018-005/2011 Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje

Številka: 018-005/2011-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s sprem., v nadaljevanju: ZRPJN), v senatu predsednice mag. Maje Bilbija in članic Miriam Ravnikar šurk ter Sonje Drozdek šinko, ob sodelovanju svetovalca Andraža Žvana, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Dobava in montaža pohištvene, informacijske, splošne medicinske opreme in medicinskih aparatov za Kliniko za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo (ORL) Univerzitetnega Kliničnega centra Ljubljana objekt R", in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj MOLLIER, d.o.o., Opekarniška cesta 3, Celje (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Republika Slovenija, MINISTRSTVO ZA ZDRAVJE, štefanova 5, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 21.1.2011

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo z dne 29.11.2010 se ugodi tako, da se razveljavi odločitev naročnika o oddaji javnega naročila v sklopu 4: Medicinski aparati, kot je razvidna iz dokumenta "Odločitev o oddaji javnega naročila št. JN371/2010" s številko 4300-81/2008-378 z dne 15.11.2010.

2. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške v višini 5.000,00 EUR, v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa.

Obrazložitev

Naročnik je dne 10.12.2009 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila po odprtem postopku. Obvestilo o predmetnem javnem naročilu je naročnik objavil na portalu javnih naročil dne 15.1.2010, pod št. objave JN371/2010, in v Uradnem listu EU dne 19.1.2010, pod št. objave 2010/S 12-015103.

Naročnik je dne 12.4.2010 sprejel Odločitev o oddaji javnega naročila št. 4300-81/2008-294, s katero je ponudnike obvestil, da se predmetno javno naročilo odda v sklopu 2 ponudniku Olympus Slovenija, d.o.o., v sklopu 3 ponudniku Sanolabor, d.d., v sklopu 4 ponudniku Olympus Slovenija, d.o.o., medtem ko je za vse ponudbe iz sklopa 1 naročnik ocenil, da so neprimerne in je zato postopek javnega naročilo v tem sklopu zaključil kot neuspešnega.

Vlagatelj je z vlogo z dne 20.5.2010 vložil zahtevek za revizijo, s katerim je predlagal razveljavitev naročnikove odločitve o oddaji naročila v vseh štirih sklopih. Na podlagi vloženega zahtevka za revizijo je Državna revizijska komisija dne 22.9.2010 sprejela sklep št. 018-198/2010-10, s katerim je zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila naročnikovo odločitev o oddaji javnega naročila št. 4300-81/2008-294 z dne 12.4.2010, in sicer v vseh štirih sklopih.

Naročnik je dne 15.11.2010 v sklopu 4 - Medicinski aparati izdal novo odločitev o oddaji javnega naročila, in sicer pod št. 4300-81/2008-378. Iz odločitve je razvidno, da je naročnik postopek oddaje predmetnega javnega naročila v sklopu 4 zaključil kot neuspešnega, pri čemer je za vlagateljevo ponudbo ugotovil, da je nesprejemljiva, saj naj bi bila ponudbena cena bistveno višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, poleg tega pa naj bi tudi presegala naročnikova zagotovljena sredstva za sklop 4.

Zoper novo odločitev o oddaji naročila v sklopu 4 je vlagatelj z vlogo z dne 29.11.2010 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da so ugotovitve naročnika nepravilne. Vlagatelj navaja, da je 79. člen Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06, 16/08, 34/08, 19/10; v nadaljevanju: ZJN-2), na katerega se sklicuje naročnik, napačna pravna podlaga, saj se uporablja takrat, ko se javno naročilo odda. Če je imel naročnik namen, da se naročilo ne odda, bi moral uporabiti 80. člen ZJN-2. Vlagatelj dalje navaja, da iz sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila izhaja, da znaša ocenjena vrednost opreme za sklop 4 480.000,00 EUR brez DDV, vlagateljeva ponudba pa je znašala le 383.548,64 EUR brez DDV. To pomeni, navaja vlagatelj, da ponudbe ni mogoče obravnavati kot nesprejemljive. Vlagatelj meni, da ga želi naročnik diskreditirati oz. da želi izbrati drugega ponudnika, kar je razvidno tudi iz prvotne odločitve o oddaji naročila z dne 12.4.2010, v kateri je naročnik vlagateljevo ponudbo spoznal kot popolno in nikjer ni omenjal nesprejemljivosti. Vlagatelj se tudi čudi, da ga je naročnik pozival k dopolnitvi ponudbe, če je menil, da je nesprejemljiva. Predstavnik naročnika je trdil, da je preveril cene na trgu in da so vlagateljeve vrednosti bistveno višje od konkurenčnih cen, vendar teh poizvedb v dokumentaciji ni bilo zaslediti, navaja vlagatelj, in dodaja, da je naročnik primerjal cene ostalih ponudnikov s cenami vlagatelja. Po mnenju vlagatelja nepopolnih ponudb ni mogoče primerjati s popolnimi, saj sta oba ostala ponudnika odstopila od ponudb, ker nista zagotavljala servisa. Naročnik ponudbe primerja pavšalno, kar je razvidno iz dejstva, da so v vseh treh ponudbah v določenih postavkah ponujeni isti proizvodi z minimalnimi odstopanji v ceni. Do razlik prihaja le v postavkah, kjer so ponujeni različni proizvodi in kjer gre za zagotavljanje različne kvalitete blaga. Za vse komunikacije, ki jih ponuja vlagatelj, se uporabljajo optična vlakna, ki so bolj kvalitetna. Naročnik bi tako moral primerjati cene enakih proizvodov v istem kakovostnem razredu. Vlagatelj meni, da je naročnik kršil načelo enakopravne obravnave ponudnikov, zaradi česar predlaga razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila z dne 15.11.2010 v sklopu 4, zahteva pa tudi povrnitev stroškov za plačano takso.

Naročnik je dne 16.12.2010 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen. V obrazložitvi sklepa navaja, da je iz njegove odločitve o oddaji naročila jasno razviden namen, da zavrača vse ponudbe, zato sklicevanje na napačno pravno podlago še ne pomeni nepravilne odločitve. Naročnik zavrača navedbe o diskreditaciji vlagatelja in navaja, da je ravnal v skladu z ZJN-2, ki v 21. točki prvega odstavka 2. člena določa, da je nesprejemljiva ponudba tista, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva ali katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. Vlagatelj si po mnenju naročnika napačno razlaga pojem nesprejemljive ponudbe, saj ni nesprejemljiva le tista, katere cena presega zagotovljena sredstva, temveč je nesprejemljiva tudi tista, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet naročila na trgu. Naročnik je v odločitvi kot prvi razlog navedel preseganje cen na trgu, preseganje zagotovljenih sredstev pa le podredno. Po mnenju naročnika ocenjena vrednost ne pomeni zagotovljenih sredstev, prav tako je napačen zaključek vlagatelja, da naročnik ni obvestil svojega nadzornega organa. Na revizijske navedbe, da si naročnik prizadeva izbrati točno določenega ponudnika, naročnik odgovarja, da gre le za subjektivno mnenje vlagatelja, ki ni argumentirano, saj naročnik ni izbral nobenega ponudnika in je postopek zaključil kot neuspešen. Prav tako vlagateljeve ponudbe v nobeni izmed odločitev ni spoznal za popolno, k dopolnitvi ponudbe pa je vlagatelja pozval zato, ker je bila ponudba nepopolna v delih, ki jih naročnik sam ni mogel preverjati, šlo pa je za dopustne dopolnitve v skladu z zakonom. Po mnenju naročnika je vlagateljevo ponudbo mogoče primerjati z ostalimi ponudbami, saj so nekatere ponudbe primerne in ustrezajo tehničnim zahtevam. Ponudbe so res nepravilne, ker ne izpolnjujejo enega izmed pogojev glede zagotavljanja servisa za manjši del ponujene opreme, vendar to še ne pomeni, da jih ni mogoče primerjati glede cen. Naročnik tudi navaja, da mu ni bilo treba posebej preverjati cen na trgu za predmet naročila, saj je primerjal cene ostalih dveh ponudnikov, in dodaja, da je v predmetnem postopku opravil vsa zakonska in strokovna preverjanja ter vložil ogromno napora, da je vse ponudbe natančno pregledal, preveril vse izjave in se z vsemi artikli podrobno seznanil ter od strokovnjakov pridobil ustrezna pojasnila glede ustreznosti artiklov. Na navedbe, da vlagatelj ponuja optična vlakna, naročnik odgovarja, da teh v razpisni dokumentaciji ni zahteval, saj je predpisal le funkcionalne zahteve. Ker je naročnik opredelil tehnične parametre le do te mere, da zagotovi minimalno zahtevano kvaliteto in funkcionalnost, tehnološko rešitev izpolni ponudnik, mednarodni standardi in tehnološki predpisi pa poskrbijo, da je oprema skladna in kompatibilna. Navedbe o višjih in nižjih standardih so zato po mnenju naročnika le subjektivna ocena. Naročnik lahko med sabo primerja ponudbe, ki izpolnjujejo tehnične zahteve glede predmeta, razvrščanje ponudb na višji ali nižji cenovni razred pa bi bilo v neskladju z določili ZJN-2. Naročnik zaključuje s primerjavo cen med nekaterimi artikli, ki jih ponujata eden izmed ponudnikov in vlagatelj.

Vlagatelj je naročnika z vlogo z dne 31.12.2010 obvestil, da bo nadaljeval revizijski postopek pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj v vlogi odgovarja na naročnikove trditve in dodatno pojasnjuje revizijske navedbe.

Po prejemu vlagateljevega obvestila, da bo nadaljeval revizijski postopek, je naročnik z dopisom z dne 6.1.2011 Državni revizijski komisiji odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo.

Po pregledu dokumentacije ter proučitvi utemeljenosti navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija ugotovila, da je zahtevek za revizijo utemeljen, in sicer zaradi razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Med vlagateljem in naročnikom je spor glede vprašanja, ali je naročnik vlagateljevo ponudbo pravilno označil kot nesprejemljivo. Nesprejemljiva ponudba je v 21. točki prvega odstavka 2. člena ZJN-2 definirana kot ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva, ali ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu. ZJN-2 torej alternativno našteva dva možna razloga za nesprejemljivost ponudbe: preseganje zagotovljenih sredstev ali preseganje tržnih cen za predmet javnega naročila. Nesprejemljiva ponudba je, ob upoštevanju 16. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, nepopolna ponudba in jo mora naročnik izločiti. Ponudba, ki je ni mogoče označiti za nesprejemljivo in ki je hkrati tudi pravočasna, formalno popolna, pravilna in primerna, je popolna ponudba in je naročnik ne sme izločiti na podlagi prvega odstavka 80. člena ZJN-2.

Uvodoma je treba odgovoriti na vprašanje, ali je naročnik uporabil pravilno pravno podlago, ko je v sklopu 4 sprejel odločitev, da vse ponudbe zavrne kot nepopolne, in sicer zato, ker je za dve ponudbi ugotovil, da sta nepravilni, za vlagateljevo pa, da je nesprejemljiva. Vlagatelj namreč navaja, da naročnik kot pravno podlago ne bi smel navesti 79. člena ZJN-2, ki se uporablja takrat, ko se javno naročilo odda, temveč bi moral uporabiti 80. člen ZJN-2, če je bil njegov namen, da javnega naročila ne odda. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi odstavek 79. člena ZJN-2, ki ga naročnik navaja kot pravno podlago za izdajo dokumenta "Odločitev o oddaji javnega naročila št. JN371/2010" z dne 15.11.2010, določa, da naročnik po pregledu in ocenjevanju ponudb v razumnem roku, ki v primeru javnih naročil iz prvega odstavka 12. člena tega zakona ne sme biti daljši od 60 dni, v primeru drugih javnih naročil pa 45 dni, sprejme odločitev o oddaji naročila. Svojo odločitev mora obrazložiti in navesti ugotovitve ter razloge zanjo. V odločitvi mora naročnik opozoriti ponudnike o možnem pravnem varstvu ter navesti, kje in v kakšnem roku se vloži zahteva za uveljavitev pravnega varstva v postopku javnega naročanja, in višino takse za postopek pravnega varstva v postopku javnega naročanja, transakcijski račun, na katerega se le-ta vplača in sklic, ki se pri tem navede. Prvi odstavek 79. člena ZJN-2 se torej nanaša na situacijo, ko naročnik sprejme odločitev o oddaji naročila, zato je mogoče slediti vlagatelju, ki navaja, da 79. člen ZJN-2 ne more predstavljati pravne podlage v primeru, kadar naročnik postopka oddaje javnega naročila ne zaključi z dodelitvijo naročila. To je navsezadnje razvidno tudi iz naslova 79. člena ZJN-2, ki se glasi "odločitev o oddaji naročila".

Položajem, ko naročnik naročila ne odda, je namenjen 80. člen ZJN-2. Že iz naslova tega člena (izločitev ponudb, ustavitev postopka, zavrnitev vseh ponudb, odstop od izvedbe javnega naročila) je razvidno, da ta člen ureja različne situacije, ko se postopek oddaje javnega naročila ne konča z dodelitvijo naročila. Prvi odstavek 80. člena ZJN-2 ureja položaj, ko naročnik izloči ponudbe, za katere po ocenjevanju in vrednotenju ugotovi, da niso popolne. Naročnik je v tem primeru dolžan v odločitvi, s katero se ponudnika izloči iz postopka oddaje javnega naročila, izločenega ponudnika opozoriti na možnost uveljavljanja pravnega varstva ter navesti podatke iz prvega odstavka 79. člena ZJN-2. Drugi odstavek 80. člena ZJN-2 se nanaša na položaj, ko naročnik že pred potekom roka za odpiranje ponudb ustavi postopek javnega naročanja. V tem primeru mora naročnik o svoji odločitvi obvestiti ponudnike, ki so oddali ponudbo, ter jo praviloma objaviti na portalu javnih naročil oz. v Uradnem listu Evropske unije, že predložene ponudbe pa mora neodprte vrniti pošiljateljem. Tretji in četrti odstavek 80. člena ZJN-2 urejata položaj, ko se naročnik po preteku roka za odpiranje ponudb odloči, da bo zavrnil vse ponudbe. Naročnik je v tem primeru dolžan o razlogih, zaradi katerih ni izbral nobene ponudbe, in o svoji odločitvi, ali bo začel nov postopek, takoj pisno obvestiti ponudnike ali kandidate, ki so predložili ponudbo, ter vlado oziroma svoj nadzorni organ. Prav tako mora svojo odločitev praviloma objaviti na portalu javnih naročil oz. v Uradnem listu Evropske unije. Peti odstavek 80. člena ZJN-2 pa se nanaša na primer, ko naročnik po sprejemu odločitve o oddaji naročila in še pred sklenitvijo pogodbe o izvedbi javnega naročila odstopi od izvedbe javnega naročila, in sicer zato, ker predmeta javnega naročila ne potrebuje več ali ker zanj nima zagotovljenih sredstev. Naročnik v takem primeru potrebuje soglasje svojega nadzornega organa, o odločitvi in o razlogih, zaradi katerih odstopa od izvedbe javnega naročila, pa mora takoj pisno obvestiti ponudnike ali kandidate, ki so predložili ponudbo.

Iz odločitve o oddaji javnega naročila je razvidno, da je naročnik vse ponudbe, oddane v sklopu 4, zavrnil kot nepopolne, pri čemer naj bi za dve ugotovil, da sta nepravilni, vlagateljevo pa je označil kot nesprejemljivo. Naročnik bi torej moral kot pravno podlago navesti prvi odstavek 80. člena ZJN-2, zato gre slediti vlagatelju, ki opozarja na napačno pravno podlago, navedeno v odločitvi o oddaji naročila. Vendar pa Državna revizijska komisija opozarja, da v predmetnem postopku oddaje javnega naročila navedba napačne pravne podlage ne predstavlja kršitve, ki bi lahko vplivala na položaj vlagatelja v smislu prvega odstavka 9. člena ZRPJN. Naročnik je namreč o svoji odločitvi in razlogih zanjo vlagatelja obvestil. V odločitvi je navedel podatke iz 79. člena ZJN-2, to pa so tudi ravnanja, ki jih ZJN-2 v prvem odstavku 80. člena ZJN-2 zahteva od naročnika v primeru zavrnitve ponudbe kot nepopolne. Vlagateljeva navedba, da naročnik o svoji odločitvi ni obvestil svojega nadzornega organa, je zato neutemeljena, saj ni šlo za položaj iz tretjega in četrtega odstavka 80. člena ZJN-2, torej za zavrnitev vseh ponudb brez poprejšnje ugotovitve o njihovi nepopolnosti, zaradi česar naročnik tudi ni bil dolžan o svoji odločitvi obveščati svojega nadzornega organa oz. Vlade RS.

V nadaljevanju je treba odgovoriti na vprašanje, ali je naročnik ravnal v skladu s pravili ZJN-2, ko je vlagateljevo ponudbo izločil kot nesprejemljivo. Kot je razvidno iz odločitve o oddaji javnega naročila z dne 15.11.2010, je naročnik kot razlog za nesprejemljivost navedel oba razloga, ki ju alternativno določa 21. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2, in sicer tako bistveno preseganje cen na trgu za predmet naročila kot tudi preseganje naročnikovih zagotovljenih sredstev. Kot je mogoče razumeti naročnika, ta v zvezi s prvim razlogom, bistvenim preseganjem cen za predmet naročila na trgu, ni opravil posebne tržne analize, temveč je za primerjavo vzel preostali dve ponudbi iz sklopa 4, katerih ponudbeni ceni sta bili nižji od vlagateljeve in ki sta bili označeni kot nepravilni. Naročnik namreč navaja, da mu ni bilo treba posebej preverjati cen na trgu, saj je lahko primerjal ceni ostalih dveh ponudnikov.

V zvezi s takšnim naročnikovim ravnanjem Državna revizijska komisija ugotavlja, da prvi odstavek 14. člena ZJN-2 določa, mora naročnik izračunati ocenjeno vrednost javnega naročila upoštevaje celotno skupno vrednost plačil brez DDV, vključno z možnostjo povečanja obsega naročila in katerimkoli povečanjem vrednosti pogodbe zaradi izbire pravilnega postopka javnega naročanja. Ocenjena vrednost javnega naročila mora vključevati tudi vrednost morebitnih nagrad in drugih izplačil kandidatom in ponudnikom. Ocenjena vrednost se določi tako, da je njena višina primerljiva s cenami na trgu, ki veljajo za predmet javnega naročila, če je dostopen na trgu in ni prilagojen posebnim potrebam naročnika. Iz citirane določbe prvega odstavka 14. člena ZJN-2 izhaja, da mora naročnik opraviti analizo trga že pred začetkom postopka oddaje javnega naročila, saj lahko le na ta način določi ocenjeno vrednost javnega naročila.

Iz sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila (št. 4300-81/2008-253 z dne 10.12.2009) je razvidno, da je naročnik vrednost 4. sklopa ocenil na 480.000,00 EUR brez DDV, vrednost vlagateljeve ponudbe pa je v 4. sklopu znašala 383.548,64 EUR. To pomeni, da je vlagateljeva cena v sklopu 4 za 20,09 % nižja od ocenjene vrednosti. Naročnik niti v odločitvi o oddaji naročila z dne 15.11.2010 niti v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, ni zatrjeval oz. pojasnil, da bi se od trenutka, ko je na podlagi tržnih cen določil ocenjeno vrednost, do sprejema odločitve o izločitvi vlagateljeve ponudbe kot nesprejemljive, cene na trgu tako spremenile, da je mogoče tudi ponudbo, katere cena je nižja od ocenjene vrednosti, označiti za nesprejemljivo. Ob tem je treba opozoriti na drugi odstavek 14. člena ZJN-2, ki določa, da mora biti način izračuna ocenjene vrednosti javnega naročila, vključno z vsemi količinskimi in cenovnimi parametri, na podlagi katerih je naročnik izračunal ocenjeno vrednost naročila, razviden iz dokumentacije, ki jo o javnem naročilu vodi naročnik. Državna revizijska komisija poudarja, da naročnikovo ravnanje, ko je med postopkom oddaje javnega naročila, ne da bi opravil analizo trga, zgolj ugotovil, da je vlagatelj ponudil najvišjo ceno izmed vseh treh ponudnikov, ne more predstavljati podlage za ugotovitev o nesprejemljivosti vlagateljeve ponudbe. Ob tem je treba upoštevati zlasti dejstvo, da vlagateljeva ponudba ne presega ocenjene vrednosti, ki jo je bil naročnik dolžan v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZJN-2 določiti na podlagi primerjave cen na trgu, pa tudi dejstvo, na katerega opozarja sam vlagatelj, in sicer da je naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila že izdal odločitev o oddaji naročila z dne 12.4.2010, ki je bila kasneje sicer razveljavljena, vendar v njej vlagateljeve ponudbe ni označil za nesprejemljivo.

V zvezi z naročnikovimi navedbami, da naj bi bila vlagateljeva ponudba višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu, je treba tudi ugotoviti, da ZJN-2 v 21. točki prvega odstavka 2. člena kot razlog nesprejemljivosti ne določa kakršnegakoli odstopanja od cen, temveč je to lahko le takšno, ki ga je mogoče označiti za bistvenega. Kakšno mora biti odstopanje, da ga je mogoče označiti za bistvenega, ZJN-2 ne določa, zato je treba to vprašanje reševati glede na konkretne okoliščine posameznega primera. Naročnik niti v odločitvi o oddaji naročila niti v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, ni pojasnil, zakaj je ocenil, da gre za bistveno odstopanje v smislu 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Ker za ugotovitev nesprejemljivosti ponudbe ne zadošča le odstopanje od cen, temveč mora biti le-to bistveno, Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnikovi razlagi o nesprejemljivosti vlagateljeve ponudbe v delu, ki se nanaša na bistveno odstopanje od cen na trgu, ni mogoče slediti.

Ne glede na ugotovitve, da naročnik brez analize trga ne more le primerjati dveh ponudb z nižjimi cenami in vlagateljevo ponudbo ter na tej podlagi ugotavljati bistvenega odstopanja od cen, ki veljajo za predmet naročila na trgu, pa gre vlagatelja opozoriti, da mora vsak ponudnik izpolniti tehnične zahteve na način, kot je določen v razpisni dokumentaciji. Posamezen ponudnik sicer lahko ponudi predmet javnega naročila z večjo kvaliteto, kot je zahtevana, vendar s tem nase prevzame tveganje, da bo njegova cena nekonkurenčna v primerjavi s cenami ostalih ponudnikov, ki prav tako izpolnjujejo tehnične zahteve, a ponujajo predmet nižje kvalitete.

Naročnik je kot razlog za ugotovitev, da naj bi bila vlagateljeva ponudba nesprejemljiva, navedel tudi to, da naj bi ponudbena cena presegala naročnikova zagotovljena sredstva. V zvezi s temi navedbami Državna revizijska komisija ugotavlja, da mora naročnik, kot je bilo že zapisano, v skladu s 14. členom ZJN-2 izračunati ocenjeno vrednost javnega naročila, in sicer tako, da je njena višina primerljiva s cenami na trgu, ki veljajo za predmet javnega naročila. Naročnik mora torej pred začetkom postopka oddaje javnega naročila opraviti analizo trga ter na njeni podlagi in v skladu s pravili ZJN-2 določiti ocenjeno vrednost, od katere je odvisen način oddaje javnega naročila. Istočasno mora naročnik v skladu s pravili s področja javnih financ zagotoviti, da bo imel v primeru prevzema obveznosti iz pogodbe o oddaji javnega naročila na voljo sredstva v svojem proračunu, s katerimi bo prevzeto obveznost poravnal. Naročnik mora namreč pri določanju ocenjene vrednosti upoštevati skupno vrednost plačil brez DDV, vključno z možnostjo povečanja obsega naročila in katerimkoli povečanjem vrednosti pogodbe. Naročniku je sicer mogoče pritrditi, ko navaja, da ocenjena vrednost in zagotovljena sredstva nista istovrstna pojma, saj se ocenjena vrednost določa na podlagi pravil javnega naročanja z namenom pravilne izbire postopka oddaje javnega naročila, zagotovljena sredstva pa se določajo na podlagi pravil s področja javnih financ z namenom zagotovitve proračunskih sredstev za poravnavo prevzetih obveznosti. Vendar po drugi strani ni mogoče zanikati, da ti dve vrednosti nista medsebojno povezani. Naročnik določi ocenjeno vrednost naročila s primerjavo tržnih cen. Na tej podlagi oceni, koliko bo znašala njegova prevzeta obveznost po sklenitvi pogodbe o oddaji javnega naročila. Po naravi stvari je zato jasno, da bo moral v svojem proračunu zagotoviti sredstva v enaki višini.

Ker je naročnik določil ocenjeno vrednost, kot je razvidna iz sklepa o začetku postopka z dne 10.12.2009, je mogoče utemeljeno sklepati, da je imel ob začetku javnega naročila tudi zagotovljena sredstva v takšni višini, saj je predmet tega javnega naročila nakup blaga. Državna revizijska komisija sicer dopušča možnost, da se lahko višina zagotovljenih sredstev med izvajanjem postopka oddaje javnega naročila spremeni. Ta možnost izhaja tudi iz petega odstavka 80. člena ZJN-2, ki določa, da lahko naročnik po izdaji odločitve o oddaji naročila odstopi od izvedbe javnega naročila, če ugotovi, da zanj nima (več) zagotovljenih sredstev. Vendar pa naročnik niti v obvestilu o oddaji naročila z dne 15.11.2010 niti v sklepu, s katerim je zavrnil zahtevek za revizijo, ni zatrjeval, da je med postopkom oddaje predmetnega javnega naročila prišlo do spremembe višine zagotovljenih sredstev v proračunu, na podlagi česar bi lahko ugotovil preseganje vlagateljeve ponudbene cene in posledično nesprejemljivost njegove ponudbe. Ker je naročnik določil ocenjeno vrednost predmetnega javnega naročila v višini, ki je višja od vlagateljeve ponudbene cene za sklop 4, in ker hkrati ni z ničemer izkazal, da bodisi že na začetku izvajanja javnega naročila bodisi med postopkom kljub jasni ocenjeni vrednosti ni razpolagal z ustreznimi zagotovljenimi sredstvi, Državna revizijska komisija zaključuje, da tudi naročnikovi razlagi o nesprejemljivosti vlagateljeve ponudbe v delu, ki se nanaša na preseganje zagotovljenih sredstev, ni mogoče slediti.

Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija ugotavlja, da naročnik ni izkazal obstoja razlogov nesprejemljivosti vlagateljeve ponudbe, kot jih določa 21. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2, zaradi česar je v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 23. člena ZRPJN zahtevku za revizijo ugodila in razveljavila odločitev naročnika o oddaji naročila v sklopu 4: Medicinski aparati, kot je razvidna iz dokumenta "Odločitev o oddaji javnega naročila št. JN371/2010" s številko 4300-81/2008-378 z dne 15.11.2010.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.


Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 22. člena ZRPJN. Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je naročnik dolžan vlagatelju povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala celotne priglašene stroške za takso v višini 5.000,00 EUR.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo v višini 5.000,00 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa.


S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 21.1.2011

predsednica senata:
mag. Maja Bilbija
članica Državne revizijske komisije





Vročiti:

- Republika Slovenija, Ministrstvo za zdravje, štefanova 5, 1000 Ljubljana
- MOLLIER, d.o.o., Opekarniška cesta 3, 3000 Celje
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana