018-233/2010 Mestna občina Ptuj

Številka: 018-233/2010-3

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999 s spremembami; v nadaljevanju: ZRPJN), v po predsednici senata Vidi Kostanjevec ter Miriam Ravnikar šurk in Nataši Jeršič kot članic senata ob sodelovanju svetovalke Milene Basta Trtnik, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji po0 predhodni objavi "Opravljanje dnevnih prevozov učencev iz mestne občine Ptuj v osnovne šole za šolski leti 2010/2011 in 2011/2012" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil ponudnik VEOLIA TRANSPORT šTAJERSKA d.d., Cesta k Tamu 7, Maribor, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Marovt, Rozmanova 12, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika Mestna občina Ptuj, Mestni trg 1, Ptuj (v nadaljevanju: naročnik), dne 11.10.2010

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo, z dne 16.08.2010, se zavrne kot neutemeljen.

2. Zahteva vlagatelja za povrnitev stroškov se zavrne kot neutemeljena.
3. Vlagatelj mora vplačati na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 5.000,00 EUR kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev

Naročnik je dne 14.07.2010 sprejel sklep o začetku postopka oddaje predmetnega javnega naročila po postopku s pogajanji s predhodno objavo.
Naročnik je dne 05.08.2010 izdal Odločitev o izboru najugodnejšega ponudnika, s katero je javno naročilo za sklop 2: Osnovna šola Ljudski vrt, sklop 4: Osnovna šola Mladika, sklop 5: Osnovna šola Olge Meglič in za sklop 8: Center za sluh in govor Maribor oddal vlagatelju, javno naročilo za sklop 1: Osnovna šola Breg, sklop 3: Pš Grajen, sklop 6: Osnovna šola dr. Ljudevita Gaja in za sklop 7: Osnovna šola Dornava pa je oddal ponudniku Cafuta Jožica s.p., Soviče 5a, Videm pri Ptuju (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).
Vlagatelj je dne 16.08.2010 vložil zahtevek za revizijo, v katerem navaja, da je na podlagi uradno pridobljenih podatkov ugotovil, da ponudba izbranega ponudnika ni pravilna, saj je imel izbrani ponudnik v zadnjih šestih mesecih blokiran račun. Po mnenju vlagatelja je blokada računa odraz neplačevanja računov do podizvajalcev, ki so z izbranim ponudnikom sodelovali v postopkih oddaje javnih naročil v preteklih obdobjih, kar bo vlagatelj dokazal oziroma predlagal izvedbo dokazov. Vlagatelj navaja, da je bil razpis ponovljen ter, da je bila v prvem postopku oddaje javnega naročila podana zahteva, da ponudnik v zadnjih šestih mesecih pred izdajo potrdila ni imel blokiranega transakcijskega računa več kot tri dni. Naročnik je od ponudnikov zahteval, da podpišejo izjavo, da so vsi podatki v ponudbi resnični. V predmetnem postopku oddaje javnega naročila je izbrani ponudnik podpisal izjavo OBR-3 s podpisom katerega izjavlja, da so vsi podatki v ponudbi resnični, da bo naročnik ponudnika v primeru neresničnosti podatkov izločil ter, da ima ponudnik plačane vse zapadle obveznosti do dobaviteljev blaga in podizvajalcev v prehodnih postopkih oddaje javnega naročanja.
Vlagatelj predlaga izvedbo dokazov in sicer, naj se od izbranega ponudnika zahteva, da predloži originalno dokazilo, da je imel na dan oddaje ponudbe poravnane vse davke, prispevke in druge obvezne dajatve. Od izbranega ponudnika naj se zahteva, da predloži, kdo so bili njegovi podizvajalci v preteklih obdobjih na javnih naročilih ter, da naj podizvajalci predložijo račune oz. druga dokazila, ki bodo izkazovali pravočasno poravnavo obveznosti izbranega ponudnika do podizvajalcev. Izbrani ponudnik pa naj predloži dokazila, da ima poravnane vse obveznosti iz predhodnih javnih naročil ter dokazilo o tem, kateri od računov, ki je bil podlaga za blokado računa, kot izhaja iz priloge BON obrazca, ni bil ob zapadlosti plačan.
Vlagatelj je namreč prepričan, da gre za neporavnane obveznosti iz predhodnih postopkov javnega naročanja, vendar objektivno gledano sam dokazov o tem ne more predložiti, zato naj te dokaze izvede naročnik oziroma Državna revizijska komisija. S tako izvedenimi dokazi bo vlagatelj dokazal, da je blokada računa posledica neplačanih obveznosti do podizvajalcev v predhodnih postopkih javnega naročanja, s čimer bo posledično izkazano da izbrani ponudnik ni podal resničnih podatkov, za kar je glede na zahteve razpisa odškodninsko odgovoren.
Vlagatelj predlaga uvedbo postopka prekrška po tretjem odstavku 109. člena ZJN-2, saj je izbrani že v prvem razpisu podal neresnično izjavo, da v zadnjih šestih mesecih pred izdajo potrdila ni imel blokiranega transakcijskega računa več kot tri dni. Vlagatelj predlaga razveljavitev odločitve o oddaji javnega naročila z dne 05.08.2010 ter, da se v ponovnem postopku izbere ponudbo vlagatelja, hkrati pa priglaša revizijske stroške.

Naročnik je dne 30.08.2010 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo zavrnil. V obrazložitvi sklepa naročnik navaja, da je v predmetnem postopku oddaje javnega naročila naročilo oddal v postopku s pogajanji po predhodni objavi po 1. točki prvega odstavka 28. člena ZJN-2 in ne na podlagi predhodnega neuspešnega odprtega postopka. Kot razlog, da naročnik v predmetnem postopku oddaje javnega naročila ni preverjal nekaterih pogojev za izpolnjevanje finančne sposobnosti naročnik navaja dejstvo, da bi tovrstno ponovno dokazovanje od ponudnikov terjalo dodatne stroške, saj sta ponudnika v odprtem postopku že predložila ustrezna dokazila o izpolnjevanju finančne sposobnosti z predložitvijo obrazca BON-2 oziroma BON 1/SP. Iz obrazca BON 1/SP z dne 18.06.2010 izhaja, da izbrani ponudnik v zadnjih šestih mesecih ni imel nedospelih neporavnanih obveznosti po zakonu, ki ureja izvršbo in zavarovanja in po zakonu, ki ureja davčni postopek.
Naročnik pojasnjuje, da vlagatelj za svojo zatrjevanje, da je blokada računa odraz neplačevanja računov do podizvajalcev, ki so z izbranim ponudnikom sodelovali v postopkih oddaje javnih naročil v preteklih obdobjih, ne predloži nobenega dokaza. Trditveno-dokazno breme je na vlagatelju, ta pa kršitve naročnika ni uspel dokazati. Vlagatelj je zgolj predlagal izvedbo dokazov, namesto, da bi sam dokazal, da je blokada računa posledica neporavnanih zapadlih obveznosti iz predhodnih postopkov oddaje javnih naročil. Vlagatelj svojih navedb ni konkretiziral in navedel do katerih podizvajalcev nima poravnanih obveznosti, iz katerih postopkov oddaje javnih naročil so terjatve nastale, zato naročnik na podlagi trditveno-dokaznega bremena vlagatelju ni sledil.

Po prejemu obvestila vlagatelja, da bo nadaljeval postopek pred Državno revizijsko komisijo je naročnik z dopisom, z dne 08.09.2010 odstopil zahtevek za revizijo skupaj z dokumentacijo v odločanje Državni revizijski komisiji.

Po pregledu dokumentacije o javnem naročilu ter proučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, v skladu z določilom 22. in 23. člena ZRPJN, odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa.

Državna revizijska komisija izpostavlja določilo četrtega odstavka 12. člena ZRPJN, skladno s katerim mora vlagatelj v zahtevku za revizijo navesti kršitve naročnika dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo. V ZRPJN so le taksativno naštete obvezne sestavine zahtevka za revizijo, zaradi česar je potrebno zahteve glede vsebine postavke zatrjevanja kršitev, dejstev in dokazovanja le-teh, tako da je mogoče utemeljenost navedb o kršitvah naročnika vsebinsko preveriti, iskati v določbah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 in 45/08, v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN smiselno uporablja v revizijskem postopku.

Razpravno načelo določeno v 7. členu ZPP od strank zahteva, da navedejo vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagajo dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Skladno z 212. členom ZPP pa mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Za izvajanje dokazovanja mora biti izpolnjena primarna komponenta tožbe, to je tožnikova trditev o kršitvi, ki mora biti podana tako, da jo bo (predlagani) dokaz potrdil. Sklepčnost tožbe v svojem bistvu pomeni tožnikovo trditveno breme. Trditveno breme v bistvu pomeni dolžnost tožnika, da v tožbi navede dejstva, na katera opira tožbeni zahtevek, dejstva pa mora navesti tako, da se na njihovi podlagi izkaže utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik mora zatrjevati dejstva določno in konkretizirano, predlagani dokazi pa služijo potrditvi (izkazovanju) teh dejstev. Ni pa dopustno oblikovati tožbe tako, da bi šele predlagani dokazi spoznali dejstvo, ki je pomembno za odločitev o tožbenem zahtevku. Trditveno-dokazno breme, kot izhaja iz zgoraj citiranega 7. in 212. člena ZPP, je tako moč razdeliti na breme tožnika, da najprej določno navede pravno pomembna dejstva (trditveno breme) in predlaga dokaze zato, da ta dejstva potrdijo (dokazno breme). Trditveno-dokazno breme je v vzajemni korelaciji, vendar je konkretizirano zatrjevanje dejstev predpogoj, da se dokazovanje sploh izvede. Torej, da stranka v sporu uspe, mora kršitev zatrjevati tako, da jasno, določno in konkretizirano navede vsa dejstva, ki kažejo na določeno nezakonitost ter predlagati dokaze, ki bodo ta dejstva dokazala.

Navedeno pravilo v postopkih revizije javnih naročil (smiselno) pomeni, da mora vlagatelj v zahtevku za revizijo najprej zatrjevati kršitev (jasno in konkretno), nato pa to kršitev utemeljiti z dejstvi (ki jih navaja jasno, določno in konkretno) in za zatrjevana dejstva predložiti oziroma predlagati dokaze, ki bodo ta dejstva potrdili (dokazali). Navedeno pravilo od vlagateljev zahteva aktivno in temeljito pripravo zahtevka za revizijo saj v nasprotnem primeru ne bo mogoče oceniti utemeljenosti zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija v revizijskem sporu namreč odloča na podlagi oziroma v mejah zahtevka za revizijo. Skladno z drugim odstavkom 19. člena ZRPJN Državna revizijska komisija odloča v mejah zahtevka za revizijo, in sicer o vseh očitanih kršitvah v postopku oddaje javnega naročila. Državna revizijska komisija, ob upoštevanju meja zahtevka za revizijo, sicer odloča tudi o kršitvah, za katere vlagatelj ni vedel ali ni mogel vedeti, pa so vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila, vendar morajo v slednjem primeru za takšno odločanje Državne revizijske komisije biti podani z zakonom določeni pogoji (da vlagatelj za kršitve ni vedel ali mogel vedeti in da so te kršitve vplivale na odločitev naročnika o dodelitvi naročila). Vendar pa, kot že navedeno, Državna revizijska komisija primarno odloča v mejah vlagateljevih zatrjevanj iz zahtevka za revizijo, zato je ključna vsebina zahtevka za revizijo in tiste kršitve, ki jih je zatrjeval vlagatelj oziroma tista dejstva in dokaze, ki jih je in na način, kot jih je, navajal/predlagal vlagatelj.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo kot kršitev naročnika zatrjeval, da naj bi naročnik ravnal v nasprotju z ZJN-2, s tem, ko je ponudbo izbranega ponudnika ocenil kot popolno, kljub temu, da naj izbrani ponudnik ne izpolnil pogoja, da ima poravnane zapadle obveznosti do dobaviteljev blaga in podizvajalcev iz predhodnih postopkov javnega naročanja. Vlagatelj pa je očitano kršitev utemeljeval z dejstvom, da naj bi na podlagi preverbe ugotovil, da naj bi imel izbrani ponudnik v zadnjih šestih mesecih blokiran račun, to pa po mnenju vlagatelja odkazuje na dejstvo, da izbrani ponudnik nima poravnanih zapadlih obveznosti do dobaviteljev blaga in podizvajalcev iz prehodnih postopkov oddaje javnih naročil. Vlagatelj pa ni (jasno, določno in konkretno) zatrjeval, da izbrani ponudnik ni poravnal svojih obveznosti podizvajalcem v predhodnih postopkih javnega naročila. Vlagatelj je kot edino dejstvo, ki naj bi utemeljevalo kršitev naročnika, navajal blokado računa izbranega ponudnika v zadnjih šestih mesecih, vendar pa je po ugotovitvah Državne revizijske komisije navedeno dejstvo podal zgolj pavšalno in v obliki hipotetične domneve (mnenja). Vlagatelj namreč zgolj domneva oziroma meni, da izbrani ponudnik naj ne bi imel poravnanih obveznosti do dobaviteljev blaga in podizvajalcev iz predhodnih postopkov oddaje javnih naročil, zaradi blokade račune. Vlagatelj pa pri tem niti ni pojasnil vzročne zveze med blokado računom in poravnano obveznostjo do podizvajalcev, ampak mu to dejstvo služi zgolj kot domneva za očitano kršitev naročnika. Nasprotno od tega, Državna revizijska komisija opozarja, da obstaja verjetnost, da dejstvo, da ima ponudnik blokiran račun ne kaže (nujno) na dejstvo, da ima ponudnik zato tudi neporavnane obveznosti do podizvajalcev v preteklih postopkih javnega naročanja. Blokada računov je urejena po posebnih pravilih finančnega poslovanja gospodarskih subjektov in je lahko posledica neporavnanih obveznosti, ki izvira iz različnih podlag in ne nujno zgolj iz neporavnanih obveznosti do podizvajalcev v postopkih javnega naročanja.

Vlagatelj pa je namesto konkretno zatrjevanih dejstev, ki bi (jasno, določno in konkretno) utemeljevala kršitev naročnika oziroma njegovo ravnanje v nasprotju z ZJN, šele v potrditev svoje pavšalne domneve oziroma suma (o neporavnanih obveznostih) predlagal izvedbo številnih dokazov (dokazila, da je imel na dan oddaje ponudbe izbrani ponudnik poravnane vse davke, prispevke in druge obvezne dajatve, predložitev podatkov o tem, kdo so bili njegovi podizvajalci v preteklih obdobjih na javnih naročilih ter predložitev računov oz. drugih dokazila s strani podizvajalcev, ki bodo izkazovali pravočasno poravnavo obveznosti izbranega ponudnika do podizvajalcev, predložitev dokazila, da ima poravnane vse obveznosti iz predhodnih javnih naročil ter dokazilo o tem, kateri od računov, ki je bil podlaga za blokado računa, kot izhaja iz priloge BON obrazca, ni bil ob zapadlosti plačan). Vlagatelj je torej predlagal izvedbo dokazov zato, da bi ti dokazi eventuelno šele potrdili njegove dvome (sume), ki bi se potem morebiti "prelevili" v zatrjevana dejstva, ne pa, da bi dokazi izkazali že v zahtevku za revizijo zatrjevano dejstvo.

Državna revizijska komisija je ob ugotovljenem zaključila, da tako (pavšalno in v obliki domneve) navajanih dejstev, ob upoštevanju trditvenega bremena ni mogoče presoditi, oziroma jih ni mogoče preizkusiti s predlaganimi dokazi (zaradi izpada oziroma pomanjkanje trditvene podlage ne moremo sploh priti do izvedbe dokazov za presojo trditve). Zato je potrebno zaključiti, da vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati, da je naročnik ravnal v nasprotju z ZJN_-2 zahtevek za revizijo pa je potrebno, skladno z drugo alinejo prvega odstavka 23. člena ZRPJN, kot neutemeljenega zavrniti.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije kot izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zahteval povračilo stroškov, ki so mu nastali z revizijo, in sicer strošek vplačane takse ter stroške v zvezi z odvetniškim zastopanjem. Ker je Državna revizijska komisija zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnila kot neutemeljen, tretji odstavek 22. člena ZRPJN pa povrnitev potrebnih stroškov nastalih z revizijo, veže na utemeljenost zahtevka za revizijo, je bilo potrebno zavrniti tudi zahtevo vlagatelja za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V določilu četrtega odstavka 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."
V obravnavanem revizijskem postopku je naročnik zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnil kot neutemeljen. Tudi Državna revizijska komisija je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnila kot neutemeljen, zato je morala ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti tako, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa.




POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


Ljubljana, 11.10.2010




Predsednica senata
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije






Vročiti:
- Odvetniška pisarna Marovt, Rozmanova 12, Ljubljana
- Mestna občina Ptuj, Mestni trg 1, Ptuj
- Cafuta Jožica s.p., Soviče 5a, Videm pri Ptuju
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- RS, Ministrstvo za finance, Sektor za sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana