018-219/2010 študentski domovi v Ljubljani

Številka: 018-219/2010-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/99 s spr.; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu Vide Kostanjevec kot predsednice senata ter Sonje Drozdek šinko in mag. Maje Bilbija kot članic senata, ob sodelovanju svetovalca Vojka Maksimčuka, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila za zamenjavo notranjih vrat in zamenjavo oken in parapetov, začetega na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj PGV Elektro inženiring, d. o. o., Vojkova cesta 58, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mužina in partnerji, d. o. o., Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika študentski domovi v Ljubljani, Cesta 27. aprila 31, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), 15. 9. 2010

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo se zavrne.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

3. Vlagatelj mora v roku 15 dni od prejema tega sklepa na račun št. 01100-1000358802, sklic 11 16110-7111290-01821910, pri ministrstvu, pristojnem za finance, vplačati znesek v višini 5.000 eurov kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev

Naročnik je v postopku oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji po predhodni objavi (objava 7. 6. 2010 na portalu javnih naročil pod št. objave JN4708/2010) z dokumentom "Zavrnitev vseh ponudb" št. 4/2010 z dne 22. 6. 2010 vlagatelja kot edinega sodelujočega ponudnika obvestil, da je ponudba nepopolna, zaradi česar jo je skladno s tretjim odstavkom 80. člena Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006 s spr.; v nadaljevanju: ZJN-2) zavrnil.

Po prejemu dokumenta "Dodatna obrazložitev odločitve naročnika" z dne 1. 7. 2010 je vlagatelj 12. 7. 2010 vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga razveljavitev odločitve o zavrnitvi vseh ponudb, dodatne obrazložitve te odločitve in vseh nadaljnjih ravnanj naročnika, od Državne revizijske komisije zahteva, da naročniku da napotke za pravilno izvedbo postopka in mu naloži predložitev dokumentiranega poročila o izvedbi postopka, hkrati pa priglaša stroške. Vlagatelj navaja, da je naročnik v dodatni obrazložitvi priznal, da je napačno uporabil tretji odstavek 80. člena ZJN-2, saj bi moral uporabiti prvi odstavek 80. člena ZJN-2, in zavrača naročnikovo trditev, da sprememba pravne podlage ne bi vplivala na vlagateljev položaj. Vlagatelj s sklicevanjem na drugi odstavek 78. člena ZJN-2 in pojasnjevanjem, da naročnik oddaja javno naročilo po postopku s pogajanji (5. točka prvega odstavka 28. člena ZJN-2), ugotavlja, da naročnik napačno interpretira tretji odstavek 41. člena ZJN-2. Vlagatelj uveljavlja, da je naročnik opustil uporabo točk 1.7 in 1.8 razpisne dokumentacije. Vlagatelj glede na navedeno ugotavlja, da naročnik ne more izločiti njegove ponudbe brez poprejšnje pisne zahteve za dopolnitev. Vlagatelj nadalje izpostavlja, da naročnik oddaja javno naročilo po postopku s pogajanji, zaradi česar odločitvi Državne revizijske komisije, na kateri se sklicuje naročnik, nista relevantni za konkretno javno naročilo, poleg tega pa temeljita na tem, da sta bili razpisni dokumentaciji v tistih postopkih oddaje javnega naročila drugačni od naročnikove razpisne dokumentacije. Vlagatelj zaključuje, da je treba odločitev o zavrnitvi ponudbe razveljaviti že zato, ker je naročnik priznal, da je sprejel napačno odločitev.

Naročnik je s sklepom z dne 26. 7. 2010 zahtevek za revizijo zavrgel. Zoper to odločitev je vlagatelj 29. 7. 2010 vložil pritožbo, ki ji je Državna revizijska komisija s sklepom št. 018-182/2010-4 z dne 12. 8. 2010 ugodila, razveljavila odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo in naročnika napotila na odločanje po 16. členu ZRPJN. Odločitev o stroških za pritožbo je Državna revizijska komisija pridržala do odločitve o zahtevku za revizijo.

Naročnik je s sklepom št. 4/2010 z dne 24. 8. 2010 zahtevek za revizijo zavrnil in odločil, da vlagatelj nosi nastale stroške. Naročnik navaja, da je ugotovil, da sta bančni izjavi pogojni, te nepopolnosti pa ni mogel sanirati v postopku dopolnjevanja ponudb, glede na tretji odstavek 41. člena ZJN-2 pa se s ponudnikom, ki predloži nepopolno ponudbo, ne bi mogel pogajati. Naročnik navaja, da je v točki 1.8 razpisne dokumentacije predvidel, da se bo pogajal le o ceni, vlagatelj pa ne more uporabiti točke 1.7, da bi dosegel sanacijo nepopolne ponudbe pod krinko pogajanj. Naročnik zatrjuje, da je posledica zavrnitve vseh ponudb povsem enaka posledici izločitve vlagateljeve ponudbe, zaradi napačno uporabljene pravne podlage in instituta zavrnitve vseh ponudb pa vlagatelju tudi ne more nastati škoda, saj je predložil nepopolno ponudbo in mu naročnik ne more oddati javnega naročila. Naročnik navaja, da je vlagatelju predstavil vse razloge za svoje ravnanje, zaradi česar zavrača trditve, da vlagatelja ni seznanil z vsemi dejstvi, dejanji in odločitvami, zavrača pa tudi trditve o diskriminatorni obravnavi.

Vlagatelj je z dopisom z dne 30. 8. 2010, v katerem oporeka odločitvi o zahtevku za revizijo, zahteval nadaljevanje postopka pred Državno revizijsko komisijo. Vlagatelj navaja, da je namen pravnega varstva razveljavljanje nezakonitih odločitev in ne le presoja, ali ta kršitev vpliva na vlagateljev položaj, se zavzema za razlago tretjega odstavka 41. člena ZJN-2, ki naj ne bo restriktivna, in opozarja, da bi moral naročnik upoštevati, da je v razpisni dokumentaciji določil, da bo odpravljal formalne pomanjkljivosti ponudbe.

Naročnik je 31. 8. 2010 Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo.

Po pregledu dokumentacije ter preučitvi navedb naročnika in vlagatelja je Državna revizijska komisija skladno z 22. in s 23. členom ZRPJN sklenila, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Z revizijo po ZRPJN se nadzira zakonitost ravnanj naročnika v postopkih oddaje javnih naročil, pri čemer so ravnanja naročnika opredeljena v predpisih o javnih naročilih. Obvezna ravnanja naročnika (kot je obravnavani naročnik) pri javnem naročanju so kot temeljno določena v ZJN-2 (gl. prvi odstavek 1. člena ZJN-2).

Državna revizijska komisija ob tem dodaja, da je že npr. v zadevah št. 018-154/2004 in 018-163/2004 pojasnila, da "revizijski postopek ni namenjen temu, da se zatrjujejo objektivne kršitve, temveč kršitve, ki lahko konkretnemu vlagatelju v konkretnem primeru povzročijo škodo v postopku oddaje javnega naročila (9. člen ZRPJN)". Podobno navaja tudi teorija (Aleksij Mužina, Revizija javnih naročil, Legat, Ljubljana 2005, str. 90âˆ"91): "Pravno varstvo ponudnikov ni namenjeno uveljavljanju nekih objektivnih kršitev v postopku, ki ne morejo biti vzrok kakršni koli škodi (t. i. objektivne kršitve), temveč uveljavljanju pravne zaščite svojega pravnega položaja. â?? Takšna strožja dikcija preprečuje, da bi zahtevek za revizijo dobil naravo actio popularis ter obenem utrjuje osnovni namen, ki je v zaščiti interesa potencialnega ponudnika, da se na enakopravnih osnovah poteguje za izvedbo javnega naročila, ne da bi ga pri tem ovirale zlorabe in samovolja naročnika."

Iz dokumentacije izhaja, da je naročnik izvedel postopek s pogajanji po predhodni objavi, pri čemer se je skliceval na peto točko prvega odstavka 28. člena ZJN-2, ki naročniku omogoča, da odda javno naročilo po postopku s pogajanji po predhodni objavi v primerih javnih naročil, katerih vrednost je nižja od vrednosti iz prvega odstavka 12. člena ZJN-2 (tj. če je vrednost nižja od t. i. evropskih vrednostnih pragov).

Skladno z drugim odstavkom 28. člena ZJN-2 se naročnik v primerih iz prvega odstavka 28. člena ZJN-2 pogaja s ponudniki o ponudbah, ki so jih slednji predložili v tem postopku, da bi jih prilagodili zahtevam, ki jih je naročnik navedel že v objavi oziroma v razpisni dokumentaciji, z namenom izbire najugodnejše ponudbe, ob uporabi vnaprej določenih meril.

"Postopek s pogajanji" pomeni tisti postopek, ki vključuje pogajanja z namenom oddaje javnega naročila, v katerem naročnik povabi gospodarske subjekte in se z njimi pogaja o vseh pogojih za naročilo (25. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2).

Pri oddaji javnega naročila po postopku s pogajanji po predhodni objavi naročnik upošteva 89. člen ZJN-2 (povabilo k pogajanjem po predhodni objavi), ki določa:
"(1) Naročnik ponudnike, ki izpolnjujejo zahtevane pogoje, po pregledu ponudb povabi k pogajanjem v skladu s prvim odstavkom 85. člena tega zakona. Povabilo mora vsebovati vsaj podatke iz prvega odstavka 87. člena tega zakona.
(2) Naročnik se pogaja s ponudniki o vseh pogojih za izvedbo naročila, opredeljenih v ponudbah, ki so jih slednji predložili, da bi jih prilagodili zahtevam, ki jih je navedel že v objavi oziroma v razpisni dokumentaciji, z namenom izbire najugodnejše ponudbe, ob uporabi v naprej določenih meril.
(3) Naročnik mora med pogajanji zagotoviti enako obravnavo vseh ponudnikov. Zlasti ne sme posredovati udeležencem pogajanj informacij na diskriminacijski način, zaradi katerega bi lahko bili nekateri ponudniki v prednosti pred drugimi.
(4) Naročnik po zaključenih pogajanjih od ponudnikov zahteva predložitev končne ponudbe v skladu z doseženim na pogajanjih. V primeru, da naročnik postopek s pogajanji opravi v več zaporednih fazah, velja navedeno za vsako fazo posebej."

V tretjem odstavku 41. člena ZJN-2 je določeno:
"V postopku s prehodnim ugotavljanjem sposobnosti, postopku s pogajanji po prehodni objavi, postopku s pogajanji brez predhodne objave in konkurenčnem dialogu naročnik odda javno naročilo potem, ko:
a) preveri, ali so predložene ponudbe popolne,
b) razvrsti popolne ponudbe glede na merila."

Iz prvega odstavka 89. člena ZJN-2 izhaja, da naročnik k pogajanjem pozove gospodarske subjekte, ki izpolnjujejo zahtevane pogoje. To pa vsaj a contrario pomeni, da k pogajanjem ne pozove gospodarskih subjektov, ki ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev in na drugačno tolmačenje ne moreta vplivati drugi odstavek 28. člena ZJN-2 ali drugi odstavek 89. člena ZJN-2. Naročnik pa je izvedbo in obseg pogajanj tudi opredelil, in sicer v točki 1.8 razpisne dokumentacije, kjer je med drugim določil, da "bo ponudnike, za katere bo ugotovljeno, da izpolnjujejo vse pogoje, po pregledu popolnosti in odpravi morebitnih formalnih pomanjkljivosti ponudb povabil k pogajanjem v skladu s 1. odstavkom 85. člena ZJN-2" (prvi odstavek točke 1.8) in "Naročnik se bo pogajal samo o ponudbeni ceni. Ponudniki lahko med pogajanji svojo ponudbeno ceno znižajo, ne smejo pa je povišati. Ponudniki, ki bodo svojo ceno povišali, bodo nemudoma izločeni iz postopka oddaje javnega naročila, naročnik pa bo štel, da so svojo ponudbo umaknili, zaradi česar bo naročnik unovčil bančno garancijo za resnost ponudbe" (četrti odstavek točke 1.8). Niti razpisna dokumentacija ne daje podlage, ki bi naročniku nalagala pogajanja o izpolnjevanju pogojev. Nasprotno. Naročnik je jasno zapisal, da so pogajanja namenjena le ponudnikom, ki izpolnjujejo pogoje.

V točki 1.7 (str. 8 razpisne dokumentacije) si je naročnik pridržal pravico, da "bo poleg razlogov iz 78. člena ZJN-2 v primeru vseh nejasnosti ponudbe, ponudnika pozval k dodatnim pojasnilom ponudbe". Vendar tudi pojasnjevanje ponudbe ne more v primeru jasnosti dejstev, da ponudnik ne izpolnjuje pogojev ali da ponudba vsebinsko ni ustrezna, spremeniti položaja ponudnika in/ali njegove ponudbe, saj pojasnilo ne more spremeniti pomena jasnih dejstev. Zato naročnikova opustitev poziva na pojasnila, ker oziroma ko so dejstva jasna, ne more predstavljati kršitve naročnika.

Glede na predstavljeno Državna revizijska komisija ocenjuje, da tretji odstavek 41. člena ZJN-2 ne more pomeniti dolžnosti naročnika, da k pogajanjem povabi vsakega sodelujočega gospodarskega subjekta in se z njim pogaja o "vseh pogojih za izvedbo naročila, opredeljenih v ponudbah". Če bi namreč naročnik po zaključku postopka s pogajanji ugotovil, da je ponudba nepopolna (16. točka prvega odstavka 2. člena ZJN-2), nepopolnost pa bi bila take narave, da ponudbe ne bi mogel izbrati, ker bi jo moral izločiti (prim. prvi odstavek 80. člena ZJN-2 v povezavi z nezmožnostjo uporabe 78. člena ZJN-2), bi bila pogajanja o predvidenih vsebinah pogajanj (npr. cena) s takim gospodarskim subjektom brezpredmetna. Zato Državna revizijska komisija ocenjuje, da ZJN-2 naročnika ne omejuje, da bi "nepopolnosti ponudbe" glede "neizpolnjevanja zahtevanih pogojev" (gl. prvi odstavek 89. člena ZJN-2) ne smel ugotoviti še pred izvedbo pogajanj. Podobno je določil že naročnik v prvem odstavku točke 1.8 razpisne dokumentacije.

V 2. poglavju razpisne dokumentacije (Obvezna vsebina ponudbe ter pogoji in dokazila, ki jih morajo predložiti ponudniki za dokazovanje izpolnjevanja pogojev) je naročnik "določ[il] naslednje obvezne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati ponudniki za sodelovanje v postopku oddaje javnega naročila in jih mora ponudnik dokazati s predložitvijo naslednjih dokumentov:
â??
2.2.2. Originalna brezpogojna izjava banke, da bo izdala bančno garancijo na prvi poziv za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti, v višini 10 % od skupne vrednosti pogodbe (z DDV), sklenjene med naročnikom in ponudnikom, do 31.08.2010, v skladu z vzorcem iz te razpisne dokumentacije. Vzorec izjave je v obrazcu (priloga št. F/2).
2.2.3. Originalna brezpogojna izjava banke, da bo izdala bančno garancijo na prvi poziv za odpravo napak v garancijskem roku, v višini 10 % od skupne vrednosti pogodbe (z DDV), sklenjene med naročnikom in ponudnikom, z veljavnostjo, ki je 30 dni daljša od najdaljšega garancijskega roka. Vzorec izjave je v obrazcu (priloga št. F/3).
â??"

Iz točk 2.2.2. in 2.2.3. v 2. poglavju razpisne dokumentacije izhaja, da je naročnik zahteval predložitev brezpogojnih bančnih izjav. Obrazca v prilogah št. F/2 in F/3 sta pripravljena tako, da je v zgornjem delu pripravljena izjava, v katero banka/zavarovalnica vnese svoje podatke, podatke o ponudniku, kraju in datumu ter s podpisom in z žigom potrdi zavezo, da bo ponudniku "v primeru pridobitve javnega naročila izdala bančno garancijo v skladu s spodnjim vzorcem", v spodnjem delu pa je vzorec bančne garancije.

Državna revizijska komisija je vpogledala v vlagateljevo ponudbo in ugotovila, da je vlagatelj predložil izjavi banke, obe z dne 17. 6. 2010, ki nista pripravljeni na obrazcih iz prilog št. F/2 in F/3, ampak je banka pripravila izjavi na svojih obrazcih (ki ne omogočata niti ugotovitve, ali se banka strinja z vsebino predloženih vzorcev bančnih garancij), pri čemer je v svoja obrazca vključila besedilo, da bo izdala garanciji med drugim "v skladu s poslovno politiko banke". Državna revizijska komisija se strinja z naročnikovo ugotovitvijo, da slednji dostavek pomeni, da je bančna izjava pogojna, saj je izdaja bančne garancije odvisna od tega, kakšno poslovno politiko ima banka.

Glede na predhodno navedeno Državna revizijska komisija ne more zaključiti, da je naročnik neupravičeno zaključil, da vlagateljeva ponudba ni popolna (v pomenu iz 16. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2), ne da bi vlagatelja pozival na pojasnila ali dopolnitve ponudbe, saj je naročnik zahteval, da mora ponudnik predložiti brezpogojne izjave banke, način prevzema obveze banke izdati bančne garancije pa je vsebinske narave (gre namreč za izjavo volje) in ne gre za vprašanje le neustrezne oblike (forme). Dajanje drugačnega pomena bančni izjavi oziroma zamenjava obstoječe bančne izjave z novo bančno izjavo (tj. predložitev brezpogojne bančne izjave) bi torej pomenilo dajanje drugačne vsebine zavezi banke izdati bančno garancijo, kar pa bi pomenilo spreminjanje ponudbe v vsebinskem smislu in ne le odpravljanje oblikovnih (formalnih) pomanjkljivosti ponudbe.

Glede na dejstvo, da vlagatelj s predložitvijo spornih izjav ni uspel izkazati, da razpolaga z brezpogojno zavezo banke, ki mu omogoča pridobiti zahtevani bančni garanciji, naročnik ni kršil niti točke 1.8 razpisne dokumentacije, ker vlagatelja ni pozval k pogajanjem o ceni, ki je bila sicer tudi edini predmet pogajanj.

Naročnik je glede na opisano ravnal skladno z razpisno dokumentacijo tako pri ravnanju v zvezi z bančno izjavo kot v zvezi s tem, da se z vlagateljem ni pogajal. Zato je Državna revizijska komisija ocenila, da so v tem delu vlagateljevi očitki neutemeljeni.

Vlagatelj tudi izpostavlja, da se je naročnik nepravilno oprl na tretji odstavek 80. člena ZJN-2, saj bi se moral opreti na prvi odstavek 80. člena ZJN-2. Vlagatelj tudi izpostavlja, da to med naročnikom in vlagateljem niti ni sporno, saj je to naročnik priznal v dokumentu "Dodatna obrazložitev odločitve naročnika" z dne 1. 7. 2010, zaradi česar vlagatelj ugotavlja, da je že zaradi tega treba razveljaviti odločitev, ki izhaja iz dokumenta "Zavrnitev vseh ponudb" št. 4/2010 z dne 22. 6. 2010.

Vlagatelj sicer zatrjuje, da odločitev ne omogoča preizkusa, vendar se Državna revizijska komisija ne strinja z vlagateljem, saj ugotavlja, da je naročnik v dokumentu "Zavrnitev vseh ponudb" št. 4/2010 z dne 22. 6. 2010 navedel razlog, ki ga je vodil k temu ravnanju, in z njim pisno seznanil vlagatelja. Naročnik je namreč zapisal, da je vlagateljeva ponudba edina ponudba in da je nepopolna zaradi pogojnosti bančnih izjav. Ne nazadnje je vlagatelj skozi zahtevek za revizijo izkazal, da je razumel, zakaj naročnik ni izbral ponudbe.

Posledica uporabe prvega odstavka 80. člena ZJN-2 (izločitev ponudb) in tretjega odstavka 80. člena ZJN-2 (zavrnitev vseh ponudb) je v vlagateljevi sferi enaka. Namreč, ob uporabi bodisi instituta izločitve ponudb iz prvega odstavka 80. člena ZJN-2 bodisi instituta zavrnitve vseh ponudb iz tretjega odstavka 80. člena ZJN-2 naročnik ne odda javnega naročila v izvedbo, kar se je dejansko zgodilo tudi v obravnavanem primeru. O svoji odločitvi in razlogih zanjo je naročnik pisno obvestil vlagatelja, kar mora storiti tako ob uporabi prvega odstavka 80. člena ZJN-2 (gl. prvi in drugi odstavek 79. člena ZJN-2) kot uporabi tretjega odstavka 80. člena ZJN-2 (gl. tretji odstavek 80. člena ZJN-2). Naročnik je vlagatelja tudi poučil o možnosti uveljavljanja pravnega varstva (prim. prvi odstavek 79. člena ZJN-2). Naročnik je torej izpolnil notifikacijsko dolžnost do vlagatelja in sama uporaba pravne podlage za sprejem sporne odločitve nanjo ni vplivala. V tretjem odstavku 80. člena ZJN-2 je določena tudi notifikacijska dolžnost do svojega nadzornega organa, vendar morebitna kršitev te določbe ne vpliva na vlagateljev položaj (Državna revizijska komisija sicer ugotavlja, da je naročnik seznanil tudi svoj nadzorni organ, in sicer z dopisom z dne 22. 6. 2010). Na vlagateljev položaj ne vpliva niti morebitna kršitev dolžnosti objaviti odločitev o zavrnitvi vseh ponudb na portalu javnih naročil (gl. tretji odstavek 80. člena ZJN-2). Na vlagateljev položaj pa v danih okoliščinah ne vpliva niti obstoj četrtega odstavka 80. člena ZJN-2, saj novega postopka oddaje javnega naročila naročnik še ni uvedel. Če pa bi ga uvedel, bi to bilo novo ravnanje, zoper katerega bi lahko vlagatelj vložil zahtevek za revizijo (prvi odstavek 12. člena ZRPJN).

Vlagatelj navaja, da razlogi za uporabo instituta zavrnitve vseh ponudb "kot je splošno uveljavljeno v praksi Sodišča ES" "ne smejo biti na kakršenkoli način diskriminatorni, kot tudi ne temeljiti na odločitvi naročnika, da v postopku oddaje javnega naročila, ni sodeloval določen ponudnik. Slednje pa prav tako potrjuje tudi novi četrti odstavek 80. člena ZJN-2, ki naročniku dopušča, da naročnik za isti predmet izvede nov postopek javnega naročanja le, če so se spremenile okoliščine, zaradi katerih je zavrnil vse ponudbe. Kar pa evidentno razlog ''nepopolnosti ponudbe'', tudi s tega vidika, zakonske dikcije tretjega odstavka 80. člena ZJN-2, ne vzdrži." Vlagatelj se sicer sklicuje, da razlogi za zavrnitev vseh ponudb ne smejo biti diskriminatorni, vendar ne konkretizira, da je naročnikov razlog (nepopolna ponudba) razlog, ki je diskriminatoren. Sicer pa Državna revizijska komisija dodaja, da ZJN-2 ne omogoča oddaje javnega naročila ponudniku, ki je predložil ponudbo, ki ni popolna. Slednjega se zaveda tudi vlagatelj, saj to tudi izrecno izpostavlja v zahtevku za revizijo (prvi odstavek na strani 4).

Glede na navedeno se v konkretnem primeru izkaže za pravilno naročnikova ugotovitev, da le napačna uporaba pravne podlage za sprejem odločitve (in s tem uporaba instituta) ne more vlagatelju povzročiti škode oziroma poslabšati položaja. Dejstvo, da med strankama sicer ni sporno, da je naročnik uporabil napačno pravno podlago in napačen institut, bi bilo relevantno za razveljavitev naročnikovega ravnanja v zvezi z vlagateljevo ponudbo, ko bi vlagatelj uspel izkazati, da je bila ponudba popolna, saj bi s tem ne bilo podlage za izločitev ponudbe (prvi odstavek 80. člena ZJN-2), zavrnitev ponudbe (tretji odstavek 80. člena ZJN-2) pa bi z ugotovitvijo, da je ponudba popolna, postala brez obrazložitve, kar bi bilo v nasprotju s tretjim odstavkom 80. člena ZJN-2. Če pa vlagatelj ne uspe izkazati, da je naročnik neupravičeno zaključil, da je ponudba nepopolna, si ne more izboljšati položaja zgolj z zatrjevanjem napačnosti uporabe pravne podlage in s tem instituta javnega naročanja, saj naročnik nepopolne ponudbe glede na zahteve iz ZJN-2 ni upravičen izbrati.

Ker vlagatelj ni uspel izkazati, da je zahtevek za revizijo utemeljen, ga je Državna revizijska komisija skladno z drugo alineo prvega odstavka 23. člena ZRPJN zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj uveljavlja tudi povračilo stroškov, tako s pritožbo kot z zahtevkom za revizijo.

Vlagatelj je sicer uspel s pritožbo, vendar ni uspel z zahtevkom za revizijo, zato je Državna revizijska komisija skladno z 22. členom ZRPJN zavrnila vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov, nastalih z revizijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

V četrtem odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo."

V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljen zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je morala Državna revizijska komisija ob upoštevanju četrtega odstavka 22. člena ZRPJN odločiti, kot izhaja iz 3. točke izreka tega sklepa.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 15. 9. 2010

Predsednica senata
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
članica Državne revizijske komisije





















Vročiti:
- študentski domovi v Ljubljani, Cesta 27. aprila 31, 1000 Ljubljana,
- Odvetniška pisarna Mužina in partnerji, d. o. o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana,
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova ulica 11, 1000 Ljubljana,
- v arhiv, tu.