018-289/2011 Mestna občina Maribor

Številka: 018-289/2011-8

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 19. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN) v senatu mag. Nataše Jeršič, kot predsednice senata ter mag. Maje Bilbija in Miriam Ravnikar šurk, kot članic senata, v zvezi s postopkom konkurenčnega dialoga "Javni razpis za nakup energetske infrastrukture za distribucijo zemeljskega plina in podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina na celotnem območju Mestne občine Maribor" in na podlagi predloga za izdajo sklepa po 19. členu ZPVPJN, ki ga je vložil ponudnik Plinarna Maribor d.o.o., Plinarniška ulica 9, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mužina in partnerji d.o.o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Maribor, Ul. heroja Staneta 1, Maribor (v nadaljevanju: koncedent), dne 20.09.2011

ODLOČILA

Vlagateljev predlog z dne 29.08.2011, da vloženi zahtevek za revizijo, z dne 29.08.2008, zadrži postopek javnega razpisa po konkurenčnem dialogu "Javni razpis za nakup energetske infrastrukture za distribucijo zemeljskega plina in podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina na celotnem območju Mestne občine Maribor", se zavrže.

Obrazložitev

Koncedent je dne 19.08.2011 v Uradnem listu RS, št. 65/2011 in na svojih spletnih straneh objavil javni razpis po konkurenčnem dialogu za "Javni razpis za nakup energetske infrastrukture za distribucijo zemeljskega plina in podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina na celotnem območju Mestne občine Maribor".

Dne 29.08.2011, pred potekom roka za oddajo prijav, je koncedent prejel vlagateljev zahtevek za revizijo in predlog za izdajo sklepa o zadržanju postopka oddaje javnega naročila. V vlogi vlagatelj navaja, da gre v predmetnem javnem razpisu za koncesijo gradnje in ne koncesijo storitve. Vlagatelj kot glavni razlog, da gre za koncesijo gradnje navaja, da je pričakovana vrednost gradnje nad 4.850.000,00 EUR, ki predstavlja razmejitveni element, da gre v konkretnem primeru za koncesijo gradnje. Da gre za koncesijo gradnje po mnenju vlagatelj izhaja tudi iz dejstva, da je ponujeni obseg gradenj merilo ter, da iz koncesijskega akta izhaja, da je predmet koncesija gradnje. Vlagatelj navaja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji kot pravno podlago navedel Direktivo 2004/18/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 31.03.2004 o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev, katere veljavnost je za koncesije storitev izrecno izključena, s čimer priznava, da gre v konkretnem primeru za koncesijo gradnje. Vlagatelj tudi predlaga, naj se na Evropsko sodišče naslovi predhodno vprašanje, ki se glasi: "Ali je potrebno določilo člena 1 (3 točka) Direktive 2004/18, ki definira pojem koncesije gradnje, razlagati tako, da zajema tudi pravne posle sklenjene z namenom bodoče gradnje, kolikor pričakovana vrednost gradenj presega vrednosti prag iz c točke 7. člena Direktive 2004/18, ki je ratione temporis v času javnega razpisa znaša 4.850.000 â??".
Ker je vlagatelj mnenja, da gre za koncesijo gradnje, v zahtevku za revizijo izpostavlja, da je potrebno, skladno z določili ZJN-2, kot minimalni rok za predložitev ponudb določiti 52 dni ob objave v Uradnem glasilu Evropske skupnosti (in ne 30 dni, kolikor je za predložitev prijav predvidel naročnik).

V zahtevku za revizijo je vlagatelj podal tudi predlog za zadržanje postopka do odločitve o zahtevku za revizijo. V zvezi s podanim predlogom za zadržanje postopka javnega naročila vlagatelj navaja, da je potrebno pri analizi ponudbe opraviti celovito presojo vseh tehnično-tehnoloških in pravno- finančnih ter računovodskih okoliščin, kar pa ni mogoče opraviti v tako kratkem roku. Hkrati vlagatelj navaja, da v kolikor se v danem roku ne bi uspel pripraviti in oddati ponudbe, bi lahko izgubil položaj stranke v upravnem postopku (vlagatelj se sklicuje na sklep sodišča v Mariboru, sklep I Up 9/008), zadržanje postopka pa ne bo trajalo dlje od odločitve Državne revizijske komisije, kar pomeni, da koncendent z morebitnim zadržanjem ne bo v ničemer prizadet.

Koncedent o predlogu za zadržanje postopka ni odločil, pač pa je na podlagi druge alineje drugega odstavka 19. člena ZPVPJN Državni revizijski komisiji, dne 07.09.2011, posredoval svoje mnenje v zvezi z vlagateljevim predlogom za zadržanje postopka. V vlogi navaja, da predstavlja javni razpis koncesijo javne službe, zato je pravno varstvo zagotovljeno z Zakonom o javno-zasebnem partnerstvu. Javni razpis koncedent oddaja na podlagi Odloka o predmetu in pogojih za podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije plina na območju Mestne občine Maribor. Kot pogoj je v odloku določeno, da koncesionar od Mestne občine Maribor odkupi energetsko infrastrukturo za distribucijo zemeljskega plina, kot določa Uredba o energetski infrastrukturi in se zaveže graditi in obnavljati energetsko infrastrukturo za distribucijo zemeljskega plina v skladu s prostorskimi plani občine.

Državna revizijska komisija je koncedenta dne 07.09.2011 pozvala na odstop dokumentacije v zvezi s predmetnim konkurenčnim dialogom. Koncedent je popolno dokumentacijo odstopil dne 12.09.2011. Državna revizijska komisija je dne 12.09.2011 prejela tudi vlagateljevo vlogo, v kateri vlagatelj podaja oceno investicijske vrednosti za celotno obdobje.

Po preučitvi spisovne dokumentacije in vlagateljevega predloga je Državna revizijska komisija, na podlagi 19. člena ZPVPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.


Državna revizijska komisija je skladno z določilom 60. člena ZPVPJN poseben, neodvisen in samostojen državni organ, ki odloča o zakonitosti oddaje javnih naročil v vseh stopnjah postopka javnega naročanja. Državna revizijska komisija pa ne zagotavlja le pravnega varstva ponudnikov in javnega interesa v postopkih oddaje javnih naročil, ampak ga zagotavlja tudi v primeru, ko se za sklenitev javno-zasebnega partnerstva uporabljajo pravila o javnih naročilih ali koncesijah gradenj (62. člen Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (Uradni list RS, št. 127/2006; v nadaljevanju: ZJZP). Če torej zainteresirana oseba uveljavlja pravno varstvo, ki pa se ne zagotavlja v skladu z ZPVPJN, Državna revizijska komisija ni pristojni organ za reševanje spora med strankama. Zato v takem primeru Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo ali drugo vlagateljevo vlogo skladno z 31. členom ZPVPJN [in ob smiselni uporabi 18. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) v povezavi s 13. členom ZPVPJN zavrže.

Upoštevajoč navedeno je Državna revizijska komisija najprej preizkusila, ali se v konkretni zadevi postopek pravnega varstva zagotavlja v skladu z ZPVPJN.

Koncesija gradenj je v 79. členu ZJPZ določena kot: "1) Kadar je namen koncesije izgradnja objektov in naprav ali njihovih posameznih delov, katerih koncesionar ima v času trajanja razmerja pravico do njihove uporabe, upravljanja oziroma izkoriščanja ali da se pravica do uporabe, upravljanja oziroma izkoriščanja objektov in naprav kombinira s plačilom za izvedbo gradnje ter znaša vrednost gradenj, ki preide v last javnega partnerja (prvi odstavek 80. člena tega zakona), ocenjena skladno s predpisi o javnih naročilih, najmanj 4.845.000 eurov (v nadaljnjem besedilu: koncesija gradenj), se za ravnanje pri nastajanju in izvajanju razmerja javno-zasebnega partnerstva uporabljajo pravila tega zakona, ki urejajo koncesije gradenj.
(2) Če koncesionar v razmerju iz prejšnjega odstavka ne nosi večine poslovnega tveganja projekta, mora koncedent za izbiro koncesionarja uporabiti pravila, ki urejajo oddajo javnih naročil gradenj.
(3) Določbe tega dela zakona se lahko uporabljajo tudi v drugih primerih koncesijskega partnerstva, ko vrednost gradnje ne dosega zneska iz prvega odstavka tega člena."

Citirano določilo ZJPZ opredeljuje koncesijo gradnje in določa, da je potrebno v primeru, da se na koncesionarja prenese pravico do izkoriščanja in se na koncesionarja prenese tudi tveganje povezano z izkoriščanjem gradnje, postopek pridobitve koncesionarja za koncesijo gradnje voditi po pravilih ZJN-2.

Da se določeno razmerje lahko opredeli kot koncesijo gradnje morajo biti glede na definicijo iz 79. člena ZJPZ kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:
- izgradnja objekta, naprav ali posameznih delov za koncedenta
- upravljanje oziroma izkoriščanje objekta je na strani koncesionarja
- poslovno tveganje nosi koncesionar
- vrednost gradbenih del je najmanj 4.850.000,00 EUR

V kolikor ti pogoji niso hkrati izpolnjeni, ne gre za koncesijo gradnje, pač pa za koncesijo storitve. Vendar tudi ta delitev ni enoznačna, saj je potrebno v primerih, ko je v posameznem koncesijskem razmerju mogoče najti tako lastnosti, ki kažejo na koncesijo gradnje, kot lastnosti razmerja, ki kažejo na koncesijo storitve ugotoviti, kolikšen delež predstavlja posamezno tipično izpolnitveno ravnanje. Glede na celotno koncesijsko razmerje je potrebno ugotoviti, kolikšen delež predstavlja gradnja in kolikšen delež predstavljajo dejavnosti na že obstoječem objektu, torej koncesija storitev. Sodišče Evropskih skupnosti je v združeni zadevi C 145/08 in 149/08 odločilo, da je potrebno pri "mešanih razmerjih" (kjer je predmet koncesijskega razmerja tako zaupanje v upravo in poslovno izkoriščanje zmogljivosti igralniške družbe (storitveni element), kakor tudi izvedba načrta prenove in vključuje prenovo prostorov igralnice (gradbeni element)) ugotoviti, ali je gradbeni element podreden storitvenemu elementu. V kolikor gradbeni element predstavlja manjši delež v koncesijskem razmerju, ne gre za koncesijo gradnje.

Za presojo, ali je Državna revizijska komisija pristojna za odločanje o predmetnem predlogu za zadržanje postopka, je potrebno preveriti, ali javni razpis za nakup energetske infrastrukture za distribucijo zemeljskega plina in podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina na celotnem območju Mestne občine Maribor, predstavlja koncesijo gradnje (in se za postopek pridobitve koncesionarja uporabljajo pravila javnega naročanja, vključno s pravili v zvezi z objavo).

Predmetni postopek javnega razpisa je v prvi fazi konkurenčnega dialoga, ko vsebina koncesijske pogodbe še ni znana (naročnik je predvidel, da bo koncesijska pogodbe predmet druge faze konkurenčnega dialoga), zato je potrebno vsebino predmeta poiskati v Odloku o predmetu in pogojih za podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije plina na območju Mestne občine Maribor (v nadaljevanju: Odlok) in določilih javnega razpisa.

Z Odlokom je koncedent med izbirno lokalno gospodarsko javno službo med drugim umestil distribucijo zemeljskega plina. Način izvajanja te izbirne lokalne gospodarske javne službe je koncedent uredil z Odlokom, ki predstavlja tudi koncesijski akt, s katerim se določijo predmet in pogoji za opravljanje izbirne gospodarske javne službe. Koncedent je v med drugim opredelil območje koncesije (3. člen), koncesionarjeva javna pooblastila (6. člen), obseg monopola (8. člen) , čas koncesijskega razmerja (10. člen) in vire financiranja javne službe (11. člen). Koncedent je med drugim določil, da:
"[z]a opravljanje javne službe- â?? podeli koncesija za celotno območje MOM" (prvi odstavek 3. člena Odloka)",
"[k]oncesionar pridobi posebno in izključno pravico za izvajanje dejavnosti javne službe " (drugi odstavek 8. člena Odloka)",
" koncesionar plača koncedentu letno koncesijsko dajatev za izvrševanje gospodarske javne službe (12. člen Odloka)",
"koncesionar pridobiva sredstva za opravljanje javne službe iz plačil uporabnikov za dobavljen plin iz distribucijskega omrežja in drugih virov določenih z zakonom ali odlokom MOM"
" koncesionar od MOM odkupi energetsko infrastrukturo za distribucijo zemeljskega plina, kot jo določa Uredba o energetski infrastrukturi (5. člen Odloka)"
"koncesija se podeli za 20 let" (10. člen Odloka)".

Iz 2.2. točke Odloka izhaja, da so naloge koncesionarja:
- distribucija zemeljskega plina
- obratovanje, vzdrževanje in razvoj omrežja
- zagotavljanje dolgoročne zmogljivosti omrežja, da omogoča razumne zahteve za priključitev in dostop do omrežja
- zanesljivost oskrbe z zemeljskim plinom s tem, da zagotavlja ustrezno zmogljivost in zanesljivost omrežja
- nediskriminatorno obravnavanje uporabnikov omrežja
- zagotavljanje potrebnih podatkov drugim sistemskim operaterjem, z omrežji katerih je omrežje, ki ga upravlja povezano
- zagotavljanje potrebnih podatkov upravičenim odjemalcem, da lahko učinkovito uveljavljajo dostop do omrežja
- napoved porabe zemeljskega plina z uporabo metode celovitega načrtovanja, z upoštevanjem varčevalnih ukrepov pri porabnikih.

V odloku je v drugi alineji 2.2. člena zapisano, da je naloga koncesionarja obratovanje, vzdrževanje in razvoj omrežja. Tudi v javnem razpisu za obravnavani konkurenčni dialog je koncedent zapisal: "[â??] ter vzdrževanje, obnovo in gradnjo plinskega omrežja v skladu s prostorskimi akti MOM". Naročnik je kot merilo (ponder) v višini 10% določil "razvoj omrežja letno-kilometri izgradnje infrastrukture poprečno v času trajanja koncesije".

Ugotoviti torej gre, da predstavlja del izpolnitvenega ravnanja razvoj in gradnja plinskega omrežja. Vendar gre poudariti in izpostaviti, da je koncedent merilo opredelil:

št. Merila Najvišje možno št. točk
1. CENA 80
1.1 Najvišja cena za odkup infrastrukture 40
1.2 Najvišja letna ponujena vrednost koncesijske dajatve 40
2. RAZVOJNA MERILA 20
2.1. Razvoj omrežja letno-Kilometri izgradnje infrastrukture- 10
poprečno v času trajanja koncesije
2.2 Delež sredstev, ki jih bo glede na vrednost celotnega projekta 10
prispeval ponudnik


Iz strukture merila je razvidno, da predstavlja izgradnja omrežja manjši delež merila (10 %). Pretežni del merila je odkup obstoječega omrežja, kar je naročnik opredelil tudi v 5. členu Odloka (Pogoji, ki jih mora izpolnjevati koncesionar): "[â??] da od MOM odkupi energetsko infrastrukturo za distribucijo zemeljskega plina, kot jo določa Uredba o energetski infrastrukturi".
Predvideno je, da koncesionar odkupi obstoječo infrastrukturo plinovodnega omrežja, ki je v lasti koncedenta na območju Maribora - trasa plinovoda v dolžini 200.670 m in 11 merilnih regulacijskih postaj. Na odkupljeni infrastrukturi bo koncesionar opravljal storitev- zagotovitev distribucije in oskrbe z zemeljskim plinom ter druge storitve, navedene v 2.2. členu Odloka.

Na podlagi odstopljene dokumentacije-topografskega posnetka območja Mestne občine Maribor, iz katerega je razvidna obstoječa infrastruktura in plan gradnje plinskega omrežja v letih od 2011-2016 izhaja, da predstavlja obstoječa infrastruktura pretežni del celotne infrastrukture (cca 200 km), trase, ki naj bi bile izgrajene v letih do 2016 pa v poprečju znašajo okoli 8 km.

Kot je že zapisano, je potrebno pri opredelitvi koncesije gradnje upoštevati pogoje določene v 79. členu ZJPZ, zato zgolj dejstvo, da je predmet (sicer postranski) tudi gradnja plinskega omrežja, ne zadostuje. Da gre za koncesijo gradnje, mora novozgrajeni objekt/naprava/njihov posamezni del preiti v last javnega partnerja (koncedenta). V predmetnem koncesijskem razmerju pa postane koncesionar lastnik, tako novozgrajenega, kakor tudi že obstoječega omrežja. Tudi iz Uredbe o energetski infrastrukturi (Uradni list RS, št. 62/2003, v nadaljevanju: Uredba) izhaja, da mora izvajalec v 30 dneh po pridobitvi lastninske pravice ali drugega pravnega naslova za uporabo že zgrajenega ali obstoječega objekta za posamezni objekt, omrežje ali napravo, ki predstavlja infrastrukturo, vložiti vlogo za soglasje v vključitev v infrastrukturo. Ugotoviti torej gre, da pogoj po izgradnji objektov za koncedenta v predmetnem javnem razpisu ni izpolnjen, saj lastnik novonastalega omrežja postane sam koncesionar. Dodati pa velja, da četudi bi lastnik gradnje postal koncedent, bi glede na celoten obseg predmeta javnega razpisa (pretežni del koncesijskega razmerja predstavlja koncesija storitve-distribucija zemeljskega plina na odkupljeni infrastruturi) bilo potrebno ugotoviti, da predstavlja gradnja postransko izpolnitveno ravnanje in bi bilo potrebno pravilu absorbcije ugotoviti, da predstavlja predmetni javni razpis koncesijo storitve.

Ne glede na dejstvo, da izgradnje v prihodnosti zgrajenega plinovodskega omrežja že zaradi zgoraj navedenega ni mogoče obravnavati kot koncesijo gradnje, Državna revizijska komisija še izpostavlja, da v predmetnem javnem razpisu ni izpolnjen tudi kriterij, ki koncedenta napotujejo na uporabo pravil za oddajo javnih naročil gradenj pri izbiri koncesionarja. Kadar nosi koncedent večino poslovnega tveganja projekta, mora za izbiro koncesionarja uporabiti pravila, ki urejajo oddajo javnih naročil gradenj. Kot izhaja iz dokumentacije, koncedent ne bo plačeval izvajanja storitev (gospodarske javne službe), ampak jo bodo plačevali uporabniki (11. člen Odloka). Poleg tega pa je koncesionar zavezan plačevati koncedentu koncesijsko dajatev (12. člen Odloka). Prav tako bo koncesionar odkupil obstoječo infrastrukturo in iz lastnih virov gradil plinsko omrežje skladno s prostorskimi načrti koncedenta ( in ne s sredstvi koncedenta). Ker iz dokumentacije ne izhaja, da bi koncedent prevzemal (večino ali celotno) tveganje izvajanja gospodarske javne službe, predmetnega koncesijskega razmerja ni mogoče opredeliti kot koncesijo gradnje, za katero postopek izbire koncesionarja je potrebno uporabiti določila ZJN-2. Državna revizijska komisija je ugotovila, da v predmetnem postopku za pridobitev koncesionarja za distribucijo plina na območju Mestne občine Maribor niso izpolnjene predpostavke za umestitev gradnje bodočega plinskega omrežja med koncesijo gradenj, zato je brezpredmetna tudi ocenjena višina stroška gradnje (tudi v zvezi z zahtevo po objavi javnega razpisa kot predvideva 82. člen ZJZP).


Ob zapisanem Državna revizijska komisija ugotavlja, da pri javnem razpisu za nakup energetske infrastrukture za distribucijo zemeljskega plina in podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina na celotnem območju Mestne občine Maribor, ne gre za koncesijo gradnje v smislu 79. člena ZJZP in se posledično pravila določena v ZJN-2 ne uporabljajo.
Ni sporno, da ima v konkretnem primeru razmerje med naročnikom in ponudnikom lastnosti koncesijskega razmerja (prva alinea 26. člena ZJZP: dvostransko pravno razmerje med samoupravno lokalno skupnostjo in pravno osebo kot koncesionarjem, v katerem koncedent podeli koncesionarju posebno ali izključno pravico izvajati gospodarsko javno službo, kar lahko vključuje tudi zgraditev objektov in naprav, ki so deloma ali v celoti v javnem interesu).

S sklenitvijo koncesijskega razmerja bo bodoči koncesionar lahko edini opravljal razpisano dejavnost na koncedentovem območju (8. člen Odloka), in sicer za obdobje 20 let (drugi odstavek 10. člena Odloka). Tako je izkazano, da bo koncesionar v privilegiranem položaju od drugih subjektov na trgu (gl. 11. točko 5. člena ZJZP, ki opredeljuje posebne ali izključne pravice) in gre za podelitev koncesije za opravljanje izbirne gospodarske javne službe, torej koncesijo storitev. Koncesija storitev je v 92. člen ZJZP opredeljena: "Ko je predmet koncesijskega partnerstva izvajanje gospodarskih javnih služb ali dejavnosti, ki se zagotavljajo na način in pod pogoji, ki veljajo za gospodarske javne službe, oziroma drugih dejavnosti, katerih izvajanje je v javnem interesu, ali izgradnja objektov in naprav ali njihovih posameznih delov, katerih koncesionar ima v času trajanja razmerja pravico do njihove uporabe, upravljanja oziroma izkoriščanja oziroma da se pravica do uporabe, upravljanja oziroma izkoriščanja objektov in naprav kombinira s plačilom za izvedbo gradenj in ne gre za koncesijo gradenj (v nadaljnjem besedilu: koncesije storitev), se za izbiro koncesionarja in izvajanje koncesijskega razmerja uporabljajo določbe tega zakona, ki urejajo koncesijsko partnerstvo."

Konkretno koncesijsko razmerje gre uvrstiti med koncesijo storitev, saj bo koncesionar ob prevzemu večine poslovnega tveganja in razpolaganju z izključno pravico 20 let izvajal gospodarsko javno službo dejavnost distribucije zemeljskega plina na območju Mestne občine Maribor na večinoma že zgrajenem (in odkupljenem) plinovodskem omrežju.

Ker je Državna revizijska komisija v konkretni zadevi ugotovila, da koncesijsko razmerje za distribucijo zemeljskega plina na celotnem območju Mestne občine Maribor, ni koncesija gradenj, za katero izbor koncesionarja bi bilo potrebno uporabiti pravila javnega naročanja, se tudi postopek pravnega varstva ne zagotavlja v skladu z ZPVPJN. Na podlagi zapisanega je Državna revizijska komisija zaključila, da ni pristojna odločati o sporu med strankama, zato je vlagateljev predlog za zadržanje postopka konkurenčnega dialoga "Javni razpis za nakup energetske infrastrukture za distribucijo zemeljskega plina in podelitev koncesije za opravljanje izbirne lokalne gospodarske javne službe distribucije zemeljskega plina na celotnem območju Mestne občine Maribor" zavrgla.



S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz izreka tega sklepa utemeljena.



V Ljubljani, 20.09.2011







Predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič, univ. dipl. ekon.
Članica Državne revizijske komisije





Vročiti:
- Odvetniška pisarna Mužina in partnerji d.o.o., Brdnikova ulica 44, Ljubljana
- Mestna občina Maribor, Ul. heroja Staneta 1, Maribor
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Župančičeva 3, 1000 Ljubljana