018-402/2011 Mestna občina Kranj

Številka: 018-402/2011-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39., 41. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011 in 60/2011 - ZTP-D; v nadaljnjem besedilu: ZPVPJN) v senatu mag. Nataše Jeršič, kot predsednice senata, ter mag. Maje Bilbija in Vide Kostanjevec, kot članic senata, v postopku odločanja o zakonitosti oddaje naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj LOKAINŽENIRING, d. o. o., Kapucinski trg 7, škofja Loka (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), katerega zastopa odvetnica Petra Jereb, Nazorjeva ulica 3, Kranj, zoper ravnanje naročnika MESTNA OBČINA KRANJ, Slovenski trg 1, Kranj (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 11. januarja 2012

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo z dne 15. novembra 2011 se ugodi in se v celoti razveljavi oddaja naročila "vodenje programa GORKI 2. faza".

2. Naročnik mora v roku dveh mesecev od prejema tega sklepa Državni revizijski komisiji predložiti odzivno poročilo o oddaji naročila "vodenje programa GORKI 2. faza". Odzivno poročilo o oddaji naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" mora vsebovati:
- navedbo naročila, za katero je bil izveden revizijski postopek,
- navedbo odločitve Državne revizijske komisije,
- opis nepravilnosti, ki jih je ugotovila Državna revizijska komisija,
- opis napotkov, ki jih je Državna revizijska komisija dala,
- opis načina odprave nepravilnosti.

3. Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale z revizijo, v znesku 2.499,36 EUR, in sicer v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, po poteku tega roka (v primeru zamude) pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka in tečejo do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 12. oktobra 2011 sprejel dokument številka 354-0030/2007-76-(42/14), poimenovan "Povabilo k oddaji ponudbe za vodenje programa GORKI 2. faza" (v nadaljnjem besedilu: povabilo k oddaji ponudbe), ki ga je naslovil na družbo DRI, upravljanje investicij, d. o. o., Ulica talcev 24, 2000 Maribor (v nadaljnjem besedilu: družba DRI, d. o. o.), dne 17. oktobra 2011 pa je prejel dopis družbe DRI, d. o. o., z dne 14. oktobra 2011.

Naročnik je dne 18. oktobra 2011 sprejel dokument številka 354-0030/2007-78-(42/14), poimenovan "Vodenje programa GORKI- 2. faza", iz katerega med drugim izhaja sklep, da program "GORKI - 2. faza na podlagi sklenitve neposredne pogodbe na podlagi 8. točke 17. člena Zakona o javnem naročanju" (ZJN-2) "vodi družba DRI upravljanje investicij, družba za razvoj infrastrukture, d.o.o.".

Po prejemu dokumenta odvetnice, ki zastopa vlagatelja, poimenovanega "poziv k odpravi nepravilnosti pri vodenju programa GORKI 2. faza", z dne 04. novembra 2011, je naročnik izdal dokument številka 354-30/2007-81-(42/14), z dne 07. novembra 2011, poimenovan "Odgovor na vaš dopis z dne 4.11.2011". Slednje navedeni dokument je odvetnica, ki zastopa vlagatelja, prejela dne 15. novembra 2011.

Dne 17. novembra 2011 je naročnik prejel vlagateljev zahtevek za revizijo in predlog za izdajo sklepa o zadržanju vodenja "programa GORKI 2. faza", oba z dne 15. novembra 2011 (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za revizijo). Vlagatelj v zahtevku za revizijo (najprej) predlaga, da pristojni organ zahtevku za revizijo v celoti ugodi in v celoti razveljavi oddajo naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" ter "vlagatelju povrne vse stroške predrevizijskega in revizijskega postopka". V nadaljevanju zahtevka za revizijo vlagatelj pristojnemu organu prav tako predlaga, da sprejme sklep, s katerim zahtevku za revizijo v celoti ugodi in oddajo naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" razveljavi, tako da razveljavi povabilo k oddaji ponudbe, naročniku pa naloži oddajo omenjenega naročila "z izvedbo javnega razpisa, skladno z določbami ZJN-2". Vlagatelj pristojnemu organu še predlaga, da sprejme sklep, po katerem mu je naročnik dolžan povrniti vse stroške predrevizijskega in revizijskega postopka.

V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj najprej zatrjuje, da se povabilo k oddaji ponudbe nepravilno opira na določbo 8. točke prvega odstavka 17. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZJN-2) in je že zgolj iz tega razloga nezakonito. Po zatrjevanju vlagatelja v konkretnem primeru glede oddaje naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" tudi sicer niso izpolnjeni pogoji iz 8. točke prvega odstavka 17. člena ZJN-2. V nadaljevanju obrazložitve zahtevka za revizijo vlagatelj zatrjuje, da naročnik v konkretnem primeru oddaje naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" ne more opreti na nobeno drugo zakonsko izjemo, ki jo predvideva ZJN-2, ali na "katero od uveljavljenih stališč Sodišča Evropske Unije", pri čemer ne gre niti za "t.i. izjemo "public-public cooperation", katere možnost je vzpostavilo sodišče EU z odločbo C-480/06". Sklicevanje naročnika na omenjeno sodbo je po prepričanju vlagatelja napačno, saj je dejansko stanje v konkretnem primeru bistveno drugačno od tistega, na podlagi katerega je bila sprejeta omenjena sodba.

Naročnik je dne 21. novembra 2011 sprejel sklep številka 354-0030/2007-83-(42/14), s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, obenem pa je (kot neutemeljeno) zavrnil tudi zahtevo vlagatelja za povračilo stroškov (v nadaljnjem besedilu: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo se naročnik sklicuje na "Stališče glede možnosti neposredne oddaje naročila družbi DRI upravljanje investicij, d.o.o.", številka 354-34/2011/2, z dne 28. septembra 2011, Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Direktorata za javno premoženje, Sektorja za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: stališče Ministrstva za finance), pri čemer dodaja, da ne vodi postopka v skladu z "doktrino In-hous", vlagateljev zahtevek za revizijo pa v delu, v katerem ta zatrjuje, da "v obravnavani zadevi ne gre niti za t.im. izjemo "public-public cooperation"", zavrača kot neutemeljen. Naročnik v obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo tudi zaključuje, da so pri oddaji naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" v celoti izpolnjeni vsi pogoji, kot jih določa izjema "public-public cooperation".

Naročnik je v prilogi spremnega dopisa številka 354-0030/2007-84-(42/14), z dne 22. novembra 2011, odstopil dokumentacijo o oddaji predmetnega naročila in dokumentacijo predrevizijskega postopka tega naročila v odločanje Državni revizijski komisiji.

O predlogu za izdajo sklepa o zadržanju vodenja "programa GORKI 2. faza" je Državna revizijska komisija odločila s sklepom številka 018-402/2011-3, z dne 29. novembra 2011.

Državna revizijska komisija je dne 29. novembra 2011 prejela vlagateljevo vlogo z dne 25. novembra 2011, poimenovano "OPREDELITEV VLAGATELJA DO NAVEDB NAROČNIKA v sklepu št. 354-0030/2007-83-(42/14) z dne 22.11.2011" (v nadaljnjem besedilu: vloga z dne 25. novembra 2011).

Dne 14. decembra 2011 je Državna revizijska komisija prejela naročnikov dopis številka 354-0030/2007-93-(42/14), z dne 09. decembra 2011.

Državna revizijska komisija je naročnika in vlagatelja z dopisom številka 018-402/2011-5, z dne 19. decembra 2011, na podlagi prvega odstavka 37. člena ZPVPJN obvestila, da podaljšuje rok za odločitev v zadevi.

Po pregledu in proučitvi vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje naročila "vodenje programa GORKI 2. faza", predrevizijski postopek in postopek revizije postopka oddaje tega naročila, navedb vlagatelja in naročnika, predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku, pa tudi vse ostale dokumentacije, ki se nahaja v spisu zadeve, je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 39., 41. in 70. členom ZPVPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma izpostavlja, da je Sodišče (Evropske unije) že v sodbi zadeve številka C-26/03, Stadt Halle, RPL Recyclingpark Lochau GmbH proti Arbeitsgemeinschaft Thermische Restabfall- und Energieverwertungsanlage TREA Leuna, z dne 11. januarja 2005, zapisalo, da je odločitev naročnika, s katero se umakne razpis javnega natečaja, lahko predmet revizijskega postopka v skladu s členom 1(1) DIREKTIVE SVETA, z dne 21. decembra 1989, o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil za preskrbo in javnih naročil za gradnje. Če se naročnik odloči, da ne bo začel postopka za oddajo, ker za zadevni trg po njegovem mnenju ne veljajo ustrezna pravila Evropske unije, takšna odločitev, kot je zapisalo Sodišče (Evropske unije), predstavlja popolnoma prvo odločitev, ki je lahko predmet sodnega nadzora, pri čemer ni mogoče sprejeti stališč, da odločitev naročnika, da ne začne postopka (za oddajo naročila), ne more biti predmet zahtevka za revizijo (zlasti še točki 32 in 33, v povezavi s točko 36 izpostavljene sodbe).

V povezavi z navedenim Državna revizijska komisija ugotavlja, da ZJN-2 določa obvezna ravnanja naročnikov, ponudnikov in podizvajalcev pri javnem naročanju blaga, storitev in gradenj (prvi odstavek 1. člena ZJN-2). Pogodba o izvedbi javnega naročila je odplačna pogodba med enim ali več ponudniki ter enim ali več naročniki, katere predmet je izvedba gradenj, dobav blaga ali opravljanje storitev v skladu s pomenom iz ZJN-2 (14. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2).

ZJN-2 v 8. točki prvega odstavka 17. člena, v katerem so navedene splošne izjeme, ki niso predmet javnega naročanja, določa, da se (ZJN-2) ne uporablja za pogodbe, sklenjene med enim ali več naročniki in enim ali več gospodarskimi subjekti, nad poslovanjem katerih imajo ti naročniki nadzor, primerljiv nadzoru nad notranjimi organizacijskimi enotami naročnika. Pri tem morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: (1.) da gospodarski subjekt izvaja pretežni del svojih dejavnosti za naročnika, (2.) da gospodarski subjekt za javno naročilo, ki se odda po omenjeni točki, naroča to blago, storitve ali gradnje, upoštevaje določbe ZJN-2, tudi če sam ni naročnik, in (3.) da je vrednost predmeta naročanja enaka ali nižja od cen za ta predmet na trgu.

Glede na doslej navedeno je Državna revizijska komisija v nadaljevanju pristopila k vsebinski obravnavi vlagateljevega zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo najprej zatrjuje, da se povabilo k oddaji ponudbe nepravilno opira na določbo 8. točke prvega odstavka 17. člena ZJN-2 in je že zgolj iz tega razloga nezakonito. Po zatrjevanju vlagatelja v konkretnem primeru glede oddaje naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" tudi sicer niso izpolnjeni pogoji iz 8. točke prvega odstavka 17. člena ZJN-2.

