeležencev vabil na drugačen način, kot je imel vlagatelj možnost, da se seznani z ogledom.

Vlagatelj ni izkazal kršitve načela transparentnosti (8. člen ZJN-2), saj ni izkazal, da naročnik na portalu javnih naročil ali prek njega ni objavil tiste dokumentacije in tistih podatkov, ki mu jih nalaga ZJN-2 (prim. npr. prvi odstavek 12. člena ZJN-2, drugi odstavek 71. člena ZJN-2 ali prvi odstavek 72. člena ZJN-2).

Državna revizijska komisija ocenjuje, da vlagatelj kršitve načela sorazmernosti (10. člen ZJN-2) ne more uspešno utemeljiti s sklicevanjem na neprimernost izvedbe neobveznega ogleda in niti z neizkazanimi kršitvami 81. člena ZJN-2.


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "II.":

Vlagatelj se sklicuje na revizijsko poročilo Računskega sodišča RS in zatrjuje, da bi moral naročnik v projekt vključiti tudi zahteve za podporo nove finančne perspektive Evropske unije (z začetkom v letu 2014) in podporo za državne razvojne programe, ki niso sofinancirani iz sredstev Evropske unije. Vlagatelj verjame, da se naročnik zaveda, da v razpisanem projektu nista vključeni omenjeni podpori, zato predpostavlja, da naročnik namerava ti podpori vključiti naknadno s sklenitvijo aneksov. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnikovo ravnanje v nasprotju s 6. in 14. členom ZJN-2.

Čeprav se vlagatelj sklicuje na 14. člen ZJN-2, pa s temi očitki po vsebini izpodbija oblikovanje predmeta javnega naročila (prim. 37. člen ZJN-2). Vendar ni kršitev ZJN-2, če naročnik oblikuje tehnične lastnosti predmeta javnega naročila tako, da ne določi katere izmed lastnosti ali funkcije predmeta nabave. Kršitev ZJN-2 zato ni to, če naročnik nabavlja predmet, ki nima neke lastnosti ali funkcije.

Vendar ni podana niti kršitev 14. člena ZJN-2. V 14. členu ZJN-2 so med drugim določene metode za izračun ocenjevanje vrednosti javnih naročil. Naročnik v konkretnem primeru oddaja javno naročilo po odprtem postopku (točka IV.1.1 obvestil o naročilu; točka 4, str. 5 razpisne dokumentacije), ki je eden izmed temeljnih postopkov oddaje javnega naročila in je zaradi objave obvestila o naročilu njegovo ravnanje transparentno. Očitno je torej, da se naročnik pri izvajanju konkretnega postopka oddaje javnega naročila ne izogiba uporabi ZJN-2 (prim. tretji odstavek 14. člena ZJN-2).

Kot kršitev javnega naročila ni mogoče obravnavati vlagateljevih predpostavk, ker bi to sicer pomenilo odločanje o hipotetičnih situacijah. V primeru, če bi do spornih naročnikovih ravnanj prišlo v prihodnosti, bo zoper nje pravno varstvo zagotovljeno na način in v obsegu, kot ju določa ZPVPJN.

Očitek o kršitvi načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-2) je očitek, ki se nanaša na obrambo javnega interesa, za kar pa vlagatelj ni pristojen (6. člen ZPVPJN).


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "III.":

Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik kršil 8., 9. in 10. člen ZJN-2, načelo zakonitosti ter Pravilnik o izvrševanju uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 75/2005 s spr.; v nadaljevanju: Pravilnik), ker je na portalu javnih naročil objavil tri datoteke, ki predstavljajo posamezne dele razpisne dokumentacije v elektronski obliki, v neustreznem elektronskem formatu (.docx namesto v .doc in v .pdf, ki se odpre kot slika, ne pa kot besedilo, po katerem je mogoče uporabljati iskanje in kopiranje besedila).

Naročnik je skladno s prvim odstavkom 72. člena ZJN-2 na portalu javnih naročil objavil razpisno dokumentacijo, ki jo je (bilo) mogoče prevzeti prek naročnikovega spletnega naslova http://www.ajn.si. Vlagatelj se je očitno seznanil z razpisno dokumentacijo, saj njeno vsebino obsežno izpodbija. Vlagatelj torej ni bil onemogočen pri ugotavljanju, kaj je naročnik določil v razpisni dokumentaciji, na to pa očitno ne vpliva dejstvo, da je naročnik pripravil tehnične specifikacije v elektronskem formatu .docx in ne .doc ter dve datoteki (navodila in vzorec pogodbe) v nefunkcionalni različici elektronskega formata .pdf.

Kopiranje besedila in uporaba iskalnika po besedilu, kar naj bi uporabljeni format .pdf teh datotek ne omogočal, sta že po naravi stvari nekaj drugega kot ugotovitev, kaj je vsebina besedila (rezultat branja). Težava s seznanitvijo z vsebino bi bila podana npr. takrat, ko bi vlagatelj datotek ne mogel odpreti, ne pa takrat, ko po vsebini datotek ne more uporabljati posameznih računalniških orodij.

ZJN-2 ne določa formata za objavo razpisne dokumentacije na portalu javnih naročil ali prek tega portala. Zato Državna revizijska komisija ni mogla pritrditi vlagateljevim očitkom o kršitvah 8., 9. in 10. člena ZJN-2 ter načela zakonitosti, na tak zaključek pa ne more vplivati vlagateljevo sklicevanje na Pravilnik.

Vlagatelj dejansko ponavlja razloge za kršitev načela transparentnosti (8. člen ZJN-2) z razlogi, ki jih je podal že pod točko "I." zahtevka za revizijo, s to razliko, da je tokrat (v točki "III." zahtevka za revizijo) primeroma navedel prezentacijo z ogleda. Že pri obravnavi tega očitka v zvezi s točko "I." zahtevka za revizijo je Državna revizijska komisija zavrnila očitek, zato lahko le ponovi, da vlagatelj ni izkazal kršitve načela transparentnosti (8. člen ZJN-2), saj ni izkazal, da naročnik na portalu javnih naročil ali prek njega ni objavil tiste dokumentacije in tistih podatkov, ki mu jih nalaga ZJN-2.

Čeprav morda imajo nekateri gospodarski subjekti orodja za branje elektronskega formata .docx, drugi pa ne (Državna revizijska komisija se sicer ne spušča v to, ali pri izvedbi ravno javnega naročila s področja računalništva sprememba formata lahko predstavlja takšno oviro, še posebej, ker je na spletu mogoče dobiti tudi brezplačne konverterje in ker je naročnik javno naročilo razpisal že v letu 2011, ko je različica Microsfta Word 2007 že nekaj časa na trgu), pa je z vidika 9. člena ZJN-2 bistveno to, da je naročnik omogočil vsem gospodarskim subjektom, da se seznanijo z vsebino razpisne dokumentacije. Vlagatelj ne nazadnje niti ne zatrjuje, da nima programa, ki mu onemogoča odpiranje datotek v formatu .docx (da ga ima, je mogoče sklepati, ker izpodbija besedilo razpisne dokumentacije, s katerim se je lahko seznanil šele po odprtju datoteke), zato tudi ni jasno, kako bi mu sporno naročnikovo ravnanje onemogočalo ali omejevalo uporabo datoteke z navedeno končnico.

Vlagatelj z identičnimi razlogi kot pod točko "I." zahtevka za revizijo zatrjuje tudi kršitev načela sorazmernosti (10. člen ZJN-2). Že pri obravnavi tega očitka v zvezi s točko "I." zahtevka za revizijo je Državna revizijska komisija zavrnila očitek, zato lahko le ponovi, da vlagatelj kršitve načela sorazmernosti (10. člen ZJN-2) ne more uspešno utemeljiti s sklicevanjem na neprimernost izvedbe neobveznega ogleda in niti z neizkazanimi kršitvami 81. člena ZJN-2.


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "IV.":

Vlagatelj opozarja, da je razpisna dokumentacija v delih, v katerih naročnik uporablja pojme "napaka", "problem", "odzivni čas" in "storitve osnovnega vzdrževanja", dvoumna, nejasna, nedosledna in pomanjkljiva. Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik kršil 6. in 10. člen ZJN-2.

Vlagatelj izpostavlja, da ni nikjer v razpisni dokumentaciji jasno definirano, kaj je napaka in kaj je problem, navaja, kako bi na podlagi pravil stroke definirali ta dva pojma, in kateri deli razpisne dokumentacije nejasno uporabljajo ta dva pojma. Vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da tudi v primeru, če kateri izmed pojmov, ki se nahaja v razpisni dokumentaciji, ni (v celoti) definiran ali pa njegov pomen ni dovolj jasen, to še ne pomeni, da je razpisna dokumentacija pripravljena neskladno z ZJN-2. Uporabo teh pojmov je treba povezovati s predmetom javnega naročila. Državna revizijska komisija sicer lahko sledi vlagateljevim navedbam, da je bil naročnik pri uporabi teh pojmov skozi celotno razpisno dokumentacijo nedosleden. Vendar so vlagateljevi očitki preveč nekonkretizirani in splošni, da bi lahko Državna revizijska komisija vlagatelju pritrdila, da je v takem položaju, da "ne more pripraviti konkurenčne in popolne ponudbe" (str. 13 zahtevka za revizijo).

Vlagatelj izpostavlja, da je odkrivanje in odpravljanje napak v kodi aplikativne programske opreme predmet in vsebina (brezplačnega) jamčevanja za kakovost plačanega izdelka, ne pa del osnovnega vzdrževanja, ker naročnik ne bo plačeval nekaj, kar je že plačal v kupnini (brezhiben izdelek brez napak). Vlagatelj nadaljuje, da če bo naročnik vztrajal pri prvotnem besedilu, bo kršil 6. člen ZJN-2.

V primeru domnevnega dvakratnega plačevanja za isto stvar (znotraj kupnine in osnovnega vzdrževanja) bi naročnikovo ravnanje pri oblikovanju razpisne dokumentacije predstavljalo kršitev javnega interesa, za varstvo katerega pa vlagatelj ni pristojen (6. člen ZPVPJN).

Vlagatelj izpostavlja, da zaradi tega, ker iz razpisne dokumentacije ni jasno in nedvoumno, kaj so "napaka", "problem" in "storitve osnovnega vzdrževanja" ter na kaj se nanaša "odzivni čas", ne more pripraviti konkurenčne in popolne ponudbe. V nadaljevanju zahtevka za revizijo vlagatelj sam definira navedene pojme in se pri tem sklicuje na posamezne dele razpisne dokumentacije. Vendar Državna revizijska komisija tem očitkom ni sledila, ker vlagatelj ne navede, kako nejasna definicija navedenih pojmov konkretno vpliva na pripravo ponudbe. Rešitve za razčiščevanje nejasnosti in nedoslednosti razpisne dokumentacije je treba iskati v kontekstu razlage razpisne dokumentacije glede na predmet javnega naročila.

Vlagatelj očita, da je naročnik kršil načelo sorazmernosti (10. člen ZJN-2), ker je razpisna dokumentacija pomanjkljiva, vendar Državna revizijska komisija ugotavlja, da ni jasno, kako naj bi bilo to načelo v obravnavanem kontekstu kršeno.

Očitek o kršitvi načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-2) je očitek, ki se nanaša na obrambo javnega interesa, za kar pa vlagatelj ni pristojen (6. člen ZPVPJN).


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "V.":

Vlagatelj zatrjuje, da je naročnik kršil pravila stroke in načelo sorazmernosti (10. člen ZJN-2), ker je v točki 9.7 (str. 18 razpisne dokumentacije) zahteval, da je izvajalec dolžan pripraviti SLA. Vlagatelj domneva, da kratica SLA pomeni "Service Level Agreement", zato bi moral SLA pripraviti naročnik. Vlagatelj poziva naročnika, naj predstavi svoj predlog SLA, na katerega se sklicuje, v skladu s svojimi poslovnimi potrebami, da bodo ponudniki sploh vedeli, kakšne so njihove obveznosti in da bodo temu primerno lahko pripravili popolne ponudbe z ustreznimi cenami. Vlagatelj alternativno predlaga, da naročnik lahko smiselno preoblikuje sporno točko tudi tako, da bo ponudnik lahko pripravil popolno ponudbo na podlagi jasnih in nedvoumnih opredelitev o merjenju kakovosti storitev ali naj naročnik to točko črta v celoti. Vlagatelj očita, da je naročnik kršil pravila stroke in 10. člen ZJN-2.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj le navaja dejstva, ki pa jih ne podkrepi z nobenim dokazom ali predlogom za izvedbo dokaza, da so SLA dolžni pripraviti naročniki. Četudi so vlagateljevi argumenti o slednjem lahko resnični, pa Državna revizijska komisija tega ne more preveriti, ker vlagatelj ni zmogel dokaznega bremena (prim. zahtevo po tem, da mora zahtevek za revizijo vsebovati tudi dokaze; 6. točka prvega odstavka 15. člena ZPVPJN). Ker vlagatelj ni uspel izkazati svojih trditev o napačnosti koncepta, ki ga je zastavil naročnik, Državna revizijska komisija ni mogla pritrditi vlagateljevim očitkom, da naročnik na ponudnike prevaljuje svoje stroške, ki "so lahko občutni in vnaprej nepredvidljivi" (str. 14 zahtevka za revizijo), niti ni mogla zaključiti, da naročnik krši načelo sorazmernosti (10. člen ZJN-2).


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "VI.":

Vlagatelj izpostavlja, da predmet javnega naročila z vidika stroke ni izvedljiv, upoštevaje vse zahteve v razpisni dokumentaciji, razpisna dokumentacija pa je nejasna in pomanjkljiva, kar onemogoča ponudnikom oddajo "relevantne" in popolne ponudbe. Vlagatelj je svoje očitke razdelil v 6 sklopov:
1. Ni navedeno, katere tehnične zahteve iz razpisne dokumentacije izpolnjuje obstoječa rešitev, posledično ni jasen predmet naročila.
2. Zahtevana je obsežna tehnična nadgradnja sistema z implementacijo v enem koraku, kar je glede na okoliščine neizvedljivo.
3. Zahtevana je menjava procesnega ogrodja, ki predstavlja jedro sistema ISARR, kar predstavlja nesprejemljivo tveganje.
4. Morebitna menjava izvajalca pri delitvi dela med naročnikom in izvajalcem, ki je predvidena v razpisu, realno ni izvedljiva.
5. Odgovornosti za realizacijo zahteve po varni komunikaciji z zunanjimi sistemi v celoti ne more prevzeti ponudnik sam.
6. Naročnik ne zagotavlja pravočasne dobave ustrezne sistemske programske opreme.

Vlagatelj pri vsaki izmed 6 sklopov predlaga ukrep naročnikovega ravnanja.

Naročnik je v poglavju Tehnična specifikacija (str. 1âˆ"4) opisal sistem ISARR (točka 1) in njegove tehnične značilnosti (točka 2), za celotno dokumentacijo pa jih je napotil na spletno stran http://mirta.svlr.gov.si/sites/cpu/gradiva/Forms(AllItems.aspx.

Vlagatelj naročniku očita kršitev načel iz 6. in 9. člena ZJN-2, ne navaja pa, da bi katera izmed naročnikov opustitev ali neskladnosti iz teh 6 sklopov pomenila kršitev kakšnega pravila ZJN-2, ki bi naročniku nalagala kakšno dolžnost v postopku oddaje javnega naročila. Zato je predlagane ukrepe mogoče razumeti kot drugačno rešitev tistega, kar je naročnik navedel v razpisni dokumentaciji. Vendar zaradi tega ni mogoče že šteti, da je naročnik ravnal v nasprotju z ZJN-2, če obstajajo tudi druge (morda tudi boljše ali primernejše) poti za dosego cilja oziroma namena, ki ga naročnik zasleduje z nabavo predmeta javnega naročila.

Predmet javnega naročila oblikuje naročnik. Če je naročnik postavil takšne zahteve, da jih ne more izpolniti noben gospodarski subjekt ali gospodarskim subjektom pomenijo preveliko tveganje, potem naročnik javnega naročila ne bo mogel oddati v izvedbo (bodisi ne bo prejel nobene ponudbe bodisi bodo vse predložene ponudbe nepopolne v pomenu iz 16. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2) in vlagateljev položaj bo izenačen s položajem vseh drugih gospodarskih subjektov, saj noben gospodarski subjekt javnega naročila ne bo dobil v izvedbo. V tem pogledu kršitev 9. člena ZJN-2 (načela enakopravne obravnave ponudnikov) ne bi bila izkazana. Vendar so vsi gospodarski subjekti, ki bi sodelovali pri izvedbi javnega naročila, v tem trenutku izenačeni (9. člen ZJN-2), ker morajo ponudbo pripraviti upoštevajoč isto (domnevno pomanjkljivo) razpisno dokumentacijo in na to ne vpliva dejstvo, da je vlagatelj izvedel sedanji sistem ISARR. Naročnik vlagatelju ne postavlja nobenih dodatnih zahtev niti mu ne prepoveduje predložitve ponudbe. Vlagatelj sicer navaja, da bodo ponudbe medsebojno neprimerljive, ker vlagatelj "okoliščine in razmere na projektu dobro pozna" (str. 23 zahtevka za revizijo) in bo ponudil realno ceno, te pa gospodarski subjekti, ki niso informirani, ne bodo mogli, vendar bodo vsi gospodarski subjekti na enaki osnovi sprejeli zavezo za izvedbo predmeta javnega naročila in bodo to za ponujeno ceno morali tudi zagotoviti.

Očitek o kršitvi načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-2) je očitek, ki se nanaša na obrambo javnega interesa, za kar pa vlagatelj ni pristojen (6. člen ZPVPJN).


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "VII.":

Vlagatelj zatrjuje, da naročnik krši 6. člen ZJN-2, ker sta investicijska dokumentacija in razpisna dokumentacija neusklajeni. Vlagatelj zatrjuje, da v investicijski dokumentaciji ni niti omenjena potreba po tehnični nadgradnji, ki je opisana v razpisni dokumentaciji v tehničnih specifikacijah pod točko 4.1.1 "Migracija celotnega aplikativnega nivoja sistema ISARR na enotno aplikacijsko infrastrukturo ASP.NET 4.0". Vlagatelj navaja, da ta zahteva predstavlja potrebo po obsežni tehnični nadgradnji informacijskega sistema ISARR, za katero naročnik ni opravil analize tveganj, niti analize izvedljivosti, niti analize upravičenosti stroškov glede na pričakovane koristi. Vlagatelj predlaga, da naročnik v investicijsko dokumentacijo vključi manjkajoče in jo novelira. Vlagatelj tudi navaja, da naročnik v investicijski dokumentaciji v dokumentu investicijskega projekta v poglavju 6.3 "Okvirni obseg in specifikacija naložbe" predvideva tudi strošek za vodenje projekta in obvladovanje arhitekture, kar je običajna praksa na tako obsežnih in zahtevnih informacijskih projektih. Vlagatelj ugotavlja, da v razpisni dokumentaciji v zvezi z vodenjem in obvladovanjem arhitekture naročnik postavlja zgolj zahteve, ne predvideva pa v zvezi s tem nobenih stroškov. Na podlagi svojih izkušenj vlagatelj ocenjuje, da to lahko privede do neupravičenega zapostavljanja tega ključnega področja dela pri obvladovanju obsežnega in zahtevnega informacijskega projekta in zato tudi do bistveno slabših rezultatov projekta. Vlagatelj predlaga, da naročnik upošteva investicijsko dokumentacijo in v skladu s pravili stroke te stroške predvidi tudi v razpisni dokumentaciji.

Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da je investicijska dokumentacija pomanjkljiva in bi zato bilo smiselno ali pa potrebno njeno noveliranje, pa vlagatelj ni izkazal, da bi mu njene pomanjkljivosti ali slabosti onemogočale ali omejevale sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila. Z vidika ZJN-2 je relevantno, da gospodarskim subjektom pri pripravi ponudb ni treba upoštevati investicijske dokumentacije, temveč le razpisno dokumentacijo (odgovori, objavljeni na portalu javnih naročil 17. 11. 2011, ob 15.16, 23. 11. 2011, ob 12.27, 24. 11. 2011, ob 17.17, 24. 11. 2011, ob 17.18, 24. 11. 2011, ob 17.19 in 24. 11. 2011, ob 17.20). Enako velja glede podatkov iz investicijske dokumentacije, ki naj jih naročnik ne bi upošteval v razpisni dokumentaciji. Vlagatelj ponudbo pripravi glede na zahteve iz razpisne dokumentacije.

Očitek o kršitvi načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-2) je očitek, ki se nanaša na obrambo javnega interesa, za kar pa vlagatelj ni pristojen (6. člen ZPVPJN).


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "VIII.":

Vlagatelj z očitkom o kršitvi 6. člena ZJN-2 opozarja, da so nekatere tehnične zahteve iz tehničnih specifikacij samo dodaten strošek in ne rešitev problemov, za katere se razpisuje iskani informacijski sistem. Vlagatelj je še prepričan, da bi v primeru neracionalne zamenjave procesnega ogrodja ogrozil tudi stabilnost informacijskega sistema, kar je v nasprotju z namenom predmeta javnega naročila. Vlagatelj trdi, da je odločitev, da naročnik zahteva vzpostavitev procesnega ogrodja z Windows Workflow Foundation, odločitev, da se obstoječe zavrže. Vlagatelj ne glede na druge očitke opozarja, da je naročnikova zahteva po Windows Workflow Foundation v nasprotju z devetim odstavkom 37. člena ZJN-2, ker na trgu obstaja precej izdelkov, ki so funkcionalno enakovredni Windows Workflow Foundation, zato tako izključujočo naročnikovo zahtevo predmet javnega naročila ne upravičuje. Vlagatelj je tudi prepričan, da naročnik ni izvedel analize vpliva potrebnih sprememb na obstoječem sistemu za to, da se podpre zahtevano procesno ogrodje Windows Workflow Foundation.

Tudi v primeru, če bi vlagatelj upravičeno opozarjal, da "nekatere tehnične zahteve, zapisane v tehnični specifikaciji, predstavljajo samo dodatne stroške in ne rešitve realnih problemov ali doprinos k ciljem, katere želi v točki 3 tehnične specifikacije realizirati naročnik z zadevnim javnim naročilom" in da "bi v primeru neracionalne zamenjave procesnega ogrodja [naročnik] ogrozil tudi stabilnost informacijskega sistema kar je v nasprotju z namenom predmeta javnega naročila" (str. 25 zahtevka za revizijo), pa je treba ugotoviti, da vlagatelj ni izkazal, da bi zaradi teh domnevnih slabosti razpisne dokumentacije ne mogel sodelovati v postopku oddaje javnega naročila ali da bi bil neupravičeno omejen pri sodelovanju v njem. Vlagatelj dejansko izpostavlja kršitve v javnem interesu (v zaključku svojih očitkov tudi izrecno izpostavlja kršitev 6. člena ZJN-2), za kar pa ni pristojen (6. člen ZPVPJN).

S tem, ko vlagatelj predlaga, katere rešitve sistema bi bilo treba umakniti, ker niso racionalne (vsaj v delu zahtevka za revizijo ne zatrjuje, da so nezakonite), vlagatelj dejansko predlaga oblikovanje predmeta javnega naročila, za kar pa je pristojen naročnik.

Vlagatelj z navedbama, da "naročnik ni preveril zmogljivosti obstoječe rešitve in rešitve ki jo predlaga (WF)" (str. 26 zahtevka za revizijo) in da "ni izvedel analize vpliva potrebnih sprememb na obstoječem sistemu za to, da se podpre zahtevano procesno ogrodje (WF)" (str. 27 zahtevka za revizijo), dejansko izpostavlja opustitve, ki pa kvečjemu izhajajo iz predrazpisne faze. Tudi, če bi šteli, da je navedene opustitve treba podrediti pod 6. člen ZJN-2, ki bi ga morali zato interpretirati, da od naročnika zahteva neko aktivno ravnanje v predrazpisni fazi (sicer ni jasno katero ravnanje, ker materialnih določb v ZJN-2, ki bi to normirale, ni), vlagatelj ni pristojen za uveljavljanje kršitev v javnem interesu (6. člen ZPVPJN).

Vlagatelj še navaja, da "je naročnik s tem, ko je v tehnični specifikaciji izrecno zahteval Windows Workflow Foundation (enako velja tudi za neupravičene navedbe drugih blagovnih znamk v razpisni dokumentaciji)", kršil deveti odstavek 37. člena ZJN-2. Ker vlagatelj ni konkretno navedel, v katerih drugih delih razpisne dokumentacije je naročnik domnevno neupravičeno navajal blagovne znamke, je Državna revizijska komisija preizkusila le očitke o neupravičenem navajanju Windows Workflow Foundation v točki 4.1.1 tehničnih specifikacij (str. 6 razpisne dokumentacije). Državna revizijska komisija pritrjuje vlagatelju, da je skladno z devetim odstavkom 37. člena ZJN-2 naročnik omejen pri sklicevanju na posamezno znamko ali vir ali na posebni postopek ali na blagovne znamke, patente, tipe ali posebno poreklo ali proizvodnjo, če za to niso izpolnjeni zakonsko določeni pogoji. To sklicevanje je dovoljeno v primerih, ko drugače ni mogoče opisati predmeta naročila, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 37. člena ZJN-2; pri takem sklicevanju se navede besedo "ali enakovredni". Ne da bi se Državna revizijska komisija spuščala v ugotavljanje, v kakšnem kontekstu je naročnik v točki 4.1.1 tehničnih specifikacij (str. 6 razpisne dokumentacije) uporabil besedilo Windows Workflow Foundation, pa ugotavlja, da vlagatelj poleg navajanja določbe ZJN-2 izpostavlja, da "na trgu obstaja precej izdelkov, ki so funkcionalno enakovredni Windows Workflow Foundation, zato tako izključujočo zahtevo naročnika predmet naročila ne upravičuje" (str. 27 zahtevka za revizijo), vendar iz tega ni mogoče že zaključiti, da bi vlagatelj izpodbijal naročnikovo zahtevo, ker bi vlagatelj hotel uporabiti kaj drugega. To potrjuje sicer dejstvo, da vlagatelj predlaga, da "se iz tehnične specifikacije zahtev umakne zahteva za implementacijo poslovnih procesov WF, saj za njo ne obstaja z dejstvi podkrepljena poslovna ali informacijska potreba, zahteva ali priložnost, ki bi upravičevala tako globoke posege v jedro sistema [â??] in porabo tolikšnih sredstev za neutemeljeno prenovo jedra informacijskega sistema" (str. 26 zahtevka za revizijo). Vlagateljev očitek je v uporabljenem kontekstu mogoče razumeti le kot opozorilo o možnosti drugačnih rešitev, nezmožnosti ali omejevanja sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila zaradi sporne zahteve pa iz vlagateljevih očitkov ni mogoče razbrati. Zato je vlagateljev očitek mogoče razumeti le še kot uveljavljanje kršitve v javnem interesu, za kar pa vlagatelj ni pristojen (6. člen ZPVPJN).


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "IX.":

Vlagatelj pojasnjuje, da naročnik pri nekaterih zahtevah brez podlage v strokovnih analizah spreminja v istem letu podane zahteve (v tekočem obdobju projekta ISARR - Razvoj in vzdrževanje v triletnem obdobju 2008-2011), kar povzroča nepotrebne dodatne stroške, ne prispeva k povečanju učinkovitosti črpanja sredstev ali večji stabilnosti sistema.

Čeprav vlagatelj nikjer izrecno ne navede, katere določbe ZJN-2 je naročnik s svojimi ravnanji kršil, pa je mogoče iz obsežnih vlagateljevih pojasnil smiselno razbrati, da opozarja na 6. člen ZJN-2, za kar pa, kot je bilo že pojasnjeno, vlagatelj ni pristojen (6. člen ZPVPJN).


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "X.":

Vlagatelj naročniku očita kršitev 6. člena ZJN-2, ker je z odgovorom, objavljenim na portalu javnih naročil 17. 11. 2011, ob 17.02, pojasnil, da bo za kategorizacijo zahtevkov poleg naročnika odgovoren tudi porabnik. Vlagatelj meni, da je naročnikov odgovor nerazumen, nelogičen in škodljiv. Vlagatelj navaja, da bo v primeru, če bo za kategorizacijo zahtevkov odgovoren uporabnik, slednji obvladoval projekt. Uporabnik pa je subjekt, ki ni pogodbena stranka v razmerju naročnik-izvajalec in je v bistvu povsem brez odgovornosti za uspeh in finančne posledice projekta.

Tudi v primeru, če bi bilo treba zaključiti, da bi tudi uporabniki obvladovali projekt, pa je očitek o kršitvi načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja (6. člen ZJN-2), ki naj bi bil kršen zaradi takega naročnikovega ravnanja, očitek, ki se nanaša na obrambo javnega interesa, za kar vlagatelj ni pristojen (6. člen ZPVPJN). Da bi sicer sporni odgovor vlagatelju onemogočal ali omejeval sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila, vlagatelj niti ne navaja.


Glede zahtevka za revizijo v delu, ki ga je vlagatelj označil "XI.":

Vlagatelj navaja, da je 28. člen vzorca pogodbe na prvi pogled pametna odločitev in v skladu z načeli dobrega gospodarjenja, ker se vse materialne avtorske pravice s prevzemom programske opreme ali druge stvaritve v celoti prenesejo na naročnika, vendar opozarja, da obstajajo tudi boljše rešitve. Vlagatelj pojasnjuje, da je pametnejša rešitev z licenciranjem programske kode, ki je tudi z makroekonomskega vidika boljša, saj v nasprotnem slovenski proizvajalci programske opreme svojih rešitev ne morejo prodajati v tujino, ker bi sicer kršili avtorske pravice, nov razvoj pa povzroča njihovo popolno nekonkurenčnost na tujih trgih. Vlagatelj predlaga vnos drugačnega besedila v 28. člen vzorca pogodbe, predlaga pa tudi, da naročnik v vzorec pogodbe vključi še določbe v zvezi s pravicami izdelovalcev podatkovnih baz ter natančno določi minimalne pogoje glede obsega in časovnega izkoriščanja licenc za računalniško programsko opremo, ki ni izdelana namensko izključno za izvedbo te pogodbe in ki predstavlja samostojno celoto in samostojni produkt izvornega nosilca avtorskih pravic oziroma principala, ki jo bo vključil izvajalec v svojo celovito rešitev po tej pogodbi, za katero veljajo licenčni pogoji, ki jih glede tega produkta določa izvorni nosilec avtorskih pravic oziroma principal. Če pa bi se naročnik odločil za prenos avtorskih pravic, vlagatelj poudarja, da mora naročnik v skladu z ZASP natančno navesti, katera konkretna upravičenja (pravice) se prenaša ter njihov obseg in trajanje. Vlagatelj še izpostavlja 6. člen ZJN-2.

Vlagatelj izpostavlja 28. člen vzorca, ki ureja vprašanje prenosa materialnih avtorskih pravic na naročnika, ter naročniku očita kršitev 6. člena ZJN-2 in predlaga, da izbere alternativno rešitev z licenciranjem programske kode, ki bo tudi z makroekonomskega vidika bolj racionalna. Iz zahtevka za revizijo je razvidno, da vlagatelj naročniku predlaga rešitev, ki bi bila tudi do vlagatelja bolj optimalna. Vendar rešitev, ki jo je izbral naročnik, ni nezakonita, temveč so glede na vlagateljeve argumente sporne njena optimalnost, racionalnost in stroškovna upravičenost. Tudi v primeru, če bi bilo treba obravnavati vlagateljeve revizijske navedbe, da takĂł oblikovan 28. člen vzorca pogodbe vlagatelju omejuje sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila, ta zahteva temelji na zakoniti podlagi (ker tak prenos materialnih pravic dovoli ZASP), zaradi česar je od vlagatelja samega odvisno, ali je pripravljen sprejeti sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila pod takimi pogoji.

Vlagatelj navaja, da bi bilo smiselno v vzorec pogodbe vključiti še določbe v zvezi s pravicami izdelovalcev podatkovnih baz, natančno določiti minimalne pogoje glede obsega in časovnega izkoriščanja licenc za računalniško programsko opremo in natančno navesti, katera konkretna upravičenja (pravice) se prenašajo ter njihov obseg in trajanje. Tudi v primeru, če katero izmed vprašanj v 28. členu vzorca pogodbe ni rešeno ali pa ni zadostno rešeno, se te vsebine razlagajo upoštevajoč določbe ZASP. Tudi v primeru, če bi se izkazalo, da naročnik z obstoječo (domnevno pomanjkljivo) vsebino 28. člena vzorca pogodbe ne bo uspel pridobiti vseh upravičenj, pa avtorja in njegove pravice varuje že ZASP.


Glede na vse navedeno Državna revizijska komisija ocenjuje, da vlagatelj ni uspel izkazati, da je zahtevek za revizijo utemeljen, zato ga je na podlagi prve alinee prvega odstavka 39. člena ZPVPJN zavrnila.


Naročnik je v sklepu št. 4301-24/2011/52 z dne 5. 12. 2011 predlagal, da Državna revizijska komisija na podlagi 21. člena ZPVPJN vlagatelju izreče denarno kazen, vlagatelj pa je v vlogi z dne 8. 12. 2011, s katero se je opredelil do odločitve o zahtevku za revizijo, predlagal, da Državna revizijska komisija na podlagi 21. člena ZPVPJN naročniku izreče denarno kazen. Denarna kazen se naročniku in/ali vlagatelju izreče pod pogoji iz 21. člena ZPVPJN. Državna revizijska komisija ugotavlja, da razlogov za izrek denarne kazni po 21. členu ZPVPJN bodisi vlagatelju bodisi naročniku ni.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Naročnik je s sklepom 4301-24/2011/52 z dne 5. 12. 2011 odločil, da mu mora vlagatelj povrniti stroške v višini 305,70 eurov, ki predstavljajo stroške za delo javnih uslužbencev za obravnavo zahtevka za revizijo. Ker je (končna) odločitev o stroških odvisna od odločitve o zahtevku za revizijo (njegove (ne)utemeljenosti), o čemer v primeru nadaljevanja postopka pravnega varstva v revizijskem postopku (prvi odstavek 29. člena ZPVPJN) odloča Državna revizijska komisija (ki posledično odloči tudi o stroških postopka), je Državna revizijska komisija v tem primeru naročnikovo odločitev o stroških štela kot priglasitev stroškov naročnika.

Državna revizijska komisija naročniku ne priznava stroškov, naloženih vlagatelju v višini 305,70 eurov, ki predstavlja seštevek stroškov za plače "javnega uslužbenca na delovnem mestu strokovni svetovalec II" in "javnega uslužbenca na delovnem mestu področni podsekretar". Državna revizijska komisija ugotavlja, da gre za stroške, ki so vključeni v taksi za predrevizijski in revizijski postopek, ki jo je moral vlagatelj plačati ob vložitvi zahtevka za revizijo. Plača javnega uslužbenca namreč sodi med stroške za delo organa odločanja, katere krije država, deloma pa stranke s plačilom taks. Ker naročnik v predrevizijskem postopku sprejema odločitve v vlogi organa odločanja (in ne v vlogi stranke postopka pravnega varstva), je treba stroške naročnika, ki predstavljajo porabljene ure njegovih uslužbencev za pripravo odločitve o zahtevku za revizijo, všteti v takso (prim. zadevi št. 018-283/2011 in 018-303/2011).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točka izreka tega sklepa utemeljena.

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel, je Državna revizijska komisija zavrnila vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Vlagatelj je v vlogi z dne 8. 12. 2011, s katero se je opredelil do odločitve o zahtevku za revizijo, v stroškovnik poleg takse navedel še postavko "neupravičeni stroški postopka naročnika" v višini 305,70 eurov, vendar vlagatelj ne more dobiti povrnjenih stroškov, ki jih niti ni imel.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točka izreka tega sklepa utemeljena.


V Ljubljani, 6. 2. 2012

Predsednica senata
mag. Maja Bilbija, univ. dipl. ekon.
članica Državne revizijske komisije






















- Javna agencija za javno naročanje Republike Slovenije, Tržaška cesta 21, 1000 Ljubljana,
- Ipmit, d. o. o., Kotnikova ulica 30, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana,
- v arhiv, tu.