018-197/2010 Mladinski center Trbovlje

Številka: 018-197/2010-2

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja - ZRPJN (Uradni list RS, št. 78/99 s sprem.) v senatu predsednice Miriam Ravnikar šurk ter članic mag. Maje Bilbija in mag. Nataše Jeršič, ob sodelovanju višje svetovalke Zlate Jerman, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Gradbena, obrtniška, instalacijska dela za projekt Mladinski center in hotel Trbovlje z zunanjo ureditvijo", začetega na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika GH HOLDING, d.d., Tivolska cesta 30, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika MLADINSKI CENTER TRBOVLJE, Rudarska cesta 6, Trbovlje (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 26. 8. 2010

ODLOČILA

1. Zahtevek za revizijo vlagatelja, z dne 12. 7. 2010, se zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljeva zahteva za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se zavrne.

3. Vlagatelj mora vplačati v roku 15 dni na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 5.000,00 EUR, kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

Obrazložitev

Naročnik je na portalu javnih naročil, dne 2. 4. 2010, pod št. objave JN2627/2010 objavil obvestilo o javnem naročilu "Gradbena, obrtniška, instalacijska dela za projekt Mladinski center in hotel Trbovlje z zunanjo ureditvijo".

Naročnik je dne 14. 6. 2010 izdal Odločitev o oddaji naročila, s katero je ponudnike obvestil, da se predmetno javno naročilo odda ponudniku AGM NEMEC, d.o.o., Sedraž 3, Laško (v nadaljevanju: izbrani ponudnik).

Vlagatelj je z vlogo, z dne 12. 7. 2010, vložil zahtevek za revizijo, s katerim je predlagal razveljavitev naročnikove odločitve o oddaji naročila.

Vlagatelj je zatrjeval, da je naročnik njegovo ponudbo obravnaval diskriminatorno, neenakopravno ter strožje v odnosu do izbranega ponudnika. Naročnik je njegovo ponudbo zavrnil kot nesprejemljivo, pri tem pa ni navedel, na podlagi česa je okvalificiral ponudbo vlagatelja na takšen način, oziroma kaj je pravna podlaga označitve nesprejemljivosti ponudbe vlagatelja. Vlagatelju niso bili posredovani nobeni relevantni dokumenti o višini sredstev, ki jih ima naročnik zagotovljene, višina sredstev pa tudi ni bila nikjer objavljena, zato vlagatelj utemeljeno meni, da je bila višina sredstev znana le izbranemu ponudniku. Domnevno nesprejemljivost ponudbe vlagatelja naročnik ni argumentiral, niti ni navedel, kakšna so zagotovljena sredstva in na kateri postavki, pri čemer zgolj sklicevanje na ocenjeno vrednost ni dovolj, ampak bi moral naročnik izkazati zgornjo višino razpoložljivih sredstev. Izbranega ponudnika pa je naročnik obravnaval priviligirano in mu, kljub dejstvu, da je predložil lažne podatke in izjave, vezane na reference in ostalo, priznal popolnost ponudbe.

Vlagatelj je dalje izpodbijal naročnikovo ugotovitev o popolnosti ponudbe izbranega ponudnika. Po prepričanju vlagatelja nobena od štirih predloženih referenc izbranega ponudnika ni ustrezna. Tako je glede reference za objekt D.V. vlagatelj zahteval vpogled pri Upravni enoti Domžale, kjer se hrani gradbena dokumentacija za navedeno referenco in pri tem ugotovil, da je bila izvajalec del za objekt D.V. druga družba in ne izbrani ponudnik. Zato gre za napačno potrjevanje referenc s strani investitorja in za zavajanje naročnika. Vlagatelj kot dokazilo prilaga kopijo lista 1 in lista 2 iz gradbenega dnevnika za navedeni objekt, iz katerega je razvidno, kdo je dejanski izvajalec del. Enak očitek podaja vlagatelj tudi pri referenci za objekt R.T., kjer je vlagatelj ugotovil, da investitor ni bil T.D.R.T., kot izhaja iz reference, temveč izbrani ponudnik, kar je razvidno tako iz podatkov o objektu kot tudi iz izjave o zanesljivosti objekta. Vlagatelj kot dokaz prilaga kopijo dokumentacije, pridobljene pri Upravni enoti Laško. Tudi v primeru reference objekta L., kjer je referenco izbranemu ponudniku potrdil sam podizvajalec, je gradnjo opravljala druga družba. Iz podatkov, pridobljenih pri Upravni enoti Laško, je razvidno, da izbrani ponudnik nikjer ni naveden kot izvajalec del. Prav tako je vlagatelj pri referenci investitorja E.E.A. ugotovil, da del ni izvajal izbrani ponudnik, kar vlagatelj izkazuje s kopijami podatkov o objektu in izjavo, iz česar je razvidno, da je bila dejanski izvajalec del druga družba. Vlagatelj dvomi tudi v reference odgovorne osebe izbranega ponudnika, saj gre v tem primeru za ista referenčna dela, ki so bila, kot je vlagatelj že navajal, izvedena s strani drugega izvajalca del in ne izbranega ponudnika. Iz navedenih razlogov gre po mnenju vlagatelja za očitno neenakopravno obravnavanje ponudnikov, saj je naročnik izbranemu ponudniku brez kakršnegakoli dvoma reference priznaval, čeprav jih ta dejansko nima, hkrati pa je strožje obravnaval vlagatelja in njegovo ponudbo označil kot domnevno nesprejemljivo. Kolikor bi se kljub vsemu ugotovilo, da je ponudba vlagatelja dejansko nesprejemljiva, bi prišli v situacijo, ko bi bili ponudbi med seboj enakopravni v smislu njune nepopolnosti, naročnik pa bi lahko ravnal skladno s 1. odstavkom 28. člena ZJN-2 in pozval na pogajanja tako vlagatelja kot izbranega ponudnika, pri čemer bi vlagatelj na tak način imel možnost pridobitve posla.

Naročnik je dne 23. 7. 2010 izdal odločitev o zavrnitvi za revizijo. Naročnik je najprej, glede priznanja aktivne legitimacije vlagatelja za vložitev zahtevka za revizijo, opozoril na stališče Državne revizijske komisije, iz katerega izhaja nepriznanje aktivne legitimacije v primeru nepravilne ponudbe, oziroma smiselno tudi nesprejemljive ponudbe. Kljub temu, da naročnik meni, da vlagatelj ni izkazal aktivne legitimacije, pa je v nadaljevanju vsebinsko obravnaval zahtevek za revizijo tako v delu, ki se nanaša na nesprejemljivost ponudbe vlagatelja kot tudi v delu, ki se nanaša na nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika.

V zvezi z revizijskimi očitki, ki se nanašajo na naročnikovo ugotovitev o nesprejemljivosti ponudbe vlagatelja, je naročnik pojasnil, da je že v odločitvi o oddaji naročila, z dne 14. 6. 2010, podal obrazložitev, da so bile ponudbe osmih ponudnikov, med njimi tudi ponudba vlagatelja, nesprejemljive, ker je njihova ponudbena vrednost presegala višino zagotovljenih sredstev, opredeljenih v sklepu o začetku postopka za javni razpis, z dne 2. 4. 2010. Vlagatelj dodatne obrazložitve glede nesprejemljivosti svoje ponudbe ni zahteval. Ocenjena vrednost, ki je bila navedena v sklepu o začetku postopka, je povzeta iz dokumenta Investicijski program Mladinski center in hotel Trbovlje, ki ga je svet zavoda sprejel na svoji seji dne 29. 3. 2010, s sklepom št. 3. Naročnik kopijo sklepa in izvleček iz investicijskega programa tudi prilaga.

Naročnik je glede revizijskih navedb vlagatelja o neustreznosti referenc izbranega ponudnika navajal, da je reference izbranega ponudnika preveril skladno s 77. členom ZJN-2. Tako je glede referenčnega objekta D.V. ugotovil, da obstaja izvajalska pogodba med družbo I. kot investitorjem in družbo G.H. kot izvajalcem, iz katere je razviden skupni nastop izbranega ponudnika in družbe G.H. Skupni nastop dokazuje tudi konzorcijska pogodba med vodilnim partnerjem, G.H. in izbranim ponudnikom kot partnerjem. Iz dodatnih obrazložitev izbranega ponudnika je razvidno, da je gradbeni dnevnik vodila družba G.H. kot vodilni partner za celoten objekt in je zato napisana kot izvajalec del. Glede reference objekta R.T. je naročnik prejel pogodbo za izvedbo del, sklenjeno med lastnikom objekta T.D.R.T. in izvajalcem, izbranim ponudnikom, najemno pogodbo med partnerjema T.D.R.T. in izbranim ponudnikom, pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice med navedenima družbama ter zemljiškoknjižni izpisek. Iz navedenih dokumentov in pojasnil izbranega ponudnika izhaja, da je gradnjo objekta izvajal izbrani ponudnik. V skladu z najemno pogodbo se je podjetje zavezalo izvesti gradbena dela na objektu, vključno s pridobitvijo vseh dovoljenj. Iz najemne pogodbe, pogodbe za izvedbo del in zemljiškoknjižnega izpiska je razvidno, da je lastnik nepremičnin T.D.R.T., iz česar izhaja pravilnost potrjene reference. V zvezi z referenco objekta L. je naročnik odgovoril, da je prejel izvajalsko pogodbo med družbo G.H. in izbranim ponudnikom, notarski zapis prodajne pogodbe med Občino Laško in družbo G.H., odločbo o spremembi gradbenega dovoljenja in dokument Podatki o objektu. Iz navedene dokumentacije in pojasnil izbranega ponudnika izhaja, da je vlagatelj s strani Upravne enote Laško pridobil napačno dokumentacijo, saj se podatki iz te dokumentacije nanašajo na tisti del objekta, katerega investitor je bil Javni nepremičninski sklad Občine Laško, ki je nameraval zgraditi celoten objekt, kasneje pa so del zemljišča prodali družbi G.H., kar izhaja iz notarskega zapisa. Investitor izgradnje objekta L. je bila družba G.H., iz česar izhaja pravilnost potrjene reference. Za referenco investitorja E.E.A. pa je naročnik pridobil izvajalsko pogodbo med investitorjem E.E.A. in izbranim ponudnikom, pogodbo, sklenjeno med izbranim ponudnikom in izvajalcem, družbo G.H. ter izjavo investitorja E.E.A. Iz navedene dokumentacije ter pojasnil izbranega ponudnika izhaja, da je izbrani ponudnik na objektu izvedel preddela, zemeljska dela in zunanjo ureditev, temeljenje, zidove (skelet stavbe), okna, vrata in steklene stene, medtem ko je družba G.H. izvedla obrtniška dela ter urejanje vse dokumentacije. Glavni izvajalec je bil torej izbrani ponudnik, ki se je s pogodbo zavezal urediti dokumentacijo za pridobitev uporabnega dovoljenja in je to tudi uredil. Naročnik je na podlagi vsega navedenega v celoti zavrnil zahtevek za revizijo vlagatelja v tem delu.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 28. 7. 2010, naročnika obvestil o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo.

Naročnik je z vlogo, z dne 10. 8. 2010, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v predmetnem postopku oddaje javnega naročila in pred njim vodenim revizijskim postopku.

Državna revizijska komisija je v zvezi s priznanjem aktivne legitimacije vlagatelja za vložitev obravnavanega zahtevka za revizijo, ki po naročnikovem mnenju ni izkazana, ugotovila, da je vlagatelju aktivno legitimacijo potrebno priznati.

ZRPJN v prvem odstavku 9. člena določa, da lahko zahtevek za revizijo vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila, in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Iz citirane določbe ZRPJN izhaja, da morata biti za priznanje procesnega upravičenja za vodenje revizijskega postopka hkrati (kumulativno) izpolnjena dva pogoja: (1.) interes za dodelitev naročila in (2.) izkazana realna stopnja verjetnosti nastanka (ali vsaj možnosti za nastanek) škode, ki jo je mogoče pripisati ravnanju naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev (obstajati mora torej vzročna zveza med realno stopnjo verjetnosti nastanka škode in zatrjevano kršitvijo naročnika).

Kot je razvidno iz obrazložitve naročnikove odločitve o zavrnitvi zahtevka za revizijo vlagatelja, je naročnik mnenja, da ob upoštevanju dejstva, da je ponudbo vlagatelja zavrnil kot nesprejemljivo in posledično kot nepopolno, vlagatelj ni izkazal aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo.

Državna revizijska komisija takšni argumentaciji naročnika za neizkazovanje aktivne legitimacije vlagatelja ne more pritrditi. Vlagatelj namreč prav z zahtevkom za revizijo izpodbija naročnikovo ravnanje, t.j. izločitev ponudbe vlagatelja kot nesprejemljive in posledično kot nepopolne. Vlagatelj pa je izpodbijal naročnikovo ravnanje tudi v delu, ki se nanaša na odločitev naročnika, da je ponudba izbranega ponudnika popolna. Naročnik zato v trenutku odločanja o zahtevku za revizijo, o katerem bo v obravnavanem primeru odločala še Državna revizijska komisija, še ni mogel vlagatelju odreči aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo. Namreč, v trenutku, ko je naročnik odločal o zahtevku za revizijo, njegove ugotovitve o neutemeljenosti zahtevka za revizijo v delu, ki se nanaša na nesprejemljivost ponudbe vlagatelja, še niso mogle biti pravnomočne, ampak je glede tega še vedno odprt spor, o katerem bo odločala Državna revizijska komisija. Kolikor bi Državna revizijska komisija v tem delu ugotovila utemeljenost revizijskih očitkov, bi namreč lahko bila podana podlaga za odločanje tudi o revizijskih očitkih, ki se nanašajo na nepopolnost ponudbe izbranega ponudnika in, kolikor bi se ti revizijski očitki izkazali za utemeljene, bi ostajala možnost, da bi se javno naročilo oddalo vlagatelju (o tem bi sicer odločal naročnik v ponovljenem postopku pregledovanja in ocenjevanja ponudb). Takšno stališče je Državna revizijska komisija tudi že zavzela v večih svojih odločitvah. Iz navedenega izhaja, da ni mogoče slediti naročniku v tem, da vlagatelj ni izkazal aktivne legitimacije za vložitev zahtevka za revizijo.
Ker pa je naročnik o zahtevku za revizijo vlagatelja, ne glede na svoje stališče o neizkazani aktivni legitimaciji, tudi vsebinsko odločal, je Državna revizijska komisija ugotovila, da je naročnik ravnal skladno z 9. členom ZRPJN in vlagatelju omogočil ustrezno pravno varstvo.

Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v dokumentacijo o izvedbi postopka predmetnega javnega naročila in v dokumentacijo o revizijskem postopku, ki ga je vodil naročnik.

Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je Državna revizijska komisija kot nesporno med strankama ugotovila, da je naročnik predmetno javno naročilo izvajal po odprtem postopku, v katerem je pravočasno prejel devet ponudb, kar izhaja tudi iz Zapisnika o odpiranju ponudb, z dne 12. 5. 2010. Kot izhaja iz izpodbijane Odločitve o oddaji naročila, izdane dne 14. 6. 2010, je naročnik kot popolno ocenil le ponudbo izbranega ponudnika, medtem ko je vse ostale ponudbe zavrnil kot nesprejemljive.

Državna revizijska komisija je najprej presodila revizijske očitke, s katerimi je vlagatelj izpodbijal naročnikovo ravnanje v delu, ki se nanaša na izločitev (zavrnitev) ponudbe vlagatelja kot nesprejemljive in posledično kot nepopolne.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo kršitve naročnika utemeljeval z dejstvi, da naročnik ni nikjer navedel, na podlagi česa je njegovo ponudbo ocenil kot nesprejemljivo oziroma kaj je pravna podlaga označitve nesprejemljivosti ponudbe, da vlagatelju niso bili posredovani nobeni relevantni dokumenti o višini sredstev, ki jih ima naročnik zagotovljene, višina sredstev pa tudi ni bila nikjer objavljena. Po mnenju vlagatelja zgolj sklicevanje na ocenjeno vrednost ni dovolj, ampak bi moral naročnik izkazati zgornjo višino razpoložljivih sredstev.
Vlagatelj je tudi prepričan, da je bila višina sredstev znana le izbranemu ponudniku.

Naročnikovo ravnanje, t.j. izločitev ponudbe vlagatelja, kot nesprejemljive in nepopolne, je potrebno presojati z vidika prvega odstavka 80. člena z Zakonom o javnem naročanju - ZJN-2 (Uradni list RS, št. 128/06 s sprem.), ki določa, da mora naročnik v postopku oddaje javnega naročila po opravljenem pregledu in dopolnitvi ponudb izločiti vse ponudbe, ki niso popolne. Popolna ponudba je v skladu s 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 tista, ki je pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna. Skladno z 21. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2 pa je nesprejemljiva ponudba tista ponudba, katere ponudbena cena presega naročnikova zagotovljena sredstva ali ponudba, katere cena je višja od cen, ki veljajo za predmet javnega naročila na trgu.

Državna revizijska komisija je v zvezi z revizijskimi očitki vlagatelja, da naročnik ni navedel razlogov in pravne podlage za ugotovitev o nesprejemljivosti ponudbe vlagatelja, ocenila, da so neutemeljeni.

Iz obrazložitve izpodbijane odločitve o oddaji naročila namreč jasno izhaja, da je naročnik vse ponudbe (vključno s ponudbo vlagatelja), razen ponudbe izbranega ponudnika, ocenil kot nesprejemljive, ker je njihova ponudbena vrednost presegala višino zagotovljenih sredstev, opredeljenih v sklepu o začetku postopka za javni razpis, št. 1/2010-JN, z dne 2. 4. 2010. Naročnikovi razlogi za ugotovitev nesprejemljivosti ponudbe vlagatelja so bili torej vlagatelju s prejemom navedene odločitve o oddaji naročila znani. V kakšni (okvirni) višini je imel naročnik zagotovljena sredstva, pa je po mnenju Državne revizijske komisije, vlagatelj lahko sklepal ob primerjavi ponudbene vrednosti izbranega ponudnika (712.038,20 EUR z DDV) in ponudbene vrednosti vlagatelja, ki je podal drugo najugodnejšo ponudbo (789.492,81 EUR z DDV).

Naročnik po oceni Državne revizijske komisije v odločitvi o oddaji naročila tudi ni bil dolžan izrecno navajati pravne (zakonske) podlage za ugotovitev in zavrnitev nesprejemljive ponudbe. Vlagatelj se je namreč že s tem, ko je naročnik zapisal, da je njegova ponudba nesprejemljiva, seznanil, da gre za nesprejemljivo ponudbo, katere definicijo pa podajajo določbe ZJN-2, ki določajo tudi obvezna ravnanja naročnikov v zvezi s takšno ponudbo.

Nenazadanje pa je potrebno pritrditi naročniku, da vlagatelj ni zahteval dodatne obrazložitve odločitve o oddaji naročila, glede razlogov za izločitev (zavrnitev) njegove ponudbe. Kot izhaja iz spisovne dokumentacije, je vlagatelj naročniku z vlogo, z dne 18. 6. 2010, sicer podal zahtevek za dodatno obrazložitev odločitve o oddaji naročila, vendar le glede podizvajalcev in referenc (pri čemer ni jasno, za katerega ponudnika je vlagatelj zahteval navedeno obrazložitev). Ker vlagatelj ni izrabil možnosti (pravice), ki mu jih daje zakon, z namenom učinkovitega pravnega varstva, po mnenju Državne revizijske komisije sedaj ne more na naročnika prevaliti breme morebitne podrobnejše (natančnejše) obrazložitve izločitve njegove ponudbe. Zato je Državna revizijska komisija kot neutemeljene zavrnila s tem povezane revizijske očitke vlagatelja.

Iz enakih razlogov je Državna revizijska komisija kot neutemeljene zavrnila tudi revizijsko trditev vlagatelja, da naj bi naročnik ravnal v nasprotju s pravili javnega naročanja s tem, ko vlagatelju ni posredoval nobenih relevantnih dokumentov o višini sredstev, ki jih ima naročnik zagotovljene. Takšne obveznosti zakon naročniku ne nalaga, kot že zgoraj navedeno, pa bi vlagatelj lahko izkoristil zakonske možnosti in v okviru instituta dodatne obrazložitve morebiti zahteval tovrstne dokumente in se tako lahko seznanil z dejanskim stanjem glede višine zagotovljenih sredstev pri naročniku.

Državna revizijska komisija je dalje v zvezi z revizijskim očitkom, da bi moral naročnik višino sredstev objaviti in da sklicevanje na ocenjeno vrednost ni dovolj, ampak bi moral naročnik izkazati zgornjo višino razpoložljivih sredstev, ugotovila, da določbe ZJN-2 ne določajo, da bi bil naročnik dolžan objaviti podatek o zagotovljenih sredstvih.
Naročnik je dolžan izločiti nesprejemljivo ponudbo že na podlagi prvega odstavka 80. člena ZJN-2, ob upoštevanju 21. in 16. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, ne glede na to, ali v objavi naročila in/ali razpisni dokumentaciji morebiti objavi podatek o višini zagotovljenih sredstvih. Prav tako določbe ZJN-2 ne prepovedujejo, da bi naročnikova zagotovljena sredstva ne bi smela biti enaka višini ocenjene vrednosti javnega naročila. Ocena o (ne)sprejemljivosti ponudbe sicer ni odvisna od ocenjene vrednosti javnega naročila. Ocenjena vrednost je vrednost, ki jo mora naročnik v skladu s prvim odstavkom 14. člena ZJN-2 izračunati upoštevaje celotno skupno vrednost plačil brez DDV, vključno z možnostjo povečanja obsega naročila in katerimkoli povečanjem vrednosti pogodbe zaradi izbire pravilnega postopka javnega naročanja, in sicer tako, da je njena višina primerljiva s cenami na trgu, ki veljajo za predmet javnega naročila, če je dostopen na trgu in ni prilagojen posebnim potrebam naročnika. Gre torej za vrednost, ki jo naročnik mora določiti in pri tem upoštevati pravila javnega naročanja, saj so od nje odvisna nadaljnja ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila, kot. npr. pravilna izbira postopka, dolžnost objave javnega naročila itd. Zagotovljena sredstva pa na drugi strani predstavljajo znesek, ki ga ima naročnik na svojih proračunskih postavkah predvidenega in pripravljenega za plačilo obveznosti, ki izvirajo iz pogodbe o izvedbi javnega naročila. Načrtovanje in razporejanje zagotovljenih sredstev ni urejeno v predpisih s področja javnega naročanja, temveč v predpisih, ki urejajo področje javnih financ. Čeprav gre za dve vrednosti, ki se nanašata na vrednost določenega javnega naročila, pa iz zakonskih določb ni mogoče podati zaključka, da višina ocenjene vrednosti ne bi smela biti enaka višini zagotovljenih sredstev za izvedbo javnega naročila. Prav nasprotno, običajno se ti vrednosti približata ali vsaj gibljeta v podobnem razponu. Kot že navedeno, pa je, glede na definicijo iz 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2, za presojo sprejemljivosti ponudbe bistvena višina zagotovljenih sredstev.

Čeprav ocenjena vrednost ni neposredno povezana z zagotovljenimi sredstvi, pa je v konkretnem primeru potrebno ugotoviti, da je naročnik zagotovljena sredstva predvidel v popolnoma enaki vrednosti, kot je ocenil vrednost predmetnega javnega naročila. Podatek o višini ocenjene vrednosti, na katero je naročnik oprl svojo odločitev o nesprejemljivosti ponudbe vlagatelja, je bil znan že v sklepu o začetku postopka za javni razpis, ki ga je naročnik izdal dne 2. 4. 2010, pod št. 1/2010-JN. Državna revizijska komisija je po vpogledu v navedeni sklep ugotovila, da je v njem v 4. točki zapisana višina ocenjene vrednosti, do katere je ponudbeno vrednost podal le izbrani ponudnik, medtem ko je vlagatelj s ponudbeno vrednostjo navedeno višino presegel. Dalje iz 5. točke navedenega sklepa izhaja, da so sredstva za izvedbo naročila predvidena v proračunu Mladinskega centra Trbovlje, na določeni postavki/kontu in delno sofinancirana iz Evropskega sklada za regionalni razvoj ter Ministrstva za šolstvo in šport. Državna revizijska komisija je vpogledala v Investicijski program, ki ga je izdelala družba E., v marcu 2010, in ki je bil potrjen s sklepom sveta Mladinskega centra Trbovlje, dne 2. 4. 2010. V navedenem programu je na 36. strani navedena višina predvidene strukture investicije za gradbeno obrtniška dela in za stroške zunanje ureditve, ki se povsem ujema z višino ocenjene vrednosti v sklepu o začetku postopka.

Na podlagi navedenega je po mnenju Državne revizijske komisije mogoče slediti naročniku v tem, da je z navedenimi dokumenti v zadostni meri izkazal, da je imel v takšni višini tudi zagotovljena sredstva in da naročnik podatka o višini zagotovljenih sredstev med postopkom oddaje javnega naročila ni spreminjal ali morebiti prilagajal ponudbeni vrednosti izbranemu ponudniku.

Vlagatelj je v zahtevku za revizijo sicer podal mnenje, da je bila višina sredstev znana le izbranemu ponudniku, vendar pa je Državna revizijska komisija v zvezi s slednjo navedbo ugotovila, da je vlagatelj podal zgolj mnenje in ni oblikoval določne in konkretne trditve, za katero bi tudi sicer moral ponuditi ali predlagati ustrezne dokaze. Skladno s pravilom o povezanosti trditveno-dokaznega bremena iz 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s sprem.), katerega določbe se na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN smiselno uporabljajo v postopkih revizije oddaje javnih naročil, mora stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, tega tudi dokazati, oziroma zanj predlagati dokaze. Dejstvo pa mora biti zatrjevano jasno, določno in konkretno in ne le pavšalno ali v obliki hipotetičnih domnev. Ker vlagatelj revizijske trditve ni oblikoval na takšen način, za svoje trditve pa tudi ni predložil oziroma predlagal ustreznih dokazov, je Državna revizijska komisija zaključila, da vlagatelj s to revizijsko navedbo ni uspel izkazati morebitnih naročnikovih kršitev.

Državna revizijska komisija je na podlagi vsega ugotovljenega zaključila, da vlagatelj ni uspel izkazati, da je naročnik kršil pravila javnega naročanja, s tem, ko je ponudbo vlagatelja ocenil kot nesprejemljivo, v smislu 21. točke prvega odstavka 2. člena ZJN-2. Potrebno je pritrditi naročniku, da je ponudbena vrednost vlagatelja presegala naročnikova zagotovljena sredstva, zato je bil naročnik, na podlagi prvega odstavka 80. člena ZJN-2, v povezavi s 16. točko prvega odstavka 2. člena ZJN-2, ponudbo vlagatelja upravičen izločiti.

Ker je Državna revizijska komisija na tej točki presoje revizijskih navedb ugotovila, da niti morebitna utemeljenost vlagateljevih revizijskih očitkov v delu, ki se nanašajo na popolnost ponudbe izbranega ponudnika, ne more vplivati na položaj vlagatelja v predmetnem postopku oddaje javnega naročila, saj je naročnik njegovo ponudbo upravičeno izločil kot nesprejemljivo, navedenih revizijskih očitkov ni presojala. Prvi odstavek 9. člena ZRPJN namreč določa, da lahko zahtevek za revizijo vloži vsaka oseba, ki ima ali je imela interes za dodelitev naročila in ki verjetno izkaže, da ji je bila ali bi ji lahko bila povzročena škoda zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila. Vlagatelj mora torej za to, da bi se mu priznalo (nadaljnje) upravičenje za vodenje postopka revizije, kumulativno izkazovati (dejanski) interes za dodelitev naročila in realno stopnjo verjetnosti nastanka škode, ki jo je mogoče pripisati naročnikovemu ravnanju, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev. Vlagatelju, katerega ponudba je bila v postopku oddaje javnega naročila upravičeno spoznana kot nesprejemljiva in posledično kot nepopolna, sicer ni mogoče odrekati dejanskega interesa za pridobitev predmetnega javnega naročila, vendar pa ob ugotovitvi zakonitosti naročnikove odločitve, da je vlagateljeva ponudba nesprejemljiva, vlagatelju v nadaljevanju ni več mogoče priznati pravnega interesa, saj realna stopnja verjetnosti nastanka škode ni več podana. Vlagatelj namreč celo v primeru, če bi se njegovi revizijski očitki glede popolnosti ponudbe izbranega ponudnika izkazali za utemeljene, zaradi nesprejemljivosti svoje ponudbe, dejansko nima več možnosti, da bi bil v predmetnem postopku oddaje javnega naročila izbran kot najugodnejši ponudnik.

Vlagatelj se je v zahtevku za revizijo sicer skliceval tudi na kršitev načela enakopravne obravnave ponudnikov, ker naj bi naročnik ponudbo izbranega ponudnika ocenil kot popolno, kljub temu, da naj bi bile reference izbranega ponudnika in reference odgovornega vodje del izbranega ponudnika, po mnenju vlagatelja neustrezne in zavajajoče. Vendar pa je v zvezi z navedenimi revizijskimi očitki Državna revizijska komisija ugotovila, da vlagatelj ni zatrjeval enakih ali vsaj istovrstnih domnevnih kršitev naročnika, ki se nanašajo na morebitno različno (neenako) ocenjevanje in izbor ponudbe vlagatelja ter ponudbe izbranega ponudnika, v delu (ne)sprejemljivosti ponudbe. Vlagatelj je v zahtevku za revizijo zatrjeval zgolj enako končno posledico (to je nepopolnost in izločitev ponudbe izbranega ponudnika), kar pa, ob upoštevanju načela enakopravne obravnave ponudnikov in ustaljene prakse Državne revizijske komisije, ne zadostuje za meritorno obravnavo zatrjevanih kršitev v tem delu zahtevka za revizijo.

Ker vlagatelj z zahtevkom za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, je Državna revizijska komisija, na podlagi druge alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, zahtevek za revizijo vlagatelja kot neutemeljenega zavrnila.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa.

Vlagatelj je zahteval povračilo stroškov, nastalih z revizijo. Ker zahtevek za revizijo ni utemeljen, je Državna revizijska komisija skladno s 3. odstavkom 22. člena ZRPJN zavrnila tudi vlagateljevo zahtevo za povračilo stroškov revizijskega postopka.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

V 4. odstavku 22. člena ZRPJN je določeno: "Če zahtevek za revizijo ni utemeljen, mora vlagatelj zahtevka za revizijo naročniku povrniti stroške nastale z revizijo. Če v takem primeru o zahtevku za revizijo odloči Državna revizijska komisija, mora vlagatelj zahtevka za revizijo na račun iz prvega odstavka tega člena vplačati še znesek v višini že vplačane takse kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo." V obravnavanem primeru je naročnik zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, zahtevek za revizijo pa je kot neutemeljenega zavrnila tudi Državna revizijska komisija, zato je Državna revizijska komisija na podlagi 4. odstavka 22. člena ZRPJN in ugotovljene višine že vplačane takse za revizijo v višini 5.000,00 EUR odločila, da mora vlagatelj vplačati v roku 15 dni na račun št. 01100-1000358802 pri ministrstvu, pristojnem za finance, še znesek v višini 5.000,00 EUR, kot nadomestilo za stroške postopka revizije pred Državno revizijsko komisijo.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 3. točke izreka tega sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 26. 8. 2010


Predsednica senata:
Miriam Ravnikar šurk, univ. dipl. prav.
Predsednica Državne revizijske komisije












Vročiti:
- MLADINSKI CENTER TRBOVLJE, Rudarska cesta 6, Trbovlje
- GH HOLDING, d.d., Tivolska cesta 30, Ljubljana
- AGM NEMEC, d.o.o., Sedraž 3, Laško
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana