018-220/2011 Geoplin plinovodi, d.o.o.

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 39. in 70. člena Zakona o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja (Uradni list RS, št. 43/2011; v nadaljevanju: ZPVPJN) po članici Vidi Kostanjevec, v postopku revizije oddaje javnega naročila "Organizacija letalskih prevozov in dobava letalskih vozovnic za obdobje treh let" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj ADRIA AIRWAYS d.d., Zg. Brnik 130 h, Brnik, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki d.o.o., Barjanska cesta 3, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika GEOPLIN PLINOVODI d.o.o., Cesta Ljubljanske brigade 11, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 29.08.2011

odločila:

1. Vlagateljev primarni zahtevek se zavrne.
2. Vlagateljev podredni zahtevek se zavrže.
3. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku, se zavrne.
4. Pritožba vlagatelja zoper odločitev naročnika o stroških, nastalih v predrevizijskem postopku, se zavrže.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 17.06.2011 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Naročnik je javno naročilo objavil na Portalu javnih naročil dne 01.07.2011, pod številko objave JN 7345/2011.

Vlagatelj je dne 13.07.2011 (še pred potekom roka za oddajo ponudb) vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj navaja, da je naročnik v točko 4.5 razpisne dokumentacije zapisal, da član poslovodstva ponudnika ali nadzornega organa ponudnika ali zastopnik ponudnika ne sme biti kadarkoli v dveh letih pred iztekom roka za oddajo ponudb družbenik z lastniškim deležem večjim od 25 odstotkov ali delničar z lastniškim deležem večjim od 25 procentov ali član poslovodstva ali nadzornega organa ali zastopnik subjekta, nad katerim je bil začet stečajni postopek ali postopek prisilne poravnave ali postopek prisilnega prenehanja.

Vlagatelj zatrjuje, da naročnik v razpisno dokumentacijo ne bi smel vključiti navedene prepovedi oziroma določila 2. alineje četrtega odstavka 42. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS št. 128/2006 s spremembami; v nadaljevanju ZJN-2) in določila četrtega odstavka 48. člena Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZJNVETPS). Vlagatelj navaja, da sta navedeni zakonski določbi v neskladju z Ustavo.

Vlagatelj navaja, da je bil njegov izvršni direktor K.B. do dne 23.08.2010 član nadzornega sveta družbe Vegrad d.d., Velenje. Nad navedeno družbo, nadaljuje vlagatelj, je bil dne 01.09.2010 začet postopek prisilne poravnave, dne 06.10.2010 pa stečajni postopek. Oseba K.B., še navaja vlagatelj, pa je bila dne 17.01.2011 imenovana za njegovega izvršnega direktorja.

Vlagatelj pojasnjuje, da je bil K.B. v nadzorni svet družbe Vegrad d.d., Velenje imenovan dne 22.12.2009 in da je bil namen imenovanja zagotoviti manjšinskemu delničarju boljši vpogled v poslovanje družbe in aktivna vloga pri pripravi ukrepov finančnega in poslovnega prestrukturiranja družbe. Vlagatelj navaja, da je bil K.B. na konstitutivni seji nadzornega sveta družbe dne 29.12.2009 imenovan za predsednika nadzornega sveta, dne 20.08.2010 pa je na seji nadzornega sveta predlagal razrešitev glavne direktorice in prokurista. Navedena seja se je končala z napovedanim odstopom predsednika nadzornega sveta, ki je nato 23.08.2010 podal odstopno izjavo.

Kot poudarja vlagatelj, je K.B., kot predsednik nadzornega sveta, deloval s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in je predlagal izvedbo vseh potrebnih ukrepov, ki jih Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 126/07 s spremembami) predvideva v primeru insolventnosti družbe. šele kasneje se je izkazalo, da je bila družba Vegrad d.d., Velenje insolventna že v trenutku, ko je K.B. nastopil funkcijo, česar pa ni mogel vedeti.

Vlagatelj navaja, da gre pri določbah 2. alineje četrtega odstavka 42. člena ZJN-2 in četrtega odstavka 48. člena ZJNVETPS za tako imenovano nepravo retroaktivnost, saj določbi posegata v pričakovane pravice vlagatelja. Neprava retroaktivnost sicer ni izrecno prepovedana, je pa omejena z 2. členom Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna in socialna država, bistveni element pravne države pa je zaupanje v pravo. Navedeno pomeni, da lahko posameznik utemeljeno pričakuje, da država brez utemeljenega razloga ne bo posegla v njegov pravni položaj.

Kot navaja vlagatelj, mu je z navedenimi zakonskimi določbami onemogočeno sodelovanje na javnih razpisih dokler glavnemu izvršnemu direktorju ne preneha funkcija oziroma dokler ne pretečeta dve leti od prenehanja njegove funkcije v nadzornem svetu družba Vegrad d.d., Velenje. Vlagatelj še navaja, da K.B. ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi, saj dejstvo vlagateljeve nezmožnosti sodelovati na javnih razpisih ni zakonit razlog za odpoved, če pa bi vlagatelj izvršnemu direktorju odpovedal pogodbo, bi moral plačati odpravnino.

Vlagatelj poudarja, da Ustava v prvem odstavku 74. člena določa, da je gospodarska pobuda svobodna, kar pomeni, da je tudi zaposlovanje v gospodarskih družbah prosto. Sporni določbi pa nedopustno posegata v delodajalčevo svobodo pri izbiri delavcev, saj je prisiljen preveriti, ali posamezni kandidat v zadnjih dveh letih ni bil na kakšni izmed funkcij, ki jih navajata obe neustavni zakonski določbi. Navedeno je delodajalec dolžan preveriti, nadaljuje vlagatelj, in ga zavrniti, čeprav kandidat ni mogel preprečiti nastanka razlogov za uvedbo prisilnega prenehanja in kljub temu, da njegova morebitna krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo. Po drugi strani so takšni posamezniki tudi težje zaposljivi, sporni določbi pa ju omejujeta tudi pri pravici do dela.

Vlagatelj še navaja, da bi se pri urejanju navedenih pravnih položajev lahko izhajalo iz podobne situacije, ki jo določa postopek izbrisa družbe iz sodnega registra brez likvidacije. Za obveznost izbrisane družbe namreč odgovarjajo le aktivni družbeniki, pri čemer je pri presoji aktivnosti pomembno vprašanje, ali so družbeniki imeli možnost vplivati na upravljanje in poslovanje družbe. Navedeno pomeni, poudarja vlagatelj, da bi lahko sporni določbi veljali le glede tistih posameznikov, ki so v družbi, nad katero je začet postopek zaradi insolventnosti oziroma prisilnega prenehanja, dejansko imeli možnost vplivati na upravljanje in poslovanje, upoštevati pa je potrebno tudi krivdo.

Vlagatelj predlaga, da se razveljavi sporno določilo razpisne dokumentacije oziroma (podredno), da se začne s postopkom za oceno ustavnosti spornih zakonskih določil ter se predlaga njihovo zadržanje in se v primeru, če ju bo Ustavno sodišče zadržalo ali ju razveljavilo, zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi sporno določilo razpisne dokumentacije. Vlagatelj zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Naročnik je vlagateljev primarni zahtevek zavrnil, podredni zahtevek pa zavrgel in posledično zavrnil tudi vlagateljevo zahtevo za povrnitev revizijskih stroškov (dokument št. PS-615-SM/AP, z dne 19.07.2011).

Naročnik navaja, da navodilo iz točke 4.5 razpisne dokumentacije predstavlja prepis 2. alineje določila četrtega odstavka 42. člena ZJN-2, v skladu s katerim mora naročnik iz postopka izločiti ponudnika, če je bil njegov član poslovodstva ali nadzornega organa ponudnika ali zastopnik ponudnika, kot ga določa zakon, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kadarkoli v dveh letih pred iztekom roka za oddajo ponudb družbenik z lastniškim deležem večjim od 25 odstotkov ali delničar z lastniškim deležem večjim od 25 procentov ali član poslovodstva ali nadzornega organa ali zastopnik subjekta, nad katerim je bil začet stečajni postopek ali postopek prisilne poravnave ali postopek prisilnega prenehanja.

Ker obveznost izpodbijanega določila razpisne dokumentacije določa četrti odstavek 42. člena ZJN-2, zatrjuje naročnik, je vlagateljev primarni zahtevek neutemeljen. ZJNVETPS v četrtem odstavku 48. člena namreč določa, da pogoji iz prvega in drugega odstavka tega člena lahko vključujejo razloge za izločitev iz 42. člena ZJN-2, v primeru, če gre za naročnika po prvem ali drugem odstavku 3. člena tega zakona, pa morajo ti pogoji in pravila vključevati razloge za izločitev iz prvega, drugega, četrtega in sedmega odstavka 42. člena ZJN-2. Ker naročnik pogoj iz četrtega odstavka 42. člena ZJN-2 lahko določi oziroma ga mora določiti, če gre za naročnika po prvem in drugem odstavku 3. člena, vlagatelj pa ne zatrjuje morebitne kršitve četrtega odstavka 48. člena ZJNVETPS, iz njegovih navedb pa tudi ni mogoče razbrati kršitev naročnika pri oblikovanju spornega določila razpisa, nezakonitosti spornega dela razpisne dokumentacije ni mogoče ugotoviti.

Naročnik še navaja, da je vlagateljeva trditev o neskladnosti določbe 2. alineje četrtega odstavka 42. člena ZJN-2 z Ustavo, neutemeljena tudi zato, ker se Ustavno sodišče o njej ni izreklo, v skladu s 160. členom Ustave pa je izključno Ustavno sodišče pristojno za odločanje o skladnosti zakonov z Ustavo.

Naročnik ugotavlja, da po določbah Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 s spremembami; v nadaljevanju ZUstS), ni pristojen za vložitev zahtevo za oceno ustavnosti zakona. Naročnik zatrjuje, da nista niti on niti Državna revizijska komisija sodišče v smislu 23. člena ZUstS in zato nista upravičena vlagati zahtev za presojo ustavnosti predpisov, prav tako pa ne sodita med upravičene predlagatelje, ki so pristojni za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, ki jih določa ZUstS v 23.a členu. Naročnik še dodaja, da je vlagatelj tisti, ki je lahko aktivno legitimiran za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti, kolikor pri tem izkaže izpolnjevanje pogojev iz 24. člena in drugih ZUstS.

Naročnik je zahtevek za revizijo, skupaj z dokumentacijo Državni revizijski komisiji odstopil
dne 20.07.2011 (prvi odstavek 29. člena ZPVPJN).

Vlagatelj se je dne 03.08.2011 opredelil do naročnikovih navedb ter vložil pritožbo zoper zavrženje podrednega zahtevka ter pritožbo zoper naročnikovo odločitev o stroških (Opredelitev vlagatelja glede navedb naročnika in pritožba zoper zavrženje podrednega zahtevka ter pritožba zoper odločitev o stroških).

Vlagatelj se sklicuje na svoje navedbe iz zahtevka za revizijo ter še navaja, da so naročnikove navedbe, ki se nanašajo na zakonitost in ustavnost spornega določila razpisne dokumentacije zgolj pavšalne oziroma neutemeljene. Vlagatelj zatrjuje, da dejstvo, da Ustavno sodišče o neustavnosti spornih določil še ni odločalo, ne pomeni, da je določilo skladno z ustavo ter da je uporaba sporne zahteve iz razpisne dokumentacije zakonita. Vlagatelj še navaja, da naročnik ne more sprejemati odločitev na podlagi svojih anticipacij oziroma na podlagi lastnih ocen o bodočih odločitvah Ustavnega sodišča.

Vlagatelj v pritožbi zoper naročnikovo zavrženje podrednega zahtevka navaja, da imata tako naročnik kot tudi Državna revizijska komisija aktivno legitimacijo za presojo ustavnost zakona v smislu 23. a člena ZustS, Kljub temu, poudarja vlagatelj, da naročnik in Državna revizijska komisija nista sodišče v smislu Zakona o sodišču, je potrebno upoštevati njun položaj in pomen, ki ga imata v revizijskem postopku. Gre namreč za organa, ki imata funkcijo podobno sodišču, saj sprejemata odločitve, ki so lahko dokončne in pravnomočne.

Vlagatelj v pritožbi zoper naročnikovo odločitev o stroških navaja, da je naročnikova odločitev nepravilna in nezakonita, saj bi moral naročnik njegovemu zahtevku za revizijo ugoditi. Vlagatelj predlaga, da v kolikor bo Državna revizijska komisija njegovemu zahtevku za revizijo ugodila, naj odloči, da mu je naročnik dolžan povrniti potrebne stroške, nastale v predrevizijskem postopku v obsegu, kot izhaja iz zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija je naročnika dne 08.08.2011 pozvala, naj ji odstopi še povratnico, ki bo izkazovala, kdaj je vlagatelju vročil sklep, s katerim je odločil o zahtevku za revizijo. Državna revizijska komisija je zahtevano povratnico prejela dne 11.08.2011.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter po preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

V obravnavanem primeru vlagatelj zatrjuje, da naročnik v razpisno dokumentacijo ne bi smel vključiti določila 2. alineje četrtega odstavka 42. člena ZJN-2 in določila četrtega odstavka 48. člena ZJNVETPS. Kot zatrjuje vlagatelj, sporni zakonski določili nedopustno posegata v svobodno gospodarsko pobudo, pravico do dela, pravico do pravnega varstva ter mu onemogočata sodelovanje na javnih razpisih.

Naročnik je v točko 4.5 točke 4 (Pogoji) med drugim zapisal:

"Član poslovodstva ponudnika ali nadzornega organa ponudnika ali zastopnik ponudnika ne sme biti kadarkoli v dveh letih pred iztekom roka za oddajo ponudb družbenik z lastniškim deležem večjim od 25 odstotkov ali delničar z lastniškim deležem večjim od 25 odstotkov ali član poslovodstva ali nadzornega organa ali zastopnik subjekta, nad katerim je bil začet stečajni postopek ali postopek prisilne poravnave ali postopek prisilnega prenehanja".

Iz besedila točke 4.5 je razvidno, da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila določil tudi pogoj, ki je vsebinsko enak pogoju iz 2. alineje četrtega odstavka 42. člena ZJN-2, s katerim se ugotavlja osnovna sposobnost ponudnika. Navedeno določilo nalaga naročniku, da mora iz postopka izločiti kandidata ali ponudnika, če "je bil njegov član poslovodstva ali nadzornega organa ali zastopnik, kot ga določa zakon, ki ureja finančno poslovanje, postopke zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kadarkoli v dveh letih pred iztekom roka za oddajo ponudb v postopku javnega naročanja družbenik z lastniškim deležem večjim od 25 odstotkov ali delničar z lastniškim deležem večjim od 25 odstotkov ali član poslovodstva ali nadzornega organa ali zastopnik subjekta, nad katerim je bil začet stečajni postopek ali postopek prisilne poravnave ali postopek prisilnega prenehanja". V navedenem primeru gre za obligatoren izločitveni razlog, saj ga mora naročnik glede na dikcijo ("naročnik mora iz postopka javnega naročanjaâ??") obvezno vključiti med zahteve razpisne dokumentacije.

ZJNVETPS v četrtem odstavku 48. člena določa: "Pogoji iz prvega in drugega odstavka tega člena lahko vključujejo razloge za izločitev iz 42. člena ZJN-2. Če pa je naročnik naročnik po prvem ali drugem odstavku 3. člena tega zakona, morajo ti pogoji in pravila vključevati razloge za izločitev iz prvega, drugega, četrtega in sedmega odstavka 42. člena ZJN-2."

Iz zgoraj citiranega zakonskega določila izhaja, da naročnik v primeru, ko postopek oddaje javnega naročila vodi po ZJNVETPS, pogoje iz četrtega odstavka 42. člena ZJN-2 lahko določi oziroma jih mora določiti, če gre za naročnika po prvem in drugem odstavku 3. člena ZJVETPS. Iz citiranega določila torej izhaja, da naročnik pogoje iz četrtega odstavka določi obligatorno v primeru, če je naročnik po prvem in drugem odstavku 3. člena ZJNVETPS, v drugih primerih pa zakon naročniku daje možnost, da se sam odločil, ali jih bo vključil v razpisno dokumentacijo. V takšnem primeru postanejo predmetni pogoji izločilni kriterij šele, ko so vključeni v razpisno dokumentacijo.

Kot pravilno ugotavlja tudi naročnik, vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje morebitne kršitve četrtega odstavka 48. člena ZJNVETPS, ravno tako pa iz njegovih navedb tudi ni mogoče razbrati, da naj bi naročnik pri oblikovanju spornega določila razpisne dokumentacije ravnal v nasprotju z zakonom. Ravnanju naročnika, ki je sporno zakonsko določilo vnesel v razpisno dokumentacijo postopka oddaje predmetnega javnega naročila, pa zgolj iz navedenega razloga tudi ni mogoče očitati nezakonitosti.

Državna revizijska komisija posebej opozarja, da lahko v revizijskem postopku, v mejah revizijskega zahtevka, preveri, ali je naročnik v konkretnem primeru ravnal v skladu s prisilnimi predpisi, ki urejajo področje javnih naročil. V obravnavanem primeru je bilo nedvomno ugotovljeno, da je naročnik sporno zahtevo zakonito vnesel v razpisno dokumentacijo oziroma je v zvezi s tem ravnal v skladu z določilom iz četrtega odstavka 48. člena ZJNVETPS. Državna revizijska komisija sicer dopušča možnost, da je zahteva iz druge alineje četrtega odstavka 42. člena ZJN-2 (pre)stroga in/ali slabo dorečena, saj zajema izjemno širok krog potencialnih ponudnikov, ki bodo iz postopka oddaje javnega naročila izločeni npr. iz razloga, ker je bil njihov zakoniti zastopnik v zadnjih dveh letih pred iztekom roka za oddajo ponudb predsednik nadzornega organa družbe, nad katero je bil začet stečajni postopek (četudi je zakoniti zastopnik, kot navaja vlagatelj, "ravnal s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in predlagal izvedbo vseh potrebnih ukrepov" in kljub temu, "da je bila družba insolventna že v trenutku, ko je nastopil funkcijo"). Vendar Državna revizijska komisija v okviru pooblastil, ki ji jih podeljuje ZPVPJN, ne sme presojati posameznih zakonskih določil, kot jih v svojem revizijskem zahtevku podaja vlagatelj. Državna revizijska komisija prav tako ni upravičena presojati in upoštevati vlagateljevih argumentov domnevne ustavne spornosti napadenih določil ZJN-2. V skladu s 160. členom Ustave je namreč za odločanje o skladnosti zakona z Ustavo pristojno izključno Ustavno sodišče, katero pa (kar med strankama v tem postopku ni sporno) o morebitni neustavnosti spornih določil še ni odločalo.

Naročnik torej zahtevka za revizijo ni zavrnil (kot zatrjuje vlagatelj v vlogi, s katero se je opredelil do naročnikovih navedb) "na podlagi svojih anticipacij oziroma na podlagi lastnih ocen o bodočih odločitvah Ustavnega sodišča", pač pa vlagatelju ni mogel ugoditi iz razloga, ker je sporno zahtevo vnesel v razpisno dokumentacijo na podlagi kogentnih in veljavnih zakonskih določb, o neustavnosti katerih Ustavno sodišče še ni odločalo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Državna revizijska komisija tudi ni mogla slediti vlagateljevemu podrednemu zahtevku, s katerim je predlagal naj začne postopek za oceno ustavnosti spornih zakonskih določil. Kot pravilno navaja naročnik, imajo takšno pristojnost sodišča (23. člen ZUsT), naročnik in Državna revizijska komisija pa tudi ne sodita med upravičene predlagatelje (ki so našteti v 23. a členu ZUsT), ki so pristojni za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta. Iz navedenega razloga vsebina vlagateljevega podrednega zahtevka ne more biti predmet presoje v postopku revizije oddaje javnih naročil. Ker Državna revizijska komisija ni pristojna za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta, je vlagateljev podrejen pravovarstveni predlog zavrgla.

Državna revizijska komisija še pripominja, da v skladu s prvim odstavkom 38. člena ZPVPJN odloča v mejah zahtevka za revizijo, torej o celotnem pravovarstvenem predlogu, kot ga vlagatelj oblikuje v zahtevku za revizijo (vlagatelj je primarno predlagal, da se razveljavi sporno določilo razpisne dokumentacije oziroma podredno, da se začne s postopkom ustavnosti spornih zakonskih določil), zato o vlagateljevi pritožbi zoper naročnikovo zavrženje podrednega zahtevka ni odločala.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. in 2. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povrnitev stroškov, ki so mu nastali v predrevizijskem postopku. Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo v revizijskem postopku ni uspel, tretji odstavek 70. člena ZPVPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je Državna revizijska komisija zavrnila tudi zahtevo za povračilo stroškov, nastalih v predrevizijskem postopku.

Revizijski postopek se, skladno z določilom prvega odstavka 30. člena ZPVPJN, začne takrat, ko Državna revizijska komisija od naročnika prejme zahtevek za revizijo (prvi odstavek 30. člena ZPVPJN). Državna revizijska komisija v revizijskem postopku odloča o (ne)utemeljenosti zahtevka za revizijo. Odločitev o povrnitvi stroškov, nastalih v predrevziskem postopku, deli usodo odločitve o glavni stvari (to je o zahtevku za revizijo). Povrnitev stroškov je namreč, skladno s 70. členom ZPVPJN, odvisna od (ne)utemeljenosti revizijskega zahtevka (načelo uspeha), iz česar izhaja da je odločitev o stroških akcesorne narave. Ker revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo vključuje tudi odločitev o stroških, je vložitev pritožbe v obravnavanem primeru nedopustna. Pritožba zoper odločitev naročnika o stroških je dopustna le v primeru, če se revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo ne začne, vlagatelj pa se ne strinja zgolj z naročnikovo stroškovno odločitvijo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. in 4. točke izreka tega sklepa.


V Ljubljani, dne 29.08.2011


Vida Kostanjevec, univ.dipl.prav
Članica Državne revizijske komisije






Vročiti:

- GEOPLIN PLINOVODI d.o.o., Cesta Ljubljanske brigade 11, Ljubljana
- Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki d.o.o., Barjanska cesta 3, Ljubljana
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva 2, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Zupančičeva 3, Ljubljana

Natisni stran