018-158/2010 Republika Slovenija, Carinska uprava Republike Slovenije

Številka: 018-158/2010-8

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljevanju: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja - ZRPJN (Uradni list RS, št. 78/99 s spr.) po članici mag. Nataši Jeršič ter ob sodelovanju višje svetovalke Zlate Jerman, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Javno naročilo storitev uporabe pravne podatkovne baze, po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi s sklenitvijo okvirnega sporazuma, št. 430-41/2010", začetega na podlagi zahtevka za revizijo ponudnika TAX-FIN-LEX, d.o.o., Dunajska 20, Ljubljana (v nadaljevanju: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika REPUBLIKA SLOVENIJA, CARINSKA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE, šmartinska cesta 55, Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 4. 8. 2010

ODLOČILA

1. Zahtevku za revizijo vlagatelja se ugodi in se v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila "Javno naročilo storitev uporabe pravne podatkovne baze, po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi s sklenitvijo okvirnega sporazuma, št. 430-41/2010", katerega obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, dne 7. 6. 2010 pod št. objave JN4714/2010, obvestilo o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku pa na portalu javnih naročil, dne 16. 6. 2010, pod št. Objave JN5095/2010.

2. Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 2.500,00 EUR, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po poteku roka, določenega v tej točki. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je s sklepom o začetku postopka oddaje javnega naročila, št. 430-41/2010-2, z dne 7. 6. 2010, pričel s postopkom javnega naročanja "Javno naročilo storitev uporabe pravne podatkovne baze, po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi s sklenitvijo okvirnega sporazuma, št. 430-41/2010". Obvestilo o predmetnem javnem naročilu je naročnik objavil na portalu javnih naročil, dne 7. 6. 2010 pod št. objave JN4714/2010, obvestilo o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku pa na portalu javnih naročil, dne 16. 6. 2010, pod št. Objave JN5095/2010.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 24. 6. 2010, še pred potekom roka za oddajo ponudb, vložil zahtevek za revizijo, s katerim je predlagal ustrezne spremembe razpisne dokumentacije oziroma celotno razveljavitev postopka oddaje predmetnega javnega naročila.

Vlagatelj je izpodbijal naročnikovo zahtevo, da so vse podatkovne baze v sistemu in ne sme biti preusmeritev na druge, sicer brezplačno dostopne baze podatkov. V odgovoru na vprašanje vlagatelja, zakaj je to potrebno, glede na to, da so ključne pravne podatkovne baze z dodano vrednostjo, kot so čistopisi zakonov in podzakonskih aktov, v povezavi s sodnimi odločbami, medtem ko so ostale, zunanje podatkovne baze, kot so Uradni list RS, Uradni list EU, zakonodaja EU itd, brezplačno dostopne in za njih skrbijo državne institucije, je naročnik zatrjeval, da je to zaradi njihove medsebojne povezanosti. Navedena zahteva je po mnenju vlagatelja nesmiselna in neracionalna. Podatkovne baze na portalu vlagatelja, ki so povezane z zunanjimi viri podatkov, katere ne predstavljajo nobene dodane vrednosti, za njih pa skrbijo originalni skrbniki, in ki niso v njihovem sistemu, pomenijo za uporabnika popolnoma enako funkcionalnost, le, da se v ozadju odpre dokument bodisi iz lokalnega sistema ali pa iz javnega brezplačnega sistema, kot je npr. UL, EUR-LEX. Ta razlika za naročnika kot za javno institucijo pomeni bistveno višjo ceno, ki jo bo zaradi tega udobja in želje naročnika, zaračunal bivši monopolni ponudnik. Vzgib za tako zahtevo naročnika je po prepričanju vlagatelja iskati v dejstvu, da je družba Ius Software že pred leti sklenila pogodbo s takratnim Celex-om, ki ji je za plačilo licenčnine mesečno dostavljal ažurne verzije evropske zakonodaje, ki pa v tistem času še ni bila dostopna prek spleta kot sedaj, brezplačno za vseh 400 milijonov evropskih prebivalcev, ki imajo pravico do informiranosti z javno dostopnimi podatki. Od takrat je postopek dela tak, da družba Ius Software vse te podatke nalaga v bazo, a ti isti podatki so na voljo prek povezave na originalne skrbnike podatkovnih baz, ki so javne institucije (Uradni list RS, Uradni list EU, Evropsko sodišče itd.), ki so nenazadnje financirane iz davkoplačevalskega denarja in ki v skladu s t.i. načelom izvornosti, ki je relativno novo načelo, ki se je pojavilo v dobi interneta, skrbijo kot vestni skrbniki teh podatkovnih baz. Naročnikova zahteva je zato diskriminatorna, saj favorizira družbo Ius Software, poleg tega pa tudi negospodarna, saj je naročnik za to pripravljen plačati okrog 50 % več. Osnovna cena mesečnega dostopa do portala Ius Info znaša 97,67 EUR/geslo/mesec, medtem ko osnovna cena za dostop do pravnih vsebin portala vlagatelja Tax - Fin - Lex znaša 62,50 EUR/geslo/mesec.

Vlagatelj je dalje kot diskriminatorno izpodbijal zahtevo naročnika, da pravni informacijski sistem obsega članke, pravna mnenja in informacije s kazenskega, civilnega, gospodarskega in delovnega področja, v polnem besedilu v skupnem letnem obsegu najmanj 50 člankov, pri čemer mora biti v bazi na dan 1. 7. 2010 vsaj 1000 člankov. Po mnenju vlagatelja gre za nesorazmerni pogoj, saj je za relativno novo podjetje na trgu ta pogoj nemogoče izpolniti. Naročnik je kršil ZJN-2, saj je pri ponudniku storitev mogoče zahtevati reference le za tri leta in če velja njegova zahteva, da je potrebno v sistemu imeti najmanj 50 novih člankov na leto, potem bi moral zahtevati, da baza člankov na dan 1. 7. 2010 obsega vsaj 150 člankov. Tako velikega števila člankov v Sloveniji nima nihče drug, razen portala Ius Info, ki obstaja že 20 let. Poleg tega navedena številka obsega izključno vse članke iz njihovih lastnih edicij, tokrat pa je ta pogoj objavljen pod pretvezo natančno določenega števila člankov, ni pa več pogoja, iz katerih edicij morajo biti ti članki. Po mnenju vlagatelja gre za prikrivanje dejanskega stanja, saj se je s tem naročnik zavestno izognil podatku o avtorstvu in viru objave teh člankov, ki je v tem primeru ključen, saj so vsi ti članki v celoti bili objavljeni le v pravnih publikacijah, ki jih izdaja GV založba (Pravna praksa, Podjetje in delo, Pravnik) in so v lasti GV založbe in s tem družbe Ius Software, zato vlagatelj z njimi ne more razpolagati. Vlagatelj zagotavlja dostop do naslovov in ključnih lastnosti vseh pravnih prispevkov, ki so dostopni iz drugih avtorskih virov prek povezave na knjižnični dostop v sistemu Cobiss. Zato je navedeni pogoj diskriminatoren. Naročnik je po mnenju vlagatelja ravnal napačno tudi iz razloga, ker bi moral skladno z načelom gospodarnosti in zagotavljanjem konkurence v takih primerih javno naročilo izvesti v dveh sklopih, in sicer v posebnem sklopu za članke iz revije Pravna praksa, Podjetje in delo ter ostalo literaturo, ki jo izdaja GV založba, ki je v 100 % lasti družbe Ius Software, ki je lastnik konkurenčnega portala Ius Info, na katerem se v elektronski obliki publicirajo navedeni članki iz pravnih edicij, ter v posebnem drugem sklopu javno naročilo na pravni informacijski sistem, ki obsega vse informacije (čistopisi vse slovenske zakonodaje, s povezavami na sodno prakso sodišč, zakonodaja EU itd. ter dostop do vseh drugih strokovnih člankov drugih avtorjev), kjer obstaja konkurenčni ponudnik. Zaradi konkurenčnih ponudb se s tem zagotovi nižja skupna cena za oba sklopa skupaj, s tem pa je upoštevano načelo gospodarnosti, nediskriminacije ponudnikov in konkurenčnost. Navedeno naj bi izhajalo tudi iz odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-44/2009-6, z dne 21. 4. 2009, kateri sledijo vse javne institucije, ki izvajajo javno naročanje (npr. MJU, DURS itd.).

Vlagatelj je dalje izpodbijal naročnikovo zahtevo za obračunavanje porabe za naročenih 19 gesel, po sistemu skupnih kvot oziroma prenos točk v okviru enega meseca v višini 98.800 točk. Tak sistem obračuna (skupne kvote) in številčenja uporablja samo družba Ius Software. Na vprašanje vlagatelja, kaj je vključeno v vrednost ene točke, kaj ta vrednost pri dostopanju do podatkovnih baz pomeni, kaj vključuje sistem skupnih kvot in kako bo naročnik zagotovil primerljivost med ponudniki pri količini dovoljenega obsega podatkov, če le-ti uporabljajo različne sisteme obračunavanja, kar je ključno pri vrednotenju ponudb, se je naročnik odzval ne le z odgovorom, pač pa kar s spremembo razpisne dokumentacije, kjer je vrednosti točk in cenik prevzel od družbe Ius Software. Iz navedenega sledi, da je favoriziral njihov način obračuna ter privzel njihova merila in količino podatkov, ki se dobi za določeno število točk, kar pomeni, da je izbral manj ugoden način obračuna, ki je mnogo dražji, saj pri določenem številu točk pomeni bistveno manjšo količino prenesenih podatkov. Konkretno to pomeni, da bo naročnik lahko v okviru mesečne naročnine za 19 gesel, kjer je osnovna cena družbe Ius Software 97,67 EUR/geslo/mesec in bi skupaj po osnovnem ceniku znašala 1.855,73 EUR/mesec/za vse uporabnike, ki pa smejo za ta denar na mesečni ravni vpogledati in prenesti 659 zakonov, saj en zakon šteje 150 točk. Pri vlagatelju pa je že sama cena za 19 gesel nižja, saj znaša 62,50 EUR/geslo/mesec, za vseh 19 uporabnikov torej 1.187,50 EUR/mesec. V količini podatkov, ki so pri vlagatelju prav tako točkovani, pa bi lahko za višino točk 98.800 naročnik vpogledal oziroma prenesel kar 8.233 zakonov, saj vrednost enega zakona šteje 12 točk. Vlagatelj je dalje zatrjeval, da lahko v svojem sistemu obračuna tehnično zagotovi zahtevani način obračuna, vendar je bistveno, da se je naročnik zavestno odločil za manj ugoden način obračuna, kar pa je sporno, saj poleg diskriminatorne obravnave in favoriziranja enega ponudnika krši tudi načelo gospodarnosti.

Vlagatelj je v podkrepitev zahtevka za revizijo in dokazila o diskriminatorni obravnavi vlagatelja navajal še, da je naročnik zahtevo po obdelavi predpisa do nivoja člena, odstavka, točke in alineje prilagodil družbi Ius Software tako, da je navedeno zahtevo zmanjšal le na nivo obdelave člena. S tem je naročnik sicer omogočil enakopravno obravnavo vseh ponudnikov in širil krog potencialnih ponudnikov ter omogočil kandidiranje družbe Ius Software, kar vlagatelj šteje za pozitivno. Enako pa mora naročnik enakopravno obravnavo in krog širjenja ponudnikov omogočiti tudi vlagatelju kot potencialnemu ponudniku. Naročnik je objavil in kasneje spremenil razpisne pogoje tako, da je na eni strani omogočil konkuriranje družbi Ius Software, po drugi strani pa onemogočil konkuriranje vlagatelju.

Naročnik je s sklepom, izdanim dne 6. 7. 2010, pod št. 430-41/2010-12, zahtevek za revizijo vlagatelja zavrnil.

V zvezi z revizijskimi očitki, ki se nanašajo na zagotovitev vsebine pravne podatkovne baze znotraj baze in ne s preusmeritvijo na druge baze izven izvajalčeve baze, je naročnik kot prvi razlog navajal zagotovitev stalne dostopnosti vsebin pravne podatkovne baze, ki jo je po naročnikovi oceni mogoče zagotoviti na način, da se te vsebine nahajajo v bazi. Kolikor se vsebine nahajajo zunaj ponudnikove pravne podatkovne baze, bi to pomenilo, da je tako ponudnik kot tudi naročnik vselej odvisen od izvornega skrbnika spletne strani, kjer se te vsebine nahajajo. Naročnik se sicer zaveda, da so skrbniki spletnih strani, ki jih navaja vlagatelj, verodostojni in njihov obstoj ni vprašljiv in pri katerih je verjetnost, da bi prišlo do ukinitve spletnih strani, izredno majhna, vendar naročnik ocenjuje, da je ta zahteva še vedno utemeljena. V primeru vzdrževanja spletnih strani pri skrbniku spletne strani naročnik v danem trenutku ne bi mogel pogledati vsebine, do katere bi želel dostopati. Pri posrednem dostopu do vsebin pravne podatkovne baze je naročnik odvisen od delovanja spletne strani pri skrbniku spletne strani, medtem ko je v primeru zagotovitve vsebin znotraj pravne podatkovne baze dostop do vsebin mogoč ne glede na delovanje spletne strani, kjer se dokument izvorno nahaja. Naročnik ocenjuje, da ima takšen dostop svojo prednost. Pri posrednem dostopu se odpira tudi vprašanje, ali bi vlagatelj odgovarjal za nezmožnost zagotavljanja storitve uporabe pravne podatkovne baze. Naročnik je v okvirnem sporazumu določil možnost obračuna pogodbene kazni, kolikor ponudnik ne bi zagotavljal storitve uporabe pravne podatkovne baze. V primeru posrednega dostopa bi ponudnikova pravna podatkovna baza sicer delovala, tako da bi se pri iskanju prikazala povezava do dokumentov, vendar naročnik kljub temu ne bi imel dostopa do vsebine dokumentov. Naročnik še izpostavlja splošne pogoje uporabe portala vlagatelja, kjer je vlagatelju pridržana pravica do prekinitve dostopa zaradi vzdrževalnih del, ki bodo praviloma potekala ponoči in med vikendom ter možnost izpadov dostopa do portala vlagatelja zaradi izpada delovanja ali tehničnih napak opreme na strani vlagatelja ali internetnih ponudnikov, za kar pa vlagatelj ne prevzema nikakršne odgovornosti. Drugi razlog, ki ga navaja naročnik, je povezanost vsebin pravne podatkovne baze, kot jo je naročnik opredelil v točki Predstavitev vsebin oziroma kasneje v spremembi razpisne dokumentacije. Naročnik meni, da se s takšno zahtevo zagotavlja naročnikov cilj. Naročnik želi v pravni podatkovni bazi z enim ali minimalnim številom iskanj pridobiti zaokroženo, če že ne celovito informacijo, ki se tiče določenega problema. Po naročnikovi oceni je takšno povezanost vsebin v pravni podatkovni bazi mogoče doseči le tako, da se te vsebine nahajajo v okviru izvajalčeve podatkovne baze, saj si naročnik drugače ne predstavlja, kako je mogoče zagotoviti npr. povezanost predpisa z neposredno zavezujočimi predpisi EU in odločbami sodišč, in to na nivoju člena. Pri posrednem dostopu se zagotavlja le iskalnik do vsebin, ki se nahajajo zunaj podatkovne baze. Kolikor bi naročnik želel pregledati zakon, ki se nahaja na spletni strani Uradnega lista RS, je tako okrnjen pri možnosti, da pregleda tudi sodno prakso, ki se nanaša na določen člen zakona. Takšna neposredna povezava ni možna pri samem členu, temveč mora naročnik po opravljeni iskalni poizvedbi in pridobljenih rezultatih za informacije, ki se nanašajo na člen zakona, še vedno odpirati preostale povezave, ki jih je iskalnik v pravni podatkovni bazi dal na voljo. Naročnik ocenjuje, da gre v tem primeru tudi za izgubo časa, saj je potrebno bistveno več napora, da naročnik preveri vse povezave in pridobi zaokroženo informacijo. Naročnik ima lažje delo, kolikor je na nivoju člena predpisa omogočena povezava do drugih vsebin, t.j. npr. do sodne prakse oziroma neposredno zavezujočih predpisov EU, s čimer je zagotovljena zaokroženost informacij. Naročnik se pri tem sklicuje na odločitve Državne revizijske komisije pod št. 018-75/2007 in 018-130/2007, v katerih je bilo obravnavano vprašanje dodane vrednosti. Pri medsebojni povezanosti vsebin pravne podatkovne baze gre po naročnikovem mnenju za prihranek časa, ki bi ga naročnik sicer izgubil z iskanjem na najmanj dveh spletnih straneh, npr. Uradnem listu RS in sodni praksi. Naročnik tudi zavrača vlagateljeve očitke o kršitvi načela gospodarnosti. Kolikor vlagatelj zagotavlja le iskalnik brez povezanosti vsebin pravne podatkovne baze, se naročnik v tem primeru lahko zadovolji s spletnimi stranmi, ki jih vlagatelj izpostavlja kot vire vsebin za podatkovne baze, npr. Uradni list RS, sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, Ustavno sodišče RS, spletna stran zakonodaje EU. Naročniku za te vsebine ni potrebno plačati ničesar. Vse navedene strani imajo tudi iskalnike, ki ne dajejo nujno zadovoljivih rezultatov.

Naročnik je glede revizijskih očitkov, ki se nanašajo na zagotovitev člankov in pravnih mnenj, pojasnil, da je spremenil razpisno dokumentacijo, ker se je želel ogniti razlagi, da ponudnik v svoji podatkovni bazi nima nobenih člankov in pravnih mnenj. Naročnik je bil dolžan določiti vsaj minimalni obseg člankov in pravnih mnenj. Vlagatelj si napačno razlaga, da gre za vprašanje referenc. Naročnikova zahteva se nanaša na vsebino storitve, torej na primernost ponudbe, ne pa na pogoje, torej pravilnost ponudbe. Ne gre za ponudnikove reference, ampak zgolj za natančnejšo določitev količine člankov in pravnih mnenj, ki jih mora ponudnik zagotoviti v pravni podatkovni bazi. Določitev števila člankov pomeni določitev določene kakovosti storitve. Državna revizijska komisija je vprašanje določanja vsebin že obravnavala v odločitvah pod št. 018-44/2009 in 018-175/2009, pri čemer pa v obeh primerih ni bilo izpostavljeno, da bi s tem bilo kršeno načelo enakopravne obravnave ponudnikov. Naročnik ocenjuje, da je zahteva, da mora podatkovna baza vsebovati na dan 1. 7. 2010 najmanj 1000 člankov in pravnih mnenj, objektivno upravičena. Iz odločitve Državne revizijske komisije, št. 018-44/2009 pa ne izhaja obveznost izvedbe javnega naročila v dveh sklopih. Naročnik tudi zavrača vlagateljeve trditve, da druge javne institucije sledijo tej odločitvi in pri pripravi javnega naročila razdelijo predmet javnega naročila v dva sklopa. Tako je ravnalo le MJU pri javnem naročilu, št. 430-117/2009, z dne 1. 7. 2009, ko je razdelilo predmet javnega naročila v tri sklope (dostop do davčno-finančnega sistema, dostop do pravno-informacijskega sistema in dostop do člankov v strokovnih revijah), medtem ko DURS pri javnem naročilu št. 430-7/2010, z dne 28. 1. 2010 ni razdelila predmeta javnega naročila na tak način. Po naročnikovi oceni bi se z vidika načela gospodarnosti dalo razpravljati tudi o smiselnosti razdelitve predmeta javnega naročila pri MJU. Tretji sklop, ki se nanaša na članke, lahko zagotavlja tudi dostop pravno informacijskega sistema. MJU se je na podlagi izpeljanega naročila zavezalo plačevati mesečno naročnino za dostop do člankov, ki bi mu bila prihranjena, kolikor bi se naročilo oddalo le enemu ponudniku. Po mnenju naročnika gre tako le za odvečno plačevanje mesečne naročnine za tri uporabniška imena in gesla. Naročnik ocenjuje, da sodi oblikovanje predmeta naročila z določenimi pridržki v naročnikovo avtonomijo, kar se tiče temeljnih načel javnega naročanja, pa so ta običajno med seboj nasprotujoča, zato je potrebno tehtanje med zagotavljanjem pravic ponudnikov na eni strani in naročnika na drugi strani.

V zvezi z vlagateljevimi trditvami glede obračunavanja porabe je naročnik odgovoril, da se je odločil za obračun uporabe pravne podatkovne baze, ker je bil na vlagateljevo opozorilo dolžan vzpostaviti vrednotenje dokumentov, ki se nahajajo v pravni podatkovni bazi, s tem pa je naročnik zagotovil primerljivost ponudb. Sistem vrednotenja dokumentov je primerljiv sistemu ponudnika Ius Software, za katerega je naročnik ocenil, da je razumen, uporablja pa ga tudi vlagatelj. Sistem vrednotenja dokumentov temelji na nekdanjem obračunu dokumentov v kB (kilobajtih). Sistem točk je tako približek velikosti dokumentov, kar predstavlja bolj objektivno podlago, kot dodana vrednost, ki jo uporablja vlagatelj, ki je povsem subjektivna kategorija. Ker je naročnik moral razrešiti problem primerljivosti ponudb z načinom določitve vrednosti posameznih dokumentov v točkah, je dopolnil razpisno dokumentacijo. Naročnik še dodaja, da sistem skupnih kvot ne zagotavlja ponudnik Ius Sofware, temveč to prakso uvajajo nekateri naročniki, z namenom, da se s tem dodatno omeji presežno uporabo pravne podatkovne baze. Sistem skupnih kvot tako omogoča, da se razlike v uporabi pravne podatkovne baze med uporabniki ustrezno porazdelijo. Naročnik ocenjuje, da vlagatelj v tem primeru v ničemer ni postavljen v slabši položaj, saj bosta oba ponudnika lahko obračunala dokumente na enak način. Naročnik izpostavlja navedbo vlagatelja, da vlagatelj v svojem sistemu lahko tehnično zagotovi tudi zahtevani način obračuna, kar pomeni, da vlagatelj izpolnjuje takšno zahtevo, zato se ne more sklicevati, da gre za kršitev. Naročnik zavrača tudi očitek kršitve načela gospodarnosti, saj vlagatelj s tem očitkom izpostavlja vprašanje zaščite javnega interesa. Vlagatelj lahko kljub takšnemu načinu vrednotenja dokumentov še vedno konkurira z ustrezno ceno nizke mesečne naročnine.

Glede revizijskih očitkov vlagatelja o favoriziranju ponudnika Ius Software je naročnik navedel, da je zahtevo po členitvi povzel od drugih naročnikov. Naročnik je pri pregledu spletnih strani ponudnika Ius Software ugotovil, da so spremembe pri čistopisu zakona obdelane povsem zadovoljivo na nivoju člena in omogočajo primerjavo besedila členov v celotni zgodovini določenega zakona. Naročnik je zato spremenil razpisno dokumentacijo, brez zavestne motivacije, da bi vlagatelja postavil v neenakopraven položaj, oziroma da bi drugemu ponudniku zagotovil prednost. Vlagatelj pa navedeni zahtevi naročnika ne nasprotuje v smislu, da takšne zahteve ne izpolnjuje, temveč šteje to le kot potrditev, da je naročnik neutemeljeno dajal prednost drugemu ponudniku. Vlagatelju zato niso kršene pravice.

Vlagatelj je z vlogo, z dne 12. 7. 2010, naročnika obvestil o nadaljevanju revizijskega postopka pred Državno revizijsko komisijo. V vlogi je vlagatelj navajal svoja stališča do posameznih naročnikovih navedb iz sklepa o zavrnitvi zahtevka za revizijo.

Naročnik je z vlogo, z dne 13. 7. 2010, Državni revizijski komisiji odstopil dokumentacijo v predmetnem postopku oddaje in revizije javnega naročila.

Vlagatelj je po pozivu Državne revizijske komisije, dne 22. 7. 2010, zaradi izvedbe dokaza z vpogledom v delovanje njegovega portala, dodelil testno uporabniško ime in geslo.

Državna revizijska komisija je v dokazne namene vpogledala v dokumentacijo v postopku oddaje in revizije predmetnega javnega naročila ter skladno z dokaznim predlogom vlagatelja vpogledala v delovanje portala vlagatelja, Tax - Fin - Lex in v delovanje portala ponudnika Ius Software. Ostale dokazne predloge je Državna revizijska komisija kot nepotrebne zavrnila, saj je ocenila, da je dejansko stanje, potrebno za odločitev v konkretnem revizijskem postopku, dovolj razjasnjeno z ostalimi izvedenimi dokazi.

Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je Državna revizijska komisija kot nesporno med strankama ugotovila, da je naročnik predmetno javno naročilo izvajal po postopku zbiranja ponudb s predhodno objavo, s sklenitvijo okvirnega sporazuma. Obvestilo o predmetnem javnem naročilu je naročnik objavil na portalu javnih naročil, dne 7. 6. 2010 pod št. objave JN4714/2010, obvestilo o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku pa na portalu javnih naročil, dne 16. 6. 2010, pod št. Objave JN5095/2010.

Med strankama je sporna naročnikova zahteva, določena v objavi Obvestila o naročilu, v točki II.1.3) Kratek opis naročila ali nabave, in v razpisni dokumentaciji, poglavju III. Vsebinske in tehnične značilnosti predmeta javnega naročila, in se je glasila:

"Izvajalec mora zagotavljati dostop in uporabo informacij, opredeljenih v razdelku "Vsebina pravne podatkovne baze", znotraj lastne baze in ne s preusmeritvijo na druge baze izven izvajalčeve baze, nad katerimi izvajalec nima posrednega ali neposrednega (op. Državne revizijske komisije: verjetno izpadla beseda "nadzora") in je zaradi tega pri zagotavljanju dostopa do informacij odvisen od drugih oseb."

Kot izhaja iz objave obvestila o predmetnem javnem naročilu, je potencialni ponudnik (vlagatelj) naročniku zastavil naslednje vprašanje:

"V točki II.1.3 in podtočki 1. ter razdelku "Vsebina pravne podatkovne baze", ste med drugim navedli tudi brezplačno dostopne in pravno formalno uradno veljavne elektronske pravne vire, ki jih ponujajo državne institucije (kot npr. Uradni list RS (zakonodaja.gov.si, PIRS), Urad za publikacije EU (Uradni list EU in sistem pravnih aktov EU Eur-Lex), Ustavno sodišče RS (odločbe Ustavnega sodišča) itd..). Zaradi pravne formalne veljavnosti teh elektronskih virov in množične uporabe državljanov EU (cca 400 mio) seveda z največjo možno mero zanesljivih in stalno razpoložljivih internetnih elektronskih virov, ki so bili financirani iz javnih sredstev, nas zanima, zakaj naročnik kot državna institucija zahteva, da so te državne javno dostopne in brezplačne pravne vsebine prekopirane v sistem komercialnega ponudnika in zakaj naročnik meni da bi nek komercialni ponudnik lahko zagotovil večjo zanesljivost, dostopnost in razpoložljivost sistema kot prej navedene državne institucije, ki zagotavljajo uradno pravno formalne pravne vire v elektronski obliki ""

Odgovor naročnika na navedeno vprašanje se je glasil:

"Naročnik je v točki "Vsebina pravne podatkovne baze" opredelil mnogo več vsebin, ki jih mora pravna podatkovna baza vsebovati, kot jih vsebujejo zgoraj naštete baze pravnih dokumentov, ki jih sicer naročnik dobro pozna in tudi uporablja pri svojem delu. Glede na število uporabniških imen in gesel je jasno, da bodo uslužbenci, ki bodo imeli dostop do pravne podatkovne baze, le-to uporabljali zaradi specifičnosti svojega dela, ki zahteva še kaj več kot zgolj golo prebiranje besedil zakonov oziroma predpisov. Večina uslužbencev pri svojem delu ne uporablja zgoraj omenjene pravne dokumente, temveč tudi sodno prakso, članke in druge informacije z različnih pravnih področij.

Naročnik pri tem izpostavlja tudi dejstvo, da morajo biti vsebine pravne podatkovne baze medsebojno povezane, tako da lahko uslužbenec z enim ali nekaj iskanji v pravni podatkovni bazi pridobi zaokrožen, če že ne celovit skupek informacij, ki se nanašajo na določen problem, ki ga uslužbenec obravnava. To je bistveno, saj je zaradi potrebe po pravočasno opravljenem delu potrebno kar najhitreje pridobiti ustrezne informacije, ki naj uslužbencu pripomorejo k rešitvi problema. Zgolj z vpogledom v eno ali drugo zgoraj omenjeno bazo pravnih dokumentov, kot predlagate, uslužbenec takšnega zaokroženega oziroma celovitega dostopa do informacij, ki se tičejo določenega problema ne pridobi, ampak vidi le izolirano določbo predpisa, prav tako pa je potrebno precej več napora in časa, da lahko uslužbenec pridobi toliko informacij v takšnem obsegu, kot ga trenutno ponujajo baze komercialnih ponudnikov, ki te storitve zagotavljajo.

Po naročniku znanih podatkih baze pravnih podatkov, ki ste jih navedli, takšne medsebojne povezanosti vsebin ne zagotavljajo, prav tako ne obstajajo prosto dostopne baze v takšnem obsegu, kot ga predvideva predmetno javno naročilo, do katerih bi naročnik lahko brezplačno dostopal, zato lahko takšno storitev pridobi le pri komercialnih ponudnikih, ki te storitve zagotavljajo."

Sporna naročnikova zahteva se nanaša na vsebino predmeta javnega naročila, katerega naročniki določijo (opišejo) z določenimi (lahko minimalnimi) tehničnimi specifikacijami. Tehnične specifikacije Zakon o javnem naročanju (ZJN-2, Uradni list RS, št. 128/06 s spr.) ureja v 37. členu. Določba 2. odstavka 37. člena ZJN-2 nalaga naročnikom obveznost, da določijo takšne tehnične specifikacije, ki omogočajo enakopraven dostop vsem ponudnikom in ne smejo ustvarjati ovir za dostop javnih naročil konkurenčnim gospodarskim subjektom. Tehnične specifikacije morajo biti oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika tako, da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki. Kot je Državna revizijska komisija zapisala že v številnih svojih odločitvah, iz navedene določbe izhaja, da je naročnik pri postavljanju tehničnih specifikacij sicer samostojen in določi zanj najbolj primerne in potrebne tehnične specifikacije, vendar pa pri tem skladno z zakonsko omejitvijo ne sme postavljati zahtev, ki niso objektivno opravičljive in bi lahko dajale neupravičeno prednost določenim ponudnikom, ali bi jim onemogočale udeležbo.

V konkretnem primeru je vlagatelj sporno naročnikovo zahtevo izpodbijal kot nesmiselno in neracionalno, ker naj bi se z drugačnimi tehničnimi rešitvami, ki jih zagotavlja vlagatelj, nudila enaka funkcionalnost, zahteva pa naj bi bila tudi diskriminatorna in negospodarna.

Iz revizijskih zatrjevanj nesporno izhaja, da vlagatelj sporne tehnične zahteve ne izpolnjuje, saj določenih vsebin pravnih podatkovnih baz ne zagotavlja znotraj lastne podatkovne baze, ampak s preusmeritvijo na zunanje podatkovne baze. Vlagatelj torej zagotavlja določene vsebine pravne podatkovne baze na drugačen način, kot to zahteva naročnik, zaradi česar mu je onemogočeno sodelovanje v konkretnem razpisu.

Državna revizijska komisija je ocenila, da zgolj dejstvo, da vlagatelj sporne naročnikove zahteve ne izpolnjuje, še ne zadostuje za zaključek, da je naročnikova zahteva zato diskriminatorna. Namreč, kolikor naročnik, ne glede na dejstvo, da določeno zahtevo morebiti lahko izpolni le določen krog potencialnih ponudnikov oziroma posameznemu ponudniku onemogoči konkuriranje, uspe izkazati, da so zahteve objektivno opravičljive, mu ravnanja v nasprotju z zakonom še ni mogoče očitati. Ker naročnik z določitvijo tehničnih specifikacij kot minimalnih in izključujočih elementov dejansko omejuje možnost sodelovanja na določenem razpisu, je pomembno, da so tehnične specifikacije v vsakem posameznem primeru jasno določene, poleg tega pa ne smejo omejevati konkurence oziroma diskriminirati možnih ponudnikov zaradi okoliščin, ki v danem primeru niso objektivno opravičljive. Pravni sistem in znotraj njega pravo javnih naročil varuje enakopravnost ponudnikov in zagotavljanje konkurence pri ponujanju storitev, vendar pa enakopravnosti ni mogoče razumeti kot absolutne. Enakopravnost namreč ne pomeni, da je treba vsem ponudnikom omogočiti dejansko enak položaj. Nasprotno, pravo praviloma ne sme neposredno vplivati na razmerja na trgu z ukrepi, ki bi povzročala ekonomsko ali dejansko enakopravnost. Zaradi različnih ekonomskih, tehničnih, kadrovskih in tudi naravnih danosti je dejanski položaj ponudnikov in njihovih ponudb različen. Prednosti, ki jih te dajejo, pa je dovoljeno in pogosto celo gospodarno upoštevati. Zato zgolj dejstvo, da naročnik z določeno zahtevo razlikuje ponudnike, še ne pomeni, da bi bila takšna zahteva že sama po sebi diskriminatorna. V naravi same zahteve namreč je, da ponudnike razvršča na tiste, ki določeno zahtevo izpolnjujejo in je zato njihovo ponudbo mogoče obravnavati kot primerno (ustrezno), ter tiste, ki te zahteve ne izpolnjujejo in zato ne morejo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila. Takšno razlikovanje oziroma izločanje ponudnikov pa mora biti objektivno opravičljivo. Dejstvo, da določen ponudnik izpolnjuje zahteve in lahko sodeluje v postopku oddaje javnega naročila, medtem ko drugi ponudnik tega ne more, mora biti posledica objektivnih okoliščin, ki se na eni strani nanašajo na objektivno utemeljene in opravičljive potrebe naročnika, na drugi strani pa na prednosti, ki jih konkurenčno pravo dopušča in do katerih ponudniki pridejo z vlaganjem v razvoj, investicijami, raziskavami, razvijanjem novih produktov, izboljšavami, pridobivanjem referenc itd. Ni pa dopustno razlikovanje ponudnikov glede na kriterije, ki niso objektivno opravičljivi in pomenijo zlasti krajevno, predmetno ali osebno diskriminacijo, s čimer je določen ponudnik bodisi postavljen v bistveno slabši položaj bodisi je privilegiran, ne da bi za to obstajali utemeljeni razlogi.

V obravnavanem primeru je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da naročnik sporne tehnične zahteve ni vezal na morebitne pridobljene licence, koncesije ali blagovne znamke, zaradi česar zgolj okoliščina, da ima določen konkurenčni ponudnik svoj portal bolj dodelan kot ga ima dodelanega vlagatelj, kar bolj odgovarja naročnikovim potrebam, po presoji Državne revizijske komisije ne more predstavljati ključnega razloga omejevanja konkurence med ponudniki. Navedeno potrjuje tudi praksa Sodišča EU, ki je npr. v zadevi C-513/99 Concordia Bus Finland Oy Ab (omenjeni primer se sicer nanaša na spornost meril tehničnih prednosti, ki jih je prav tako dosegalo le določeno podjetje, pa vendar ga je smiselno mogoče uporabiti tudi v obravnavanem primeru) je Advocate General Mischo (151-155 odstavku) pojasnil, da naročniku načeloma ni mogoče preprečiti zahteve po takšni storitvi, ki bi vsebovala zanj najbolj primerne tehnične specifikacije, razen če te ne bi bile postavljene iz objektivno opravičljivih razlogov. Če bi naročniku naložili prilagoditev njegovih zahtev zmožnostim potencialnih ponudnikov, to ne bi imelo za posledico le znižanje naročnikovih zahtev, marveč bi pomenilo tudi poseganje v naročnikovo avtonomno pravico do njihovega samostojnega oblikovanja. Poleg tega bi naročnikov umik sporne zahteve iz razpisne dokumentacije iz razloga, ker je eden izmed ponudnikov ne more izpolniti, neupravičeno postavil v slabši položaj tistega ponudnika, ki takšno naročnikovo zahtevo lahko izpolnil, zato samo dejstvo, da zahtevo iz razpisne dokumentacije izpolnjuje le določen ponudnik, še ne pomeni kršitve načela enakopravnosti (navedeno stališče je v svoji sodbi (C-513/99) sprejelo tudi Sodišče EU v 82-85 odstavek).

Dalje gre v obravnavanem primeru ugotoviti, da vlagatelj v konkretnem primeru ni niti zatrjeval niti izkazal, da sporne tehnične zahteve zaradi razlogov, ki niso v njegovi domeni, ne more zagotavljati oziroma ponuditi. Dejstvo je, da vlagatelj v svoji podatkovni bazi ne zagotavlja vseh pravnih vsebin, ki jih zahteva naročnik, ampak zagotavlja dostop do teh pravnih vsebin preko brezplačnih portalov drugih upravljavcev. Vendar pa bi, po mnenju Državne revizijske komisije, navedene vsebine poleg konkurenčnega ponudnika lahko ponujal tudi vlagatelj, vendar tega zaradi (Državni revizijski komisiji) neznanih razlogov ne ponuja.

Po drugi strani pa je mogoče slediti naročniku, da zagotavljanje vsebin pravne podatkovne baze znotraj baze ponudnika dejansko predstavlja dodano vrednost oziroma prednost za naročnika, zaradi česar je sporno tehnično zahtevo mogoče oceniti kot objektivno opravičljivo. Naročniku ni mogoče odrekati dejanske potrebe po tem, da se zagotovi stalna dostopnost vsebin pravne podatkovne baze, ki jo je po naročnikovi oceni mogoče zagotoviti na način, da se te vsebine nahajajo v bazi ponudnika in ne v bazi zunanjih skrbnikov. Kot je to navajal naročnik in s čimer se strinja Državna revizijska komisija, se lahko v primeru, kolikor se vsebine nahajajo zunaj ponudnikove podatkovne baze, zgodi, da sta tako ponudnik kot naročnik odvisna od izvornega skrbnika spletne strani, kjer se te vsebine nahajajo. Pri tem ne gre prezreti dejstva, da niti ponudnik niti naročnik ne moreta vplivati na vsebine, ki se nahajajo v zunanjih podatkovnih bazah, zaradi česar tudi ni mogoče predvideti oziroma zagotavljati, da bodo te podatkovne baze vselej dostopne tudi v prihodnosti (predmetno javno naročilo se izvaja za daljše triletno obdobje). Navedenega ne spremeni niti dejstvo, da ti zunanji skrbniki (v tem trenutku) predstavljajo sicer javne institucije in da je verjetnost, da bi prišlo do ukinitve spletnih strani, izredno majhna, kajti še vedno obstaja določena stopnja verjetnosti, da se ukinejo ali spletne strani ali upravljavci. Dalje je potrebno ugotoviti, kot to utemeljeno navaja naročnik, da v primeru vzdrževanja spletnih strani pri zunanjem skrbniku naročnik v danem trenutku ne bi mogel pogledati vsebine, do katere bi želel dostopati. Pri posrednem dostopu do vsebin pravne podatkovne baze bi bil naročnik tako odvisen od delovanja spletne strani pri zunanjem skrbniku spletne strani, medtem ko je v primeru zagotovitve vsebin znotraj podatkovne baze ponudnika dostop do vsebin mogoč ne glede na delovanje spletne strani, kjer se dokument izvorno nahaja in skladno z zahtevami naročnika, ki jih je glede vzdrževanja tudi postavil v tem razpisu.

Dalje je mogoče slediti naročniku tudi v tem, da zagotavljanje vsebin v ponudnikovi pravni podatkovni bazi zagotavlja (neposredno) povezanost vsebin pravne podatkovne baze, o čemer je naročnik podal svoje stališče vlagatelju že v odgovoru na njegovo vprašanje, zastavljeno preko portala javnih naročil in česar vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi ni izpodbijal. Naročniku ni mogoče odrekati pravice, da želi v pravni podatkovni bazi z enim ali minimalnim številom iskanj pridobiti zaokroženo informacijo, ki se tiče določene problematike. Pri posrednem dostopu pa se zagotavlja le iskalnik do portalov in nato do vsebin, ki se nahajajo zunaj podatkovne baze, zato bi moral naročnik v primeru iskanja povezave ponovno iti nazaj na podatkovno bazo ponudnika. Kolikor bi naročnik npr. želel pregledati zakon, ki se nahaja na spletni strani Uradnega lista RS, bi bil okrnjen pri možnosti, da hkrati pregleda npr. tudi sodno prakso, ki se nanaša na določen člen zakona. Takšna neposredna povezava ni možna pri samem členu, temveč bi moral naročnik po opravljeni iskalni poizvedbi in pridobljenih rezultatih za informacije, ki se nanašajo na člen zakona, še vedno odpirati preostale povezave, ki jih je iskalnik v pravni podatkovni bazi dal na voljo. Nedvomno gre v takšnem primeru, tudi po oceni Državne revizijske komisije, za nepotrebno izgubo časa, potrebnega za večkratno iskanje. Naročnik ima lažje in poenostavljeno delo, kolikor je na nivoju člena predpisa omogočena neposredna povezava do drugih vsebin, s tem pa prihrani čas, ki bi ga sicer izgubil z iskanjem na najmanj dveh spletnih straneh, npr. Uradnem listu RS in sodni praksi.

O vsem zgoraj navedenem se je prepričala tudi Državna revizijska komisija po vpogledu in opravljeni primerjavi določenih vsebin iz pravne podatkovne baze portala vlagatelja, Tax - Fin - Lex in portala konkurenčnega ponudnika Ius Software, Ius Info. Medtem ko Portal Ius Info zagotavlja v okviru svoje podatkovne baze, brez preusmeritve na portale (baze) drugih upravljavcev, besedila vseh sprejetih predpisov iz Uradnega lista RS, v okviru besedila pa povezave po členih npr. na sodno prakso, portal vlagatelja, Tax - Fin - Lex, v okviru Uradnega lista RS poveže zgolj na spletno stran upravljavca, ki je trenutno javno podjetje Uradni list RS, d.o.o., http://www.uradni-list.si/, kjer so sicer po nadaljnjem iskalniku, kot ga zagotavlja navedeni upravljavec, dostopna besedila, vendar pa brez povezave do drugih vsebin (npr. sodne prakse) po posameznih členih. Dalje portal Ius Info zagotavlja besedila primarne in sekundarne zakonodaje EU, besedila vsebin iz Uradnega lista EU ter judikate Sodišča EU, medtem ko portal vlagatelja, Tax - Fin - Lex, v navedenih primerih zagotavlja le dostop do spletnih strani EUR-LEX-a, npr. za sodbe sodišča EU http://eur-lex.europa.eu/JURISIndex.do"ihmlang=sl, za veljavno zakonodajo EU http://eur-lex.europa.eu/sl/legis/20081101/index.htm. Državna revizijska komisija je na podlagi navedene primerjave portala vlagatelja in portala konkurenčnega ponudnika ocenila, da so naročnikovi argumenti za postavitev sporne tehnične zahteve dovolj objektivno opravičljivi, saj mu nedvomno zagotavljajo določene prednosti, zaradi česar naročniku v tem delu ni mogoče očitati ravnanja v nasprotju z ZJN-2, s tem povezane revizijske očitke vlagatelja pa je potrebno kot neutemeljene zavrniti.

Državna revizijska komisija je kot neutemeljene oziroma neizkazane ocenila tudi revizijske očitke vlagatelja, ki je zatrjeval, da naj bi naročnik s postavitvijo sporne tehnične zahteve ravnal v nasprotju z načelom gospodarnosti.

Kot že zgoraj ugotovljeno, sporna naročnikova zahteva predstavlja določene prednosti za naročnika, zaradi česar je verjetno utemeljeno pričakovati, da bo naročnik takšno dodano vrednost storitve verjetno plačal. Sicer pa je vlagatelj podal le pavšalno oceno, da naj bi zaradi sporne naročnikove zahteve bil naročnik pripravljen plačati za okrog 50 % višjo ceno, na kar vlagatelj sklepa zgolj s primerjavo cene mesečne naročnine za svoj portal in mesečne naročnine konkurenčnega ponudnika. Vlagatelj pa pri tem ni izkazal, da je razlika v ponujenih cenah ponudnikov posledica prav in le dejstva, da konkurenčni ponudnik zagotavlja določene vsebine pravne podatkovne znotraj lastne podatkovne baze, vlagatelj pa s preusmeritvijo na baze zunanjih upravljavcev.

Poleg navedenega je potrebno še poudariti, da določba 6. člena ZJN-2 (načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti) sicer nalaga naročniku, da mora javno naročanje izvesti tako, da z njim zagotovi gospodarno in učinkovito porabo javnih sredstev in uspešno doseže cilje svojega delovanja, določene skladno s predpisi, ki urejajo porabo proračunskih in drugih javnih sredstev. Vendar pa gre iz vsebine citirane določbe sklepati, da načelo gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti prvenstveno ni namenjeno zaščiti položaja ponudnikov, temveč zaščiti javnega interesa, ki pa ga skladno z 2. odstavkom 9. člena ZRPJN varujejo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, ministrstvo, pristojno za finance ali urad, pristojen za varstvo konkurence, in ki se kaže v racionalni porabi javno-finančnih sredstev in v zagotavljanju najboljšega razmerja med ceno in kvaliteto kupljenega blaga storitev in gradenj. Že po sami naravi stvari, in o čemer se je Državna revizijska komisija izrekla že v več odločitvah, se zato posamezni ponudnik v revizijskemu postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov, ki je v tem, da se na enakopravnih izhodiščih poteguje za izvedbo konkretnega javnega naročila, ne da bi ga pri tem ovirale možne kršitve pravil javnega naročanja. Državna revizijska komisija je zato tudi v tem delu kot neutemeljene zavrnila revizijske očitke vlagatelja.

Državna revizijska komisija je v nadaljevanju presodila revizijske očitke vlagatelja, ki se nanašajo na naročnikovo zahtevo iz točke II.1.3) objave obvestila o naročilu in poglavja III. razpisne dokumentacije Vsebinske in tehnične značilnosti predmeta javnega naročila in, ki se je glasila, da mora pravna podatkovna baza med drugim vsebovati tudi:

"članke, pravna mnenja in informacije s kazenskega, civilnega, gospodarskega in delovnega področja v polnem besedilu v skupnem letnem obsegu najmanj 50 (petdeset) člankov, pravnih mnenj in informacij".

Kot izhaja iz dodatnih pojasnil in odgovorov naročnika, je naročnik navedeno zahtevo spremenil tako, da se je glasila:

"članke in pravna mnenja s kazenskega, civilnega, gospodarskega, delovnega in upravnega področja v polnem besedilu v skupnem letnem obsegu najmanj 50 (petdeset) člankov in pravnih mnenj, pri čemer mora baza na dan 1. julij 2010 vsebovati najmanj 1.000 (tisoč) člankov in pravnih mnenj s kazenskega, civilnega, gospodarskega, delovnega in upravnega področja v polnem besedilu".

Vlagatelj je zatrjeval, da gre za nesorazmerno in (prikrito) diskriminatorno zahtevo, ki jo lahko izpolni le en ponudnik, družba Ius Software, saj gre po prepričanju vlagatelja, ne glede na dejstvo, da se je naročnik zavestno izognil podatku o avtorstvu in viru teh publikacij, za pravne publikacije, ki jih izdaja GV Založba (Pravna praksa, Podjetje in delo, Pravnik), ki pa je v 100 % lasti družbe Ius Software. Po mnenju vlagatelja bi zato moral naročnik za navedene publikacije v okviru predmetnega javnega naročila oblikovati poseben sklop (tako kot to že delajo ostale javne institucije), saj bi se zaradi konkurenčnih ponudb lahko zagotovila nižja skupna cena za oba sklopa.

Kot gre razbrati iz zahtevka za revizijo, je vlagatelju sporna postavitev dodatnega pogoja v okviru sporne tehnične zahteve, in sicer, da mora baza na dan 1. julij 2010 vsebovati najmanj 1000 člankov in pravnih mnenj s kazenskega, civilnega, gospodarskega, delovnega in upravnega področja v polnem besedilu, zaradi česar lahko navedeno zahtevo, ob upoštevanju dejstva, da naj bi šlo za publikacije, ki jih izdaja GV Založba, izpolni le en ponudnik. Naročnik je na navedeni očitek v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo odgovoril, da se je z navedenim pogojem po najmanj 1000 člankih in pravnih mnenj želel ogniti razlagi, da ponudnik v svoji podatkovni bazi nima nobenih člankov in pravnih mnenj in da gre za bodoči pogoj, ki ga ni mogoče preveriti pri oceni ponudb. Zato je naročnik bil dolžan določiti vsaj minimalni obseg navedenih publikacij, ki jih je ponudnik dolžan zagotoviti v pravni podatkovni bazi zadnji dan oddaje ponudb.

Državna revizijska komisija v tem delu pritrjuje vlagatelju v tem, da je naročnik s tem, ko je postavil dodaten pogoj po najmanj 1000 člankih in pravnih mnenj, na dan 1. 7. 2010, ki je bil zadnji dan roka za oddajo ponudb v obravnavanem primeru, in katerega vlagatelj ne izpolnjuje (kar izhaja iz revizijskih zatrjevanj), ravnal v nasprotju z 2. odstavkom 37. člena ZJN-2, ki določa, da morajo biti tehnične specifikacije oblikovane na podlagi funkcionalnih zahtev predmeta naročila, vezanih na objektivne potrebe in zahteve naročnika, tako da nedopustno ne omejujejo konkurence med ponudniki, in tudi v nasprotju z načelom sorazmernosti iz 10. člena ZJN-2, ki določa, da se mora javno naročanje izvajati sorazmerno predmetu javnega naročanja, predvsem glede izbire, določitve in uporabe pogojev in meril, ki morajo biti smiselno povezana s predmetom javnega naročila.
Državna revizijska komisija naročniku ne odreka pravice zahtevati tovrstne publikacije, za kar je naročniku mogoče priznati objektivne potrebe in zahteve, vendar pa naročnik za pogoj po številu najmanj 1000 člankih in pravnih mnenj, ki so ga morali ponudniki izpolniti na dan roka za predložitev ponudb, in je torej, v nasprotju z drugačnim naročnikovim zatrjevanjem, tudi predmet presoje v okviru ocenjevanja (primernosti) ponudb, ni izkazal objektivno opravičljivih potreb. Zgolj dejstvo, da se je naročnik želel ogniti razlagi, da ponudnik v svoji podatkovni bazi nima nobenih člankov in pravnih mnenj, ob upoštevanju hkratnega pogoja naročnika v okviru iste zahteve, da mora baza letno vsebovati najmanj 50 člankov, pravnih mnenj in informacij (kolikor je naročnik ocenil svojo letno potrebo), po oceni Državne revizijske komisije, ne predstavlja objektivnih potreb in zahtev naročnika, posledično pa je navedeno število mogoče oceniti kot nesorazmeren pogoj (zahtevo). Potrebno je pritrditi vlagatelju v tem, da gre za take vrste tehnično zahtevo, ki je povezana tudi z referencami (preteklimi izkušnjami) ponudnika, saj so morali navedeno število člankov in pravnih mnenj zagotavljati do roka za oddajo ponudb. S tem povezani revizijski očitki vlagatelja so zato utemeljeni.

Državna revizijska komisija pa je kot utemeljene ocenila tudi revizijske očitke vlagatelja, ki se nanašajo na oblikovanje posebnega sklopa za članke v pravnih publikacijah. Vlagatelj je zatrjeval, da bi naročnik na takšen način, zaradi konkurenčnosti ponudb, lahko zagotovil nižjo skupno ceno za oba sklopa, kar vlagatelj izkazuje tudi z dejstvom, da ostale javne institucije razpisujejo tovrstne storitve v posebnem sklopu.

Državna revizijska komisija je v svojih odločitvah (npr. št. 018-70/2009, 018-122/2009) že večkrat zavzela stališče, da je namen zakona usmerjati naročnike, da predmet javnega naročanja oblikujejo v sklope v smislu 31. točke 1. odstavka 2. člena ZJN-2, ki pojasnjuje, da je "sklop" del javnega naročila, ki tvori zaključeno celoto in ga je mogoče oddati ločeno. Naročnik je pri oblikovanju predmeta javnega naročanja načeloma avtonomen. Prepovedano je le oblikovanje naročila v vrednostno prenizke ali previsoke sklope z namenom, da se naročnik izogne predpisanim postopkom oddaje javnega naročila (kot izhaja iz 3. odstavka 14. člena ZJN-2), oziroma, da naročnik s tem neupravičeno privilegira večje ponudnike (kar izhaja iz 2. odstavka 6. člena ZJN-2). Namen ZJN-2 namreč ni, da bi posegal v objektivno opravičljive poslovne odločitve naročnika, pri katerih je le-ta, seveda v okviru določil ZJN-2, avtonomen, vendar pa je potrebno po drugi strani zakon interpretirati tudi v smislu omejitev in zahtev, ki izhajajo iz temeljnih načel javnega naročanja, to je načela zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen ZJN-2), načela enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2) in načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti (ki v 2. odstavku 6. člena ZJN-2 usmerja naročnike k oddaji javnih naročil v sklopih, pri čemer mora biti zagotovljena nediskriminatorna obravnava in s tem večja dostopnost javnega naročila gospodarskim subjektom). Odločitev o tem, ali se bo posamezno javno naročilo oddalo po sklopih ali ne, tako torej ni stvar povsem proste presoje naročnika, ampak mora slednji pri odločitvi o tem vsekakor upoštevati tudi okoliščino, ali je (ne)oddaja po sklopih morebiti diskriminatorna do ponudnikov, oziroma ali jih takšna odločitev ovira ali jim celo onemogoča sodelovanje v posameznem postopku oddaje javnega naročila. Sicer pa je potrebno odločitev o tem, ali bi moralo biti javno naročilo razdeljeno na več sklopov, vedno presojati v luči konkretnih okoliščin vsakega posameznega primera. Pri tem je potrebno upoštevati (v primeru javnega naročila, ki se nanaša na storitve) tako vrsto razpisanih storitev, vsebinsko povezanost posameznih delov javnega naročila, konkurenco na trgu in običajno poslovno prakso pri naročanju razpisanega blaga oziroma razpisu posameznih storitev. Čeprav lahko naročniki praviloma ravno iz razloga, ker predmet javnega naročila razdelijo na več zaokroženih enot, na ta način pridobijo cenovno ugodnejše ponudbe, pa je potrebno po drugi strani upoštevati, da lahko prav nabava več vrst storitev od istega ponudnika privede do ugodnejših cen ponujenih storitev (kar kot razlog za enovito naročilo zatrjuje tudi naročnik v obravnavanem primeru, ki se sklicuje na nižjo mesečno naročnino za ponujene storitve, kolikor bi se javno naročilo oddalo enemu ponudniku). Pri tem je zlasti pomembno, ali obstaja za takšno storitev v enotnem sklopu na relevantnem trgu dovolj ponudnikov, pri čemer relevanten trg ne pomeni nujno le domačega (nacionalnega) trga.

Državna revizijska komisija je v obravnavanem primeru ocenila, da naročnik zgolj z argumentacijo, da bi v primeru enotnega naročila plačeval nižjo mesečno naročnino, česar naročnik tudi ni z ničemer izkazal, ob upoštevanju nasprotnih argumentov vlagatelja, v konkretnem primeru ne zadostuje za objektivno opravičljivost, oziroma večjo gospodarnost in učinkovitost izvedbe naročila kot enovitega naročila.

Potrebno je pritrditi vlagatelju, da bi lahko naročnik, zaradi zagotovitve večje gospodarnosti in učinkovitosti, kot tudi enakopravnosti in konkurenčnosti ponudnikov predmetno naročilo razdelil na dva posebna sklopa. Tako bi lahko bil oblikovan poseben sklop za članke iz pravnih publikacij kot npr. Pravna praksa, Podjetje in delo, Pravnik ter ostala literatura, katera je v večini (razen izjem kot npr. Odvetnik, Notarski vestnik ipd., ki jih zatrjuje vlagatelj) izdana s strani GV Založbe in katero lahko v svoji podatkovni bazi v elektronski obliki trenutno zagotavlja le en ponudnik na slovenskem trgu, ki je lastnik te družbe (navedenemu dejstvu naročnik tudi ne nasprotuje). Ne gre namreč prezreti, da gre v obravnavanem primeru kot relevantni trg ponudnikov, zaradi specifičnosti storitev, ki se v večjem delu nanaša na slovenske predpise in pravne publikacije v slovenskem jeziku, po mnenju Državne revizijske komisije šteti zgolj nacionalni slovenski trg. Kot pa izhaja iz dosedanje prakse naročanja navedenih storitev, se v večini primerov kot potencialna ponudnika pojavljata le vlagatelj in družba Ius Software, zaradi česar bi naročnik moral omogočiti konkurenco in možnost dostopa do preostalih storitev v okviru predmetnega javnega naročila, ki bi jih razpisal v drugem sklopu, vsaj navedenima ponudnikoma. Naročnik bi še vedno lahko izvajal enoten postopek javnega naročila, le da bi omogočil ponudnikom oddajo ponudbe tudi po posameznih sklopih. Da je naročanje podobnih storitev po posameznih sklopih praksa nekaterih (ne vseh, kot to zatrjuje vlagatelj) javnih naročnikov, pa izhaja prav iz dokazil (razpisnih dokumentacij), na katere se sklicuje naročnik v sklepu o zavrnitvi zahtevka za revizijo in se nahajajo v spisovni dokumentaciji naročnika. Tako je Ministrstvo za javno upravo v okviru javnega naročila "Dostop do pravno-informacijskega sistema ter davčno-finančnega sistema za obdobje dveh let", št. MJU 37/09, javno naročilo razdelilo na tri sklope, in sicer 1. Dostop do davčno-finančnega sistema, 2. Dostop do pravno-informacijskega sistema in 3. Dostop do člankov v strokovnih revijah. Ministrstvo za finance pa je v javnem naročilu "Pravno informacijski sistem", št. 4303-546/2009/3, oblikovalo dva sklopa, in sicer 1. Dostop do pravno-informacijskega sistema in 2. Dostop do člankov v strokovnih revijah in slovarjev.

Državna revizijska komisija je glede na navedene okoliščine v konkretnem primeru zaključila, da je vlagatelj izkazal, da je naročnik s tem, ko predmetnega javnega naročila ni razdelil v najmanj dva sklopa, pri čemer posebni sklop predstavlja dostop do člankov iz pravnih publikacij, ki jih izdaja GV Založba, ravnal v nasprotju z načelom gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti iz 6. člena ZJN-2, ter načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki iz 7. člena ZJN-2. Naročnik namreč kljub dejstvu, da predmet konkretnega javnega naročila to dopušča (kar izhaja iz zgoraj predstavljenih argumentov in prakse nekaterih drugih naročnikov), in da bi lahko zaradi večje konkurence po mnenju Državne revizijske komisije v obravnavanem primeru prispeval k večji gospodarnosti in učinkovitosti, predmeta javnega naročila in razpisne dokumentacije ni oblikoval tako, da bi bilo mogoče ponudbo oddati po sklopih. Naročnik bi moral zagotoviti nediskriminatorno obravnavo in s tem večjo dostopnost naročila potencialnim ponudnikom, kar pa je, z združitvijo vseh storitev v enotno naročilo in posledično temu postavitvi strožjih pogojev, nedvomno otežil. Zakon usmerja naročnike, naj potrebno blago, storitve in gradnje ne združujejo v obsežnejše sklope in s tem v manjše število sklopov, kajti tako so lahko izključeni ponudniki, ki so specialisti le za določene vrste blaga in storitev, kar pa zmanjšuje možnosti za pridobitev konkurenčnejših ponudb (tako tudi: dr. Vesna Kranjc, Zakon o javnem naročanju, â??. s komentarjem, GV Založba 2007, str. 92). Zakon sicer ne zahteva oblikovanja več sklopov takrat, kadar to nasprotuje interesom naročnika, ali povzroča negospodarnost ali neučinkovitost, vendar pa v obravnavanem primeru naročnik tega ni izkazal.

Državna revizijska komisija je dalje presodila revizijske očitke vlagatelja, ki se nanašajo na zahtevan način obračunavanja porabe.

Naročnik je v točki II.1.3) objave obvestil naročila in v razpisni dokumentaciji, poglavju III. Vsebinske in tehnične značilnosti predmeta javnega naročila, navedel:

"Naročnik potrebuje ob sklenitvi okvirnega sporazuma 19 (devetnajst) uporabniških imen in gesel. Dostop in uporaba baze morata biti omogočena vsem uporabnikom sočasno brez omejitev.

Izvajalec je dolžan uporabnikom omogočiti neomejeno uporabo baze. Izvajalec je upravičen obračunati naročnino za 19 (devetnajst) uporabniških imen in gesel, ki imajo v okviru naročnine vsak mesec dovoljeno skupno kvoto uporabe baze v višini 98.800 (osem in devetdeset tisoč osemsto) točk. V primeru povečanja števila uporabniških imen in gesel se dovoljena skupna kvota uporabe baze poveča za vsako dodatno uporabniško ime in geslo za 5.000 (pet tisoč) točk, v primeru zmanjšanja števila uporabniških imen in gesel pa se dovoljena skupna kvota uporabe baze zmanjša za vsako uporabniško ime in geslo za 5.000 (pet tisoč) točk. Izvajalec je prav tako upravičen obračunati presežno uporabo baze, ki presega dovoljeno skupno kvoto uporabe baze, in sicer za vsako dodatno točko."

V zvezi z načinom obračunavanja porabe je potencialni ponudnik (po zatrjevanjih vlagatelja je vprašanje postavil vlagatelj) postavil naslednje vprašanje naročniku:

"V točki II.1.3 in potočki 7: ste navedli zahtevo: sistem skupnih kvot za 19 uporabnikov in število točk (98.800). Zanima nas kaj je vključeno v vrednost ene točke in kaj ta vrednost pri dostopanju do podatkovnih baz pomeni in kaj vključuje sistem skupnih kvot" Kako bo naročnik zagotovil primerljivost med ponudniki pri količini dovoljenega obsega podatkov, če le-ti uporabljajo različne sisteme obračunavanja, kar pa je ključno pri končnem vrednotenju ponudb" Iz splošnih cenikov je razvidno, da je Price / Performance (kaj dobim za isto ceno) zelo različen: Pri Ius- Infu za osnovno ceno 97,67 â?? uporabnik lahko vpogleda v 5.250 točk, vpogled v en zakon stane 150 točk, kar pomeni da lahko v okviru mesečne naročnine vpogleda v 34 zakonov. Na portalu Tax-Fin-Lex pa za osnovno ceno 62,5 â?? lahko vpogleda v 1.500 točk, vendar pa vpogled v en zakon stane 12 točk, kar pomeni, da lahko v okviru mesečne naročnine vpogleda v 125 zakonov."

Naročnik je podal naslednji odgovor:

"Točke predstavljajo obseg podatkov, ki jih uporabniki lahko prenesejo, pri čemer znaša ena točka 1 (en) kB (kilobajt) prenesenih podatkov. Sistem skupnih kvot pomeni, da ima 19 (devetnajst) uporabnikov v 1 (enem) mesecu pravico prenosa podatkov v skupni višini 98.800 (osemindevetdeset tisoč osemsto) točk. To pomeni, da lahko določen uporabnik s svojim uporabniškim imenom in geslom preseže povprečno kvoto, ki jo ima v okviru sistema skupnih kvot, vendar pa se tak presežek ne bo štel kot presežno uporabo baze, v kolikor pri tem ne bo presežena skupna mesečna kvota, ki znaša 98.800 (osemindevetdeset tisoč osemsto) točk.

Naročnik zaradi zagotovitve primerljivosti ponudb določa vrednost dokumentov v točkah, in sicer:

Vrednosti posameznih dokumentov so:

- vsebine pravne podatkovne baze pod točko a) znašajo: zakoni 150 (sto petdeset) točk, podzakonski predpisi 80 (osemdeset) točk, Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije 20 (dvajset) točk, pri čemer naročnik določa, da se pri predpisih pod točko a), ki vsebujejo priloge oziroma tabele, vpogled vanje posebej ne obračuna,
- mednarodni akti, pogodbe in sporazumi, ki obvezujejo Republiko Slovenijo pod točko b): 130 (sto trideset) točk,

- odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, višjih sodišč v Republiki Sloveniji in Upravnega sodišča Republike Slovenije pod točko c): 20 (dvajset) točk,

- članki in pravna mnenja pod točko d): 50 (petdeset) točk,

- vse primarne in sekundarne pravne akte Evropske unije in odločitve Sodišča Evropskih skupnosti in Sodišča 1. stopnje pod točko e): 20 (dvajset) točk.

Naročnik opredeljuje še vrednost povezav, tj. vpogleda iz dokumenta na druge po vsebini povezane dokumente, ki znaša 60 (šestdeset) točk. Vpogled v druge dokumente, ki se nahajajo v bazi komercialnih ponudnikov, se obračuna skladno s cenikom vsakega komercialnega ponudnika, saj predstavlja vpogled v druge dokumente zanemarljiv delež glede na dokumente, ki jih je naročnik opredelil v točki "Vsebina pravne podatkovne baze". Naročnikove potrebe so namreč prvenstveno usmerjene v vsebine, ki so opredeljene v točki "Vsebina pravne podatkovne baze".

Vlagatelj je v zvezi z navedenim odgovorom naročnika zatrjeval, da je naročnik prevzel način obračunavanja porabe po konkurenčnem ponudniku, ki pa naj bi bil, po prepričanju vlagatelja, manj ugoden način obračuna, zato je naročnik kršil načelo gospodarnosti. Vlagatelj pa je hkrati zatrjeval, da lahko v svojem sistemu navedeni obračun tehnično zagotovi.

Državna revizijska komisija je v zvezi s slednjimi revizijskimi očitki vlagatelja ocenila, da vlagatelj dejansko ni zatrjeval in dokazal, kako očitane kršitve naročnika sploh posegajo oziroma bi lahko posegale v vlagateljev pravni položaj oziroma ekonomski interes. Vlagatelj namreč ni zatrjeval, da zaradi zahtevanega načina obračunavanja porabe ne bi mogel predložiti ponudbe v obravnavanem postopku oddaje javnega naročila. Nasprotno, vlagatelj je v zahtevku za revizijo izrecno potrdil, da lahko tudi sam v svojem sistemu tehnično zagotovi zahtevani način obračunavanja porabe.

Kot izhaja iz revizijskih zatrjevanj, je vlagatelj zatrjeval le, da naj bi šlo za manj ugoden način obračunavanja porabe za naročnika in da naj bi naročnik način obračunavanja povzel po konkurenčnem ponudniku.

V zvezi z očitkom, ki se nanaša na negospodarnost (manj ugoden način obračunavanja porabe za naročnika), je Državna revizijska komisija že zgoraj pojasnila, da se vlagatelj v revizijskemu postopku praviloma ne more sklicevati na kršitev načela gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, saj se z njim ščiti javni interes, ne pa interes ponudnikov, ki je v tem, da se na enakopravnih izhodiščih poteguje za izvedbo konkretnega javnega naročila, ne da bi ga pri tem ovirale možne kršitve pravil javnega naročanja. Dejstvo, da je naročnik način obračunavanja porabe prilagodil konkurenčnemu ponudniku (kar priznava tudi naročnik), pa še ne dokazuje naročnikovega ravnanja v nasprotju s pravili javnega naročanja. Državna revizijska komisija sledi naročniku v tem, da je moral izbrati takšen način obračunavanja porabe, ki bo zagotovil objektivno primerljivost ponujenih storitev. Objektivnost pa se lahko zagotovi tako, da se sistem obračunavanja porabe določi glede na vrednost posameznih dokumentov, ki ji naročnik odpre ali prenese. Naročnik je torej točke določil glede na vrednost (vrsto) posameznih dokumentov za vse ponudnike enako. Vlagatelj tako ni v ničemer postavljen v slabši položaj, saj bi se dokumenti na enak način vrednotili pri vseh ponudnikih enako. Vlagatelj pa je tisti, ki bi, tudi glede na lastna zatrjevanja, lahko zagotovil (prilagodil) v svojem sistemu takšen način obračunavanja porabe in posledično temu morebiti tudi ustrezno prilagodil ceno mesečne naročnine, ki je v obravnavanem primeru bila merilo za izbor. Državna revizijska komisija je zato v tem delu ocenila, da vlagatelj ni uspel izkazati naročnikovih kršitev.

V zvezi z vlagateljevimi zatrjevanju, da naj bi naročnik razpisno dokumentacijo v delu, ki se nanaša na obdelavo predpisa do nivoja člena, odstavka, točke in alineje, spremenil tako, da je navedeno zahtevo prilagodil konkurenčnemu ponudniku in zahteval le obdelavo do nivoja člena, je Državna revizijska komisija ocenila, da vlagatelj ni izkazal, kako naj bi naročnik z navedenim ravnanjem ravnal v nasprotju s pravili javnega naročanja ali pa posegal v pravni položaj vlagatelja. Nenazadnje je tudi sam vlagatelj zatrjeval, da navedeno ravnanje naročnika šteje kot pozitivno in da je naročnik tako širil krog potencialnih ponudnikov. Zgolj dejstvo, da naj bi naročnik določene zahteve v razpisni dokumentaciji določil oziroma spremenil tako, da je vlagatelju onemogočil konkuriranje v predmetnem razpisu, medtem, ko naj bi z zgoraj navedeno spremembo favoriziral konkurenčnega ponudnika, še ne omogoča zaključka, da je naročnik ravnal neenakopravno med ponudniki. Kot pa izhaja iz tega revizijskega postopka, je Državna revizijska komisija zatrjevane kršitve naročnika, s katerimi naj bi onemogočil sodelovanje vlagatelju v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, v okviru revizijskih zatrjevanj, tudi presodila.

Državna revizijska komisija je ob upoštevanju ugotovljene kršitve naročnika v postopku oddaje predmetnega javnega naročila, ki je ravnal v nasprotju s temeljnimi načeli javnega naročanja, s tem, ko je predmet naročila in celotno razpisno dokumentacijo oblikoval tako, da ni dopustil oddaje ponudbe po najmanj dveh sklopih, da so ugotovljene kršitve naročnika v tem revizijskem postopku takšne narave, da je potrebno postopek oddaje predmetnega javnega naročila v celoti razveljaviti.

Zato je zahtevku za revizijo vlagatelja ugodila in v celoti razveljavila postopek oddaje javnega naročila "Javno naročilo storitev uporabe pravne podatkovne baze, po postopku zbiranja ponudb po predhodni objavi s sklenitvijo okvirnega sporazuma, št. 430-41/2010", katerega obvestilo o naročilu je bilo objavljeno na portalu javnih naročil, dne 7. 6. 2010 pod št. objave JN4714/2010, obvestilo o dodatnih informacijah, informacijah o nedokončanem postopku ali popravku pa na portalu javnih naročil, dne 16. 6. 2010, pod št. Objave JN5095/2010.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa

Odločitev o stroških temelji na 3. odstavku 22. člena ZRPJN. Ker je zahtevek za revizijo utemeljen, je naročnik dolžan vlagatelju zahtevka za revizijo povrniti potrebne stroške, nastale z revizijo. Državna revizijska komisija je vlagatelju kot potrebne priznala stroške za takso v višini 2.500,00 EUR. Državna revizijska komisija ostalih priglašenih stroškov (sestava zahtevka za revizijo 1.000,00 EUR in 20 % DDV) vlagatelju ni priznala, saj vlagatelj ni izkazal, zakaj so mu ti stroški in v takšni višini nastali, na podlagi 3. odstavka 22. člena ZRPJN in 2. odstavka 151. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 26/99 s spr.), v povezavi s 5. odstavkom 3. člena ZRPJN, pa ni najti zakonske podlage za povrnitev navedenih stroškov, saj vlagatelj v revizijskem postopku ni bil zastopan po odvetniku ali drugi osebi, ki bi mela po zakonu pravico do nagrade.

Naročnik je dolžan vlagatelju povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 2.500,00 EUR, v 15 dneh po vročitvi tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki prično teči naslednji dan po poteku roka, določenega v tej točki. Višja stroškovna zahteva se zavrne.

S tem je utemeljena odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa.


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).


POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, 4. 8. 2010



mag. Nataša Jeršič, univ. dipl. ekon.
Članica Državne revizijske komisije










Vročiti:

- REPUBLIKA SLOVENIJA, CARINSKA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE, šmartinska cesta 55, Ljubljana
- TAX-FIN-LEX, d.o.o., Dunajska 20, Ljubljana
- Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, šubičeva 2, Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova 11, 1000 Ljubljana