018-104/2010 Cankarjev dom

Številka: 018-104/2010-6

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999 s spremembami, v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu predsednice Vide Kostanjevec, članice Sonje Drozdek-šinko in članice mag. Nataše Jeršič, ob sodelovanju svetovalca Marka Zupanca, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje javnega naročila "Obnova stolov v Gallusovi dvorani" in na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj OCEAN, d. o. o., Kamnik, šipkova ulica 6, 1241 Kamnik, katerega zastopa Odvetniška pisarna Mužina in partnerji, d. o. o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje naročnika CANKARJEV DOM, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 09. junija 2010 sprejela

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo, z dne 08. aprila 2010, se ugodi tako, da se v naročnikovi razpisni dokumentaciji
- pod poglavjem "2.3. Dokumentiranje in evidentiranje postopka, poslovne skrivnosti" razveljavi besedilo, ki se glasi "- ceno po pozicijah, kadar so pozicije eksplicitno navedene v naročnikovi razpisni dokumentaciji", razveljavi pa se tudi besedilo, ki se glasi "izpolnjevanje pogojev in"
- v 26. točki pod poglavjem "4.4. Pogoji glede finančne in ekonomske sposobnosti ponudnika" razveljavi besedilo v delu, ki se glasi "vsaj 5 krat".

V preostalem delu se vlagateljev zahtevek za revizijo, z dne 08. aprila 2010, zavrne kot neutemeljen.

2. Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 2.992,00 EUR in sicer v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, po poteku tega roka (v primeru zamude) pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik je dne 15. februarja 2010 sprejel sklep (znak naročnika CD-TS-VS/stgd4) o začetku postopka oddaje javnega naročila "Obnova stolov v Gallusovo dvorani" (v nadaljnjem besedilu: sklep o začetku postopka oddaje javnega naročila), obvestilo o (javnem) naročilu za oddajo predmetnega javnega naročila po odprtem postopku pa je bilo objavljeno
- na Portalu javnih naročil, številka objave JN1542/2010, dne 01. marca 2010,
- v Uradnem glasilu Evropske unije, to je v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije (TED - Tenders Electronic Daily), številka 2010/S 65, z dne 02. aprila 2010, pod številko dokumenta 097691
(v nadaljnjem besedilu: javno naročilo).

Vlagatelj je dne 08. aprila 2010, to je pred rokom za prejem ponudb (do dne 09. aprila 2010 do 10. ure), priporočeno s povratnico na pošto oddal zahtevek za revizijo, z dne 08. aprila 2010 (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za revizijo), ki ga je naročnik, kakor to izhaja iz prejemne štampiljke na vlogi, prejel dan kasneje. Vlagatelj v zahtevku za revizijo (primarno) predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija odloči, da se postopek oddaje zadevnega javnega naročila razveljavi v celoti, naročnik pa je dolžan povrniti vlagatelju stroške revizijskega postopka, podrejeno pa vlagatelj predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija odloči, da se razveljavijo nekateri pogoji, merilo in določba razpisne dokumentacije, kakor to izhaja iz zahtevka za revizijo, naročnik pa je dolžan povrniti vlagatelju stroške revizijskega postopka.

V obrazložitvi zahtevka za revizijo vlagatelj:
- zatrjuje, da je naročnik s tem, ko je v razpisni dokumentaciji določil tudi merilo "CERTIFIKAT ISO 9000", ravnal v nasprotju s temeljnimi načeli ZJN-2 (predvsem načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom enakopravne obravnave ponudnikov) ter četrtim odstavkom 48. člena ZJN-2. Vlagatelj zatrjuje, da je omenjeno merilo nedvomno diskriminatorno, saj je standard ISO 9000 v svojem bistvu standard sistema vodenja kakovosti, ki s samim predmetom zadevnega javnega naročila nima nobene objektivne in utemeljene povezave;
- zatrjuje, da je pogoj vsaj desetih primerljivih referenc nesorazmeren s predmetom javnega naročila, diskriminatoren, krči krog subjektov, ki lahko oddajo popolno ponudbo, zahteva pa tudi količino informacij, je v nasprotju s tretjim odstavkom 41. člena ZJN-2. Naročnik (po prepričanju vlagatelja) tudi ni podal nobene utemeljitve za določitev omenjenega pogoja;
- zatrjuje, da je pogoj vsaj dveh referenc s številom stolov nad 1.000 kosov in pogoj vsaj dveh referenc z zneskom nad 100.000,00 EUR, kljub njegovi navidezni povezanosti s predmetom naročila in sorazmernosti, diskriminatoren in nedopustno krči krog potencialnih ponudnikov, ki lahko oddajo popolno ponudbo. Glede na navedene pogoje je (po zatrjevanju vlagatelja) edini subjekt, ki lahko predloži ustrezne reference, subjekt, ki je referenčna dela že izvajal v prav tej dvorani;
- zatrjuje, da je določba razpisne dokumentacije, v kateri je naročnik zapisal, da bo kot javne podatke obravnaval tudi "ceno po pozicijah, kadar so pozicije eksplicitno navedene v naročnikovi razpisni dokumentaciji" ter podatke o izpolnjevanju pogojev, v nasprotju z ZJN-2 in ustaljeno prakso Državne revizijske komisije;
- zatrjuje, da sta zahtevi, da je iz pridobljenih obrazcev za boniteto razvidno povprečno število zaposlenih oseb večje kot nič, pa tudi, da so skupni izkazani letni prihodki vsaj 5 krat večji, kot je predmet ponudbe, v nasprotju s tretjim odstavkom 41. člena ZJN-2 in temeljnimi načeli javnega naročanja,
- zatrjuje, da je pogoj, po katerem mora imeti ponudnik "veljavno registracijo za dejavnost", nemogoče izpolniti, saj "registracija dejavnosti" od dne "1.2.2008" ne obstaja več.

Naročnik je dne 21. aprila 2010 sprejel odločitev o zahtevku za revizijo, številka CD-TS-VS/stgd21c (v nadaljnjem besedilu: odločitev o zahtevku za revizijo), v kateri ugotavlja, da ob upoštevanju navedb v zahtevku za revizijo ne bi spremenil razpisne dokumentacije. Naročnik ocenjuje, da so navedbe kršitev neutemeljene, postopka oddaje zadevnega javnega naročila pa ni potrebno razveljaviti.

V odločitvi o zahtevku za revizijo naročnik
- glede določitve merila "CERTIFIKAT ISO 9000" zatrjuje, da se omenjeni certifikat nanaša na ponudnika, na predmet (prenovo stola) pa se nanaša posredno, vendar objektivno in utemeljeno. Po prepričanju naročnika je certifikat ISO 9001 objektivno merilo kakovosti poslovanja ponudnika (boljše poslovanje je utemeljen razlog za dodelitev prednosti), v razpisni dokumentaciji pa, kot zatrjuje sam, ni dopustil podobnih standardov ali predpisov, saj bi s tem arbitrarno odločal o ustreznosti (temu pa se je želel izogniti). Naročnik dodaja, da je kakovost poslovanja vključil med merila, ker je čas (izvedbe naročila) zelo pomemben;
- glede določitve pogoja, ki se nanaša na referenčna dela, oporeka navedbam vlagatelja, ter zatrjuje, da je postavljeni pogoj sorazmeren predmetu zadevnega javnega naročila, saj obstaja več primerljivih dvoran s primerljivim številom sedežev (te naročnik tudi našteje). Naročnik še dodaja, da gospodarski subjekt, ki je referenčno delo izvajal pred tridesetimi leti, na trgu "za taka dela ne nastopa več";
- glede očitka vlagatelja, da bo kot javne podatke obravnaval tudi "ceno po pozicijah, kadar so pozicije eksplicitno navedene v naročnikovi razpisni dokumentaciji" ter podatke o izpolnjevanju pogojev, navaja, da je v razpisni dokumentaciji eksplicitno navedel, da bo upošteval določila "ZJN, ZGD in ZDIJZ". Zapis, ki ga izpostavlja vlagatelj, je (po mnenju naročnika) splošen, zadevno javno naročilo pa sploh ni imelo zahtevane "strukture cene" in "cene po pozicijah";
- glede zahteve po povprečnem številu zaposlenih oseb zatrjuje, da glede na obseg dela, pričakovano kakovost storitve in naravo dela, pa tudi glede poslovne odgovornosti, posel lahko opravi le ponudnik, ki ima zaposlene;
- glede letnih prihodkov zatrjuje, da je letni prihodek transparenten podatek o ponudniku, posla pa ne more oddati ponudniku, ki ga finančno ne zmore;
- glede pogoja, po katerem mora imeti ponudnik "veljavno registracijo za dejavnost", je prepričan, da njegova postavitev ne pomeni kršitve.

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj, kakor to izhaja iz naročniku vrnjene poštne povratnice, prejel dne 03. maja 2010, dne 05. maja 2010 pa je, kakor to izhaja iz podatkov na poštni kuverti v spisu zadeve, priporočeno s povratnico na pošto oddal vlogo, poimenovano "OBVESTILO O NADALJEVANJU POSTOPKA PRED DRŽAVNO REVIZIJSKO KOMISIJO in PRIPRAVLJALNA VLOGA", z dne 04. maja 2010.

Naročnik je v prilogi dopisa številka CD-TS-VS/stgd21e, izdanega dne 07. maja 2010, ki ga je Državna revizijska komisija prejela istega dne, odstopil vlagateljev zahtevek za revizijo, skupaj z dokumentacijo o oddaji zadevnega javnega naročila in reviziji postopka oddaje tega javnega naročila, v odločanje Državni revizijski komisiji.

Državna revizijska komisija je vlagatelja s pozivom številka 018-104/2010-2, sprejetim dne 11. maja 2010, pozvala, naj svoj zahtevek za revizijo dopolni tako, da Državni revizijski komisiji navede (dodatno) potrdilo o vplačilu dolžne takse iz 22. člena ZRPJN, iz katerega bo jasno razvidno, da je na ustrezen račun pri ministrstvu, pristojnem za finance, plačal takso za vložitev zahtevka za revizijo v višini 5.000,00 eurov. Omenjeni poziv je vlagatelj, kakor to izhaja iz Državni revizijski komisiji vrnjene poštne povratnice, prejel dne 17. maja 2010, dne 24. maja 2010 pa je, kakor to izhaja iz Državni revizijski komisiji vrnjene poštne povratnice, priporočeno s povratnico na pošto oddal vlogo, z dne 24. maja 2010, v kateri je navedel tudi (dodatno) potrdilo o vplačilu dolžne takse iz 22. člena ZRPJN.

Državna revizijska komisija je dne 19. maja 2010 prejela vlagateljevo vlogo, poimenovano "Zadeva: Vloga za vpogled v spis v zadevi 018-104/2010", z dne 18. maja 2010, na podlagi katere je vlagatelj dne 19. maja 2010 (v vsebini, ki izhaja iz zapisnika o vpogledu v spis, številka 018-104/2010-4) vpogledal v spis zadeve.

Po pregledu vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje zadevnega javnega naročila in postopek revizije postopka oddaje tega javnega naročila, proučitvi navedb vlagatelja (in naročnika) ter predlaganih in izvedenih dokazov v predmetnem postopku, pa tudi vse ostale dokumentacije, ki se nahaja v spisu zadeve, je Državna revizijska komisija iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa, skladno z 22. in 23. členom ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo (najprej) zatrjuje, da je naročnik s tem, ko je v razpisni dokumentaciji določil tudi merilo "CERTIFIKAT ISO 9000", ravnal v nasprotju s temeljnimi načeli ZJN-2 (predvsem načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom enakopravne obravnave ponudnikov) ter četrtim odstavkom 48. člena ZJN-2.

V povezavi s povzetimi navedbami Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je zaradi določbe razpisne dokumentacije, ki jo izpostavlja kot sporno (merilo "CERTIFIKAT ISO 9000"), neupravičeno postavljen v slabši položaj v primerjavi z ostalimi gospodarskimi subjekti (potencialnimi ponudniki), oziroma, da bi bilo merilo v vsebini, kot izhaja iz naročnikove razpisne dokumentacije, diskriminatorno v razmerju do njega. Vlagatelj v zahtevku za revizijo sicer zatrjuje, da je naročnik s tem, ko je v razpisni dokumentaciji določil tudi merilo "CERTIFIKAT ISO 9000", ravnal v nasprotju s temeljnimi načeli ZJN-2 (predvsem načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki in načelom enakopravne obravnave ponudnikov) ter četrtim odstavkom 48. člena ZJN-2, pa tudi, da je omenjeno merilo nedvomno diskriminatorno, saj je standard ISO 9000 v svojem bistvu standard sistema vodenja kakovosti, ki s samim predmetom zadevnega javnega naročila nima nobene objektivne in utemeljene povezave, vendar pa istočasno niti ne zatrjuje (ne podaja ustrezne trditvene podlage), da z omenjenim certifikatom ISO 9000 ne razpolaga. Po vsebini je torej zahtevek za revizijo v tem delu razumeti na način, da vlagatelj domnevno kršitev, ki se nanaša na merilo "CERTIFIKAT ISO 9000", zatrjuje v javnem interesu. V posledici navedenega Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni (verjetno) izkazal, da bi mu bila zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, lahko povzročena škoda, zato izpostavljenih revizijskih navedb tudi ni vsebinsko obravnavala.

Vlagatelj v nadaljevanju svojega zahtevka za revizijo zatrjuje, da je pogoj vsaj desetih primerljivih referenc nesorazmeren s predmetom javnega naročila, diskriminatoren, krči krog subjektov, ki lahko oddajo popolno ponudbo, zahteva pa tudi količino informacij, je v nasprotju s tretjim odstavkom 41. člena ZJN-2. Ob tem vlagatelj še dodaja, da mu je zaradi "tako določenih nezakonitih pogojev (kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju)" "onemogočena priprava popolne ponudbe in pridobitev predmetnega javnega naročila" (del drugega odstavka I. točke zahtevka za revizijo).

Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da je naročnik v poglavju "4.6. Drugi pogoji za zagotovitev kakovosti storitve" pod točko 43 določil, da mora biti (v ponudbi) podanih "vsaj deset primerljivih referenc v letih od 2004 do 2009". Iz objave (obvestila o naročilu) na Portalu javnih naročil prav tako izhaja, da je naročnik na vprašanje številka 9 ("Datum objave: 17.3.2010, 14:05"), ki po vsebini predstavlja zaznavo enega od gospodarskih subjektov, glasi pa se "Določen je pogoj št. 43 v velikosti 10 primerljivih referenc. Ta je izjemno visok in za domače proizvajalce praktično nedosegljiv", odgovoril na sledeč način:
"Pogoj št.43 je reduciran:
- navedba 10 referenc nespremenjeno,
- vsaj dve s številom stolov nad 1000 kosov,
- vsaj dve z zneskom nad 100 tisoč â??"
(v nadaljnjem besedilu: odgovor z dne 17. marca 2010).
Opis za "primerljivo referenco" je naročnik navedel v poglavju "12. Reference ali referenčna dela ali referenčni objekti", iz katerega izhaja: Kot reference so upoštevane obnovljeni ali novi stoli v javnih zgradbah in storitve z vrednostjo 100.000,00 EUR ali več, ne bodo pa upoštevane reference, kjer je ponudnik le prodal stole nekega drugega proizvajalca.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik s svojim odgovorom z dne 17. marca 2010 količino informacij za ugotavljanje minimalne stopnje sposobnosti ponudnikov, kot je izhajala iz prvotno določenega pogoja (43. točke poglavja "4.6. Drugi pogoji za zagotovitev kakovosti storitve" razpisne dokumentacije), gledano s stališča potencialnih ponudnikov omilil (oziroma reduciral, kakor navaja sam). Skladno z novo vsebino omenjenega pogoja namreč naročnik ne zahteva več "vsaj deset primerljivih referenc v letih od 2004 do 2009", temveč zahteva navedbo desetih referenc (njihova primerljivost se torej ne zahteva več!), od tega vsaj dveh "s številom stolov nad 1000 kosov" in vsaj dveh "z zneskom nad 100 tisoč â??" (beseda "nespremenjeno" v odgovoru z dne 17. marca 2010 se veže na število zahtevanih referenc, ne pa na primerljivost, pri čemer je beseda "primerljivih" izpuščena). Na omenjeni zaključek upravičeno v odločitvi o zahtevku za revizijo opozarja tudi naročnik sam, ko zapiše, da za "8 od teh" (referenc) "ni zahtevana niti količina niti znesek. Za 2 je zahtevano število nad 1000 kosov, za 2 je zahtevan znesek nad 100 tisoč â??".

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zatrjuje, da "je prepričan, da je določitev pogoja vsaj desetih primerljivih referenc nesorazmeren s predmetom javnega naročila" (podčrtala Državna revizijska komisija), da naročnik "ni podal nobene utemeljitve" "zakaj je po njegovem mnenju zadevno naročilo sposoben izvesti samo subjekt z desetimi primerljivimi referencami" (podčrtala Državna revizijska komisija), prav tako pa vlagatelj zatrjuje, da je izpostavljeni "pogoj desetih primerljivih referenc" (podčrtala Državna revizijska komisija) tudi diskriminatoren. Ker je naročnik, kot je bilo to ugotovljeno že doslej, v odgovoru z dne 17. marca 2010 podal novo vsebino omenjenega pogoja, v njej pa ne zahteva več "vsaj deset primerljivih referenc v letih od 2004 do 2009", temveč (zgolj) navedbo desetih referenc (njihova primerljivost se ne zahteva več!), od tega vsaj dveh "s številom stolov nad 1000 kosov" in vsaj dveh "z zneskom nad 100 tisoč â??", je Državna revizijska komisija zaključila, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo in v njegovih mejah ni uspel izkazati zatrjevanih kršitev naročnika v postopku oddaje zadevnega javnega naročila.

Vlagatelj v nadaljevanju svojega zahtevka za revizijo zatrjuje, da je pogoj vsaj dveh referenc s številom stolov nad 1.000 kosov in pogoj vsaj dveh referenc z zneskom nad 100.000,00 EUR, kljub njegovi navidezni povezanosti s predmetom naročila in sorazmernosti, diskriminatoren in nedopustno krči krog potencialnih ponudnikov, ki lahko oddajo popolno ponudbo. Glede na navedeni pogoj je (po zatrjevanju vlagatelja) edini subjekt, ki lahko predloži ustrezne reference, subjekt, ki je referenčna dela že izvajal v prav tej dvorani.

Državna revizijska komisija ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni uspel izkazati zatrjevanih kršitev naročnika v postopku oddaje zadevnega javnega naročila. Vlagatelj tako v konkretnem primeru in ob upoštevanju specifičnih okoliščin konkretnega primera ni uspel izkazati, da vsebina pogoja, ki izhaja iz 43. točke naročnikove razpisne dokumentacije, uvrščene pod poglavje "4.6. Drugi pogoji za zagotovitev kakovosti storitve", ne bi bila povezana s predmetom javnega naročila, prav tako pa tudi ne, da ta ne bi bila sorazmerna predmetu javnega naročila, da bi bila diskriminira oziroma bi nedopustno krčila krog potencialnih ponudnikov, ki bi želeli v postopku oddaje zadevnega javnega naročila oddati ponudbo. Naročnik je namreč (na kar v odločitvi o zahtevku za revizijo upravičeno opozarja tudi sam) v razpisni dokumentaciji postavil zahtevo (pogoj) po vsaj dveh referenčnih potrdilih za dela "s številom stolov nad 1000 kosov" (število stolov po izvedenih referenčnih delih je torej občutno manjše od števila stolov, ki je predmet zadevnega javnega naročila) in vsaj dveh referenčnih potrdilih za dela "z zneskom nad 100 tisoč â??" (znesek po izvedenih referenčnih delih je torej bistveno manjši od ocenjene vrednosti zadevnega javnega naročila). Zgolj pavšalno zatrjevanje vlagatelja v zahtevku za revizijo, da je "pogoj vsaj dveh referenc s številom stolov nad 1000 kosov in pogoj vsaj dveh referenc z zneskom nad 100 tisoč EUR" kljub "navidezni povezanosti s predmetom naročila in sorazmernosti", diskriminatoren in nedopustno krči krog potencialnih ponudnikov, ki lahko oddajo popolno ponudbo, takšnega zaključka ne more spremeniti.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo tudi zatrjuje, da je iz razloga, ker "je v Republiki Sloveniji prav Gallusova dvorana Cankarjevega doma edina gledališka dvorana (pri čemer upoštevamo tudi operne, baletne ipd. dvorane in kinematografe), ki ima nad 1000 sedežev", "edini subjekt, ki lahko predloži ustrezno referenco s številom stolov nad 1000 kosov in zneskom nad 1000 EUR subjekt, ki je referenčna dela že izvajal v prav tej dvorani". Državna revizijska komisija ob navedenem ugotavlja, da vlagatelj v zahtevku za revizijo ni izkazal in dokazal, da so se stoli v Gallusovi dvorani doslej kdajkoli obnavljali. Nasprotno namreč že iz razpisne dokumentacije izhaja, da obnova sedežev v Gallusovi dvorani obsega tudi "[p]odaljšanje življenjske dobe stola po 30 letih za nadaljnjih 20 let" (peta alineja 4. točke poglavja "1.0. Uvod"), prav tako pa naročnik v odločitvi o zahtevku za revizijo zatrjuje, da je "[r]eferenčno delo"â?? â??"pred 30 leti izvajalo takratno podjetje Meblo iz Nove Gorice", omenjeno podjetje pa "na trgu za taka dela ne nastopa več" (predzadnji odstavek na 2. strani odločitve o zahtevku za revizijo). Četudi bi bilo naročnikove zahteve razpisne dokumentacije v omenjenem delu razlagati na način, da so kot reference upoštev(a)ni (tudi) novi stoli (v javnih zgradbah), pa bi šlo zaključiti, da iz razpisne dokumentacije ne izhaja, da bi morali ponudniki izkazati, da so referenčna dela (vsaj dve referenčni deli "s številom stolov nad 1000 kosov" in vsaj dve referenčni deli "z zneskom nad 100 tisoč â??") opravili zgolj na ozemlju Republike Slovenije. Na navedeno v odločitvi o zahtevku za revizijo opozarja že naročnik, ko zapiše, da vlagatelj "zmotno navaja, da je potrebno relevantni trg ponudnikov skrčiti na območje Slovenije", obenem pa doda, da "pričakuje konkurenčne ponudnike z enotnega evropskega trga". V posledici doslej navedenega tudi ni mogoče slediti zaključku vlagatelja, da je "edini subjekt, ki lahko predloži ustrezno referenco s številom stolov nad 1000 kosov in zneskom nad 1000 EUR subjekt, ki je referenčna dela že izvajal v prav tej dvorani" (podčrtala Državna revizijska komisija).

Glede na navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da vlagatelj v izpostavljenem delu svojega zahtevka za revizijo ni uspel izkazati naročnikovih kršitev v postopku oddaje zadevnega naročila, to je neskladja naročnikovih ravnanj s pravili javnega naročanja oziroma z določbami Zakona o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006, 16/2008 in 19/2010; v nadaljnjem besedilu: ZJN-2).

Vlagatelj v nadaljevanju svojega zahtevka za revizijo zatrjuje, da je določba razpisne dokumentacije, v kateri je naročnik zapisal, da bo kot javne podatke obravnaval tudi "ceno po pozicijah, kadar so pozicije eksplicitno navedene v naročnikovi razpisni dokumentaciji", ter podatke o izpolnjevanju pogojev, v nasprotju z ZJN-2 in ustaljeno prakso Državne revizijske komisije. Ob tem vlagatelj še dodaja, da mu je s tako določbo "onemogočena oddaja popolne ponudbe v tem postopku in pridobitev predmetnega javnega naročila, saj cena po pozicijah in nekateri podatki o izpolnjevanju posameznih pogojev iz razpisne dokumentacije predstavljajo poslovno skrivnost, ki je vlagatelj ne more razkriti konkurentom".

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji pod poglavjem "2.3. Dokumentiranje in evidentiranje postopka, poslovne skrivnosti" določil: "Dokumentiranje, evidentiranje postopka in arhiviranje pri naročniku je skladno z zakonskimi določili in internimi navodili ter akti.
Poslovne skrivnosti bo naročnik varoval in obravnaval skladno z označbo ponudnika.
Naročnik svetuje ponudnikom, naj upoštevajo zakonsko določilo o varstvu podatkov in označijo strani ali dele strani v ponudbi, ki jih ponudniki opredeljujejo kot poslovno skrivnost in naj jih naročnik temu primerno varuje.
Neoznačene dokumente bo naročnik obravnaval skladno z neoznačbo. Pri tem bo naročnik upošteval določila v predpisu o gospodarskih družbah (ZGD-1) in določila 22. člena ZJN.
Naročnik bo kot zaupne podatke varoval:
- tiste, ki jih je ponudnik označil, kot zaupne (zaupno, poslovna skrivnost, tajnost, ...),
- tiste, ki jih izdajatelji različnih potrdil označujejo kot zaupne (davčna skrivnost, sodni podatki, ...),
- osebne podatke v ponudbah,
- struktura cene,
- tehnične rešitve, za katere naročnik oceni tako varovanje.
Naročnik bo kot javne podatke obravnaval:
- podatki, ki so v ponudbi neoznačeni in naročnik oceni, da jih ni potrebno varovati,
- podatki, ki so enaki ali identični podatkom dosegljivim v javnih registrih,
- končno ceno,
- ceno po pozicijah, kadar so pozicije eksplicitno navedene v naročnikovi razpisni dokumentaciji,
- podatki, ki jih ZDIJZ (tudi podrejeni državni akti in naročnikovi sklepi o dostopu do informacij javnega značaja) določa kot javne,
- podatki, ki so odločilnega pomena za ocenjevanje ponudb, to je:
izpolnjevanje pogojev in
upoštevanje po najavljenih merilih".

Na podlagi citiranih določb razpisne dokumentacije je torej mogoče zaključiti, da bo naročnik med drugim kot javni podatek obravnaval ceno po pozicijah, kadar so pozicije eksplicitno navedene v naročnikovi razpisni dokumentaciji, ter podatke, ki so odločilnega pomena za ocenjevanje ponudb, to je podatke, povezane z izpolnjevanjem pogojev.

Iz objave (obvestila o naročilu) na Portalu javnih naročil prav tako izhaja, da je naročnik na vprašanje številka 3 ("Datum objave: 2.4.2010, 09:37"), ki se glasi "Ali naročnik ve, da je javnost podatkov določena v 2.3. točki razpisne dokumentacije v nasplotju z obstoječo prakso Državne revizijske komisije, v delu, ki se nanaša na ceno po pozicijah in izpolnjevanje pogojev"", odgovoril na sledeč način: "O javnosti podatkov (ZDIJZ) in varstvu podatkov (ZGD in v družbah predpisani interni akti) se je naročnik v citirani točki opredelil. Naročnikova pravna služba ne vidi direktnih nepravilnosti. Konkreten razpis ne zahteva kritične cene po pozicijah ali strukturo cene".

Državna revizijska komisija ugotavlja, da je (kot na to v zahtevku za revizijo upravičeno opozarja vlagatelj) že v več zadevah, ki jih je obravnavala (na primer v zadevi številka 018-139/06, v zadevi številka 018-312/06, v zadevi številka 018-407/06, v zadevi številka 018-274/2007, v zadevi številka 018-185/2008, v zadevi številka 018-002/2010 in nekaterih drugih zadevah), zapisala, da predračun z rekapitulacijo ponujene končne cene lahko predstavlja odraz finančnih, tehničnih, kadrovskih in drugih zmogljivosti ponudnika, ki tvorijo podlago, s katero si ponudnik zagotavlja konkurenčno prednost na relevantnem trgu, zaradi česar je njegovo vsebino (z izjemo končne ponudbene cene) načeloma potrebno obravnavati kot poslovno skrivnost.

Državna revizijska komisija nadalje ugotavlja, da (v nasprotju s stališčem naročnika, ki v odločitvi o zahtevku za revizijo navaja, da "[v] navodilu za pripravo predračuna (razpisna dokumentacija stran 47) piše, naj ponudnik navede ceno za stole skupaj. Tu ni besede o "ceni po pozicijah". Ta razpis sploh ni imel zahtevane "strukture cene" in "cene po pozicijah"") iz naročnikove razpisne dokumentacije
- pod poglavjem "9. Elementi za pripravo predračuna" izhaja, da naj ponudnik navede "ceno za en stol, znesek za 1600 stolov skupaj in znesek skupaj z DDV"
- pod poglavjem "13. Obseg storitve s cenami." izhaja, da naj ponudnik navede "ceno za obnovo enega stola, znesek za 1600 stolov skupaj in znesek skupaj z DDV".
Prav tako na primer iz razpisne dokumentacije pod poglavjem "4.11. Merila" izhaja določba, po kateri mora biti iz ponudbe razvidno, kako se iz podanega ponudnikovega cenika določi skupna cena.

Glede na navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnik s postavitvijo izpostavljenih zahtev razpisne dokumentacije kršil 22. člen ZJN-2, saj citirane določbe ne dopuščajo zaključka, da bo naročnik zagotovil (čeprav to mora zagotoviti), da so vsi podatki med postopkom oddaje javnega naročila, ki jih kot poslovno skrivnost določi ponudnik v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe, poslovna skrivnost. Ne glede na navedeno določbo je v skladu z ZJN-2 javni podatek cena iz ponudbe (končna ponudbena cena), predračun z rekapitulacijo ponujene končne cene pa lahko predstavlja odraz finančnih, tehničnih, kadrovskih in drugih zmogljivosti ponudnika, ki tvorijo podlago, s katero si ponudnik zagotavlja konkurenčno prednost na relevantnem trgu, zaradi česar je omenjene podatke (z izjemo končne ponudbene cene) načeloma potrebno obravnavati kot poslovno skrivnost. Res je sicer, da je v konkretnem primeru ob predpostavki, da je ponudnik za obnovo vsakega stola ponudil enako ceno, izračun cene za obnovo vsakega stola zelo preprost, saj je potrebno končno ponudbeno ceno enostavno deliti s 1.600, vendar pa ne gre prezreti, da je predmet zadevnega javnega naročila specifičen, njegova izvedba pa bo potekala v več letih, na podlagi česar ni mogoče izključiti, da bi lahko ponudnik za obnovo vsakega stola v vsakem obdobju ponudil drugačno ceno. Slednje dejstvo bi lahko predstavljalo odraz finančnih, tehničnih, kadrovskih in drugih zmogljivosti ponudnika, ki tvorijo podlago, s katero si ponudnik zagotavlja konkurenčno prednost na relevantnem trgu. Bo pa na podlagi izpostavljene formule vseeno zelo enostavno mogoče izračunati (vsaj) povprečno ceno obnove vsakega stola.

V posledici navedenega je Državna revizijska komisija sklenila, da se v naročnikovi razpisni dokumentaciji pod poglavjem "2.3. Dokumentiranje in evidentiranje postopka, poslovne skrivnosti" razveljavi besedilo, ki se glasi "- ceno po pozicijah, kadar so pozicije eksplicitno navedene v naročnikovi razpisni dokumentaciji".

Vlagatelj v zahtevku za revizijo nadalje zatrjuje, da je določba razpisne dokumentacije, v kateri je naročnik zapisal, da bo kot javne podatke obravnaval podatke o izpolnjevanju pogojev, v nasprotju z ZJN-2 in ustaljeno prakso Državne revizijske komisije.

V povezavi z navedenim Državna revizijska komisija ugotavlja, da je naročnik v razpisni dokumentaciji (kot to izhaja že iz četrtega odstavka na strani "7 od 14" obrazložitve tega sklepa) pod poglavjem "2.3. Dokumentiranje in evidentiranje postopka, poslovne skrivnosti" dejansko določil, da
- bo poslovne skrivnosti "varoval in obravnaval skladno z označbo ponudnika"
- "svetuje ponudnikom, naj upoštevajo zakonsko določilo o varstvu podatkov in označijo strani ali dele strani v ponudbi, ki jih ponudniki opredeljujejo kot poslovno skrivnost in naj jih naročnik temu primerno varuje"
- bo "[n]eoznačene dokumente" "obravnaval skladno z neoznačbo. Pri tem bo naročnik upošteval določila v predpisu o gospodarskih družbah (ZGD-1) in določila 22. člena ZJN"
- bo "kot zaupne podatke varoval" tudi "tiste, ki jih je ponudnik označil, kot zaupne (zaupno, poslovna skrivnost, tajnost, ...)", "tiste, ki jih izdajatelji različnih potrdil označujejo kot zaupne (davčna skrivnost, sodni podatki, ...)", "osebne podatke v ponudbah", strukturo cene in "tehnične rešitve, za katere naročnik oceni tako varovanje",
vendar pa je obenem izrecno določil tudi, da "bo kot javne podatke obravnaval" tiste podatke, "ki so odločilnega pomena za ocenjevanje ponudb, to je" "izpolnjevanje pogojev". Slednjo določbo je namreč razumeti in obravnavati kot posebno pravilo (izjemo) v odnosu do predhodno (v prejšnjih štirih alinejah) citiranih določb razpisne dokumentacije, kar pomeni, da bo naročnik, ne glede na predhodno (v prejšnjih štirih alinejah) citirane določbe razpisne dokumentacije, "kot javne podatke obravnaval" (vse) tiste podatke, "ki so odločilnega pomena za ocenjevanje ponudb, to je" "izpolnjevanje pogojev".

Glede na navedeno Državna revizijska komisija zaključuje, da je naročnik s postavitvijo določbe razpisne dokumentacije, po kateri "bo kot javne podatke obravnaval" (vse) tiste podatke, "ki so odločilnega pomena za ocenjevanje ponudb, to je" "izpolnjevanje pogojev", kršil 22. člen ZJN-2. Pravila, ki izhajajo iz 22. člena ZJN-2, je namreč potrebno aplicirati na vsak konkreten podatek v ponudbi, v tem smislu (in v mejah vsebine 22. člena ZJN-2) pa jih je potrebno spoštovati tudi v primerih ugotavljanja izpolnjevanja posameznih pogojev razpisne dokumentacije. Omenjena sporna določba razpisne dokumentacije namreč iz razloga, ker jo je razumeti in obravnavati kot posebno pravilo (izjemo) v odnosu do predhodno citiranih določb razpisne dokumentacije (to je določb, citiranih v štirih alinejah prejšnjega odstavka obrazložitve tega sklepa), ne dopušča niti zaključka, da bo naročnik glede vsakega konkretnega podatka v ponudbi zagotovil spoštovanje določb 22. člena ZJN-2, niti zaključka, da bo naročnik zagotovil (čeprav to mora zagotoviti), da so vsi podatki med postopkom oddaje javnega naročila, ki jih kot poslovno skrivnost določi ponudnik v skladu z zakonom, ki ureja gospodarske družbe (torej upravičeno), poslovna skrivnost.

V posledici navedenega je Državna revizijska komisija sklenila, da se v naročnikovi razpisni dokumentaciji pod poglavjem "2.3. Dokumentiranje in evidentiranje postopka, poslovne skrivnosti" razveljavi besedilo, ki se glasi "izpolnjevanje pogojev in".

Vlagatelj v zahtevku za revizijo kot naslednje zatrjuje, da je zahteva naročnika, po kateri mora biti iz pridobljenih obrazcev za boniteto razvidno povprečno število zaposlenih oseb večje kot nič, v nasprotju s tretjim odstavkom 41. člena ZJN-2 in temeljnimi načeli javnega naročanja.

V povezavi z navedenim Državna revizijska komisija uvodoma ugotavlja, da vlagatelj (razen zelo splošne navedbe, da mu je "[z]aradi tako določenih nezakonitih pogojev (kakor bo pojasnjeno v nadaljevanju)"â?? â??"onemogočena priprava popolne ponudbe in pridobitev predmetnega javnega naročila") v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da bi bilo povprečno število zaposlenih oseb pri njem (enako) nič (po nekaterih podatkih, ki so dostopni preko Interneta, naj bi imel tako vlagatelj celo "10 do 19 zaposlenih") . Kot naslednje Državna revizijska komisija ugotavlja, da so v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo vlagateljeva zatrjevanja tudi sicer (vsebinsko) tako pavšalna, da jih ni mogoče preizkusiti. Vlagatelj namreč zatrjuje zgolj to, da je zahteva naročnika, po kateri mora biti iz pridobljenih obrazcev za boniteto razvidno povprečno število zaposlenih oseb večje kot nič, v nasprotju s tretjim odstavkom 41. člena ZJN-2 in temeljnimi načeli javnega naročanja, pri tem pa ne pojasni pravno relevantnih dejstev za njegov zaključek. Vlagatelj torej svojih navedb v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni konkretiziral, v zvezi z njimi pa tudi ni navajal pravno relevantnih dejstev, niti zanje ni ponudil pravno relevantnih dokazov (razen dokaznega predloga "vpogled v razpisno dokumentacijo in ostalo dokumentacijo postopka oddaje predmetnega javnega naročila"). ZRPJN v četrtem odstavku 12. člena jasno določa, da mora vlagatelj v zahtevku za revizijo med drugim navesti tako kršitve kakor tudi dejstva in dokaze, s katerimi se kršitve dokazujejo (4. in 5. točka četrtega odstavka 12. člena ZRPJN), zelo podoben zaključek pa gre napraviti tudi na podlagi določb 7. in 212. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP-UPB3 s spremembami; v nadaljnjem besedilu: ZPP), katerega določbe se na podlagi petega odstavka 3. člena ZRPJN v reviziji postopkov oddaje javnih naročil in v drugih postopkih, urejenih z ZRPJN, smiselno uporabljajo glede vprašanj, ki jih ZRPJN ne ureja. Zahtevek za revizijo je namreč namenjen zatrjevanju kršitev, ki naj bi jih v postopku oddaje javnega naročila domnevno storil naročnik, v ta namen pa ZRPJN od vlagatelja zahteva aktivno vlogo pri navajanju (pravno relevantnih) dejstev in predlaganju (pravno relevantnih) dokazov. Zavezuje ga, da v zahtevku za revizijo navede pravno relevantna dejstva, za trditve o teh dejstvih pa ponudi tudi ustrezne pravno relevantne dokaze. Skladno s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena, ki določa, da morajo biti trditve jasne, določne (konkretizirane) in dokazane, mora tako tista stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, to dejstvo tudi dokazati (oziroma predlagati izvedbo ustreznih dokazov), posledice nedokazanosti nekega dejstva pa prizadenejo tisto stranko (v konkretnem primeru vlagatelja), ki mora dejstvo, glede na normo materialnega prava, zatrjevati in dokazati.

Vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo zatrjuje tudi, da je zahteva po tem, da so skupni izkazani letni prihodki vsaj 5 krat večji, kot je predmet ponudbe, glede na specifičnost predmeta zadevnega javnega naročila v nasprotju s tretjim odstavkom 41. člena ZJN-2 in temeljnimi načeli javnega naročanja.

V povezavi z navedenim Državna revizijska komisija ugotavlja, da je vlagatelj (upoštevaje specifičnost predmeta zadevnega javnega naročila) v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo uspel izkazati, da je naročnik s postavitvijo pogoja v izpostavljeni vsebini kršil določbo tretjega odstavka 41. člena ZJN-2, v povezavi s 7. členom (načelo zagotavljanja konkurence med ponudniki), 9. členom (načelo enakopravne obravnave ponudnikov) in 10. členom (načelo sorazmernosti) ZJN-2.

Specifičnost predmeta zadevnega javnega naročila se kaže zlasti v sledečem:
1. Predmet zadevnega javnega naročila je obnova (ne pa dobava) stolov v Gallusovi dvorani.
2. Predmet zadevnega javnega naročila je obnova stolov po posebnih zahtevah naročnika (te so neločljivo povezane s Cankarjevim domom kot hramom kulturno-umetniških prireditev in znanstvenega mednarodnega pretoka). Kakor izhaja iz razpisne dokumentacije, predmet javnega naročila tako zajema na primer razstavitev kovinskih nosilnih elementov stola na osnovne gradnike, peskanje le teh, izdelavo novih pritrdilnih mest za vrtišča in novo prašno barvanje. Vijačni material (posebni vijaki in spojne matice) za sestavljanje stola mora biti v celoti nov, galvansko obdelan - zaščiten proti rjavenju. Izdelati je potrebno nova vrtišča sedeža, iz obstoječih opiral pa je potrebno obrusiti ves lak. Na novo je potrebno zaobliti vse robove in prehode, morebitne mehanske poškodbe je potrebno popraviti z ustreznim kitom, opirala ustrezno polužiti in trikrat polakirati (z vmesnim brušenjem). Zaradi zahteve ponovne montaže stolov nazaj na obstoječa mesta je potrebno predvideti tudi ustrezno sidranje (po potrebi kemično sidranje). Prav tako so določene posebne zahteve glede posedanja pene (posedanje pene v 10. letih ne sme biti opazno, kar praktično pomeni, da mora biti pod 1 cm).
3. Predmet zadevnega javnega naročila je obnova 1.600 stolov, ocenjena vrednost, kot izhaja iz obvestila o (javnem) naročilu, objavljenega na Portalu javnih naročil dne 01. marca 2010 (pod številko objave JN1542/2010), pa znaša 250.000,00 eurov (iz sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila izhaja celo ocenjena vrednost 380.000,00 eurov).

Ob upoštevanju doslej navedenih specifičnosti predmeta zadevnega javnega naročila ne gre prezreti niti dejstva, da bo izvedba predmeta zadevnega javnega naročila potekala v več letih. Vrednost del v prvem letu (to je letu 2010) je pri tem občutno nižja od celotne ponudbene vrednosti (vrednosti celotnega predmeta ponudbe), ki jo morajo v svojih ponudbah ponuditi (potencialni) ponudniki za celoten predmet zadevnega javnega naročila, kar na konkretnem primeru vodi do sledečih spoznanj:
a) Primer 1: če je vrednost del v prvem letu 102.000,00 EUR (ta podatek izhaja iz sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila), celotna ponudbena vrednost (vrednost celotnega predmeta ponudbe) pa na primer znaša 250.000,00 EUR (omenjeni podatek o ocenjeni vrednosti izhaja iz obvestila o (javnem) naročilu, objavljenega na Portalu javnih naročil), mora ponudnik, ki je podal takšno ponudbo, kljub temu, da bo v tem letu opravil dela (zgolj) v znesku 102.000,00 EUR, izkazati skupni letni prihodek kar v višini več kot 1.250.000,00 EUR (po formuli 5 krat več, kot je predmet ponudbe, predmet ponudbe pa je 250.000,00 EUR);
b) Primer 2: če je vrednost del v prvem letu 102.000,00 EUR, celotna ponudbena vrednost (vrednost celotnega predmeta ponudbe) pa na primer znaša 380.000,00 EUR (omenjeni podatek o ocenjeni vrednosti izhaja iz sklepa o začetku postopka oddaje javnega naročila), mora ponudnik, ki je podal takšno ponudbo, kljub temu, da bo v tem letu opravil dela (zgolj) v znesku 102.000,00 EUR, izkazati skupni letni prihodek celo v višini več kot 1.900.000,00 EUR (po formuli 5 krat več, kot je predmet ponudbe, predmet ponudbe pa je 380.000,00 EUR).

V posledici navedenega Državna revizijska komisija ocenjuje, da količina informacij, ki izhaja iz vsebine pogoja, določenega v 26. točki poglavja "4.4. Pogoji glede finančne in ekonomske sposobnosti ponudnika" razpisne dokumentacije, ob upoštevanju specifičnih okoliščin konkretnega primera (na te upravičeno v zahtevku za revizijo poudarja že sam vlagatelj) po višini ni sorazmerna s predmetom zadevnega javnega naročila, prav tako pa nedopustno omejuje konkurenco in povzroča nedopustno razlikovanje med (potencialnimi) ponudniki. Ni namreč mogoče napraviti razumnega in jasnega zaključka, zakaj naj bi moral ponudnik, če bo v (prvem) letu dni opravil dela v vrednosti (na primer) 102.000,00 EUR, izkazati skupni letni prihodek kar v višini več kot 1.250.000,00 EUR oziroma celo v višini več kot 1.900.000,00 EUR.

Glede na navedeno je Državna revizijska komisija sklenila, da se v 26. točki naročnikove razpisne dokumentacije pod poglavjem "4.4. Pogoji glede finančne in ekonomske sposobnosti ponudnika" razveljavi besedilo v delu, ki se glasi "vsaj 5 krat".

Vlagatelj v svojem zahtevku za revizijo kot slednje zatrjuje, da je pogoj, po katerem mora imeti ponudnik "veljavno registracijo za dejavnost", nemogoče izpolniti, saj "registracija dejavnosti" od dne "1.2.2008" ne obstaja več.

Državna revizijska komisija v povezavi z navedenim ugotavlja, da vlagatelj v izpostavljenem delu zahtevka za revizijo ni izkazal, kako bi omenjeno ravnanje naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila, lahko vplivalo na njegov položaj v postopku oddaje zadevnega javnega naročila, niti ni verjetno izkazal, da bi mu lahko bila zaradi ravnanja naročnika, ki se v zahtevku za revizijo navaja kot kršitev naročnika v postopku oddaje javnega naročila (določitve izpostavljenega pogoja), povzročena škoda. Res je sicer, kot v zahtevku za revizijo zatrjuje vlagatelj, da je naročnik (pod poglavjem "2. Obrazci za ugotavljanje sposobnosti.") od ponudnikov zahteval, da v svoji ponudbi predložijo dokazilo pristojnega organa o registraciji ponudnika za dejavnost, v katero sodi izvajanje tega javnega naročila, vendar pa vlagatelj (razen splošnega zatrjevanja, da mu je zaradi "tako določenih nezakonitih pogojev" "onemogočena priprava popolne ponudbe in pridobitev predmetnega javnega naročila") v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da v svoji ponudbi morebiti ne bi mogel predložiti (priložiti) vsaj katerega od tistih dokumentov, ki so v poglavju "2. Obrazci za ugotavljanje sposobnosti." našteti v točkah od 2 do 6. Naročnik je namreč v razpisni dokumentaciji pod poglavjem "2. Obrazci za ugotavljanje sposobnosti." določil, da zadostuje že, da ponudnik priloži en (sam) dokument izmed (šestih) naštetih. Ob upoštevanju, da je starost potrdila lahko takšna, da še odraža zadnjo pomembno spremembo sodnega vpisa, vlagatelj v zahtevku za revizijo prav tako (razen splošnega zatrjevanja, da mu je zaradi "tako določenih nezakonitih pogojev" "onemogočena priprava popolne ponudbe in pridobitev predmetnega javnega naročila") izrecno ne zatrjuje, da ne razpolaga z neoverjeno fotokopijo dokazila pristojnega organa o registraciji ponudnika za dejavnost, v katero sodi izvajanje tega javnega naročila (ponudniku namreč ni potrebno pridobivati novih listin, ampak preda fotokopije svojih obstoječih listin), oziroma z neoverjeno fotokopijo rednega izpiska iz sodnega registra. Naročnik je namreč v razpisni dokumentaciji pod poglavjem "2. Obrazci za ugotavljanje sposobnosti." določil, da
- ponudniku ni potrebno pridobivati novih listin, ampak preda fotokopije svojih obstoječih listin,
- je zadosti, da ponudnik priloži en dokument izmed (šestih) naštetih,
- upošteva neoverjeno fotokopijo rednega izpiska iz sodnega registra, ki ga že ima ponudnik za opravljanje svoje dejavnosti, pri čemer je starost potrdila lahko takšna, da še odraža zadnjo pomembno spremembo sodnega vpisa.

V posledici vsega doslej navedenega Državna revizijska komisija navedb vlagatelja, v katerih ta zatrjuje, da je pogoj, po katerem mora imeti ponudnik "veljavno registracijo za dejavnost", nemogoče izpolniti, saj "registracija dejavnosti" od dne "1.2.2008" ne obstaja več, ni vsebinsko obravnavala. Vlagatelj bi namreč zahteve naročnika, določene v poglavju "2. Obrazci za ugotavljanje sposobnosti.", lahko izpolnil tudi s tem, da bi v svoji ponudbi predložil (priložil) vsaj katerega od tistih dokumentov, ki so v omenjenem poglavju našteti v točkah od 2 do 6, pri čemer pa vlagatelj v zahtevku za revizijo ne zatrjuje, da tega ne bi mogel storiti.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, to je stroškov (plačane) takse, nagrade za postopek v višini 1.400,00 EUR in izdatkov ("tar. št. 6002 ZOdvT") v višini 20,00 EUR, vse povečano za 20 % davek na dodano vrednost. Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva, da mu naročnik (v primeru zamude) stroške povrne skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V konkretnem primeru je Državna revizijska komisija kot (celotne) potrebne stroške vlagatelja, nastale z revizijo, upoštevala naslednje stroške:
- takso (za zahtevek za revizijo) v višini 5.000,00 EUR,
- nagrado za revizijski postopek v višini 800,00 EUR, ki jo je Državna revizijska komisija določila na podlagi 22. člena ZRPJN, skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list RS, št. 35/2009 in 35/2009 - odločba Ustavnega sodišča RS) ter 8. in 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in 35/2009 - ZOdv-C; v nadaljnjem besedilu: Zakon o odvetniški tarifi), in sicer po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin primera,
- 20 % davek na dodano vrednost v višini 160,00 EUR, izračunan na podlagi tarifne številke 6007 Zakona o odvetniški tarifi glede na nagrado za revizijski postopek (na podlagi "Seznama davčnih zavezancev - pravne osebe" v stisnjeni obliki, ki izkazuje stanje podatkov na dan 09. junija 2010, dostopen pa je na spletni strani http://www.durs.gov.si/si/seznami_davcnih_zavezancev/ Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, je namreč mogoče zaključiti, da je pooblaščena odvetniška pisarna, ki zastopa vlagatelja, v omenjenem seznamu davčnih zavezancev vpisana kot davčni zavezanec),
- izdatke v pavšalnem znesku 20,00 EUR, ki jih je Državna revizijska komisija določila na podlagi 22. člena ZRPJN, skladno z Zakonom o odvetniški tarifi,
- 20 % davek na dodano vrednost v višini 4,00 EUR, izračunan na podlagi tarifne številke 6007 Zakona o odvetniški tarifi glede na izdatke v pavšalnem znesku,
skupaj torej 5.984,00 EUR.

Ob upoštevanju ugotovljenega uspeha vlagatelja v predmetnem postopku revizije postopka oddaje zadevnega javnega naročila, ki ga je Državna revizijska komisija na podlagi določb 22. člena ZRPJN ter smiselne uporabe določb 154. člena ZPP (v povezavi s petim odstavkom 3. člena ZRPJN) ocenila na eno polovico, je Državna revizijska komisija vlagatelju kot potrebne stroške, nastale z revizijo, priznala stroške v višini 2.992,00 EUR in sicer skupaj s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi (kot to izhaja iz izreka tega sklepa). Ker je vlagatelj upravičen le do povrnitve potrebnih stroškov, nastalih z revizijo (tretji odstavek 22. člena ZRPJN), stroški, priglašeni nad priznanim zneskom, pa po oceni Državne revizijske komisije niso potrebni, je Državna revizijska komisija višjo stroškovno zahtevo vlagatelja zavrnila.

Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 2.992,00 EUR in sicer v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, po poteku tega roka (v primeru zamude) pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 09. junija 2010


Predsednica senata
Vida Kostanjevec, univ. dipl. prav.,
članica Državne revizijske komisije



















Vročiti:
- CANKARJEV DOM, Prešernova cesta 10, 1000 Ljubljana
- Odvetniška pisarna Mužina in partnerji, d. o. o., Brdnikova ulica 44, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Direktorat za javno premoženje, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova ulica 11, 1502 Ljubljana