018-073/2011 Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve

Sklep

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999 s spremembami; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu mag. Nataše Jeršič, kot predsednice senata ter Vide Kostanjevec in Miriam Ravnikar šurk, kot članic senata, v postopku revizije oddaje javnega naročila "Nabava, pilotna implementacija, dopolnitev, implementacija, vzdrževanje in nadgradnja informacijskega sistema za podporo upravljanju dokumentarnega gradiva centrov za socialno delo" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki sta ga vložila skupna ponudnika AVTENTA.SI d.o.o., Verovškova 55, Ljubljana in MARG INŽENIRING d.o.o., Tržaška cesta 515, Brezovica pri Ljubljana, ki ju zastopa Odvetniška pisarna Mužina in partnerji d.o.o. Brdnikova 44, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE, Kotnikova 5, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 05.05.2011

odločila:

1. Zahtevku za revizijo se ugodi tako, da se razveljavi razpisna dokumentacija v delu, kjer je določen rok za prejem ponudb (zadnji odstavek 8. točke Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe).

2. Zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se delno ugodi. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške, nastale v zvezi z revizijo, v znesku 5.984,00 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, po poteku tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne prejema odločitve Državne revizijske komisije do dne plačila, pod izvršbo. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev:

Naročnik je dne 09.12.2010 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Naročnik je javno naročilo objavil na Portalu javnih naročil dne 17.01.2011, pod št. objave JN 459/2010 in v Uradnem listu ES dne 21.01.2011, pod št. objave 2011/S 14-021707.

Vlagatelj je dne 22.02.2011 (še pred potekom roka za oddajo ponudb) vložil zahtevek za revizijo. Vlagatelj zatrjuje, da ne izpolnjuje naročnikovega pogoja, v skladu s katerim mora biti informacijski sistem, ki je predmet ponudbe, akreditiran pri Arhivu Republike Slovenije. Vlagatelj poudarja, da je navedena zahteva diskriminatorna, nesmiselna in nesorazmerna ter da naročnik z njo tudi ne zagotavlja gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev.

Vlagatelj navaja, da je v zvezi s spornim pogojem naročniku postavil vrsto vprašanj, naročnik pa je vse njegove pomisleke ter prošnje in predloge zavrnil.

Vlagatelj navaja, da je naročnik na vprašanje, zakaj zahteve po akreditaciji ne veže na prehodno obdobje (npr. na trenutek uvedbe rešitve v produkcijo) odgovoril, da zahteva po akreditaciji ni njegova kaprica, pač pa zakonska zahteva že od leta 2006.

Vlagatelj ugotavlja, da iz 72. člena Zakona o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (Uradni list RS, št. 30/06; v nadaljevanju: ZVDAGA) izhaja, da hrambo arhivskega gradiva in spremljevalnih storitev v digitalni obliki za javnopravne osebne in arhive opravlja samo ponudnik, ki je akreditiran pri državnem arhivu v skladu s 85. členom tega zakona in za javne naročnike tudi izbran v postopku oddaje javnega naročila iz tretjega odstavka 57. člena tega zakona.

Vlagatelj navaja, da je naročnika pozval, naj mu posreduje pravno podlago za postavitev sporne zahteve. Vlagatelj navaja, da je naročnik pojasnil, da upravljanje z dokumentarnim gradivom, skladno z drugim odstavkom 93. člena Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 s spremembami), obsega naloge sprejemnega prostora oziroma vložišča, evidentiranje zadev, dosjejev in dokumentov ter skrb za varovanje dokumentarnega gradiva. Vlagatelj zatrjuje, da izvajalec po predmetnem razpisu ne bo upravljal z dokumentarnim gradivom oziroma opravljal storitev hrambe v digitalni obliki, pač pa bo implementiral informacijski sistem. Naročnik je tudi pojasnil, nadaljuje vlagatelj, da med spremljevalne storitve, skladno s prvim odstavkom Uredbe o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva (Uradni list RS, št. 86/06; v nadaljevanju: Uredba), sodi tudi zajem dokumentarnega gradiva, zajem pa obsega tudi evidentiranje in klasificiranje dokumentarnega gradiva (prvi odstavek 11. člena Uredbe), hramba dokumentarnega gradiva pa je bila posebej zahtevana v specifikacijah. Vlagatelj poudarja, da predmet javnega naročila tudi ni hramba arhivskega gradiva in opravljanje spremljevalnih storitev pač pa nabava, pilotna implementacija, dopolnitev, implementacija, vzdrževanje in nadgradnja informacijskega sistema za podporo upravljanju dokumentarnega gradiva.

Vlagatelj še navaja, da iz 33. člena Uredbe izhaja, da Arhiv Republike Slovenije opravlja tako akreditacijo strojne in programske opreme, kot tudi na akreditacijo storitev hrambe v digitalni obliki in spremljevalnih storitev.

Vlagatelj ugotavlja, da se omejitev iz 72. člena ZVDAGA nanaša na javna naročila v zvezi s hrambo arhivskega gradiva in spremljevalnih storitev v digitalni obliki in ne na javna naročila v zvezi s strojno in programsko opremo, pri čemer 72. člen ZVDAGA izrecno referira na postopke javnih naročil iz tretjega odstavka 57. člena ZVDAGA, slednji pa določa, da več samoupravnih lokalnih skupnosti lahko ustanovi skupni arhiv.

Vlagatelj še ugotavlja, da je naročnik v odgovoru na vprašanje tudi navedel, da sta v prvem odstavku 72. člena ZVDAGA dve redakcijski napaki, in sicer 1. napačna je uporaba besedne zveze ponudnik, ki je akreditiran pri državnem arhivu in 2. napačen je sklic na 57. člen ZVDAGA. Vlagatelj poudarja, da je naročnik v zvezi s prvo napako pojasnil, da se ne akreditira ponudnik pač pa oprema oziroma storitev, povezana z zajemom in hrambo gradiva v digitalni obliki, kar pravilno v nadaljevanju določa 86. člen ZVDAGA, ter da je potrebno 72. člen ZVDAGA razumeti tako, da lahko samo ponudnik, ki je za svojo opremo oziroma storitev pridobil akreditacijo pri Arhivu Republike Slovenije, le-to ponuja javnopravnim osebam. V zvezi z drugo napako pa pojasnjuje, da bi se moral 72. člen ZVDAGA sklicevati na 59. člen in ne na 57. člen.

Vlagatelj poudarja, da kakršnakoli nejasnost v zakonu ne sme iti v škodo ponudnikom, predvsem pa niti naročnik niti Arhiv Republike Slovenije niti podzakonski predpis ne smejo arbitrarno širiti dometa pravne norme, pač pa je zato potrebna sprememba zakona po ustreznem postopku.

Vlagatelj še navaja, da je zahtevo po akreditaciji nemogoče izpolniti, saj gre za razvoj novega sistema ali vsaj za prilagoditev obstoječega informacijskega sistema. Kot poudarja vlagatelj, akreditacija ne bo veljala za informacijski sistem, ki je šele predmet ponudbe, razen v kolikor ne obstaja ponudnik, ki že ima akreditacijo za prav takšen sistem, ki je predmet razpisa. Vlagatelj navaja, da s tem ne zatrjuje, da je izpodbijani pogoj pripravljen za točno določenega ponudnika, pri čemer iz previdnosti opozarja, da je takšen diskriminatoren pogoj, ki ga vrh vsega izpolnjuje samo določen ponudnik, nezakonit.

Vlagatelj citira določilo drugega odstavka 37. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, 128/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZJN-2) in opozarja, da izpodbijana zahteva neposredno krši vse abstraktne premise, po katerih mora naročnik pripraviti tehnične specifikacije (37. člen ZJN-2), naročnik pa bi zahtevo lahko vezal na implementacijo oziroma na prevzem takšnega sistema. Vlagatelj pri tem ponovno poudarja, da Arhiv Republike Slovenije akreditira le predloženo verzijo programske rešitve, sistem, kot je ponujen pa bo zaradi dodelav in popravkov zavezan k ponovni akreditaciji. Iz navedenega razloga, poudarja naročnik, je zahteva nesmiselna in nesorazmerna s predmetom javnega naročila.

Vlagatelj še poudarja, da pogoja niti časovno ni mogoče izpolniti, saj je naročnik v zvezi z njim šele 17.02.2011 podal zadnje odgovore, naročnik pa hkrati tudi zatrjuje, da traja postopek akreditacije pri Arhivu RS tri do štiri tedne.

Vlagatelj navaja, da je bil na Ustavnem sodišču Republike Slovenije, in sicer v postopku oddaje javnega naročila "Prenova in nadgradnja informacijskega in dokumentarnega sistema Ustavnega sodišča Republike Slovenije ter vzdrževanje tega sistema" izbran kot najugodnejši ponudnik in da je ponudil najnižjo ceno (197.1249.00 EUR), vrednost naslednje najugodnejše ponudbe pa je znašala že 618.810,00 EUR. Ravno tako, nadaljuje vlagatelj, je bil v letošnjem letu izbran tudi kot najugodnejši ponudnik na javnem razpisu "Dobava, implementacija in vzdrževanje dokumentarnega sistema" pri Ministrstvu za finance za ceno v višini 62.600,00 EUR, medtem ko so cene ostalih ponudnikov znašale 103.790 EUR, 129.620,00 EUR, 148.452,62 EUR, 189.975,00 EUR in 217.179,18 EUR.

Vlagatelj v zvezi z navedenima razpisoma še poudarja, da Ministrstvo za finance ni zahtevalo akreditacije, Ustavno sodišče RS pa je zahtevalo, da se izvajalec obveže, da bo vložil popolno vlogo za akreditacijo ponujene programske opreme v roku 1 leta po končanem prevzemu, neizvršitev navedene zaveze pa je (bo) naročnik sankcioniral s pogodbeno kaznijo.

Vlagatelj še navaja, da je naročnik v zvezi s tem podal tudi odgovor, da ima kot javnopravna oseba pravico, da sam določi standarde kakovosti za razpisano opremo in da je v izogib nadaljnjim neprijetnostim, ki bi jih lahko imel v primeru, ko izbrani ponudnik, kljub zavezi v pogodbi kasneje vloge za akreditacijo ne bi vložil, takšna zahteva smiselna že v samem postopku.

Vlagatelj poudarja, da je naročnik izpodbijan pogoj postavil v izogib neprijetnostim, ki lahko šele nastanejo, vlagatelj pa zaradi spornega pogoja ne more oddati popolne ponudbe, čeprav je iz primerljivih razpisov razvidno, da je bila njegova ponudba najkonkurenčnejša.

Vlagatelj primarno predlaga, da se razpisna dokumentacija v delu, ki se nanaša na zahtevo po akreditaciji, razveljavi. Vlagatelj podredno predlaga, da se iz razlogov vezanih na kršitev ustave, in sicer na kršitve 153. člena (usklajenost pravnih aktov), 154. člena (veljavnost predpisov in njihovo objavljanje) in 155. člena Ustave Republike Slovenije (prepoved povratne veljave pravnih aktov), razpisna dokumentacija v celoti razveljavi. Vlagatelj zahteva tudi povračilo revizijskih stroškov po priloženem stroškovniku.

Vlagatelj je dne 24.03.2011 Državno revizijsko komisijo obvestil, da iz razloga, ker do dne 23.03.2011 ni prejel naročnikove odločitve o zahtevku za revizijo, skladno z drugim odstavkom 16. člena ZRPJN, nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj navaja, da v celoti vztraja pri zahtevku za revizijo oziroma pri pravovarstvenemu predlogu, predlaganih dokazih ter povračilu vseh priglašenih revizijskih stroškov.

Vlagatelj še opozarja, da je dne 18.03.2011 s strani naročnika prejel telefonski klic, da je pripravljen sklep, s katerim so revizijskemu zahtevku ugodili in da potrebujejo še številko računa, na katero naj bi nakazali revizijske stroške. Vlagatelj navaja, da ne želi ugibati, zakaj mu naročnik ni vročil odločitve o zahtevku za revizijo in poudarja, da takšno ravnanje naročnika predstavlja prekršek po 4. točki prvega odstavka 34. člena ZRPJN.

Naročnik je dne 24.03.2011, na podlagi drugega odstavka 17. člena ZRPJN, odstopil zahtevek za revizijo, skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila, v odločanje Državni revizijski komisiji. Naročnik je Državni revizijski komisiji dne 28.03.2011 odstopil še Pojasnila v zvezi z revizijskim zahtevkom (dokument št. 430-112/2010-23, z dne 28.03.2011).

Državna revizijska komisija je dne 12.04.2011 podaljšala rok za odločitev, o čemer je obvestila obe stranki.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter po preučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja, je Državna revizijska komisija, v skladu s 23. členom ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju obrazložitve tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je v predmetnem revizijskem postopku nastopil pravni položaj iz drugega odstavka 16. člena ZRPJN, ki določa, da v primeru, če vlagatelj zahtevka za revizijo v 20 dneh od dne, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo, ne prejme odločitve naročnika, vlagatelj lahko nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo. O nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo mora vlagatelj obvestiti tudi naročnika. V obravnavanem primeru gre torej za molk organa, kar je pogoj za nastop procesne predpostavke za (vsebinsko) odločanje Državne revizijske komisije še pred (formalno) odločitvijo naročnika o vloženem zahtevku za revizijo. V prvem odstavku 16. člena ZRPJN je namreč med drugim določeno, da če naročnik ne sprejme svoje odločitve o zahtevku za revizijo v roku 20 dni od prejema le-tega, se šteje, da je zahtevek za revizijo zavrnil.

V obravnavanem primeru vlagatelj očita naročniku, da je zahteva, v skladu s katero mora biti informacijski sistem, ki je predmet ponudbe, akreditiran pri Arhivu Republike Slovenije diskriminatorna, nesmiselna in nesorazmerna ter da naročnik z njo ne zagotavlja gospodarne in učinkovite porabe javnih sredstev.

Naročnik je v prvi alineji III. točke razpisne dokumentacije (Pogoji za sodelovanje) zapisal:

"Informacijski sistem, ki je predmet ponudbe, mora biti akreditiran pri Arhivu Republike Slovenije."

Naročnik v razpisni dokumentaciji v zvezi s citirano zahtevo ni postavil nobenih drugih zahtev oziroma ni zapisal, katere dokumente v zvezi s tem pričakuje od ponudnikov.

Ponudniki lahko storitve in opremo za zajem in e-hrambo oziroma spremljevalne storitve akreditirajo pri Arhivu Republike Slovenije. Akreditacija je prostovoljna in je na voljo vsem registriranim ponudnikom opreme in storitev. Uporabnikom akreditirane opreme in storitev pa podeljena akreditacija zagotavlja, da so storitve in oprema skladne z ZVDAGA, Uredbo in Enotnimi tehnološkimi zahtevami.

Naročnik torej v obravnavanem primeru, poleg nakupa informacijskega sistema med drugim od ponudnikov zahteva še, da je informacijski sistem akreditiran pri Arhivu Republike Slovenije. Kot ugotavlja Državna revizijska komisija, sporne zahteve ni mogoče obravnavati ločeno od nakupa informacijskega sistema. Kot namreč izhaja iz odgovorov, ki jih je naročnik podal tekom pojasnjevanja razpisne dokumentacije, si naročnik s postavljeno zahtevo poskuša zagotoviti, ne le, da bo razpisan sistem skladen s področno zakonodajo pač pa zlasti tudi dokazilo o tem, da je informacijski sistem skladen z Enotnimi tehnološkimi zahtevami in (posledično) s pravili stroke.

Za sprejemanje enotnih tehnoloških zahtev je po ZVDAGA pristojen Arhiv Republike Slovenije. Pripravljanje in sprejemanje enotnih tehnoloških zahtev ni mišljeno kot enostransko in enkratno dejanje, temveč kot stalna dejavnost in prizadevanje, pri katerem se bodo enotne tehnološke zahteve nenehno dopolnjevale in nadgrajevale. Zato so enotne tehnološke zahteve dinamični dokument, ki se spreminja glede na napredek stroke in tehnologije, pri nastajanju katerega sodelujejo strokovnjaki z relevantnih področij. Bistvo enotnih tehnoloških zahtev je predvsem v poenotenju praks in tehnoloških postopkov za upravljanje dokumentarnega gradiva in njegovo hrambo v elektronski obliki ter za hrambo arhivskega gradiva v elektronski obliki. Za doseganje tega cilja je potrebno sodelovanje stroke s področja arhiviranja kot tudi tistih oseb javnega in zasebnega sektorja, ki takšno gradivo pri svojem delu bodisi ustvarjajo bodisi uporabljajo.

Vlagatelj trdi, da bi naročnik "iz razloga, ker gre v obravnavanem primeru za razvoj novega sistema oziroma vsaj za občutno prilagoditev obstoječega informacijskega sistema, zahtevo po akreditaciji lahko vezal na implementacijo oziroma na prevzem razpisanega sistema", po drugi strani pa opozarja, "da morebiti s takšnim sistemom že razpolaga določen ponudnik oziroma navaja, "da akreditacije za sistem, kot ga zahteva naročnik v trenutku oddaje nima noben pošten ponudnik, pač pa zgolj tisti, ki je bil na tak razpis pripravljen". Vlagatelj dalje navaja, "da ne zatrjuje, da je izpodbijan pogoj pripravljen za točno določenega ponudnika", hkrati pa "iz previdnosti opozarja, da je takšen diskriminatoren pogoj, ki ga vrh vsega izpolnjuje samo določen ponudnik, v skladu z dosledno prakso Državne revizijske komisije, nezakonit". Takšnih splošnih in celo kontradiktornih trditev vlagatelja pa Državna revizijska komisija ne more sprejeti kot razlog za razveljavitev naročnikove sporne zahteve. Zgolj vlagateljeva domneva, da lahko takšne zahteve izpolni en sam ponudnik (ne da bi vlagatelj pri tem navedel kakršnekoli dokaze, ki bi takšno domnevo potrjevali) pa ne zadostuje za sklep o domnevnem favoriziranju enega in diskriminaciji preostalih ponudnikov.

Državna revizijska komisija se sicer strinja z vlagateljem v tem, da bi naročnik "zahtevo po akreditaciji lahko vezal na implementacijo oziroma na prevzem razpisanega sistema". Vendar pa naročniku z vidika določil ZJN-2 in ob dejstvu, da le on pozna svoje potrebe ni mogoče prepovedati, da od ponudnikov zahteva izpolnitev takšnih zahtev, za katere je ocenil, da jih potrebuje glede na pomen razpisanega javnega naročila. Naročnik je v obravnavanem primeru očitno ocenil, da potrebuje že akreditiran informacijski sistem, iz razpisne dokumentacije pa tudi ne izhaja, da bi bili ponudniki (kot zatrjuje vlagatelj) "zaradi naknadnih dodelav in popravkov zavezani k ponovni akreditaciji" razpisane storitve. Vlagateljevi očitki v zvezi s tem pa so prav tako nasprotujoči, saj po eni strani zatrjuje, "da zahteve po akreditaciji ni mogoče izpolniti iz razloga, ker gre za razvoj novega sistema ali vsaj za prilagoditev obstoječega informacijskega sistema", hkrati pa navaja, "da bo Arhiv Republike Slovenije akreditiral predloženo verzijo programske rešitve, sistem kot je ponujen pa bo zaradi dodelav in popravkov zavezan k ponovni akreditaciji".

Če se je torej naročnik v obravnavanem primeru odločil, da morajo ponudniki za ponujen informacijski sistem zagotoviti tudi akreditacijo pri pristojni instituciji, njegova zahteva pa ni v nasprotju s prisilnimi predpisi, tudi Državna revizijska komisija takšne naročnikove odločitve ne more prepovedati. Identifikacija potreb je v domeni naročnika (in ne v domeni potencialnih ponudnikov ali Državne revizijske komisije), pri čemer predstavlja oblikovanje samega predmeta javnega naročila (del katere je tudi sporna zahteva) zrcalno sliko naročnikovih zahtev, ki izhajajo iz potreb njegovega poslovanja ter so povezane z odgovornostjo za njegovo delovno področje. Iz navedenega razloga je Državna revizijska komisija zavrnila tudi vlagateljeve očitke o tem, da je naročnik v obravnavanem primeru v zvezi z akreditacijo postavil strožje pogoje kot sta ju postavila dva druga naročnika pri razpisu podobnih storitev. Vlagatelj namreč v zvezi s tem zatrjuje, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije zahtevalo, da se izvajalec obveže, da bo vložil popolno vlogo za akreditacijo v roku enega leta po prevzemu informacijskega sistema, Ministrstvo za finance pa od ponudnikov ni zahtevalo, da morajo ponuditi akreditiran informacijski sistem.

Vlagatelj svoj zahtevek za revizijo utemeljuje tudi na kršitvi načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti iz 6. člena ZJN-2. Prvi odstavek 6. člena ZJN-2 določa, da mora naročnik javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Iz dikcije navedenega člena je razvidno, da načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa (ki ga, skladno z drugim odstavkom 9. člena ZRPJN, varujejo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ministrstvo, pristojno za finance ali urad, pristojen za varstvo konkurence), ki se kaže v racionalni porabi javno-finančnih sredstev in v zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno in kvaliteto kupljenega blaga storitev in gradenj. Že po sami naravi stvari se zato posamezen ponudnik v revizijskemu postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov, ki je v tem, da se na enakopravnih izhodiščih poteguje za izvedbo konkretnega javnega naročila, ne da bi ga pri tem ovirale možne kršitve pravil javnega naročanja.

Med naročnikom in vlagateljem tudi ni spora o tem, da je akreditacija dostopna vsem registriranim ponudnikom opreme in storitev in da traja postopek akreditacije tri do štiri tedne. Obravnavana naročnikova zahteva pa ima tudi sicer enak učinek na vse potencialne ponudnike oziroma ne diskriminira nobenega izmed njih - vsi ponudniki mu morajo ponuditi informacijski sistem, ki je skladen s postavljenimi tehničnimi specifikacijami in kot takšen tudi akreditiran pri Arhivu Republike Slovenije.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi poudarja, da mu naročnik ni omogočil dovolj časa, da bi lahko izvedel postopek akreditacije razpisanega informacijskega sistema. Osnovno pravilo, kot je zapisano v prvem odstavku 50. člena ZJN-2, je, da mora naročnik pri določanju rokov za prejem ponudb upoštevati predvsem zapletenost naročila in čas, potreben za pripravo ponudb, upoštevaje pri tem minimalne roke, določene z ZJN-2. Navedeno pomeni, da mora naročnik v vsakem primeru upoštevati vsaj minimalne roke za predložitev ponudb, kot jih določa ZJN-2, v primeru zahtevnejših javnih naročil pa jih mora ustrezno podaljšati. Minimalni rok za prejem ponudb v odprtem postopku je določen v 51. členu ZJN-2, in sicer najmanj 40 dni od datuma pošiljanja obvestila o javnem naročilu v objavo Uradnemu listu Evropske unije. V skladu z drugim odstavkom 50. člena ZJN-2 se v primeru, če je obvestilo o javnem naročilu objavljeno v Uradnem listu Evropske unije, šteje rok za oddajo ponudbe od dneva, ko je naročnik odposlal Uradu za uradne objave Evropskih skupnosti zahtevo za objavo v Uradnem listu Evropske unije.

V predmetnem postopku oddaje javnega naročila, ki ga naročnik izvaja po odprtem postopku, je bila zahteva za objavo v Uradnem listu Evropske unije odposlana 14.01.2011 (točka VI.5 objave predmetnega javnega naročila v Uradnem listu Evropske unije pod št. 2011/S 14-021707), kar ob upoštevanju, da je bil kot datum za predložitev ponudb predviden dne 23.02.2011, pomeni, da je bil rok za prejem ponudb dolg 41 dni od dneva, ko je naročnik odposlal Uradu za uradne objave Evropskih skupnosti zahtevo za objavo. Navedeno pomeni, da je rok za prejem ponudb, kot ga je naročnik določil v 8. točki Navodila ponudnikom za izdelavo ponudbe, skladen z določilom 51. člena ZJN-2, saj je za en dan daljši od minimalnega 40 dnevnega roka. Vendar pa zgolj na podlagi navedenega še ni mogoče zaključiti, da je bil rok za prejem ponudb v predmetnem postopku oddaje javnega naročila skladen tudi s prvim odstavkom 50. člena ZJN-2. Iz navedenega določila izhaja, da mora naročnik pri določanju roka upoštevati tudi zapletenost naročila in čas, potreben za pripravo ponudb, kar pomeni, da mora v primeru kompleksnosti javnega naročila, obsežnosti ponudbene dokumentacije ter tudi v primeru, ko se določena naročnikova zahteva lahko izpolni šele po končanem postopku pred pristojno institucijo minimalni rok ustrezno podaljšati.

Iz razloga, ker je naročnik v obravnavanem primeru razpisuje informacijski sistem, ki mora ustrezati njegovim dokaj podrobno definiranim zahtevam in ker morajo ponudniki ponujen sistem pred potekom roka za oddajo ponudb tudi akreditirati, je Državna revizijska komisija vlagateljevemu očitku v tem delu revizijskega zahtevka sledila. Čeprav je naročnik postavil (minimalni) zakonski rok za oddajo ponudb, pa slednji ob dejstvu, da morajo ponudniki poleg priprave informacijskega sistema v skladu z vsemi zahtevami iz razpisne dokumentacije, slednjega tudi akreditirati (postopek akreditacije pa traja tri do štiri tedne), ne omogoča pravočasne oddaje popolne ponudbe. Z dovolj dolgim rokom, ki bi omogočil ponudnikom, da pripravijo informacijski sistem in da opravijo tudi postopek akreditacije pa bi odpadli tudi vsi vlagateljevi očitki o tem, da naj bi bil domnevno privilegiran zgolj tisti ponudnik, ki s prav takšnim informacijskim sistemom (in akreditacijo zanj) že razpolaga.

Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 23. člena ZRPJN zahtevku za revizijo prvega in drugega vlagatelja ugodila in razveljavila določbo 8. točke Navodila ponudnikom za izdelavo, v kateri je določen rok za prejem ponudb. Naročnik mora zato v predmetnem postopku oddaje javnega naročila določiti nov rok za prejem ponudb, pri čemer mora upoštevati ugotovitve Državne revizijske komisije iz tega sklepa.

Čeprav navedeno ni predmet zahtevka za revizijo in ne vpliva na odločitev v obravnavani revizijski zadevi, pa Državna revizijska komisija kljub temu še ugotavlja, da jo je naročnik obvestil, da je prejel tri popolne ponudbe oziroma, da vsi trije sodelujoči ponudniki ponujajo akreditirano opremo (naročnik je vse tri ponudbe tudi odstopil Državni revizijski komisiji). Naročnik torej zatrjuje, da je prejel ponudbe treh ponudnikov, ki vse vključujejo akreditirano programsko opremo, po drugi strani pa prilaga tudi Register Elektronske Hrambe, z dne 25.03.2011, iz katerega izhaja, da ima le eden izmed njih akreditirano programsko opremo, en ponudnik pa ima akreditirano storitev hrambe. Pregled vseh treh ponudb v spornem delu pa tudi sicer pokaže, da so se ponudniki ob dejstvu, da naročnik v zvezi s spornim pogojem v razpisni dokumentaciji ni postavil nikakršnih zahtev, različno odzvali. Zgolj eden izmed njih je namreč predložil s strani Arhiva Republike Slovenije izdan Sklep o podelitvi akreditacije, ostala dva ponudnika pa v zvezi s tem nista predložila nobenih listin pač je eden izmed njiju (pod kazensko in materialno odgovornostjo) izjavil, da "je informacijski sistem, ki je predmet ponudbe, akreditiran pri Arhiva Republike Slovenije, kot to zahteva prvi odstavek 3. poglavja razpisne dokumentacije", drugi pa zapisal, da ponuja "akreditirane storitve e-hrambe digitalnega dokumentarnega in arhivskega gradiva".

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Vlagatelj je v predmetnem revizijskem postopku zahteval povrnitev stroškov, nastalih z revizijo. V zahtevku za revizijo je zahteval povrnitev vplačane revizijske takse v višini 5.000,00 EUR, 1.975,00 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3100 v zvezi z 12. členom ZOdvT), 20,00 EUR za izdatke (tar. št. 6002) in 20 % DDV, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 22. člena ZRPJN. Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je naročnik dolžan vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala stroške za takso v višini 5.000,00 EUR, odvetniško nagrado za revizijski postopek v višini 800,00 EUR, katere višino je določila skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009) in 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 v nadaljevanju: ZOdvT), po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin primera in 20 % DDV na odvetniško nagrado v višini 160,00 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT), pavšalni znesek v višini 20,00 EUR za izdatke po tar. št. 6002 ZOdvT in 20 % DDV, vse skupaj v znesku 5.984,00 EUR. Državna revizijska komisija je kot nepotrebne ocenila stroške za odvetniško nagrado nad priznano višino.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.





POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 05.05.2011


predsednica senata:
mag. Nataša Jeršič
članica Državne revizijske komisije














Vročiti:

- MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO IN SOCIALNE ZADEVE, Kotnikova 5, Ljubljana
- Odvetniška pisarna Mužina in partnerji d.o.o. Brdnikova 44, Ljubljana
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva 2, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, Ljubljana

Natisni stran