018-216/2010 NIGRAD, javno komunalno podjetje d.d.

Številka: 018-216/2010-10

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s sprem., v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu predsednice Miriam Ravnikar šurk ter članic Vide Kostanjevec in Sonje Drozdek šinko, ob sodelovanju višje svetovalke Zlate Jerman, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Prevzem blata/mulja iz čistilne naprave komunalnih odpadnih vod Centralne čistilne naprave Maribor", začetega na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika SAUBERMACHER SLOVENIJA, d.o.o., Ulica Matije Gubca 2, Murska Sobota, ki ga po pooblastilu zastopa Odvetniška pisarna Ulčar & partnerji, d.o.o., Vojkova cesta 52, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika NIGRAD, javno komunalno podjetje d.d., Zagrebška cesta 30, Maribor (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 30. 9. 2010

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo, z dne 6. 8. 2010, se ugodi tako, da se razveljavi razpisna dokumentacija v delu: Merila, kjer je določena višina stroška prevoza do odjemnega mesta 0,50 EUR/t/km x razdalja v km (drugi stavek 9. člena Navodil za izdelavo ponudbe in 2. točka obrazca Predračuna).

2. Naročnik je dolžan povrniti vlagatelju stroške v višini 2.320,00 EUR, v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po poteku roka, določenega v tej točki. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je na portalu javnih naročil, dne 2. 7. 2010, pod št. objave JN5759/2010, objavil obvestilo o javnem naročilu "Prevzem blata/mulja iz čistilne naprave komunalnih odpadnih vod Centralne čistilne naprave Maribor".

Vlagatelj je še pred potekom roka, določenega za predložitev ponudb, z vlogo, z dne 6. 8. 2010, vložil zahtevek za revizijo, s katerim je predlagal razveljavitev postopka oddaje javnega naročila oziroma podrejeno razveljavitev postopka oddaje javnega naročila v celoti.

Vlagatelj je navajal, da je naročnik v 13. točki prvega odstavka 7. člena navodil določil pogoj, po katerem mora biti ponudnik hkrati tudi končni prevzemnik odpadka (blata/mulja). Vendar pa naročnik ni zahteval predložitve dovoljenja, ki bi potrjevalo ustrezno usposobljenost ponudnika da te iste odpadke tudi odstrani. Tako usposobljenost bi bilo v konkretnem primeru mogoče izkazati z ustreznim dovoljenjem za obdelavo blata v ocenjenem obsegu 14.500 ton letno oziroma 58.000 ton v celotnem štiriletnem pogodbenem obdobju. Naročnik bi moral ob upoštevanju načela sorazmernosti urediti ustrezne mehanizme, kako ponudniki dokažejo izpolnjevanje pogoja, saj je pogoj brez zahteve po izkazu usposobljenosti nesmiseln. Razpis tudi sicer kot pogoja ne določa nobenega izkaza usposobljenosti in po mnenju vlagatelja naročniku ne daje nobene informacije o osnovni sposobnosti ponudnikov. Razpis tudi ne vključuje nobenih običajnih zavarovanj za resnost ponudbe in dobro izvedbo del. Čeprav gre za vprašanji, ki sta načeloma v diskreciji naročnika, v konkretnem primeru tak pristop gotovo ne priča o tem, da bi naročnik sledil gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja.

Vlagatelj je dalje zatrjeval, da je naročnik v 9. členu navodil kot edino merilo izbire najugodnejšega ponudnika določil ponudbeno ceno in navedel, da bo izbral ponudnika, ki bo ponudil najnižjo ceno. Naročnik je pri tem od ponudnikov zahteval, da morajo pri določitvi skupne ponudbene cene upoštevati strošek prevoza do odjemnega mesta, in sicer za ceno 0,50 EUR/t/km x razdalja v km, katerega naj bi opravljal naročnik sam. Na osnovi vprašanj potencialnih ponudnikov se navedena zahteva razlaga tako, da je potrebno ceni, ki jo ponudi posamezni ponudnik, prišteti zmnožek razdalje od naročnika do odjemnega mesta v kilometrih, ocenjene količine prevzetega mulja/blata, ki znaša 14.5000 ton/letno in zneska 0,50 EUR. Tako opredeljeno merilo po prepričanju vlagatelja pomeni, da naročnik kot edinega merila ni uporabil cene, temveč je kot merilo uporabil tudi oddaljenost do prevzemnega mesta (deponije). Taka opredelitev je že sama po sebi netransparentna, ker v sebi skriva merilo, ki ga naročnik v razpisni dokumentaciji ni navedel. Naročnik torej izbira na podlagi merila ekonomske najugodnejše ponudbe in bi to moral upoštevati tudi v razpisni dokumentaciji in merilo ustrezno ovrednotiti. Poleg navedenega po mnenju vlagatelja obvezen pribitek zaradi oddaljenosti k ponujeni ceni neutemeljeno diskriminira ponudnike, glede na njihovo oddaljenost od čistilne naprave. Cena 0,50 EUR/t/km je namreč določena tako nerealno visoko, da se za prevzemno mesto, ki je oddaljeno 150 km, strošek prevoza izenači s skupnimi stroški nalaganja, prevoza in odstranjevanja tone prevzetega mulja/blata po obstoječi pogodbi, ki znašajo 9,1262 EUR/tono. Ti stroški se torej že po 18 km izenačijo s pribitkom po formuli. Ponudniki, ki so locirani dlje kot 18 km od lokacije naročnika, so tako onemogočeni ponuditi konkurenčno ponudbo, saj morajo od te oddaljenosti naprej ponudbeni ceni prištevati pribitke, ki niso realni, ponudniki, ki so v bližini naročnika, pa so zaradi takega merila neupravičeno v prednosti. Slednji ponudniki lahko tako izračunajo, koliko višjo ceno na tono odstranjenih odpadkov, v primerjavi s konkurenčnimi ponudniki, lahko ponudijo, pa bodo še vedno najugodnejši. Merilo omogoča takšnemu ponudniku neutemeljeni dodatni dobiček. Pri navedenem merilu ne gre za stvarne in na dejstvih utemeljene stroške prevoza, temveč za način, kako čim bolj omejiti krog potencialnih ponudnikov in je zato takšno merilo v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom enakega obravnavanja ponudnikov. Takšno merilo je po mnenju vlagatelja v nasprotju tudi z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja, saj je odločitev o tem, ali bo naročnik prevoz opravljal sam ali preko izvajalcev, v diskreciji naročnika le toliko, kolikor naročnik z njo ne ravna v nasprotju z načeli javnega naročanja. Naročnik se s tem, ko samovoljno določa pribitke za prevoz mulja/blata do deponije, hkrati pa izključuje možnost, da bi take storitve prevoza opravljali ponudniki (izključuje variantne ponudbe), arbitrarno in brez razloga omejuje pri možnosti, da mu ponudnik ponudi ugodnejšo celovito storitev odstranjevanja. Naročnik se s tem merilom sam omejuje v možnosti izbire najbolj gospodarne porabe sredstev in dosege ciljev svojega delovanja.

Naročnik je s sklepom, izdanim dne 31. 8. 2010, pod št. 35/2010, zahtevek za revizijo kot neutemeljenega zavrnil.

V zvezi z revizijskimi očitki, ki se nanašajo na predložitev dovoljenja za izkazovanje pogoja, da mora biti ponudnik tudi končni prevzemnik blata/mulja, je naročnik odgovoril, da bi ravnal v nasprotju z načelom sorazmernosti, če bi določil pretirane pogoje. Za prevzem in obdelavo blata/mulja veljajo posebni predpisi, ki jih mora vsak ponudnik upoštevati, ne glede na to, ali naročnik to zahteva ali ne. Razumljivo je in to izhaja tudi iz splošne izjave, ki so jo morali podati ponudniki, da mora ponudnik imeti vsa ustrezna dovoljenja za izvajanje dejavnosti, ki jih predpisuje zakon (Izjava o izpolnjevanju pogojev, obrazec 4). Pogoje, ki jih mora naročnik navesti v razpisni dokumentaciji, ne morejo zahtevati ponudniki, lahko pa ponudniki nasprotujejo pogojem, ki so v nasprotju z zakonom. Neutemeljena je tudi zahteva, da razpis ne vsebuje običajnih zavarovanj za resnost ponudbe in dobro izvedbo del. ZJN-2 v 71. členu določa le, da lahko naročnik v razpisni dokumentaciji določi morebitna finančna ali druga zavarovanja. Naročnik je določil menico z menično izjavo, kar je mogoče šteti kot običajno zavarovanje. S tem, da naročnik ne zahteva bančnih garancij, pa vlagatelju ne more nastati nobena škoda ali kakšna druga posledica.

V zvezi z merilom za izbor najugodnejšega ponudnika je naročnik pojasnil, da ima na razpolago tehnična sredstva in proste kapacitete za prevoz blata/mulja do prevzemnega mesta, ki ga bo ponudil ponudnik. Oddaljenost prevzemnega mesta od centralne čistilne naprave bistveno vpliva na skupne stroške ravnanja z blatom/muljem, saj je pri strukturi cene treba upoštevati tudi ta strošek. Če naročnik tega ne bi upošteval, bi lahko izbral zelo ugodnega ponudnika v zelo oddaljenem kraju, kar pomeni, da bi bili skupni stroški kasneje bistveno višji. Namen tega merila je ravno v tem, da ponudniki zagotovijo prevzemno mesto čim bližje centralni napravi. Da bi bili vsi ponudniki v enakopravnem položaju, je naročnik določil, da v ceni, ki jo ponudniki ponudijo, zajamejo še fiksne stroške za prevoz do prevzemnega mesta v višini 0,50 EUR t/km. Te stroške je naročnik določil na osnovi tržnih cen za podobne storitve. Navedba vlagatelja, da so ti stroški nesorazmerno visoki, ni z ničemer utemeljena. Brez upoštevanja tega kriterija bi lahko ponudnik ponudil odjemno mesto nekje na Madžarskem, za prevzem blata ponudil zelo nizko ceno, naročnik pa bi imel s prevozom nesorazmerno visoke stroške. Tudi pri drugih javnih naročilih dobave blaga naročniki običajno zahtevajo dobavo franko skladišče razloženo in bi bili v tem primeru ponudniki, ki so oddaljeni od naročnika, diskriminirani, ker imajo večje prevozne stroške. Negospodarno pa bi bilo, da bi naročnik določil, da morajo ponudniki prevzeti blato/mulj na sami čistilni napravi, če ima naročnik sam proste kapacitete za prevoz do ustreznega odjemnega mesta. Vlagatelja verjetno moti to, da je do sedaj sam prevzemal blato/mulj na čistilni napravi, sedaj pa tega naročnik več ne bo omogočal, saj ima sam kapacitete za izvedbo te storitve. V navedenem primeru torej ni možno govoriti o krajevni diskriminaciji, saj naročnik ni nikjer določil, da bi ponudnik moral imeti svoj sedež v določeni oddaljenosti od naročnika. Prav gotovo bi lahko vsak ponudnik naredil svoje kalkulacije, ali je zanj ekonomsko upravičeno, da ponudi prevzem blata/mulja čim bližje naročniku ali da ponudi oddaljeno lokacijo z nižjo ceno za prevzem blata. V vsakem primeru je potrebno v ceno vračunati tudi stroške nakladanja in prevoz blata do prevzemnega mesta. Tak način določitve cen je edini utemeljen in ekonomsko upravičen.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 27. 8. 2010 in z dne 31. 8. 2010, Državno revizijsko komisijo obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo na podlagi 16. člena ZRPJN, ker naj ne bi prejel odločitve naročnika o zahtevku za revizijo v 20-dnevnem roku od dne, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo. Po prejemu odločitve naročnika o zahtevku za revizijo je vlagatelj, iz previdnosti, naročnika z vlogo, z dne 2. 9. 2010, obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo, tudi na podlagi 17. člena ZRPJN

Naročnik je z vlogo, z dne 8. 9. 2010 in z dne 13. 9. 2010, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v predmetnem postopku oddaje javnega naročila in pred njim vodenim revizijskem postopku.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 17. 9. 2010, podal pripravljalno vlogo, v kateri je podal svoja stališča do naročnikovih navedb iz odločitve o zahtevku za revizijo, ki se nanašajo na izkazovanje usposobljenosti za prevzem odpadkov. Vlagatelj je navajal nova dejstva in priložil nova dokaza (Obvestilo o oddaji javnega naročila, z dne 28. 12. 2009 in Zapisnik o javnem odpiranju ponudb, z dne 24. 12. 2009), s katerimi je utemeljeval nesorazmerno višino stroškov prevoza 0,50 EUR/t/km.

Naročnik je po pozivu Državne revizijske komisije, z vlogo, z dne 23. 9. 2010, posredoval dokazilo o vročitvi odločitve o zahtevku za revizijo vlagatelju.

Državna revizijska komisija je v postopku najprej preverila, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za odločanje o zahtevku za revizijo vlagatelja na podlagi drugega odstavka 16. člena ZRPJN, ker vlagatelj naj ne bi prejel odločitve naročnika o zahtevku za revizijo v 20 dneh od dne, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo.

Določba prvega odstavka 16. člena ZRPJN določa, da naročnik po preverjanju odloči o zahtevku za revizijo tako, da v celoti ali delno razveljavi postopek oddaje javnega naročila ali zavrne zahtevek za revizijo. Svojo odločitev mora naročnik sprejeti v roku 15 dni od prejema zahtevka za revizijo in jo posredovati v pisni obliki vlagatelju zahtevka za revizijo. Če naročnik ne odloči v navedenem roku, se šteje, da je zahtevek za revizijo zavrnil. Določba drugega odstavka 16. člena ZRPJN določa, da v primeru, da vlagatelj zahtevka za revizijo v 20 dneh od dne, ko je naročnik prejel njegov popolni zahtevek za revizijo, ne prejme odločitve naročnika iz prejšnjega odstavka, lahko nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo. O nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo mora vlagatelj zahtevka za revizijo obvestiti tudi naročnika.

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru iz spisovne dokumentacije ugotovila, da je vlagatelj vložil zahtevek za revizijo pri naročniku z vlogo, z dne 6. 8. 2010, katero je naročnik prejel dne 9. 8. 2010, kar izhaja iz datuma prejemne štampiljke naročnika na izvodu zahtevka za revizijo. Zahtevku za revizijo je bilo priloženo pooblastilo in potrdilo o plačilu takse za revizijo iz 22. člena ZRPJN, zaradi česar je mogoče sklepati, da je naročnik popolni zahtevek za revizijo prejel dne 9. 8. 2010. O tem, da zahtevek za revizijo ne bi bil popoln ali da ga naročnik ne bi prejel dne 9. 8. 2010, tudi sicer med strankama ni spora.

Določbe ZRPJN ne urejajo vprašanj, povezanih s pravili o štetju rokov, zato je glede slednjih vprašanj potrebno na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN smiselno uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem., v nadaljevanju: ZPP). V drugem odstavku 111. člena ZPP je določeno, da če je rok določen po dnevih, se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. V četrtem odstavku 111. člena ZPP pa je določeno, da če je zadnji dan roka sobota, nedelja, praznik ali drug dela prost dan, ki ga določa zakon o praznikih, se izteče rok s pretekom prvega prihodnjega delavnika.

Kolikor v obravnavanem primeru upoštevano (nesporno) domnevo, da je naročnik prejel popolni zahtevek za revizijo dne 9. 8. 2010, je 20-dnevni rok za prejem odločitve naročnika o zahtevku za revizijo, skladno z drugim odstavkom 111. člena ZPP, za vlagatelja začel teči naslednji dan po vročitvi, torej 10. 8. 2010 in se je iztekel dne 30. 8. 2010 (ponedeljek).

Vlagatelj je naročnika in Državno revizijsko komisijo obvestil o nadaljevanju postopka, na podlagi drugega odstavka 16. člena ZRPJN z vlogo, ki jo je oddal po pošti, priporočeno, dne 27. 8. 2010, na dan, ko se 20-dnevni rok še ni iztekel. Vendar pa je vlagatelj vsebinsko isto vlogo podal tudi dne 31. 8. 2010, torej na dan, ko se je 20-dnevni rok že iztekel,vlagatelj pa do tega dne ni prejel odločitve o zahtevku za revizijo. Kot izhaja iz poštne povratnice, ki jo je odstopil naročnik, je vlagatelj odločitev naročnika o zahtevku za revizijo prejel šele dne 1. 9. 2010.

Na podlagi ugotovljenega je Državna revizijska komisija zaključila, da so izpolnjeni zakonski pogoji za odločanje o zahtevku za revizijo po drugem odstavku 16. člena ZRPJN. Vlagatelj pa je tudi sicer po prejemu odločitve naročnika o zahtevku za revizijo na podlagi 17. člena naročnika pravočasno obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v prejeto dokumentacijo o izvedbi in reviziji postopka oddaje predmetnega javnega naročila, v Pogodbo št. 1619 z dne 1. 8. 2005 in v Aneks k pogodbi št. 1619 z dne 26. 7. 2010. Državna revizijska komisija pri svoji odločitvi, skladno z ustaljeno prakso, ni upoštevala novih dejstev in dokazov, ki jih je vlagatelj navajal oziroma predlagal v pripravljalni vlogi, z dne 17. 9. 2010, saj vlagatelj ni zatrjeval in izkazal, da navedenih dejstev in dokazov ni mogel navajati oziroma predlagati do poteka roka za vložitev zahtevka za revizijo.

Med naročnikom in vlagateljem je najprej sporno vprašanje, ali je naročnik v postopku javnega naročanja ravnal skladno z Zakonom o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem., v nadaljevanju: ZJN-2), s tem ko v razpisni dokumentaciji ni zahteval predložitve ustreznega dokazila o izpolnjevanju pogoja iz 13. točke prvega odstavka 7. člena navodil, da mora biti ponudnik tudi končni prevzemnik odpadka (blata/mulja). Takšno ravnanje naj bi po mnenju vlagatelja nasprotovalo načelu sorazmernosti iz 10. člena ZJN-2.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji, pod točko 13. 7. člena Navodil za izdelavo ponudbe (v nadaljevanju: navodila) določil naslednji pogoj:

"Da je ponudnik predložil kopijo dovoljenja za obdelavo odpadka 19 08 05 v skladu z veljavno evropsko zakonodajo. Ponudnik mora biti končni prevzemnik odpadka."

Med strankama ni spora o tem, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni zahteval predložitve dovoljenja, ki bi potrjevalo (izkazovalo) usposobljenost ponudnika za odstranitev oziroma prevzem odpadkov. Vlagatelj je zato naročniku očital kršitev načela sorazmernosti iz 10. člena ZJN-2.
Državna revizijska komisija je v zvezi z navedenimi revizijskimi očitki najprej ocenila, da vlagatelj ni niti zatrjeval niti dokazal, kako naj bi očitane kršitve naročnika sploh posegale v njegov pravni položaj oziroma ekonomski interes. Skladno s prvim odstavkom 9. člena ZRPJN namreč lahko zahtevek za revizijo lahko vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali da bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila.

Vlagatelj je sicer zatrjeval kršitve naročnika, vendar pa ni zatrjeval in dokazal, da zaradi tega, ker naročnik ni zahteval predložitve ustreznega dovoljenja, morebiti ne bi mogel oddati (popolne) ponudbe za predmetno javno naročilo in sodelovati v konkretnem postopku javnega naročanja. Vlagatelj je zatrjeval le, da naj bi bila razpisna dokumentacija v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 10. člena ZJN-2, kar pa je, po oceni Državne revizijske komisije tudi neutemeljeno.

Potrebno je namreč pritrditi naročnikovi argumentaciji, da naročnik ni dolžan v razpisni dokumentaciji eksplicitno zahtevati predložitev vseh dokazil in dovoljenj, ki jih sicer mora imeti ponudnik skladno s posebnimi predpisi. Ponudnik mora za opravljanje storitev imeti dovoljenje, ki je zahtevano s posebnimi predpisi, ne glede na to, ali naročnik v razpisni dokumentaciji zahteva predložitev takšnega dovoljenja ali ne. V skladu s prvim odstavkom 41. člena ZJN-2 mora naročnik javno naročilo oddati na podlagi meril, opredeljenih v 48. členu ZJN-2, ob upoštevanju določb 49. člena ZJN-2, potem ko (v odprtem postopku) preveri, ali je ponudba, ki je bila ocenjena kot najugodnejša, popolna. Preverjanje se nanaša na izpolnjevanje pogojev za ugotavljanje sposobnosti iz 42. do 47. člena ZJN-2 in na pogoje in merila iz devetega odstavka 41. člena ZJN-2. ZJN-2 za nekatere od pogojev določa, da so obligatorni (na primer določeni pogoji v okviru osnovne sposobnosti kandidata ali ponudnika iz 42. člena ZJN-2), kar pomeni, da mora naročnik ponudnika, ki teh pogojev ne izpolnjuje, obvezno izločiti. Nekateri pogoji pa so v ZJN-2 našteti zgolj fakultativno, kar pomeni, da se naročnik sam, po lastni presoji, odloči, ali jih bo določil in preverjal, upoštevaje pri tem predmet in specifične lastnosti konkretnega javnega naročila.

Med pogoje, ki jih naročnik lahko določi v razpisni dokumentaciji po lastni presoji, ZJN-2 uvršča tudi tiste, ki se nanašajo na sposobnost ponudnika za opravljanje poklicne dejavnosti. Po določbi drugega odstavka 43. člena ZJN-2 lahko naročnik od kandidatov in ponudnikov, če morajo ti imeti posebno dovoljenje ali morajo biti člani posebne organizacije, da bi lahko v državi, v kateri imajo svoj sedež, opravljali storitev, ki je predmet naročila, zahteva, da v postopkih za oddajo javnih naročil storitev predložijo dokazila o tem dovoljenju ali članstvu. Iz navedene določbe torej izhaja, da se naročnik sam odloči, ali bo predložitev takšnega dovoljenja zahteval od ponudnikov ali ne. Kolikor se odloči, da bo dovoljenje zahteval, mora v obvestilu o javnem naročilu ali v razpisni dokumentaciji to jasno določiti, sicer pa se lahko naročnik odloči, da pogoja glede sposobnosti za opravljanje poklicne dejavnosti v fazi predložitve ponudb ne bo preverjal (in ga bo preverjal v primeru izbora ponudnika) ali pa ga bo preverjal z drugimi dokazili, kot na primer izjavo ponudnika.

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru ugotovila, da je naročnik v razpisni dokumentaciji predvidel podpis posebne izjave v obrazcu 4 (7. točka 7. člena navodil), da ima ponudnik veljavno dovoljenje pristojnega organa za opravljanje dejavnosti, ki je predmet javnega naročila, če je za opravljanje take dejavnosti na podlagi posebnega zakona takšno dovoljenje potrebno, ali morajo biti člani posebne organizacije, da bi lahko v državi, v kateri imajo svoj sedež, opravljali storitev. Z zahtevanjem navedenega dokazila (izjave ponudnika) naročnik, po oceni Državne revizijske komisije, ni ravnal v nasprotju z 41. in 43. členom ZJN-2. Čeprav je naročnik kot dokazilo za izkazovanje pogoja določil izjavo, mu to namreč ne preprečuje, da bi v postopku javnega naročanja kasneje od izbranega ponudnika, zahteval predložitev dokazila, s katerim bo podpisano izjavo potrdil, saj mu to nalaga prvi odstavek 77. člena ZJN-2, ki določa, da naročnik v primeru postopka iz 1. do 6. točke prvega odstavka 24. člena ZJN-2 (tudi v odprtem postopku) pred sprejetjem odločitve iz 79. člena ZJN-2 oziroma najpozneje pred sklenitvijo pogodbe o izvedbi javnega naročila preveri obstoj in vsebino podatkov iz najugodnejše ponudbe oziroma drugih navedb iz ponudbe.

Naročnik po mnenju Državne revizijske komisije tudi ni ravnal v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 10. člena ZJN-2, ki določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila. Naročnik je določil pogoj, kateremu vlagatelj ni nasprotoval, zaradi česar med strankama sploh ni spora o tem, da pogoj morebiti ne bi bil sorazmeren s predmetom javnega naročila. Spor je zgolj v vrsti dokazila o izkazovanju pogoja, ki pa, kot že ugotovljeno, zadostuje za izkazovanje pogoja in zato ne more biti nesorazmerno.

Državna revizijska komisija je iz enakih razlogov, kot neutemeljene, ocenila revizijske očitke vlagatelja, ki se nanašajo na izkazovanje osnovne sposobnosti ponudnikov po 42. členu ZJN-2 in predložitev finančnih zavarovanj, za katere sicer vlagatelja ni zatrjeval in izkazal, kako naj bi očitane kršitve posegale v njegov pravni položaj oziroma ekonomski interes.

Naročnik je v razpisni dokumentaciji določil pogoj glede osnovne sposobnosti ponudnikov po 42. členu ZJN-2, saj je v 1. točki 7. člena navodil določil, da ponudnik in njegov zakoniti zastopnik (če gre za pravno osebo) nista bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivih dejanj (ki so našteta v 42. členu ZJN-2). Kot dokazilo za izpolnjevanje (izkazovanje) navedenega pogoja je naročnik določil izjavo ponudnika v obrazcu 4, razen za ponudnike, ki nimajo sedeža v Republiki Sloveniji. Naročnik je s tem ravnal skladno s četrtim odstavkom 42. člena ZJN-2, ki določa, da lahko naročnik od kandidatov ali ponudnikov zahteva, da predložijo izjavo, da niso storili kaznivih dejanj, razen za ponudnike, ki nimajo sedeža v Republiki Sloveniji in ki morajo o tem predložiti (druga) dokazila. Naročniku zato ni mogoče očitati kršitve 42. člena ZJN-2 in načela sorazmernosti iz 10. člena ZJN-2.

Glede predložitve finančnih zavarovanj je Državna revizijska komisija najprej ugotovila, da vlagatelj ni konkretiziral očitka, katero finančno zavarovanje naj bi bilo po njegovem prepričanju običajno zavarovanje za resnost ponudbe in dobro izvedbo del. Sicer pa je potrebno ugotoviti, da je naročnik v razpisni dokumentaciji za pravilnost ponudbe v 3. členu navodil zahteval finančna zavarovanja za resnost ponudbe in za dobro izvedbo del s predložitvijo bianko menice z menično izjavo kot garancijo za resnost ponudbe (obrazec 11) in s predložitvijo izjave o predložitvi bianko menice z menično izjavo kot garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (obrazec 12). Ker določbe ZJN-2 ne nalagajo naročniku, da bi moral v postopku javnega naročanja zahtevati finančno zavarovanje in katero vrsto finančnega zavarovanja bi moral zahtevati, ampak v 6. točki prvega odstavka 71. člena ZJN-2 zgolj dopušča, da lahko razpisno dokumentacijo sestavljajo morebitna finančna ali druga zavarovanja, naročniku ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z ZJN-2, s tem, ko je za zavarovanje resnosti ponudbe in dobre izvedbe del zahteval predložitev navedenih meničnih izjav.
Glede revizijskih očitkov, da naj bi naročnik s tem, ko ni zahteval izkazov o osnovni sposobnosti ponudnikov in predložitev običajnih garancij za resnost ponudbe in dobro izvedbo del, ravnal tudi v nasprotju z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja, pa je Državna revizijska komisija ugotovila, da vlagatelj navedenih očitkov ni niti konkretiziral niti izkazal. Določba 6. člena ZJN-2 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti) sicer nalaga naročniku, da mora javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Vendar pa gre iz vsebine citirane določbe sklepati, da načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa, ki pa ga skladno z drugim odstavkom 9. člena ZRPJN varujejo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ministrstvo, pristojno za finance ali urad, pristojen za varstvo konkurence in ki se kaže v racionalni porabi javno-finančnih sredstev in v zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno in kvaliteto kupljenega blaga storitev in gradenj. Že po sami naravi stvari, in o čemer se je Državna revizijska komisija izrekla že v več odločitvah, se zato posamezni ponudnik v revizijskemu postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov, ki je v tem, da se na enakopravnih izhodiščih poteguje za izvedbo konkretnega javnega naročila, ne da bi ga pri tem ovirale možne kršitve pravil javnega naročanja. Državna revizijska komisija zato s tem poveznih revizijskih očitkov vlagatelja ni presojala.

Državna revizijska komisija je dalje presodila revizijske očitke, ki se nanašajo na merilo. Vlagatelj je zatrjeval, da naj bi bilo v okviru merila Ponudbena cena prikrito vključeno tudi merilo oddaljenosti od naročnika do prevzemnega mesta, ki ga nudi ponudnik, kar naj bi bilo v nasprotju s tretjim odstavkom 48. člena ZJN-2 in načelom transparentnosti. Navedeno merilo naj bi bilo po mnenju vlagatelja tudi neutemeljeno krajevno diskriminatorno, ker je po višini nerealno visoko in zato v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom enakega obravnavanja ponudnikov. Merilo naj bi bilo tudi v nasprotju z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja, saj naročnik ni dopustil možnosti (variante), da bi ponudniki sami ponudili morebitno ugodnejšo storitev prevoza.

Državna revizijska komisija je po vpogledu v razpisno dokumentacijo ugotovila, da je naročnik merilo za izbor najugodnejšega ponudnika navedel v 9. členu navodil, kjer je zapisal:

"Ponudnik mora navesti končno vrednost ponudbe v eurih. Ponudnik mora DDV posebej prikazati. Za izbor najugodnejšega ponudnika bo naročnik uporabil naslednja merila: Ponudbena cena 100 %. Naročnik bo pogodbo za prevzem blata/mulja iz čistilne naprave komunalnih odpadnih vod Centralne čistilne naprave Maribor sklenil s ponudnikom, ki bo, ob izpolnjevanju ostalih pogojev iz razpisne dokumentacije, ponudil najnižjo ponudbeno ceno. Pri določitvi skupne ponudbene cene je potrebno upoštevati strošek prevoza do odjemnega mesta, in sicer za ceno 0,50 EUR/t/km x razdalja v km."

Takšen način oblikovanja ponudbene cene je naročnik zapisal tudi v obrazec Predračuna, kjer je pod točko 2. navajal:

"2. Stroški prevoza (ki ga izvaja naročnik) = _ km x 0,50 EUR/t/km x 14.500 t = ."

Iz objave obvestila predmetnega javnega naročila na portalu javnih naročil, dne 2. 7. 2010, pod št. objave JN5759/2010, izhaja, da so v zvezi z navedeni merilom bila postavljena naslednja vprašanja potencialnih ponudnikov in odgovori naročnika:

"Na Predračunu št..., na strani 12 navajate kalkulacijo:
_ km (končni prevzemnik-CČN MB) x 0,50 â??/t/km x 14.500 t = â??.
Zanima nas zanima na podlagi česa ste kalkulirali strošek prevoza 0,50 â??/t/km. Ali vam lahko sami ponudimo prevoz, saj je naša cena za določeno razdaljo nekajkrat nižja kot vaša cena" Kaj je treba kalkulirati razdaljo do končnega prevzemnika in nazaj ali samo v eno smer"

Odgovor: Stroški prevoza so ocenjeni, na osnovi predhodne preverbe cen na tržišču. Prevoz blata bo izvajal naročnik sam. Upoštevati je razdaljo - oddaljenost v eno smer.

V 5. točki navajate, da so stroški prevoza ocenjeni, na osnovi predhodne preverbe cen na tržišču. Prevoz blata bo izvajal naročnik sam. Upoštevati je treba razdaljo - oddaljenost v eno smer. Prosim, če ponovno preverite, ali v kalkulaciji namesto 0,50â??/t/km niste mislili 0,05 â??/t/km. Za primer navajam:

a.) oddaljenost 100 km x 0,50â??/t/km x 20 t (pribl. ena trenutna pošiljka) =
1.000 â??/prevoz

b.) Primer običajne tržne cene (lahko podkrepimo s ponudbo):
100 km x 1â??/km x 2 (prevoz 20 t v obe smeri vklj. s kontejnerji) = 200 â??/prevoz

Iz navedenega izhaja, da je vaša "tržna" cena 5x višja od dejanskih tržnih razmer. Na tak način prevoz pridobi občutno težo pri končni kalkulaciji! Prosimo vas za ponovno preverbo in odgovor glede kalkulacije!

Odgovor: Cena za prevoz je ocenjena in določena na osnovi analize cen na tržišču (primerljivost s cenami za prevoz blaga, ki smo jih pridobili na osnovi že izvedenih postopkov javnih naročil in primerjave s ceniki posameznih prevoznikov)."

ZJN-2 ureja merila za izbiro ponudbe v 48. členu, ki v prvem odstavku določa, da lahko naročnik odda naročilo ali na podlagi najnižje cene ali na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe z uporabo različnih meril v povezavi s predmetom naročila, kot so na primer kakovosti, cene, tehničnih prednosti, estetskih in funkcionalnih lastnosti, okoljskih lastnosti, stroškov poslovanja, stroškovne učinkovitosti, poprodajnih storitev in tehnične pomoči, datuma dobave ter roka za dobavo ali dokončanje del. Naročnik mora skladno s četrtim odstavkom 48. člena ZJN-2 v primeru oddaje naročila na podlagi merila ekonomsko najugodnejše ponudbe v obvestilu o javnem naročilu ali v razpisni dokumentaciji opisati in ovrednotiti posamezno merilo za oddajo naročila. Merila ne smejo biti diskriminatorna in morajo biti smiselno povezana z vsebino javnega naročila. Naročnik lahko ovrednoti merila z določitvijo maksimalnega razpona. Če po mnenju naročnika meril zaradi objektivnih razlogov ni mogoče ovrednotiti, mora naročnik v obvestilu o javnem naročilu ali v razpisni dokumentaciji navesti merila po vrstnem redu od najpomembnejšega do najmanj pomembnega.

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru najprej ugotovila, da je potrebno pritrditi vlagatelju v tem, da naročnik dejansko ni določil kot merila le najnižjo ceno, ampak tudi merilo oddaljenosti ponudnikovega odjemnega mesta, katero je naročnik opisal in ovrednotil kot pribitek k ponudbeni ceni, v višini 0,50 EUR/t/km x razdalja v km. Naročnik je v razpisni dokumentaciji res zapisal, da bo za izbor najugodnejšega ponudnika uporabil kot merilo ponudbeno ceno 100 %, vendar pa je v okviru tega merila jasno in nedvoumno zapisal, kako morajo ponudniki oblikovati ponudbeno ceno in da morajo v okviru le-te kot obvezen pribitek prišteti še 0,50 EUR/t za vsak km. Ker je naročnik merilo, ki je ekonomsko najugodnejša ponudba, opisal in ovrednotil ter v tem okviru podal tudi pojasnila na vprašanja potencialnih ponudnikov, po oceni Državne revizijske komisije, kljub dejstvu, da ni navedel, da je merilo ekonomsko najugodnejša ponudba, ni ravnal v nasprotju z 48. členom ZJN-2 in načelom transparentnosti iz 8. člena ZJN-2, ki določa, da mora biti ponudnik izbran na pregleden način in po predpisanem postopku. Razpisna dokumentacija v tem delu ni bila nejasna, saj je bilo merilo opisano jasno in pregledno, tako da v postopku ocenjevanja in izbora ponudb načeloma ne bi smelo priti do morebitnih dvomov ali nejasnosti. Revizijske očitke vlagatelja je zato potrebno kot neutemeljene zavrniti. Državna revizijska komisija naročnika zgolj napotuje na to, da bi lahko v okviru opisa merila morebiti poudaril, da je merilo za izbor ekonomsko najugodnejša ponudba in nato po vrstnem redu opisal posamezno merilo.

Vlagatelj je dalje zatrjeval, da je merilo oddaljenosti od naročnika do ponudnikovega odjemnega mesta neutemeljeno krajevno diskriminatorno, ker je višina 0,50 EUR na kilometer za tono prevoženega blata/mulja nerealno visoka. Navedeno dejstvo je vlagatelj konkretiziral in dokazoval z višino stroškov nalaganja in transporta prevzetega mulja/blata po obstoječi pogodbi, katere izvajalec je vlagatelj.

Določba prvega odstavka 48. člena ZJN-2 naročniku v okviru merila ekonomsko najugodnejša ponudba dopušča različna merila, pri čemer merila našteva le primeroma. Zakon s tem daje naročniku velike možnosti avtonomnega izbora meril, vendar ima ta avtonomija svojo omejitev in svoja pravila, ki jih mora naročnik spoštovati. Merila morajo namreč biti v povezavi s predmetom naročila in oblikovana tako, da upoštevajo dejanske cilje in okoliščine javnega naročila, hkrati pa ne smejo biti v nasprotju z določili zakona. Kot merilo se lahko uporabi samo nek razlikovalni element, če je ob njegovi uporabi pri možnih odstopanjih med ponudniki realno pričakovati določeno stopnjo konkurenčnosti, le-ta pa se da izraziti z lestvico ugodnosti do naročnika. Merila morajo biti povezana samo in izključno s predmetom javnega naročila (z njegovo vsebino, lastnostmi, načinom izvedbe naročila ali njegove uporabe). Kdaj je merilo smiselno povezano z vsebino javnega naročila, oziroma kdaj naj naročnik določen element opredeli kot merilo, je odvisno od presoje vprašanja, ali bo razlikovanje po določenem elementu tudi resnično zagotavljalo prednost pred ostalimi ponudbami pri dejanski in konkretni izvedbi naročila. Merilo mora biti povezano z neko okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se mora odražati pri večji ali manjši ekonomski koristi oziroma prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila. To pomeni, da mora biti merilo komercialne narave in povezano s konkretno ponudbo oziroma izvedbo javnega naročila, ne pa z osebnimi lastnostmi ponudnika. S tega vidika je zato treba razlikovati med pogoji za ugotavljanje sposobnosti posameznih ponudnikov in merili za izbiro najugodnejše ponudbe. Medtem ko so pogoji izločitvene narave in so namenjeni ugotavljanju osebne, finančne, tehnične in kadrovske usposobljenosti ponudnika, morajo biti merila oblikovana tako, da merijo dejansko ekonomsko ugodnost ponudbe. Razlikovanje med pogoji in merili je razvidno iz samih določil ZJN-2, saj jih urejajo različne določbe, posledično pa morajo biti pogoji in merila jasno razmejeni tudi v razpisni dokumentaciji. Merila ne smejo biti diskriminatorna, kar izhaja iz 48. člena ZJN-2 in tudi iz temeljnega načela enakopravne obravnave ponudnikov iz 9. člena ZJN-2, ki naročniku nalaga, da mora zagotoviti, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročanja in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila. Naročnik mora zagotoviti, da ne ustvarja okoliščin, ki pomenijo krajevno, stvarno ali osebno diskriminacijo ponudnikov, diskriminacijo, ki izvira iz klasifikacije dejavnosti, ki jo opravlja ponudnik ali drugi diskriminacijo. Skladno s 7. členom ZJN-2 (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki) pa naročnik v postopku javnega naročanja ne sme omejevati konkurence med ponudniki, zlasti ne sme omejevati možnih ponudnikov z izbiro in izvedbo postopka, ki je v nasprotju s tem zakonom, pri izvajanju javnega naročanja pa mora ravnati v skladu s predpisi o varstvu oziroma preprečevanju omejevanja konkurence.

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru ocenila, da je merilo oddaljenosti od naročnikovega sedeža do ponudnikovega odjemnega mesta povezano s predmetom naročila, ki je prevzem blata/mulja iz čistilne naprave komunalnih odpadnih vod Centralne čistilne naprave Maribor. Ponudnik bo moral zagotoviti storitev prevzema mulja/blata, medtem ko bo prevoz mulja/blata do ponudnikovega odjemnega mesta zagotovil naročnik sam, zato je oddaljenost lokacije odjemnega mesta ponudnika za naročnika bistvenega pomena. Za naročnika bo namreč predstavljala večja oddaljenost več stroškov, oziroma bo imel naročnik v primeru bližje lokacije večjo ekonomsko (finančno) korist, ki se kaže v manjših transportnih stroških, katere bo moral plačevati naročnik. Merilo je torej povezano z okoliščino, katere večje ali manjše izpolnjevanje se bo odražalo pri večji ali manjši ekonomski koristi oziroma prednosti za naročnika pri izvedbi predmeta javnega naročila in ni povezano z osebnimi lastnostmi ponudnika. Tudi sicer vlagatelj, kot je to mogoče razbrati iz revizijskih zatrjevanj, ni nasprotoval merilu zgolj po vsebini, ampak v povezavi z vnaprej določeno višino stroškov prevoza in dejstvom, da bi naročnik lahko zahteval možnost, da ponudniki sami ponudijo prevozne storitve.

V zvezi z navedenimi revizijskimi očitki je Državna revizijska komisija ocenila, da načeloma ni mogoče posegati v naročnikovo avtonomno pravico, da se odloči, ali bo določene storitve izvajal sam, ker ima za to na razpolago lastne kapacitete (kadre, vozila idr.), ali pa bo takšno storitev naročil pri zunanjem izvajalcem. V tem delu zato ni mogoče presojati, ali je naročnik s takšno odločitvijo morebiti ravnal v nasprotju z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti javnega naročanja, ker naročnik ni dopustil možnosti, da bi ponudniki sami ponudili morebitno ugodnejšo storitev prevoza. Vlagatelj tudi sicer ni izkazal, da bi naročnik v takšnem primeru, ob upoštevanju dejstva, da ima naročnik za to svoje kapacitete, porabil manj sredstev oziroma da bi prihranil stroške. Kot pa že zgoraj ugotovljeno, se vlagatelj v revizijskem postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov.

Glede presoje višine stroškov prevoza, ki vplivajo na merilo in konkurenco ponudnikov, je Državna revizijska komisija upoštevala pravilo, da morajo biti merila, skladno z 48. členom ZJN-2, v povezavi z 10. členom ZJN-2, tudi sorazmerna. Načelo sorazmernosti v 10. členu ZJN-2 namreč določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročanja. Iz navedenega izhaja, da mora naročnik vsako uporabljeno merilo določiti sorazmerno, tako po temelju kot po višini.

Naročnik bi zato v obravnavanem primeru moral izkazati, da je višina merila oziroma pribitka na ponujeno ceno ponudnika, sorazmerna glede na vrsto storitve, ki jo bo opravljal ponudnik. Kot pa izhaja iz naročnikovih odgovorov na vprašanja potencialnih ponudnikov in naročnikovih navedb iz odločitve o zahtevku za revizijo, je naročnik postavljeno višino transportnih stroškov 0,50 EUR/t/km utemeljil zgolj z dejstvom, da je navedena cena določena na osnovi tržnih cen za podobne storitve. Naročnik naj bi napravil analizo cen na tržišču in postavil ceno, primerljivo s cenami za prevoz blaga, ki ga je pridobil na osnovi že izvedenih postopkov javnih naročil in primerjave s ceniki posameznih prevoznikov. Državna revizijska komisija pa navedenih trditev naročnika ni mogla preveriti, saj navedena preverjanja ne izhajajo niti iz spisovne dokumentacije niti jih naročnik ni izkazal v odločitvi o zahtevku za revizijo, ampak se je zgolj pavšalno skliceval na primerljive tržne cene.

Po oceni Državne revizijske zgolj navedena pavšalna argumentacija naročnika, ob upoštevanju nasprotnih in izkazanih argumentov vlagatelja, ne izkazuje, da je višina postavljenega merila sorazmerna s predmetom javnega naročila. Kot namreč izhaja iz obstoječe Pogodbe št. 1619 z dne 1. 8. 2005 in Aneksa št. 1 k pogodbi št. 1619 z dne 26. 7. 2010, ki ju je kot dokaz priložil vlagatelj zahtevku za revizijo, znaša cena za isto storitev prevzema blata/mulja iz čistilne naprave komunalnih odpadnih vod Centralne čistilne naprave Maribor, ki jo opravlja vlagatelj, ne glede na število km, skupaj z nalaganjem in prevozom blata/mulja z ustreznimi transportnimi vozili v višini 9,1262 EUR/tono (brez DDV). V obravnavanem primeru je naročnik za prevoz določil višino stroška 0,50 EUR za vsako prevoženo tono za km (brez DDV), zaradi česar gre pritrditi vlagateljevemu izračunu, da bi ti stroški dosegli sedanjo ceno 9,1262 EUR za tono že po 18 km prevoza. Potencialni ponudniki, ki so torej od naročnika oddaljeni več kot 18 km (tudi vlagatelj, ki ima sedež v Murski Soboti), so zato zaradi te višine stroškov prevoza v bistveno slabšem konkurenčnem položaju v primerjavi s ponudniki, ki so oddaljeni od naročnika v razdalji do 18 km. Medtem, ko bi pri ponudnikih, ki so od naročnika oddaljeni 150 km, po vlagateljevem izračunu, naročnikovi stroški prevoza presegli ceno celotne storitve, ki vključuje nalaganje in prevoz mulja iz čistilne naprave ter odstranjevanje blata/mulja, ki po obstoječi pogodbi znaša 69.206,68 EUR (brez DDV).

Državna revizijska komisija je ob ugotovljenem ocenila, da je potrebno pritrditi vlagatelju v tem, da je naročnik ravnal v nasprotju z 48. členom ZJN-2, v povezavi z načelom sorazmernosti iz 10. člena ZJN-2, ker je določil višino stroška prevoza, za katero ni izkazal, da je sorazmerna predmetu javnega naročila. Naročnik bi, po mnenju Državne revizijske komisije, moral poleg dejstva, da bo sam opravlja transport blata/mulja do ponudnikovega odjemnega mesta, hkrati upoštevati tudi konkurenco na trgu. Naročnik je z določitvijo takšne višine stroška prevoza ravnal tudi v nasprotju z načelom zagotavljanja konkurence iz 7. člena ZJN-2, saj je posegel v enakopraven položaj in konkurenčno prednost tistih potencialnih ponudnikov, ki so oddaljeni naročnika dlje od 18 km, saj bi morali ti ponudniki za vsak km k ponudbeni ceni prišteti dodatnih 0,50 EUR za tono prevoženega blata/mulja, oziroma posledično za vsak km znižati svojo ponujeno ceno za izvedbo storitve za 0,50 EUR, da bi lahko bili konkurenčni oziroma enakopravni ponudnikom, ki ponujajo odjemno mesto bližje naročniku. Naročnik je s postavitvijo sporne višine stroškov prevoza povzročil neupravičeno diskriminacijo med ponudniki, zaradi česar gre naročniku očitati tudi ravnanje v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov iz 9. člena ZJN-2, ki od naročnika zahteva, da med ponudniki v vseh fazah postopka javnega naročila in glede vseh elementov ni razlikovanja, upoštevaje vzajemno priznavanje in sorazmernost zahtev naročnika glede na predmet naročila.

Državna revizijska komisija je ob navedenem zaključila, da so revizijski očitki vlagatelja, ki se nanašajo na višino stroškov prevoza blata/mulja od naročnika do ponudnikovega odjemnega mesta, utemeljeni. Zato je na podlagi 2. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN zahtevku za revizijo vlagatelja ugodila in je razveljavila razpisno dokumentacijo v delu merila, kjer je določena višina stroška prevoza do odjemnega mesta 0,50 EUR/t/km x razdalja v km (drugi stavek 9. člena Navodil za izdelavo ponudbe in 2. točka obrazca Predračuna).

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Odločitev o stroških vlagatelja temelji na 3. odstavku 22. člena ZRPJN in 154. členu ZPP. Ker je vlagatelj z zahtevkom za revizijo delno uspel, je Državna revizijska komisija ocenila, da se vlagatelju, v sorazmerju z doseženim uspehom v postopku, povrne 40 % potrebnih stroškov, nastalih z revizijo. Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala stroške za takso v višini 5.000,00 EUR in odvetniško nagrado za revizijski postopek v višini 800,00 EUR, katere višino je določila skladno s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08, v nadaljevanju: ZOdvT) po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin primera, vse skupaj v znesku 5.800,00 EUR. Skupna višina vlagatelju priznanih potrebnih stroškov 5.800,00 EUR, ob oceni 40 % uspeha vlagatelja v revizijskem postopku, tako znaša 2.320,00 EUR.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale v zvezi z revizijo v višini 2.320,00 EUR, v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po izteku roka, določenega v tem odstavku. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 30. 9. 2010


Predsednica senata:
Miriam Ravnikar šurk, univ. dipl. prav.
Predsednica Državne revizijske komisije











Vročiti:
- NIGRAD, javno komunalno podjetje d.d., Zagrebška cesta 30, Maribor
- Odvetniška pisarna Ulčar & partnerji, d.o.o., Vojkova cesta 52, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana