018-316/2011 Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije

Številka: 018-316/2011-5

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN), v senatu mag. Nataše Jeršič kot predsednice senata ter Miriam Ravnikar šurk in Vide Kostanjevec kot članic senata, v revizijskem postopku oddaje javnega naročila "Dostop do pravno informacijskega sistema", začetega na podlagi zahtevka za revizijo družbe TAX-FIN-LEX, d.o.o., Dunajska 20, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper kršitve naročnika VRHOVNO DRŽAVNO TOŽILSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE, Trg OF 13, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik) dne 17. 10. 2011

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se razveljavi razpisna dokumentacija za postopek oddaje javnega naročila "Dostop do pravno informacijskega sistema", v delu točke 19 in točke 19.1.1 navodil, v katerem naročnik podaja izračun merila cena.

Ugotovijo se naročnikove kršitve, ker v razpisni dokumentaciji v ponudbenih obrazcih ni predvidel mesta za vpis podatkov, potrebnih za ocenjevanje po merilu vsebinska prednost in ker ni uredil postopka pogajanj.

2. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške v višini 321,00 EUR, v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po poteku roka, določenega v tej točki. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 25. 5. 2011 izdal Sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila "Dostop do pravno informacijskega sistema". Obvestilo o javnem naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, dne 31. 8. 2011, pod št. objave JN9821/2011.

Vlagatelj je, pred potekom roka za oddajo ponudb, z vlogo z dne 5. 9. 2011 vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga, da se postopek oddaje javnega naročila v celoti razveljavi.

Vlagatelj izpostavlja točko 5.1.3 navodil, kjer je naročnik navedel, da je zaželeno, da informatizirana baza podatkov omogoča dostop do določenih pravnih vsebin. Vlagatelj meni, da gre za zahteve, katerih neizpolnjevanje pomeni neprimernost ponudbe, saj je naročnik v točki 5.1 izrecno določil, da gre za vsebinske zahteve za dostop do zakonodaje in prakse. Iz navedenega izhaja, da ne gre le za nejasno razpisno dokumentacijo, temveč za določitev zahtev kot pogojev. V tej zvezi vlagatelj poleg tega, da praksa Državne revizijske komisije prepoveduje oblikovanje enotnega razpisa za dostop do zakonodaje in za strokovno literaturo, posebej navaja, da zahteve iz točke 5.1.3 omogočajo izrazito subjektivno oziroma arbitrarno presojo ponudb, vlagatelj pa bi bil glede tega po roku za oddajo ponudb, skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZPVPJN, prepozen.

Vlagatelj dalje opozarja na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-179/2010, s katero je bilo ugodeno zahtevku za revizijo istega vlagatelja in je bil postopek oddaje javnega naročila v celoti razveljavljen, iz razloga, ker naročnik javnega naročila ni oblikoval v sklope. V obravnavanem primeru je dostop do sodne prakse in dostop do strokovne literature pogoj, takšen pogoj pa je Državna revizijska komisija v navedeni odločitvi ugotovila kot diskriminatornega. Vlagatelj navaja, da oblikovanje razpisa na ta način nasprotuje načelu zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelu gospodarnosti. Zaradi določene kumulacije v predmetnem razpisu, po katerem mora ponudba vsebovati tako dostop do zakonodaje kot sodne prakse in strokovne literature, slednjega pa vlagatelj nima, bo naročnik lahko pridobil le eno ponudbo, ki cenovno ne more biti konkurenčna. Takšna kumulacija je nezakonita, diskriminatorna in neupravičeno onemogoča dostop javnega naročila vlagatelju, ki z vsebinami strokovne literature ne razpolaga, ima pa izjemno dober pravno informacijski sistem, po zelo konkurenčnih cenah. Vlagatelj sicer ne nasprotuje temu, da konkurenčni ponudnik z naročniki sklepa pogodbe za dostop do strokovne literature (pravnih člankov ipd.), glede na dejstvo, da so na pravnem trgu zgolj in izključno strokovni pravni članki edicij, ki so v lasti GV Založbe (ta pa je v 100 % lasti družbe Ius-Software in je edina na trgu, ki omenjeno naročnikovo zahtevo lahko izpolni), vendar ne na način, da se te vsebine zahteva znotraj javnega naročila.

Vlagatelj izpodbija tudi merilo za izbiro, vsebinska prednost, za katerega navaja, da je nezakonito, ker je naročnik s tem omogočil ponudniku, katerega ponujen sistem vsebuje strokovno literaturo, pravna mnenja, strokovne članke in nabor pravnih publikacij z vsebovanimi članki, pridobitev 19 točk prednosti pred vlagateljem, ki teh vsebin ne zagotavlja. Z navedenim je naročnik dejansko že izbral najugodnejšo ponudbo, čeprav bo ta od ponudbe vlagatelja dražja za 19 %. Ker je očitno, da vlagatelj na svojem portalu strokovnih člankov ne zagotavlja, vlagatelj po tem merilu ne more pridobiti nobene točke. Sporno merilo je določeno v nasprotju z načelom gospodarnosti, načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelom enakopravne obravnave ponudnikov in načelom sorazmernosti in je pravzaprav oblikovano kot pogoj, saj je ponudba drugega ponudnika lahko po ceni kar 18 % dražja, pa bo še vedno pridobil naročilo. Vlagatelj zato nasprotuje temu, da se kot merilo določi nek parameter, ki se ga zaradi pomena (uteži) dejansko ne more več upoštevati kot merilo, temveč kot pogoj, kot merilo pa je določeno samo zato, da navidezno fingira naročnikova pričakovanja.

Vlagatelj v zvezi z določitvijo meril še opozarja, da je naročnik pri merilu cena v točki 19 navodil določil, da predstavlja največ 70 točk, v točki 19.1.1 navodil pa določil formulo: Tc = 80*(Cm/C). Iz navedene formule izhaja, da bodo ponudniki po merilu cena lahko pridobili do 80 točk, čeprav je naročnik napovedal, da merilo cena predstavlja največ 70 točk. Takšno merilo je določeno v nasprotju z načelom transparentnosti javnega naročanja in petim odstavkom 48. člena ZJN-2 ter omogoča arbitrarno ocenjevanje ponudb.
Vlagatelj dalje poudarja, da naročnik ni določil, dostop do katere strokovne literature, pravnih mnenj in strokovnih člankov zahteva, zaradi česar ni jasno, kako bo ocenjeval ponudbe. Naročnik mora v primeru merila ekonomsko najugodnejša ponudba merila opisati in ovrednotiti. Naročnik meril ni opisal, prav tako ni podal objektivnih razlogov, zaradi katerih to ni mogoče. Ker merila niso opisana, ni jasno, kdaj bodo ponudniki sploh pridobili točke na podlagi tako določenega merila.

Vlagatelj tudi izpostavlja, da naročnik v okviru ponudbenih obrazcev nikjer ni predvidel, da ponudniki vpišejo, če imajo strokovne članke, pravna mnenja idr., zato ni jasno, kako bo naročnik ocenjeval po tem merilu. Ker se lahko po merilih ocenjujejo samo ponudbe, t.j. dokumentacija ki jo predloži ponudnik, ocenjevanje po tem merilu ne more biti nediskriminatorno, saj naročnik ne more ocenjevati ponudb na podlagi dejstev, ki jih v ponudbi ni.

Vlagatelj še navaja, da je določba 2. točke navodil, v kateri naročnik navaja, da bodo v postopek vključena pogajanja, pomanjkljiva in dopušča po roku za oddajo ponudb različne načine pogajanj, izvedenih na škodo vlagatelja. Zgolj dejstvo, da bo naročnik v postopek vključil pogajanja, ne odgovori na izjemno pomembna vprašanja, kot so: na kakšen način se bo naročnik pogajal (naenkrat z vsemi ponudniki, ločeno, ustno ali pisno), koliko krogov pogajanj bo opravil, glede katerih parametrov v ponudbi se bo naročnik pogajal (glede pogojev, meril, cene) in koga bo naročnik najprej povabil k pogajanjem (kolikor bo le-ta opravil ločeno). Vlagatelj pri tem opozarja na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-239/2010.

Naročnik je dne 16. 9. 2011 izdal sklep o zavrnitvi zahtevka za revizijo.

Naročnik uvodoma pojasni, da se pri naročniku vrednost pravno informacijskega sistema ne meri le po dostopu do prečiščenih besedil predpisov, strokovne literature in sodne prakse, saj se do velike večine naštetih vsebin lahko dostopa brezplačno. Vrednost pravno informacijskega sistema je v tem, da naročnik do vseh vsebin dostopa na enem mestu in da so vsebine med seboj povezane. Naročnik navaja, da gre za vsebinsko zahtevo in nikakor za pogoj, naročnik pa niti v ponudbenem obrazcu ni zahteval navedbe o ponujenih zaželenih vsebinah, tako da je povsem nemogoče, da bi ponudbo vlagatelja izločil zaradi zaželenih vsebin.

Kar se tiče očitka, da bi naročilo moralo biti razdeljeno na sklope, naročnik navaja, da se je zaradi omogočanja konkurence med ponudniki odločil, da se dostop do strokovne literature ne določi kot zahteva, ampak kot merilo. Vendar pa je vrednost strokovne literature in ostalih vsebin iz točke 5. 1. 3 navodil za naročnika tako velika, da je pripravljen za pravno informacijski sistem, ki te opcije ne ponuja, plačati sorazmerno manjši znesek, kot za sistem, ki omogoča tudi dostop do strokovne literature. Zato je neutemeljena trditev vlagatelja, da je naročnik že izbral ponudnika, ker mu je zagotovil 19 točk prednosti pred vlagateljem. Kolikor bi vlagatelj ponudil ustrezno nižjo ceno, ker ponuja manjši nabor informacij kot konkurenčni ponudnik, bi se lahko povsem enakopravno vključil v postopek tega javnega naročila. Naročnik je prepričan, da je ravnal skladno z načelom gospodarnosti in od ponudnika, ki nudi manjši obseg informacij, zahteval ustrezno nižjo ceno za ponujene storitve.

Naročnik dalje navaja, da drži navedba vlagatelja, da v razpisni dokumentaciji ni prostora, kamor bi ponudniki navedli, ali in do katere strokovne literature je omogočen dostop na njihovem portalu. Kot je naročnik navedel že v razpisni dokumentaciji, se namerava s ponudniki pogajati. Ponovno iz razloga konkurenčnosti pa se je naročnik odločil, da bo merilo zaželenih vsebin preveril skupaj z vsakim ponudnikom, v okviru preverjanja ponudbe, s čimer lahko naročnik zagotovi, da bodo upoštevane vse ponujene vsebine na vsakem portalu, ki sodijo v sklop zaželenih vsebin. V obrazcu za predložitev ponudbe ni bilo navedenega prostora za predložitev podatkov o dostopnosti zaželenih vsebin, ker je za naročnika v tej fazi bistvena cena. Naročnik se zaveda, da ima le en ponudnik v pravno informacijskem sistemu v Sloveniji ponujene tudi strokovne članke. Tega, da bi en ponudnik od datuma oddaje ponudbe do datuma skupnega preverjanja ponudbe v svoje vsebine vključil še strokovno literaturo, ni pričakovati, torej se ta podatek ne bo spreminjal. Zato je naročnik zahteval, da se v obrazcu ponudbe izpolni le rubrika o ceni, ki je spremenljivka.

Naročnik na revizijske očitke, da ni konkretiziral pravnih vsebin po merilu vsebinska prednost, odgovarja, da mu je vsebina obeh portalov, ki ponujata pravno informacijski sistem, poznana, zato za ocenjevanje navedenega merila ni pripravil konkretnega seznama publikacij, ki jih ponudnik mora zagotavljati.

V zvezi z izračunom merila v razpisni dokumentaciji naročnik navaja, da se je zgodila tipkarska napaka, zato je na javnem odpiranju prisotnega ponudnika seznanil s to napako in mu pojasnil, da po merilu cena ponudnik lahko doseže največ 70 točk.

Glede očitka vlagatelja, da bi moral naročnik že v objavi javnega naročila ali v razpisni dokumentaciji objaviti protokol pogajanj, naročnik odgovarja, da ZJN-2 v 30. členu določa le, da morajo biti pogajanja napovedana. Vlagatelj je pri sklicevanju na odločitev Državne revizijske komisije št. 018-239/2010 zanemaril, da je v tem primeru šlo za postopek na podlagi ZJNVETPS, ki izrecno navaja, da se pogajanja izvedejo v obsegu in na način, določenem v razpisni dokumentaciji. Postopek pogajanj mora biti izveden tako, da je zagotovljena enakopravna, nediskriminatorna in transparentna obravnava ponudnikov in vse te zahteve se ne zagotavljajo le z morebitno objavo protokola pogajanj, ampak tudi pozneje v postopku. Bistveno je, da so vsi ponudniki s protokolom pogajanj seznanjeni pred pričetkom pogajanj in da se vse ponudnike enako obravnava. Če v postopku pogajanj pride do kršitev, pa bi neizbrani ponudnik to lahko tudi izpodbijal.

Naročnik je z vlogo z dne 21. 9. 2011 in z dne 29. 9. 2011 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskem postopku.

Vlagatelj se je z vlogo z dne 21. 9. 2011 opredelil do navedb naročnika v odločitvi o zahtevku za revizijo.

Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v prejeto dokumentacijo v postopku oddaje javnega naročila in v predrevizijskim postopku.

Med naročnikom in vlagateljem je sporno vprašanje, ali je naročnik v postopku javnega naročanja pri določitvi posameznih zahtev in meril ravnal skladno z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2).

Vlagatelj v 2. točki zahtevka za revizijo zatrjuje nejasnost razpisne dokumentacije in posledično subjektivno oziroma arbitrarno presojanje ponudb, v zvezi z zahtevami iz točke 5.1.3 Navodil ponudnikom za izdelavo ponudbe (v nadaljevanju: navodila) in zahtevo iz točke 5.1 navodil.

Kot izhaja iz razpisne dokumentacije, je naročnik v okviru točke 5.1 navodil, katero je naslovil z "Vsebinske zahteve za dostop do zakonodaje in sodne prakse", navedel tudi točko 5.1.3, ki se glasi:

"Zaželeno je, da informatizirana baza podatkov omogoča tudi dostop do:
- strokovne literature, pravnih mnenj, strokovnih člankov,
- nabora pravnih publikacij z vsebovanimi članki,
- pravnega terminološkega slovarja,
- večjezičnega pravnega terminološkega slovarja - ang-slo/slo-ang,
- polnih besedil vseh občinskih predpisov, objavljenih v Uradnem listu RS, od leta 1991 dalje,
- na enem mestu zbranega pregleda veljavnih določb o prekrških v slovenski zakonodaji,
- sodne prakse Sodišča Evropskih Skupnosti (ECJ) in Sodišča prve stopnje (CFI)."

Državna revizijska komisija najprej ugotavlja, da se navedene zahteve naročnika nanašajo na vsebino predmeta javnega naročila, katerega naročniki določijo (opišejo) z določenimi (lahko minimalnimi) tehničnimi specifikacijami. Tehnične specifikacije ZJN-2 ureja v 37. členu, ki v prvem odstavku določa, da se tehnične specifikacije navedejo v dokumentaciji javnega naročila, kot npr. v obvestilu o javnem naročilu, razpisni dokumentaciji ali dodatnih dokumentih. Naročnik mora tehnične specifikacije opisati jasno in pregledno, kar izhaja tudi iz načela transparentnosti javnega naročanja (8. člen ZJN-2), ki naročniku nalaga izbor ponudnika na pregleden način in po predpisanem postopku.

Vlagatelj v tej točki zahtevka za revizijo ne izpodbija vsebine točke 5.1.3 navodil, ampak zatrjuje njeno neskladnost s siceršnjim poimenovanjem (naslovom) "nadrejene" točke 5.1, ki navaja, da gre za "Vsebinske zahteve za dostop do zakonodaje in sodne prakse", zaradi česar vlagatelj meni, da gre za obvezne tehnične zahteve, katerih neizpolnjevanje pomeni neprimernost ponudbe po 20. točki prvega odstavka 2. člena ZJN-2.

Državna revizijska komisija navedenim očitkov vlagatelja ne pritrjuje. Namreč, čeprav je naročnik v točki 5.1 navodil zapisal, da nadaljnje točke (med njimi tudi točka 5.1.3) predstavljajo vsebinske zahteve za dostop do zakonodaje in prakse, to še nujno ne pomeni, da so te nadaljnje zahteve tudi obvezne oziroma minimalne tehnične zahteve, ki jih mora ponudba izpolnjevati, zato, da ne bo neprimerna in s tem izločena kot nepopolna. Če naročnik namreč pri posamezni zahtevi izrecno drugače določi, npr. da ni obvezna, potem velja slednje, da torej zahteva ni obvezna in je ni potrebno nujno izpolniti.

Ker je naročnik v točki 5.1.3 navodil izrecno, jasno in nedvoumno zapisal, da gre za "zaželene" zahteve, po oceni Državne revizijske komisije, zahtev pod navedeno točko ni mogoče šteti kot obveznih in posledično izločilnih, kolikor jih ponudnik ne izpolnjuje. Navedenemu ne nasprotuje niti naročnik, saj v odločitvi o zahtevku za revizijo poudari, da gre za zaželene vsebine in željo naročnika, da ima ponujen pravno informacijski sistem v svoji ponudbi tudi vsebine iz točke 5.1.3 navodil, ne pa za pogoj, ki bi ga ponudnik moral izpolniti in je zato povsem nemogoče, da bi naročnik ponudbo vlagatelja na podlagi želenih vsebin izločil iz postopka. Tudi iz tega razloga in prav zaradi omogočanja konkurence med ponudniki, se je naročnik odločil, da se dostop do navedenih vsebin ne določi kot zahteva, ampak le kot merilo vsebinska prednost v točki 19.1.2 navodil, v kateri je naročnik prav tako navedel, da gre za želene vsebine.

Iz navedenih razlogov zahteve iz točke 5.1.3 navodil po oceni Državne revizijske komisije niso v nasprotju oziroma v neskladju s točko 5.1 navodil in ne predstavljajo nevarnosti za morebitno arbitrarno presojanje ponudb, saj, kot že ugotovljeno, točka 5.1 predstavlja le skupno (splošno) poimenovanje nadaljnjih točk, konkretne obvezne oziroma želene zahteve pa je naročnik opredelil v nadaljnjih točkah. Revizijske očitke vlagatelja je zato potrebno kot neutemeljene zavrniti.

Ker je naročnik zahteve iz točke 5.1.3 navodil določil le kot zaželene in ne obvezne, so neutemeljene tudi revizijske navedbe vlagatelja v 3. točki zahtevka za revizijo, v kateri vlagatelj zatrjuje kršitev naročnika, ker ni oblikoval poseben sklop za dostop do strokovne literature, pravnih mnenj in strokovnih člankov (ena izmed želenih vsebin v okviru točke 5.1.3 navodil), česar vlagatelj v svojem pravnem informacijskem portalu ne zagotavlja.

Vlagatelj namreč zato, ker navedenih vsebin ne ponuja, ne bo diskriminiran, saj lahko ponudbo odda tudi brez teh vsebin. Kot to navaja naročnik, se bo navedeno upoštevalo le pri ocenjevanju ponudbe pri merilu vsebinska prednost, kar pa, kot že navedeno, nikakor ne pomeni, da vlagatelj ne more oddati ponudbe za predmetno javno naročilo.

Državna revizijska komisija ob tem še izpostavlja, da gre v konkretnem primeru za drugačno dejansko stanje, kot v odločitvi Državne revizijske komisije, št. 018-179/2010, saj je naročnik takrat podobne navedene vsebine določil kot obvezne. Zato stališče, zavzeto v tej odločitvi, za konkretni primer ni uporabljivo.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presodila revizijske očitke iz 4. točke zahtevka za revizijo, v kateri vlagatelj izpodbija merilo vsebinska prednost.

Naročnik je merila za izbiro ponudbe določil v 19. točki navodil, v kateri je navedel:

"Pogodba bo sklenjena s ponudnikom, ki bo podal ekonomsko najugodnejšo ponudbo glede na naslednja merila:
1. cena - prestavlja največ 70 točk,
2. vsebinska prednost - predstavlja največ 30 točk.
Ponudnik lahko dobi največ 100 točk. Ekonomsko najugodnejša ponudba je ponudba z najvišjim številom doseženih točk."

Merilo vsebinska prednost je naročnik opisal v točki 19.1.2 in se glasi:

"Po merilu vsebinske prednosti bodo točke dodeljene ponudniku, ki preko informacijskega portala omogoča dostop do vsebin, za katere je zaželeno, da jih sistem vsebuje in so navedene pod točko 5.1.3 te razpisne dokumentacije. Zaželene vsebine se vrednotijo:
- strokovna literatura, pravna mnenja, strokovni članki - 18 točk,
- nabor pravnih publikacij z vsebovanimi članki - 1 točka,
- pravni terminološki slovar - 1 točka,
- večjezični pravni terminološki slovar - ang-slo/slo-ang - 1 točka,
- polna besedila vseh občinskih predpisov, objavljenih v Uradnem listu RS, od leta 1991 dalje - 6 točk,
- na enem mestu zbran pregled veljavnih določb o prekrških v slovenski zakonodaji - 1 točka,
- sodna praksa Sodišča Evropskih Skupnosti (ECJ) in Sodišča prve stopnje (CFI) - 2 točki."

Vlagatelj izmed navedenih meril izpodbija zahtevi iz prve in druge alineje navedene točke, torej dostop do strokovne literature, pravnih mnenj, strokovnih člankov in nabor pravnih publikacij z vsebovanimi članki, ker vlagatelj teh vsebin ne zagotavlja, konkurenčnemu ponudniku, ki te vsebine ponuja, pa to zagotavlja 19 točk prednosti. Vlagatelj meni, da merilo zato predstavlja pogoj in je diskriminatorno, negospodarno in nesorazmerno.

Vlagateljeve navedbe je treba presojati z vidika 48. člena ZJN-2, ki določa, da lahko naročnik odda naročilo bodisi na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe z uporabo različnih meril v povezavi s predmetom naročila, kot so na primer kakovosti, cene, tehničnih prednosti, estetskih in funkcionalnih lastnosti, okoljskih lastnosti, stroškov poslovanja, stroškovne učinkovitosti, poprodajnih storitev in tehnične pomoči, datuma dobave ter roka za dobavo ali dokončanje del, bodisi na podlagi najnižje cene (prvi odstavek 48. člena ZJN-2). Naročnik mora v primeru oddaje naročila na podlagi merila ekonomsko najugodnejše ponudbe v obvestilu o javnem naročilu oziroma v razpisni dokumentaciji opisati in ovrednotiti posamezno merilo za oddajo naročila, pri čemer merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila (četrti odstavek 48. člena ZJN-2).

ZJN-2 naročniku v okviru merila ekonomsko najugodnejša ponudba dopušča različna merila, pri čemer merila našteva le primeroma. Zakon s tem daje naročniku velike možnosti avtonomnega izbora meril, vendar ima ta avtonomija svojo omejitev in svoja pravila, ki jih mora naročnik spoštovati. Merila morajo namreč biti v povezavi s predmetom naročila in oblikovana tako, da upoštevajo dejanske cilje in okoliščine javnega naročila, hkrati pa ne smejo biti v nasprotju z določili zakona. Kot merilo se lahko uporabi samo nek razlikovalni element, če je ob njegovi uporabi pri možnih odstopanjih med ponudniki realno pričakovati določeno stopnjo konkurenčnosti, le-ta pa se da izraziti z lestvico ugodnosti do naročnika. Merila morajo biti povezana samo in izključno s predmetom javnega naročila (z njegovo vsebino, lastnostmi, načinom izvedbe naročila ali njegove uporabe). Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila, oziroma kdaj naj naročnik določen element opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določenem elementu tudi resnično zagotavljalo prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. S tega vidika je zato treba razlikovati med pogoji za ugotavljanje sposobnosti posameznih ponudnikov in merili za izbiro najugodnejše ponudbe. Medtem ko so pogoji izločitvene narave in so namenjeni ugotavljanju osebne, finančne, tehnične in kadrovske usposobljenosti ponudnika, morajo biti merila oblikovana tako, da merijo dejansko ekonomsko ugodnost ponudbe.

Merila tudi ne smejo biti diskriminatorna, kar izhaja iz 48. člena ZJN-2 in tudi iz temeljnega načela enakopravne obravnave ponudnikov iz 9. člena ZJN-2, ki naročniku nalaga, da mora zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik ali drugi diskriminacijo. Skladno s 7. členom ZJN-2 (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki) pa naročnik v postopku javnega naročanja ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence.

Državna revizijska komisija, ne glede na to, ali vlagatelj zagotavlja dostop do spornih pravnih vsebin, ki jih naročnik opisuje v okviru merila vsebinska prednost, ugotavlja, da ne drži trditev vlagatelja, da navedene vsebine predstavljajo izločilni pogoj in vlagatelja zato ne more predložiti popolne ponudbe.

Navedene pravne vsebine so, kot že ugotovljeno, za naročnika le zaželene in ne predstavljajo izločilnih zahtev, kar pomeni, da vlagatelj lahko predloži popolno ponudbo, čeprav jih ne zagotavlja s svojo ponudbo. Vlagatelj pa mora, kolikor navedenih pravnih vsebin ne ponuja, to ustrezno upoštevati pri oblikovanju ponudbene cene, kar je nenazadnje povsem razumljivo in za naročnika tudi gospodarno. Namreč, ponudnik, ki ponuja manjši nabor storitev v okviru pravno informacijskega sistema, ne more biti cenovno primerljiv ponudniku, ki ponuja več storitev. Zato je tudi brezpredmetna navedba vlagatelja, da je nekonkurenčen v primerjavi z drugim ponudnikom, ki sporne vsebine ponuja in je zato že vnaprej izbran.

Dalje Državna revizijska komisija ocenjuje, da vlagatelj tudi ni uspel izkazati, da je naročnik z navedenim merilom ponudnike razlikoval neupravičeno oziroma, da je naročnik uspel prepričljivo dokazati, da mu merilo prinaša določene koristi (ugodnosti), v povezavi s predmetom naročila.

Naročnik argumente za postavitev spornega merila utemelji z dejstvom, da je tehtal vrednost strokovne literature v pravno informacijskem sistemu za svoje uporabnike, ki so državni tožilci in strokovni sodelavci državnega tožilstva, torej zelo zahtevni uporabniki, ki v sistemu ne iščejo le prečiščenih besedil zakonov, ampak so zanje bistvenega pomena s posameznim členom povezane vsebine. Vrednost strokovne literature je za naročnika oziroma njegove uporabnike tako velika, da je pripravljen za informacijski sistem, ki te opcije ne ponuja, plačati sorazmerno manjši znesek, kot za sistem, ki omogoča tudi dostop do strokovne literature.

Naročniku torej ni mogoče nasprotovati v tem, da mu navedene pravne vsebine nedvomno prinašajo dodano vrednost, za katero je pripravljen več plačati, oziroma ima naročnik v primeru, da ponudnik navedenih pravnih vsebin ne zagotavlja, pravico, da zato storitev manj plača. Sporno merilo je zato nedvomno povezano s predmetom naročila in zagotavlja večjo kakovost oziroma prednosti ponujenih storitev.

Iz navedenih razlogov ima naročnik, po mnenju Državne revizijske komisije, podlago za utemeljeno razlikovanje ponudnikov na tiste, ki sporne pravne vsebine ponujajo in tiste, ki tega ne ponujajo. Državna revizijska komisija zato revizijske očitke vlagatelja kot neutemeljene zavrača, saj je naročnik uspel prepričljivo izkazati, da zaradi spornega merila ponudnikov ne bo neutemeljeno razlikoval, oziroma je merilo smiselno povezano s predmetom javnega naročila in naročniku zagotavlja ekonomsko korist, ki je toliko utemeljena, da lahko ponudnike razlikuje, glede na obseg ponujenih storitev. Naročniku zato ni mogoče očitati, da je ravnal v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki, načelom enakopravne obravnave ponudnikov, načelom sorazmernosti in načelom gospodarnosti.

V zvezi z domnevno kršitvijo načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (6. člen ZJN-2) pa Državna revizijska komisija še izpostavlja, da navedeno načelo sicer nalaga naročniku, da mora javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Vendar pa gre iz vsebine citirane določbe sklepati, da načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa, ki pa ga skladno z drugim odstavkom 6. člena ZPVPJN varujejo zagovorniki javnega interesa, in ki se kaže v racionalni porabi javno-finančnih sredstev in v zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno in kvaliteto kupljenega blaga storitev in gradenj. Že po sami naravi stvari, in o čemer se je Državna revizijska komisija izrekla že v več odločitvah, se zato posamezni ponudnik v revizijskemu postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov, ki je v tem, da se na enakopravnih izhodiščih poteguje za izvedbo konkretnega javnega naročila, ne da bi ga pri tem ovirale možne kršitve pravil javnega naročanja. Državna revizijska komisija je zato tudi v tem delu kot neutemeljene zavrnila revizijske očitke vlagatelja.

Državna revizijska komisija pa dalje izpostavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo niti ni uspel izkazati, da navedenih zahtev (pravnih vsebin) iz objektivnih razlogov ne more zagotoviti in je zato neupravičeno diskriminiran v primerjavi s ponudnikom, ki te vsebine zagotavlja.

Namreč, zgolj dejstvo, da vlagatelj navedenih vsebin ne zagotavlja, še ne zadostuje za zaključek, da je merilo zato diskriminatorno. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju storitev, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakopravnost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določenim merilom razlikuje ponudnike (kar je nenazadnje tudi namen meril), še ne pomeni, da bi bila takšno merilo že samo po sebi diskriminatorno. V naravi samega merila namreč je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno merilo dosežejo in je zato njihova ponudba ocenjena bolje, ter tiste, ki tega merila ne izpolnjujejo in so zato slabše ocenjeni. Takšno razlikovanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo. Dejstvo, da določen ponudnik dosega prednost pri merilu v primerjavi z drugim ponudnikom, mora biti posledica okoliščin, ki se na eni strani nanašajo na dejanske ekonomske prednosti za naročnika, na drugi strani pa na prednosti, ki jih konkurenčno pravo dopušča in do katerih ponudniki pridejo z vlaganjem v razvoj, investicijami, raziskavami, razvijanjem novih produktov, izboljšavami, pridobivanjem referenc itd. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da naročnik spornega merila dostop do strokovne literature, pravnih mnenj, strokovnih člankov in nabor pravnih publikacij z vsebovanimi članki ni vezal na morebitne pridobljene licence, koncesije ali blagovne znamke, zaradi česar zgolj okoliščina, da določen ponudnik v okviru pravno informacijskega sistema ponuja več, kar za naročnika dejansko pomeni prednost, po presoji Državne revizijske komisije še ne more predstavljati nedopustnega razloga omejevanja konkurence med ponudniki.

Nasprotno, naročnik je dopustil, da ponudnik doseže dodatne točke s tem, da nudi dostop do katerekoli strokovne literature, pravnih mnenj, strokovnih člankov in nabor katerihkoli pravnih publikacij z vsebovanimi članki. Z navedenim je naročnik po mnenju Državne revizijske komisije konkurenco manj omejil, kot če bi določil (kot to predlaga vlagatelj v 6. točki zahtevka za revizijo), katero konkretno literaturo (npr. Pravna praksa) mora ponudnik ponuditi.

Iz navedenih razlogov je že na tem mestu kot neutemeljene potrebno zavrniti tudi revizijske očitke vlagatelja v 6. točki zahtevka za revizijo, v kateri vlagatelj naročniku očita kršitev, ker ni natančno opisal, za katero strokovno literaturo, pravna mnenja idr. bo ponudnik dobil točke. Tako zapisano merilo ni nezakonito, saj ga je naročnik opisal in ovrednotil v razpisni dokumentaciji, kot to zahteva četrti odstavek 48. člena ZJN-2, ponudnik pa ima večjo možnost ponudbe, saj ta ni omejena na literaturo določenih izdajateljev.

Vlagatelj pa v konkretnem primeru niti ne zatrjuje niti ne dokaže, zakaj ne more ponuditi navedenih vsebin, razen tega, da navede, naj bi bila vsa strokovna literatura (pravni članki ipd.) iz edicij, ki so v lasti GV Založbe, ta pa je v 100 % lasti konkurenčnega ponudnika Ius Software. Vlagatelj je namreč že več let seznanjen s tem, da konkurenčni ponudnik Ius Software v okviru svojega portala ponuja tudi navedene vsebine, saj sta oba ponudnika že večkrat kandidirala na tovrstnih razpisih za pridobitev javnega naročila, pa vendar vlagatelj do sedaj (iz Državni revizijski komisiji neznanega razloga) svojega portala še ni dodelal s podobnimi (primerljivimi) vsebinami. Vlagatelj torej ni dokazal, da navedenih vsebin (katerih naročnik v konkretnem primeru, kot že ugotovljeno, ni vezal na točno določene revije oziroma izdajatelje) zaradi razlogov, ki niso v njegovi domeni, ne more zagotavljati oziroma ponuditi. Državna revizijska komisija je zato s tem povezane revizijske očitke kot neutemeljene zavrnila.

Državna revizijska komisija pa kot utemeljene ocenjuje trditve vlagatelja v 5. in 7. točki zahtevka za revizijo o kršitvah naročnika, zaradi neskladnosti izračuna merila cena in zaradi opustitve v zvezi z vpisom podatka o ponujenih pravnih vsebinah v okviru merila vsebinska prednost.

Iz razpisne dokumentacije izhaja, da je naročnik v 19. točki navodil najprej navedel, da merilo cena predstavlja največ 70 točk, nato pa v točki 19.1.1 (Cena) podal naslednjo formulo za izračun točk po merilu cena:

"Točke pri merilu cen bodo določene kot relativno razmerje med najnižjo ponujeno ceno in ceno posameznega ponudnika na podlagi formule: Tc = 80*(Cm/C).
Cm - najnižja ponujena cena
C - cena posameznega ponudnika
Tc - število točk po merilu cena"

Vlagatelj in naročnik se strinjata v tem, da iz navedene formule izhaja, da lahko ponudnik po merilu cena pridobi do 80 točk, čeprav je naročnik v 19. točki navodil navedel drugače, in sicer, da merilo cena predstavlja največ 70 točk. Naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo navedeno neskladje opravičuje s tem, da se je zgodila tipkarska napaka, vendar pa je na javnem odpiranju ponudb prisotnega ponudnika seznanil s to napako in mu pojasnil, da lahko ponudnik po merilu cena doseže največ 70 točk.

Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnik zaradi navedenega neskladja pri izračunu merila cena ravnal v nasprotju s četrtim odstavkom 48. člena ZJN-2, saj merila ekonomsko najugodnejša ponudba v razpisni dokumentaciji ni jasno opisal in ovrednotil v razpisni dokumentaciji. Takšno ravnanje nasprotuje tudi načelu transparentnosti iz 8. člena ZJN-2, ki naročniku nalaga, da ponudnika izbere na pregleden način in po predpisanem postopku. Vlagatelj je ponudnik, ki je zainteresiran za pridobitev naročila in kateremu je merilo v konkretnem primeru pomembno, saj bo tako lahko ocenil, kakšno ceno naj ponudi, kolikor določenih pravnih vsebin po merilu vsebinska prednost ne more zagotavljati, da bo lahko konkuriral drugemu ponudniku. Zato takšno neskladje lahko bistveno vpliva na njegov pravni položaj v postopku oddaje javnega naročila, saj je lahko zaradi morebitne napačne kalkulacije manj ugoden.

Dejstvo, da naj bi naročnik po roku za oddajo ponudb prisotnemu ponudniku pojasnil, kateri izračun bo uporabil, pa, kot to utemeljeno opozarja vlagatelj, ni skladno s petim odstavkom 48. člena ZJN-2, saj lahko naročnik pri ocenjevanju ponudb uporabi le tista merila, ki so bila navedena v obvestilu o javnem naročilu ali razpisni dokumentaciji in način, kot so bila opisana in vrednotena. Poleg tega je naročnik pojasnilo podal le prisotnemu ponudniku (ki ni bil vlagatelj), s čimer se vzpostavlja tudi nevarnost neenakopravne obravnave ponudnikov iz 9. člena ZJN-2. Naročnik si je namreč na takšen način pustil odprto (diskrecijsko) možnost, katero varianto izračuna merila bo sprejel, glede na to, kateri ponudniki bodo oddali ponudbo. S tem povezani revizijski očitki vlagatelja iz 5. točke zahtevka za revizijo so zato utemeljeni.

Vlagatelj tudi utemeljeno opozarja na opustitev naročnika, ker v okviru ponudbenih obrazcev ni predvidel mesta za vpis podatkov o ponujenih pravnih vsebinah po merilu vsebinska prednost, ampak je predvidel mesto le za vpis ponudbene cene.

Naročnik tudi v tem primeru priznava zatrjevano dejstvo vlagatelja, pri čemer pa se sklicuje na to, da se bo s ponudniki pogajal in da bo merilo vsebinska prednost preveril skupaj z vsakim ponudnikom, v okviru preverjanja ponudbe.

Državna revizijska komisija naročnikovo argumentacijo zavrača kot neutemeljeno, saj naročnik ne more oceniti ponudb, kolikor za to nima vnaprej zagotovljenih vseh potrebnih podatkov (parametrov). Postopek pogajanj oziroma preverjanje ponudb ni namenjeno temu, da ponudniki naknadno dopolnijo ponudbe s podatki, potrebnimi za ocenjevanje ponudb, saj morajo biti ti podatki znani naročniku že pri odpiranju ponudb, kasnejše pogajanje oziroma preverjanje pa je možno le glede že podanih podatkov. Kolikor bi dopustili stališče, kateremu sledi naročnik, bi namreč lahko bila ogrožena enakopravna obravnava ponudb iz 9. člena ZJN-2, saj bi ponudnik na odpiranju ponudb bil seznanjen najmanj s tem, kdo so konkurenčni ponudniki in to dejstvo upošteval pri pripravi ponudbe v delu, ki se nanaša na merilo. Zato so vlagateljeve navedbe iz 7. točke zahtevka za revizijo utemeljene.

Državna revizijska komisija je presodila še revizijske očitke iz 8. točke zahtevka za revizijo, v kateri vlagatelj izpostavlja kršitev naročnika, ker v razpisni dokumentaciji ni vnaprej uredil postopek pogajanj. Naročnik se pri tem sklicuje na 30. člen ZJN-2, ki takšne obveznosti naročniku ne nalaga.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da sicer drži navedba naročnika, da gre v konkretnem primeru za postopek zbiranja ponudb po predhodni objavi, glede katerega ZJN-2 v 30. členu določa le, da naročnik lahko v postopek vključi tudi pogajanja, če jih je napovedal v objavi obvestila o javnem naročilu ali razpisni dokumentaciji, kar je naročnik tudi storil. Prav tako naročnik utemeljeno ugotavlja, da se odločitev Državne revizijske komisije, št. 018-239/2010, na katero se sklicuje vlagatelj, nanaša na drug postopek, postopek s pogajanji po predhodni objavi, ki ga ureja drug zakon.

Vendar pa navedeno še ne pomeni, da naročniku v drugih postopkih, ko se odloči za pogajanja, le-teh ni potrebno urediti v obvestilu o naročilu ali v razpisni dokumentaciji.

Naročnik je v konkretnem primeru v objavi obvestila o javnem naročilu in v razpisni dokumentaciji navedel le, da bodo v postopek vključena pogajanja. Takšna določba po oceni Državne revizijske komisije ogroža enakopravno obravnavo ponudnikov iz 9. člena ZJN-2 in nasprotuje načelu transparentnosti javnega naročanja iz 10. člena ZJN-2. Zgolj vnaprej predpisan postopek pogajanj namreč zagotavlja, da se ponudniki s pravili postopka seznanijo in presodijo, ali so ta pravila zakonita in nediskriminatorna, pa tudi, da (v končni fazi) preverijo, ali so se pravila postopka kasneje v postopku oddaje naročila spoštovala. V nasprotnem primeru bi pravila lahko izgubila naravo objektivnosti. Naročniki se lahko o ponudbah pogajajo (kar v odprtem postopku v smislu zniževanja cen ali drugih pogojev ni mogoče) in pri tem postopno zmanjšujejo število rešitev, seveda le z enakopravno, nediskriminatorno in transparentno obravnavo in na takšen način omejujejo dostop do naročila, omejevanja pa ne gre razumeti v smislu neupravičenega dostopa do javnega naročila, temveč v skladu z vnaprej znanimi pravili, na primer, v tretji krog se bosta po pogajanjih vključila le dva ponudnika, ki bosta na podlagi meril najbolj ugodna.

Zgolj na podlagi določbe, da bodo v postopek vključena pogajanja, pa ni mogoče ugotoviti, kot to utemeljeno opozarja vlagatelj, npr. o čem se bo naročnik pogajal, koliko krogov pogajanj bo opravil, na kakšen način bo potekal postopek idr. S tako (ohlapno) določitvijo pogajanj se naročnik lahko vede arbitrarno in diskriminatorno do ponudnikov (kršitev 9. člena ZJN-2), hkrati pa je postopek javnega naročanja netransparenten (kršitev 8. člena ZJN-2).

Državna revizijska komisija ob ugotovljenem ocenjuje, da je vlagatelj uspel izkazati, da je naročnik s tem, ko v razpisni dokumentaciji ni določil jasnega in nedvoumnega načina in obsega pogajanj, ravnal v nasprotju z načeli javnega naročanja, s tem pa dopustil možnost diskrecijskega odločanja v fazi po poteku roka za oddajo ponudb in neenakopravne obravnave ponudnikov.

Državna revizijska komisija na podlagi vseh ugotovljenih kršitev naročnika zaključuje, da so kršitve takšne narave, da je potrebno le delno razveljaviti postopek oddaje javnega naročila, in sicer merila v delu točke 19 in točke 19.1.1 navodil, v katerem naročnik podaja izračun merila cena.
Ker so bile v postopku ugotovljene tudi kršitve naročnika v obliki opustitve potrebnih ravnanj, in sicer, ker v ponudbenih obrazcih ni predvidel mesta za vpis podatkov, potrebnih za ocenjevanje po merilu vsebinska prednost in ker v razpisni dokumentaciji ni uredil postopka pogajanj, je Državna revizijska komisija v tem delu kršitve le ugotovila, saj opustitvenih ravnanj ni mogoče razveljaviti.

V preostalem delu (vlagatelj zahteva, da se postopek oddaje javnega naročila v celoti razveljavi) je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnila.

Skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZPVPJN mora Državna revizijska komisija v odločitvi naročniku dati napotke za pravilno izvedbo postopka v delu, ki je bil razveljavljen.

Naročnik mora, kolikor bo s postopkom oddaje javnega naročila nadaljeval, razveljavljene dele razpisne dokumentacije ustrezno spremeniti, ugotovljene opustitve pa odpraviti na način, da bo razpisno dokumentacijo ustrezno dopolnil, vse ob upoštevanju ugotovitev Državne revizijske komisije iz te odločitve. Morebitno spremenjeno oziroma dopolnjeno razpisno dokumentacijo mora naročnik objaviti skladno z določili ZJN-2 in dati ponudnikom ustrezen rok za oddajo ponudb.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Odločitev o stroških vlagatelja temelji na tretjem odstavku 70. člena ZPVPJN, ob upoštevanju 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi prvega odstavka 13. člena ZPVPJN uporabljajo v predrevizijskem in revizijskem postopku.

Državna revizijska komisija vlagatelju kot potrebne priznava priglašene stroške za takso za predrevizijski in revizijski postopek v višini 750,00 EUR, medtem ko je stroške pod priglašeno postavko "poštni stroški 20,00 EUR" zavrnila, saj vlagatelj višine navedenih stroškov ni z ničemer izkazal, višina stroškov pa tudi ni razvidna iz spisovne dokumentacije (na poštnih nalepkah ovojnic vlagatelja je namreč označeno, da je poštnina plačana po pogodbi).

Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo delno uspel, je Državna revizijska komisija ocenila, da se vlagatelju, v sorazmerju z doseženim uspehom v postopku (ki ga Državna revizijska komisija ocenjuje s 3/7), povrne 321,00 EUR potrebnih stroškov, nastalih v predrevizijskim in revizijskim postopkom.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške v višini 321,00 EUR, v roku 15 dni po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka navedenega roka do plačila. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V Ljubljani, dne 17. 10. 2011

Predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič
Članica Državne revizijske komisije








Vročiti:
- VRHOVNO DRŽAVNO TOŽILSTVO REPUBLIKE SLOVENIJE, Trg OF 13, Ljubljana
- TAX-FIN-LEX, d.o.o., Dunajska 20, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana