018-001/2011 Slovenske železnice d.o.o.

Številka: 018-001/2011-13

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 94/2007 - ZRPJN-UPB5; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu mag. Nataše Jeršič, kot predsednice senata, ter Vide Kostanjevec in mag. Maje Bilbija, kot članic senata, ob sodelovanju svetovalke Njives Prelog, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Razvoj ERTMS/ETCS na infrastrukturi koridorja D", začetega na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil konzorcij 1. družba ISKRA SISTEMI d.d., Stegne 21, 1000 Ljubljana, 2. družba Bombardier Transportation Italy S.p.a, Vado Ligure, via Technomasio n2, Savona, Italija in 3. družba SCT d.d., Ljubljana, Slovenska cesta 56, 1000 Ljubljana, ki ga po pooblastilu zastopa odvetniška družba Križanec o.p., d.o.o., Dalmatinova 5, 1000 Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Slovenske železnice d.o.o., Kolodvorska ulica 11, 1506 Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 7.3.2011

ODLOČILA

1. Obravnavanje pritožbe in zahtevka za revizijo vlagatelja se združi v en revizijski postopek.

2. Pritožba vlagatelja, z dne 5.1.2011, se zavrže.

3. Zahtevek za revizijo vlagatelja, z dne 6.12.2010, se zavrže.

4. Zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Naročnik je Obvestilo o predmetnem javnem naročilu "Razvoj ERTMS/ETCS na infrastrukturi koridorja D" objavil dne 14.1.2009, na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN200/2009, s popravki pod objavami št. JN 557/2009 z dne 29.1.2009, št. JN 1144/2009 z dne 17.2.2009, št. JN 1758/2009 z dne 9.3.2009, št. JN 2105/2009 z dne 19.3.2009, št. JN 2429/2009 z dne 27.3.2009, št. JN 2737/2009 z dne 7.4.2009, št. JN4946/2009 z dne 19.6.2010, ter št. JN6790/2009 z dne 21.8.2010. Naročnik naročilo oddaja po odprtem postopku.

Naročnik je dne 22.11.2010 sprejel odločitev o oddaji javnega naročila št. 1.-1462/2010, s katero je kot najugodnejšega ponudnika izbral ponudnika ALSTOM Ferroviaria S.p.A., Via Ottavio Moreno 23, 12038 Savigliano (CN), Italija (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je zoper naročnikovo odločitev dne 6.12.2010 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je naročnik za vlagateljevo ponudbo zapisal, da ni predložil ustreznih referenc, kot so bile v razpisni dokumentaciji zahtevane, kar naj bi bilo izkazano z odločitvama Državne revizijske komisije. Vlagatelj takšnim naročnikovim trditvam ugovarja in navaja, da so naročnikove trditve v odločitvi nepravilne in ne ustrezajo dejanskemu stanju iz ponudbe, zaradi česar je domnevano naročnikovo dejstvo o nepopolnosti vlagateljeve ponudbe nepravilno ugotovljeno. Vlagatelj meni, da bi moral naročnik vlagatelja pozvati na dopolnitev formalno nepopolne ponudbe ter vlagatelju omogočiti dopolnitev dela ponudbe, ki se nanaša na reference, s čimer bi bila vlagateljeva ponudba popolna in bi jo moral naročnik izbrati kot najugodnejšo. Vlagatelj je na strani 1562 angleške verzije in tudi na strani 1567 slovenske verzije svoje prvotne ponudbe priglasil še dodatne reference, ki v celoti ustrezajo naročnikovim zahtevam iz razpisne dokumentacije, in sicer švica, SBB, proga Olten-Lucerne; švedska, Botniananan AB, proga Bothnia; švedska, Bankverket, 13 regionalnih prog; španija, ADIF, Albacete- La Encina; Tajvan in Koreja. S priglasitvijo zgoraj omenjenih referenc vlagatelj pojasnjuje, da je referenčni pogoj iz točke G 5.2 točke Knjige 1 razpisne dokumentacije v fazi oddaje ponudb že izpolnjeval, manjkali so samo ustrezni obrazci, na katerih bi morale biti reference ustrezno navedene. Vlagatelj meni, da odsotnost teh obrazcev predstavlja zgolj formalno nepopolnost ponudbe, ne pa razlog za direktno izločitev vlagateljeve ponudbe. Naročnik je po vlagateljevih navedbah v konkretnem primer preveril le obrazec št. 7 ter referenčno potrdilo, ne pa tudi druge dokumentacije in vlagateljevih navedb, ki se prav tako nanašajo na izpolnjevanje referenčnega pogoja. Vlagatelj v nadaljevanju dodatno pojasnjuje, da je v svoji ponudbi poleg italijanske reference, za katero sta bila izpolnjena tudi obrazca št. 7 in št. 8, priglasil tudi reference v švici, španiji in na švedskem, za katere pa omenjeni obrazci niso bili predloženi, vendar pa, po vlagateljevih navedbah, iz ponudbe kljub temu izhaja, da vlagatelj zahtevani referenčni pogoj izpolnjuje tudi z drugimi referencami. Vlagatelj navaja, da bi naročnik ob skrbnem pregledu vlagateljeve ponudbe lahko opazil, da je vlagatelj priglasil več referenc, za katere manjkajo navedeni obrazci, in bi ga naročnik moral pozvati k odpravi nepopolnosti ponudbe. V konkretnem primeru vlagatelj izpostavlja, da je potrebno ugotoviti, da se dopolnitve nanašajo na referenčne pogoje, ki niso del meril ali tehničnih specifikacij javnega naročila, zaradi česar je njihova dopolnitev dopustna. Vlagatelj naročniku pritrjuje, da je o ustreznosti reference sistema SCMT Državna revizijska komisija odločala že dvakrat, vendar je v obeh primerih odločala zgolj v mejah vloženih revizijskih zahtevkov in presojala le ustreznost italijanske reference za vgradnjo sistema SCMT, ne pa tudi o ustreznosti ostalih priglašenih referenc oziroma dopustnosti dopolnjevanja dokumentacije, ki se nanaša na ostale priglašene reference. Tako Državna revizijska komisija po vlagateljevih navedbah še ni bila obveščena o dejstvu, da je vlagatelj v ponudbi priglasil tudi druge, ustrezne reference, zato tudi ni preverjala, ali druge priglašene reference ustrezajo naročnikovim zahtevam iz razpisne dokumentacije. Vlagatelj iz previdnosti navaja, da je na predmetno naročnikovo nepravilnost opozoril šele z dopisom z dne 23.11.2010, vendar veljavni ZRPJN-UPB5 še ne vsebuje določbe, da mora vlagatelj v prvem revizijskem zahtevku navesti vsa relevantna dejstva in dokaze. Navedeno po vlagateljevih navedbah pomeni, da samo dejstvo, da vlagatelj na predmetno naročnikovo kršitev ni opozoril prej, ne more odvzeti vlagateljeve možnosti, da pravno varstvo, v povezavi z očitano naročnikovo kršitvijo, uveljavlja v predmetnem revizijskem zahtevku. Državna revizijska komisija je z razveljavitvijo zadnje naročnikove odločitve o oddaji javnega naročila konzorciju GH holding in Thales Rail Signaling Solutions GesmbH, po vlagateljevih navedbah, postopek javnega naročanja vrnila v fazo pregledovanja in ocenjevanja ponudb, tako da bi moral naročnik ponovno opraviti pregled in vrednotenje ponudb ter pregledati formalno popolnost vseh ponudb. Vlagatelj zatrjuje, da je dne 23.11.2010 naročniku poslal dopolnitev ponudbe. Naročnik bi moral po vlagateljevih navedbah upoštevati tudi vse prispele dopolnitve, ki se nanašajo na dopolnjevanje pomanjkljivosti ponudb, ki jih je v fazi dopolnjevanja formalnih nepopolnosti mogoče odpraviti. Vlagatelj trdi, da se zaveda dejstva, da naročnik njegove samoiniciativne ponudbe očitno ni prejel pravočasno, da bi o njej lahko odločal, vendar to ne spremeni dejstva, da bi moral naročnik podrobno preveritev vsebine ponudbe opraviti sam. Na podlagi navedenega vlagatelj predlaga, da se razveljavi naročnikova odločitev o oddaji javnega naročila, št. 1.-1462/2010, z dne 22.11.2010 ter da se vlagatelju povrnejo stroški postopka.

Naročnik je dne 22.12.2010 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrgel, v delu, ki se nanaša na vlagateljevo zatrjevanje o formalni nepopolnosti ponudbe, pa zavrnil. V obrazložitvi sklepa naročnik pojasnjuje, da je vlagatelju možnost nastanka škode zaradi domnevnih kršitev, ki jih naročniku v revizijskem zahtevku očita, izničena. V predhodnem revizijskem postopku je namreč Državna revizijska komisija,na predlog enega izmed vlagateljev v postopku, naročnikovo odločitev o dodelitvi naročila, št. 1.-811/2010, z dne 5.7.2010, v celoti razveljavila. Po naročnikovih navedbah navedeno pomeni, da je bil tudi postopek oddaje javnega naročila (v celoti) vrnjen v fazo ocenjevanja in vrednotenja ponudb, naročnik pa je bil pri tem, v smislu 3. odstavka 23. člena ZRPJN, vezan na napotke Državne revizijske komisije. V odločitvah Državne revizijske komisije št. 018-070/2010-18 ter 018-203/2010-17 je bilo odločeno, da je vlagatelj spoznan za nepopolnega zaradi neizpolnjevanja pogoja Reference. Glede vlagateljevih navedb o dodatnih referencah pa naročnik pojasnjuje, da je ponovno preveril vlagateljevo ponudbo in prišel do ugotovitve, da se na navedeni strani ponudbe nahaja reklamni prospekt enega izmed partnerjev v konzorciju. Naročnik je v razpisni dokumentaciji izrecno zapisal, da mora ponudnik priložiti potrdila in kontaktne osebe naročnikov, da je dela po pogodbah opravil pravilno, kvalitetno in v dogovorjenih rokih, skladno z razpisnim obrazcem št. 8. Pri tem naročnik izpostavlja, da vlagatelj sam ugotavlja, da referenc ni predložil v zahtevani obliki, ter da so manjkali ustrezni obrazci, na katerih bi morale biti reference navedene. Naročnik pri tem ugotavlja, da tudi priložene reference ne ustrezajo pogoju iz razpisne dokumentacije. Referenca, izdana za progo Bothnia, je datirana dne 15. oktobra 2010. Poleg tega je vlagatelj na svojih referencah, upoštevaje dejstvo, da gre za dvostransko progo, progo množil z dvakratnikom. Tako je vlagatelj, po naročnikovih navedbah, prišel do skupne dolžine 522,8 namesto 261,4 km, kot znaša pravilen izračun. Prav tako je vlagatelj zahtevani obrazec št. 8 priložil samo za Bothniabanan AB, ne pa tudi za preostale, sedaj prijavljene reference, pri čemer pa je tudi to potrdilo datirano z dnem 29.11.2010. Po naročnikovih zatrjevanjih vlagatelj napačno navaja, da je naročnik obrazec št. 8 naknadno izvzel iz razpisne dokumentacije in ga nadomestil z možnostjo lastnih referenčnih izjav. Naročnik pri tem navaja, da je navedeni obrazec res spremenil iz organizacijske, finančne, ekonomske in tehnične reference ponudnika v potrdilo reference, ni pa ga izvzel iz razpisne dokumentacije. Naročnik tudi ugotavlja, da v obravnavanem primeru ne gre za formalno nepopolnost ponudbe, saj institut ni namenjen odpravljanju pomanjkljivosti, ki izhajajo iz zapisa ponudnika v prvotno predloženi ponudbi in na podlagi katerih nedvomno sledi, da določenih zahtev razpisne dokumentacije v vsebinskem smislu ne izpolnjuje. Vlagatelj je tudi mnenja, da bi moral naročnik zaradi dejstva, da je bila odločitev o oddaji javnega naročila razveljavljena, ponovno opraviti pregled in vrednotenje ponudb. Naročnik se z navedenim strinja, a hkrati opozarja, da je pri pregledu in vrednotenju ponudb vezan tudi na odločitve Državne revizijske komisije, ki so dokončne. Glede na to, da je Državna revizijska komisija o izpolnjevanju pogoja Reference že odločala, je naročnik na takšno odločitev vezan. Na podlagi navedenega je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo delno zavrgel, delno zavrnil.

Vlagatelj je zoper naročnikovo odločitev o zavrženju, dne 5.1.2011, vložil pritožbo, v kateri navaja, da zoper naročnikovo odločitev na podlagi 5. odstavka 12. člena ZRPJN vlaga pritožbo.

Zoper naročnikovo odločitev o zavrnitvi revizijskega zahtevka je vlagatelj z dopisom, z dne 5.1.2011, postopek nadaljeval pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z dopisom, z dne 13.1.2011, ki ga je Državna revizijska komisija prejela dne 14.1.2011, skladno z 2. odstavkom 17. člena ZRPJN vlagateljev zahtevek za revizijo, skupaj z dokumentacijo o oddaji javnega naročila, odstopil v odločanje Državni revizijski komisiji. Na poziv Državne revizijske komisije je naročnik dne 25.1.2011 odstopil še preostalo manjkajočo dokumentacijo.

V obravnavanem primeru je Državna revizijska komisija, upoštevajoč načelo hitrosti postopka, sprejela sklep, da se vlagateljevo pritožbo zoper naročnikovo odločitev o zavrženje zahtevka za revizijo (vsebovano v 2. točki izreka) in vlagateljevo zahtevo po nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za revizijo, obravnavata skupaj. Iz 1. odstavka 300. člena Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, z nadaljnjimi spremembami,v nadaljevanju: ZPP), katerega določbe se na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN v reviziji postopkov oddaje naročil in v drugih postopkih, urejenih z ZRPJN, smiselno uporabljajo glede vprašanj, ki jih ZRPJN ne ureja, namreč izhaja, da se lahko v primeru, kadar teče pred istim sodiščem več pravd med istimi osebami ali več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, vse te pravde s sklepom senata združijo za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. O vseh združenih pravdah lahko izda sodišče skupno sodbo.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Med strankama je v obravnavanem primeru sporna naročnikova ocena o pomanjkanju aktivne legitimacije vlagatelja, s čimer ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo vloženega revizijskega zahtevka. Toda iz vsebine naročnikove odločitve, po presoji Državne revizijske komisije, izhaja, da je naročnik vse vlagateljeve ugovore, navedena dejstva, na katera je vlagatelj oprl svoj revizijski zahtevek, tudi vsebinsko obravnaval, s čimer je bilo vlagateljevi pravici do pravnega varstva zadoščeno. Naročnik je namreč vlagateljeva zatrjevanja, da izpolnjuje referenčne pogoje iz 5.2 G točke Knjige 1 razpisne dokumentacije z dodatno navedbo referenc, vsebinsko obravnaval, zato, po oceni Državne revizijske komisije, ponovna presoja naročnika o isti stvari v obravnavanem primeru ne bi bila smiselna. Poleg tega vlagatelj, preko zahteve za nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo, svojo pravico do pravnega sredstva že izvršuje, zaradi česar je Državna revizijska komisija, upoštevaje določbo 4. odstavka 343. člena ZPP, vlagateljevo pritožbo zavrgla.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija vpogledala v spisovno dokumentacijo in ugotovila, da je naročnik v obravnavanem primeru, najprej dne 15.2.2010, sprejel odločitev (sklep št. 1.-205/2010), s katero je vlagateljevo ponudbo izbral kot najugodnejšo. Na podlagi vloženih revizijskih zahtevkov s strani preostalih konkurenčnih ponudnikov je Državna revizijska komisija presodila, da vlagateljeva ponudba ne izpolnjuje naročnikovih zahtev iz 5.2. G točke Knjige 1 razpisne dokumentacije, ki se nanaša na reference, s katerimi so ponudniki dokazovali svojo tehnično sposobnost za izvedbo predmeta obravnavanega javnega naročila. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija presodila, da je naročnik kršil določbo 84. člena Zakona o javnem naročanju na vodnem, energetskem, transportnem področju in področju poštnih storitev (Uradni list RS, št. 128/06 s spremembami), ker po opravljenem pregledu ponudb ponudbe izbranega ponudnika, zaradi neizpolnjevanja zahtev iz razpisne dokumentacije, ni izločil iz nadaljnjega postopka javnega naročanja in je zato naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila v nadaljevanju tudi razveljavila.
Naročnik je nato dne 5.7.2010 sprejel novo odločitev, s katero je kot najugodnejšega ponudnika izbral konzorcij GH Holding, Tivolska cesta 30, Ljubljana in Thales Rail Signalling Solutions GesmbH, Scheydgasse 41, Dunaj, Avstrija, medtem ko je vlagateljevo ponudbo, zaradi ne predložitve ustreznih referenc, kot nepopolno izločil iz postopka oddaje javnega naročila. Zoper takšno naročnikovo odločitev je vlagatelj dne 28.7.2010 vložil zahtevek za revizijo, v katerem pa tehnične usposobljenosti za izvedbo predmetnega javnega naročila in s tem izpolnjevanje omenjenih razpisnih zahtev ni uspel dokazati. Pri tem je potrebno poudariti, da vlagatelj v takratnem revizijskem postopku dejstva, da zahtevane reference izpolnjuje, ni ne zatrjeval ne dokazoval, kakor to počne sedaj v predmetnem revizijskem postopku. Državna revizijska komisija je zato takšni naročnikovi oceni o neizpolnjevanju tehničnih zahtev tedaj v celoti sledila in s sklepom št. 018-203/2010-17 pravilnost naročnikovega ravnanja tudi potrdila.

V obravnavanem revizijskem postopku zoper ponovno naročnikovo odločitev v postopku oddaje javnega naročila, z dne 22.11.2010, je naročnik vlagateljevo ponudbo, zaradi neizpolnjevanja iste točke razpisne dokumentacije oz. referenc, ponovno izločil iz postopka oddaje javnega naročila. je Državna revizijska komisija v obravnavanem revizijskem postopku v celoti sledila naročnikovi oceni, da vlagatelj v obravnavanem primeru aktivne legitimacije ni izkazal.

Državna revizijska komisija je namreč pri presoji predmetnega spora, v dokazne namene, vpogledala v celotno dokumentacijo o predmetnem javnem naročilu, v Poročilo o odpiranju, pregledu in analizi ponudb z dne 12.2.2010, v Poročilo o odpiranju, pregledu in analizi ponudb z dne 24.6.2010, v Poročilo o odpiranju, pregledu in analizi ponudb z dne 10.11.2011, v Odločitev o oddaji javnega naročila št. 1.-205/2010, z dne 15.2.2010, Odločitev o oddaji javnega naročila št. 1.-811/2010, z dne 5.7.2010, Odločitev o oddaji javnega naročila št. 1.-1462/2010, z dne 22.11.2010 ter v vlagateljevo ponudbo. Po preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, skladno z določilom 2. alineje 1. odstavka 23. člena ZRPJN, ter skladno z določilom 6. odstavka 22. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Aktivna legitimacija za vložitev zahtevka za revizijo je opredeljena v prvem odstavku 9. člena ZRPJN, ki določa, da lahko zahtevek za revizijo vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali da bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.

Da bi se določenemu subjektu priznalo upravičenje za vodenje revizijskega postopka, zakon torej zahteva dvoje: 1. (dejanski) interes za dodelitev naročila in 2. realno stopnjo verjetnosti nastanka škode, katero je posledično mogoče pripisati ravnanju naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev (obstajati mora torej vzročna zveza med realno stopnjo verjetnosti nastanka škode in zatrjevano kršitvijo naročnika). Izkazovanje aktivne legitimacije oziroma pravnega interesa je v postopku revizije procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, če naj bo stranka v postopku upravičena do konkretnega pravnega varstva. ZRPJN torej meritorno odločanje o zahtevku za revizijo pogojuje z izkazovanjem aktivne legitimacije oziroma pravnega interesa.

Medtem ko v obravnavanem primeru vlagatelju ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev javnega naročila, pa je vendarle potrebno ugotoviti, da je možnost nastanka škode vlagatelju, zaradi domnevnih kršitev, ki jih vlagatelj naročniku očita v zahtevku za revizijo, dejansko izključena. Kajti kot je bilo že omenjeno, je vlagatelj zoper naročnikovo odločitev, z dne 5.7.2010, v kateri je naročnik ugotovil nepopolnost vlagateljeve ponudbe zaradi neizpolnjevanja 5.2. G točke Knjige 1 razpisne dokumentacije oz. referenc, revizijski zahtevek že vložil, s čimer mu je bila tudi dana možnost oz. priložnost sodelovanja v revizijskem postopku ter s tem vplivanja na odločitev Državne revizijske komisije. Vlagatelj v takratnem revizijskem zahtevku naročnikove odločitve o nepopolnosti njegove ponudbe zaradi neizpolnjevanja referenc ni izpodbijal, Državna revizijska komisija pa je, na podlagi izvedenega dokaznega postopka, takšno naročnikovo odločitev, in sicer, da je ravnal pravilno, ko je vlagateljevo ponudbo kot nepopolno izločil iz predmetnega postopka oddaje javnega naročila, tudi dokončno potrdila. Naročnik je bil v ponovljenem postopku ocenjevanja in vrednotenja, v smislu tretjega odstavka 23. člena ZRPJN, vezan na napotke Državne revizijske komisije, pri čemer lahko Državna revizijska komisija, v skladu z drugim odstavkom 19. člena ZRPJN, odloča le v mejah zahtevka za revizijo, tako da tudi napotke glede nadaljnjega postopanja naročniku lahko poda le v delih, ki so bili v zahtevku za revizijo izpostavljeni kot sporni.

Upoštevaje dejstvo, da je naročnik v obravnavanem primeru o nepopolnosti vlagateljeve ponudbe (zaradi neizpolnjevanja 5.2. G točke Knjige 1 razpisne dokumentacije) že odločil, takšni naročnikovi oceni pa je, s svojo odločitvijo št. 018-203/2010-17, pritrdila tudi Državna revizijska komisija, je potrebno izpostaviti, da se postopek oddaje javnega naročila vrne v fazo pregleda, ocenjevanja in vrednotenja ponudb, pri čemer pa je naročnik pri svojo odločitvi o oddaji javnega naročila vezan na odločitev Državne revizijske komisije, ki je naročnikovemu ravnanju že pritrdila. Poleg tega odločitev Državne revizijske komisije ne veže samo naročnika, ampak tudi vse preostale stranke, ki so v revizijskem postopku imele možnost sodelovati in na odločitev Državne revizijske komisije tudi vplivati. Pri tem je potrebno ugotoviti, da je bila v predmetnem postopku oddaje javnega naročila vlagatelju, v okviru vložitve revizijskega zahtevka z dne 28.7.2010, takšna možnost dana, zaradi česar isto naročnikovo ravnanje ne more biti predmet večkratne presoje Državne revizijske komisije.

Državna revizijska komisija ne sprejema vlagateljevega stališča, da je Državna revizijska komisija pri odločanju presojala le ustreznost italijanske reference za vgradnjo sistema SCMT, ne pa tudi ustreznosti ostalih priglašenih referenc, ker to ni bil predmet vloženih revizijskih zahtevkov. Državna revizijska komisija je, na pobudo vlagatelja (vlagateljev revizijski zahtevek z dne 28.07.2010), v takratnem revizijskem postopku presojala naročnikovo ravnanje, in sicer ali vlagatelj izpolnjuje zahteve 5.2. G točke Knjige 1 razpisne dokumentacije, po kateri so morali ponudniki navesti, da so v zadnjih 5 (petih) letih pred dnevom objave javnega naročila uspešno opravili dobavo in montažo v ponudbi ponujene ETCS opreme za sistem ERTMS/ETCS na infrastrukturi, ki je kompatibilen s ERTMS/ETCS napravami na voznih sredstvih. Na vlagatelju pa je bilo dokazno breme, da dokaže izpolnjevanje omenjene zahteve in protipravnost naročnikovega ravnanja oz. napačno naročnikovo oceno o nepopolnosti vlagateljeve ponudbe. V obravnavanem primeru pa gre ugotoviti, da vlagatelj ponovno zahteva presojo o isti stvari, o kateri je bilo že odločeno in pri tem navaja nova dejstva, in sicer se sklicuje na refrenčne projekte, pri čemer pa po oceni Državne revizijske komisije ni uspel istočasno dokazati, da na novo navedena dejstva in dokaze, brez svoje krivde, ni mogel uveljavljati že prej, preden je o naročnikovem ravnanju, s sklepom št. 018-203/2010-17, odločila Državna revizijska komisija. Kajti refrenčni projekti se nanašajo na vprašanje izpolnjevanja 5.2. G točke Knjige 1 razpisne dokumentacije oz. referenc, kar pa je bilo že predmet presoje in bi jih moral vlagatelj takrat tudi zatrjevati.. Pri tem se Državna revizijska komisija prav tako ne strinja z vlagateljevim zatrjevanjem o tem, da veljavni ZRPJN ne vsebuje določbe, ki bi vlagatelju nalagala, da mora v prvem revizijskem zahtevku navesti vsa relevantna dejstva in dokaze. Določba 5. točke 4. odstavka 12. člena ZRPJN določa, da mora vlagatelj v zahtevku za revizijo navesti dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo. Medtem ko iz pravne prakse Državne revizijska komisije izhaja, da Državna revizijska komisija v primeru dvoma o obstoju posameznega dejstva, sklepa na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), oziroma na podlagi vseh izvedenih dokazov v dokaznem postopku. Državna revizijska komisija tako sprejema svojo odločitev zgolj na podlagi izvedenega dokaznega postopka, ki predstavlja izvedbo vseh, v revizijskem zahtevku navedenih dejstev in predlaganih dokazov, na katera vlagatelj opira svoj zahtevek (212. člen ZPP). Navedeno pomeni, da je predvsem na vlagatelju dolžnost in dokazno breme, da dokaže nepravilnost naročnikovega ravnanja v posameznem revizijskem postopku.

Na podlagi navedenega dejanskega stanja Državna revizijska komisija ugotavlja, da gre v obravnavnem primeru za odločanje o istem predmetu, in sicer o izpolnjevanju naročnikove zahteve iz 5.2. G točke Knjige 1 razpisne dokumentacije, ki je bil, na pobudo vlagatelja (vlagateljev revizijski zahtevek z dne 28.07.2010), enkrat že predmet revizijske presoje Državne revizijske komisije, zaradi česar vnovična presoja o isti stvari, po mnenju Državne revizijske komisije, ni več dopustna. Upoštevaje navedeno Državna revizijska komisija ocenjuje, da vlagatelj v obravnavanem primeru ni uspel izkazati verjetnost nastanka škode, ki naj bi bila posledica naročnikovega protipravnega ravnanja, s čimer posledično tudi aktivna legitimacija za vložitev predmetnega revizijskega zahtevka ni izkazana.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval tudi povračilo stroškov, ki so mu nastali z revizijo, in sicer nagrado za postopek v višini 1.400,00 EUR in stroške za plačano takso v višini 10.000,00 EUR. Ker je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo zavrgla kot neutemeljen, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov, nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je bilo potrebno zavrniti zahtevo vlagatelja za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 4. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (5. odstavek 23. člena ZRPJN).


V Ljubljani, dne 7.03.2011

Predsednica senata:
mag. Nataše Jeršič
Članica Državne revizijske komisije


Vročiti:
- odvetniška družba Križanec o.p., d.o.o., Dalmatinova 5, Ljubljana,
- družba ALSTOM Ferroviaria S.p.A., Via Ottavio moreno 23, 12038 Savigliano, Italija,
- Slovenske železnice d.o.o., Kolodvorska ulica 11, Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javna naročila, gospodarske javne, službe in koncesije, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana,
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana.