018-110/2010 Republika Slovenija, Ministrstvo za okolje in prostor

Številka: 018-110/2010-4

SKLEP

Državna revizijska komisija za revizijo postopkov oddaje javnih naročil (v nadaljnjem besedilu: Državna revizijska komisija) je na podlagi 22. in 23. člena Zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (Uradni list RS, št. 78/1999 s spremembami, v nadaljnjem besedilu: ZRPJN) v senatu predsednice mag. Nataše Jeršič, članice Vide Kostanjevec in članice Miriam Ravnikar šurk, ob sodelovanju svetovalca Marka Zupanca, v postopku nadzora nad zakonitostjo postopka oddaje "[o]pravljanja nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" ter na podlagi zahtevka za revizijo, ki ga je vložil vlagatelj PODJETJE ZA UREJANJE HUDOURNIKOV, d. d., Hajdrihova ulica 28, 1000 Ljubljana, ki ga zastopa odvetnik Borut Zajc, šestova ulica 2, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: vlagatelj), zoper ravnanje REPUBLIKE SLOVENIJE, MINISTRSTVA ZA OKOLJE IN PROSTOR, Dunajska cesta 48, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: naročnik), dne 21. maja 2010 sprejela

ODLOČILA

1. Vlagateljevemu zahtevku za revizijo se v pravovarstvenemu predlogu, kot izhaja iz četrte podalineje prve alineje III. točke na zadnji strani zahtevka za revizijo (vlagatelj pa v njem Državni revizijski komisiji predlaga, da zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi "vsa naročnikova dejanja v postopku oddaje opravljanja nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in območju povodja reke Soče"), ugodi na način, da se razveljavi odločitev naročnika (sprejeta najkasneje dne 28. decembra 2009), da za obdobje in predmet, ki izhajata iz Aneksa številka 2 h Koncesijski pogodbi, ne bo začel postopka oddaje "[o]pravljanja nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" po pravilih javnega naročanja.

2. Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 5.960,00 eurov (EUR) in sicer v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, po poteku tega roka (v primeru zamude) pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka. Višja stroškovna zahteva vlagatelja se zavrne.

Obrazložitev

Naročnik in gospodarski subjekt HIDROTEHNIK, d. d., Ljubljana, Slovenčeva ulica 97, 1000 Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: gospodarski subjekt Hidrotehnik, d. d.), sta dne 28. decembra 2009 sklenila Aneks številka 2 h Koncesijski pogodbi, številka 2523-03-100391, o opravljanju nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju srednje Save (datum podpisa gospodarskega subjekta Hidrotehnik, d. d.: 19. december 2003, številka gospodarskega subjekta Hidrotehnik, d. d., na koncesijski pogodbi: K-080/03; v nadaljnjem besedilu: koncesijska pogodba).

Naročnik je dne 26. januarja 2010, kakor to izhaja iz njegove prejemne štampiljke na vlogi, prejel vlagateljev zahtevek za revizijo (v nadaljnjem besedilu: zahtevek za revizijo), v katerem vlagatelj predlaga, da naročnik oziroma Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi ter razveljavi oziroma izreče za nične
- Aneks številka 2 h koncesijski pogodbi,
- Dodatek številka 39 - 2010 h koncesijski pogodbi, Aneksu številka 1 h koncesijski pogodbi in Aneksu številka 2 h koncesijski pogodbi o opravljanju nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju povodja reke Soče za leto 2010 (v nadaljnjem besedilu: letni dodatek številka 39 - 2010 h koncesijski pogodbi),
- Dodatek številka 38 - 2010 h koncesijski pogodbi, Aneksu številka 1 h koncesijski pogodbi in Aneksu številka 2 h koncesijski pogodbi o opravljanju nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju srednje Save za leto 2010 (v nadaljnjem besedilu: letni dodatek številka 38 - 2010 h koncesijski pogodbi),
- vsa naročnikova dejanja v postopku oddaje opravljanja nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in območju povodja reke Soče.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo predlaga tudi, da mu naročnik povrne vse stroške, ki jih je imel v postopku revizije, kot so specificirani v priloženem stroškovniku, ter vse "morebitno dodatne nastale stroške", v primeru zamude pa tudi zakonite zamudne obresti.

Vlagatelj v obrazložitvi zahtevka za revizijo zatrjuje, da izvajalec gospodarskih javnih služb v konkretnem primeru ne prevzema nobenega tveganja (za rezultat), naročnik pa je že s tem, ko je "sklenil aneks brez ustreznih postopkov v skladu z ZJN-2", kršil vrsto zakonskih določb ZJN-2, vključno s temeljnimi načeli Pogodbe o ustanovitvi Evropskih skupnosti. Vlagatelj dodaja, da bi moral naročnik za "[o]pravljanje nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" izvesti postopek, kot velja za javnonaročniško razmerje (postopek javnega naročanja), ter opozarja, da gre v konkretnem primeru za tako hude kršitve, da jih ZJN-2 sankcionira z najhujšo civilno kaznijo, to je z ničnostjo "na ta način sklenjene pogodbe". Naročnik kljub temu, da se je zavestno odločil, da ne bo izvedel postopka javnega naročanja v skladu z ZJN-2, po prepričanju vlagatelja tudi ni upošteval določb Uredbe o koncesiji za opravljanje obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda (Uradni list RS, št. 42/2003 s spremembami), pri čemer vlagatelj v navezavi na "podjetje Soča VGP d.d. - v stečaju" še zatrjuje, da ni šlo za prenos opravljanja nalog (na gospodarski subjekt Hidrotehnik, d. d.) iz razloga pravnega nasledstva, temveč je šlo za pogodbeni dogovor med dvema subjektoma, ki je bil že primarno sklenjen brez pravne podlage. Vlada Republike Slovenije, kot izpostavlja vlagatelj, ni izdala odločbe o izbiri koncesionarja za območje povodja reke Soče, zaradi česar je bilo opravljanje nalog preneseno na drug subjekt tudi zaradi tega nezakonito. Vlagatelj v zahtevku za revizijo vsa svoja stališča v povezavi z doslej navedenim tudi podrobneje pojasnjuje oziroma utemeljuje.

Naročnik je dne 15. februarja 2010 sprejel sklep številka 0602-2/2010, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrgel (v nadaljnjem besedilu: odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo). Zoper odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo je vlagatelj vložil pritožbo, ki ji je Državna revizijska komisija s sklepom številka 018-032/2010-13, izdanim dne 09. aprila 2010 (v nadaljnjem besedilu: sklep številka 018-032/2010-13), ugodila, razveljavila naročnikovo odločitev o zavrženju zahtevka za revizijo, naročniku pa naložila, da mora, ob ugotovitvi izpolnjevanja vseh procesnih predpostavk, o vlagateljevem zahtevku za revizijo odločati v skladu s 16. členom ZRPJN. Odločitev o stroških je Državna revizijska komisija pridržala do odločitve o vlagateljevem zahtevku za revizijo.

Državna revizijska komisija je dne 06. maja 2010 prejela vlagateljevo vlogo, poimenovano "NADALJEVANJE POSTOPKA PRED DRŽAVNO REVIZIJSKO KOMISIJO", katero je s sklepom številka 018-098/2010-2, izdanim dne 10. maja 2010, kot preuranjeno zavrgla.

Naročnik je dne 03. maja 2010 izdal sklep, s katerim je vlagateljev zahtevek za revizijo zavrnil kot neutemeljen, prav tako pa ni ugodil zahtevi vlagatelja za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo (v nadaljnjem besedilu: odločitev o zahtevku za revizijo). V obrazložitvi odločitve o zahtevku za revizijo naročnik navaja, da pri sklepanju Aneksa številka 2 h koncesijski pogodbi (dejansko) ni upošteval postopkovnih določb ZJN-2, temveč je naročilo oddal na podlagi določb šestega odstavka 17. člena "Uredbe o koncesiji obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda". Ker mora biti pri izvajanju rednih in "izrednih" nalog (po zatrjevanju naročnika) izvajalec na območju, kjer izvaja koncesijo - javno službo, stalno prisoten in dosegljiv, je v smislu 161. člena ZV-1 (Zakona o vodah) naloga države, da tako službo zagotavlja stalno. V odločitvi o zahtevku za revizijo naročnik zaključuje, da je njegovo postopanje (ko je naročilo oddal na podlagi določb šestega odstavka 17. člena "Uredbe o koncesiji obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda") pravilno in utemeljeno na veljavni pravni podlagi, čas trajanja opravljanja storitev pa je (ob upoštevanju javnega interesa po stalnosti opravljanja nalog obveznih državnih javnih služb na področju urejanja voda) upravičen tudi na načelu sorazmernosti.

Odločitev o zahtevku za revizijo je vlagatelj, kakor to izhaja iz naročniku vrnjene poštne povratnice, prejel dne 07. maja 2010, dne 10. maja 2010 pa je, kakor to izhaja iz podatkov na poštni kuverti v spisu zadeve, priporočeno s povratnico na pošto oddal vlogo, poimenovano "NADALJEVANJE POSTOPKA PRED DRŽAVNO REVIZIJSKO KOMISIJO in PRIPRAVLJALNA VLOGA VLAGATELJA" (v nadaljnjem besedilu: obvestilo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo). V omenjeni vlogi vlagatelj sporoča, da nadaljuje postopek pred Državno revizijsko komisijo, ponavlja predlog k hitri obravnavi zadeve, prereka vse navedbe naročnika iz odločitve o zahtevku za revizijo ter podaja svoje stališče v zvezi z njimi.

Obvestilo o nadaljevanju postopka pred Državno revizijsko komisijo je Državna revizijska komisija prejela dne 12. maja 2010.

Državna revizijska komisija je naročnika s pozivom številka 018-110/2010-2, izdanim dne 17. maja 2010, pozvala na odstop dokumentacije. Naročnik je omenjeni poziv, kakor to izhaja iz Državni revizijski komisiji vrnjene poštne povratnice, prejel dne 19. maja 2010, dne 19. maja 2010 pa je Državna revizijska komisija prejela dokumentacijo, ki ji jo je v prilogi spremnega dopisa številka 0602-2/2010-11, z dne 12. maja 2010, odstopil naročnik.

Po pregledu vse odstopljene ji dokumentacije, ki se nanaša na postopek oddaje "[o]pravljanja nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" in postopek revizije oddaje omenjenega predmeta, proučitvi navedb vlagatelja in naročnika, predlaganih in izvedenih dokazov v zadevnem postopku, pa tudi vse ostale dokumentacije, ki se nahaja v spisu zadeve, je Državna revizijska komisija v skladu z 22. členom (zlasti tretjim in šestim odstavkom) ter tretjo alinejo prvega odstavka 23. člena ZRPJN odločila tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa in sicer iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju tega sklepa.

Državna revizijska komisija uvodoma izpostavlja, da je že v svojem sklepu številka 018-032/2010-13, izdanem dne 09. aprila 2010, ugotovila, da
- je potrebno vprašanje, ali je treba pogodbe opredeliti kot koncesije za storitve ali ne, presojati izključno na podlagi prava Evropske unije;
- je bistveni razlikovalni element med javnim naročilom in koncesijo v razlogu za opravljanje gradenj oziroma storitev, ki je v primeru koncesij
a) samo pravica do koriščenja gradnje oziroma storitve
b) pravica do koriščenja gradnje oziroma storitve skupaj s plačilom;
- gre skladno s sodno prakso Sodišča Evropske unije za koncesijo za storitve takrat, ko način plačila izhaja iz pravice ponudnika, da opravlja svojo storitev in pomeni, da ta prevzame tveganje, povezano z opravljanjem zadevnih storitev. Za koncesije za storitve je značilen položaj, v katerem naročnik določeno pravico do opravljanja storitve prenese na koncesionarja, s tem da ima slednji v okviru sklenjene pogodbe neko ekonomsko svobodo glede določitve pogojev izkoriščanja te pravice, s čimer je istočasno precej izpostavljen tveganjem, povezanim s tem izkoriščanjem. Za položaj koncesionarja v okviru koncesije za storitve je značilna večina tveganja, povezanega z opravljanjem storitev. Čeprav je lahko tveganje, ki nastane na strani naročnika, zelo omejeno, mora naročnik, da bi se ugotovil obstoj koncesije za storitve, v vsakem primeru na koncesionarja prenesti poslovno tveganje, ki nastane na njegovi strani, v celoti ali vsaj v znatnem delu. V primeru pogodbe o opravljanju storitev torej okoliščina, da naročnik ne plača neposredno sopogodbeniku, temveč ta pridobi pravico, da od tretjih oseb zahteva plačilo, zadostuje za to, da se ta pogodba šteje za koncesijo za storitve, če je sicer poslovno tveganje, ki je nastalo na strani naročnika, zaradi javnopravne ureditve službe vnaprej zelo omejeno, vendar pa to tveganje v celoti ali vsaj v znatnem delu nosi sopogodbenik. Bistvo koncesije je (torej) v tem, da koncesionar nosi glavno ali v vsakem primeru bistveno poslovno tveganje, povezano s koriščenjem;
- pri izvedbi zadevnega "[o]pravljanja nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" (v obsegu, ki predstavlja predmet koncesijske pogodbe) gospodarski subjekt Hidrotehnik, d. d., v konkretnem primeru ne nosi niti celotnega niti (vsaj) glavnega ali bistvenega poslovnega tveganja, povezanega s koriščenjem. Višina letnih sredstev za izvajanje javnih služb se namreč (za vsako leto trajanja posebej) določi v dodatku h koncesijski pogodbi, omenjena sredstva se zagotavljajo iz državnega proračuna, če se med letom obseg del zaradi obveznosti iz zakona ali na njegovi podlagi izdanih predpisov poveča, pa lahko naročnik zagotovi iz državnega proračuna dodatna sredstva. Podlaga za določanje višine sredstev je letni program del in cenik, ki ga (upoštevajoč stroške opravljanja javnih služb) določi Vlada Republike Slovenije, prav izvajalec javnih služb pa je tisti, ki mora ministrstvu, pristojnemu za upravljanje voda, posredovati vse podatke, pomembne za določanje cenika. Finančna sredstva za izvedbo del in nalog se gospodarskemu subjektu Hidrotehnik, d. d., poravnajo glede na opravljena dela in naloge ter na podlagi (pregledanih in) potrjenih obračunskih situacij, izplačilo gospodarskemu subjektu Hidrotehnik, d. d., pa je predvideno tudi za primer opravljanja javnih služb v času povečane stopnje ogroženosti oziroma v času naravnih nesreč in sanacij po naravnih nesrečah. Prav tako ima gospodarski subjekt Hidrotehnik, d. d., v primeru, če po sklenitvi koncesijske pogodbe nastanejo okoliščine, ki bistveno otežujejo izpolnjevanje njegovih obveznosti, pravico zahtevati spremembo koncesijske pogodbe, v primeru spremenjenih okoliščin in enostranske spremembe koncesijskega razmerja pa je dogovorjen tudi institut zagotovitve finančnega ravnotežja. Gospodarski subjekt Hidrotehnik, d. d., za pridobitev koncesije ne plačuje niti koncesijske dajatve.
V izogib ponavljanju ugotovitev in natančne obrazložitve, ki izhaja že iz sklepa številka 018-032/2010-13, izdanega dne 09. aprila 2010, se Državna revizijska komisija zaradi preglednosti tega sklepa in za namen obrazložitve tega sklepa v celoti sklicuje tudi na ugotovitve in natančnejšo obrazložitev, ki izhaja iz sklepa številka 018-032/2010-13, izdanega dne 09. aprila 2010.

V posledici (na kratko) povzetega Državna revizijska komisija (smiselno povsem enako, kot je to storila že v svojem sklepu številka 018-032/2010-13, izdanem dne 09. aprila 2010) zaključuje, da zadevno "[o]pravljanje nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" (v obsegu, ki predstavlja predmet koncesijske pogodbe) po njegovi vsebini predstavlja javno naročilo. Koncesijska pogodba, številka 2523-03-100391, o opravljanju nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju srednje Save (datum podpisa gospodarskega subjekta Hidrotehnik, d. d.: 19. december 2003, številka gospodarskega subjekta Hidrotehnik, d. d., na koncesijski pogodbi: K-080/03) je namreč proti plačilu pisno sklenjena pogodba med enim gospodarskim subjektom ter enim naročnikom, katere predmet je izvedba opravljanja obveznih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda, ki izhajajo iz poglavja "2.1. Predmet koncesije", prav tako pa glavno oziroma bistveno poslovno tveganje, povezano s koriščenjem, nosi naročnik (in ne gospodarski subjekt Hidrotehnik, d. d.). Smiselno povsem enako velja za Aneks številka 2 h koncesijski pogodbi.

Kot naslednje Državna revizijska komisija izpostavlja, da Zakon o javnem naročanju (Uradni list Republike Slovenije, številka 128/2006, 16/2008 in 19/2010; v nadaljnjem besedilu: ZJN-2), ki v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktivo Evropskega Parlamenta in Sveta številka 2004/18/ES, z dne 31. 3. 2004, o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, storitev in blaga "(UL L, št. 134 z dne 30. 4. 2004, str. 114)" ter Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta številka 2005/75/ES, z dne 16. novembra 2005, o popravku Direktive številka 2004/18/ES o usklajevanju postopkov za oddajo javnih naročil gradenj, blaga in storitev "(UL L št. 323 z dne 9. 12. 2005, str. 55)", določa obvezna ravnanja naročnikov in ponudnikov pri javnem naročanju blaga, storitev in gradenj (prvi odstavek 1. člena ZJN-2). Glede na ugotovitev, da "[o]pravljanje nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" (v obsegu, ki predstavlja predmet koncesijske pogodbe) po vsebini predstavlja javno naročilo, bi torej naročnik moral pri oddaji omenjenega predmeta (v vsebini, ki je podlaga sklenjenega Aneksa številka 2 h koncesijski pogodbi) ravnati v skladu z določbami ZJN-2. Z Aneksom številka 2 h koncesijski pogodbi, sklenjenim dne 28. decembra 2009 med naročnikom in gospodarskim subjektom Hidrotehnik, d. d., se namreč
a) podaljšuje veljavnost koncesijske pogodbe "do prevzema koncesije s strani novega koncesionarja, vendar ne dlje kot do 31. 12. 2010" (prvi odstavek II. člena Aneksa številka 2 h koncesijski pogodbi),
b) predmet koncesijske pogodbe (v Aneksu številka 2 h koncesijski pogodbi opredeljen kot koncesija) v obdobju, za katerega je koncesijska pogodba podaljšana, opravlja na način in pod pogoji, pod katerimi je bil sklenjen, če z Aneksom številka 2 h koncesijski pogodbi ni določeno drugače (drugi odstavek II. člena Aneksa številka 2 h koncesijski pogodbi).
Na podlagi Aneksa številka 2 h koncesijski pogodbi gospodarski subjekt Hidrotehnik, d. d., prav tako opravlja tudi "nekatere nujne naloge obveznih državnih gospodarskih javnih služb na območju povodja reke Soče"â?? â??"do prevzema koncesije s strani novega koncesionarja, vendar ne dlje kot do 31. 12. 2010" (III. člen Aneksa številka 2 h koncesijski pogodbi).

Ob upoštevanju dosedanjih zaključkov in ob upoštevanju višine sredstev (vrednosti del in nalog), ki izhaja iz
- letnega dodatka številka 39 - 2010 h koncesijski pogodbi
- letnega dodatka številka 38 - 2010 h koncesijski pogodbi
Državna revizijska komisija zaključuje, da bi moral naročnik "[o]pravljanje nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" oddati po katerem od postopkov, ki izhajajo iz določb 24. člena ZJN-2. Ker naročnik tega ni storil, temveč je "[o]pravljanje nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" oddal s sklenitvijo aneksa (Aneksa številka 2) h koncesijski pogodbi, je z opisanim ravnanjem kršil določbo 24. člena ZJN-2, vse ostale določbe ZJN-2, ki se navezujejo na izbiro in izvedbo prave vrste postopka (oddaje naročila), pa tudi načela, na katerih temelji javno naročanje (5. člen ZJN-2).

V posledici navedenega je Državna revizijska komisija sledila pravovarstvenemu predlogu, kot izhaja iz četrte podalineje prve alineje III. točke na zadnji strani zahtevka za revizijo (vlagatelj v njem Državni revizijski komisiji predlaga, da zahtevku za revizijo ugodi in razveljavi "vsa naročnikova dejanja v postopku oddaje opravljanja nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in območju povodja reke Soče"), vlagateljevemu zahtevku za revizijo pa ugodila na način, da je razveljavila odločitev naročnika (sprejeto najkasneje dne 28. decembra 2009), da za obdobje in predmet, ki izhajata iz Aneksa številka 2 h Koncesijski pogodbi, ne bo začel postopka oddaje "[o]pravljanja nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" po pravilih javnega naročanja. Državna revizijska komisija pri tem ni razveljavila posledice omenjene naročnikove odločitve, torej Aneksa številka 2 h koncesijski pogodbi, sklenjenega med naročnikom in gospodarskim subjektom Hidrotehnik, d. d. (v zvezi s tem smiselno primerjati tudi sodbo Sodišča Evropske unije, dne 11. januarja 2005 sprejeto v zadevi številka C-26/03, Stadt Halle, RPL Recyclingpark Lochau GmbH proti Arbeitsgemeinschaft Thermische Restabfall- und Energieverwertungsanlage TREA Leuna, zlasti še točko 33, v kateri je Sodišče Evropske unije še dodalo, da v primeru, če se naročnik odloči, da ne bo začel postopka za oddajo (naročila), ker za zadevni trg po njegovem mnenju ne veljajo ustrezna pravila Evropske unije, takšna odločitev pomeni čisto prvo odločitev, ki je lahko predmet sodnega nadzora). Glede dela zahtevka za revizijo, v katerem vlagatelj predlaga, da Državna revizijska komisija zahtevku za revizijo ugodi ter razveljavi oziroma izreče za nične
- Aneks številka 2 h koncesijski pogodbi
- letni dodatek številka 39 - 2010 h koncesijski pogodbi
- letni dodatek številka 38 - 2010 h koncesijski pogodbi
gre namreč ugotoviti, da je za odločanje o ničnosti pogodb pristojno sodišče splošnih pristojnosti, ki na ničnost pazi po uradni dolžnosti. Prav tako Državna revizijska komisija lahko v primeru, ko zahtevku za revizijo ugodi, (zgolj) delno ali v celoti razveljavi postopek oddaje javnega naročila (tretja alineja prvega odstavka 23. člena ZRPJN), sklenjeni Aneks številka 2 h koncesijski pogodbi pa je le posledica naročnikove odločitve, da ne bo začel postopka oddaje "[o]pravljanja nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" po pravilih javnega naročanja, oziroma, da bo "[o]pravljanje nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče" oddal gospodarskemu subjektu Hidrotehnik, d. d., z neposredno pogodbo (v zvezi s tem smiselno primerjati tudi sodbo Splošnega sodišča, dne 10. maja 2010 sprejeto v zadevi številka T 121/08, PC-Ware Information Technologies BV proti Evropski komisiji, točka 79).

Državna revizijska komisija v nadaljevanju ni obravnavala vlagateljevih revizijskih navedb, ki se nanašajo na ostale domnevne kršitve naročnika v postopku oddaje "[o]pravljanja nekaterih nalog obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda na območju Srednje Save in na območju reke Soče", saj to ne bi v ničemer prispevalo k pravilnosti in zakonitosti zadevne odločitve Državne revizijske komisije glede vprašanja (ne)utemeljenosti vlagateljevega zahtevka za revizijo, prav tako pa ne bi moglo vplivati na vlagateljev položaj v zadevnem revizijskem postopku.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 1. točke izreka tega sklepa utemeljena.

Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva povrnitev naslednjih stroškov, nastalih z revizijo:
- "sestava revizijskega zahtevka" "1.400,00 EUR",
- "DDV" "20%",
- "taksa" "5.000,00 EUR",
- vsi morebitno dodatno nastali stroški.
Vlagatelj v zahtevku za revizijo zahteva, da mu naročnik (v primeru zamude) povrne tudi zakonite zamudne obresti.

Vlagatelj je v pritožbi, ki ji je Državna revizijska komisija s sklepom številka 018-032/2010-13, izdanim dne 09. aprila 2010, ugodila, odločitev o stroških pa pridržala do odločitve o vlagateljevem zahtevku za revizijo, zahteval povrnitev naslednjih stroškov:
- "sestava pritožbe" "1.400,00 EUR",
- "materialni stroški" "20,00 EUR",
- "DDV" "20%",
- vsi morebitno dodatno nastali stroški.
Vlagatelj je v pritožbi zahteval, da mu naročnik (v primeru zamude) povrne tudi zakonite zamudne obresti.

Ker je Državna revizijska komisija vlagateljevemu zahtevku za revizijo na način, ki izhaja iz 1. točke izreka tega sklepa, ugodila, je vlagatelju priznala naslednje potrebne stroške, nastale z revizijo:
- takso (za zahtevek za revizijo) v višini 5.000,00 EUR,
- nagrado za revizijski postopek v višini 800,00 EUR, ki jo je Državna revizijska komisija določila na podlagi 22. člena ZRPJN, skladno z 19. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o odvetništvu (Uradni list Republike Slovenije, številka 35/2009 in 35/2009 - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije) ter 8. in 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list Republike Slovenije, številka 67/2008 in 35/2009 - ZOdv-C; v nadaljnjem besedilu: Zakon o odvetniški tarifi), in sicer po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin primera,
- 20 % davek na dodano vrednost v višini 160,00 EUR, izračunan na podlagi tarifne številke 6007 Zakona o odvetniški tarifi glede na nagrado za revizijski postopek (na podlagi "Seznama davčnih zavezancev - fizične osebe, ki opravljajo dejavnost", v stisnjeni obliki, ki izkazuje stanje podatkov na dan 27. maja 2010, dostopen pa je na spletni strani http://www.durs.gov.si/si/seznami_davcnih_zavezancev/ Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, je namreč mogoče zaključiti, da je pooblaščenec vlagatelja v seznamu davčnih zavezancev vpisan kot davčni zavezanec).

Vlagatelj v zahtevku za revizijo in pritožbi predlaga, da mu naročnik povrne tudi "vse morebitno dodatne nastale stroške". V skladu s petim odstavkom 22. člena ZRPJN morata stranki v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahtevata povračilo, kar pomeni, da vlagateljeva navedba, da zahteva povrnitev vseh morebitno dodatno nastalih stroškov ne zadostuje, temveč je posamezne stroške, ki so mu nastali, vlagatelj dolžan specificirati. Ker vlagatelj ni opredeljeno navedel, kateri stroški so mu v postopku revizije morebiti dodatno nastali, je Državna revizijska komisija vlagateljevo zahtevo za povrnitev stroškov v izpostavljenem delu na podlagi petega odstavka 22. člena ZRPJN zavrnila kot neutemeljeno.

Vlagatelj je v pritožbi, ki ji je Državna revizijska komisija s sklepom številka 018-032/2010-13, izdanim dne 09. aprila 2010, ugodila, predlagal, da mu naročnik povrne tudi stroške pod postavko "materialni stroški" "20,00 EUR". Državna revizijska komisija v skladu s petim odstavkom 22. člena ZRPJN vlagatelju ni priznala povrnitve navedenih priglašenih stroškov, saj vlagatelj omenjene postavke po vsebini ni specificiral skladno s 6. delom (poimenovanim "IZDATKI") tarife Zakona o odvetniški tarifi (smiselno zelo podobno je Državna revizijska komisija odločila na primer že v sklepu številka 018-93/2010-3, izdanem dne 07. maja 2010, sklepu številka 018-62/2010-4, izdanem dne 20. aprila 2010, ter sklepu številka 018-042/2010-13, izdanem dne 21. aprila 2010).

Vlagateljevi zahtevi za povrnitev stroškov, nastalih z revizijo, se ugodi. Naročnik je vlagatelju dolžan povrniti stroške, nastale z revizijo, v višini 5.960,00 eurov (EUR) in sicer v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, po poteku tega roka (v primeru zamude) pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči naslednji dan po izteku paricijskega roka. Ker je vlagatelj upravičen le do povrnitve potrebnih stroškov, nastalih z revizijo (tretji odstavek 22. člena ZRPJN), stroški, priglašeni nad priznanim zneskom, pa po oceni Državne revizijske komisije niso potrebni, je Državna revizijska komisija višjo stroškovno zahtevo vlagatelja zavrnila.

S tem je odločitev Državne revizijske komisije iz 2. točke izreka tega sklepa utemeljena.

POUK O PRAVNEM SREDSTVU: Po končanem postopku pred Državno revizijsko komisijo je sodno varstvo zagotovljeno v postopku povračila škode pred sodiščem splošne pristojnosti (peti odstavek 23. člena ZRPJN).

V Ljubljani, dne 27. maja 2010


Predsednica senata
mag. Nataša Jeršič, univ. dipl. ekon.,
članica Državne revizijske komisije





Vročiti:
- REPUBLIKA SLOVENIJA, MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR, Dunajska cesta 48, 1000 Ljubljana
- odvetnik BORUT ZAJC, šestova ulica 2, 1000 Ljubljana
- HIDROTEHNIK, d. d., Ljubljana, Slovenčeva ulica 97, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Državno pravobranilstvo, šubičeva ulica 2, 1000 Ljubljana
- Republika Slovenija, Ministrstvo za finance, Direktorat za javno premoženje, Sektor za javno-zasebno partnerstvo in sistem javnega naročanja, Beethovnova ulica 11, 1502 Ljubljana