018-179/2010 Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Številka: 018-179/2010-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 94/2007 - ZRPJN-UPB5; v nadaljevanju: ZRPJN) v senatu Vide Kostanjevec kot predsednice senata, mag. Nataše Jeršič in Sonje Drozdek šinko kot članic senata, ob sodelovanju svetovalke Njives Prelog, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Dostop do pravno informacijskega sistema", začetega na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložila družba TAX-FIN-LEX, d.o.o., Dunajska 20, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj) zoper ravnanje naročnika Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Tavčarjeva Ulica 9, Ljubljana (v nadaljevanju: naročnik), dne 11.8.2010

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo vlagatelja se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila "Dostop do pravno informacijskega sistema", katerega obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na Portalu javnih naročil, dne 24.6.2010 pod št. objave JN5446/2010, obvestilo o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku na Portalu javnih naročil, dne 15.7.2010, pod št. Objave JN6278/2010.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 5000,00 EUR, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po poteku roka, določenega v tej točki. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je predmetno javno naročilo "Dostop do pravno informacijskega sistema" dne 24.6.2010, objavil na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN5446/2010 (popravki pod objavami št. JN6278/2010 z dne 15.7.2010). Naročnik predmetno javno naročilo oddaja po odprtem postopku.


Vlagatelj je z vlogo, z dne 5.7.2010, še pred potekom roka za oddajo ponudb, vložil zahtevek za revizijo, s katerim predlaga ustrezne spremembe razpisne dokumentacije oziroma celotno razveljavitev postopka oddaje predmetnega javnega naročila. Vlagatelj pri tem nasprotuje naročnikovi zahtevi, da mora imeti ponudnik nadzor nad posredovanimi vsebinami in da ne sme biti odvisen od drugih upravljalcev internetnih baz. Vse podatkovne baze, ki imajo zunanji viri, so po vlagateljevih navedbah z enostavnim postopkom iskanja dostopne na popolno enaki način. Uporabnik mora namreč v obeh primerih, ko so podatkovne baze dostopne v sistemu, ali ko so dostopne na zunanjih, urejenih internetnih virih, uporabiti popolnoma enak postopek. Edina razlika je po vlagateljevih navedbah v tem, da v sistemu, kjer so podatkovne baze v sistemu, uporabnik odpiranja dokumenta znotraj sistema ne vidi, saj je vsebina popolnoma identična s tistim dokumentom, ki je nameščen na spletni strani skrbnika in jih lahko uporabnik uporablja kot zunanjo povezavo. Uporabnik svoj cilj doseže v popolnoma enakem času in naročnikova trditev, da s preusmeritvami na druge vire izgublja čas, po vlagateljevih navedbah ne drži. Vlagatelj prav tako ugovarja naročnikovi trditvi, da je dostop do različnih pravnih virov za njegove uporabnike stresen in da jim zaradi obsežnosti baz ter različnih struktur povzroča težave. Vlagatelj pojasnjuje, da je obseg podatkovnih baz in njihova struktura identična sistemu, kjer so baze znotraj njega in jih zagotavlja le favorizirani ponudnik. Prav tako po vlagateljevem mnenju ne drži naročnikova trditev, da v primeru če so podatki znotraj sistema ponudnika, le-to zagotavlja večjo stopnjo razpoložljivosti in dostopnosti sistema, kajti s tem naročnik posredno zatrjuje, da pri so pri uradnih državnih in EU internetnih virih njihovi skrbniki nezanesljivi. Omenjena naročnikova zahteva in pogoj sta po vlagateljevi oceni diskriminatorna in onemogočata konkurenčnost. Podatkovne baze na portalu vlagatelja, ki so povezane z zunanjimi viri podatkov pomenijo za uporabnika popolnoma enako funkcionalnost, le da se v ozadju odpre dokument iz lokalnega ali javnega brezplačnega sistema. In ta razlika po vlagateljevih navedbah pomeni za naročnika bistveno višjo ceno, ki jo bo zaradi naročnikovega ugodja zaračunal bivši monopolni ponudnik. Vzgib za tako naročnikovo odločitev gre po mnenju vlagatelja iskati v dejstvu, da je družba IUS Software že pred leti sklenila pogodbo s takratnim Celexom, ki je za plačilo licenčnine mesečno dostavljal ažurne verzije evropske zakonodaje, ki pa v tistem času še ni bila dostopna preko spleta, kakor je sedaj. Naročnikova zahteva je v skladu z navedenim diskriminatorna, saj favorizira družbo Ius Software, poleg tega pa še negospodarna, kajti osnovna mesečna cena do portala Ius-Info znaša 97,67 EUR/geslo/mesec, medtem ko osnovna cena za dopstop do pravnih vsebin portala Tax-Fin-Lex pa 62,5 EUR/geslo/mesec.
Vlagatelj v nadaljevanju kot diskriminatorno izpodbija naročnikovo zahtevo, da mora pravni informacijski sistem vsebovati strokovne članke v polnem besedilu iz pravnih publikacij, ki izhajajo na območju RS iz raznovrstnih pravnih področij. Tako mora ponujeni sistem vsebovati arhiv člankov zadnjih 10 let s povprečno 1000 avtorskimi članki na letni ravni. Naročnik je z navedeno zahtevo po vlagateljevi oceni uporabil nesorazmerni pogoj, s čimer je kršil temelje javnega naročanja, saj relativno novo podjetje na trgu navedeni pogoj ne more izpolniti. Naročnik je namreč kršil določilo ZJN-2, po katerem je pri ponudniku storitev mogoče zahtevati reference le za 3 leta. Vlagatelj pri tem izpostavlja, da naročniku ne more zagotoviti strokovnih pravnih člankov iz edicij, ki so v lasti GV Založbe, saj je ta v 100 % lasti družbe Ius Software in je edina na slovenskem trgu, ki lahko izpolni omenjeno naročnikovo zahtevo. V zvezi z delitvijo naročila na sklope vlagatelj navaja, da naročnik trdi, da le vsi trije sklopi skupaj predstavljajo pripomoček za delo uporabnikov, v nasprotnem primeru oddaja naročila ne bi bila smotrna in nebi upravičila stroške. Vlagatelj meni drugače, in sicer ravno delitev na dva sklopa lahko zagotovi bistveno cenejšo ponudbo, saj se z vzpostavitvijo konkurence na pravno informacijskem sistemu lahko zagotovi bistveno nižjo ceno, ki je v primeru enega ponudnika, kot je bila praksa v preteklih letih, ne bi bilo mogoče doseči. Vlagatelj meni, da gre v obravnavanem primeru za prekrivanje dejanskega stanja, saj se je naročnik zavestno izognil navedbi podatkov o avtorstvu in viru objav člankov, ki so bili vsi v celoti objavljeni le v pravnih publikacijah, ki jih izdaja GV Založba in vlagatelj z njimi ne more razpolagati. Naročnik je po vlagateljevih navedbah ravnal napačno, ker ni upošteval odločitve Državne revizijske komisije, ki pravi, da je skladno z načelom gospodarnosti potrebno javno naročilo izvesti v dveh sklopih, in sicer v posebnem sklopu za članke iz revije Pravna praksa, Podjetje in delo ter ostalo literaturo, ki jo izdaja GV Založba d.o.o., v posebnem drugem sklopu pa se izvede naročilo na pravni informacijski sistem, ki obsega vse preostale informacije, kjer obstaja konkurenčen ponudnik. Naročnik v 7. točki razpisne dokumentacije od ponudnika zahteva, da na CD-ju priloži vse sezname svojih podatkovnih baz, kar pomeni, da mora ponudnik predložiti vse poimenske sezname naslovov posameznih dokumentov za zakone, podzakonske predpise, odločbe vseh slovenskih sodišč, itd. in tudi sezname pravnih strokovnih člankov. Naročnik je pri tem določil postopek preverjanja, kjer bo za preverjanje po vlagateljevih navedbah uporabil javne dostopne portale kot so: Pravni informacijski sitem RS, spletne strani s sodno prakso in spletne strani ustavnega sodišča, medtem ko bo za preveritev strokovnih člankov uporabil svojo spletno stran. Pri tem je naročnik postavil pogoj, da mora ponudnikov sistem vsebovati od pregledanih 50 dokumentov 48 dokumentov, ki morajo biti v sistemu, njegova zahteva pri zagotavljanju povezljivosti EU direktiv pa je zmanjšana za polovico, in sicer polovica zakonov mora biti povezana z EU direktivami. Vlagatelj meni, da je takšna naročnikova zahteva neupravičena, ker posega v poslovno skrivnost ponudnika, kajti s tem mu ponudnik posreduje glavno lastnost in značilnost pravnega informacijskega sistema. To pa je po vlagateljevem mnenju v nasprotju z dovoljenimi zahtevami po tehničnih specifikacijah in s tem kršenje temeljev javnega naročanja. Naročnik lahko po vlagateljevih navedbah od ponudnika zahteva le testiranje sistema, vpogled v sistem in podobno, s čimer ponudnik dokaže izpolnjevanje postavljenih zahtev. V nadaljevanju vlagatelj ugovarja, da naročnik v razpisni dokumentaciji ni podal ocenjene vrednosti javnega naročila niti ni želel slednjega na zahtevo vlagatelja razkriti. Vlagatelj v podkrepitev revizijskega zahtevka in dokazila o diskriminatorni obravnavi vlagatelja v nadaljevanju še dodatno navaja, da je naročnik postavil zahtevo po revizijskih poročilih Računskega sodišča, ki so na voljo v sistemu Ius-Info na podlagi deset let starega dogovora med institucijama. Pri tem se vlagatelj sprašuje, čemu naročnik ni zahteval funkcionalnosti, ki mu prinaša dnevno obveščenost o vseh novostih glede začetka veljavnosti in uporabe predpisov, začetku veljavnosti sprememb, o razveljavitvi in vplivih, s čimer se skrajša čas iskanja, kakor tudi čemu naročnik ni zahteval funkcionalnosti, ki bi mu zagotovila natančno uporabo in pregled zakonodaje, obdelanosti predpisov do najmanjših nomotehničnih enot. S takšno funkcionalnostjo namreč razpolaga le vlagatelj, ne pa tudi konkurenčni ponudnik. Vlagatelj meni, da s predmetnimi specifikacijami zahtev ni omogočen enakopraven dostop vsem ponudnikom in pri tem naročnika poziva na izkazovanje zakonitosti tako določenih vsebinskih specifikacij. Naročnik je po vlagateljevih trditvah v predmetnem postopku s postavitvijo vsebinsko-tehničnih specifikacij postavil zahteve, ki niso objektivno opravičljive, pri tem pa je naročnik opustil tiste zahteve, ki bi jih glede na stvari moral postaviti, s čimer naročnik daje neupravičeno prednost drugemu ponudniku.

Naročnik je dne 23.7.2010 sprejel sklep, s katerim je zahtevek za revizijo kot neutemeljen zavrnil. V obrazložitvi sklepa naročnik pojasnjuje, da vlagatelj s preusmeritvami na druge internetne vire nudi enak nivo storitev, kot jih ima že naročnik zagotovljeno v svojem sistemu, pri čemer se je izkazalo, da tak način dostopa do pravnih vsebin nima želenega efekta, ni zadosti učinkovit za hitro in enostavno pridobitev iskanih pravnih informacij. Pri tem naročnik poudarja, da gre pri sodnikih in strokovnih sodelavcih, katerim je predmetno naročilo namenjeno, za najbolj zahtevno kategorijo uporabnikov, ki se zelo razlikujejo od drugih uporabnikov javnega in zasebnega sektorja. Da lahko svoje poslanstvo nemoteno opravljajo, jim je potrebno zagotoviti celovit pregled domače in tuje prakse najvišjih sodnih instanc, zakonodaje ter pravne literature na enostaven in uporabniku prijazen način, zaradi česar je naročnik posebno pozornost namenil oblikovanju vsebinskih in funkcionalnih zahtev, ki jih ponujeni sistem mora izpolnjevati. Naročniku se pri tem zastavlja vprašanje, zakaj vlagatelj posameznih vsebin ne zagotavlja v svojem pravnem informacijskem sistemu. Pri tem naročnik meni, da je neumestna vlagateljeva trditev, da je naročnik pripravljen plačati več za nekaj, kar po mnenju vlagatelja ne predstavlja nove funkcionalnosti niti nove vsebine. Cena mesečnega dostopa na uporabnika, kot navaja vlagatelj, je po naročnikovih zatrjevanjih brez pomena, saj vlagatelj samo špekulira z namenom, da naročniku očita negospodarno ravnanje. Glede vlagateljevih očitkov, da je naročnik v 5.3 točki razpisne dokumentacije uporabil nesorazmeren in diskriminatoren pogoj, naročnik poudarja, da se vsi postavljeni pogoji nanašajo na predmet javnega naročila in ne na osebne lastnosti ponudnika. Naročnik poudarja, da od ponudnikov ne zahteva nobenih referenc. Poleg tega je strokovna literatura v elektronski obliki za sodnike in strokovne sodelavce enako pomembna kot zakonodaja, zaradi česar je ni mogoče odvojiti v ločen sklop. ZJN-2 po naročnikovih navedbah ne zahteva oblikovanje sklopov takrat, kadar to nasprotuje interesom naročnika. Poleg tega naročnik ni dolžan vnaprej ugotavljati, kdo od morebitnih ponudnikov utegne ustrezati njegovim potrebam. Glede vlagateljevih ugovorov v zvezi s 7. točko razpisne dokumentacije naročnik pojasnjuje, da je naročnikova zahteva povsem legitimna, saj mora ponujeni informacijski sistem vsebovati vse zahtevane vsebine in funkcionalnosti ob predložitvi ponudbe. Glede na to, da se lahko ponujeni sistem spreminja in dopolnjuje tudi po oddaji ponudbe, je po naročnikovih navedbah to edini način, s katerim se lahko preveri ustreznost naročnikovega sistema. Naročnik v bistvu zahteva, da mora ponujeni sistem vsebovati podatke, ki so navedeni v 5. točki razpisne dokumentacije. Naročnik prav tako ugovarja vlagateljevemu zatrjevanju, da ni želel odgovoriti na vlagateljevo vprašanje o ocenjeni vrednosti. Naročnik mu je odgovoril, da omenjenega podatka skladno z določbami ZJN-2 ni dolžan razkriti. Glede vlagateljevih očitkov o diskriminatorni obravnavi vlagatelja in favoriziranju konkurenčnega ponudnika, naročnik poudarja, da je on in ne ponudnik tisti, ki postavlja pogoje, pri čemer je upošteval upravičene in utemeljene potrebe svojih uporabnikov. Na podlagi navedenega je naročnik vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 28.7.2010, naročnika obvestil o nadaljevanju revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo. V vlogi je vlagatelj navajal svoja stališča do posameznih naročnikovih navedb iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo.

Naročnik je z vlogo, z dne 27.7.2010, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v predmetnem postopku oddaje in revizije javnega naročila.

V obravnavanem primeru so med strankama sporne tehnične zahteve razpisne dokumentacije, s katerimi je naročnik opredelil značilnosti storitev, ki jih s predmetnim javnim naročilom zasleduje.

Državna revizijska komisija je pri razreševanju predmetnega spora v dokazne namene vpogledala v dokumentacijo v postopku oddaje in revizije predmetnega javnega naročila, v naročnikove odgovore na ponudnikova vprašanja, objavljene na Portalu javnih naročil, pod št. objave JN5446/2010, ter skladno z dokaznim predlogom vlagatelja vpogledala tudi v delovanje portala vlagatelja, Tax - Fin - Lex in v delovanje portala ponudnika Ius Software. Ostale dokazne predloge, kot je zaslišanje strank in druge predloge, je Državna revizijska komisija kot nepotrebne zavrnila, saj je ocenila, da je dejansko stanje, potrebno za odločitev v konkretnem revizijskem postopku, dovolj razjasnjeno za sprejem predmetne določitve. Po preučitvi navedb vlagatelja in naročnika je Državna revizijska komisija, skladno z določilom 3. alineje prvega odstavka 23. člena ZRPJN, ter skladno z določilom šestega odstavka 22. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa, in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju.

Tehnične specifikacije ureja Zakon o javnem naročanju (ZJN-2, Uradni list RS, št. 128/06 s spr.) v 37. členu. Določba 2. odstavka 37. člena ZJN-2 nalaga naročnikom obveznost, da določijo takšne tehnične specifikacije, ki omogočajo enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v številnih svojih odločitvah, iz navedene določbe izhaja, da je naročnik pri postavljanju tehničnih specifikacij sicer samostojen in določi zanj najbolj primerne in potrebne tehnične specifikacije, vendar pa pri tem skladno z zakonsko omejitvijo ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom, ali bi jim onemogočale udeležbo.

V obravnavanem primeru je med strankama sporna naročnikova zahteva, določena v 5. točki razpisne dokumentacije, ki od ponudnikov zahteva, da mora ponujeni pravno informacijski sistem uporabnikom zagotavljati neomejen dostop najmanj do vsebin, kot so navedene v nadaljevanju. Neomejen dostop pomeni posredovanje in prikaz zahtevanih vsebin z vseh pravnih področij v režimu 365/24/7. Ponudnik mora imeti nadzor nad posredovanimi vsebinami in z njimi v celoti razpolagati, kar pomeni, da mora imeti neposreden vpliv nad delovanjem ponujenega informacijskega sistema in ne sme biti odvisen od drugih ponudnikov/skrbnikov spletnih pravnih informacij oziroma upravljavcev internetnih baz. Ponujen sistem mora omogočati, da lahko vsi uporabniki delajo hkrati (sočasen dostop). Vsebine morajo biti v slovenskem jeziku z izjemo tujih pravnih virov. Vsebine, ki jih morajo ponudniki v svojem ponujenem pravno informacijskem sistemu zagotoviti, so:

5.1. Pravni red Republike Slovenije:
- register predpisov s klasifikacijo po pravnih področjih
- vsi zakoni, podzakonski akti in mednarodne pogodbe, ki so veljali na dan 1.1.1995 oziroma
so stopili v veljavo po tem datumu (ne glede na dejstvo, da je bil posamezen predpis
kasneje razveljavljen)
- podatki o spremembah predpisov (zakoni in podzakonski akti) z najmanj naslednjimi
povezavami: na podlago za sprejem predpisa, predpise, sprejete na njegovi podlagi in
predpise, na katere predpis vpliva
- vse uradne prečiščene verzije predpisov (čistopisi zakonov in podzakonskih aktov) v različnih časovnih obdobjih - t.im. časovna lestvica
- pregled vsebin iz Poročevalca Državnega zbora RS od 1.1.1995 dalje (vsaj v obliki kazala)
- pregled vsebin iz Uradnega lista RS od 1.1.1995 (vsaj v obliki kazala)
- odločbe Ustavnega sodišča RS, Vrhovnega sodišča RS, vseh višjih sodišč, Upravnega sodišča RS, povzetki odločb Vrhovnega sodišča RS v sporih zaradi plačila odškodnine za nedenarno škodo, vse najmanj v obsegu, kot so objavljene na naslovu http://www.sodisce.si/znanje/sodna_praksa
- revizijska poročila Računskega sodišča RS

5.2. Pravni red EU:
- register predpisov s klasifikacijo po pravnih področjih
- pregled objavljene zakonodaje EU
- uradni list EU v slovenščini
- primarna zakonodaja (ustanovitvene pogodbe, vse spremembe in dopolnitve ustanovitvenih
pogodb in pogodbe o pristopu k Evropski uniji) in sekundarna zakonodaja (uredbe,
direktive, odločbe, priporočila in mnenja)
- mednarodni sporazumi
- sodna praksa Sodišča Evropskih Skupnosti oziroma Sodišča Evropske unije (ECJ) in Sodišča
prve stopnje (CFI)
- odgovori na vprašanja poslancev Evropskega parlamenta
- odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)

5.3. Pravna literatura:
- pregled strokovnih člankov vsaj v obsegu, kot je objavljen na http://www.sodisce.si/znanje/
sodna_praksa/pregled_strokovnih_clankov/
- pravna mnenja in stališča vsaj v obsegu, kot so objavljena na http://www.sodisce.si/znanje/
sodna_praksa/pravna_mnenja_in_stalisca/
- strokovni članki v polnem tekstu iz pravnih publikacij, ki izhajajo na območju RS z
raznovrstnih pravnih področij, najmanj tistih, ki so v Seznamu pravnih področij posebej
označeni z *. Ponujen sistem mora vsebovati arhiv člankov za zadnjih 10 let s povprečno
1000 avtorskimi članki na letni ravni.

Državna revizijska komisija na podlagi vpogleda v razpisno dokumentacijo ugotavlja, da se sporna naročnikova zahteva nanaša na vsebino predmeta javnega naročila, katerega naročniki opišejo z določenimi tehničnimi specifikacijami. Slednja velja za vse ponudnike enako in se pri tem pojavi vprašanje, če je po svoji naravi diskriminatorna, kakor to v obravnavanem primeru zatrjuje tudi vlagatelj. Iz revizijskih zatrjevanj vlagatelja namreč nesporno izhaja, da vlagatelj sporne tehnične zahteve naročnika ne izpolnjuje, saj določenih vsebin pravnih podatkovnih baz ne zagotavlja znotraj lastnega pravno informacijskega sistema, ampak s preusmeritvijo na zunanje podatkovne baze. Kar pomeni, da vlagatelj določene vsebine pravno informacijskega sistema zagotavlja na drugačen način, kot v obravnavanem primeru to zahteva naročnik. Zgolj na podlagi navedenega dejstva pa ni mogoče enostransko zaključiti, da je naročnikova zahteva diskriminatorna. Kajti če naročnik ne glede na dejstvo, da določeno zahtevo morebiti lahko izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov oziroma posamezen ponudnik, uspe izkazati, da so zahteve objektivno opravičljive, mu ravnanja v nasprotju z določili ZJN-2 še ni mogoče očitati. Pomembno je, da naročnik tehnične specifikacije v vsakem posameznem primeru jasno določi in pri tem ne omejuje konkurence oziroma zaradi okoliščin, ki v danem primeru niso objektivno opravičljive. Upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo, da v obravnavanem primeru naročnik sporne tehnične zahteve ni vezal na morebitne pridobljene licence, koncesije ali blagovne znamke, zaradi česar zgolj okoliščina, da ima določen konkurenčni ponudnik svoj portal bolj dodelan kot ga ima dodelanega vlagatelj, kar bolj odgovarja naročnikovim potrebam, po presoji Državne revizijske komisije ne more predstavljati ključnega razloga omejevanja konkurence med ponudniki. Navedeno potrjuje tudi praksa Sodišča EU, ki je npr. v zadevi C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab (omenjeni primer se sicer nanaša na spornost meril tehničnih prednosti, ki jih je prav tako dosegalo le določeno podjetje, pa vendar ga je smiselno mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru) je Advocate General Mischo (151-155 odstavku) pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev njegovih zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanje naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolnil, zato samo dejstvo, da zahtevo iz razpisne dokumentacije izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (navedeno stališče je v svoji sodbi (C-513/99) sprejelo tudi Sodišče EU v 82-85 odstavek).
Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru ugotavlja, da vlagatelj ni uspel izkazati, da spornih tehničnih zahtev zaradi razlogov, ki niso v njegovi domeni, ne more zagotavljati oziroma ponuditi. Tu je namreč govora o vključitvi sistema podatkovnih bazah, ki so javno dostopne, v notranji pravno informacijski sistem ponudnika in vlagatelj pri tem ni uspel pojasniti, čemu navedenih vsebin, do katerih mora uporabnik dostopati zunaj informacijskega sistema in je odvisen od drugih ponudnikov oz. skrbnikov spletnih pravnih informacij, v svoj informacijski sistem ni mogel vključiti. Prav tako Državna revizijska komisija ni sledila vlagateljevim zatrjevanjem, da je postopek do podatkov povsem enak, tako v primeru, ko so zunanje baze vključene v pravno informacijski sistem in ko so le-te urejene na zunanjih internetnih virih, s čimer je želel vlagatelj dokazati, da naročnikova zahteva objektivno ni opravičena.
Naročniku namreč ni mogoče odreči možnosti po postaviti zahteve, s katero želi v pravni podatkovni bazi z enim ali minimalnim številom iskanj pridobiti zaokroženo informacijo, ki se tiče določene problematike. Naročnik je v objavljenem odgovoru na vlagateljevo vprašanje na Portalu javnih naročil prepričljivo pojasnil, da ima na svojem spletišču že vzpostavljene povezave na relevantne zunanje vire, ki so brezplačno dostopni preko spleta, vendar takšen dostop do pravnih informacije ne zadostuje potrebam dela sodnikov in strokovnih sodelavcev. Pojasnil je tudi, da s preusmeritvami na druge internetne vire naročnikovi uporabniki izgubljajo dragocen čas in da je dostop do različnih elektronskih pravnih virov z različnimi strukturami podatkovnih baz za uporabnike zelo stresen in jim povzroča številne težave - bodisi pri vstopu v sistem, iskanju želenih vsebin, še posebej po bazah evropske zakonodaje in prakse, ki je zelo obsežna, kar jih odvrača od uporabe. Državna revizijska komisija ocenjuje, da je naročnik prepričljivo pojasnil razloge za odločitev, da predmetno naročilo odda zunanjemu izvajalcu, saj ima dostop do brezplačnih pravnih vsebin že vzpostavljen v svojem sistemu. Slednje dokazuje tudi primerjava portala konkurenčnega ponudnika Ius Software in portala vlagatelja Tax - Fin - Lex, pri katerem se zagotavlja le iskalnik do portalov in do vsebin, ki se nahajajo zunaj podatkovne baze, zaradi česar bi se moral naročnik v primeru iskanja določenih vsebin ponovno vrniti nazaj na podatkovno bazo ponudnika. Navedeno pomeni, da kolikor bi naročnik npr. želel pregledati zakon, ki se nahaja na spletni strani Uradnega lista RS, na vlagateljevem portalu neposrednega dostopa do iskanega zakona ne bi imel, marveč bi se mu odprla zgolj naslovna stran Uradnega lista RS, iskani zakon pa bi moral ponovno vnesti v iskalnik zunanjega upravljalca podatkovne baze, s čimer se podaljša časovni vidik iskanja. Poleg tega portal Ius Info zagotavlja besedila primarne in sekundarne zakonodaje EU, besedila vsebin iz Uradnega lista EU ter judikate Sodišča EU, medtem ko portal vlagatelja, Tax - Fin - Lex, v navedenih primerih zagotavlja le dostop do spletnih strani EUR-LEX-a, npr. za sodbe sodišča EU http://eur-lex.europa.eu/JURISIndex.do"ihmlang=sl, za veljavno zakonodajo EU http://eur-lex.europa.eu/sl/legis/20081101/index.htm. Prav tako je potrebno naročniku pritrditi, da lahko ponudnik le na takšen način jamči zahtevano dostopnost oz. razpoložljivost sistema. Kajti naročnik v primeru vzdrževanja spletnih strani pri zunanjem skrbniku v danem trenutku ne bi mogel pogledati vsebine, do katere bi želel dostopati. Pri posrednem dostopu do vsebin pravne podatkovne baze bi bili naročnikovi uporabniki namreč odvisni od delovanja spletne strani pri zunanjem skrbniku spletne strani, medtem ko je v primeru zagotovitve vsebin znotraj podatkovne baze ponudnika dostop do vsebin mogoč ne glede na delovanje spletne strani, kjer se dokument izvorno nahaja in skladno z zahtevami naročnika, ki jih je glede vzdrževanja tudi postavil v tem razpisu. Na podlagi navedene Državna revizijska komisija ocenjuje, da so naročnikovi argumenti za postavitev sporne tehnične zahteve dovolj objektivno opravičljivi, saj mu nedvomno zagotavljajo določene prednosti, zaradi česar naročniku v tem delu ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov in preostalimi določili ZJN-2. Pri tem gre prav tako zavrniti vlagateljeve trditve, da ponujene funkcionalnosti, ki prinašajo dnevno obveščenost o novostih glede predpisov ter obdelanosti predpisov do najmanjših nomotehničnih enot, s katerimi razpolaga le vlagatelj in jih naročnik v razpisno dokumentacijo ni vključil, dodatno dokazujejo neenakopravno obravnavo vlagatelja. Kot je bilo že povedano, je določitev tehničnih specifikacij v domeni naročnika, kar pomeni, da ga ni mogoče siliti v oblikovanje zahtev in potreb, ki jih nima. Poleg tega pa slednje po oceni Državne revizijske komisije na presojo že obravnavane sporne naročnikove zahteve iz 5. točke razpisne dokumentacije nima neposrednega vpliva.

Državna revizijska komisija je kot neutemeljene ocenila tudi revizijske očitke vlagatelja glede naročnikovega ravnanja, ko naj bi s postavitvijo sporne tehnične zahteve ravnal v nasprotju z načelom gospodarnosti. Kot je bilo že zgoraj ugotovljeno, sporna naročnikova zahteva predstavlja določene prednosti za naročnika, zaradi česar je verjetno utemeljeno pričakovati, da bo naročnik takšno dodano vrednost storitve plačal. Poleg tega gre naročniku pritrditi, da je strošek mesečnega dostopa, kot ga navaja vlagatelj, v obravnavanem primeru brez pomena, saj je potrebno pri tem upoštevati še druge parametre, kot je čas trajanja, ki se zahteva za obdobje treh let in obseg dostopa do informacijskega sistema. Potrebno pa je upoštevati tudi dejstvo, da je postopek oddaje javnega naročila še v fazi pred oddajo ponudbe, tako da končne ponudbene cene še niso znane in je zato tudi vprašljivo, ali bodo ponudbene cene ostalih ponudnikov za 50% višje od vlagateljeve. Določba 6. člena ZJN-2 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti) naročniku sicer nalaga, da mora javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Vendar pa gre iz vsebine citirane določbe sklepati, da načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa, ki pa ga skladno z 2. odstavkom 9. člena ZRPJN varujejo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ministrstvo, pristojno za finance ali urad, pristojen za varstvo konkurence, in ki se kaže v racionalni porabi javno-finančnih sredstev in v zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno in kvaliteto kupljenega blaga storitev in gradenj. Že po sami naravi stvari (o tem se je Državna revizijska komisija izrekla že v več odločitvah) se zato posamezni ponudnik v revizijskemu postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov, ki je v tem, da se na enakopravnih izhodiščih poteguje za izvedbo konkretnega javnega naročila, ne da bi ga pri tem ovirale možne kršitve pravil javnega naročanja. Državna revizijska komisija je zato tudi v tem delu kot neutemeljene zavrnila revizijske očitke vlagatelja.

Enako gre oceniti tudi revizijske očitke vlagatelja glede naročnikove zahteve iz 5.3 točke razpisne dokumentacije po pravnih publikacijah, in sicer glede strokovnih člankov v polnem tekstu iz pravnih publikacij, ki izhajajo na območju RS z raznovrstnih pravnih področij, najmanj tistih, ki so v Seznamu pravnih področij posebej označeni z *. Ponujen sistem mora vsebovati arhiv člankov za zadnjih 10 let s povprečno1000 avtorskimi članki na letni ravni.

Vlagatelju je sporna postavitev naročnikove tehnične zahteve, in sicer iz razloga, ker ne more zagotoviti strokovnih pravnih člankov iz edicij, ki so v lasti GV Založbe, ki je v 100% lasti družbe Software in je edina na trgu, ki omenjeno naročnikovo zahtevo tudi lahko izpolni. Državna revizijska komisija v zvezi s tem naročniku pritrjuje, da mora pri postavitvi tehničnih zahtev izhajati iz svojih potreb, vendar mora pri oblikovanju le-teh paziti da nedopustno ne omejuje konkurence. Naročnik je v zvezi s tem prepričljivo pojasnil, da v razpisni dokumentaciji ne zahteva, da morajo biti članki iz točno določenih pravnih publikacij, je pa zahtevani obseg člankov prilagojen raznovrstnosti pravnih področij, s čimer naročnik želi zagotoviti pokritost vsaj pomembnejših pravnih področij. Državna revizijska komisija pri tem vlagateljevim trditvam, da je pogoj nesorazmeren, ker relativno novo podjetje omenjenega pogoja zaradi zahteve po arhivu člankov ne more izpolniti, ni sledila. Kajti na podlagi vpogleda v sodni register gre ugotoviti, da je bila vlagateljeva družba ustanovljena že pred več kot desetimi leti, tako se je v tem času že lahko seznanila s potrebami svojih potencialnih naročnikov po strokovnih publikacijah. Glede pokritost področij, po katerih so urejeni tudi članki v sistemu Ius-Info, pa je Državna revizijska komisija v celoti sledila naročnikovim trditvam, da ga pri določitvi pravnih področij vežejo sklepi delovne skupine za pravno informacijski sistem VS RS. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija v obravnavanem primeru presodila, da so postavljene zahteve naročnika po pravni publikacij dovolj objektivno opravičljive, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je predmet javnega naročila namenjen posebnim uporabnikom, in sicer sodnikom in strokovnim sodelavci, ki glede na naravo dela in potrebe po pravnih informacijah ter virih sodijo v posebno kategorijo uporabnikov.

V nadaljevanju pa je Državna revizijska komisija kot utemeljene ocenila revizijske očitke vlagatelja, ki se nanašajo na oblikovanje posebnega sklopa za članke v pravnih publikacijah. Vlagatelj je zatrjeval, da bi naročnik na takšen način, zaradi konkurenčnosti ponudb, lahko zagotovil nižjo skupno ceno za oba sklopa.

Državna revizijska komisija je v svojih odločitvah (npr. št. 018-70/2009, 018-122/2009) že večkrat zavzela stališče, da je namen zakona usmerjati naročnike, da predmet javnega naročanja oblikujejo v sklope v smislu 31. točke 1. odstavka 2. člena ZJN-2, ki pojasnjuje, da je "sklop" del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto in ga je mogoče oddati ločeno. Naročnik je pri oblikovanju predmeta javnega naročanja načeloma avtonomen. Prepovedano je le oblikovanje naročila v vrednostno prenizke ali previsoke sklope z namenom, da se naročnik izogne predpisanim postopkom oddaje javnega naročila (kot izhaja iz 3. odstavka 14. člena ZJN-2), oziroma, da naročnik s tem neupravičeno privilegira večje ponudnike (kar izhaja iz 2. odstavka 6. člena ZJN-2). Namen ZJN-2 namreč ni, da bi posegal v objektivno opravičljive poslovne odločitve naročnika, pri katerih je le-ta (v okviru določil ZJN-2) avtonomen, vendar pa je potrebno po drugi strani zakon interpretirati tudi v smislu omejitev in zahtev, ki izhajajo iz temeljnih načel javnega naročanja, to je načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2), načela enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) in načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (ki v 2. odstavku 6. člena ZJN-2 usmerja naročnike k oddaji javnih naročil v sklopih, pri čemer mora biti zagotovljena nediskriminatorna obravnava in s tem večja dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom). Odločitev o tem, ali se bo posamezno javno naročilo oddalo po sklopih ali ne, tako torej ni stvar povsem proste presoje naročnika, ampak mora slednji pri odločitvi o tem vsekakor upoštevati tudi okoliščino, ali je (ne)oddaja po sklopih morebiti diskriminatorna do ponudnikov, oziroma ali jih takšna odločitev ovira, ali jim celo onemogoča sodelovanje v posameznem postopku oddaje javnega naročila. Sicer pa je potrebno odločitev o tem, ali bi moralo biti javno naročilo razdeljeno na več sklopov, vedno presojati v luči konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Pri tem je potrebno upoštevati (v primeru javnega naročila, ki se nanaša na storitve) tako vrsto razpisanih storitev, vsebinsko povezanost posameznih delov javnega naročila, konkurenco na trgu in običajno poslovno prakso pri naročanju razpisanega blaga oziroma razpisu posameznih storitev. Čeprav lahko naročniki praviloma ravno iz razloga, ker predmet javnega naročila razdelijo na več zaokroženih enot, na ta način pridobijo cenovno ugodnejše ponudbe, pa je potrebno po drugi strani upoštevati, da lahko prav nabava več vrst storitev od istega ponudnika privede do ugodnejših cen ponujenih storitev (kar kot razlog za enovito naročilo zatrjuje tudi naročnik v obravnavanem primeru, ki se sklicuje na nižjo mesečno naročnino za ponujene storitve, kolikor bi se javno naročilo oddalo enemu ponudniku). Pri tem je zlasti pomembno, ali obstaja za takšno storitev v enotnem sklopu na relevantnem trgu dovolj ponudnikov, pri čemer relevanten trg ne pomeni nujno le domačega (nacionalnega) trga.

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru ocenila, da naročnik zgolj z argumentacijo, da bi v primeru enotnega naročila plačeval nižjo mesečno naročnino, česar naročnik tudi ni z ničemer izkazal, ob upoštevanju nasprotnih argumentov vlagatelja, v konkretnem primeru ne zadostuje za objektivno opravičljivost, oziroma večjo gospodarnost in učinkovitost izvedbe naročila kot enovitega naročila.

Potrebno je pritrditi vlagatelju, da bi lahko naročnik, zaradi zagotovitve večje gospodarnosti in učinkovitosti, kot tudi enakopravnosti in konkurenčnosti ponudnikov predmetno naročilo razdelil na dva posebna sklopa. Tako bi lahko bil oblikovan poseben sklop za članke iz pravnih publikacij kot npr. Pravna praksa, Podjetje in delo, Pravnik ter ostala literatura, katera je v večini izdana s strani GV Založbe in katero lahko v svoji podatkovni bazi v elektronski obliki trenutno zagotavlja le en ponudnik na slovenskem trgu, ki je lastnik te družbe (navedenemu dejstvu naročnik tudi ne nasprotuje). Ne gre namreč prezreti, da gre v obravnavanem primeru kot relevantni trg ponudnikov, zaradi specifičnosti storitev, ki se v večjem delu nanaša na slovenske predpise in pravne publikacije v slovenskem jeziku, po mnenju Državne revizijske komisije šteti zgolj nacionalni slovenski trg. Kot pa izhaja iz dosedanje prakse naročanja navedenih storitev, se v večini primerov kot potencialna ponudnika pojavljata le vlagatelj in družba Ius Software, zaradi česar bi naročnik moral omogočiti konkurenco in možnost dostopa do preostalih storitev v okviru predmetnega javnega naročila, ki bi jih razpisal v drugem sklopu, vsaj navedenima ponudnikoma. Naročnik bi še vedno lahko izvajal enoten postopek javnega naročila, le da bi omogočil ponudnikom oddajo ponudbe tudi po posameznih sklopih. Da je naročanje podobnih storitev po posameznih sklopih praksa nekaterih javnih naročnikov, pa izhaja tudi iz razpisnih dokumentacij drugih naročnikov. Tako je npr. Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega naročila "Dostop do pravno-informacijskega sistema ter davčno-finančnega sistema za obdobje dveh let", št. MJU 37/09, javno naročilo razdelilo na tri sklope, in sicer 1. Dostop do davčno-finančnega sistema, 2. Dostop do pravno-informacijskega sistema in 3. Dostop do člankov v strokovnih revijah. Ministrstvo za finance pa je v javnem naročilu "Pravno informacijski sistem", št. 4303-546/2009/3, oblikovalo dva sklopa, in sicer 1. Dostop do pravno-informacijskega sistema in 2. Dostop do člankov v strokovnih revijah in slovarjev.

Državna revizijska komisija je glede na navedene okoliščine v konkretnem primeru zaključila, da je vlagatelj izkazal, da je naročnik s tem, ko predmetnega javnega naročila ni razdelil v najmanj dva sklopa, pri čemer posebni sklop predstavlja dostop do člankov iz pravnih publikacij, ki jih izdaja GV Založba, ravnal v nasprotju z načelom enakopravne obravnave ponudnikov iz 9. člena ZJN-2, ter načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki iz 7. člena ZJN-2. Naročnik namreč kljub dejstvu, da predmet konkretnega javnega naročila to dopušča (kar izhaja iz zgoraj predstavljenih argumentov in prakse nekaterih drugih naročnikov), predmeta javnega naročila in razpisne dokumentacije ni oblikoval tako, da bi bilo mogoče ponudbo oddati po sklopih. Naročnik bi moral zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost naročila potencialnim ponudnikom, kar pa je, z združitvijo vseh storitev v enotno naročilo in posledično temu postavitvi strožjih pogojev, nedvomno otežil. Zakon usmerja naročnike, naj potrebno blago, storitve in gradnje ne združujejo v obsežnejše sklope in s tem v manjše število sklopov, kajti tako so lahko izključeni ponudniki, ki so specialisti le za določene vrste blaga in storitev, kar pa zmanjšuje možnosti za pridobitev konkurenčnejših ponudb (tako tudi: dr. Vesna Kranjc, Zakon o javnem naročanju, â??. s komentarjem, GV Založba 2007, str. 92). Zakon sicer ne zahteva oblikovanja več sklopov takrat, kadar to nasprotuje interesom naročnika, ali povzroča negospodarnost ali neučinkovitost, vendar pa v obravnavanem primeru naročnik tega ni izkazal.

Državna revizijska komisija je dalje presodila revizijske očitke vlagatelja, ki se nanašajo na podatek o ocenjeni vrednosti javnega naročila. V zvezi s tem gre naročniku pritrditi, da določbe ZJN-2 naročniku ne nalagajo dolžnosti razkritja tovrstne informacije, zato ga v to ni mogoče siliti. Presojanje naročnikovega ravnanja v okviru določb Zakona o dostopu do informacij javnega značaja pa ne sodi v pristojnost Državne revizijske komisije, zato je bilo potrebno vlagateljeve navedbe v tem delu zavrniti.

V nadaljevanju je Državna revizijska komisija presojala vlagateljeve navedbe glede 7. točke razpisne dokumentacije, v kateri je naročnik določil, da mora ponujen informacijski sistem vsebovati vse zahtevane vsebine in funkcionalnosti ob predložitvi ponudbe. Naročnik bo preverjal skladnost ponujenega informacijskega sistema z vsebinskimi in funkcionalnimi zahtevami razpisne dokumentacije. Za potrebe preverjanja mora ponudnik zagotoviti naročniku testen dostop do ponujenega sistema (za štiri uporabnike). Ponudbi morajo biti na CD mediju v obliki tabel priloženi seznami vseh dokumentov iz ponujenega informacijskega sistema po posameznih vsebinah s povezavami na dokument direktno v ponudnikovem sistemu. Državna revizijska komisija ni sledila vlagateljevim trditvam, da takšen sistem preverjanja ni skladen s temeljnimi načeli javnega naročanja, ker naj bi neupravičeno posegel v poslovno skrivnost ponudnika. Naročnik je namreč v svojih specifikacijah določil vsebino, ki ga pravni informacijski sistem mora imeti in po oceni Državne revizijske komisije mora naročnik imeti možnost seznanitve s ponujenim sistemom ter tudi možnost preverjanja, ali navedeni sistem navedene zahteve izpolnjuje. Poleg tega vlagatelja varujejo določbe 39. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/2009 - UPB3), na podlagi katere se za poslovno skrivnost štejejo podatki, za katere tako določi družba s pisnim sklepom. Tako lahko vlagatelj vse podatke, ki predstavljajo konkurenčno prednost in za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba, označi za poslovno skrivnost in s tem naročnika obveže, da teh podatkov ostalim ponudnikom ne razkrije. Na podlagi navedenega Državna revizijska komisija vlagateljevemu revizijskemu zahtevku v obravnavanem delu ni ugodil.

Državna revizijska komisija je ob upoštevanju ugotovljene kršitve naročnika v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, ki je ravnal v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja, s tem, ko je predmet naročila in celotno razpisno dokumentacijo oblikoval tako, da ni dopustil oddaje ponudbe po najmanj dveh sklopih, da so ugotovljene kršitve naročnika v tem revizijskem postopku takšne narave, da je potrebno postopek oddaje predmetnega javnega naročila v celoti razveljaviti. Na podlagi navedenega je Državna revizijska komisija odločila tako, kakor izhaja iz izreka tega sklepa.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 22. člena ZRPJN. Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je naročnik dolžan vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala stroške za takso v višini 5000,00 EUR. Državna revizijska komisija ostalih priglašenih stroškov (sestava zahtevka za revizijo 1.000,00 EUR in 20 % DDV) vlagatelju ni priznala, saj vlagatelj ni izkazal, zakaj so mu ti stroški in v takšni višini nastali, na podlagi 3. odstavka 22. člena ZRPJN in 2. odstavka 151. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 s spr.), v povezavi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN, pa ni najti zakonske podlage za povrnitev navedenih stroškov, saj vlagatelj v revizijskem postopku ni bil zastopan po odvetniku ali drugi osebi, ki bi mela po zakonu pravico do nagrade.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 5000,00 EUR, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po poteku roka, določenega v tej točki. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 11. 8. 2010


Predsednica senata:
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.
Članica Državne revizijske komisije




Vročiti:

- Vrhovno sodišče Republike Slovenije, Tavčarjeva Ulica 9, 1000 Ljubljana
- TAX-FIN-LEX, d.o.o., Dunajska 20, 1000 Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana