018-449/2011 Republika Slovenija, Ministrstvo za promet

Številka: 018-449/2011-8

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 55. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in 60/2011 - ZTP-D; v nadaljnjem besedilu: ZPVPJN), po članici mag. Maji Bilbija, v postopku odločanja o zakonitosti postopka pravnega varstva oddaje javnega naročila "Nadgradnja proge Pragersko-Ormož-Murska Sobota - 2. etapa" in na podlagi pritožbe, ki jo je vložil vlagatelj CGP, d. d., Ljubljanska cesta 36, 8000 Novo mesto (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), katerega zastopa Odvetniška pisarna Mirko Bandelj, d. o. o., Trdinova ulica 7, 1000 Ljubljana, zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, Ministrstvo za promet, Langusova ulica 4, 1535 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 09. januarja 2012

ODLOČILA

1. Vlagateljeva pritožba z dne 21. decembra 2011 se zavrne kot neutemeljena.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 29. novembra 2010 sprejel sklep (številka 411-37/2009-7) o začetku postopka oddaje javnega naročila po odprtem postopku in imenovanju strokovne komisije za nadgradnjo proge Pragersko-Ormož-Murska Sobota - 2. etapa. Obvestilo o (javnem) naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila je bilo dne 29. decembra 2010 (pod številko objave JN12673/2010) objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 31. decembra 2010 pa (pod številko dokumenta 390738) v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije (TED - Tenders Electronic Daily), številka 2010/S 254 (v nadaljnjem besedilu: javno naročilo). Obvestila o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku so bila na Portalu javnih naročil objavljena dne 09. februarja 2011 (številka objave JN1215/2011), dne 15. februarja 2011 (številka objave JN1447/2011) in dne 08. aprila 2011 (številka objave JN3644/2011), v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije pa dne 11. februarja 2011 (številka Uradnega lista EU 2011/S 29, številka dokumenta 046835), dne 18. februarja 2011 (številka Uradnega lista EU 2011/S 34, številka dokumenta 055101) in dne 13. aprila 2011 (številka Uradnega lista EU 2011/S 72, številka dokumenta 116664).

Naročnik je dne 24. junija 2011 sprejel odločitev o oddaji javnega naročila, številka 411-37/2009-16, zoper katero je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo z dne 11. julija 2011. Naročnik je dne 29. julija 2011 sprejel odločitev o (takratnem) zahtevku za revizijo, s katero je vlagateljev (takratni) zahtevek za revizijo v celoti zavrnil kot neutemeljen, Državna revizijska komisija pa je dne 06. oktobra 2011 sprejela sklep številka 018-257/2011-14, s katerim je sklenila, da se vlagateljev (takratni) zahtevek za revizijo zavrne kot neutemeljen, kot neutemeljena pa se zavrne tudi vlagateljeva (takratna) zahteva za povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku.

Naročnik je (na podlagi sklepa Državne revizijske komisije, številka 018-257/2011-15, z dne 06. oktobra 2011) dne 18. novembra 2011 sprejel novo odločitev o oddaji javnega naročila, številka 430-90/2011/30-0024512, iz katere med drugim izhaja, da se kot najugodnejša ponudba izbere ponudba ponudnika "SŽ Železniško gradbeno podjetje Ljubljana d.d., Ob zeleni jami 2, SI-1000 Ljubljana" (v nadaljnjem besedilu: izbrani ponudnik), ki je edini oddal popolno ponudbo.

Odločitev o oddaji naročila je vlagatelj prejel dne 22. novembra 2011, dne 02. decembra 2011 pa je oddal zahtevek za revizijo z dne 02. decembra 2011. V zahtevku za revizijo vlagatelj (primarno) pod točko 1 predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija ugotovi utemeljenost navedb vlagatelja in razveljavi odločitev o oddaji naročila, pod točko 2 pa predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija razveljavi celoten postopek oddaje predmetnega javnega naročila. Vlagatelj predlaga tudi, da mu naročnik povrne vse stroške revizijskega postopka.

Naročnik je dne 13. decembra 2011 prejel vlogo izbranega ponudnika, poimenovano "Izjasnitev izbranega ponudnika o vloženih zahtevkih za revizijo", v kateri se slednji izjasnjuje o vlagateljevem zahtevku za revizijo. Izbrani ponudnik v omenjeni vlogi naročniku oziroma Državni revizijski komisiji (iz razlogov, ki so v vlogi navedeni) predlaga, da vlagateljev zahtevek za revizijo zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrže, podredno pa, da ga zaradi njegove neutemeljenosti zavrne. Izbrani ponudnik pri tem opozarja tudi na stališče 2. občne seje Državne revizijske komisije v letu 2007.

Naročnik je dne 16. decembra 2011 sprejel sklep o zahtevku za revizijo, številka 430-90/2011/ 50-0024512, s katerim je sklenil, da se vlagateljev zahtevek za revizijo zavrže, v celoti pa se zavrne tudi vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo. V omenjenem sklepu naročnik ugotavlja, da vlagatelj (v smislu 14. člena ZPVPJN) nima aktivne legitimacije, saj je (s partnerjem) oddal skupno ponudbo, katero je izločil iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila, ustaljena praksa Državne revizijske komisije pa je, da ponudniku, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila označena kot nepopolna, v revizijskem postopku pa niso bile ugotovljene kršitve naročnika pri takšni odločitvi, ne priznava drugega elementa aktivne legitimacije, to je realne verjetnosti nastanka škode. Naročnik dodaja, da je iz njegove odločitve o oddaji naročila razvidno, da skupna ponudba vlagatelja, ki jo je oddal s partnarjem, ne izpolnjuje pogoja številka 17 razpisne dokumentacije, zaradi česar jo je bilo potrebno izločiti iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila, čemur vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ne nasprotuje, vlagatelju pa (po stališču naročnika) tudi ni mogoče priznati pravnega interesa za meritorno presojo tistega dela zahtevka za revizijo, v katerem vlagatelj zatrjuje nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika.

Vlagatelj je sklep o zavrženju zahtevka za revizijo prejel dne 20. decembra 2011, dne 21. decembra 2011 pa je oddal pritožbo z dne 21. decembra 2011. V pritožbi vlagatelj (primarno) zahteva razveljavitev sklepa o zavrženju zahtevka za revizijo, pa tudi, da se naročniku naloži, da vlagateljev zahtevek za revizijo obravnava vsebinsko. Podredno vlagatelj zahteva spremembo izpodbijanega sklepa o zavrženju zahtevka za revizijo tako, da se mu prizna aktivna legitimacija, da se obravnava zahtevek za revizijo in se zahtevku za revizijo v celoti ugodi. Vlagatelj v pritožbi "v vsakem primeru" predlaga, da se naročniku naloži povrnitev vseh vlagateljevih stroškov revizijskega postopka.

V obrazložitvi pritožbe vlagatelj zatrjuje, da ne drži ugotovitev naročnika, da ni izkazal svoje aktivne legitimacije, saj je aktivno legitimacijo zatrjeval in jo kljub temu, da ni zatrjeval popolnosti svoje ponudbe, tudi dokazal. Realno stopnjo verjetnosti nastanka škode je vlagatelj, kot v pritožbi zatrjuje sam, izkazal s tem, da je cenovno najugodnejši ponudnik, pa tudi s tem, ko mu ni bila dana možnost, da bi lahko bil izbran v ponovljenem postopku. Če bi naročnik ugotovil tudi nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika, bi moral predmetno javno naročilo razveljaviti, v postopku ponovitve oddaje javnega naročila pa bi bil verjetno izbran ravno vlagatelj (v ponovljenem postopku bi namreč, kot zatrjuje vlagatelj, upoštevaje svojo cenovno prednost pred konkurenčnimi ponudniki, tudi "z lahkoto saniral" nepopolnost svoje ponudbe). V nadaljevanju pritožbe vlagatelj še izpostavlja, da se je v svojem zahtevku za revizijo iz previdnosti skliceval tudi na "načelo enakopravnosti", ter dodaja, da je naročnik "povsem različno in neenakopravno presojal navodila iz razpisne dokumentacije glede cene - postavke 3.1.1, kot tudi navodila glede deponije in referenc".

Naročnik je v prilogi (dveh) spremnih dopisov številka 430-90/2011/53-0024512, z dne 23. decembra 2011, ki ju je Državna revizijska komisija prejela dne 27. decembra 2011, odstopil dokumentacijo o postopku javnega naročanja, skupaj z dokumentacijo predrevizijskega postopka postopka oddaje tega javnega naročila, v odločanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu predložene in odstopljene dokumentacije ter preučitvi pritožbenih navedb vlagatelja je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju, na podlagi 55. in 70. člena ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da vlagatelj v pritožbi, vloženi na podlagi petega odstavka 26. člena ZPVPJN, zatrjuje, da ne drži (ugotovitev naročnika), da ni izkazal svoje aktivne legitimacije, saj je aktivno legitimacijo zatrjeval in jo tudi dokazal.

Iz prvega odstavka 26. člena ZPVPJN izhaja, da naročnik po prejemu zahtevka za revizijo (med drugim) preveri, ali ga je vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN. Aktivna legitimacija (upravičenje za vložitev zahtevka za revizijo) se prizna vsaki osebi, ki ima ali je imela interes za dodelitev javnega naročila, sklenitev okvirnega sporazuma ali vključitev v dinamični nabavni sistem ali sistem ugotavljanja sposobnosti in ji je ali bi ji lahko z domnevno kršitvijo nastala škoda (prva alineja prvega odstavka 14. člena ZPVPJN). Če zahtevek za revizijo izpolnjuje omenjeni pogoj (ter ostale pogoje iz prvega odstavka 26. člena ZPVPJN), ga naročnik sprejme v obravnavo (prvi stavek drugega odstavka 26. člena ZPVPJN), če naročnik ugotovi, da zahtevka za revizijo ni vložila aktivno legitimirana oseba iz 14. člena ZPVPJN, pa ga najpozneje v treh delovnih dneh od prejema s sklepom zavrže (del tretjega odstavka 26. člena ZPVPJN). Iz ZPVPJN po vsebini torej izhaja, da je izkazovanje aktivne legitimacije v predrevizijskem (26. člen ZPVPJN, v povezavi s 14. členom ZPVPJN) in revizijskem postopku (31. člen ZPVPJN, v povezavi s 14. členom ZPVPJN) procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, če naj bo stranka v postopku upravičena do konkretnega pravnega varstva. ZPVPJN torej vsebinsko (meritorno) odločanje o zahtevku za revizijo pogojuje tudi z izkazovanjem aktivne legitimacije.

V navezavi na navedeno Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da naročnik v sklepu o zavrženju zahtevka za revizijo vlagatelju ne odreka prvega (kumulativno določenega) elementa aktivne legitimacije, to je interesa za dodelitev zadevnega javnega naročila. V smislu pravne relevantnosti za predmetno zadevo se namreč šteje, da je interes za dodelitev javnega naročila izkazala tista oseba, ki je oddala pravočasno ponudbo, naročnik pa vlagatelju ne očita, da bi v postopku oddaje zadevnega javnega naročila morebiti ne oddal pravočasne ponudbe. Pač pa iz sklepa o zavrženju zahtevka za revizijo izhaja, da naročnik vlagatelju ne priznava
- drugega elementa aktivne legitimacije, torej, da osebi (vlagatelju) je ali bi ji (bi mu) lahko z domnevno kršitvijo (naročnika) nastala škoda,
- pravnega interesa za meritorno presojo tistega dela zahtevka za revizijo, v katerem vlagatelj zatrjuje nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika.

Državna revizijska komisija kot naslednje ugotavlja, da iz vlagateljevega zahtevka za revizijo izhaja, da vlagatelj v njem sam ugotavlja, da njegova ponudba, oddana v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, ni popolna. Vlagatelj v zahtevku za revizijo tako ne zatrjuje popolnosti svoje ponudbe, saj na primer navaja "[n]e glede na to, da ponudba vlagatelja ni popolna" oziroma "bi ostalim (vlagatelju) onemogočil pravico do pravnega varstva, ker ne izkazuje popolnosti svoje ponudbe" oziroma (naročnik) "ne sme iz razloga nezatrjevanja popolnosti ponudbe vlagatelja zavreči ta revizijski zahtevek". Smiselno enak zaključek izhaja tudi iz vlagateljeve pritožbe, v kateri vlagatelj zatrjuje, da (v zahtevku za revizijo) "res ni zatrjeval popolnosti svoje ponudbe" (prvi odstavek na tretji strani pritožbe), oziroma priznava, da "ponudba vlagatelja ni popolna" (četrti odstavek na četrti strani pritožbe).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje zgolj, da "takšna odločitev naročnika, kjer je ponudbo vlagatelja označil kot nepopolno, ponudbo izbranega ponudnika pa označil kot popolno, čeprav je nepopolna, pomeni kršitev načela enakopravnosti, kot pomeni kršitev načela enakopravnosti tudi dejstvo, da je naročnik povsem različno in neenakopravno presojal navodila iz razpisne dokumentacije glede postavke 3.1.1, kot tudi navodila glede deponije in referenc". Vlagatelj v zahtevku za revizijo (upoštevaje citirano in upoštevaje njegovo preostalo vsebino) torej zatrjuje kršitev 9. člena ZJN-2 (Uradni list RS, št. 128/2006, s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZJN-2), torej kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov, saj naj bi naročnik njegovo ponudbo in ponudbo izbranega ponudnika obravnaval neenakopravno.

V posledici vsega doslej navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni izkazal oziroma dokazal, da bi z vložitvijo zahtevka za revizijo lahko dosegel spremembo svojega položaja. Vlagatelju celo v primeru, če bi se njegova zatrjevanja glede domnevnih kršitev naročnika, ki naj bi jih slednji v navezavi na ponudbo izbranega ponudnika storil, v postopku oddaje predmetnega javnega naročila izkazale za utemeljene, v tem postopku oddaje javnega naročila ni ali ne bi mogla nastati škoda. Vlagateljeva ponudba namreč ob upoštevanju dejstva, da jo je naročnik označil (v končni posledici) za nepopolno in jo izločil iz postopka oddaje predmetnega javnega naročila, vlagatelj pa v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da je naročnikova odločitev o označitvi njegove ponudbe (iz razloga, ki izhaja iz odločitve o oddaji naročila) za nepopolno nezakonita, v postopku oddaje predmetnega javnega naročila ne bi mogla biti izbrana kot najugodnejša. Kot na to upravičeno opozarja tudi izbrani ponudnik v svoji izjasnitvi, je namreč Državna revizijska komisija v svojem stališču 2. občne seje v letu 2007, objavljenem na uradni spletni strani Državne revizijske komisije, zapisala, da vlagatelju, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila spoznana kot nepravilna (upoštevaje določbe ZJN-2 smiselno nepopolna), sicer ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev javnega naročila, vendar pa ob ugotovitvi zakonitosti naročnikove odločitve, da je vlagateljeva ponudba nepravilna (upoštevaje določbe ZJN-2 smiselno nepopolna), ni izkazan drug element aktivne legitimacije, to je realna stopnja verjetnosti nastanka škode. Ob upoštevanju prvega odstavka 14. člena ZPVPJN je tako ustaljena praksa Državne revizijske komisije, da ponudniku, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila ugotovljena kot nepopolna, v revizijskem postopku pa niso bile ugotovljene kršitve naročnika pri takšni odločitvi, ne priznava več drugega elementa aktivne legitimacije, to je realne stopnje verjetnosti nastanka škode. Če zaradi ugotovljenih dejstev ponudbe ni mogoče obravnavati kot popolne ponudbe (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), jo je treba izločiti oziroma zavrniti (80. člen ZJN-2), kar pomeni, da vlagatelj (celo v primeru, če bi se njegove navedbe glede drugih kršitev v postopku oddaje javnega naročila izkazale za utemeljene) dejansko nima nobenih možnosti, da bi bila v predmetnem (konkretnem) postopku oddaje javnega naročila njegova ponudba izbrana kot najugodnejša, zaradi česar mu zaradi zatrjevanih domnevnih nepravilnosti v zvezi s predmetnim postopkom oddaje javnega naročila, ki se ne nanašajo na utemeljenost izločitve njegove ponudbe zaradi nepopolnosti, ni nastala in mu tudi ne bi mogla nastati nikakršna škoda. Upoštevajoč navedeno vlagatelju ni mogoče priznati pravnega interesa za meritorno presojo tistega dela zahtevka za revizijo, v katerem vlagatelj zatrjuje nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika. Smiselno zelo primerljivo je Državna revizijska komisija zapisala že v več svojih odločitvah, med drugim tudi v sklepu številka 018-360/2011-5, z dne 14. novembra 2011, ki ga izpostavljata naročnik (v sklepu o zavrženju zahtevka za revizijo) in izbrani ponudnik (v svoji izjasnitvi).

Kot na to upravičeno v svoji izjasnitvi nadalje opozarja izbrani ponudnik, je Državna revizijska komisija v svojem stališču 2. občne seje v letu 2007 tudi opozorila, da iz zadeve številka C-26/03, Stadt Halle, RPL Recyclingpark Lochau GmbH proti Arbeitsgemeinschaft Thermische Restabfall- und Energieverwertungsanlage TREA Leuna, ki je potekala pred Sodiščem Evropske unije, jasno izhaja, da se pravno varstvo vlagatelja nanaša zgolj na konkretni postopek oddaje javnega naročila, ki se konča z izbiro najugodnejšega ponudnika ali z zavrnitvijo vseh ponudb, v novem postopku pa je potrebno obstoj aktivne legitimacije vedno znova presojati.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje niti enakih oziroma istovrstnih kršitev naročnika v povezavi s ponudbo izbranega ponudnika v smislu, da bi moral naročnik, če je v ponudbi izbranega ponudnika ugotovil, da je odgovorni vodja posameznih del za zahtevne objekte ob oddaji ponudbe vpisan v ustrezen imenik pri pristojni poklicni zbornici, torej (tudi) v ustrezen imenik pri Inženirski zbornici Slovenije, oziroma je ustrezal "230. členu Zakona o graditvi objektov (Ur.l. RS, št. 97/2003 Odl.US: U-I-152/00-23, 41/2004-ZVO-1, 45/2004, 47/2004, 62/2004 Odl.US: U-I-1/03-15, 102/2004-UPB1 (14/2005 popr.), 92/2005-ZJC-B, 93/2005-ZVMS, 111/2005 Odl.US: U-I-150-04-19, 120/2006 Odl.US: U-I-286/04-46, 126/2007, 57/2009 Skl.US: U-I-165/09-8, 108/2009, 61/10-ZRud-1)", enako (upoštevaje načela, na katerih temelji javno naročanje, zlasti še upoštevaje načelo enakopravne obravnave ponudnikov) ugotoviti tudi v navezavi na vlagateljevo ponudbo. Vlagatelj bi moral, če se je nameraval sklicevati na neenakopravno obravnavo, v zahtevku za revizijo izkazati oziroma dokazati, da bi ob enaki obravnavi njegove ponudbe v odnosu do ponudbe izbranega ponudnika (glede vprašanja izpolnjevanja omenjenega pogoja) tudi njegova ponudba morala biti označena kot popolna, česar pa ni storil. Vlagatelj namreč v zahtevku za revizijo zatrjuje zgolj kršitve naročnika, ki se nanašajo na vprašanje popolnosti ponudbe izbranega ponudnika iz razlogov cen "postavke 3.1.1 in popusta", "neustreznosti deponije" oziroma "neustreznost[i] reference za dva gradbena projekta", torej zatrjuje enako končno posledico (to je nepopolnost in izločitev ponudbe izbranega ponudnika), kar pa, ob upoštevanju načela enakopravne obravnave ponudnikov in dosedanje ustaljene prakse Državne revizijske komisije, ne zadostuje za meritorno obravnavo zatrjevanih kršitev v tem delu zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija ob vsem doslej navedenem pritrjuje naročniku, da vlagatelj v konkretnem primeru ni izkazal drugega izmed (dveh) kumulativno določenih elementov za vložitev zahtevka za revizijo, ki v predrevizijskem (in revizijskem) postopku oddaje javnih naročil tvorita aktivno legitimacijo. Iz vlagateljevega zahtevka za revizijo namreč iz razlogov, ki so bili pojasnjeni že doslej, ne izhaja, da mu je ali bi mu lahko z domnevno (zatrjevano) kršitvijo (naročnika), ko je ponudbo izbranega ponudnika označil za popolno, nastala škoda. Ker Državna revizijska komisija v konkretnem primeru pritrjuje naročniku, ki v sklepu o zavrženju zahtevka za revizijo vlagatelju ne priznava drugega izmed (dveh) kumulativno določenih elementov za vložitev zahtevka za revizijo, ki v predrevizijskem (in revizijskem) postopku oddaje javnih naročil tvorita aktivno legitimacijo, je vlagateljevo pritožbo (tako v primarnem, kakor tudi v podrejenem predlogu) na podlagi prvega odstavka 55. člena ZPVPJN (kot neutemeljeno) zavrnila.

Iz doslej navedenih razlogov na izpostavljeni zaključek Državne revizijske komisije ne vpliva niti zatrjevanje vlagatelja v pritožbi, da je bila njegova ponudba po kriteriju najnižje cene razvrščena na prvo mesto (vlagatelj poudarja, da je "kar za več kot 15 milijonov eurov cenejši od izbranega ponudnika"), ponudba izbranega ponudnika pa na peto, da mu ni bila dana možnost, da bi bil lahko izbran v ponovljenem postopku, oziroma, da bi bil "v postopku ponovne oddaje javnega naročila" [â??] "verjetno izbran ravno vlagatelj". Ponudba vlagatelja je bila namreč kot nepopolna izločena iz postopka oddaje zadevnega javnega naročila (prvi odstavek 80. člena ZJN-2), odločitev o tem, ali bo postopek ponovil, pa je odločitev naročnika.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena. Odločitev Državne revizijske komisije o pritožbi je pravnomočna (50. člen ZPVPJN).

Vlagatelj v pritožbi tudi predlaga, da se naročniku naloži povrnitev vseh vlagateljevih stroškov revizijskega postopka. Ker je Državna revizijska komisija vlagateljevo pritožbo (kot neutemeljeno) zavrnila, je na podlagi osmega odstavka 70. člena ZPVPJN, v povezavi s 75. členom ZPVPJN, zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Neodvisno od tega pa Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v svoji zahtevi za povračilo stroškov, kot izhaja iz pritožbe, ni opredeljeno navedel stroškov, za katere (v pritožbi) zahteva povračilo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 09. januarja 2012


mag. Maja Bilbija, univ. dipl. ekon.,
članica Državne revizijske komisije




Vročiti:
- Republika Slovenija, Ministrstvo za promet, Langusova ulica 4, 1535 Ljubljana
- Odvetniška pisarna Mirko Bandelj, d. o. o., Trdinova ulica 7, 1000 Ljubljana
- Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Taborska cesta 13, 1290 Grosuplje
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana
- spis zadeve - arhiv Državne revizijske komisije