V povezavi z navedenim je Državna revizijska komisija vpogledala v povabilo k oddaji ponudbe, v posledici omenjenega vpogleda pa ugotovila, da je naročnik v njem med drugim zapisal: "Glede na to, da je program GORKI - 2. faza izjemno kompleksen, zahteven ter časovno omejen tehnološki in investicijski projekt, bi želeli za njegovo vodenje na podlagi 8. točke 17. člena Zakona o javnem naročanju neposredno angažirati družbo DRI d.o.o.". Ker
- iz preostale dokumentacije oddaje naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" jasno izhaja, da naročnik omenjenega naročila družbi DRI, d. o. o., ne oddaja na podlagi doktrine, ki jo je sodna praksa Sodišča (Evropske unije) in (na njej utemeljena) praksa javnega naročanja poimenovala "doktrina in-house" (t. i. institucionalizirano oziroma vertikalno sodelovanje), temveč na podlagi doktrine, ki se je na podlagi ene od sodb Sodišča (Evropske unije) in (na njej utemeljeni) praksi javnega naročanja poimenovala "javno-javno sodelovanje" (v ang. jeziku: "public-public cooperation"; sicer pa t. i. neinstitucionalizirano oziroma horizontalno sodelovanje),
- tudi iz vsebine vlagateljevega zahtevka za revizijo izhaja, da je vlagatelj razumel, da naročnik omenjeno naročilo družbi DRI, d. o. o., oddaja na podlagi doktrine, ki se je poimenovala "javno-javno sodelovanje", saj v zahtevku za revizijo zatrjuje tudi, da "[n]e gre za t.i. izjemo "public-public cooperation"",
vlagatelj v zahtevku za revizijo ni izkazal, kako izpostavljena zatrjevana kršitev naročnika v konkretnem primeru vpliva na njegov pravni položaj. Vlagateljev zahtevek za revizijo je namreč (tudi v delu, v katerem ta zatrjuje, da pri oddaji naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" družbi DRI, d. o. o., "[n]e gre za t.i. izjemo "public-public cooperation"") vsebinsko obravnaval naročnik, vsebinsko pa ga bo (v delu, v katerem vlagatelj zatrjuje, da pri oddaji naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" družbi DRI, d. o. o., "[n]e gre za t.i. izjemo "public-public cooperation"") v nadaljevanju te odločitve obravnavala tudi Državna revizijska komisija, kar v posledici pomeni, da je vlagatelju (glede zatrjevanih kršitev naročnika) v konkretnem (predrevizijskem in revizijskem) postopku zagotovljeno učinkovito pravno varstvo.

Ob upoštevanju doslej izpostavljenih dejstev, pa tudi ob upoštevanju dejstva, da naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo (upravičeno) poudarja, da ne vodi postopka v skladu s t. i. "doktrino in-house", Državna revizijska komisija ugotavlja, da napačna navedba pravne podlage v povabilu k oddaji ponudbe v konkretnem primeru (še) ne predstavlja nezakonitosti, ki bi narekovala njegovo razveljavitev.

Ker je Državna revizijska komisija že doslej ugotovila, da naročnik naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" ne oddaja na podlagi t. i. "doktrine in-house", vlagateljevega zahtevka za revizijo v delu, v katerem vlagatelj zatrjuje, da v konkretnem primeru glede oddaje naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" niso izpolnjeni pogoji iz 8. točke prvega odstavka 17. člena ZJN-2, ni vsebinsko obravnavala. Ker naročnik naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" ne oddaja na podlagi t. i. "doktrine in-house", namreč določbe 8. točke prvega odstavka 17. člena ZJN-2 tudi ni mogel kršiti.

Čeprav navedeno ne vpliva na predmetno odločitev pa Državna revizijska komisija še pripominja, da v konkretnem primeru, četudi bi naročnik naročilo "vodenje programa GORKI 2. faza" dejansko oddajal na podlagi 8. točke prvega odstavka 17. člena ZJN-2, ne bi bili izpolnjeni vsi kumulativno določeni pogoji, ki izhajajo iz 8. točke prvega odstavka 17. člena ZJN-2 in bi morali biti izpolnjeni, da se ZJN-2 za oddajo naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" (morebiti) ne bi uporabljal.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju obravnavala vlagateljev zahtevek za revizijo v delu, v katerem ta zatrjuje, da naročnik v konkretnem primeru oddaje naročila ne more opreti na nobeno drugo zakonsko izjemo, ki jo predvideva ZJN-2, ali na "katero od uveljavljenih stališč Sodišča Evropske Unije", pri čemer ne gre niti za "t.i. izjemo "public-public cooperation", katere možnost je vzpostavilo sodišče EU z odločbo C-480/06". Sklicevanje naročnika na omenjeno sodbo je po prepričanju vlagatelja napačno, saj je dejansko stanje v konkretnem primeru bistveno drugačno (od tistega, na podlagi katerega je bila sprejeta omenjena sodba).

V povezavi z navedenim Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da t. i. doktrina "public-public cooperation" ("javno-javno sodelovanje") na področju javnega naročanja nima neposredne podlage ne v direktivah ne v ZJN-2, pač pa v sodbi, ki jo je Sodišče (Evropske unije) dne 09. junija 2009 sprejelo v zadevi številka C 480/06, Komisija Evropskih skupnosti proti Zvezni republiki Nemčiji (v nadaljnjem besedilu: sodba zadeve številka C 480/06). Sodna praksa Sodišča (Evropske unije) je po eni strani pomemben pravni vir (ki zavezuje tako institucije Evropske unije kot tudi države članice), po drugi strani pa Sodišče (Evropske unije) in Splošno sodišče (Evropske unije) zagotavljata spoštovanje prava Evropske unije in sta pristojna za interpretacijo primarne in sekundarne zakonodaje Evropske unije (zagotavljata enotno razumevanje in izvajanje prava Evropske unije).

Kot je v več svojih sodbah zapisalo tudi Sodišče (Evropske unije), je potrebno vsako izjemo od (splošnih) obveznosti oziroma predpisov (med izjeme se uvršča tudi t. i. doktrina "public-public cooperation" na področju javnega naročanja) razlagati ozko, pri čemer mora tisti, ki se želi na izjemo sklicevati, dokazati, da dejansko obstajajo okoliščine, ki upravičujejo izjemo od predpisov oziroma splošnih pravil (v zvezi s tem primerjati na primer sodbo Sodišča (Evropske unije), sprejeto v zadevi številka C-410/04, Associazione Nazionale Autotrasporto Viaggiatori (ANAV) proti Comune di Bari, AMTAB Servizio SpA, točka 26, sodbo Sodišča (Evropske unije), sprejeto v zadevi številka C-458/03, Parking Brixen GmbH proti Gemeinde Brixen, Stadtwerke Brixen AG, točka 63, smiselno pa tudi sodbo Sodišča (Evropske unije), sprejeto v zadevi številka C-340/02, Komisija Evropskih skupnosti proti Francoski republiki, z dne 14. oktobra 2004, točka 38, ter sodbo Sodišča (Evropske unije), sprejeto v zadevi številka C-26/03, Stadt Halle, RPL Recyclingpark Lochau GmbH proti Arbeitsgemeinschaft Thermische Restabfall- und Energieverwertungsanlage TREA Leuna, točka 46). Dejstvu, da je potrebno izjeme od splošnih pravil razlagati ozko, v odločitvi o zahtevku za revizijo (tretji odstavek na strani "5 od 8") pritrjuje tudi naročnik, saj navaja, da "je res, da gre izjeme razlagati restriktivno", pri tem pa še dodaja, da izjema "o možnosti izvajanja "public-public" naročanja" [â??] "v naš pravni red ni bila izrecno prenesena". V konkretnem primeru se na izjemo od splošnega pravila, po katerem se DIREKTIVA številka 2004/18/ES EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA, z dne 31. marca 2004, o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev (Uradni list EU, št. L 134/114/2004; v nadaljnjem besedilu: Direktiva številka 2004/18/ES) oziroma ZJN-2 uporabljata, sklicuje naročnik, kar pomeni, da je na njem breme dokazati, da v konkretnem primeru dejansko obstajajo neobičajne okoliščine, ki upravičujejo izjemo od uporabe omenjenih predpisov oziroma splošnih pravil.

Glede na doslej navedeno je smiselno pritrditi vlagatelju, ki v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je sodba zadeve številka C 480/06 temeljna in zaenkrat praktično "edina odločba Sodišča EU, ki obravnava t.i. "public-public cooperation", zato že na splošno ne moremo govoriti o uveljavljeni praksi Sodišča EU" v povezavi s tem. Prav tako se po oceni Državne revizijske komisije zdi, da sodba zadeve številka C 480/06 temelji na mnogih posebnih okoliščinah, pomembnih za omenjeni primer, takšno stališče pa deli tudi Evropska komisija v dokumentu, poimenovanem "DELOVNI DOKUMENT SLUŽB KOMISIJE o uporabi prava EU o javnem naročanju za odnose med naročniki (â"žsodelovanje med javnimi subjektiâ"ś)", dostopnem preko spletne povezave http://ec.europa.eu/internal_market/publicprocurement/docs/public_public_cooperation/sec2011_1169_sl.pdf (v nadaljnjem besedilu: Delovni dokument služb Evropske komisije - v zvezi s tem pogledati zlasti zadnji odstavek na strani 12). Delovni dokument služb Evropske komisije sicer predstavlja okvirni dokument, ki ne velja za zavezujočega (ne vsebuje novih predpisov ali zahtev), saj je za razlago zakonodaje Evropske unije na koncu vedno pristojno Sodišče Evropske unije, vendar pa je njegov cilj prispevati k boljšemu razumevanju in učinkovitejši uporabi obstoječe zakonodaje (Evropske unije) in je namenjen vsem zainteresiranim stranem na področju javnih naročil.

Ob upoštevanju vidikov sodbe zadeve številka C 480/06, ki bi lahko bili splošnega pomena, se po oceni Državne revizijske komisije zdi razumno sklepati, da lahko naročniki medsebojno horizontalno sodelujejo (brez ustanovitve "notranjega" oziroma t. i. "in-house" subjekta pod skupnim nadzorom), kar vključuje sklepanje dogovorov, ki so zunaj področja uporabe predpisov Evropske unije o javnem naročanju, če so izpolnjeni vsaj naslednji (kumulativno določeni) pogoji:
1. v dogovor so vključeni le naročniki (angleško: "contracting authorities") brez udeležbe zasebnega kapitala;
2. dogovor vzpostavlja resnično sodelovanje, katerega cilj je, v nasprotju z običajnimi javnimi naročili, skupna izvedba skupne naloge ter
3. sodelovanje usmerjajo le premisleki, povezani z javnim interesom.
Smiselno zelo podoben sklep izhaja tudi iz točke 3.3.1. Delovnega dokumenta služb Evropske komisije (na strani 12), pa tudi iz 9. točke Poročila Evropskega parlamenta o novostih na področju javnih naročil (2009/2175(INI)), z dne 10. maja 2010 (v nadaljnjem besedilu: Poročilo Evropskega parlamenta o novostih na področju javnih naročil).

Vendar pa je potrebno, kot je to Državna revizijska komisija poudarila že doslej, ob izpostavljenih pogojih, ki se v sodbi zadeve številka C 480/06 zahtevajo, da bi določeno razmerje lahko opredelili kot razmerje "public-public cooperation" (ob izpostavljenih vidikih sodbe zadeve številka C 480/06, ki bi lahko bili splošnega pomena), izpostaviti tudi druge posebne okoliščine, ki so po oceni Državne revizijske komisije pomembne. Pogoje, ki se v sodbi zadeve številka C 480/06 zahtevajo, da bi določeno razmerje lahko opredelili kot razmerje "public-public cooperation", je po oceni Državne revizijske komisije potrebno razumeti v kontekstu sodbe zadeve številka C 480/06 in neločljivo povezano s preostalimi posebnimi okoliščinami, pomembnimi in nujno potrebnimi, v marsičem celo ključnimi za ustrezno razumevanje omenjene sodbe. Med te posebne okoliščine je po oceni Državne revizijske komisije potrebno uvrstiti zlasti še:
- okoliščino, da je sodba zadeve številka C 480/06 sprejeta ob upoštevanju DIREKTIVE SVETA številka 92/50/EGS, z dne 18. junija 1992, o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil storitev (Uradni list EU, št. L 209/1/1992; v nadaljnjem besedilu: Direktiva številka 92/50/EGS), ne pa ob upoštevanju veljavne Direktive številka 2004/18/ES,
- okoliščino, da so okrožja in službe za odvoz odpadkov mesta Hamburg organi javnega prava, odgovorni za odstranjevanje odpadkov (točka 11 Sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Jána Mazáka, predstavljenih dne 19. februarja 2009; v nadaljnjem besedilu: Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Jána Mazáka),
- okoliščino, da je odstranjevanje odpadkov (v sodbi zadeve številka C 480/06) šteti za nalogo v splošnem interesu na ravni Evropske unije,
- okoliščino, da se je tožba Evropske komisije (v sodbi zadeve številka C 480/06) nanašala samo na pogodbo, ki so jo sklenili služba za odvoz odpadkov mesta Hamburg in štiri sosednja upravna okrožja z namenom zagotovitve skupnega ravnanja z njihovimi odpadki, ne pa na pogodbo, s katero morajo biti določena razmerja med službo za odvoz odpadkov mesta Hamburg in upravljavcem obrata za ravnanje z odpadki v Rugenberger Dammu (točka 31 omenjene sodbe, v povezavi s točkami 5, 40 in 43 omenjene sodbe),
- okoliščino, da pogodba (v sodbi zadeve številka C 480/06) vzpostavlja sodelovanje med lokalnimi skupnostmi, katerega namen je zagotoviti izvajanje skupne javne naloge, in sicer odstranjevanje odpadkov (točka 37 omenjene sodbe),
- okoliščino, da mora biti pogodba, ki so jo (v sodbi zadeve številka C 480/06) sklenili služba za odvoz odpadkov mesta Hamburg in upravna okrožja, obravnavana kot dovršitev zastavljenega medobčinskega sodelovanja med strankami te pogodbe (točka 38 omenjene sodbe),
- okoliščino, da je predmet pogodbe (v sodbi zadeve številka C 480/06) v glavnem zaveza službe za odvoz odpadkov mesta Hamburg, da daje štirim upravnim okrožjem letno na voljo razpoložljivost 120.000 ton za sežig v obratu v Rugenberger Dammu, pri čemer omenjena pogodba določa tudi nekatere zaveze lokalnih skupnosti, ki so v neposredni zvezi z javnimi storitvami (točka 39 omenjene sodbe, v povezavi s točko 41 omenjene sodbe),
- okoliščino, da si morajo v skladu z določili pogodbe (v sodbi zadeve številka C 480/06) pogodbene stranke po potrebi nuditi pomoč v okviru izpolnjevanja njihovih zakonitih obveznosti odstranjevanja odpadkov (točka 42 omenjene sodbe),
- okoliščino, da na podlagi sodelovanja, ki ga vzpostavlja pogodba (v sodbi zadeve številka C 480/06) med službo za odvoz odpadkov mesta Hamburg in štirimi upravnimi okrožji, med temi subjekti ne pride do drugih finančnih transakcij, razen tistih, ki ustrezajo povračilu tistega dela stroškov, ki jih nosijo upravna okrožja, jih pa upravljavcu plača služba za odvoz odpadkov (točka 43 omenjene sodbe),
- okoliščino, da je bila pogodba (v sodbi zadeve številka C 480/06) sklenjena izključno med javnimi organi (točka 44 omenjene sodbe),
- okoliščino, da lahko javni organ naloge v javnem interesu, ki so mu naložene, izvaja z lastnimi sredstvi in se ni dolžan obrniti na zunanje subjekte, ki niso del njegovih služb, in jih lahko izvaja v sodelovanju z drugimi javnimi organi (točka 45 omenjene sodbe),
- okoliščino, da je Evropska komisija na obravnavi pojasnila, da bi se, če bi sodelovanje, ki je obravnavano, potekalo v obliki ustanovitve osebe javnega prava, ki bi ji različne zadevne skupnosti naložile izvajanje naloge v javnem interesu - odstranjevanje odpadkov - strinjala, da za uporabo obrata od zadevnih upravnih okrožij ne veljajo pravila o javnih naročilih (točka 46 omenjene sodbe),
- okoliščino, da pravo Evropske unije nikakor ne nalaga javnim organom, da morajo za skupno zagotovitev opravljanja nalog javnih storitev uporabiti posebne pravne oblike, po drugi strani pa takšno sodelovanje med javnimi organi ne more spodkopati glavnega namena pravil Evropske unije na področju javnih naročil, namreč prostega pretoka storitev ter proste in neizkrivljene konkurence v vseh državah članicah, če je izvajanje takšnega sodelovanja urejeno izključno na podlagi zahtev, ki so lastne uresničevanju ciljev v javnem interesu, in če je načelo enakega obravnavanja zainteresiranih strank zagotovljeno, tako da nobeno zasebno podjetje ne bi bilo postavljeno v položaj, ki bi mu dajal prednost pred tekmeci (točka 47 omenjene sodbe).

Upoštevaje vse doslej navedeno je še toliko bolj potrebno slediti pravilu, po katerem je vsako izjemo od (splošnih) obveznosti oziroma predpisov (med izjeme pa se uvršča tudi t. i. doktrina "public-public cooperation" na področju javnega naročanja) razlagati ozko (previdno in ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega dejanskega stanja, ki je bilo upoštevano pri sprejemu sodbe zadeve številka C 480/06).

Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da bi določeno razmerje lahko opredelili kot razmerje "public-public cooperation", je, da so v dogovor vključeni le naročniki brez udeležbe zasebnega kapitala. Po mnenju Državne revizijske komisije je pod terminom "naročniki" razumeti vse javne subjekte oziroma osebe javnega prava, ki jih je mogoče opredeliti na podlagi Direktive številka 92/50/EGS oziroma (9. točke člena 1) veljavne Direktive številka 2004/18/ES. Slednje razumevanje tako po oceni Državne revizijske komisije izhaja iz sodbe zadeve številka C 480/06, pritrjujeta pa mu tudi Evropska komisija (opomba 45 na strani 13 Delovnega dokumenta služb Evropske komisije) in Evropski parlament (točka 11 Poročila Evropskega parlamenta o novostih na področju javnih naročil). Prav tako je omenjeno stališče navedeno v točki 30 Sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Jána Mazáka, sledi pa mu tudi naročnik, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo (prvi odstavek na strani "6 od 8") navaja, da "lahko javni subjekt naloge v javnem interesu, ki so mu naložene, izvaja z lastnimi sredstvi ali pa v sodelovanju z drugimi javnimi subjekti". Naročnik torej lahko izvaja naloge v javnem interesu s svojimi lastnimi viri, brez vključitve subjektov zunaj njegovih služb, pri čemer lahko sodeluje z drugimi naročniki (v smislu Direktive številka 2004/18/ES), torej tudi osebami javnega prava, v okviru institucionaliziranega sodelovanja prek notranjega subjekta pod skupnim nadzorom ali v neinstitucionalizirani obliki.

Ker tako Direktiva številka 92/50/EGS, ob upoštevanju katere je bila sprejeta sodba zadeve številka C 480/06, kakor veljavna Direktiva številka 2004/18/ES "osebo javnega prava" opredeljujeta na primerljiv način, Državna revizijska komisija ocenjuje, da je sodbo zadeve številka C 480/06 v navezavi na vprašanje, ali je potrebno v konkretnem primeru družbo DRI, d. o. o., šteti za osebo javnega prava, v tej zadevi mogoče ustrezno uporabiti pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je v konkretnem primeru izpolnjen prvi pogoj, da bi določeno razmerje lahko opredelili kot razmerje "public-public cooperation".

Prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da bi določeno razmerje lahko opredelili kot razmerje "public-public cooperation", se smiselno navezuje na drugi in tretji pogoj, zato Državna revizijska komisija svoje nadaljnje ugotovitve podaja ob smiselnem upoštevanju vseh treh pogojev.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da se, kot je bilo to zapisano že doslej, v konkretnem primeru na izjemo od splošnega pravila, po katerem se Direktiva številka 2004/18/ES (oziroma ZJN-2) uporablja, sklicuje naročnik, kar pomeni, da je na njem breme dokazati, da v konkretnem primeru dejansko obstajajo neobičajne okoliščine, ki upravičujejo izjemo od uporabe omenjenih predpisov oziroma splošnih pravil. Državna revizijska komisija v navezavi na izpostavljeno naročnikovo dokazno breme ugotavlja, da v odločitvi o zahtevku za revizijo naročnik ni izkazal in dokazal, da bi šlo v konkretnem primeru družbo DRI, d. o. o., šteti za osebo javnega prava.

Glede na navedeno bi moral naročnik v konkretnem primeru (najprej) izkazati oziroma dokazati, da je družba DRI, d. o. o., ustanovljena s posebnim namenom zadovoljevanja potreb javnega interesa (dejavnosti, ki so v splošnem interesu) in ki nima pridobitnega značaja (ki nima industrijskega ali poslovnega značaja) . Smiselno zelo podoben zaključek izhaja tudi iz točke 3.4. Delovnega dokumenta služb Evropske komisije (tretji odstavek na strani 15), v katerem je zapisano, da status javnih organov omejuje njihove dejavnosti, osebe javnega prava pa morajo biti ustanovljene za točno določen namen zagotavljanja potreb v javnem interesu brez industrijskega ali komercialnega (poslovnega) značaja. Če so sodelujoči subjekti (naročniki) tržno usmerjeni, so namreč v neposredni konkurenci z zasebnimi gospodarskimi subjekti, ki si prizadevajo za dosego istih ali podobnih tržnih ciljev z istimi ali podobnimi tržnimi instrumenti. Prav tako iz stališča Ministrstva za finance izhaja, da je eden od pogojev, ki mora biti izpolnjen, da bi določeno razmerje lahko opredelili kot razmerje "public-public cooperation", v namenu sodelovanja, ki je "skupno izvajanje javne službe, zato lahko tako sodelovanje vključuje le finančne transakcije, ki se nanašajo na povračilo dejanskih stroškov izvajanja javnih storitev, tržni interes pa mora biti v celoti izključen" (četrti odstavek na strani 2 omenjenega stališča Ministrstva za finance).

Da bi naročnik preveril, ali potrebe, ki naj bi jih v postopku oddaje naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" zadovoljevala družba DRI, d. o. o., nimajo industrijskega ali poslovnega (tržnega) značaja, bi moral upoštevati vse upoštevne pravne in dejanske elemente, kot so okoliščine, v katerih je bila družba DRI, d. o. o., ustanovljena, pa tudi razmere, v katerih opravlja svojo dejavnost. V zvezi s tem bi moral naročnik preveriti zlasti, ali družba DRI, d. o. o., svojo dejavnost opravlja v pogojih konkurence. Obstoj razvite konkurence bi bil namreč pokazatelj dejstva, da ne gre za potrebo splošnega interesa, ki nima industrijskega ali poslovnega (tržnega) značaja (v zvezi s tem pogledati sodbo, ki jo je Sodišče (Evropske unije) dne 10. aprila 2008 sprejelo v zadevi številka C 393/06, Ing. Aigner, Wasser-Wärme-Umwelt, GmbH proti Fernwärme Wien GmbH, točka 46). Pri tem bi naročnik moral glede upoštevnega gospodarskega okolja (oziroma referenčnega trga), v povezavi s katerim bi bilo treba preveriti, ali družba DRI, d. o. o., opravlja ali ne opravlja svoje dejavnosti v pogojih konkurence, (upoštevaje namensko razlago pojma "oseba javnega prava") upoštevati sektor, za katerega je bila družba DRI, d. o. o., ustanovljena, to je sektor (storitev) investicijskega inženiringa, vodenja investicij v javno infrastrukturo in drugih svetovalnih storitev.

Res je sicer, da iz prvega odstavka 4. člena Akta o ustanovitvi omenjene družbe, opravilna številka SV 460/11, z dne 14. aprila 2011 (v nadaljnjem besedilu: Akt o ustanovitvi družbe DRI, d. o. o.), izhaja, da je družba DRI, d. o. o., ustanovljena z namenom, da kot notranji izvajalec za državo, njene organe in pravne osebe javnega prava opravlja storitve investicijskega inženiringa, vodenja investicij v javno infrastrukturo in druge svetovalne storitve, vendar pa je eno od ključnih vprašanj, ali družba DRI, d. o. o., svojo dejavnost v upoštevnem gospodarskem okolju (na referenčnem trgu oziroma v sektorju, za katerega je bila družba DRI, d. o. o., ustanovljena) opravlja v pogojih konkurence (obstoj razvite konkurence bi bil namreč pokazatelj dejstva, da ne gre za potrebo splošnega interesa, ki nima industrijskega ali poslovnega (tržnega) značaja). Pri tem ne gre prezreti dejstva, da družba DRI, d. o. o., lahko opravlja tudi pridobitno dejavnost in nastopa na trgu s ciljem ustvarjanja dobička (drugi odstavek 4. člena Akta o ustanovitvi družbe DRI, d. o. o.).

Naročnik opisane presoje v konkretnem primeru ni napravil, temveč se je po vsebini zgolj na splošno skliceval na stališče Ministrstva za finance, pa čeprav je v njem Ministrstvo za finance jasno zapisalo, da
- je njegovo stališče neobvezujoče, saj vsebuje zgolj interpretacijo posameznega dela javno-naročniške zakonodaje, nikakor pa ne presoja pravilnosti oziroma nepravilnosti ravnanja naročnika v konkretnem primeru,
- je za pravilno oddajo naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" odgovoren naročnik.

Glede na navedeno, pa tudi upoštevaje vse posebne okoliščine, ki izhajajo iz sodbe zadeve številka C 480/06, ter upoštevaje vse ostale pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi določeno razmerje lahko opredelili kot razmerje "public-public cooperation", bi moral naročnik (poleg že doslej navedenega) v konkretnem primeru tako izkazati oziroma dokazati tudi, da gre pri oddaji naročila "vodenje programa GORKI 2. faza", ki jo vodi, za namen zagotoviti izvajanje skupne javne naloge. Naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo ni opredeljeno navedel in ustrezno obrazložil skupne javne naloge, ki bi jo izvajal z družbo DRI, d. o. o., pa čeprav vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da je "[v]sebina programa GORKI - 2. faza (nadgradnja čistilne naprave in izgradnja kanalizacijskega sistema)" [â??] "javna naloga naročnika in družba DRI upravljanje investicij, d.o.o. zanjo ni zadolžena, ampak je le ena družb, ki na trgu ponujajo izvedbo storitev, ki so predmet javnega naročila". Prav tako bi moral naročnik v konkretnem primeru izkazati oziroma dokazati tudi, da sodelovanje pri oddaji naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" vključuje vzajemne pravice in obveznosti, ki presegajo "izvajanje naloge v zameno za plačilo" (naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo ni izkazal oziroma dokazal, katere konkretne vzajemne pravice in obveznosti, ki presegajo "izvajanje naloge v zameno za plačilo", naj bi vključevalo sodelovanje med njim in družbo DRI, d. o. o., pri oddaji naročila "vodenje programa GORKI 2. faza").

Ker je eno od ključnih vprašanj, kot je bilo to zapisano že doslej, ali družba DRI, d. o. o., svojo dejavnost v upoštevnem gospodarskem okolju (na referenčnem trgu oziroma v sektorju, za katerega je bila družba DRI, d. o. o., ustanovljena) opravlja v pogojih konkurence (obstoj razvite konkurence bi bil namreč pokazatelj dejstva, da ne gre za potrebo splošnega interesa, ki nima industrijskega ali poslovnega (tržnega) značaja), bi se moral naročnik opredeliti tudi do dejstva, ali (sploh) lahko in na kakšen način (sploh) lahko (zgolj) lastna izjava družbe DRI, d. o. o., z dne 14. oktobra 2011, v kateri slednja med drugim izjavlja, da izpolnjuje vse pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da bi razmerje med njo in naročnikom pri oddaji naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" opredelili kot razmerje "public-public cooperation" (družba DRI, d. o. o., v njej izjavlja tudi, da je njen "tržni interes" [â??] "v celoti izključen"), vpliva na v tem odstavku (prvo) zastavljeno vprašanje. V primeru predložene lastne izjave družbe DRI, d. o. o., z dne 14. oktobra 2011, gre namreč za oblikovanje cene ponujene storitve, ne pa za vprašanje, ali družba DRI, d. o. o., v konkretnem primeru svojo dejavnost v upoštevnem gospodarskem okolju (na referenčnem trgu oziroma v sektorju, za katerega je bila družba DRI, d. o. o., ustanovljena) opravlja v pogojih konkurence. Obstoj konkurence je dejstvo, na katerega lastna izjava subjekta, da je njegov tržni interes v celoti izključen, nima vpliva.

Glede na vse doslej navedeno je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo na podlagi druge alineje prvega odstavka 39. člena ZPVPJN ugodila in v celoti razveljavila oddajo naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" (vključno z naročnikovim dokumentom, poimenovanim "Povabilo k oddaji ponudbe za vodenje programa GORKI 2. faza", številka 354-0030/2007-76-(42/14), z dne 12. oktobra 2011, in v vsebini, ki iz omenjenega dokumenta izhaja). Naročnik namreč v konkretnem primeru (pa čeprav je na njem breme dokazati, da v konkretnem primeru dejansko obstajajo neobičajne okoliščine, ki upravičujejo izjemo od uporabe predpisov oziroma splošnih pravil) ni dokazal, da so za oddajo naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" izpolnjeni vsi pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da bi določeno razmerje lahko opredelili kot razmerje "public-public cooperation".

V povezavi z vlagateljevim pravovarstvenim predlogom, da "se naročniku naloži oddaja javnega naročila z izvedbo javnega razpisa, skladno z določbami ZJN-2", Državna revizijska komisija pripominja, da v določbah ZPVPJN ni najti ustrezne pravne podlage, da bi naročniku naložila oddajo javnega naročila. (Morebitna) odločitev o tem, da naročilo "vodenje programa GORKI 2. faza" (v smislu predmeta naročila) izvede in odda, ostaja izključno v pristojnosti naročnika, če bo naročnik naročilo "vodenje programa GORKI 2. faza" (v smislu predmeta naročila) izvajal in ga oddal, pa bo moral to storiti ob (doslednem) upoštevanju določb ZJN-2. ZJN-2 namreč, kot je bilo to zapisano že doslej, določa obvezna ravnanja naročnikov, ponudnikov in podizvajalcev pri javnem naročanju blaga, storitev in gradenj (prvi odstavek 1. člena ZJN-2). V posledici navedenega Državna revizijska komisija naročnika (z namenom pravilne izvedbe naročila "vodenje programa GORKI 2. faza") na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZPVPJN tudi napotuje, da naročilo "vodenje programa GORKI 2. faza" (v smislu predmeta naročila), če ga bo seveda izvajal, izvede (in odda) ob (doslednem) upoštevanju določb ZJN-2.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Državna revizijska komisija na podlagi 41. člena ZPVPJN naročniku nalaga, da ji mora v roku dveh mesecev od prejema tega sklepa predložiti odzivno poročilo o oddaji naročila "vodenje programa GORKI 2. faza". Odzivno poročilo o oddaji naročila "vodenje programa GORKI 2. faza" mora vsebovati: 1. navedbo naročila, za katero je bil izveden revizijski postopek, 2. navedbo odločitve Državne revizijske komisije, 3. opis nepravilnosti, ki jih je ugotovila Državna revizijska komisija, 4. opis napotkov, ki jih je Državna revizijska komisija dala, ter 5. opis načina odprave nepravilnosti.

Državna revizijska komisija ocenjuje, da je rok dveh mesecev za predložitev odzivnega poročila, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, primeren in dovolj dolg.

Če bo Državna revizijska komisija po predložitvi odzivnega poročila ugotovila, da v njem ni izkazana odprava nepravilnosti ali upoštevanje njenih napotkov, oziroma, če ji naročnik odzivnega poročila (v postavljenem zakonitem roku) ne bo predložil, bo ravnala v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZPVPJN, upoštevaje pri tem določbe Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/2003, z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami).

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Če je zahtevek za revizijo utemeljen, mora naročnik iz lastnih sredstev vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem in revizijskem postopku, vključno s takso (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

V zahtevku za revizijo, pa tudi v vlogi z dne 25. novembra 2011, v kateri vlagatelj popravlja stroškovnik, ki je bil predložen ob vložitvi zahtevka za revizijo, vlagatelj predlaga, da mu naročnik povrne stroške predrevizijskega in revizijskega postopka in sicer v roku osmih dni od dneva izdaje sklepa, po izteku tega roka pa skupaj z zamudnimi obrestmi v višini zakonske zamudne obrestne mere, ki tečejo od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.

Ker je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo ugodila, je vlagatelju (upoštevaje zlasti 70. člen ZPVPJN) priznala naslednje potrebne (in opredeljeno navedene) stroške, nastale v postopku pravnega varstva:
- takso (za zahtevek za revizijo) v znesku 1.500,00 EUR,
- nagrado za postopek pravnega varstva (predrevizijski in revizijski postopek) v znesku 800,00 EUR, ki jo je Državna revizijska komisija določila na podlagi 70. člena ZPVPJN, skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009 - ZOdv-C in 35/2009 - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije) ter 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009 - ZOdv-C; v nadaljnjem besedilu: Zakon o odvetniški tarifi). Državna revizijska komisija je namreč po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin primera ocenila, da gre v konkretnem postopku za povprečen primer,
- izdatke za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v pavšalnem znesku 20,00 EUR, ki jih je Državna revizijska komisija določila na podlagi 70. člena ZPVPJN, skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (tarifna številka 6002),
- izdatke za izdelavo in izročitev dokumentov (priglašeni stroški za fotokopiranje) v znesku 12,80 EUR, ki jih je Državna revizijska komisija določila na podlagi 70. člena ZPVPJN, skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (tarifna številka 6000). Državna revizijska komisija vlagatelju priznava izdatke po omenjeni postavki skladno z naslednjim izračunom: 103 strani prilog zahtevka za revizijo, pri čemer znaša priznani vlagateljev strošek za prvih 50 zaračunanih strani 7,50 EUR (50 strani, vsaka stran po 0,15 EUR) in za vsako nadaljnjo stran nad 50 zaračunanih strani 5,30 EUR (53 strani, vsaka stran po 0,10 EUR),
- 20 % davek na dodano vrednost v znesku 166,56 EUR, izračunan na podlagi tarifne številke 6007 Zakona o odvetniški tarifi glede na nagrado in izdatke za postopek pravnega varstva (na podlagi "Seznam[a] davčnih zavezancev - fizične osebe, ki opravljajo dejavnost" v stisnjeni obliki, dostopnega na spletni strani Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, je namreč mogoče zaključiti, da je pooblaščena odvetnica, ki zastopa vlagatelja, v seznamu davčnih zavezancev vpisana kot davčni zavezanec),
skupaj torej 2.499,36 EUR. Državna revizijska komisija vlagatelju ni priznala povračila priglašenih stroškov nagrade za postopek pravnega varstva (predrevizijski in revizijski postopek) nad priznanimi, saj jih, upoštevaje 13. člen Zakona o odvetniški tarifi (to je upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, zlasti še obseg in težavnost odvetniške storitve), ne ocenjuje za potrebne stroške postopka (tretji odstavek 70. člena ZPVPJN).

Državna revizijska komisija je izdatke za izdelavo in izročitev dokumentov (za fotokopiranje), ki jih je določila na podlagi 70. člena ZPVPJN in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (tarifna številka 6000), vlagatelju priznala le za en izvod prilog zahtevka za revizijo, saj ZPVPJN od vlagatelja ne zahteva, da bi moral zahtevek za revizijo (vključno z njegovimi prilogami) vložiti v več izvodih. Vlagatelj v konkretnem primeru tudi ni izkazal, da bi kopijo zahtevka za revizijo (skupaj z njegovimi prilogami) posredoval ministrstvu, pristojnemu za finance (drugi odstavek 24. člena ZPVPJN), zaradi česar do povrnitve teh stroškov ni upravičen.

Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale z revizijo, v znesku 2.499,36 EUR, in sicer v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa (313. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 73/2007, s spremembami - v povezavi s prvim odstavkom 13. člena ZPVPJN), po poteku tega roka (v primeru zamude) pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka in tečejo do plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V Ljubljani, dne 11. januarja 2012


Predsednica senata
mag. Nataša Jeršič, univ. dipl. ekon.,
članica Državne revizijske komisije

















Vročiti:
- MESTNA OBČINA KRANJ, Slovenski trg 1, 4000 Kranj
- odvetnica Petra Jereb, Nazorjeva ulica 3, 4000 Kranj
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva ulica 3, 1000 Ljubljana
- spis zadeve - arhiv Državne revizijske komisije